Medijska preža št. 14, poletje 2002

Pogosto slišimo, da je Džezira arabski CNN. Kaj mislite o tej primerjavi?
Za našo malo televizijo je to pravzaprav laskava primerjava. Nekaj podobnosti obstaja. Oboji imamo 24-urni program, ki je namenjen informiranju in analiziranju aktualnih dogodkov. V svet oddajamo z nekakšne svetovne perspektive. Toda v marsičem se razlikujemo. Oddajamo v različnih jezikih, tudi naše občinstvo je različno. Mislim, da se prej dopolnjujemo, kot pa da bi tekmovali med sabo.

Na Džeziri imate svojo oddajo Top Secret, ki temelji na raziskovalnem novinarstvu. Odpirate nekatere zelo sporne in zahtevne teme. Bi to lahko počeli na katerikoli drugi arabski televiziji?
Mislim, da bi bilo nekoliko težko. Večina arabskih televizij še nima poguma, da bi delali tako drzne raziskave in da bi bili res iskreni o svojih domačih težavah.

Kadar potujete po državah, kot so Iran, Irak, Palestina, kako tamkajšnje vlade obravnavajo novinarje Džezire?
Odzivi so mešani. Uradna stran se ponavadi odziva s sumničavostjo, z odporom, poskušajo ovirati naše delo. Po drugi strani pa so naši gledalci tisti, ki nam pomagajo in ki sodelujejo pri našem delu. Na začetku sem veliko časa porabil za iskanje idej za svojo oddajo. Zdaj, ko je uveljavljena, nenehno dobivam elektronsko pošto z zelo dobrimi idejami. Ljudje pogosto že kar sami raziščejo problem. Včasih je trajalo dolge mesece, preden sem lahko sploh začel snemati. Zdaj vsebinske priprave trajajo največ kak mesec, ker me toliko ljudi bombardira s podatki. Nekateri seveda pretiravajo, veliko pa je zelo koristnih.

Ali lokalne vlade in predstavniki na vas izvajajo pritisk?
Ja, veliko pritiskov je. Poskušajo nas diskreditirati. Obtožujejo nas na primer, da nas financira Sadam Husein. Potem kdo reče, da nas plačujejo Izraelci, Američani ali bin Laden. Ko to ne deluje, se začnejo politični pritiski. Nekatere vlade - Kuvajt, Maroko, Libija - so iz Katarja celo umaknile svoje veleposlanike. Nekaj drugih držav je zaprlo naša predstavništva. Celo Arafat je to enkrat napravil.

Zakaj?
Težko se je spomniti, gotovo je bil razlog smešen. Razmere so zelo hipokritične. S pomočjo Džezire se poskušajo ljudje privaditi ideji, da lahko povejo stvari po pravici. Mnogi tega ne morejo dojeti. Kar se tiče vlad, je zgodba drugačna. Mnoge vlade ne morejo sprejeti dejstva, da tako majhna zalivska država - in Zaliv je najbolj konservativen del arabskega sveta - začenja medijsko revolucijo. Konvencionalne in tradicionalne prestolnice arabskega sveta, kot so Kairo, Bejrut, Aman, Damask, Tunis pri tem zaostajajo. Del problema je ljubosumje, del pa v političnih razlikah. Največji zločin Džezire je, da je dosegla arabskega državljana v njegovi dnevni sobi, ne da bi prej vprašala za dovoljenje lokalnega ministra za informiranje. Toda hkrati mislim, da glavni vpliv Džezire ni na ljudi, ki jo gledajo. Bistvene so spremembe, ki jih opažam pri delu drugih televizij, ki jih gledajo Arabci. Džezira je prisilila druge, da so začeli stopati po poti, ki jo je odprla. Džezira ni samo medijski fenomen, je kulturni, politični in celo izobraževalni fenomen. Žalostno dejstvo o Bližnjem vzhodu, severni Afriki in arabskem svetu nasploh je, da večina ljudi ni pismena, da ne znajo pisati in brati. To ne pomeni, da so neumni, sploh ne. Takšni ljudje nas še bolj potrebujejo. Spodbujajo nas pri delu, ki jim toliko pomeni. Sami niso imeli možnosti in enakopravnih priložnosti za izobraževanje in za politično udejstvovanje. Zanikali so jim osnovne človekove in državljanske pravice. V Džeziri vidijo alternativo, kakršne jim arabske vlade ne ponujajo. Ko se torej sprehajam po ulici arabske prestolnice po odzivih ljudi vidim, kako priljubljeni smo. Ko vstopim v vladni urad, ugotovim, kako osovražena je naša televizija.

Velik del sveta je za Džeziro prvič slišal lani, po 11. septembru. Toda obstajate že šest let. Kako bi opisali ustanavljanje Džezire, ki je tako zelo spremenila arabsko medijsko podobo?
Dovolite, da se vrnem nazaj v leto 1991, v obdobje takoj po zalivski vojni. Takrat je svet izvedel za CNN. Takšen dogodek, kot je zalivska vojna, lahko naredi medijsko družbo. Takrat je CNN predstavljal oči in ušesa vsega sveta. Džezira pa je bila takoj po 11. septembru obtožena, da je bin Ladnovo trobilo. Se spomnite, da je med Zalivsko vojno Sadam Husein dajal ekskluzivne intervjuje za CNN, pa ta ni bil nikoli obtožen, da je Huseinovo trobilo. Takoj po zalivski vojni so se arabske države začele zavedati pomena satelitske televizije. Savdska Arabija se je tega zavedala še bolj kot druge države, zato je začela arabski televizijski kanal MBC (Middle East Broadcasting) s sedežem v Londonu. To je bilo leto 1991. MBC je iznašel koncept arabskega televizijskega novinarstva, toda bolj po tehnični kot po uredniški plati. Leta 1994 je sledil še bolj ambiciozen projekt. BBC je stopil v partnerstvo z savdsko medijsko družbo Orbit, s sedežem v Rimu. Sklenila sta sporazum, po katerem bi Savdijci financirali BBC-jev arabski informativni program, BBC pa bi obdržal pravico do nadzora nad uredniško politiko. Tudi to je bilo v sporazumu, da mora BBC paziti na občutljivost arabske publike. To je bilo problematično. Nihče ne more definirati, kaj je to občutljivost na takšnih težavnih območjih. Prišle so težave. Ko sem se pridružil BBC-ju se mi je zdelo, da to partnerstvo ne bo trajalo večno. Že zaradi razlik v mentaliteti. Razmišljal sem prav. Povezava Savdijcev in BBC-ja je bila slaba poroka, ki se je žal končala z najslabšo možno ločitvijo. Na koncu sta si obe strani govorili »loči se od mene«. BBC je bil bolj potrpežljiv. Ko je BBC v odmevni raziskovalni novinarski oddaji Panorama raziskoval človekove pravice v Savdski Arabiji, je bil projekt že zgodovina. Postal je last medijskih analitikov. Ironično je bilo, da sta pri projektu sodelovala dva partnerja, nato pa se je zgodilo, da eden od njiju ni želel distribuirati proizvoda, ki je bil plod njunega sodelovanja. Savdijci niso hoteli, da bi ljudje gledali Panoramo, ker je bila novinarsko za spoznanje predobra. Toda projekt je veliko prispeval k razvoju arabskega koncepta televizijskega novinarstva in uredniške politike. Toda nikoli mu ni bilo usojeno, da bi dozorel. Takrat je v Katarju prišel na oblast mlad emir. Izobražen je bil na Zahodu, imel je progresiven pristop do zunanjega sveta. Želel je uvesti nekaj reform v svoji, morda najbolj konservativni državi v že tako zelo konservativnem okolju - Zalivu. Pogledal je naokrog in opazil uspeh CNN-a, NBC-ja in BBC-ja po zalivski vojni in pomislil, da bi bil to lahko dober projekt. Ni bilo težko, kajti po koncu BBC-jevega projekta so bili mnogi novinarji brezposelni. Zelo hitro je pridobil te ljudi in postali so hrbtenica El Džezire. In Džezira je bila takojšen uspeh, kar zadeva arabsko publiko.

Kaj pa financiranje?
Televizija je drag posel, sploh če govorimo o informativnem programu. To je produkcija, ki občinstvo išče. Občinstvo ne prihaja k njej, tako kot v primeru razvedrila, filmov in športa. Z informativnim programom ne delaš denarja. Ponavadi ne prinaša dobička. Morda lahko ohraniš finančno neodvisnost, toda dobička ni. Zato je emir dal Džeziri državni denar za določeno obdobje, v tem času pa mora televizija najti druga sredstva financiranja. V tem času smo razvili nekaj drugih načinov, toda še vedno smo daleč od finančne neodvisnosti. Težava ni najti samega vira financiranja, pomembnejše je najti nekoga, ki se ne bo vmešaval v tvoje delo, takšni viri pa so redki.

Kaj pa oglasi? Glede na to, da vas gledajo v vseh arabskih državah, imate oglaševalskega priliva bržkone na pretek?
Ne toliko, kot bi lahko. V naših državah stvari niso prepuščene samo tržnim silam. Če bi bile, bi od oglasov dobili več, kot je naš tržni delež in bi lahko celo kaj zaslužili. Poslovnež, ki ima zasebno podjetje in ve, da ima Džezira občinstvo vse od srednje Azije do Amerike in od Skandinavije do južne Afrike, je naravno naklonjen ideji, da bi oglašal na Džeziri. A poslovneži ne pridejo k nam. Ne zato, ker si tega ne bi mogli privoščiti finančno, temveč zato, ker si tega ne morejo privoščiti politično. Bojijo se, da bodo z oglaševanjem pri nas antagonizirali arabske vlade. Vem, da so bili nekateri na to tudi opozorjeni.

Je Džezira zato prisiljena zatiskati oči pred notranjepolitičnimi razmerami v Katarju, da bi ohranila svoj finančni položaj?
Ja, to je pogosta kritika. Največkrat jo slišimo od držav, kot so Egipt, Tunizija, Sirija. Od držav, ki so razžaloščene, ker majhna država kot Katar prevzema vodilno vlogo v arabski medijski navzočnosti na svetovnem odru. Zato kritizirajo Džeziro, ker se ne ukvarja toliko s katarskimi zadevami, kot na primer z egiptovskimi. To je po mojem mnenju neumen argument. Kajti kaj je sploh v Katarju, kar je potrebno obravnavati? Dosti časa sem preživel v iskanju notranjepolitične katarske teme, ki bi me lahko novinarsko vznemirila.

In vi ste Egipčan in ne Katarec
Hvala, ker ste to omenili. Nekoč sem bil skupaj s svojim šefom, ki je Katarec, v Kairu na Dnevih medijske kulture. On je pripotoval iz Dohe in jaz iz Londona. Te Medijske dneve vedno gosti predsednik Mubarak. Potem sem šel s svojim katarskim šefom na sprehod po Kairu in dejal mi je: »Veš, Josri, ideja o Džeziri bi se morala poroditi v Egiptu.« Ja, morda, če bi bili v petdesetih, šestdesetih letih bi tudi jaz mislil tako, toda zdaj je drugače. Svet je manjši, tehnologija je tu. In predvsem politična volja.

CNN je naredila zalivska vojna, vas pa Osama bin Laden. Kako se spominjate dogodkov med 11. septembrom in 7. oktobrom, ko ste imeli bin Ladna na vaših zaslonih in je ves svet gledal le vas?
Enajstega septembra je Džezira zaslovela, navzoča je bila že dolgo prej. V mnogih državah smo bili navzoči. Celo v Pakistanu so me ljudje prepoznavali na cesti, pa sploh ne govorijo arabščine. Prosijo nas, da bi oddajali tudi v angleščini, da bi nas lahko razumeli. Rekli so mi celo, da poskušajo razumeti vsebino po načinu, kako jo podajam. Ja, 7. oktober je datum, ko smo objavili bin Ladnov govor. Toda prezgodaj je za ocenjevanje tedanjih dogodkov. Počakati moramo nekaj let, da nam sociologi povedo, kaj se je pravzaprav dogajalo. Po grozljivih dogodkih 11. septembra se je takoj začela vzporedna propagandna vojna. Vsi vemo, da Džezira ni bila na strani nikogar, toda nekateri niso hoteli, da bi Džezira ohranila takšno neodvisnost. Govorili so nam, da smo lahko samo z njimi ali proti njim. To dokazuje popolno pomanjkanje razumevanja profesionalnega novinarstva, ko nočem biti s tabo ali proti tebi - ampak hočem samo opravljati svoje delo. Začelo se je z vzdušjem zastraševanja. To se je razvilo v mnogo resnejši pritisk. Državni sekretar Colin Powell, obrambni minister Donald Rumsefeld Vsi so javno govorili proti Džeziri. Nato je Condoleezza Rice na tiskovni konferenci zahtevala od urednikov ameriških medijev, da izrazijo privrženost skupnemu boju. Ta propagandna vojna je umetnost, ne glede na to, če se strinjaš z njo ali ne. Zelo zanimiva in vznemirljiva postane, ko analiziraš podrobnosti. Recimo retorične pogruntavščine. Na primer stavek, da »želimo uničiti nasprotnike zahodne civilizacije«. Toda kako lahko uničiš te nasprotnike, ne da bi kompromitiral samo zahodno civilizacijo, ki temelji na zelo dragocenih načelih, ki so se razvijala stoletja. V mislih imam državljanske svoboščine, svobodo govora, medijsko svobodo To ni prav. Tega so se zavedali, ampak Kaj bi vi naredili, če bi bili novinar, celo arabski novinar? Zastrašujejo nas ne le med tem ko delamo zgodbo, zastrašujejo nas celo na cesti, na letališču To je po mojem mnenju zelo nevarno. Vsaka propagandna vojna se začne z demonizacijo sovražnika. Predstavljati si ga morate kot demona, ki ga morajo sovražiti vse, že ko ga pogledajo. Ko se to zgodi, t. i. teroristi zmagajo. Kajti prav to hočejo.

Ko je Džezira predvajala govore Osame bin Ladna, je sprožila veliko vprašanj o izvoru trakov z govori, če so ponarejeni, celo o tem ali je Džezirin kabulski dopisnik bin Ladnov človek?
Ne, naš reporter ni ne talib in ne bin Ladnov človek. Zdaj so že vsi, ki so aretirani, obtoženi, da so njegovi tesni sodelavci. To je neumno, kako bi jih sploh lahko imel toliko? Naše načelo je zelo preprosto. Naš moto je predstaviti mnenje in proti-mnenje. To je najbolj osnovno načelo zahodne civilizacije. Enakopravnost, uravnoteženost, poštenost. Ko greste v zahodno novinarsko šolo, se učite o novinarskih osnovah, kot so upoštevanje dejstev, uravnoteženosti in nujnosti tega, da daš vsakemu enako možnost. Mimogrede, bin Ladnu nismo niti približno dali enakih možnosti. To je bil del propagandne vojne, ki smo se ga zavedali. Po človeški plati imam vse simpatije do Američanov in lahko razumem zakaj se je kdo čutil jeznega. Po novinarski plati pa si ne morem dovoliti, da bi sočustvoval z Američani ali z bin Ladnom, ker bi bil v tem primeru enostavno slab novinar. Zahod to dobro ve. Naj se vrnem k zgodbi o trakovih z bin Ladnovim govorom. Od 11. septembra do 7. oktobra so vsi sklepali, da je krivec bin Laden. Toda res bomo rabili od pet do osem let, da bi spoznali vse podrobnosti. Vse do zdaj nimamo dokaza, da je napad izvedel Osama bin Laden. To je dejstvo. Pravno gledano nimamo otipljivega dokaza. Imamo očitke, obtožbe, celo bin Ladna, ki hvali napad, nikoli pa ni rekel »jaz sem to storil«. Dokazov torej ni. Kot novinar - kaj boste storili? Zelo težko je ohraniti novinarsko integriteto, hkrati razumeti čustva ljudi in se braniti pred ameriškim pritiskom.

A kako ste pravzaprav prišli do bin Ladnovih govorov?
Naš naslov je znan vsem, vsak dan ga oglašamo. Sami veste, da so vaši novinarski stiki vaš kapital, in da se dober novinar meri po kakovosti njegovih stikov. Mnogi so takrat dejali - vaš dopisnik v Kabulu je videti kakor kak talib, nosi brado Spomnimo se, da tudi Christiane Amanpour v Teheranu nosi ruto in izgleda zelo muslimansko. To ne pomeni, da je hipokritična, ampak kot dobra novinarka ve, da bo tako dobila zaupanje ljudi in jih bo tako lažje razumela. Pokazala bo, da spoštuje njihovo kulturo. To pomaga. In še eno pomembno dejstvo. Dosti preden se je vse to začelo dogajati, so sicer konservativni talibi ugotovili, da bi bilo dobro, če bi bila v Kabulu navzoča kaka mednarodna medijska organizacija. Enakopraven dostop so ponudili Džeziri in CNN-u. CNN je ponudbo zavrnil, mi pa ne. Ne vem sicer, zakaj so jo zavrnili, vem pa, zakaj smo jo mi sprejeli. Območje smo poznali in zavedali smo se, da se tu lahko kaj zgodi. In se tudi je zgodilo. Nato smo dobili bin Ladnov trak. Kolikor vem, ga je nekdo preprosto pustil v uradu. Kaj naj bi naredili? Rekli ne, bin Ladnovega govora ne rabimo? V takem primeru ima novinar tri možnosti. Prva je ta, da trak vrže v smeti, druga je ta, da ga podari CII, tretja pa je, da ravna dostojno, si ga ogleda, preceni in če ima informativno vrednost, ga uporabi. Kdo sem jaz, da bom razmišljal namesto ljudi in jim omejeval informacije. Kdo lahko trdi, da je bolj inteligenten od ljudi. Prav zdaj nas obtožujejo, da Palestince in Arabce ščuvamo proti Izraelcem, ker kažemo trupla v Ramali in v Dženinu, ki dneve in dneve gnijejo na ulicah in jih niti ne pokopljejo. Oprostite, jaz bi lahko izrekel podoben očitek, namreč, zakaj vi ne kažete teh trupel? Džezira ne ščuva arabskih ljudi, to počne Ariel Šaron. Mi samo poročamo in kažemo, kaj se dogaja. Ko nam je bin Laden poslal trak, je ves svet čakal na njegovo izjavo. Takrat se nisem mogel prenehati smejati, ko je Zahod zgroženo ugotavljal, da ima edini pravico do poročanja iz Kabula nek mali arabski televizijski kanal. Takrat so se začeli spraševati, če Arabci sploh znajo ravnati s kamero, jo dati na stativ in sliko poslati zunanjemu svetu? Takšne osnovne stvari. To se da povezati tudi z definicijo terorizma. Terorizem je nevednost. Več ko veš, bolj zmeren postajaš in obratno. Ko nečesa in nekoga ne poznaš, razviješ sovražen pristop, namesto da bi se podučil. To se nanaša na mnogo Američanov, katerih percepcija se ustavi na vzhodni obali in ne doseže niti Evrope. Ena redkih dobrih posledic zla 11. septembra je podatek, da so nekateri Američani vendarle šli v knjigarne, da bi kaj prebrali o islamu in o Arabcih. Džezira je postala predstavnik bolj uravnovešenega toka informacij med Vzhodom in Zahodom. Takrat smo se zavedali, da so vsi nestrpno čakali na odziv bin Ladna. Vsi so govorili o njem, od predsednika Busha do ljudi v krčmi. Vsi so hoteli vedeti ali bo priznal krivdo, ali bo dejanje obsodil, celo to, kako bo oblečen, kako bo deloval, bo jezen ... Vsa ta vprašanja so dokazovala, da je imel trak z njegovim govorom absolutno informativno vrednost. V to sem novinarsko popolnoma prepričan. Toda nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno proti nekomu drugemu. Če bi bili mi tako slabi, zakaj so potem vsi čakali pred našimi uradi, da bi lahko plačali mastne denarce, samo da bi lahko predvajali naše posnetke bin Ladna? Da bi ga potem predvajali na svojih televizijah. Ni šlo torej za vsebino, ampak za to, kdo ima pravico do predvajanja, kdaj, kako in v kakšen namen. Ni šlo za vsebino.

Po 11. septembru je bil bin Laden »samo« glavni osumljenec. Zdaj je v zahodni kolektivni zavesti nenadoma že kar krivec. Kako na to gledate v arabskih državah?
Ne boste našli veliko ljudi, ki bi se strinjali z bin Ladnovim konceptom ubijanja civilistov. Boste pa našli veliko ljudi, ki se strinjajo z bin Ladnovimi opažanji nepravičnosti ameriške politike do Palestine, Iraka in do ameriške navzočnosti v Zalivu. To je bin Ladnova politika. Če je kriv ali ne - ni veliko razlike. Jaz mislim, da je bin Laden to napravil. Imam nekaj trdnih dokazov.

Katere?
Zdaj preiskujem primer Gre predvsem za nov premislek o stvareh in ljudeh, ki so bili že velikokrat omenjeni ... Naj se vrnem k drugemu bin Ladnovemu govoru. Skrajšali smo ga in predvajali šele v večernih poročilih. Dobili smo ameriškega predstavnika, ki je poznavalec arabskih zadev, in je bil odposlanec na Bližnjem vzhodu, da bi se soočil z bin Ladnovim političnim sporočilom. Povabili smo tudi zmernega muslimanskega duhovnika, da bi komentiral bin Ladnovo versko sporočilo. Naredili smo vse, pa nas vseeno zastrašujejo. Spomnite se tiskovnega predstavnika Bele hiše, ko je govoril o kodiranih sporočilih. To sili k smehu. Toda mnogi novinarji si niso upali smejati. Se bodo pa čez nekaj let.

Katera so merila uredniškega odločanja o tem, kateri bin Ladnovi govori so primerni za objavo?
Merilo je informativna vrednost. Dobivali smo dolge minutaže govorov bin Ladna in njegovih predstavnikov. Arabščina je poleg tega drugačna od angleščine. Je zelo lep, barvit jezik. Ponavadi ljudje v svoje govore vključujejo odlomke iz korana, tudi poezijo. Si lahko mislite, da tudi bin Laden piše poezijo? Kot novinarja me na primer zanimajo predvsem tisti stavki, v katerih govori o Ameriki

Kakšna so pravzaprav Džezirina uredniška merila?
Kot urednik nekega programa ste merilo tudi vi sami. Vse, kar ste se naučili, kar veste o svojem poklicu. Toda vedeti moramo, da realnosti ni. Je samo to, kar zaznavamo kot realnost. Kako lahko premagamo subjektivnost? Vedno bodo na naše odločitve vplivali tudi vzgoja, religija, vedno bo kak vpliv, če to želite ali ne. Poznal se bo na načinu pisanja, po izbiranju tem Po mojem mnenju se mora vsak truditi za čim večjo profesionalnost in imeti mora dobre namene.

Kaj je zahodno-arabski model novinarskega poročanja?
Džezira ima veliko srečo, da je takoj našla toliko izkušenih arabskih novinarjev, ki so si izkušnje nabirali na Zahodu, še zlasti na BBC-ju, ki ima odličen sistem usposabljanja. Sam veliko dolgujem BBC-ju. Novost Džezire je v tem, da so novinarji Arabci, ki imajo več znanja o arabskih zadevah in ki poznajo občinstvo, za katerega delajo.

Kaj se je po 11. septembru zgodilo z zahodno demokracijo? Vemo, da so v ZDA zaprli številne muslimanske organizacije, posameznike, poskušali so celo zapreti Džeziro 
Mnogi aktivisti in novinarji so - kar zadeva človekove pravice - do ZDA zelo kritični. Država se predstavlja za varuha človekovih pravic, toda problem ima dva obraza. Veliko slišimo o Ameriki in o Zahodu, ki naj bi se zavzemala za človekove pravice v arabskih državah, toda pogosto lahko v ozadju zaznate politični dnevni red. Poglejte Guantanamo. Bil sem tam. Zaporniki nimajo nobenih pravic. Nimajo statusa vojnih ujetnikov. Nimajo pravic, katere jim podeljujejo ženevske konvencije. Med podpisnicami teh konvencij je večina zahodnih držav in prav te so prisilile tudi mnoge druge države k podpisu. Vse države, ki so podpisale ženevske konvencije, bi morale zdaj stopiti Američanom na prste in jih vprašati, kaj počnejo tem ljudem. Slišimo neke nove formulacije, kot je »nezakoniti bojevnik«. Kdo je to? Nekdo, ki se bojuje, to je jasno. Toda nezakonit? Kdo o tem odloča? Moral bi odločati zakon, toda zakon so ukinili. To je najbolj nevaren način razmišljanja. Ujetniki v Guantanamu nimajo niti statusa kriminalca, ki ima vsaj pravico do tega, da je obtožen.

