N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
uvodnik
analize medijskega poročanja
svoboda medijskega poročanja
radiotelevizija Slovenija
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
samoregulacija v medijih
raziskovalno novinarstvo
medijski pregled
medijski trg
položaj samostojnih novinarjev
mediji in manjšine
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Ustavna pravica doslej neuresničena Čeprav mineva že enajsto leto po sprejemu ustave, je ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja v slovenskem pravu urejena nesistematično, parcialno in izjemno pomanjkljivo - Kakšne rešitve bo prinesel zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki ga pripravlja vlada
Pravica vsakogar, da pridobi informacijo javnega značaja, je v Sloveniji ustavna kategorija. Ustava namreč v 39. členu to pravico uvršča v kategorijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta pravica omogoča vpogled v delovanje državnih organov in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža torej samo bistvo demokracije. Obveščenost državljanov je nujen pogoj za učinkovito uveljavljanje vrste pravic in svoboščin, na primer pravice do sodelovanja pri urejanju javnih zadev (44. člen ustave); pravice do peticije (45. člen ustave); pravice do zakonodajne iniciative in zakonodajnega referenduma (88. in 90. člen ustave).

Iz omenjene ustavne določbe torej izhaja obveznost državnih organov, da vsakomur omogočijo dostop do informacije javnega značaja.

Čeprav mineva že enajsto leto po sprejemu ustave, je omenjena ustavna pravica v slovenskem pravu urejena nesistematično, parcialno in izjemno pomanjkljivo. Na posamičnih ožjih področjih se vprašanja dostopnosti do informacij javnega značaja področna zakonodaja bolj ali manj le dotika. Temeljne določbe o javnosti informacij vsebujejo zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95, 1/96, 9/99, 56/99 in 22/00), zakon o medijih (Uradni list RS, št. 35/01), zakon o naravnih in drugih nesrečah (Uradni list RS, št. 64/94) in zakon o arhivskem gradivu in arhivih (Uradni list RS, št. 20/97 in 32/97). Vsem pa je skupna pomanjkljiva ureditev postopka za dostop do informacij javnega značaja in pravnega varstva pravice do dostopa.

Omejitev pravice do dostopa v primeru tajnih podatkov na področju javne varnosti, obrambe, zunanjih zadev ter obveščevalne in varnostne dejavnosti, je sistematično uredil v lanskem letu sprejeti zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 87/01). Osebni podatki so varovani z zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 59/99 in 57/01). Zaupnost določenih podatkov terjajo tudi zakon o državni statistiki (Uradni list RS, št. 45/95), zakon o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96) in zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96), zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99) ter zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/94). Omenimo naj, da je v razmerju do poslovne skrivnosti, ki jo ureja zakon o gospodarskih družbah, javnost okoljskih podatkov posebej varovana z zakonom o varstvu okolja. Kljub odpiranju državne uprave in pospešenem objavljanju informacij upravnih organov na svetovnem spletu, ustavna pravica posameznikov, da na svojo zahtevo pridobijo neko konkretno informacijo javnega značaja, ki jih zanima, ostaja neuresničena. Pomanjkanje krovnega zakona, ki bi sistematično uredil uresničevanje te ustavne pravice, se je v praksi pokazalo kot nepremagljiva ovira za prost dostop do informacij javnega značaja. Zaradi omenjenih razlogov vlada pripravlja zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Glede na ustavno določbo, bo treba z zakonom urediti vprašanje postopka, na podlagi katerega bo možen dostop do informacij javnega značaja. Prav tako bo treba taksativno določiti izjeme, ko dostop do informacij ne bo mogoč. Pomembno vprašanje, ki ga je tudi treba urediti v zakonu, je vprašanje pravnega varstva posameznika v primeru, ko mu bo dostop do informacije javnega značaja zavrnjen.

Glede na razvoj informacijske tehnologije in glede na usmerjenost v razvoj informacijske družbe ter v tem okviru tudi »E - uprave«, je pomembno v zakonu urediti tudi dostop do informacij javnega značaja s pomočjo informacijske tehnologije.

Primerjalnopravna ureditev dostopa do informacij
Prost dostop javnosti do informacij javnega značaja je v sodobnem svetu uveljavljen institut mednarodnega prava. Dva mednarodnopravno obvezujoča pravna akta zavezujeta tudi Slovenijo, da zagotovi javnosti pravico do dostopa do informacij javnega značaja in sicer: Mednarodni pakt o državljanskih pravicah OZN in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope.

Mednarodni pakt o državljanskih pravicah OZN, ki ga je Republika Slovenija prevzela z aktom o notifikaciji nasledstva SFRJ dne 1. julija 1992, v 19. členu določa pravico javnosti do »prostega iskanja in širjenja informacij in idej prek medijev in ne glede na meje«. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope v 10. členu določa pravico javnosti do »sprejemanja in sporočanja informacij brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje«.

Pomembna je tudi konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva o okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija). Ta ureja dostop do okoljskih podatkov, torej do dela informacij javnega značaja. Slovenija je omenjeno konvencijo že sprejela, v kratkem pa naj bi jo državni zbor tudi ratificiral.

Pravna ureditev v Evropski uniji
Odbor ministrov Sveta Evrope je že leta 1981 sprejel priporočilo državam članicam (Recommendation No R (81) 19 of the Comitee of Ministers to Member States on the Access to Information held by Public Authorities), da v svoji zakonodaji in praksi uredijo uresničevanje pravice dostopa do informacij javnih oblasti, skladno s priloženimi načeli. Ta načela določajo, da ima vsakdo pravico na svojo zahtevo dobiti od organa javne oblasti informacijo, ki je v njegovi posesti. Za uresničevanje te pravice morajo biti zagotovljena ustrezna sredstva in poti; informacije morajo biti dostopne vsakomur pod enakimi pogoji; kot pogoj za vložitev zahteve pa se ne sme terjati poseben interes. O zahtevi mora biti odločeno v razumnem času. V primeru zavrnitve zahteve morajo biti razlogi za zavrnitev obrazloženi ter zagotovljena pravica do pritožbe in do sodnega varstva.

Prvi pravni odraz omenjene politike EU predstavlja pravna ureditev dostopa do okoljskih informacij (Council Directive 90/313/EEC on the freedom of access to information on the environment).

Kmalu pa lahko pričakujemo tudi splošno ureditev dostopa do informacij javnega značaja. Pripravljen je namreč že osnutek ustreznega predpisa (Draft EU regulation Commission Proposal COM(2000) 030 Final on access to information).

Značilnosti pravne ureditve na Nizozemskem
Na Nizozemskem ureja dostop do informacij javnega značaja, ki so v državni upravi, Freedom of Access to Government Information Act iz leta 1980 (amandma v letu 1992). Zakon uvaja načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja, s tem da taksativno našteva izjeme. Te se nanašajo na interese varnosti in obrambe države; tretjih oseb (poslovna tajnost in osebni podatki); na dokumente, ki so v postopku izdelave in še na nekatere druge situacije. Postopek se začne z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to ne zahteva pravni interes. Zakon določa pravno varstvo znotraj upravnega postopka (pritožba zoper odločbo o zavrnitvi dostopa) ter tudi sodno varstvo v upravnem sporu.

Švedska ureditev
Na Švedskem ureja dostop do informacij javnega značaja najstarejši zakon o dostopu (sprejet je bil v letu 1766), in sicer Freedom of Press Act. Zakon uvaja načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi javne oblasti. Drugače kot na Nizozemskem je na podlagi tega zakona mogoče pridobiti tudi informacije javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi sodne in zakonodajne veje oblasti. Tudi švedski zakon določa (taksativno) izjeme od načela prostega dostopa. Te so podobne kot v nizozemskem pravu. Postopek se začne z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to, tudi na Švedskem, ne zahteva pravnega interesa. Zoper negativno odločbo lahko prosilec zahteva sodno varstvo.

Ureditev v Veliki Britaniji
V Veliki Britaniji ureja dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi javne oblasti (ti so v prilogi k zakonu taksativno našteti), eden najbolj obsežnih zakonov o dostopu, to je Freedom of Information Act, ki je bil sprejet leta 2000. Tudi ta zakon se nanaša na vse organe javne oblasti (torej na upravno-izvršilno, sodno in zakonodajno vejo). Določa načelo prostega dostopa, ki je omejeno z taksativno naštetimi izjemami. Omenjeni zakon te deli na dve skupini. V prvi so t. i. absolutne izjeme, v drugi pa t. i. kvalificirane izjeme. Če gre za prve (primer so tajni in osebni podatki), mora organ zavrniti dostop; če pa gre za druge (primer je dokument, v katerem je zajeta politika vlade na določenem področju), organ zavrne dostop le v primeru, da javni interes, ki narekuje dostop, ni močnejši od javnega interesa, ki narekuje zavrnitev dostopa. Tudi v tem primeru se postopek začne z zahtevo, ki jo vloži zainteresirana oseba, pri čemer se za to tudi v Veliki Britaniji ne zahteva pravnega interesa. Zoper negativno odločbo lahko prosilec zahteva varstvo pred posebnim »Informacijskim Tribunalom«, nato pa še sodno varstvo.

Ureditev v ZDA
V ZDA ureja dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga zvezna administracija, Freedom of Information Act iz leta 1966 (amandma v letu 1996). Ta zakon se nanaša le na izvršilno-upravno vejo federalne državne oblasti, ne pa tudi na njeno sodno in zakonodajno vejo. Tudi ta zakon določa načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Do dostopa je upravičen kdorkoli, ne le ameriški državljani, prosilcu tudi v ameriškem pravu ni treba izkazovati pravnega interesa. Postopek se začne na zahtevo, v primeru negativne odločbe, pa ima prosilec varstvo znotraj upravnega postopka v okviru pritožbe, nato pa še sodno varstvo. Posebnost omenjenega zakona je dolžnost vseh organov, da informacije javnega značaja v čim večji meri sproti posredujejo na internet. Ne glede na različne pravne tradicije so torej temeljne rešitve pravne ureditve dostopa do informacij javnega značaja v omenjenih pravnih redih povsem primerljive. Tako je eno temeljnih načel omenjenih zakonskih aktov načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja. Dostop je lahko omejen le v taksativno določenih primerih. Tudi ti so v primerjalnem pravu podobni. Z razmahom informacijske tehnologije postaja vse bolj pomembna tudi njena uporaba pri dostopu do informacij javnega značaja. Povsem primerljiva je tudi ureditev pravnega varstva v primeru zavrnitve dostopa, pri čemer se v zadnjem času vse bolj poudarja pomembnost instančne presoje (v postopku s pritožbo) (ne)utemeljenosti zavrnitve s strani od državne uprave neodvisnega telesa. Pri tem pa kot zadnje pravno sredstvo ostaja sodni nadzor (torej upravni spor).

Poglavitne rešitve predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zakon), ki je tik pred sprejetjem v Vladi RS, želi omogočiti uresničevanje v ustavi zagotovljene pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Pri tem izhaja iz načela prostega dostopa do informacij javnega značaja in taksativno določa izjeme, zaradi katerih je mogoče dostop odreči. Predlagani zakon želi olajšati seznanjanje javnosti z informacijami javnega značaja tudi z načelom obveznega posredovanja posameznih kategorij informacij javnega značaja v svetovni splet. Z ustanovitvijo neodvisne Državne komisije za dostop do informacij javnega značaja želi zakon na eni strani spodbuditi uresničevanje ustavne pravice (tako na strani državnih organov kot tudi na strani javnosti), po drugi strani pa zagotoviti nepristransko obravnavo in presojo utemeljenosti zavrnitve dostopa v postopku s pritožbo.

Jasno urejen postopek, na podlagi katerega lahko vsakdo pridobi informacijo javnega značaja, je eden temeljnih pogojev za dejansko uresničevanje omenjene ustavne pravice. V tem okviru je še posebej pomembna ustrezna ureditev pravnega varstva v primeru, ko organ v nasprotju z zakonom zainteresirani osebi ne omogoči dostopa do informacije. Predlagani zakon kot nosilce informacij javnega značaja določa državne upravne organe, upravne organe lokalnih skupnosti, nosilce javnih pooblastil, izvajalce javnih služb in druge osebe javnega prava (ki jih v nadaljevanju enotno opredeljuje kot »organe«). Le s takšno široko opredelitvijo bodo po našem mnenju zajeti vsi tisti subjekti, ki razpolagajo z informacijami javnega značaja.

Izjemo od načela prostega dostopa predstavlja institut izjem, ki so v predlaganem zakonu taksativno naštete. Pri tem gre za podatke, ki so (na podlagi zakona o tajnih podatkih) opredeljeni kot tajni zaradi varnosti države, obrambe države ali zaupnosti mednarodnih odnosov; podatke, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost; osebne podatke; podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti individualnih podatkov o poročevalskih enotah skladno z zakonom, ki ureja dejavnost državne statistike; podatke, ki se nahajajo v arhivskem gradivu skladno z zakonom, ki ureja arhivsko gradivo in arhive; podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev zaupnosti davčnega postopka skladno z zakonom, ki ureja davčni postopek; podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim in bi njihovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi ali bi ogrozilo varnost posameznika; podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi upravnega postopka in bi njihovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi; podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in bi njegovo razkritje povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine ter podatke o naravnih vrednotah, če bi njihovo razkritje lahko ogrozilo naravno vrednoto, na katero se nanaša.

Zaradi rednega seznanjanja javnosti o informacijah, do katerih ima vsakdo prost dostop, zakon vsem organom določa obveznost rednega vzdrževanja in javnega objavljanja katalogov informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga.

Pomembna je določba zakona, ki organe zavezuje k posredovanju posameznih kategorij informacij v svetovni splet, pri čemer je takšen dostop do informacij brezplačen. Takšna določba želi po eni strani olajšati dostop do informacij javnega značaja, po drugi strani pa racionalizirati in razbremeniti delo organov. Za dostop do informacij, ki bodo posredovane v svetovni splet, namreč ne bo potreben poseben (upravni) postopek Za dostop do vseh tistih informacij javnega značaja, ki ne bodo posredovane v svetovni splet, zakon ureja postopek, po katerem morajo ravnati organi, ko prejmejo zahtevo za dostop. Gre seveda za splošni upravni postopek - z nekaterimi spremembami (na primer izdaja odločbe le v primeru, če je ta negativna idr.). Tudi v zvezi s tem postopkom so v predlaganem zakonu upoštevane prednosti, ki jih prinaša informacijska tehnologija, tako da lahko prosilec vloži zahtevo tudi na elektronski način (skladno z določili zakona, ki ureja elektronsko poslovanje), prav tako pa lahko zahteva, da mu organ izroči (poleg prepisa ali fotokopije) tudi elektronski zapis zahtevane informacije.

Posebna pozornost je v zakonu namenjena pravnemu varstvu prosilca, katerega zahteva za dostop do informacije javnega značaja je bila zavržena ali zavrnjena. V tem okviru ima prosilec pravico do pritožbe in pravico do sodnega varstva (upravni spor).

Ker je učinkovitost izvajanja zakona neposredno povezana s hitrim in enotnim pravnim varstvom, je v zakonu za izvajanje instančnega (pritožbenega) nadzora nad negativnimi odločbami organov predvidena ustanovitev posebnega državnega organa, to je Državne komisije za dostop do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: komisija). Tudi v primerjalnem pravu so za pravno varstvo večinoma predvidena posebna in neodvisna (od upravnih in drugih organov) telesa, ki zagotavljajo neodvisno, hitro in enotno odločanje o pritožbah.

Po drugi strani pa je za učinkovito izvajanje zakona pomembno tudi zagotavljanje svetovanja in pomoči v zvezi z njegovim enotnim izvajanjem (v razmerju do upravnih in drugih organov), kot tudi spodbujanje njegove uporabe (v razmerju do upravičencev). V zakonu je tudi opravljanje te dejavnosti naloženo komisiji..

Ker predlagani zakon prosilcu omogoča tudi pridobitev prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa zahtevane informacije, s čemer ima organ stroške, je v zakonu predvideno tudi plačilo teh stroškov.

Zaradi preglednosti in nadzora javnosti zakon organom nalaga obveznost priprave letnega poročila o izvajanju zakona, ki ga morajo predložiti vladi do vsakega 31. januarja za preteklo leto, vlada pa potem pripravi skupno letno poročilo ter ga do vsakega 31. marca predloži v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije.

izpis

Milada Mirković

Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Pripombe nevladnih organizacij na osnutek zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ki ga pripravlja vlada - Nevladniki predlagajo, da se ustanovi informacijski varuh
Predstavniki nevladnih organizacij, Mirovnega inštituta in Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) ter zainteresirani posamezniki, večinoma novinarji, so na dveh delovnih srečanjih aprila in maja letos razpravljali o osnutku predloga sicer težko pričakovanega zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Svoja kritična stališča in predloge so posredovali pripravljavcu zakona, ministrstvu za informacijsko družbo. Predmetna - sicer druga po vrsti - različica osnutka predloga zakona je objavljena na spletni strani ministrstva od 9. aprila 2002, izvirna verzija pripomb na predlog zakona pa je na voljo pri Mirovnem inštitutu ter na spletni strani PIC.

Predlagatelji pripomb na osnutek zakona so uvodoma poudarili, da je javnost in odprtost delovanja državnih organov in vseh institucij, ki se financirajo iz državnega proračuna, temeljno načelo sodobne demokratične države in je zato potrebno v uvodnem delu predloga zakona izrecno določiti, da je njegov namen zagotavljanje javnosti in odprtosti delovanja organov, kot tudi omogočanje uresničevanja pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja (kar že določa osnutek). Predlagana je tudi dopolnitev predmetne določbe z določilom, da si morajo organi za uresničitev namena zakona prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju.

Vključiti v zakon vse državne organe
Pripravljavci pripomb so dober del diskusije posvetili dometu zakona ter zavzeli skupno stališče, da bi se zakon moral nanašati na vse državne organe in organe lokalnih skupnosti (podobno respektivnim določilom na primer zakona o medijih ali zakona o varstvu okolja) in ne le na javno upravo oziroma nosilce izvršilne veje oblasti. Kljub dejstvu, da je potreba po zvišanju transparentnosti delovanja državnih organov najbolj pereča v javni upravi, so se razpravljavci zavzeli za enotno in sistemsko celovito ureditev odprtosti delovanja institucij države do civilne družbe. Menili so tudi, da seznam organov, ki bodo zavezani posredovati prosilcem informacije javnega značaja (iz 2. odstavka 1. člena osnutka zakona) in ga bo izdala vlada vsako leto, ne bi smel biti konstitutivnega značaja v smislu, da bi šele uvrščenost organa na seznam določila njegovo pristojnost in odgovornost za odločanje o zahtevi prosilca oziroma omogočila dostop do informacij javnega značaja pri tem organu, temveč je ta seznam lahko le pripomoček (tako organom kot tudi prosilcem) za učinkovitejše izvajanje zakona.

Pomembno vprašanje, na katero osnutek ne daje jasnega odgovora, je razmejitev ingerence njegovih določil v razmerju do področnih zakonov, ki urejajo dostopnost bodisi posebnih kategorij informacij javnega značaja (npr. zakon o varstvu okolja, ki ureja javnost okoljskih informacij, zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki ureja javnost informacij o nevarnostih in tveganjih, zakon o arhivskem gradivu in arhivih, ki ureja dostop do javnih arhivov) bodisi poseben položaj določenih kategorij prosilcev, tj. upravičencev (na primer novinarjev po zakonu o medijih). Zato je predlagano, da se z zakonom izrecno določi prednostna uporaba določil področnega zakona, če so določila področnega zakona racionalnejša ali za upravičenca/prosilca ugodnejša in če ne zmanjšujejo pravic zagotovljenih z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Tako naj bi bil z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja zagotovljen minimum pravic prosilcev informacij javnega značaja, v katere področni zakoni ne smejo posegati, lahko pa določajo večjo dostopnost do določenih kategorij informacij oz. za določene skupine upravičencev. V zvezi s povedanim in na posebno zahtevo predstavnikov novinarjev je predlagano, da se v celoti črtata določila 21. in 37. člena, ki se nanašata na poseben položaj novinarjev kot iskalcev informacij.

Predlagatelji pripomb so posebej opozorili, da je pri opredelitvi pojma informacije javnega značaja, ki ga uporablja zakon (1. odstavek 3. člena osnutka zakona), odvečno in povsem neprimerno izključevati iz definicije informacije javnega značaja podatke organov, ki na podlagi posebnega zakona izvajajo varnostno in obveščevalno službo, saj so tovrstni podatki izvzeti iz dostopa po 1. točki 5. člena predloga zakona, ki opredeljuje izjeme od razkritja. Pri tem je treba poudariti, da »načelo prostega dostopa« do informacij javnega značaja, ki ga zasleduje predlog zakona, pomeni, da so vse informacije javnega značaja javnosti dostopne, razen v primerih taksativno določenih izjem, to je posameznih kategorij informacij oziroma podatkov, ki so na podlagi zakona izrecno opredeljeni za zaupne (oz. tajne). Izjeme morajo biti ozko opredeljene. Nesprejemljivo je »pavšalno« omejevanje dostopa do informacij javnega značaja na vse informacije iz določene dejavnosti oziroma na vse informacije, ki so pri določenem organu, denimo obveščevalno-varnostni službi. V zvezi z opredelitvijo »načela prostega dostopa« do informacij javnega značaja (4. člen predloga zakona) so nevladniki posebej predlagali dopolnitev z določilom, da so podatki o delovanju organov vselej javni, razen v primeru, če so na podlagi zakona izrecno opredeljeni kot tajni, ter da je v spornih primerih breme dokazovanja na tistemu, ki trdi, da je podatek tajen.

Kdaj je dostop do informacij lahko omejen
Vprašanju »izjem iz dostopa« je v pripombah posvečena posebna pozornost. Pri zaupnih podatkih s področja javne varnosti, obrambe države, mednarodnih odnosov in obveščevalno varnostne dejavnosti države ter pri poslovnih skrivnostih se predlaga dopolnitev predmetnih določil osnutka zakona (1. in 3. točka 5. člena) tako, da bodo iz razkritja izvzeti le podatki, ki so na podlagi respektivnih zakonov pravilno določeni in (tudi) označeni kot tajni oziroma zaupni. Pravilna označba zaupnega podatka bi morala biti pogoj za pridržanje podatka tudi, ko gre za dostop do zaupnih podatkov iz javnih arhivov (6. točka 5. člena osnutka).

Določilo 2. točke 5. člena osnutka zakona, ki dodatno izvzema iz dostopa podatke s področja mednarodnih odnosov, tokrat s pogojem, da bi razkritje teh podatkov »škodovalo mednarodnim odnosom Slovenije«, pa bi bilo treba - skladno z zgoraj že razloženim pomenom »načela prostega dostopa« - črtati iz predloga zakona. V zvezi z zaupnostjo določenih postopkov pred državnimi organi je bilo poudarjeno, da bi podatki iz upravnih spisov v zaključenih upravnih postopkih morali biti javno dostopni (eventualne skrivnosti, na primer poslovna skrivnost, ki bi lahko bila v upravnih spisih, je varovana z drugimi respektivnimi izjemami iz 5. člena) kot tudi vse izdane upravne odločbe.

Javnosti bi morali biti vselej dostopni tudi podatki iz upravnih postopkov, ki so na podlagi zakona odprti za javnost, na primer postopki izdaje določenih dovoljenj v upravnih zadevah s področja varstva okolja oziroma ohranjanja narave.

Posebne pozornosti je bilo deležno določilo 10. točke 5. člena osnutka zakona, ki izvzema iz dostopa »podatke iz dokumenta, ki je v postopku izdelave in bi njegovo razkritje lahko povzročilo napačno razumevanje njegove vsebine«. Nevladniki so predlagali podrobnejšo konkretizacijo te določbe (ki sicer zasleduje potrebo po varovanju zaupnosti internih in nedokončanih dokumentov uslužbencev) tako, da bodo iz dostopa izvzeti le »podatki iz dokumenta, ki vsebujejo osebna mnenja uslužbencev, izražena pri internem posvetovanju v organu oziroma med organi pri pripravi gradiv oziroma obravnavanju zadev«. Predlagana rešitev je po vzoru nizozemskega zakona (Open Government Act, 1978), ki je v tem oziru vreden posebnega pogleda. Nizozemski zakon izvzema iz dostopa podatke iz dokumentov, pripravljenih za interno posvetovanje uradnikov, ki razkrivajo njihove osebne poglede na politiko organa. Pri tem je zelo natančen ter dodatno opredeljuje, da so informacije glede tovrstnih osebnih mnenj lahko dostopne v obliki, v kateri ne bo mogoče zaslediti osebe, ki je izrazila predmetno mnenje, ter s pogojem, da je dostop do takšne informacije v interesu učinkovitega in demokratičnega vodenja oblasti. In naprej: če gre za podatke, ki odražajo osebna mnenja glede politike vsebovane v priporočilih posvetovalnih teles, so ti podatki lahko dostopni le, če so člani posvetovalnega telesa pred začetkom dela bili obveščeni, da bodo tovrstni podatki na voljo javnosti.

Za izjemo, ki se nanaša na varstvo podatkov v zvezi z ohranjanjem naravnih vrednot (11. točka 5. člena osnutka) je predlagana natančnejša opredelitev, po kateri bodo izvzeti iz dostopa le podatki o legi naravne vrednote, ki skladno z zakonom o ohranjanju narave niso dostopni javnosti zaradi varovanja naravne vrednote.

Sledeč namenu zakona o dostopu do informacij javnega značaja in njegovem temeljnem načelu prostega dostopa do informacij (javnega značaja) so predlagatelji pripomb predlagali dopolnitev 5. člena predloga zakona, ki opredeljuje izjeme iz dostopa, z določilom, ki bo napotovalo uradne osebe, da izvajajo zakon v njegovem »duhu« in skladno njegovemu namenu ter tolmačijo obstoj razlogov za pridržanje informacij omejevalno, to je v ozkih mejah, ki jih dopušča zakon. Predlog tega novega določila (bil bi 2. odstavek 5. člena predloga zakona) se glasi: »Organ mora za doseganje namena tega zakona tolmačiti izjeme iz 5. člena zakona omejevalno in upoštevati javni interes, ki mu služi razkritje vsebine dokumenta, zadeve, dosjeja, evidence oziroma drugega dela dokumentarnega gradiva.« Predlagano določilo bo po mnenju nevladnikov prispevalo k večji učinkovitosti in doslednem izvajanju zakona glede na evidentno zaprtost državnih organov, predvsem javne uprave, v vsakodnevni praksi. Mnenja glede presoje javnega interesa po novem 2. odstavku 5. člena zakona, ki bodo lahko v pomoč organu, ki vodi postopek na zahtevo za pridobitev informacije javnega značaja, pa bo po potrebi dajal informacijski varuh, katerega ustanovitev predlagajo nevladniki v nadaljevanju pripomb na zakon (glej spodaj).

Postopki za pridobivanje informacij
V zvezi z opredelitvijo postopka, po katerem bodo zainteresirane osebe lahko pridobivale želene informacije javnega značaja, opozarjajo predlagatelji pripomb na nekaj neprimernih določil v predlogu.

Kot prvo predlagajo črtanje določila 2. točke 2. odstavka 13. člena predloga zakona, ki zahteva od prosilca, da v svoji zahtevi za pridobitev informacije navede »namen, zaradi katerega zahteva pridobitev informacije«. Splošno uveljavljeno načelo pri dostopanju javnosti do informacij javnega značaja, tako v mednarodnih dokumentih kot tudi v demokratičnih nacionalnih zakonodajah po svetu, je, da prosilcu ni treba izkazovati nobenega posebnega interesa za pridobitev informacije javnega značaja oziroma namena uporabe pridobljene informacije javnega značaja.

Krajšanje rokov za dostop do informacij
In naprej: nevladniki predlagajo skrajšanje rokov za odločitev o zahtevi (iz 19. člena in 1. odstavka 20. člena osnutka zakona) na 15 dni ter uvedbo obveznosti organov, da prosilcem informacij zagotovijo ustno razlago zahtevane informacije (1. odstavek 22. člena osnutka).

Predlaga se tudi skrajšanje roka za odločitev organa o pritožbi (24. člen osnutka) na 15 dni, saj so roki po zakonu o splošnem upravnem postopku precej dolgi (30 dni oziroma 60 dni, če je potreben posebni ugotovitveni postopek). V 2. odstavku 24. člena osnutka zakona je tudi predlagana določitev tridnevnega roka, po preteku katerega bo možno vložiti pritožbo, kadar prosilcu ni posredovana pravšnja informacija niti na njegovo ponovno zahtevo.

Po mnenju predlagateljev pripomb je določilo osnutka zakona, ki pooblašča vlado, da predpiše »način posredovanja« informacij javnega značaja (4. odstavek 22. člena), presplošno.

To pooblastilo vlade bi bilo potrebno natančneje opredeliti, to je omejiti na potrebne institucionalne, organizacijske oziroma praktične ukrepe za neposredno dostopanje prosilcev/upravičencev do informacij v določenih podatkovnih zbirkah (indok centri ipd.). Ti ukrepi morajo omogočiti učinkovito neposredno dostopanje do informacij in ne »posredovanje« informacij s strani organov.

Državna pritožna komisija ni sprejemljiva
Posebne kritike je bilo deležno poglavje predloga zakona, ki določa pritožbeni postopek in ustanavlja državno komisijo za dostop do informacij javnega značaja. Predlagatelji pripomb so enotnega mnenja, da državna pritožbena komisija, ki je sestavljajo državni funkcionarji imenovani v DZ na predlog vlade, ne zagotavlja potrebne neodvisnosti telesa pristojnega za nadzor nad uresničevanjem pravice do pridobitve informacije javnega značaja. Ravno tako menijo, da je nesprejemljiva predlagana rešitev, po kateri isto državno telo (državna komisija) hkrati odloča o pritožbah in svetuje oziroma nudi pomoč tako organom kot tudi prosilcem/upravičencem pri izvajanju oziroma uresničevanju pravic iz zakona. Zato predlagajo, da se določba o državni komisiji črta v celoti. O pritožbah naj odločajo instančni organi skladno z zakonom o splošnem upravnem postopku (z upoštevanjem skrajšanega, petnajstdnevnega roka za odločitev o pritožbi, kot je prej predlagano), funkcijo spremljanja in nadziranja uresničevanja pravice javnosti do pridobitve informacije javnega značaja pa naj se poveri varuhu človekovih pravic oziroma informacijskemu varuhu, ki se ga ustanovi z zakonom. Nalogo svetovanja in pomoči prosilcem/upravičencem informacij pa naj se poveri neodvisni instituciji - nevladni organizaciji (oz. organizacijam), ki bo izvajala to dejavnost na podlagi koncesije.

Ustanoviti informacijskega varuha
Kot že prej omenjeno, nevladniki predlagajo, da se z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja ustanovi informacijski varuh in se mu poveri nalogo spremljanja in nadziranja uresničevanja pravice javnosti do pridobitve informacij javnega značaja ter tudi nekaj splošnejših nalog za spodbujanje in promocijo odprtosti in preglednosti delovanja javne uprave.

Predlog tega novega poglavja zakona ponuja širok okvir za institucionalno ureditev instituta informacijskega varuha: državni zbor lahko izvoli posebnega informacijskega varuha, ali pa izvrševanje njegovih nalog poveri varuhu človekovih pravic. V slednjem primeru bi varuh človekovih pravic imel možnost, da bodisi sam prevzame izvrševanje nalog informacijskega varuha, ali pa imenuje za njihovo izvrševanje svojega posebnega namestnika. Za posamezna vprašanja delovanja informacijskega varuha, ki ne bi bila urejena z zakonom, bi se subsidiarno uporabljale določbe zakona o varuhu človekovih pravic in poslovnika varuha človekovih pravic. Zakon bi zavezoval informacijskega varuha, da za svoje delo sprejme posebni poslovnik. Institut informacijskega varuha bi moral biti uveljavljen oziroma praktično operativen v štirih mesecih po uveljavitvi zakona. Smoter uvajanja instituta informacijskega varuha je učinkovitejše varovanje pravice do pridobitve informacije javnega značaja. Prosilcu informacije bi bila dana možnost, da se s pobudo obrne na informacijskega varuha, kadar ne bi bil zadovoljen z dokončno odločitvijo organa o njegovi zahtevi. V primerih, ki jih obravnava, bi lahko informacijski varuh raziskal pri organu, ki je odrekel dostop do informacije, vse okoliščine primera. Varuh bi imel neoviran dostop do vseh podatkov pri organih, kar je skladno tudi s 6. členom zakona o varuhu človekovih pravic. Odgovorna oseba organa, ki v določenem roku neupravičeno ne bi posredovala informacijskemu varuhu podatkov, ki jih je zahteval, bi bila odgovorna za prekršek. Informacijski varuh bi o primeru, ki ga obravnava, sestavil poročilo in presodil o upravičenosti zahteve prosilca ter podal organu svoje predloge za rešitev posameznih spornih vprašanj. Če bi prosilec informacije sprožil za zaščito svoje pravice upravni spor, bi informacijski varuh lahko vstopil v tak upravni spor in mu pomagal s svojimi stališči.

Predlog novega poglavja o informacijskem varuhu predvideva tudi posebno varstvo pravice do pridobitve informacije javnega značaja, kadar informacijski varuh oceni, da gre za javnost za zelo pomembno informacijo, katere razkritje oziroma pridržanje ima lahko posledice za veliko število prizadetih. V takšnih primerih bi lahko prosilec informacije podal pobudo informacijskemu varuhu za obravnavo primera že med upravnim postopkom, ki teče na zahtevo prosilca, to je pred dokončnostjo upravne odločbe, po končanem upravnem postopku pa bi informacijski varuh imel pravico neposredno sprožiti upravni spor zoper organ, ki odklanja razkriti tako pomembno informacijo. Informacijski varuh bi nudil tudi poravnalne in druge usluge za mirno reševanje sporov na področju dostopa do informacij javnega značaja.

Kot je že prej bilo omenjeno, informacijski varuh bi bil pristojen tudi za dajanje mnenj, ki bi bila lahko v pomoč organu, ki vodi postopek, tj. mnenj glede obravnave posameznih podatkov kot izjem in glede presoje javnega interesa po predlaganem novem 2. odstavku 5. členu osnutka zakona.

Nadalje: informacijski varuh bi najmanj enkrat letno poročal državnemu zboru o svojem delu ter dal oceno o uresničevanju odprtosti dela organov in o obravnavanih posameznih primerih neuspešnega dostopanja do informacij javnega značaja.

Omenimo še, da je predlog za ustanovitev informacijskega varuha vsebinsko povzet iz predloga Zakona o svobodnem dostopu do informacij javnega značaja, ki ga je v večletnem projektu oblikoval Pravno-informacijski center nevladnih organizacij, na začetku tega leta pa dal pobudo državnemu svetu za njegovo predložitev v državni zbor. Pri oblikovanju poglavja o informacijskem varuhu je neformalno - kot posameznik - sodeloval tudi namestnik varuha človekovih pravic Jernej Rovšek, varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek pa se je načeloma strinjal z uvedbo instituta informacijskega varuha.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja