»Hrvaška je edina država na svetu, ki ima obliko ptice. Niti enega peresca ne sme več izgubiti!« Ta stavek, ki ga je novinarka Hrvaške televizije Branka Šeparović izgovorila sredi marca v oddaji Skrinja (ta se formalno ukvarja z ekologijo in zaščito kulturne dediščine), natančno izraža stanje duha v hrvaških medijih, ko gre za slovensko-hrvaške odnose. V javnih medijih že nekaj mesecev velja stanje splošne pripravljenosti, kar pomeni popolno svobodo romantične ustvarjalnosti in domoljubne domišljije. Avtor tega članka se sprašuje, na kakšne težave bi naleteli pridni kovači domoljubnih metafor, če bi Hrvaška po naključju s svojo zemljepisno obliko spominjala na katero drugo priljubljeno žival, na primer na svinjo ali opico.

Hrvaška pa se je v obliki letečega živega organizma ustalila kot najbolj zlizan kliše za nacionalistično rabo. V veliki meri ga uporabljajo zlasti ob dramatičnih zgodovinskih priložnostih, a ne samo v množičnih medijih. Državni strokovnjaki in pedagogi so poskrbeli, da se je ta slikovita metafora kot dediščina prihodnjih generacij znašla tudi v mnogih šolskih učbenikih.

V prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja je zgodovinar Jure Krišto določil, kakšne vrste je omenjena ptica. To je seveda feniks, kar je že takrat napovedovalo poznejšo navado posipanja s pepelom. V strokovnem delu z naslovom Hrvaško dvajseto stoletje zgodovinar najprej ugotavlja, da »zemljepisna oblika Hrvaške spominja na ptico v letu«, ta ptica pa je nedvomno feniks, potem pa konča takole: »Ta ognjena ptica se tokrat zdi veliko močnejša in krepkejša, kar vliva upanje, da bo čez dolga stoletja na krilih severne ravnice ponosno nosila in svetu prikazovala neverjetno lepo obalo s prečistim Jadranskim morjem in njegovimi otoki. Srečno pot, ptica Croatia!«

Malo zatem se je znani analitik Georgij Viktorov v svoji knjigi Gnezdo brez jajc ukvarjal s pojavom »letečih« metafor, ki naj bi opozarjale na skladnost »rodu in grude«, in je iz tega navideznega nesporazuma sklepal, da gre za vzgojo množične zvestobe tvorbi, o kateri ne moremo zanesljivo reči, ali je (samo) administrativna ali (samo) ideološko-mitična. Logično jo je poimenoval »država v oblakih«.

Kakor koli že, v zadnjih dveh desetletjih smo se naučili, da kadar koli v javni prostor prileti »Ptica Croatia«, postanejo razmere skrajno resne, zlasti v varnostnem smislu, zato je gotovo, da bo na vse strani letelo perje. Letelo pa bo tako, da »Hrvaška ne bo smela izgubiti niti enega peresca«. Zgodovinar Krišto je s to metodo oboroževal hrvaško ljudsko voljo proti agresivnim Srbom, novinarka Šeparovićeva pa proti agresivnim Slovencem.

Zdaj ko so se odnosi med Hrvaško in Slovenijo popolnoma zaostrili, so se hrvaški mediji tako rekoč brez izjeme postrojili na zahodni meji države, se razporedili po formacijah in iz orožarne izvlekli bojno retoriko še toplo iz prejšnje vojne. Borut Pahor in drugi slovenski politiki so na časopisnih straneh vsak dan prikazani kot arhetipski hudodelci. Komentatorji obdelujejo vse vidike zgodovinske krivice, ki jo Hrvaška doživlja zaradi blokade pogajanj z Evropsko unijo. Nizajo se dokazi o Piranskem zalivu kot sveti hrvaški tekočini, kjer celo ribe ne uporabljajo trdega, temveč mehki ć. Ankete med lastniki apartmajev ob jadranski obali napovedujejo, da bodo morebitni slovenski turisti dočakani z zmerjanjem in žalitvami, kamenjem in hladnim orožjem. Celo avtorji revijalnih člankov in oddaj ne zamudijo priložnosti za jedke pripombe o »znani slovenski zakompleksanosti«. Pozivi k bojkotu slovenskih izdelkov niso rezervirani samo za pisma bralcem: »Jaz osebno za začetek ne bom kupoval nič slovenskega,« je zapisal komentator Večernjega lista, sicer nekdanji finančni minister …

V že omenjeni oddaji Skrinja, ki, naj ponovimo, gledalcem posreduje teme iz ekologije in zaščite kulturne dediščine, oddajajo pa jo v udarnem večernem terminu, se je novinarki Šeparovićevi posrečilo pripomniti, da »človeške smeti pozabljajo dejstvo, da meje niso začrtane naključno«, da »si bo narod, ki hlepi po tuji zemlji, nakopal večno sramoto«, da »Slovenci sanjajo o celi Istri«, da sta »že Boris Kidrič in Edvard Kardelj Hrvaški vzela ozemlje«, da so bili »še posebej agresivni slovenski partizani, ki so hoteli hrvaške partizane spraviti pod svoje poveljstvo«, da »slovenski državljani ob vsej naši obali gradijo vikende na črno«, da »Hrvati ne morejo več prenašati razmer, v katerih naše ni več naše«, in da bomo na koncu mi, torej Hrvati, »z vsemi sredstvi ohranili našo sveto zemljo …«

Poleg običajne agitacije in parol, pri katerih se ne branijo niti žanra odkritih kletvic, pa je na srečo tudi hladno raziskovalno novinarstvo, ki se ukvarja z dejstvi in dokazi, ne pa z zahrbtnim ideološkim zastraševanjem. Kaj dela hrvaško raziskovalno novinarstvo v razmerah razglašenega vojnega stanja? Krepi splošno bojno pripravljenost, saj meče suha dejstva v vlažne dlani, zaradi česar pa je, kakor bomo videli, prišlo do občudovanja vrednega paradoksa. Zaradi prevelike ljubezni do hrvaške države in njene ozemeljske celovitosti se je vdalo težko ozdravljivi razvadi jugonostalgije.

Priljubljen primer avtorja tega članka je besedilo, ki ga je zagrebški Jutarnji list objavil 5. marca 2009 in bombastično napovedal na naslovni strani. Gre za »odkritje«, ki so ga še več tednov zatem prežvekovali drugi mediji. Omenjeni časopis je iz »dokumentarnega posnetka«, starega dvajset let, odkril, da je »slovenska policija že leta 1988 spoštovala mejo na sredini Piranskega zaliva«! Čez dve časopisni strani je razprostrta obilica fotografij s kadri iz slovitega posnetka, podpisanih s prevodom. Zaradi poučnosti sem začetek članka prepisal v celoti:

»Približno 0,4 navtične milje od državne meje z Italijo, zahodno od sredinske črte Piranskega zaliva, je patruljni čoln M44 slovenskega ministrstva za notranje zadeve 8. junija 1988 pri krivolovu zasačil italijansko ladjico Pantera prima. Brez težav so jo člani posadke čolna zasegli in jo pospremili v policijsko postajo v Umagu. Ta dogodek je najboljši primer, da je morska meja med Slovenijo in Hrvaško tudi takrat bila natančno na polovici zaliva in da so bile meje med pristaniškimi kapitanijami in pristojnostmi carinskih organov.«

Opisani incident, pojasnjuje Jutarnji list, so posnele kamere Televizije Novi Sad. Posnetek je bil predvajan v oddaji Dovolite, da vas nagovorimo, znani redni oddaji nekdanje JRT, ki je poveličevala uspehe jugoslovanske ljudske armade, zdaj pa je shranjen v programskem arhivu TV Beograd, vključen v filmu Bližnja srečanja na Jadranu. Prizor je res veličasten. Italijanska ladja zasačena pri krivolovu zahodno od sredinske črte v Piranskem zalivu, slovenski policisti jo brez težav ujamejo, potem pa jo, ker je očitno v hrvaških ozemeljskih vodah, torej zahodno od sredinske črte v Piranskem zalivu, pospremijo v hrvaški Umag, ne pa v slovenski Koper. Dokazi so več kakor očitni … Pozornejši bralec, kakršnih novinarji navadno ne pričakujejo, se mora samo vprašati: »Kaj, za vraga, je patruljni čoln slovenskega ministrstva za notranje zadeve delal v hrvaških ozemeljskih vodah?«

Patruljni čoln slovenskega MNZ je seveda križaril po jugoslovanskih ozemeljskih vodah in lovil italijanske ladjice, ki so brez dovoljenja lovile v jugoslovanskih vodah. Raziskovalnemu novinarju Jutarnjega lista pa se ta podrobnost ni zdela vredna, da bi jo poudaril. Zanj je bilo pomembno to, da so italijanske krivolovce privedli v hrvaški Umag, ne pa v slovenski Koper, torej – zalotili so jih na hrvaškem ozemlju. Ni si težko zamisliti, kako bi njihov slovenski kolega, raziskovalni novinar katerega od ljubljanskih dnevnikov, mogel razložiti ta prizor. Italijanske ladjice, ki so jih zasačili pri krivolovu zahodno od sredinske črte v Piranskem zalivu, potem pa jih pripeljali v Umag, so prestrezali patruljni čolni slovenskega MNZ, kar pomeni, da so slovenski policisti že takrat nadzorovali zahodni del Piranskega zaliva, torej je šlo za slovenske ozemeljske vode.

Avtorju tega članka ni mar, katera stran bi mogla imeti prav, saj prav gotovo obe strani nimata prav. Kot lastnika hrvaškega potnega lista pa ga neskončno zabava narava samega prizadevanja, ta obupni raziskovalni napor, da bi se hrvaška država obranila z vsemi sredstvi, tudi z merili zanikanja, torej merili nekdanje Jugoslavije. Kaj ni to čudovito! Odločilni dokaz za ozemeljsko suverenost so našli v praksi države, ki te suverenosti ni spoštovala, zato jo je bilo treba zaradi tega s čim večjim prelivanjem krvi razdejati.

Hrvaško borbeno stališče, ki jo predstavlja raziskovalni novinar Jutarnjega lista, je popolnoma jasno in popolnoma shizofreno. Nočemo nič drugega kakor samo toliko samostojnosti, kolikor smo je imeli v dovčerajšnji »ječi narodov« in smo jo skupaj z drugimi bratskimi narodi razkosali, ker v njej nismo mogli biti samostojni. Argumenti so na naši strani, naj trpijo sovražniki, hrvaška ozemeljska celovitost je dokumentirana na posnetkih Televizije Novi Sad, predvajana v oddaji Dovolite, da vas nagovorimo, arhivirana na TV Beograd, z živo besedo pa je o njej pričal tudi oficir JLA, neizpodbitna avtoriteta za to vprašanje, poleg tega pa še Slovenec!

Kakor v vsaki balkanski vojni, tudi v medijski, je oficir JLA oseba, ki se ji ni mogoče izogniti. »Dokumentarni posnetek«, ki ga je povzel Jutarnji list in je senzacionalno rešil uganko meje med Slovenijo in Hrvaško, večinoma vsebuje pogovor med poveljnikom policijskega čolna M44 in oficirjem jugoslovanske vojske – s pripombo novinarja, da sta oba Slovenca! –, potem ko je bila italijanska ribiška ladja zasačena, ko je delala škodo, in odposlana v Umag. Zaradi poučnosti navajam še en odlomek iz članka:

»Približno na tem položaju, približno tri milje od Pirana, smo opazili skupino ladij. Najbližja je bila približno 0,8 navtične milje oddaljena od državne meje. Približali smo se jim na oddaljenost 0,4 navtične milje in jih ujeli,« je povedal poveljnik slovenskega policijskega čolna.

Častnik JLA ga je vprašal, kam so ladjico poslali, slovenski policist pa je povedal, da v Umag.

»Ker je bila v hrvaških ozemeljskih vodah, smo jo spremili do Umaga,« je odgovoril policist, nato pa je častnik JLA pokimal z glavo, kakor da se z njim strinja.

In tako je oficir JLA, človek slovenskega rodu, molče, z dostojanstvenim kimanjem z glavo, razkrinkal slovenske imperialne težnje in potrdil, da je hrvaška meja natančno tam, kjer Hrvati trdijo, da je. Dejstvo, da je med drugim ravno zaradi načina, na katerega so oficirji JLA doživljali meje nekdanje Jugoslavije, prišlo do krvave vojne, dejstvo, da so mnogi od njih leta 1991 odobravajoče prikimali z glavami tudi črti razmejitve Virovitica–Karlovac–Karlobag, in so bila zaradi tega požgana mesta, izkopana množična grobišča in so se zlivale reke beguncev, raziskovalnega novinarja Jutarnjega lista ne skrbi prav dosti, saj oficirja JLA iz leta 1988 potrebuje zato, da bi leta 2009 dosegel cilj. Ve, da mobilizacija z množičnimi mediji zaradi nujnih nacionalističnih potreb temelji na spodbujanju pozabe in da cilj opravičuje sredstva.

Včerajšnji rabelj je zdaj predvčerajšnji zaveznik in kot takšen povsem verodostojen. Dočakali pa smo tudi to, da je federativna Jugoslavija postala prava mati hrvaške državne suverenosti, s policijskimi uslužbenci in oficirskim kadrom kot krstnimi botri.

Iz trditve, da je bila v pokojni Jugoslaviji meja med Hrvaško in Slovenijo natančno znana, je seveda izpuščen tisti nenavadni dodatek, da je imela ta meja v Jugoslaviji položaj administrativne formalnosti, oziroma bolje rečeno administrativne odvečnosti, zato je torej vseeno, ali je bila italijanska ribiška ladja pripeljana v Umag ali Koper, kakor je bilo vseeno, ali so jo pri krivolovu ujeli hrvaški ali slovenski policisti. Zdaj je očitno problem, da ne moremo več drug drugega civilizirano aretirati, kakor smo nekoč skupaj aretirali italijanske krivolovce, a ta problem je posledica navade, da se zdaj tisto, kar je bilo v Jugoslaviji postranskega pomena, v njenih naslednicah predstavlja kot edino pomembno.

Novinarje, ki umirajo za hrvaške državne interese, bi bilo treba opozoriti, da je žalovanje za Jugoslavijo kočljivo početje. Ne moreš hrepeneti po Jugoslaviji, če prej potvoriš objekt svojega hrepenenja. Ni spodobno biti jugonostalgik selektivne vrste, saj gre za žalovanje za popolnim mejnim redom, ki je vladal v socialistični Jugoslaviji, z dopolnilom, da bi te meje namesto nekdanjih dejstev, ki jim je bil odvzet pomen administrativnih odvečnosti, morali uporabiti za »realne« namene in jih uresničiti v obliki visokih betonskih zidov in bodeče žice.

Kaj pa če je v Jugoslaviji vladal popoln red v tem pogledu ravno zato, ker ni bilo zidov in bodeče žice? Kaj če je bilo vprašanje meja rešeno samo zato, ker so trdili, da to vprašanje ne obstaja? Kaj če je bilo morje med Slovenijo in Hrvaško samo in edino jugoslovansko, igrokazi, v katerih slovenski policisti aretirajo italijanske ribiče in jih privedejo v hrvaški Umag, pa so pomenili samo obliko čudne federalne pedagogike, urjenje bratstva in enotnosti na ravni institucij državne uprave? Kaj če hrvaški in slovenski nacionalisti preprosto ne morejo razumeti, da se je Jugoslavija nekoč iz njih norčevala, tako kakor so se oni pozneje norčevali iz nje?

Avtorju tega članka, ki je sicer sočuten človek, se celo vsiljuje vprašanje, ali Jugoslavije morebiti ne ščitijo tisti, ki jo zaradi svojih trenutnih teženj vedno znova obujajo, zato da bi uprizorili njen novi, »pravilnejši« razpad. Ni pa znano, kdo bi imel avtorske pravice do prahu in pepela (da ni to morda tisti feniks profesorja Krišta?). Mar ni bolj pošteno iskreno sovraštvo kakor lažno spoštovanje, strasten prepir kakor hlinjena gesta, ki je samo podlaga za konflikt?

Hladni raziskovalni postopek Jutarnjega lista se zato ne razlikuje veliko od domoljubne gorečnosti Branke Šeparović, kar pomeni, da se iz zadnje vojne, ko so si mediji na povelje oblačili maskirne uniforme, ni nič naučil. Bojno razpoloženi mediji ne morejo reševati mejnega spora med Hrvaško in Slovenijo, morejo le pridobiti več morebitnih žrtev, če bi stvari šle pozlu, povzročiti morejo samo množično razpoloženje in v kolektivni zavesti do mitičnih razsežnosti napihniti pomen same meje in ozemlja domovine. Glede na to, da ima Hrvaška obliko pernate živali v letu, so sporne točke nekje na območju glave. Tam, kjer so ptičji možgani.

Prevod: Anamarija Urbanija

Kaj sploh še reči o predsedniških volitvah v Ameriki, kje še najti razloge za navdušeno množično udeležbo in prepričljivo izvolitev Obame? Gre res vse pripisati zgrešeni Bushevi (zunanji) politiki, kolapsu nepremičninskega sektorja, krizi na svetovnih finančnih trgih, klimatskim spremembam, obljubi radikalno drugačne administracije, preporodu ameriških civilnih gibanj proti diskriminaciji, vzponu »nove« Amerike, ki stoji na ramenih velikanov, kot so Abraham Lincoln, Martin Luther King, John Kennedy in Rosa Parks? Kako se še da pojasniti, kaj se je zgodilo »deželi svobodnih in domovini hrabrih« in kakšni so morebiti še razlogi za to, sploh pa iz perspektive nekoga, ki, kot jaz, ne loči med Dow Jonesom in Donom Johnsonom ter o Sarah Palin ve le to, da je z Aljaske. Kot povprečen Američan, bi se lahko reklo. Pa poglejmo skozi oči tega povprečnega Američana, ki je demokratično in svobodno volil Baracka Obamo.

Ko je nemški filozof Immanuel Kant formuliral idejo svobodnega posameznika, jo je umestil v razsežnosti med moralnim imperativom v nas in zvezdnatim nebom nad nami. Edino avtentično svobodno dejanje je tisto, pravi Kant, ki je storjeno iz zakona dolžnosti in samo zaradi dolžnosti; moreš, ker moraš, du kannst, denn du sollst! Dejanje (z)moreš storiti, ker moraš, ker ne moreš, da ne bi. Svojo moralno dolžnost torej storimo ne zaradi dobrobiti ali blagostanja, ki bi ga ta poteza ustvarila, ampak je edini dobiček to, da ubežimo krivdi, ki bi nastopila, kolikor je ne bi. Ta dobiček je seveda le stranski učinek, »kolateralna škoda«, izgovor, ne pa motiv. Nameni, motivi in učinki, kakor koli dobri naj že so, kompromitirajo zakon dolžnosti in ga iz cilja na sebi naredijo za instrument doseganja ciljev. Samo posameznik, ki se prek podrejanja zakonu dolžnosti odreče mučnim premlevanjem o tem, kaj mora storiti, ali to sploh more in kakšne bodo potem posledice tega dejanja, je svoboden posameznik. Tako Kant.

Potrošniška etika sodobne postindustrijske Amerike pa, kot ugotavlja Slavoj Žižek, posamezniku nalaga ravno obraten zakon dolžnosti – moraš, ker moreš. Tudi svoboda se poraja v inverznem razmerju; tokrat je zvezdnato nebo v nas in moralni imperativ nad nami. V današnji družbi imamo opravka z imaginarijem neskončnih možnosti; vse je mogoče, posameznik lahko iz svojega življenja naredi kar koli si želi in ne politika ne država ne biologija ali religija mu v njegovi samorealizaciji ne smejo biti napoti. Vse, kar je nekoč lahko bila opora osebne identitete – barva kože, spol, pripadnost nekemu narodu ali družbenemu razredu, politično ali versko prepričanje –, je začelo najprej delovati kot ovira in nato kot izziv, ki ga je treba premagati, ki ga je človek v osmišljanju svojega življenja, v svojem »osebnostnem razvoju«, dolžan premagati. Ne pustimo se več zapeljati starim kriterijem, konec je velikih zgodb in hegemonskih ideologij, ki so definirale in omejevale posameznikovo izbiro, v nas je zvezdnato nebo, ki smo ga dolžni vedno znova odkrivati in nato izživeti. Edino, kar je nad nami, je moralni imperativ »civiliziranega« načina tolerance, ki represivno veleva, da se »osebnostno razvijamo« tako, da pri tem ne motimo »osebnostnega razvoja« drugega, njegovih neskončnih možnosti. Da (z)moremo vse, je postala naša obveznost, naš imperativ dolžnosti.

V jedru potrošniške etike torej stoji predstava o posamezniku, ki je sam svoj človek, self-made man, ki ne mari za stare vrednote in avtoritete, do njih celo ohranja skrajno cinično, partikularno pozicijo, zvestobo prisega samo sebi, saj naj bi se vse druge oblike čustvene, intelektualne ali socialne navezanosti neizbežno končale z izdajo, razočaranjem in bolečino. Tako tudi ne more računati na te institucije v zagotavljanju svoje subjektivnosti, potrjevanju svoje identitete. Edini porok posameznikove identitete postane občutek avtentičnosti, občutek, da smo se realizirali v neponovljiv in neprecenljiv original, da smo do vsega uspeli obdržati varno distanco. Izbira med Clintonovo in McCainom bi bila samo izbira med dvema oblikama establishmenta, med dvema hegemonskima ideologijama, kjer je v bistvu vseeno, kaj izberemo, in kjer je zato svoboda izbire nična, možnost avtentičnega dejanja pa odsotna. Z nastopom razlike med McCainom in Obamo pa se je predsedniška tekma prelevila v imaginarij izbire med hegemonsko idejo in svobodnim, avtentičnim, angažiranim dejanjem. Prvi trik volitev je bil v tem pozicioniranju samega obstoja možnosti izbire, da tokrat pa RES imamo izbiro, da RES obstaja razlika med kandidatoma, kar je omogočilo vznik ideje o resnični svobodi izbire, ki je na manifestni ravni oživela kot naracija o zgodovinski prelomnosti trenutka. Kritiki sodobnih postideoloških interpelacijskih praks (kot na primer Sara Ahmed) jasno ponazarjajo, kako se današnji posameznik prepozna v klicu ideologije le, če je ta zakrinkana kot antihegemonska praksa, kot individualistični, avtentični in angažirani nastop zoper ideologijo, ki naj bi bila hegemonska. Da smo osvobojeni ideologij, kar je jedro naše identitete, lahko dokažemo le z dejanjem, ki se kaže kot neideološko dejanje. Prvi trik volitev je bil torej v tem, da so bile volitve prikazane kot izbira med ideologijo in svobodo.

Drugi trik volitev je bil v prikazovanju boja med ideologijo in svobodo kot vselej že izgubljenega boja, ki se ga torej niti ne splača boriti. Nemogoče je premagati diskriminatorne prakse rasnih predsodkov, velike korporacije in njihov kapital, pretkane in skorumpirane politike. Obama je svoje govore na vsaki prelomnici najprej svoje tekme za demokratsko nominacijo in potem za mesto predsednika začenjal z: »Rekli so nam, da nikoli ne bomo ... pravijo, da je bilo nemogoče ...« »Ampak,« je v takšni ali drugačni obliki sledilo nadaljevanje, »to je vendar Amerika, v Ameriki je vse mogoče,« in kako že pravi zakon dolžnosti: če moreš, potem moraš, you can, so you must! Parola demokratov ni bila preprosto We can, ampak Yes we can, ki je sintagma, smiselna le kot replika na predhodni You can't. Ves motivacijski potencial sintagme je v besedici Yes, ki je ustvarila vtis, da nekje obstajajo mračne sile moči, ki nam bodo s kapitalom ali s prevaro (spet) vzele prav tisto, kar nas konstituira kot Američane. Yes we can množico interpelira v občestvo iz svoje mitologije, v ljudstvo, ki živi v deželi neskončnih možnosti in si ne pusti vzeti brezmejne svobode. »Biti vreden imena svoje domovine,« tako povprečen Američan, »lahko dosežem le s tem, da dokažem, da je pri nas res vse možno.« Koliko svobode preostane posamezniku, ki se lahko prepozna kot svoboden le v dejanju, ki ga mora storiti, ker more?

Kant bi se ob taki inverziji njegovega imperativa še sam obrnil v grobu, bi pa Edward Bernays zato toliko bolj mirno spal naprej. Bernays je bil tisti Freudov ameriški nečak, ki je pred skoraj 100 leti izumil termin »odnosi z javnostjo« kot evfemizem za (politično) propagando. Dejstvo, da se je iz njegovih knjig učil sam Goebbels, pove veliko. Bernays je ugotovil, da demokratično in svobodno izražanje ljudstva deluje samo v primeru, če je regulirano na način, da ljudstvo le ohranja iluzijo o tem, da je svobodno in demokratično. Začetne vrstice njegove »potlačene« knjige Propaganda iz leta 1928 pravijo takole: »Zavestno in inteligentno manipuliranje z organiziranimi navadami in mnenji množic je pomemben element demokratične družbe. Tisti, ki upravljajo s tem nevidnim družbenim mehanizmom, so nevidna oblast, ki čisto zares vlada naši državi. Vladajo nam ljudje, za katere še nikoli nismo slišali in ki izoblikujejo naša stališča, vodijo naše razmišljanje, določajo naše interese. To je logična posledica načina, na katerega je organizirana naša demokratična družb« (str. 9). Kar ga vodi v neizbežen sklep: »Ni več resnega sociologa, ki bi še verjel, da glas ljudstva izraža kakšno posebno modro ali vzvišeno idejo. Glas ljudstva izraža voljo ljudstva, to pa določajo skupninski vodje, ki jim ljudstvo verjame in tisti ljudje, ki se spoznajo na manipulacijo z javnim mnenjem. Voljo ljudstva sestavljajo predsodki, simboli, klišeji in slogani, ki jim jih posredujejo vodje« (str. 92).

In tretji trik zadnjih predsedniških volitev? Uspele so se predstaviti kot volitve brez trikov. Bernaysova idealna propaganda je videti, kot da je ni, kot da ne trži nekega produkta ampak ljudem samo omogoča, da si z nakupom uresničijo svojo željo. Trik vseh trikov, ki je zakamufliral vse trike teh volitev, je ta, da marketinški odnosi z javnostjo niso delovali kot evidentna manipulacija in varanje ljudstva, ampak so ljudstvu samo omogočili, da prevara samo sebe. Najslabša lekcija, ki jo lahko potegnemo iz vsega tega, bi bila, da za vse to zdaj krivimo propagando, saj, spet z Bernaysovimi besedami: »Pogosto naletimo na kritiko, da propaganda iz predsednika Združenih držav dela tako pomemben lik, da ga začnejo častiti kot heroja, da ne rečemo kar kot božanstvo. S to kritiko se lahko celo strinjam, ampak kako preprečiti takšno stanje stvari, ki zelo natančno odraža želje nekega dela javnosti? Američani slutijo, kakšno moč ima izvršilna oblast in če javnost teži k temu, da se iz predsednika ustvarja herojski simbol te moči, za to ne gre kriviti propagande, temveč je razloge treba iskati v sami naravi Američanov« (str. 109).

Na koncu bi si lahko celo drznili postaviti tezo, da je ravno izvolitev Obame najboljše zagotovilo, da se v Ameriki ni in ne bo nič spremenilo. Imaginarij povprečnega Američana ni zdaj nič manj črno-bel, samo nekaj tistega, kar je bilo prej navzven belo, je zdaj navzven črno. Drobiž, change, kot je tudi obljubljal demokratski slogan. Če pa bi zmagal McCain, bi morda zopet nastali dvomi o poštenem štetju volilnih glasov, o volilnih manipulacijah, skorumpiranem sistemu, o tem, ali sistem, tak kot je, sploh funkcionira, skratka, ali ZDA sploh so Amerika. Morda bi zadeve kulminirale v dejansko spremembo ali vodile vsaj v resno preizpraševanje temeljnih izhodišč, vrednot in mehanizmov delovanja. Z zmago Obame pa se je le potrdila predstava Američanov o Ameriki; sistem je bil sicer res najbrž malo v krizi, ampak deluje, it is healed, bi rekla Oprah. Deprivilegiran temnopolti deček je uresničil svoj ameriški sen in mi z njim, Amerika, dežela svobodnih in domovina hrabrih, je zmagala, demokracija slavi. In spet je vse dobro in prav in lepo, saj laž se najlepše zamenja z lažjo ...

Hannity: Torej želite, da bi Obama uspel kot predsednik ZDA?

Limbaugh: Ne, želim, da se to ne bi zgodilo.(1)

Sean Hannity in Rush Limbaugh sta prvaka med novinarji desnih, konservativnih medijev v ZDA. Prvi je znani televizijski in radijski voditelj ter politični komentator, ki ga poslušajo po vsej Ameriki, drugi; prav tako politični komentator, je radije. Najbolj znan je po radijski oddaji Teh Rus Limbaugh Show, ki jo pripravlja v svojem domu v Palm Beachu na Floridi, predvajajo pa jo številne radijske postaje po vsej državi.

Njun dialog je potekal v času, ko je bil Barack Obama izvoljen za 44. predsednika Združenih držav Amerike.

Američani so že nekaj časa razdeljeni na tiste, ki pravijo, da so osrednji mediji pristranski, in to v prid demokratske stranke oziroma vsem z liberalnim prepričanjem, in tiste, ki se s tem ne strinjajo. Od zadnjih volitev pa se tisti med njimi, ki se oglašajo na raznih blogih in forumih, delijo še na tiste, ki menijo, da so bili mediji bolj neprizanesljivi do Georgea W. Busha, in tiste, ki menijo, da nič ne prekaša strupenih opazk o Baracku Obami, ki si jih privoščili nekateri desničarski politični komentatorji.

Obstajajo tudi takšni, ki pravijo, da imajo ameriški levičarji na svoji strani Hollywood in tri nacionalne televizijske mreže, glas desnice pa se sliši samo prek kabelske televizijske postaje Fox in radijske oddaje, ki jih vodijo desni komentatorji. Med možnostjo, da se sliši glas levih in desnih, po njihovem ni ravno enačaja.

Konservativnih komentatorjev, kot je Rush Limbaugh, ni veliko, so pa zelo odmevni.

Februarja 2009 je Ed Pilkington, novinar londonskega Guardiana, v svojem prispevku »I hope he fails« (Upam, da mu ne bo uspelo) objavil seznam desničarskih političnih komentatorjev, ki jim je Obama trn v peti. Na prvem mestu je Rush Limbaugh, ki ga vsak teden posluša 14 milijonov Američanov. Možakar je izjemen retorik in njegove govorne sposobnosti občudujejo številni kolegi, pa tudi nasprotniki. Vsak dan govori približno tri ure, in to z minimalno pomočjo zapiskov.

Njegov najtesnejši tekmec za naslov najbolj strupenega desničarskega komentatorja je Bill O'Reilly, voditelj oddaje O'Reilly Factor. Njegovo nasprotovanje Obami naj bi šlo na živce celo lastniku televizijske postaje FoxTV Rupertu Murdochu. Ta, kot v svoji knjigi The Man Who Owns the News opisuje novinar Michel Wolff, Billa O'Reillyja naravnost prezira in tega niti ne poskuša prikriti. Toda O'Reillyu se ni treba bati za službo. Pilkington ugotavlja, da je Murdochu samo do ene stvari bolj, kot mu je do moči in konservativnih vrednot, in sicer do denarja. »Obamamania je dobra za posel in od nje imajo koristi tudi – ali predvsem – njegovi nasprotniki,« piše Ed Pilkington.

O'Reillyju sledi Sean Hannity. Že naključno poslušanje prispevkov v oddaji Hannity's America na Fox News pokaže, da slišijo tisti Američani, ki spremljajo zgolj to oddajo, predvsem mnenja in ne izvedo skoraj nič dejstev. V eni sami oddaji, in sicer 31. marca 2009, je voditelj Sean Hannity najprej govoril o demokratskih kandidatih za vodilna mesta v administraciji, ki so utajili davke; prispevek je pospremil s komentarji, kot je naslednji: »Demokratom je vseeno, če se davki povečajo, saj jih ne plačujejo.« Nato je informacijo o tem, da je vlada poskrbela za spletno stran, ki naj bi ponujala čustveno oporo prizadetim zaradi krize, pa je pospremil z izjavo: »Zakaj smo v tej situaciji? Oni so povzročili ekonomske težave. In zdaj nas rešujejo in ponujajo emocionalnio podporo.« V prispevku o prihodu predsednika Obame na srečanje G-20 v London je antiglobalizacijske demonstrante povezal s teroristi, njihove demonstracije pa predstavil kot demonstracije proti predsedniku ZDA osebno.

Pilkington ni edini, ki se je poglobil v hujskaštvo konservativnih voditeljev. Njihovo ravnanje med volilno kampanjo in po izvolitvi predsednika Obame je v svoji januarsko/februarski številki predstavila tudi ameriška revija za spremljanje medijev Columbia Journalism Review v prispevku Michaela Massinga »Un-American: Have you listened to the right-wing media lately?«(2) Iz komentarjev bralcev pod prispevkom je moč razbrati, da so ga doživljali v kontekstu svojega političnega prepričanja.

Micheal Massing je sicer svoj prispevek začel z naslednjimi besedami: »V tednih, ki so sledili volitvam, se je debata vrtela okoli vprašanja, ali so bili mediji pristranski, ali so bili pretirano prijazni do Baracka Obame. Bistveno manj pozornosti je bilo namenjeno drugemu, bolj perečemu vidiku medijskega poročanja, in sicer škodoželjni kampanji desnih medijev, ki je bila uperjena proti demokratskemu kandidatu. Malokdo od tistih, ki niso redno spremljali kombinacije tulečih radijskih voditeljev, lajajočih blogerjev, nagnusnih spletnih strani, zlobnih kolumnistov in ostre ter pristranske oddaje Fox News, si lahko predstavlja, kako podli in strupeni so bili napadi na Obamo. Dan za dnem so si ti mediji prizadevali, da bi ga očrnili. Obtoževali so ga, da je musliman, marksist, radikalec, revolucionar, socialist, komunist, surovina, mafijec, rasist, agent za goljufanje volivcev, zagovornik pravic črncev, učenec verske šole (medrese, op. p.), antisemit, sovražnik Izraela, pajdaš teroristov in celo Antikrist. /.../ Ti mediji so si prizadevali za organiziran bes proti Obami in demokratom v najbolj dirigirani kampanji črnitve, ki je bila kdaj koli uperjena proti kakšnemu ameriškemu politiku. V luči Obamove zmage bi morda vso zadevo lahko pozabili. To bi bila napaka. Kajti učinki te kampanje ostajajo. Še več, sama kampanja se nadaljuje.«

V nadaljevanju prispevka je predstavil primere sovražnega govora v različnih medijih in poudaril, da je bilo med kampanjo s strani desnih medijev predstavljeno, kot da je MSNBC ravnal podobno v odnosu do McCaina in Palinove. Vendar, opozarja Massing, »čeprav sta bila republikanska kandidata izpostavljena pogosto brutalnemu in včasih pretiranemu kritiziranju v osrednjih medijih, ju nikoli niso označili za suroveža ali obtožili, da poskušata narediti iz Amerike fašistično državo. /.../ Ozračje ni bilo videti nič manj strupeno, kot je bilo tisto v Izraelu nekaj mesecev pred umorom Jicaka Rabina leta 1995. To ozračje še vedno obstaja. Obamova izvolitev ni zmanjšala pogostosti ali vneme napadov na Obamo.«

Kaj torej storiti, sprašuje Massing. Za začetek mediji ne bi smeli več poveličevati tovrstnih ekstremistov; Rimbaugh je bil namreč v New York Times Magazine predstavljen kot ameriška ikona. Razkrinkati bi jih morali kot ksenofobe, nestrpneže in fanatike. Zmerne republikance poziva, naj se odrečejo Limbaughejem in Hannityjem in naj jih označijo za to, kar so, neameriški. »Ne dvomim, da se bodo zdaj oglasili tisti na desni, pokazali na svoje veliko občinstvo in dejali, da zgolj dajejo ljudem, kar želijo. Milijoni, ki vključijo radio, da spremljajo njihova sporočila, so močan protiargument pozivom za omejevanje teh voditeljev. Toda skozi zgodovino demagogom nikoli ni manjkalo občinstva. Zato so tako nevarni.«

Denar je najpomembnejši tudi v svetu medijev. Murdoch sicer prezira O'Reillyja, vendar mu ugajajo njegovi ratingi. Bolj kot konservativni politični komentatorji so zato nevarni lastniki medijev, ki jim denar pomeni več kot minimalne novinarske vrednote in več kot osnovna politična kultura, ki jim je prav malo mar, kam vse skupaj pelje. Neuspeh predsednika Obame, ki si je med drugim zastavil za cilj, da bo povezal Američane – po pisanju Eda Pilkingtona te že petnajst let razdvaja politično sovraštvo, ki ga ustvarjajo in razpihujejo prav konservativni radijski in televizijski politični komentatorji –, je lahko še najmanjša škoda, ki se lahko zgodi. Veliko večja bi bila razcepitev ameriškega naroda ali iskanje krivca za težave večine v drugačnih, na primer v muslimanih, marksistih, radikalcih, revolucionarjih, socialistih, komunistih, torej v tistih, s katerimi so hujskači »zmerjali« Obamo. Hujskaštvo, še posebej učinkovito je tisto po radiu, je v preteklosti že pripeljalo do številnih tragedij.