Medijska preža št. 8, pomlad 2000

Ena ključnih ugotovitev raziskave Mi o Romih, ki je pred nekaj meseci izšla v zbirki Media Watch, je, da mediji o Romih ne poročajo, razen če so ti vpleteni v konflikt, ki prizadeva tudi večinsko prebivalstvo. Poročanje o Romih je torej poročanje o »romskem problemu«, »romskem vprašanju«.

Tako je pravilo. Kaj pa izjeme? Svetovni dan Romov, seveda. Osmega aprila vsako leto večina medijev vendarle odstopi del prostora ali etra za jubilejni prispevek o »najbolj marginalizirani manjšini med manjšinami«. Letos je bilo delo urednikov in novinarjev še toliko lažje, saj je Zveza romskih društev Slovenije v Krškem organizirala osrednjo kulturno prireditev, ki so se je udeležili Romi in romska društva, pa tudi najvišji predstavniki oblasti.

Na okrogli mizi o bivalnih razmerah Romov so sodelovali župani občin, v katerih živijo Romi, in predstavniki državnih uradov ter ministrstev, ki so zadolženi za to področje - Urada za narodnosti, Urada za prostorsko planiranje, Ministrstva za delo in socialne zadeve, Ministrstva za kulturo in Zavoda za zaposlovanje.

Ustreznih romskih in neromskih sogovornikov torej ni manjkalo in s tem je odpadel tudi tisti znani izgovor medijev, da o Romih ne poročajo, ker je težko najti primerne vire informacij. In res so mnogi mediji to enkratno priložnost izkoristili. Prispevke z okrogle mize so objavili v časopisih Delo in Dnevnik, na Radiu Slovenija, Radiu Posavje in Studiu D ter na Pop TV. Najbrž tudi v mnogih drugih, manjših medijih - ne pa tudi na Televiziji Slovenija. Osrednje nacionalne javne hiše, katere poslanstvo naj bi bilo tudi novinarsko pokrivanje vseh mogočih manjšin, na okrogli mizi ni bilo. Zato pa je v Dnevniku ob pol osmih objavila javljanje svojega lokalnega dopisnika Gorana Rovana iz Krškega. Uroš Lipušček, urednik dnevno-informativnega programa TV SLO pravi, da je »osebno izredno naklonjen poročanju o manjšinah.« Spominja se, da so na uredništvu govorili, da bi bilo ob dnevu Romov potrebno pripraviti ustrezen prispevek. Ne spominja pa se, zakaj niso poročali o ugotovitvah okrogle mize, ampak so se odločili za prispevek lokalnega novinarja.

In kakšen je bil ta prispevek? Goran Rovan je poročal o težavah, ki jih ima krška občina z romskim naseljem Kerinov grm, zgrajenim »na črno, seveda« (cit.), in s tamkajšnjimi prebivalci, ki se še vedno preživljajo z zbiranjem odpadnih surovin, saj »socialna podpora, ki jo dobivajo ... očitno ni tako majhna, da bi si morali iskati še kakšen vir zaslužka.« Vrhunec diskriminatornega poročanja in zaključek objavljenega prispevka pa je izzvenel v Rovanovi ugotovitvi, da se Romi preživljajo »s prosjačenjem, krajo, zato jih civili ... ne marajo, in takšnih romskih naselij je v Sloveniji še veliko.«

Tipična medijska konstrukcija podobe o Romih, torej: ti ljudje ne spoštujejo zakonov, so leni in brezvestno izkoriščajo darežljivost države, prosjačijo, kradejo in zato jih večinsko prebivalstvo seveda ne mara. In to prav v času, ko v tej isti hiši sprejemajo novinarski kodeks, v katerem je tudi člen, kjer dobesedno piše, »naj se Romov ne razglaša za kriminalce.«

Uroš Lipušček pravi, da se omenjenega prispevka ne spominja, ga ni videl, a da je tovrstno poročanje povsem nesprejemljivo. Novinarji, za katerih delo je odgovoren, bi se morali izogibati stereotipom in ne bi smeli gojiti in podžigati predsodkov. Obljubil je, da si bo javljanje Gorana Rovana ogledal in - če je bila vsebina res taka - tudi ustrezno ukrepal.

Lahko torej v prihodnje res pričakujemo, da bo vsaj javna televizija spoštovala načela, zaradi katerih jo konec koncev tudi imamo? Bomo videli. Doslej temu mnogokrat ni bilo tako. Da tudi omenjeni prispevek ni bil le eksces, izjema, pa dokazuje tudi to, da se nekaj dni pozneje televiziji spet ni zdelo vredno poročati o Romih. Takrat je predstavnike Romov sprejel predsednik republike. Čeprav televizija vestno posname skoraj vsak tak dogodek, je tokrat ni bilo.

Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Poročanje dnevnih medijev z manifestacije proti zaprtju ZC Vič

Begunci so v Sloveniji že osmo leto dežurna greznica za izlive nestrpnega in neprofesionalnega poročanja. V tem mesecu sta se nadnje zgrnili kar dve nesreči: Kosovarji so ostali brez statusa oseb z začasnim zatočiščem, zdravstvene oskrbe in hrane, v Ljubljani pa Urad za priseljevanje in begunce »ukinja svojo notranjo stroškovno enoto«. Po domače - zapira zbirni center na Viču.

Begunci albanske narodnosti, ki jih je le še kakšnih 800, od tega v zbirnih centrih bore malo, sedaj živijo od ostankov hrane bosanskih sosedov, pičlih zalog humanitarne pomoči tujega izvora, ljubo zdravje pa stane njihove svojce z delovnimi vizami ali slovenskimi pokojninami cela premoženja. Država jih bo v tem pustila do konca šolskega leta, ko bodo morali zapustiti zbirne centre. Neverjetno, vendar resnično je, da je njihova nesreča dobila zgolj šestino strani v Delu, na zelo korektno in mestoma pretresljivo reportažno pisanje Barbare Hočevar pa v enem tednu od objave (11. 5.) ni bilo ne replike ne nadaljevanja.

Usoda centra na Viču je negotova, ker je lastnik objektov - podjetje Novista d. o. o. - odstopilo od najemne pogodbe z Uradom za priseljevanje in begunce, hkrati pa je sanitarna inšpekcija po osmih letih nenadoma ugotovila, da barake niso več primerne za prebivanje. Begunci, v veliki večini pregnani iz Republike Srbske, lahko izbirajo med selitvijo v zbirne centre na provinci ali pa pridobitvijo denarne pomoči (največ 16 000 SIT na osebo mesečno) za življenje zunaj centrov. Ker nobena od možnosti ne nudi zadovoljive življenjske ravni, sploh pa brez dodatnih sredstev ni moč izšolati otrok in uživati polne zdravstvene oskrbe, so ljudje z Viča vezani na priložnostna dela, ki jih je v Ljubljani moč dobiti znatno lažje, kot pa na deželi.

Poleg tega so siti preseljevanja iz centra v center, saj so ga nekateri doživeli že štirikrat, in tokrat bi zopet morali živeti med golimi zidovi. Zelo dobro organizirani, neprostovoljni prebivalci so na pogajanjih izvedeli, da jih podjetje sploh ne meče iz prostorov, nasprotno, Uradu naj bi jih ponudilo celo na brezplačno uporabo. Zato so pripravljeni sami investirati v objekte, vendar ne vedo, kaj je z barakami narobe, saj ne morejo priti do ugotovitev sanitarne inšpekcije. (V zadnjih dveh stavkih ste pravkar prebrali ekskluzivni informaciji, ki se ju ni zdelo vredno nikomur objaviti.)

Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Prispevek POP TV o Metelkovi: Pred kamero le »elita«

Devetnajstega marca je rekacija Pop TV v osrednjo informativno oddajo 24 ur uvrstila tudi prispevek o problematiki stanovanjske soseske na Metelkovi ulici, ki trpi zaradi dveh tujkov: skvota in metadonske ambulante v zdravstvenem domu.

Avtor prispevka Matjaž Erznožnik je neposredno napadel center ljubljanske alternative, ki naj bi vse bolj postajal zbirališče vandalov, ki ustrahujejo stanovalce soseske, uničujejo in kradejo vse, kar jim pride pod roke ter spreminjajo domnevno elitni stanovanjski predel v smetišče. Sledili so kratki intervjuji s prizadetimi stanovalci, od katerih je bila ena od vprašanih podnaslovljena kot »stanovalka elitne soseske«, druga pa kot »pevka ljubljanske opere, ki trpi kulturni šok«. Vmes je novinar spretno potegnil nit prispevka tudi skozi inkriminirano metadonsko ambulanto, ki da je sam višek kriminalnega dogajanja v nekoč visoko cenjeni, sedaj pa razpadajoči soseski.

Erznožnik je svoje poročanje sklenil z zaskrbljenostjo, kako dolgo bodo morali pošteni in nedolžni stanovalci Metelkove se prenašati teror mamilašev in vandalov. Pričujoči prispevek Pop TV je primer novinarskega vandalizma par excellence. Razkriva tabloidno usmerjenost redakcije (urednik 24 ur je Damjan Košec), ki ji v prvi vrsti ne gre za informiranje o stvareh javnega pomena, ampak predvsem za zadovoljitev apetita po škandaloznosti in moralni ogorčenosti pri svojih gledalcih. Pri tem je najlažje kriminalizirati družbeno margino, saj ta ne vpliva na finančne vire komercialne televizije nacionalne razsežnosti niti ne predstavlja pomembnejše ciljne skupine odjemalcev programa.

Tabloidnost se je združila s kršenjem novinarske etike, ki v svojih normativih zahteva izjavo iz obeh strani, v prispevku pa stran obiskovalcev in delujočih v centru Metelkova ni dobila možnosti, da pove svojo plat zgodbe. Še več: Pop TV se je reakcionarno postavil na stran stanovalcev, katerih viktimizacija je dosegla višek v tem, da so bili predstavljeni kot družbena smetana z oznakami kot »stanovalka elitne soseske«, ki si že zaradi svojega družbenega statusa ne zasluži takšnega tretmaja. Seveda bi bilo drugače, če bi bili pred kamero nastopil stanovalec Fužin, Rakove Jelše ali mariborskega Melja, ki po tej logiki ni upravičen stokati nad težkimi razmerami, saj živi v neelitni soseski. Avtor prispevka je oportunistično stopil na stran močnejših, ki je stran etabliranih družbenih slojev in visoke kulture, ki trpi kulturni šok in ki jo ogroža družbena margina. Pop TV se je s tem postavil na pozicijo, ki ne samo da odreka možnost dialoga z marginalci, ampak jih razčloveči do te mere, da postane samoumevno, da takšni osebki ne morejo pred kamero, ker so z oznakami kot vandali, uporabniki trdih drog ipd. za kaj takšnega moralno in generično diskvalificirani.

Po vseh grozotah, ki so jih naštevali ogroženi stanovalci, je gledalec dobil občutek, da bi novinar Pop TV potreboval varovalni eskadron specialcev, če bi hotel narediti intervju s katerim od podivjanih obiskovalcev skvota. Prosto po Pop TV pa je ureditev razmer enostavna in kakopak, radikalna: skvot naj se zapre, klientela metadonskega programa pa getoizira nekje, do koder pogled več ne seže.

Poraja se vprašanje, kdo je v pričujoči zgodbi vandal. Ali ni to prav Pop TV, ki je z neodgovornim in politično reakcionarnim prispevkom v očeh javnosti zadal nepopravljivo škodo ljubljanskemu centru alternativnih in marginalnih praks (v afirmativnem pomenu), ki tako ali tako živi brez širše družbene podpore in je stalni kamen spotike kapitalističnemu in vulgarnemu večinskemu establišmentu.

izpis

Vine Bešter
Na strani gledalcev
V prispevku o Metelkovi je Pop TV želela opozoriti na problem - Mnenje predstavnikov centra na Metelkovi objavljeno naslednji dan v nadaljevanju prispevka

Novinarski prispevek o Metelkovi, ki smo ga objavili na Pop TV v oddaji 24 ur v nedeljo 19. marca 2000, ni želel prav v ničemer »zadovoljiti apetitov gledalcev po škandaloznosti in moralni ogorčenosti«, ampak samo opozoriti na problem. Ker v kratkih televizijskih prispevkih v našem informativnem programu ni mogoče v celoti predstaviti kompleksnejših tem, prispevke večkrat razdelimo na nekaj delov, ki jih potem objavljamo nekaj dni zapored. Tako je bilo tudi v primeru zgodbe o Metelkovi, saj smo tudi v tem primeru želeli predstaviti obe strani - tako mnenje stanovalcev soseske kot predstavnikov centra na Metelkovi. Pri uredniškem krajšanju prvega prispevka je žal izpadla objava napovedi, v kateri smo želeli napovedati, da bomo zgodbo nadaljevali naslednji dan. In smo jo. Menimo pa, da sta oba prispevka skupaj jasno in korektno predstavila obe plati problema na Metelkovi, h kateremu se bomo z našo novinarsko kamero še vračali.

Menimo tudi, da gospod Miha Ceglar predstavlja omenjeni prispevek in njegov »namen« vsaj tako enostransko, kot ga očita Pop TV, prispevku, uredništvu oddaje 24 ur in Pop TV pa pripisuje oznake, opazke in zaključke, ki jih prispevek nikakor ne vsebuje.

izpis

Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Prispevek o posilstvih v oddaji Studio City

Šestega marca so na drugem programu Televizije Slovenija v oddaji Studio City predvajali prispevek o posilstvih v Sloveniji, v katerem s strokovnimi razlagami večkrat nastopi dr. Zoran Kanduč z Inštituta za kriminologijo.

V prispevku je uporabljen poseben žanr, ki ga strokovna javnost imenuje dokumentarna drama. Gre za žanr, ki z uporabo reprodukcije oz. rekonstrukcije kriminalnega dejanja (v tem primeru posilstva) želi opozoriti na določeno perečo tematiko. Pri uporabi dokumentacijske drame bi morali ustvarjalci takšnega žanra jasno nakazati, da gre za rekonstruirani in ne dejanski dogodek.

BBC v svojih navodilih za produkcijo televizijskih programov, ki predstavljajo zgled evropskim javnim televizijam, postavlja za rekonstrukcijo kaznivega dejanja smernice, ki naj bi omogočale objektivno in čimbolj točno prikazovanje določenega dogodka. Kot določajo BBC-jeva navodila za produkcijo televizijskih programov, mora biti rekonstrukcija predvajana v tako, da

Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Ne manjka razlogov zoper dramatizacijo nasilja na televiziji (in v drugih medijih) - Osredotočanje na spektakularna kazniva dejanja povzroča izkrivljene predstave o kriminaliteti v družbi

Oznaka »dokumentarna drama« - nanaša se na poskus televizijske reprezentacije resničnega dogodka v obliki igre - najbrž ni preveč posrečena, vsaj v zvezi z dramatizacijo nasilnih (in drugih kriminalnih) »dokumentov«. Dokumentarnost je namreč na tem področju vprašljiva, saj iz še tako verodostojnega prikaza »dejstev« nujno izpadejo številne - za razumevanje dogodka vsekakor odločilne - prvine, npr. prepovedanost dejanja, ki je pač čutno nezaznavna lastnost, razlogi njegove protipravnosti in/ali nemoralnosti, ožji in širši vzroki dogodka, predvsem pa subjektivno doživljanje (zaznave, razlage in ocene) neposredno vpletenih oseb. Zaigrani »dokumentarec« potemtakem plava zgolj na medli površini, ki pa je še toliko bolj zavajajoča, ker se poskuša čimbolj približati »objektivni realnosti«.

To velja celo za nezaigrane reprezentacije »pravega« nasilja. Pomislimo na medijska poročila o prelivanju krvi na območju nekdanje Jugoslavije: v še tako barvitih in natančnih slikovnih reprodukcijah uničevalnih praks je običajno umanjkalo bistveno, namreč poglobljena razlaga in (samo)kritično ovrednotenje (ki bi presegalo raven zloveščega propagandizma, plehkih racionalizacij in obupanega »reševanja obraza«).

Po drugi strani pa je že sam resnični dogodek - vsaj če ga razumemo v optiki novejših teorij o družbenem učenju in kognitivnih razlag agresivnega vedenja - svojevrstna »igra«, tj. udejanjanje neposredno ali posredno (npr. z opazovanjem realnih ali fiktivnih zgledov/modelov, ki jih je mogoče zlahka posnemati v vsakdanjem življenju) naučenih »scenarijev«, s katerimi mediji in bližnja okolica (v okviru specifične »didaktike« družbeno in kulturno odobravanega nasilja) zasipajo odraščajoče in odrasle od najzgodnejšega otroštva dalje, pri čemer bržkone ni odveč pripomniti, da je vpliv agresivnega vedenja družbenih avtoritet in medijsko reprezentiranega nasilja na učenje tovrstnih vedenjskih vzorcev empirično in teoretsko sorazmerno dovolj prepričljivo »dokumentiran«.