Izjemnega primera desničarskega populizma v Avstriji ne smemo razumeti v smislu pravnega, ekonomskega in diskurzivnega izključevanja tujcev, in prav tako ne gre le za »sovražni govor« v nekaterih časopisih, saj je oboje bolj ali manj splošen pojav v vseh zahodnoevropskih državah. Posebna značilnost je politična hegemonija desničarskega populizma in njegovo uresničevanje moči: ideološka nadvlada v čisti in torej absolutno razvidni obliki. Če hočemo razumeti, kaj se dogaja v Avstriji, nam ni treba kodirati skritih interesov in namer. Vse je že tam, z zgodovino in notranjo logiko vred.

Populizem v tem primeru označuje politično strategijo: ne le za mobiliziranje ljudi, temveč tudi za dosego politične hegemonije. To se je zgodilo v Avstriji. Odkar je Haider leta 1986 prevzel vodstvo FPÖ (svobodnjaška stranka), ta stranka deluje z dokaj ustaljenim semiotičnim ogrodjem (in znotraj njega): Haider je politike prejšnje vladajoče koalicije opredelil kot »ljudi tam čez« in do njih zavzel zgoščen antipolitičen odnos. Ta odnos je vključeval interpretacijo Avstrijcev kot »fleissige und anständige Österreicher«. To frazo so najprej uporabili v političnih govorih.

Ta antipolitičen, populističen odnos je uveljavila »völkische« ideološka infrastruktura. Tujce in »Sozialschmarotzer« je izključevala kot - organsko - tuje kategorije nas, »anständigen und fleissigen Österreicher«. Njihova izključitev je bila nujna in absolutna, utemeljevala je antipolitični diskurz. Zaradi antipolitičnega naboja je bilo treba nenehno govoriti, da politiki onemogočajo neki bistveni del temeljne skupnosti. To, kar naj bi bilo bistvo Avstrijcev, je mogoče spoznati le v zvezi s popolnoma negativnim odnosom do ljudi, ki so strnjeni v kategorijo »ne-mi«.

Ta celovita diskurzivna formacija je iz fraze »anständige und fleissige Österreicher« naredila močno in izključujočo politično oznako, hkrati pa tudi družbeno dejstvo. (Glej: Sebastian Reinfeldt, The Symbolic Politics of ›We‹, v: Otherhood and Nation, ur. Rada Ivekovic in drugi, Ljubljana, 1998, str. 75-84.)

V politični kulturi avstrijske Druge republike je bil populistični, antipolitični diskurz uspešen, saj je ljudskemu odporu zagotavljal spodbudo, prostor in jezik. Haider je nenehno govoril, da gre pri politiki za nasprotovanje in boj. Pristajanje na Haiderjeve retorične napade in njegovo izoblikovanost dežele je bilo torej politično dejanje proti ...: proti dominaciji v vsakdanjem življenju in hkrati proti prisilni politizaciji prek prevladujočega vladnega ogrodja. To je omogočilo, da je oblastna politična struktura postala neposredno odgovorna za tegobe vsakdanjega življenja - in to ne le kot projekcija.

V tem smislu je bilo skrivno glasovanje za FPÖ imaginarno dejanje osvoboditve od vladajočega »sistema«. Povezava antipolitične težnje z rasizmom in antisemitizmom je bila uspešna zaradi delovanja prejšnje vlade in krogov, ki so jo podpirali. Na tujce - ne glede na njihov pravni status - so gledali in jih obravnavali kot »napadalce, ki jih je poslala vlada«. Ironično je, da se je ta implikacija v Avstriji pojavila zato, ker je prejšnja vlada SPÖ/ÖVP pristajala na populistično trditev, da priseljevanje v državo povzroča bistvene probleme. V to diskurzivno past desničarskega populizma je padel zlasti latentni rasizem avstrijske socialne demokracije in njenega delavskega okolja. Za vsakega tujca je veljalo, da je vladni tujec. S tega vidika so priseljence krivili za napad na sicer trden »avstrijski model« - in vlado zato, ker jim je »dovolila« priti.

Buržoazija - ki jo politično zastopa ÖVP (narodna stranka) - je bila tista, ki je dejavno stopila na stran desničarskega populizma. Še več, zdaj propagira populistično artikulacijo s politično ekstremnega položaja.

Ta okoliščina ima notranje in zunanje razloge. Notranji razlogi se nanašajo na strateški položaj konservativne stranke v prejšnji veliki koaliciji. Izstop iz te koalicije (brez izgube moči) je bil možen le tako, da so sprejeli FPÖ kot normalno stranko v spekter liberalne demokracije.

Toda pred tem sprejemom FPÖ - opravljenem javno s podpisom koalicijske pogodbe - je stranka pod vodstvom Schüssla izvedla ideološko potezo. ÖVP kot konservativna stranka se je razvila na močni socialno-katoliški podlagi in postala pomembna avstrijska skupino pritiska v neoliberalni vladni politiki. Od leta 1995 naprej je ÖVP propagirala veselje do varčevanja (»Freude am Sparen«), zamisel o vitki državi, ki se nenehno vmešava v družbo, hkrati pa propagira vladno politiko nevmešavanja. Poleg tega je tržno racionalnost razširila na področja družbenega življenja, ki sama po sebi niso oblikovana ekonomsko: npr. družina, stopnja rodnosti, kazenski sistem in kazenska politika. Za uresničevanje teh političnih praks je ÖVP privzela populistično shemo brez njene »völkische« podstati. S tem je avstrijska konservativna stranka v prejšnji vladi od leta 1995 delovala kot nekakšna opozicija.

Zadržal se bom pri sodobnem medijskem diskurzu v Avstriji (gradivo v časopisih) in pri navedbah govorov vodilnih avstrijskih politikov iz vladne koalicije. Najprej si oglejmo gradivo za volilno kampanjo Haiderjeve stranke jeseni leta 1999 na Dunaju. FPÖ je organizirala posebno kampanjo za prestolnico, kampanjo proti tujcem. To dejstvo pogosto interpretirajo s tem, da je negodovanje nad tujci strateško - kar očitno drži, spregleduje pa, zakaj je ta strateški poziv za to vrsto populizma nujen.

Le na Dunaju se je FPÖ prek plakatov zavzemala za ustavitev »Überfremdung«. Pojem »Überfremdung« - ki ga je težko prevesti - so izrecno propagirali nacisti in v nemških slovarjih ga zasledimo od 30. let tega stoletja naprej. Ob izteku 20. stoletja je ponovno vzniknil na Dunaju. Če ga uporabimo, povlečemo izključujočo črto pred tujci in menimo, da jih je preveč (predpona »über«/čez). Implicitno nakažemo, da bodo ti - preštevilni - ljudje odtujili večino od njenega (kulturnega) bistva. V dodatnih gradivih so to splošno skupino odtujevalcev opredelili kot prosilce zatočišča in črnce iz Afrike, za katere na splošno velja, da so preprodajalci drog ...

V brošuri FPÖ - ki so jo delili ljudem - se je pojavila še ena osebnostna oznaka odtujevalcev: »Ali ste vedeli, da so naši dunajski otroci že primorani brati cele strani besedila v srbohrvaščini?« (Wiener Freie Zeitung, št. 9, Dunaj, 1999) Ne glede na resničnost ali neresničnost take podmene pa členek »že« in retorična fraza »Ali ste vedeli ...« s posnemanjem strukture opravljanja (»Ali ste slišali novico ...?«) proizvajata ozračje presenetljive navzočnosti domnevnih »odtujevalcev«. Odlomek bi torej morali razumeti takole: »Ali ste tudi vi slišali, da že spodjedajo naš jezik z njihovimi (barbarskimi) glasovi?« To retoriko moramo interpretirati kot jezikovni izraz modernega rasizma, še zlasti ker gre za uporabo kulturnih pojmov /njihov čudni jezik/ »za dokazovanje (samo)ogroženosti neke ›entitete‹, ›identitete‹, neke socialne ali politične skupnosti (naroda, kulture, vere, tradicije ...).« (Tonči Kuzmanič, Bitja s pol strešice, Ljubljana, 1999, str. 63-64.)

Populizem proizvaja karizmatično figuro, političnega vodjo, za katerega velja, da je drugačen od vseh drugih. Vsakdo v Evropi ve, da je nekdo, kot je Jörg Haider, resničen in da je določen tip politične osebnosti. Ni tak kot vsi drugi.

Haider je 9. maja leta 2000 - nova vlada je bila na oblasti en mesec - v Riedu (Zgornja Avstrija) žalil vodilne politike Evropske unije in avstrijske opozicije. Chiraca je označil za »žepnega Napoleona 21. stoletja (Westentaschen-Napoleon)« in Avstrija - ›ta dežela‹ - »ne potrebuje nobenega žepnega Napoleona 21. stoletja.« (Der Standard, 21. april 2000) Nadalje, prihajajočega voditelja Socialdemokratske stranke Alfreda Gusenbauerja je imenoval »Gruselbauer« - »grusel« je nemški izraz za grozo - »ki bi se raje bril s srpom in kladivom.« (Der Standard, 21. april 2000)

Ta govor je imel ob koncu pusta v Avstriji, na pepelično sredo. Večina komentatorjev meni, da česa takega ne bi smel reči in da to ni bil ustrezen ton. Kancler Schüssel ga je označil za »neokusnega«. Toda Haider je tradicionalni karneval uporabil kot varovalni ščit za svoje žaljivke. Vsaka kritika se zdaj sooča z argumentom: Saj je bil vendar karneval! Ne jemljite tega preresno!

Mislim, da so ta dogodek in njegovi diskurzivni učinki simptomatični za razpravo o Haiderju, kajti njegovi napadi so strateški in vedno zajemajo mehanizme, s katerimi se zoperstavijo vsaki kritiki. Njegove govore je treba zato obravnavati kot dialoge - in ta dialoška struktura je del načina, kako funkcionirajo.

V tem govoru se politik loči od drugih s tem, da jih žali. Dobesedno vzeto to ni niti lepo niti pravično. Toda če si ogledamo funkcijo takih napadov, vidimo, da proizvajajo razmerje prijatelj-sovražnik, da bi na ta način vodilnim političnim strankam oblikovali, zagotovili in utrdili pozicijo moči in da bi strnili njihove volilce, »anständigen und fleissigen« Avstrijce. Govori se, da Avstrijo od februarja leta 2000 naprej obdajajo zunanji sovražniki (evropske vlade in njihovi podporniki), navznoter pa je zapacana. Dandanes FPÖ notranjo kritično opozicijo izrecno označuje z izrazom »sozialistische Österreich-Beschmutzer« (socialisti, ki pacajo Avstrijo).

Štirinajst evropskih držav se je odločilo, da zaradi sodelovanja FPÖ v vladi zamrzne svoje dvostranske odnose z Avstrijo. V svojem pustnem govoru je Haider napadel nekatere pomembne politike, ki so podprli to odločitev. Te politike Evropske unije (Avstrija je še vedno njena članica) je retorično obravnaval kot sovražnike in manjvredna človeška bitja. Prav to ozračje - majhna dežela Avstrija, ki se ji godi krivica in jo obdajajo sovražniki - se širi po avstrijski družbi. Kot primer navajam komentar o televizijskem programu iz tabloida Kronen-Zeitung. Avtor v namišljenem dialogu (spet!) s televizijskimi gledalci razlaga, zakaj ne nasprotuje evropskim državam, ki zagovarjajo sankcije. Avtor Telemax (Tmx) uporabi tretjo osebo in neposredno nagovarja svoje občinstvo: »Celo (...) kadar čuti, da ravnajo z njim krivično in da se mu rogajo, ohrani svoj mili pogled. Vaš Tmx je zrasel z evangelijem, to pa pomeni: ljubezen do sovražnika.« (Kronen-Zeitung, 18. 3. 2000)

Zakaj je ta citat tako pomemben? Zaradi prestavitve, ki jo vsebuje. Človeku se lahko zdi, da z njim »ravnajo krivično« in da se mu »rogajo«, toda tisti, ki to počnejo, niso nujno »sovražniki«. Če jih označi za »sovražnike«, se po nepotrebnem spusti v vojno (besed, če nič drugega).

Kaj počnemo s sovražniki? Pozivajo nas, naj se bojujemo z njimi, seveda. In če smo še zmerom mirni, nas obdolžijo »ljubezenske uslužnosti«.

Neki drugi komentator istega časopisa pravi:

»... (kot v zasebnem življenju) zahrbtnega in nepopustljivega sovražnika ni mogoče spraviti k pameti s popuščanjem in ljubezensko uslužnostjo.« (Kronen-Zeitung, 14. 4. 2000)

V razdelku Oni, »politiki tam čez«, ki so ga do februarja leta 2000 zasedali politiki prejšnje velike koalicije, se zdaj nahajajo evropski politiki v Bruslju. Služijo utrditvi ideološkega scenarija oblastnega kroga, v našem primeru kategoriji Mi, »marljivim in sposobnim Avstrijcem.«

Naj sklenem s temi tezami za nadaljnjo razpravo: to, kar se dogaja v Avstriji, je ideološka dominacija brez skritega manipuliranja in brez prikritih ekonomskih interesov. Ideologija oblikuje usklajenost vsakdanjega življenja in dojemanje ljudi. Opazimo lahko podobnosti s situacijo v jugovzhodnih državah.