N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
uvodnik
mediji in demokracija
radikalni mediji
mediji in politika
izobraževanje novinarjev
politična satira v medijih
evropska medijska politika
20 let medijske tranzicije
splet
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
rtv slovenija
regija
diskurz o balkanu
iz zgodovine medijev
razprave o politiki
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine[1]
Zakaj se je antibalkanski diskurz, ki je zatriumfiral v dominantnih medijih in institucijah, tako močno preselil tudi na ulice? Kdo ga ustvarja? Zakaj in kdo ter kako se mu upira?

Bistveno izhodišče sodobnega slovenskega nacionalizma, njegova dobesedno prva in zadnja beseda v vseh njegovih inkarnacijah – od skrajno desne, fašistične, klerikalne, konservativne, do kulturniške in liberalne – je njegova antibalkanskost. Slovenstvo[2]se konstruira kot antagonistično nasprotje balkanstvu, in to v vseh pogledih. Tudi celoten proces slovenske demokratizacije, osamosvojitve, neodvisnosti, evropskosti in ostalih zgodb o uspehu je potekal predvsem v tej smeri: Slovenija ni Balkan, tja je bila za nekaj desetletij nasilno potisnjena, Slovenija je sinonim za kulturo, blagostanje, demokracijo, medtem ko Balkan za barbarstvo, zaostalost in nasilje. Balkanofobija je postala ne le del dominantnih diskurzov, ampak posledično tudi političnih praks oz. konkretnih ukrepov države (primeri izbrisanih, beguncev, Romov, imigrantskih delavcev), sovraštvo ali vsaj zadržanost do Balkana del normalnega besednjaka iz raznoraznih govornic in prižnic – od politike do popularne kulture, od glavnih medijev do domoljubnih akademikov in, kot so jih jedko imenovali že razsvetljenci, religionarjev.

V zadnjih letih pa se je ta odnos vseeno razplastil. Po eni strani je opaziti amorfni razvoj različnih kontrakultur – čefurske, jugonostalgične, Pink kulture, raznih Nu Yu scen –, ki to stigmo (nehote) obračajo v pozitivno identiteto (da parafraziram, Proud to be Balkanian). Po drugi pa se zdi, da zato, ker je Slovenija varno daleč od Balkana tako v politično-institucionalnem kot gospodarskem smislu, antagonizem v dominantnih diskurzih ni več potreben niti tako prepričljiv. Balkanske vsebine, pogledi na Balkan, stiki z Balkanom tako niso več tabu oz. avtomatično že stigma – še več, slovenske politične in gospodarske elite se rade prepoznavajo kot neokolonialna avantgarda na Balkanu, v smislu vodenja ali navdihovanja tamkajšnjih političnih procesov in predpravice izkoriščanja gospodarskih potencialov in kapacitet. V popularni kulturi se je dovršila eksotizacija balkanskega Drugega – spet lahko po zgledu na »Blaxploitation« v ZDA govorim o neke vrste »Balkanexploitation« v smislu stereotipiziranja in potem uspešnega parazitiranja na podobah Balkanca v slovenskih filmih, glasbi, rumenih medijih, humorističnih oddajah, vicih itn.

Antibalkanski diskurz se seli na ulice

V zadnjih letih me je presenetilo izdatnejše pojavljanje antibalkanskega diskurza na zidovih slovenskih mest. Res je, že prej so se pojavljali posamezni tovrstni grafiti (tipa Čefurji raus, pa Burek? Nein danke!, in Srbi zločinci), vseeno pa so bili popisani zidovi predvsem subverzivni medij levičarskih skupin in posameznikov. No, zdaj pa je ena glavnih tem (anti)Balkan – torej grafiti, ki so protibalkanski, in tisti, ki so do njega pozitivni, zato sem se lotil podrobnejšega in sistematičnega preučevanja. Zanimalo me je, zakaj se je antibalkanski diskurz – ki je zatriumfiral v dominantnih medijih in institucijah in ki zdaj pogojno spušča balkanske vsebine vanje zgolj kot nenevarno eksotiko, iluzijo multikulturnosti, politično misijonarstvo ali gospodarski motiv – tako močno preselil tudi na ulice? Kdo ga ustvarja in zakaj in kdo ter kako se mu upira? Kakšen je temu nasproten diskurz, ki ni nujno le antitetično nasproten, ampak konstruira svojo lastno identitetno pozicijo in politično držo?

Zato sem doslej analiziral približno dva tisoč grafitov in street art produktov, ki sem jih s pomočjo svojih zaveznikov in podpornikov fotografiral predvsem v zadnjem letu na različnih koncih Slovenije. Precej je tudi starejših, iz mojega arhiva in iz nekaterih drugih, se pa s to temo še naprej ukvarjam, tako da v teh vrsticah predstavljam bolj trenutno stanje (ki se praktično vsak dan spreminja!) in napovedujem daljšo, sistematično študijo o tem fenomenu. Kriterij izbire je bila čudežna beseda Balkan in vse, kar se nanj nanaša. V slovenskem nacionalističnem diskurzu je Balkan sinonim predvsem za dvoje: za nekdanjo Jugoslavijo (skupaj z njenim socialističnim sistemom, voditeljem, partizansko tradicijo) ter samo za nekdanje jugoslovanske narode (ne pa druge Balkance: Grke, Albance, Romune ali Bolgare). Homogenizira razlike različnih balkanskih narodov, da bi jih zoperstavil namišljeni homogenosti slovenskega.

Najprej k antibalkanskim grafitom: največ med njimi ponavlja staro »univerzalno« nacionalistično maksimo Slovenija Slovencem oz. Tukaj je Slovenija, kar sta tudi pogosta grafita, nadgrajena s kakšno novoiznajdeno tradicijo bodisi slovenske simbolike tipa karantanski panter, general Maister, Triglav ali verigar[3], bodisi obče neofašističnih keltskih križev ali nacističnih »klasik« svastike in šifer 88 ali 18.[4] Za njimi so šovinistični (na primer Bosna Raus; Srbija smrdi; Janša, reši nas lakote, komunistov in Hrvatov; Smrt Ciganom, Kaj ste opazli da je pun kurac Šiptarov v mestu?; Srbe na vrbe[5]; Hrvate na drate; Lažeš kot Srbin …) in tisti, ki smešijo balkanskega Drugega.[6] Antibalkanizem je prisoten tudi v grafitih nogometnih navijačev – v Sloveniji v bistvu edinih dveh pravih navijaških skupin – Green Dragons in Viol.[7] Zanimivo je, da bolj kot da bi se ti grafiti ukvarjali drug z drugimi, se s tistimi nogometnih klubov iz nekdanje Jugoslavije, s katerimi sta ta dva kluba v zadnjih dvajsetih letih igrala vsega nekajkrat (par prijateljskih tekem in tekem v evropskih pokalih). Tako se Dragonsi (in različne skupine znotraj njih, Ultrasi, Frontline Youth, Youth Crew) bolj dajejo z Delijami, Bad Boys Blue, Torcido ali Grobari – in vsi ti z njimi – kot z Violami. Grafitovskih konfrontacij z navijaškimi skupinami drugih slovenskih klubov pa skoraj ni.

Menjam stran. Antibalkanski se zoperstavljajo grafiti in street art produkcija, ki je afirmativna do Balkana (in Jugoslavije). Njihovo ideološko ozadje je precej heterogeno: od antinacionalističnega, anacionalnega do nacional(istič)nega. Po vrsti: najprej so seveda tu tisti, ki izpostavljajo lastno nacionalno identiteto (Tu je Bosna; Čefurji; Srbija; Cro; Kosovo je Srbija, Sveta Makedonija ipd.), pa razredno identiteto (Imam i ja pravo na socijalnu pravdu – Bosanski radnik), za njimi so jugonostalgični (Hočemo Tita; Yu; SF SN …), veliko je tudi čisto osebnih zapisov in seveda šal. Pojavljajo se tudi šovinistični grafiti (Nož, žica, Srebrenica) in pa tisti zelo dobro organiziranih nogometnih navijačev z Balkana (med katerimi prednjačijo Zvezdini – Delije, Delije Sever, Orthodox Boys –, za njimi Partizanovi, Hajdukovi in manj Dinamovi).

Odvijajo se prave grafitarske bitke

Specifika političnih grafitov in street arta je v tem, da nemudoma prikličejo reakcijo druge strani – nov grafit zraven, pripis, obstoječega se prečrta, dopolni, za tem se spet pojavi prva stran in vrne originalno sporočilo, druga zoper reagira in tako dalje. Tako je tudi s (proti)balkanskimi na slovenskih zidovih. Odvijajo se prave grafitarske bitke: recimo Tu je Slo je dodano Jebi ga, i mi smo tu, pa Burek bi, džamije pa ne bi!? Zlasti hude so med različnimi organiziranimi skupinami skrajnežev, ko se konfrontirajo njihova gesla, simboli in barve. Pogoste so tudi antinacionalistične intervencije: SLO je dodana BODA, torej Svoboda v srbščini/hrvaščini/bosanščini, pa samo ena navpičnica spremeni Čfurji Balkan je vaš v naš, pod še enim Srbe na vrbe je pripis Nema vrba, na eni izmed fotografij velikega formata na razstavi ob dvajseti obletnici osamosvojitve na prostem se je pojavil pripis What about erased people? ipd. V grafitovskih obračunih nogometnih navijačev športno rivalstvo sploh ne igra nobene vloge, ampak se to izkorišča za čiste šovinistične obračune, slovenstvo vs. srbstvo oziroma vs. hrvaštvo in obratno. Zanimivo pa je, kako praviloma vsi rišejo isti simbol – keltski križ –, le da v svoji barvi: »dragonsko/slovensko« zelenega, »delijsko/srbsko« rdečega, »grobarsko/srbsko« črnega, »BBB/hrvaško« modrega ali »torcidovsko/hrvaško« črnega.

Prihaja tudi do – glede na dominantni antibalkanizem na Slovenskem – subverzivnih povezovanj slovenstva in balkanstva. Na eni strani se to dogaja skozi jugonostalgijo, v smislu kontinuitete »prej Jugoslavija – zdaj Slovenija«, recimo Born in SFRJ[8], pa Born in SFRJ, Grown in SERŠ (to je neka mariborska srednja šola) ali prijateljstvom med postjugoslovanskimi državami (Slo & Hr). Po drugi pa tudi z ironijo, kot je razvidno iz »grba« na eni izmed ljubljanskih čefurskih šol, ki združuje slovensko, srbsko in muslimansko simboliko, ali pa grafitov Sinovi alpske Srbije; Alpski Srbi ali Slovenija, moja dežela. Pravna država. Balkanska Švica.

