|
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu S konkurenčno klavzulo so lahko varovani le tisti postopki, znanja in zveze, ki jih je urednik ali novinar pridobil le pri konkretnem izdajatelju, vendar jih ne bi mogel z enakim delom pridobiti pri drugih izdajateljih - Besedilo konkurenčne klavzule mora biti natančno
Nič kaj prijetno ni bilo, ko se je po skoraj desetih letih dela v redakciji poslavljal od novinarskih kolegov. V tem času se je prebil do mesta področnega urednika in poklicna pota so ga zanesla v sicer soroden medij, a povsem na drug konec Slovenije. Še poslovilna zabava - in gremo dalje ... Tu pa se je stvar močno zapletla. Izdajatelj, ki ga je vabil medse, je po mnenju direktorja v »stari« službi le-tej predstavljal hudo konkurenco in prav nobene možnosti ni bilo, da bi ga spustili k novemu delodajalcu. Iz predala so potegnili pogodbo o zaposlitvi, ki je v enem od členom prav potuhnjeno določala nekako takole: »Delavec ne sme v roku enega leta po prenehanju delovnega razmerja brez soglasja direktorja družbe skleniti delovnega razmerja, pogodbe o delu ali avtorske pogodbe z drugo fizično ali pravno osebo, kjer bi uporabil svoje specialno znanje, ki ga je pridobil z delom pri delodajalcu in bi to za družbo pomenilo konkurenco«.
Po prespani noči so se našemu uredniku postavila tale vprašanja, na katere pa mu ni znal odgovoriti niti sicer strogi in natančni direktor: kaj je to specializirano znanje? Kdo je mojemu delodajalcu konkurenca? Ali mi sme konkurenčna klavzula prepovedovati kakršnokoli zaposlitev? Se lahko delodajalec odpove uveljavljanju konkurenčne klavzule? Dobim za spoštovanje klavzule kaj denarja? Poglejmo si stvar pobližje. V prejšnji številki Medijske preže smo obravnavali vprašanje »konkurenčne prepovedi« v novinarstvu in obljubili nadaljevanje, v katerem se bomo ukvarjali s sorodnim pojmom »konkurenčne klavzule«, ki ga poučeni bralec morda bolje pozna, saj je v zadnjem času dvignil nič koliko prahu tudi v novinarski srenji. »Dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez« je lahko sestavni del pogodbe o zaposlitvi, ki tako omogoča različne načine prepovedi uporabe teh znanj po prenehanju delovnega razmerja. Podobno kot pri konkurenčni prepovedi (v času trajanja delovnega razmerja) se tudi pri konkurenčni klavzuli predpostavlja, da morajo omenjena znanja in poslovne zveze, ki jih je urednik pridobil na delu ali v zvezi z uredniškim delom, vplivati na interes delodajalca - izdajatelja. V nasprotnem primeru, če gre za takšna znanja oziroma zveze, ki nimajo nikakršnega vpliva na interese delodajalca, uredniku ni mogoče prepovedati izkoriščanje takšnih znanj oziroma zvez, pa če si izdajatelj to še tako močno želi. To pravilo velja tudi v primeru, da bi se glede takšne prepovedi urednik in izdajatelj dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, saj bi lahko uporabili splošna pravila obligacijskega prava (nedopustna kavza pogodbe). Konkurenčna klavzula ščiti izdajatelja
Konkurenčna klavzula je institut delovnega prava, ki ščiti ekonomski interes delodajalca, v našem primeru izdajatelja. Če znanja oziroma zveze nimajo nikakršnega vpliva na interes delodajalca, je takšno določilo v pogodbi o zaposlitvi glede prepovedi izkoriščanja znanj in zvez nično. Ko se stranki dogovarjata za vnos konkurenčne klavzule v pogodbo o zaposlitvi, morata biti posebej pozorni na naslednje:
Neveljavna je presplošna konkurenčna klavzula
Konkurenčna klavzula pa je v našem primeru več kot le instrument zaščite izdajateljevih ekonomskih interesov. Urednik ima ustavno pravico do svobodne izbire dela in zaposlitve. Konkurenčna klavzula je torej institut, ki posega v ustavno pravico posameznika - prav zato jo tudi sodna praksa obravnava zelo restriktivno. Primeri: neveljavna je presplošna konkurenčna klavzula, na primer taka, ki predstavlja dobeseden prepis zakonskega besedila o konkurenčnih razmerjih, oziroma takšna klavzula, ki bi delavcu prepovedovala kakršnokoli zaposlitev. S konkurenčno klavzulo so lahko varovani le tisti postopki, znanja in zveze, ki jih je urednik lahko pridobil le pri konkretnem izdajatelju, ne bi pa jih mogel z enakim delom pridobiti pri drugih izdajateljih. Besedilo konkurenčne klavzule mora biti natančno in iz njega mora izhajati, v katerih primerih je urednik vezan na spoštovanje konkurenčne klavzule.
S stališča sodne prakse je pri presoji vsebine konkurenčne klavzule pomembno tudi naslednje: delodajalec je navadno ekonomsko in pravno močnejša stranka, zato se nejasne pogodbene klavzule razlagajo v prid delavcu (podobno pravilo poznamo v avtorskem pravu, v katerem velja načelo in dubio pro auctore, v dvomu v korist avtorja, česar pa se žal novinarji, uredniki in drugi avtorji premalo zavedajo). V tujini, pa tudi pri nas, so sodišča pri presoji veljavnosti konkurenčnih klavzul zelo pozorna tudi na dejstvo, da je delavec pogosto prisiljen k podpisu konkurenčne klavzule, ki jih vsebujejo tipske pogodbe, s katerimi razpolagajo v družbi. Drugače je le pri presoji individualnih pogodb, saj je pri pogajanjih o njihovo vsebini delavec (verjetno lahko sem štejemo večino odgovornih urednikov, redko pa tudi novinarje) bolj enakopraven z delodajalcem. Ker gre pri konkurenčni klavzuli, podobno kot pri konkurenčni prepovedi, za grob poseg v delavčeve pravice, ki so konec koncev varovane tudi z Ustavo Republike Slovenije, je delavec v času uveljavljanja konkurenčne klavzule s strani delodajalca upravičen do t. i. »odmene« oziroma nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju delovnega razmerja. Delavec se je s pristankom, da se ne zaposli pri konkurenčnem delodajalcu (kar je verjetno najbolj naravna pot pri iskanju nove zaposlitve, saj najbolje pridejo do izraza delavčeva znanja in povezave) zavezal k omejitvi podjetniške svobode. Dosledno uveljavljanje konkurenčne klavzule bi na koncu lahko privedlo do eksistenčnih težav za urednika, ki si zaradi prepovedi iskanja zaposlitve tam, kjer ima največ uporabnih znanj, ne bi mogel poiskati vira za preživljanje. Zato je že Ustavno sodišče RS presodilo, da je pogodbena ureditev delovnega razmerja, s katero delavec pristane na omejitev svoje (ustavne) pravice do svobodne zaposlitve in svobode gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi za to dobil od delodajalca ustrezno materialno nadomestilo, v nasprotju z načeli pravne in socialne države (glej odločbo US RS št. U-I-51/90 z dne 14.5.1992, objavljeno v UL RS št. 29/92). Denarno nadomestilo za čas uveljavljanja klavzule
Stranki se morata poleg vsebine konkurenčne klavzule torej dogovoriti tudi o pravici delavca do denarnega nadomestila za čas uveljavljanja klavzule. Določiti je potrebno višino odmene in način njenega plačila. Ker delodajalec nima interesa uveljavljati konkurenčno klavzulo vsevprek in ker je mnogo primerov t. i.« konkurenčnih dejavnosti« mejnih, je pametno, da je v pogodbi določen tudi način pridobivanja soglasja delavcu za opravljanje določenih del ali za zaposlitev pri novem »konkurenčnem« delodajalcu po prenehanju delovnega razmerja pri starem delodajalcu. Tudi sodna praksa priznava odmeno, ki jo predstavlja neto znesek osebnega dohodka, ki ga je prejemal pred prenehanjem delovnega razmerja, razen če se stranki s pogodbo nista dogovorili za drugačen znesek. Po mnenju prof. dr. Draga Mežnarja je takšno stališče sodišča le deloma pravilno. Strinjamo se z lahko njegovo trditvijo, da je zgolj neto znesek neustrezno nadomestilo, saj ne omogoča delavcu, da bi imel zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule vsaj približno enak položaj, kot ga je imel v času zaposlitve ali bi ga imel, če konkurenčne klavzule ne bi izvajali.
Naj zaključimo s kratkim povzetkom, ki ga bomo poskusili povezati s primerom našega področnega urednika, ki mu ni bilo dopuščeno zaposliti se pri novem delodajalcu, saj naj bi bil ta konkurenčen staremu. Najprej bo potrebno pogledati, kako splošno je bila opredeljena konkurenčna klavzula v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Ugotovili smo že, da presplošno in pavšalno navajanje prepovedi zaposlitve ne more biti ustrezna podlaga za uveljavljanje konkurenčne klavzule in iz nje izvirajočih morebitnih odškodninskih zahtevkov nasproti uredniku, ki bi domnevno kršil konkurenčno klavzulo. Zatem je potrebno odgovoriti na vprašanje, katera podjetja ali dejavnosti so v resnici konkurenčna izdajatelju, od katerega se naš urednik poslavlja - če je delal na primer pri izdajatelju avtomobilske revije, novi delodajalec pa je izdajatelj finančnega tednika, verjetno težko govorimo o konkurenčnosti v ožjem pogledu, saj bi potemtakem skorajda vsako izdajanje tiskanega medija bilo konkurenčno »staremu« delodajalcu. V pogodbi o zaposlitvi je morala biti določena ali določljiva višina odmene, ki jo bo urednik prejemal, če bo stari delodajalec uveljavljal konkurenčno klavzulo. Če je kateri od omenjenih elementov izostal iz pogodbe, se uredniku ni potrebno pretirano beliti glave, saj bo stari delodajalec le stežka uveljavil odškodninski zahtevek zoper njega. Za konec pa še misel, ki smo jo zapisali že v prejšnjem prispevku, ki se ukvarjal z vprašanjem konkurenčne prepovedi: zaradi izjemnega pomena, ki ga imajo ustavne določbe, ki urejajo pravico do svobodnega pisnega izražanja misli, do govora, tiska in drugih oblik javnega obveščanja, bi bilo nedopustno, da bi stari delodajalec - na primer izdajatelj dnevnega časopisa prepovedal svojemu delavcu - našemu uredniku, da v drugem, četudi konkurenčnem časopisu objavi splošni in za javnost aktualni avtorski prispevek, čeprav le enkratno in izredno (brez zaposlitve ali trajnejšega avtorskopravnega pogodbenega razmerja). Pri tehtanju »prevlade« med instituti zaščite pred nelojalno konkurenco, svobodo izbire poklica in ustavno svobodo do neoviranega javnega izražanja in povezano pravico javnosti do informiranja, imata slednji zagotovo največjo težo. Vpis v razvid medijev Državo zaenkrat zanimajo le formalni pogoji za vpis v razvid medijev Kar je bilo daleč, je zdaj tukaj: veljavni zakon o medijih je namreč medijskim hišam predpisal, da se morajo znova registrirati najpozneje do 26. maja letos oz. točno na prvo obletnico sprejetja novega medijskega zakona. Za vpis v razvid medijev - ki naj bi nadomestil pomanjkljiv register javnih glasil - obstajajo številna merila in kriteriji.
Po skopih besedah Sabine Obranovič z ministrstva za kulturo je bilo do prve polovice junija izdanih 267 odločb; vloge za ponovno registracijo pa je oddalo skupaj okrog 350 medijskih hiš. To pomeni, da je več kakor 50 vlog še vedno v proceduri ter da ministrstvo v zakonskem roku, ki ga je samo sebi zastavilo, dela ni končalo. Kljub temu so na kulturnem ministrstvu zelo zadovoljni, saj je Matjaž Jarc v izjavi za Medijsko prežo ocenil, da postopek preregistracije poteka »nad pričakovanji«. »Nov razvid bo vseboval podatke o medijih, ki so prej manjkali, zvišala se bo raven varstva avtorskih in sorodnih pravic, nenazadnje pa bo omogočen učinkovit nadzor nad izvajanjem medijskih pravic oz. radijskih in televizijskih dejavnosti s strani agencije za telekomunikacije,« je razložil svetovalec ministrstva za kulturo.
Ker tretji odstavek 12. člena zakona o medijih predpisuje izdajateljem radijskih in televizijskih programov, da sklenejo pogodbe s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorskih in sorodnih pravic, nas je zanimalo, ali se je to res zgodilo. Združenje skladateljev, avtorjev in založnikov za zaščito avtorskih pravic Slovenije (SAZAS) je namreč kot vodilna organizacija na tem področju (poleg nje ima dovoljenje urada za intelektualno lastnino samo še Združenje avtorjev in nosilcev malih in drugih avtorskih pravic Slovenije - ZAMP) močno zvišalo svoje tarife v nameri, da pri sklepanju - sedaj obveznih - pogodb z zasebnimi RTV postajami zaslužijo čim več. Jarc je potrdil, da se »število pogodb med izdajatelji medijev in kolektivnimi organizacijami avtorjev ni bistveno povečalo«. »Povečalo pa se je število radijskih in televizijskih programov, ki sicer brez sklenjenih pogodb polagajo minimalne zneske na račune kolektivnih avtorskih organizacij v skladu s tretjim odstavkom 159. člena zakona o avtorskih in sorodnih pravicah,« je povedal Jarc. In kaj je zapisano v omenjenem členu? »Če stranke ne dosežejo sporazuma o višini honorarja, se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če tisti, ki jo zahteva, položi na račun kolektivne organizacije ali pri sodišču tak znesek, kot ga zaračunava kolektivna organizacija po svoji splošni tarifi.« Stavek, s katerim naj bi ministrstvo »zagrozilo« medijem, da morajo plačevati avtorske pravice, pa se glasi: »Uradna oseba, ki vodi razvid medijev, lahko na podlagi drugega odstavka 14. člena zakona o medijih kadar koli zahteva od izdajatelja podatke o izpolnjevanju teh obveznosti.« To seveda drži, toda 14. člen ne predvideva nobenih kazenskih sankcij v primeru, da recimo medij ne spoštuje avtorskih pravic. Izbris iz razvida je predviden namreč v členu 15, in sicer če »izdajatelj kljub pisnemu opozorilu nadaljuje s hudimi kršitvami zakona«, na podlagi odločitve agencije za telekomunikacije in če ne izpolnjuje več pogojev za vpis v razvid. V vsebinske pogoje se niso poglabljali
Tolmačenje ministrstva je torej dokaj nenavadno, saj je zakon o medijih v tem delu natančen in predvideva samo sklenitev pogodbe in nič drugega. Izvajanja drugega - zakona o avtorskih pravicah - niti ne omenja v členu, v katerem predpisuje pogoje za vpis v razvid medijev.
Jarc priznava, da je ministrstvo (domnevamo zaradi časovne stiske) izdajalo odločbe tistim medijem, ki so izpolnili formalne pogoje, medtem ko se v vsebinske pogoje niso poglabljali. Zato je po njegovem mnenju prezgodaj govoriti o tistih, ki le-teh niso izpolnili. Posamične primere zato bodo preučili naknadno oz. ko jih bo o morebitnih nepravilnostih obvestil svet za radiodifuzijo. Po našem pogovoru s pristojnimi na ministrstvu za kulturo je Slovenska tiskovna agencija objavila novico, da je ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo izvrševanje drugega stavka tretjega odstavka 12. člena zakona o medijih (ZM) in drugega odstavka 4. člena pravilnika o načinu vodenja in postopku za vpis ter o posredovanju podatkov iz razvida medijev. Dokler velja ta sklep ustavnega sodišča, ministrstvo za kulturo ne sme odreči vpisa v razvid medijev le zato, ker zainteresirani medij ni priložil kopij pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodstvenih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno izvajala na njegovem programu. Tudi tiskani mediji so šli skozi šivankino uho novega razvida brez vsebinske analize s strani tistih, ki so jim dali zeleno luč. Ni jasno, ali so vsi oblikovali organe, ki jih nov zakon predvideva za medijske hiše - kot je na primer svet. Glede tiskanih medijev največje težave pričakujejo pri »javnemu razodetju« njihovih lastniških deležev, ki jih morajo med ostalim obvezno navesti pri registraciji. Na še eno »cvetko« zakona o medijih je pred kratkim opozoril tudi direktor Slovenske tiskovne agencije Igor Vezovnik, ki je na omizju Mirovnega inštituta o položaju samostojnih novinarjev v Sloveniji izjavil, da zakon - med tiskanimi in elektronskimi mediji v Sloveniji - sploh ne omenja STA. »Zakaj je država, ki je sama večinska lastnica Slovenske tiskovne agencije, pozabila na agencijo - ne vem,« je povedal in dodal, da se je zaradi tega spodrsljaja STA komaj vpisala v nov razvid medijev, čeprav so tiskovne agencije glede na nastanek starejše tako od radijskih kot od televizijskih programov. Očitno je, da bodo v razvid vpisani vsi, ki zadovoljujejo formalne pogoje (da ne rečemo vsi, ki bodo zaprosili za vpis), na vsebinsko preverjanje s strani ministrstva pa lahko očitno pozabimo, saj po njihovem mnenju programske vsebine preverja svet za radiodifuzijo. Ta pa je (logično, toda zaman) pričakoval, da bo ministrstvo presekalo zadeve na način, da tistim kršiteljem oz. izdajateljem, ki ne izpolnjujejo pogojev, enostavno ne bo izdalo odločbe in jih na ta način prisililo k spoštovanju zakona o medijih ali spremembi dejavnosti. Tako se pa medijske zadeve - kljub novemu zakonu - odvijajo pač po starem: brez zamer. |
S O R O D N E T E M E
mediji in pravo Medijska preža Edicija MediaWatch
Novinarski večeri
Omizja |