Koliko poročate o Evropi in evropskih zadevah?
Kolikor predvidevamo, da bo zanimalo naše občinstvo. Poročali smo o Le Penovem volilnemu uspehu v Franciji, veliko je britanskih tem Poročamo tudi o Afriki, Aziji

Kako pokrivate izraelsko-palestinski spor?
Imeli smo intervjuje z mnogimi izraelskimi predstavniki. Na primer s Šimonom Peresom, z Ehudom Barakom Pravzaprav z vsemi, z izjemo Ariela Šarona in to je prav. Morali bi videti, kako jezno je naše občinstvo, ker Džezira daje izraelskim in ameriškim predstavnikom priložnost, da razlagajo svoje ukrepe proti Palestincem. Ko se je bin Laden odločil, da bo trakove dal nam, je vedel, da dajemo priložnost za predstavitev mnenj vsem, tudi Washingtonu, Zahodu Prezira nas, ker intervjuvamo Izraelce, toda hkrati ve, da smo odprti za vsa mnenja.

Kaj pa vera in Džezira?
Vera je najpomembnejši del arabske kulture. Arabci religijo živijo. Ramadan na primer je sveti mesec, ko se ljudje postijo. To ni le verski praznik, kot je božič pri vas, ramadan je del življenja. Vera je filozofija življenja, to kar si. Tega novinar ne more ignorirati. Ena temeljnih zahtev islama je govoriti resnico, in naše delo je tudi iskanje resnice.

Ali predvajate razprave o reformah islama?
Seveda. Veste, spomnim se debat o islamu na egiptovski televiziji, ko sem bil še otrok. Popoln dolgčas. Tiste razprave niso bile televizične. Statična kamera na šejku, ki pol ure pripoveduje, kaj sta dejala Alah in Mohamed? Otroci lahko na ta način religijo zasovražijo. Na Zahodu so me oddaje o krščanstvu navdušile. Zelo živi programi so bili. Islam je predvsem način življenja. Na Džeziri odpiramo debate. Imamo dveurno razpravo o šeriatskem pravu z zelo učenim šejkom, ki teorijo povezuje z današnjim življenjem. Razlaga samomorilske napade in kaj pomenijo za islam. Duhovščina to sprejema. Islam nikjer in nikakor ne prepoveduje razprave o islamu.

Kaj menite o poročanju zahodnih, tudi slovenskih medijev, ki Palestince pogosto opredeljujejo za teroriste in skrajneže?
To ni le slovenski in evropski problem. Zahodni mediji ponavadi izhajajo iz nekaterih predpostavk. Prva je ta, da je Izrael žrtev. Po drugi predpostavki so Palestinci zaostali fundamentalisti, ki kar tako, brez razloga sovražijo Izraelce. Tretja predpostavka je nepristranska Amerika. Če se teh predpostavk ne zavedamo, ne moremo razumeti nobenega zahodnega poročevalca. Njegova sicer dobra in iskrena poročila so plod teh predpostavk. Džezira teh predpostavk seveda nima. To je velika razlika med nami in zahodnimi mediji. Mi ne mislimo, da je Izrael žrtev. Verjamemo, da imajo Palestinci v nekaterih stvareh prav, in prepričani smo, da je Amerika pristranska. Toda hkrati ne izražamo teh stališč kar tako. Gradimo na dejstvih. Naredili smo na primer zgodbo o truplih, ki so gnila na ulicah. Zahodni novinar tega morda ne bi storil, ker se ne sklada z njegovo predpostavko, da so Palestinci slabi. Ne gre za cenzuro, gre za mentaliteto in za leta izgrajevanja takšnega miselnega ustroja sveta. Gre za selektivno zgodovino in spomin in selektivno pozornost do dogodkov. Ti dejavniki se aktivirajo in novinar bo spregledal zgodbo o truplih, ne da bi se sam zavedal.

Kaj lahko pričakujemo od Džezire v prihodnosti?
To, kar me najbolj plaši, je, da smo v arabskem svetu še vedno sami. Džezira je dobila mednarodni sloves zaradi napačnih stvari. Mnogi nas seveda ne razumejo. Nearabsko govoreči muslimani hočejo, da bi oddajali tudi v angleščini. Celo v britanski lordski zbornici je bila izražena takšna želja. Toda nekaj zmag je bilo tudi po 11. septembru. Britanski vladni uradi imajo zdaj posebne oddelke namenjene arabskim novinarjem. S svojimi kolegi smo pred 11. septembrom tudi po več tednov čakali na izjavo britanskega zunanjega ministrstva. Zdaj se jaz pritožujem njim, ker me ves čas iščejo. Zahod se je začel zavedati, da obstajajo tudi ljudje, kot je naše občinstvo, ljudje s katerimi mora prav tako imeti dialog.