Glavne, a še vedno preliminarne ugotovitve analize so naslednje. Glede avtorstva sklepam, da je probalkanska ulična produkcija – razen ko gre za organizirane navijaške skupine ali nacionalistična gibanja (tipa Kosovo 1389) – predvsem delo nepovezanih posameznikov. Ne gre za enotno skupinsko, še manj za konsistentno politično paradigmo, temveč za bolj ali manj neposreden odgovor na slovenski nacionalizem in za odpor zoper njega. Zato tudi skorajda popolnoma prevladujejo grafiti, ad busting in ne street art, saj je zanje potrebno manj predpriprave. Za razliko od njih so antibalkanski grafiti in street art delo veliko bolj organiziranih skupin: njihov pristop je sistematičen (enakomernejša prostorska pokritosta), produkti so bolj dovršeni in standardizirani (veliko je namreč nalepk in šablon, torej glavnih medijev street arta), sporočila so doktrinarno enotna (imajo jasno ideološko ozadje), ulične akcije pa so samo del njihove širše dejavnosti (saj imajo svoje spletne strani, bloge, distribucijo, množične akcije ipd.).

Štiri skupine avtorjev antibalkanskih grafitov

Avtorje antibalkanskih grafitov in street arta lahko razdelim na štiri skupine. Prva, jasno, so nepovezani posamezniki, ki svoj šovinistični kredo pač izrisujejo in izpisujejo po svoje. Druga so manjše, regionalne, a dobro organizirane in povezane skupine tipa Primorski panterji, štajerski Hervardi, domžalski Headhunters ali Slovenski radikali. Tretjo skupino tvorijo Tu je Slovenija!, Blood and Honour Slovenia in Avtonomni nacionalisti. Prva vztraja na klasični »domoljubni« ikonografiji z neofašističnimi primesmi, na »trdem« skinheadovskem imidžu in neprikritem šovinizmu; druga vsemu temu dodaja še nacistične podobe in ideologijo white-power; medtem ko je tretja veliko bolj sofisticirana, saj nastopa pod ohlapnimi gesli, kot so Svoboda ali Konec represiji, oponaša doslej bolj na levici sprejet urban outfit (hoodies), NSK-navdahnjene simbole (Triglav v zobatem kolesu) in avantgardistične barve (črna, rdeča, bela). Vseeno pa je tudi pri teh kmalu jasno, kam oz. v koga merijo. Četrta skupina so omenjene navijaške skupine, katerih ulična produkcija se bije na slovenskih zidovih in ki jih druži uporaba istih skrajno desničarskih simbolov (keltski in kljukasti križ, gotica, white-power znaki) in vsebin. Poleg teh imajo tudi svoje specifične. Tako Green Dragonsi uporabljajo letnico svoje ustanovitve, 1988, tudi v skrajšani verziji, torej prej omenjeni 88, hitlerjanski pozdrav. Torcida prav tako uporablja ustaško ikonografijo (recimo grafit s prečrtanim pravoslavnim križem, zraven pa sta katoliški in kljukasti križ, pa »ušati« U s križem …).

Toda antibalkanstvo teh diskurzov in skupin je samo del njihove politične ideologije. Tako kot pri uveljavljeni desnici se povezuje s klasičnim naborom ideoloških vsebin: antikomunizmom, nacionalno avtarkijo, nacionalizmom, rasizmom, patriarhalnostjo, prozahodnjaštvom, islamofobijo in antikapitalizmom.[9]

Grafiti kot medij nove desnice

Ugotavljam, da grafiti in street art, pa tudi druge ulične subkulture, postajajo vse bolj medij nove desnice. Tudi ta politična opcija se fragmentira, diferencira, modernizira – ob staremu narodnjaštvu in zdaj že skoraj obsolentnim skindeadovskim in white-power ideologijam, pristopom in gibanjem se pojavljajo nova, sveža, ki svojo ulično kredibilnost, metode organiziranja, subkulturni videz in ne nazadnje gesla prevzemajo od levičarskih subpolitičnih skupin, da bi jim dali svoj skrajno desni predznak. S svojo subtilnostjo, sproščenostjo, inkluzivnostjo in modernostjo so lahko seveda še veliko bolj nevarni od drugih. Njihova značilnost je deklarativna neideološkost oz. nadideološkost: Avtonomni nacionalisti so tako anti-anti fašisti, njihovi grafiti prepričujo, da jim gre za dobro slovenskega naroda, onstran ideologij: navedem naj primera grafitov No /svastika/, No /srp in kladivo/, Only Slo Patriotism ter Tukaj ni prostora za totalitarizme! in, po vrsti, prečrtani svastika, srp in kladivo in polmesec z zvezdo.

»Nadideološkost« oz. »neideološkost« se skrivata tudi v prepričanjih in praksah organiziranih navijaških skupin. Izgovor zgolj o »markiranju terena« – da parafraziram, v našem mestu smo mi gospodar – pravzaprav ponavlja staro šovinistično maksimo ena država – en narod v smislu eno mesto – en klub.Znotraj – v zadnjih dveh desetletjih z nacionalizmom kontaminiranega – balkanskega prostora pomeni obramba našega mesta pred drugimi navijači/grafiti avtomatično tudi obrambo našega naroda in se inherentno povezuje s skrajnimi nacionalističnimi ideologijami.[10] Zato ni naključje, da so prvi pripadniki paravojaških enot na začetku vojn na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini prihajali prav iz hierarhično organiziranih, militantnih in že takrat šovinistično usmerjenih navijaških skupin.[11]

Bitka za ideološko prevlado se je torej po zmagi narodnjaških in narodno-brambovskih diskurzov v dominantnih medijih preselila tudi na ulice, z novo desnico, ki čedalje bolj uporablja tradicionalna sredstva in metode levičarskih subpolitičnih skupin. Iz analize sledi, da desničarski ulični aktivisti združujejo dvoje. Prvo: ideološke vsebine etablirane desnice. Vse, kar oni našpricajo na zidove, je bilo pravzaprav že izrečeno v parlamentu, v izjavah javnih osebnosti, v djurovski ali v folkloristični množični kulturi (ki nereflektirano ponavljata in obnavljata balkanofobne stereotipe) in v dejavnosti same države in drugih institucij (v zadnjem času, na primer, močan antihrvaški diskurz, islamofobija, da ne omenjam izbrisanih). In drugo, nekdaj skoraj eksluzivni medij levičarjev: ulično subpolitičnost grafitovstva, street arta in ad bustinga. Ta nova, do nedavnega nezamisljiva, nevarna, eksplozivna kombinacija pa zahteva resno obravnavo in spoprijemanje, na vseh nivojih refleksije in aktivnosti.

1   Članek je bil prvič objavljen v Avtonomiji Reviji anarhističnega gibanja, Ljubljana, št. 4/2011.
2   Ideološke pojme in citate pišem v poševnem tisku.
3   Gre za motiv s prve poštne znamke Države SHS.
4   To sta števili, ki ustrezata mestu črk v abecedi (zanimivo, ne v slovenski!), torej H in H oz. A in H, kar so kratice za Heil Hitler oz. Adolf Hitler.
5   To geslo je, mimogrede, dognal slovenski politik Natlačen poleti 1914 v še eni od vrste brezpogojnih podpor slovenske politike imperialističnim vojnam svojih političnih gospodarjev.
6   Recimo čapac z dvignjenimi tremi prsti desnice, s cigareto v ustih, polizano frizuro ali čefur z ravno tako frizuro, obutvijo Yellow Cab, trenerko Nike in gizdalinskim videzom.
7   Najštevilčnejši in najbolj zagrizeni navijači so prav nogometni, čeprav se v primeru Olimpije ti udeležujejo tekem tudi v dveh drugih športnih panogah, košarki in hokeju. V teh dveh tekmovalnih sistemih njihovo moštvo sicer igra proti balkanskim ekipam, največ izgredov – in tudi grafitovske produkcije – pa ostaja vezanih na nogomet.
8   Štirikrat ponovljeno, kar je jasna parafraza Springsteenovega hita Born in USA iz srede osemdesetih, kjer se to prav tako ponovi štirikrat.
9   Antikapitalistična ideologija Avtonomnih nacionalistov se kaže v uporabi podobne retorike, ki je značilna za leve subpolitične skupine, seveda z diametralno nasprotnimi predpostavkami in cilji. Medtem ko je pri slednjih antikapitalizem boj za globalno pravičnejši in svobodnejši svet, je to zanje predvsem boj za nacionalno čistost. Kot primer navajam enega izmed ljubljanskih levičarskih antikapitalističnih grafitov: sporočilo Pesek, ne olje v motor kapitalizma so si prisvojili tako, da so ime avtorjev, SAF, Social-anarhistična federacija, kratko malo prečrtali in zraven našpricali svoj znak AN Si.
11 V primeru Slovenije se to veže na antibalkanizem, ni pa to nujno: podobno kot pred balkanskimi so, recimo, Green Dragonsi ubranili Ljubljano z garbanjem navijačev in brisanjem grafitov tudi drugih, nebalkanskih klubov – iz tujine, pa tudi Viol. Glede slednjih prihaja do drugačnega, regionalnega šovinizma oz. do iznajdenega rivalstva med Ljubljano in Mariborom – kar ima spet svoje ozadje tako v množični kulturi (spomnimo se Klemna Klemna Sovražim Maribor, v videu za mariborsko navijaško himno nastopajo tudi Hervardi z vso pripadajočo nacionalistično imažerijo – www.youtube.com/watch?v=mHA1-vuj70M&feature=related ) kot v »visoki politiki« (recimo predvolilne izjave nekaterih štajerskih politikov).
To sta v svojih študijah dokazala etnolog Ivan Čolović za srbsko stran in sociolog Srdjan Vrcan za hrvaško.

izpis

Tomaž Pušnik

Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Pri oblikovanju in ohranjanju slabšalnih pomenov o Balkanu igrajo pomembno vlogo tudi vici.

»Vic ima v družbi zelo poseben, naravnost fascinanten čar. Svež vic deluje skoraj kot kakšen vsesplošno zanimiv dogodek …«

(Sigmund Freud)

Premišljanje o konstrukciji in pojasnjevanje kompleksne družbenopolitične sedanjosti, preteklosti in prihodnosti Balkana, vodi do razgaljanja evropske kolonialne preteklosti in njene imperialne kulturne politike ter pozicije moči. Prek razmerja Evropa-Balkan so se in se še na Balkan vpisujejo ter konstruirajo številni pomeni, metonimični pojmi, ki označujejo nestabilnost, barbarskost in infantilnost Balkana (Slapšak 2001: 7–8).

Pri oblikovanju in ohranjanju slabšalnih pomenov o Balkanu igrajo pomembno vlogo tudi vici o Balkanu in njegovih prebivalcih. Na ravni vica so stereotipi, podrejanja, zaničevanja in fašistični diskurz popolnoma neproblematizirani in neprespraševani. »Prednost« oz. problematičnost vica in humorja je namreč v tem, da prehaja v polje sproščenosti in smeha, kjer je vse dovoljeno in nič ni resnično. Na tej točki je moč vica neizmerna, saj lahko sodi, zapostavlja in zatira, hkrati pa soustvarja družbeno realnost. Vic ima močan potencial, saj je razumljiv skoraj vsem, ki živijo v določeni skupnosti in vsaj ohlapno poznajo družbene tematike. Vic sodi, a ne argumentira, z določeno sodbo pa zaradi humorja zavzema pozicijo naravnosti, nevtralnosti, neizpodbitnosti in zdravorazumskosti.

Z analizo vicev želimo razgaliti vic o Balkanu in razkriti njegovo vlogo, pomen ter učinke, ki jih ima na tiste, ki jih vic zadeva, in tiste, ki so na strani hegemona oz. v vicu na strani tistega, ki sodi. Z razkrivanjem balkanskega vica želimo slediti nameri Todorove po ohranjanju intelektualnega elitizma, ki ne more obstajati, ne da bi se javno opredelil glede antirasizma, antifašizma. Vicu nočemo odvzeti humorja, saj humor ne obstaja zgolj v obsojajočih, rasističnih in fašistoidnih diskurzih, temveč, kot bomo pokazali skozi teoretsko zasnovo vica po Freudu, obstajajo različne vrste vicev.

Teoretska zasnova vica

Freud želi v delu Vic in njegov odnos do nezavednega(2003) prek psihoanalize razkriti vic, pojasniti, zakaj se vicu smejimo oz. kaj je humornega v formi in vsebini vica, prav tako pa ga poskuša klasificirati. Na vsebinski ravni deli vice na nedolžne ter tendenciozne. Nedolžni vici so nasprotje tendencioznih vicev in ne služijo nobenemu posebnemu cilju. A kot pravi Freud (ibid.: 97–99), to še zdaleč ne pomeni, da so brez vsebine, nasprotno, tudi breztendenčen vic ima lahko bogato vsebino in vredno sporočilo. Tendenciozen vic pa vsebuje tendenco oz. namero, nadalje pa se deli v sovražne (ki služijo napadu, satiri ali obrambi) ali obscene (ki služijo razgaljanju) (ibid.: 104).

Sovražen tendenciozen vic, ki ga bomo analizirali in razkrivali, je večinsko prisoten v balkanskih vicih in iz hegemonske pozicije gleda na Balkan ter konstruira pomene. Služi kot verbalna žalitev, ki je nadomestila nasilno sovraštvo, ki ga zakon prepoveduje. Skozi sovražni tendenciozni vic lahko neobremenjeno izrazimo tisto, kar je drugače skrajno nedopustno in družbeno nesprejemljivo. Zapakirano v vic pa je dostopno v medijih ter vseprisotno v vsakodnevnem diskurzu, kjer je sprejeto s smehom in humorjem in zato neprespraševano in opravičljivo. Pri tendencioznem vicu na splošno so zahtevane tri osebe: poleg pripovedovalca vica še objekt agresije ter tretja oseba ali skupina, pri kateri se izpolni namera vica, da povzroči ugodje (ibid.: 107). Z verbalno žalitvijo smo s sovražno tendenco vica izoblikovali tehniko sramotitve, »ki stremi k pridobitvi te tretje osebe proti našemu sovražniku. S tem ko naredimo sovražnika za majhnega, podrejenega, izpostavljenega preziru, si po ovinku zagotovimo užitek, da smo ga premagali, tega pa s svojim smehom potrdi tretja oseba.« (ibid.: 110) Polje svobode pri vicu pa lahko pelje tudi do subverzivnega momenta v tendencioznem vicu, saj omogoča agresijo, upor in kritiko proti osebam, ki so na vrhu hierarhične lestvice in pomenijo avtoriteto (ibid.: 112–116).

Stereotipizacija v navezavi s sovražnim tendencioznim vicem

V nadaljevanju se bomo posvetili sovražnemu tendencioznemu vicu, ki degradira celotne družbene skupine in ni subverziven ter se ne upira avtoriteti, temveč se postavlja v hegemonsko pozicijo in implicitno predpostavlja, da je tihi »drugi« nesposoben govoriti zase, zato se skozi take vrste vicev govori v njegovem imenu (Šabec 2007: 105). Koncept »drugega« pojasnjuje funkcioniranje stereotipov v odnosih moči in oblastnih struktur, stereotipi pa so problematizirani, ker »drugega« obravnavajo kot objekt. Balkanski vici bi po logičnem sklepanju morali za »drugega« predstavljati Balkan, ki, kot pravi Todorova (2001: 39), predstavlja otomansko zapuščino, torej obsega mnogo širši prostor, kot pa ga dejansko predstavlja balkanski vic. Ta je iz pozicije Slovenije namreč zreduciran na nekdanjo skupno državo ter Albanijo, med vice o Balkanu pa uvrščajo tudi vice o Ciganih. Že Todorova (ibid.: 183) poudari, da ni bilo skupnega evropskega stereotipa Balkana, kar ne pomeni, da ni bilo skupnih stereotipov, temveč da ni bilo skupnega Zahoda. V balkanskih vicih v Sloveniji[1] torej »drugi« – Balkan – predstavlja Jugoslavijo, ki je zaradi nedavnih vojn ostala »najprepoznavnejši balkanski približek« (Šabec 2007: 112). Balkan je bil v slovenskem kontekstu tako bolj ideja kot geografsko ime za polotok (Vodopivec 2001: 298). Z odcepitvijo in pridružitvijo t. i. »severnoatlantskim« povezavam (Natu in Evropski uniji) smo se simbolno »končno« znebili oznake balkanske države in postali »prava evropska država« – stereotipi so se oplajali, nastala je masala starih, trdno zasidranih stereotipov z nekaj novimi. Balkan pa je v očeh Slovenije postal še bolj mizeren, saj smo prevzeli retoriko, ki jo lahko označili za neokolonialni diskurz, katerega obnavljamo in perpetuiramo (Šabec 2007: 115).

Stereotipi niso nespremenljivi, ampak se ves čas spreminjajo glede na družbenopolitično dogajanje. Enako velja tudi za vic, saj jih tudi večina nastane zaradi družbenopolitičnih okoliščin in razmerij moči, sovražni tendenciozni vic pa služi kot eno od sredstev ohranjanja in ponotranjanja politične moči, ki temelji na izključevanju na osi mi-oni. Moment aktualnosti je izdaten vir ugodja pri vicu. Potreba ljudi po pridobivanju ugodja iz lastnih miselnih procesov pa ustvarja vedno nove vice glede na aktualne dogodke[2] (Freud 2003: 132).

Rasizma, etnicizma in fašistoidnega diskurza torej ne moremo pripisovati samo ekstremističnim skupinam, temveč tudi »mnogim individualnim, skupinskim in institucionalnim praksam v posamezni družbi, /…/ potemtakem lahko govorimo o vsakdanjem rasizmu in njegovi reprodukciji v splošnih načinih razmišljanja in govora«. (Šabec 2007: 103) Sovražen tendenciozen vic je eden izmed vsakodnevno prisotnih rasizmov in fašizmov na mikroravni – v medsebojni komunikaciji. Velikokrat se sporočil sovražnih tendencioznih vicev niti ne zavedamo, ker je vic eden izmed spregledanih mehanizmov, ki oblikujejo družbeno realnost.

Razkritje sovražnega tendencioznega vica

Balkanski vic, ki je ena od osrednjih kategorij vicev v Sloveniji, vsebuje številne podkategorije (Frbežar 1998: 126–127). Ne glede na množičnost kategorij pa so geografsko orientirani le na jug in vzhod, nikoli na sever in zahod. Tudi v zbirki vicev, ki ima trojno pomenljiv naslov Najboljši vici o nas in naših sosedih, govori o Črnogorcih, Makedoncih, Albancih, Bosancih in Srbih, ki geografsko nikakor ne mejijo na našo državo. Ne obravnava pa Italijanov, Avstrijcev in Madžarov, ki so naši sosedi, vicev o Slovencih pa je zelo malo. Sever in zahod sta torej v poziciji moči in kot pravi Žižek, ima vsaka država svoj Balkan. Za Slovence, ki se imajo za Srednjeevropejce, se Balkan začne pri Hrvaški in Bosni, za Srbe na Kosovu in v Bosni, za Hrvate v Srbiji, za Avstrijce in Italijane v Sloveniji, za Nemce v Avstriji, nekateri Francozi pa Nemčijo povezujejo z brutalnostjo vzhodnega Balkana (Žižek 1999). To »biciklistično« mentaliteto so Slovenci tudi skozi vic prenašali na pripadnike nekdanjih republik nekdanje Jugoslavije, na »Vzhod«. Vse, ki so govorili srbsko-hrvaško-bosanski jezik, so poenotili ter jih poimenovali kot »Bosance, čefurje, čapce in južnjake«, hkrati pa so s tem podpirali predstave o Slovencih kot klenih, pridnih, marljivih Srednjeevropejcih (Šabec 2007: 114).

Balkan je tako postal sinonim za skoraj katerikoli žaljivko, ki si jo lahko zamislimo.

Koliko Bosancev je potrebno, da se Mujo skopa?
Petdeset. Mujo zleze v kad – drugi pa pljuvajo po njem.

(Frbežar 1998: 34)

V analizi zgornjega vica prepoznavamo pripisovanje barbarskosti, divjaštva in umazanosti celotnemu narodu Bošnjakov. Implicira se na njihovo ekonomsko zaostalost in iracionalnost. Lažno se jim pripisuje določene lastnosti, ki so popolnoma nesmiselne in neosnovane, a v sovražnem tendencioznem vicu popolnoma sprejemljive. Spodnji vic pa utrjuje stereotip o neizobraženosti Bošnjakov in implicira na zdravorazumske sodbe o Bosancih kot gradbenih delavcih, ki so podrejeni in manjvredni.

Kaj počne Bosanec, ko dokonča medicinsko fakulteto?
Gradbeni oder prestavi na ekonomsko!

(Begulić 2010: 127)

Dva Črnogorca, Pero in Mile, sta oropala banko. Pero reče: »Mile povej, bova štela ali počakava, da nama povedo na poročilih?«
(Begulić 2010: 21)

Ta vic sodi o lenobi Črnogorcev, ki je eden izmed najbolj prisotnih stereotipov o Črnogorcih v vicih. Hkrati izpostavlja tudi kriminalno dejanje, kar utrjuje sodbe o Balkancih kot kriminalcih, ki vnašajo nered in zmedo v urejeno družbo. Spodnji vic pa implicira na več stereotipov: neizobraženost oz. neumnost Bošnjakov, na njihovo neodgovornost ter ponovno na lenobo Črnogorcev. V tem vicu je razvidno, da se ti stereotipi oz. degradacija nanašajo na celotne narode in ne na določene posameznike, temveč na kateregakoli državljana Bosne in Hercegovine ter Črne gore.

Kje mora Bosanec skriti denar, da ga nikoli ne bodo našli?
Pod knjigo.
Pa Črnogorec?
Pod lopato.

(Begulić 2010: 152)

Kateri je edini Srb, ki se lahko popravi?
Yugo!

(Begulić 2010: 145)

Zgornji vic implicira na nezmožnost napredka, zasidranost v bedo in pogubo srbskega naroda. Ontološko predpostavlja slabo naravo srbskega naroda in poda celo sodbo, da se ta more spremeniti. Potemtakem je srbski narod postavljen v dvojno podrejeno pozicijo. Spodnji vic pa predpostavlja neodgovornost in kriminaliteto treh narodov nekdanje skupne države, s čimer predstavlja skoraj celoten Balkan, kot se ga dojema v vicu. Implicira konfliktnost vseh treh narodov, njihovo nezmožnost dialoga in potrebo po policijskem nadzoru.

V avtu so Hrvat, Bosanec in Srb. Kdo vozi?
Policaj!

(Begulić 2010: 168)

Zakaj dobijo ciganski novorojenčki dva udarca po riti?
Enega, da začnejo dihati, in drugega, da spustijo porodničarjevo uro iz rok.

(Radoha 2006: 204)

V tem vicu, ki uvršča tudi Rome kot »problematično« skupnost na Balkan, se predpostavlja nepoštenost Romov. Ta je projicirana celo na dojenčke in s tem izraža percipirano kriminalno, problematično »naravo«, ki je balkanskim narodom položena že v zibelko.

Če povzamem, je Balkan sinonim za barbarskost, umazanost, neizobraženost in podrejenost, lenobo, neumnost ter neodgovornost, bedo, kriminal, nepoštenost, infantilnost itd. V nasprotju pa po principu koncepta drugega pomeni Slovenija red, čistočo, poštenost, urejenost, napredek ipd.

V Sloveniji so, kot pravi urednik ene izmed zbirk balkanskih vicev, »šale o naših nekdanjih južnih bratih še vedno najbolj zanimive«. (Frbežar 1998: 7) To kaže na dvojnost v jezikovnih izrazih, s katerimi prikazujejo pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije, ki implicirajo po eni strani bližino in sorodnost (»bratje«, »sosedje«), po drugi pa jih degradirajo v nasprotje od naše domnevne normalnosti in kulturnosti in jih prikazujejo kot manjvredne Druge, samo zato, da bi sami izpadli boljši.

Od vica do sovražnega govora oz. fašistoidnega diskurza

Mnogi stereotipi, ki jih utrjujejo vici o Balkancih, so velikokrat zlorabljeni za legitimacijo politične moči in se kot taki pogosto pojavljajo v desničarskem diskurzu. Z zdravorazumskim hujskanjem povzdignejo dobro utrjene stereotipe in jih zlorabljajo za pridobivanje politične moči. Na primerih Romov iz Ambrusa ter Nevidnih delavcev bomo prikazali, kako lahko vici utrjujejo fašistični diskurz.

V primeru Romov iz Ambrusa je znani politik iz Slovenske nacionalne stranke na javni televiziji podal mnenje o Romih, o katerih meni, da jim je podeljena absolutna imuniteta, da kradejo, lažejo in da gre za ljudi, pod katerih vplivom je vsa Slovenija. Navajal je, da za razliko od domnevno delavnih Slovencev Romi ne delajo nič drugega kot samo škodo, kradejo in da ob srečanju z njimi denarnico raje pusti doma (Celec 2010). Po njegovem mnenju naj bi Cigane »obravnavali enako kot vse ostale slovenske državljane, na pa da nekaterim odpuščajo na stotine kriminalnih dejanj, med katerimi so tudi pedofilska posilstva«. (Jelinčič 2006). Ta dejanja in stereotipi pa se lahko oplajajo in utrjujejo tudi prek vicev o Romih.

Kaj dela Cigan na računalniku?
Koplje po košu.

(Begulić 2010: 103)

Zgornji vic implicira na revščino in umazanost Romov, namiguje pa tudi na neizobraženost. Hkrati prek sodbe v vicu prepoznamo nesmisel, saj na eni strani namiguje na revščino Romov, na drugi pa izpostavi računalnik, do katerega tako revni Romi ne bi imeli dostopa. Spodnji vic tako kot zgornji enači vse Rome in prav tako implicira na umazanost, revščino ter infantilnost.

Cigančkov sin vpraša očeta:
»Oče, zakaj mi ne kupimo kante za smeti?«
Oče mu jezno odgovori:
»Tiho bodi, smrkavec, in žveči!«

(Radoha 2006: 231)

Problematika in sovražni diskurz pa je izstopal tudi v primeru gradbenih delavcev, ki so se med svojim uporom poimenovali Nevidni delavci sveta in opozorili na nemogoče delovne in bivalne razmere, neizplačevanje mizernih mezd,»novodobno suženjstvo« ipd. Na spletnih forumih je bilo mogoče prebirati komentarje, da leni Bosanci kradejo delovna mesta Slovencem in nič ne delajo, da je največja sramota, da je brez dela 130.000 Slovencev, 140.000 Bosancev in Albancev pa zaseda njihova delovna mesta (STA 2011). Že leta 2008 je Vegrad delavce iz Bosne in Hercegovine opozoril, da naj v svojih zabojnikih, v katerih prebivajo, ne poskušajo uveljaviti svoje skrajno neprimerne kulture in obnašanja. V napisu je bilo navedeno, da bi se delavci morali zavedati, da trenutno prebivajo v Ljubljani, ki je glavno mesto Republike Slovenije, ta pa je članica Evropske unije, v kateri veljajo zakoni in pravila, ki so na višjem nivoju (Petrović 2009: 64). Ta diskurz pa se odraža tudi v naslednjih vicih.

Kdo je prvi znanilec pomladi?
Bosanec z mešalcem za beton.

(Begulić 2010: 90)

Zakaj Črnogorci bežijo v Bosno?
Ker so slišali, da ni dela.

(Begulić 2010: 109)

Katerega prometnega znaka Črnogorec še nikoli ni videl na cesti?
Delo na cesti.

(Begulić 2010: 13)

Haso: »Danes ne delam. Naš sindikat stavka.«
Mujo: »Zakaj pa?«
Haso: »Borimo se za krajši delovni čas.«
Mujo: »Pravilno. Tudi meni se zdi, da je 60 minut že od nekdaj preveč za eno uro …«

(Frbežar 1998: 76)

Ti vici izpostavljajo nekatere že omenjene stereotipe, kot so neizobraženost ter nesposobnost, lenobo, neumnost ipd. Številne sodbe v vicih izpostavljajo velikokrat enake stereotipe (na primer lenobo Črnogorcev, neizobraženost Bošnjakov), kar jih še bolj utrjuje oz. jih naredi prepoznavne.

Sklep

Fluidnost označevalca Balkana in njegova slabšalna konotacija je vezana na družbenopolitično realnost, deloma pa jo perpetuira tudi aktualnost sovražnega tendencioznega vica. Tako kot lahko vici utrjujejo določene stereotipe, prepričanja in sokonstruirajo razmerja moči, ter na ta način diskreditirajo Balkan, lahko z razkritjem in uporom hegemonski poziciji, ki nam posreduje te obsojajoče vice, prispevamo k nesprejemljivosti in neaktualnosti sovražnih tendencioznih vicev. Kot je dejal Freud, so dela intelektualcev v začetku 19. stoletja vsebovala vice, ki so bili dojeti kot kakšen vsesplošno zanimiv dogodek, a ga je znanost z razkritjem njihovih stereotipnih fašističnih sporočil izrinila iz znanstvene sfere. Zato razkrinkanje sovražnih tendencioznih vicev in stereotipov sledi nameri otežitve uporabe vicev kot političnega orožja. Kot pravi Šabec (2007: 106), je za boj proti rasističnimi in stereotipnimi stališči potrebno izzivati, oporekati, spodbijati »zdravorazumska« in večinska mnenja, norme in argumente. S pričujočim prispevkom želimo prek razkrivanja neprespraševanih mehanizmov, kot je vic, spodbuditi antirasistične diskurze, o katerih nikoli ne razmišljamo.

Literatura:

Begulić, Enes (2010): Najboljši vici o nas in naših sosedih. Ljubljana: Begen.

Celec, Boštjan (2010): Jelinčič: Romski ali ciganski golaž? Dostopno prek: www.slovenske novice.si/clanek/130367 (5. 9. 2011).

Frbežar, Jean J (1998): Najboljše šale: Mujo & Haso, 2. del. Grosuplje: Mondena.

Freud, Sigmund (2003): Vic in njegov odnos do nezavednega. Ljubljana: Analecta.

Jelinčič, Zmago (2010): Cigani. Dostopno prek: http://zmago.sns.si/stalisca/cigani/ (5. 9. 2011).

Petrović, Tanja (2009) Dolga pot domov: reprezentacije zahodnega Balkana v političnem in medijskem diskurzu. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Radoha, Marjan (2006): Smeh ni greh: 3333 vicev za razvedrilo, ko si v družbi ali sam. Ljubljana: Jutro.

Slapšak, Svetlana (2001): Balkanologija, balkanizmi, balkanizacija. V: Imaginarij Balkana, ur. Maria Todorova, str. 7–17.Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Šabec, Ksenija (2007): Kdo je čefur za kranjskega Janeza: stereotipi in kulturne razlike v sodobnem evropskem kontekstu. V: Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj, ur. Irena Novak Popov, str. 102–116.Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi tuj jezik.

Todorova, Maria (2001): Imaginarij Balkana. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Vodopivec, Peter (2001): O Evropi, Balkanu in metageografiji. V: Imaginarij Balkana, ur. Maria Todorova, str. 381–401.Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Žižek, Slavoj (1999): »You May«. London Review of Books. 21(6), str 3–6.

1   Slovenija predstavlja zgolj en del »drugega«, Evrope, Zahoda, Evropske unije.
2   »Tisoč evrov za letalsko karto, petsto evrov za vstopnico, dvesto evrov za hrano, tristo evrov za hotel ... Za vse je tu Mastercard. To, da nas bodo pa Hrvati gledali na svetovnem prvenstvu s kavča ... NEPRECENLJIVO!«

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost