Medijska zakonodaja in regulatorji v evropskih državah skrb za upoštevanje kulturne raznolikosti tradicionalno predpisujejo javnim radiotelevizijam. Tradicija ustvarjanja programskih vsebin za manjšine in priseljence na javnih televizijah v Evropi seže še v šestdeseta leta 20. stoletja. Takrat so v jezikih priseljencev (ki so prišli na delo v države zahodne Evrope) pripravljali prve informativne oddaje o državi gostiteljici in državi porekla, kot sta bili na primer v Nemčiji oddaji na ZDF-u »Sosedje, naši sosedje« in »Tvoja domovina, moja domovina«. Sorodne televizijske oddaje so v šestdesetih predvajane tudi v Belgiji, Švici in Veliki Britaniji. Pozneje, sredi sedemdesetih, tudi v Franciji, sredi osemdesetih v Italiji. V osemdesetih in devetdesetih so televizijske oddaje za priseljence in manjšine nastajale tudi na Nizozemskem, Švedskem, Danskem, Norveškem itn. (Frachon in Vargafig 1995: 5–7).

Problem evropskih medijskih sistemov, z javnimi radiotelevizijami vred, je, da glede dostopa manjšin do medijev ohranjajo razliko med tradicionalnimi manjšinami, nastalimi z zgodovinskim premikanjem meja znotraj Evrope, in priseljenci, ki so se v Evropo naselili zaradi ekonomskih migracij ali po koncu kolonializma.

Medijski sistem in njegova regulacija v okviru javnih politik, če naj postaneta dejavnik revizije družbenih odnosov izključevanja in zatiranja deprivilegiranih skupin, morata biti tudi sama podvržena reviziji. Študije o udeležbi deprivilegiranih družbenih skupin, na primer etničnih manjšin ali žensk, v lastništvu medijev ali na vodstvenih položajih v medijih tako v ZDA kot v Evropi kažejo na njihovo sistematično izključenost. Oglaševanje, ki je kot ključni dejavnik poslovnega uspeha medijskih podjetij sestavni del medijske industrije in medijskega sistema, izključujoče in diskriminatorno obravnava medije etničnih manjšin in manjšinsko medijsko publiko. Hkrati s tem so v medijskih diskurzih manj zastopani glasovi in pogledi pripadnikov deprivilegiranih družbenih skupin. Družbene vloge, v katerih so v medijskih diskurzih predstavljeni, in pomen, kakršen se pripisuje njim in njihovim dejanjem, reproducirajo in legitimirajo razmere družbenega njihovega izključevanja.

Za medijski sistem v Sloveniji je v tem kontekstu značilno, da reproducira hierarhično razvrščanje manjšinskih skupnosti, vzpostavljeno z ustavno ureditvijo in razvito v politikah in praksah manjšinskega varstva.

Tako javna radiotelevizija RTV Slovenija vse do spremembe zakona iz leta 2005 ni vključevala romske skupnosti v svoj sistem delovanja. Po ustanovitvi romske radijske produkcije Romic leta 2003 so predstavniki romske skupnosti vodstvu Radia Slovenija predlagali sodelovanje in predvajanje tedenskih oddaj v produkciji Romica na javnem radiu, vendar so jim tam odgovorili, da za takšno ali drugačno vključevanje programskih vsebin, namenjenih romski skupnosti, ni pravne podlage. Tudi prvi osnutek zakona o RTV Slovenija iz leta 2005 ni vseboval določila, ki bi RTV Slovenija določal obveznost ustvarjanja radijskih in televizijskih programskih vsebin o in za romsko skupnost. To določilo je vključeno v predlog zakona pozneje na pobudo Zveze Romov Slovenije in Mirovnega inštituta, verjetno ključno vlogo pa je imel zagovor takšne rešitve s strani Urada za narodnosti. Dve leti po sprejetju zakona je RTV Slovenija novembra 2007 začela predvajati tedensko radijsko oddajo o romski skupnosti, nekaj mesecev po uvedbi radijske oddaje Naše poti (romsko: Amare Droma ali Amare Drumija ali Mengere Droma) na Radiu Slovenija so marca 2008 začeli predvajati tudi televizijsko oddajo Kaj govoriš? (romsko: So vakeres?) o romski skupnosti na TV Slovenija. Oddaji pripravljajo predstavniki romske skupnosti, pri radijski oddaji je redaktorska vloga zaupana Romkinji. Pripravljavci oddaj so del širših uredništev oziroma dopisništev znotraj RTV Slovenija, so v pogodbenih delovnih razmerjih z eno redno zaposlitvijo.

Omenjeni premiki v okviru javne radiotelevizije pomenijo korake k zmanjšanju družbene izključenosti in marginaliziranosti romske skupnosti. Hkrati pa se odsotnost resnične in celovite revizije sistema javne radiotelevizije, ko gre za vključevanje romske skupnosti, odraža v tem, da vlada in parlament pri sprejemanju zakona leta 2005 nista bila pripravljena v prvi člen, ki določa status in poslanstvo RTV Slovenija, izrecno navesti romsko skupnost med druge poimensko navedene skupine in skupnosti, ki jih člen pri definiciji poslanstva javne radiotelevizije posebej poudarja. Ta izhodiščni člen zakona zamolči tudi druge manjšine v Republiki Sloveniji in s tem zgreši namen uveljavljanja sistema javne radiotelevizije kot dejavnika socialne kohezije in družbenega vključevanja.

V Sloveniji namreč poleg italijanske in madžarske narodne skupnosti tradicionalno ali v večjem številu živijo še romska skupnost ter druge narodne in etnične skupnosti, kot so Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Nemci, Srbi in drugi, ki z mesečnimi prispevki financirajo javni rtv-servis in so na RTV Slovenija, vlado in parlament večkrat naslovili zahteve po zagotavljanju programskih vsebin o njihovih skupnostih v okviru javne radiotelevizije.[1] Po ocenah strokovnjakov v Sloveniji in po poročilih mednarodnih organizacij bi morali biti položaj in pravice teh skupnosti bolje urejeni, z dostopom do osrednjega javnega medija vred.[2]

Ravno tako v Programskem svetu RTV Slovenija, ki sprejema ključne odločitve glede programov in vodenja javne radiotelevizije, ni predstavnika romske skupnosti ali predstavnikov drugih nepriznanih manjšinskih skupnosti, ker med sprejemanjem zakona ni bilo sprejeto določilo, po katerem bi imeli Romi oziroma druge manjšinske skupnosti med 29 člani Programskega sveta RTV Slovenija svojega predstavnika, kot ju imata italijanska in madžarska skupnost.

Diskriminatorna narava manjšinske in medijske politike se še bolj izkaže na vprašanju vključevanja v medijski sistem Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, torej skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije, pa tudi Nemcev, ki si prizadevajo za večjo raven manjšinskega varstva. Skoraj dve desetletji trajajočo politiko do teh skupnosti, ki štejejo približno 10 odstotkov prebivalcev in izražajo zahteve po vključevanju v medijski sistem, ponazori navedba iz Drugega periodičnega poročila o izvajanju Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin, ki ga je Republika Slovenija poslala v Strasbourg julija 2004.

Gre za odstavek poglavja z naslovom Druge etnične skupine, kjer se omenja dostop teh skupnosti do medijev, ki navaja: »Pripadniki narodov nekdanje skupne države Jugoslavije imajo na ozemlju Slovenije možnost spremljanja televizijskih programov v svojem jeziku preko kabelskega TV sistema, ki ga ponujajo kabelski operaterji. Možen je sprejem naslednjih televizijskih programov: 1. in 2. program Hrvaške TV, RTV Braća Karić (Srbija), TV Črna Gora, TV Makedonija, TV Kosovo.« (Drugo periodično poročilo 2004: 34) Nemške manjšine, ki jo sicer omenja to poglavje, vladno poročilo v kontekstu medijskega vključevanja ne omenja. Takšna razlaga slovenske vlade o ukrepih na področju dostopa do medijev za pripadnike skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji ponazori uveljavljanje manjšinske politike, po kateri štejejo te skupnosti za diasporo, izseljence nekih drugih držav, in se skrb za manjšinsko varstvo v njihovem primeru na področju medijev tako rekoč konča z omogočanjem dostopa do medijev iz teh držav. V pahljači možnih ukrepov za vključevanje manjšin v medijski sistem predstavlja omogočanje dostopa do medijev iz matičnih držav dobrodošel, a vendarle obroben ukrep. Posledice izključenosti manjšin iz medijskega sistema in njihovo usmerjanje na medije iz držav, iz katerih so se oni ali njihovi predniki preselili, so pasivnost in nezainteresiranost za družbene teme v državi, v kateri živijo, oziroma usmerjanje interesa za družbene teme v državi, iz katere so se oni ali njihovi predniki preselili. Tovrstne razmere je ponazorila raziskovalka medijskega sistema v Moldaviji, ki je sklenila, da pripadniki ruske skupnosti vsako jutro, ker sledijo le televizijskim poročilom iz Rusije, izvedo, kakšne bodo ta dan vremenske razmere v Rusiji, ne pa tudi v Moldaviji, kjer živijo. (Caraus 2004: 331–332)

Urad za narodnosti ne zagotavlja sredstev za informativne dejavnosti skupnosti narodov iz nekdanje Jugoslavije, temveč le italijanske, madžarske in romske skupnosti; manjša sredstva v ta namen – za izdajanje biltenov in spletnih strani društev in zvez društev narodov nekdanje Jugoslavije – zagotavlja ministrstvo za kulturo.

Pregled sredstev, ki jih je za kulturne dejavnosti manjšinskih skupnosti v letu 2008 namenilo ministrstvo za kulturo, če višino sredstev postavimo proporcionalno glede na število pripadnikov posameznih manjšinskih skupnosti v Sloveniji, pa pokaže, da je ministrstvo za kulturo v letu 2008 za kulturne dejavnosti italijanske skupnosti namenilo okrog 100 evrov na osebo (tj. na enega pripadnika italijanske skupnosti v Sloveniji), za kulturne dejavnosti madžarske skupnosti okrog 55 evrov na osebo, za kulturne dejavnosti romske skupnosti okrog 8 evrov na osebo in za kulturne dejavnosti pripadnikov narodov in narodnosti nekdanje Jugoslavije okrog 1 evro na osebo.

Reformo medijske zakonodaje, ki se jo je zavezala izpeljati nova vlada oziroma ministrstvo za kulturo pod vodstvom ministrice Majde Širca, bi bilo potrebno izrabiti kot priložnost za ustvarjanje sodobne ureditve, dostojne družbe in države, ki se zaveda potrebe po vključevanju širokega nabora manjšinskih skupnosti v medijski sistem, in ki prekinja politike in prakse izključevanja dela manjšinskih skupnosti iz javne radiotelevizije in medijskega sistema.

V zagovor takšnega pristopa je možno navesti mednarodne standarde in dokumente, ki se jih je Slovenija zavezala uresničevati, kot so na primer Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin, Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ali pa dokumenti, sprejeti na Evropski ministrski konferenci o medijski in komunikacijski politiki, ki jo je pod naslovom »Integracija in raznolikost: nove meje evropske medijske in komunikacijske politike« leta 2005 v Kijevu organiziral Svet Evrope in jih je skupaj z drugimi ministri, ki so se udeležili ministrske konference, potrdil tudi takratni slovenski minister za kulturo.[3]

Kot smo že omenili, na potrebo po vključevanju narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji v sistem manjšinskega varstva, ki vključuje tudi varstvo kulturnih, jezikovnih in komunikacijskih pravic, že vrsto let v svojih poročilih Vlado Republike Slovenije opozarjajo različni odbori Sveta Evrope. Svetovalni odbor Sveta Evrope za nadzor nad uresničevanjem Okvirne konvencije o varstvo narodnih manjšin v Sloveniji tako v mnenju, ki ga je posredoval slovenski vladi v okviru drugega kroga ocenjevanja uresničevanja konvencije v Sloveniji, 26. maja 2005 (ACFC/INF/OP/II (2005)005) v 109. točki navaja, da je »opazil še posebej njihovo [Neslovencev iz nekdanje Jugoslavije je izraz, ki ga uporablja ta dokument Sveta Evrope] omejeno prisotnost na javni radioteleviziji«, v 112. točki pa priporoča slovenski vladi »da naredi dodatne napore, da podpre njihove kulturne dejavnosti ter dostop in prisotnost v medijih«.

Pri snovanju osnutkov novega zakona o RTV Slovenija v letih 2009 in 2010 se je piscu zakonskega besedila, članom strokovne komisije in vodstvu ministrstva vedno znova odpiralo vprašanje, ali je ustavno-pravno dopustno v zakonsko besedilo zapisati določila, ki navajajo imena narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji oziroma ta skupinski izraz »narodne skupnosti iz nekdanje Jugoslavije«, če jih sama ustava na takšen ali drugačen način ne navaja kot deležnike posebnega statusa ali pravic. Ali so le tiste skupnosti, ki so navedene v ustavi, lahko deležne posebnega položaja v sistemu javne radiotelevizije? Ali pa njihova navedba v ustavi pomeni le to, da so one tiste, ki jim ustava zagotavlja, da morajo biti deležne posebnega položaja, neomemba drugih v ustavi pa ne pomeni, da te ne smejo biti deležne posebnih pravic in posebnega položaja v nekem od javnih sistemov, npr. sistemu javne radiotelevizije, če državni zbor sprejme takšno zakonsko rešitev?

Kje torej iskati in najti pravne in politične podlage za zakonsko navedbo in vključevanje narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije v sistem javne radiotelevizije v Sloveniji, za uvedbo programskih vsebin (v nacionalnih programih in posebnih narodnostnih programskih formatih), namenjenih predstavljanju družbenega položaja ter kulturnih in drugih dosežkov pripadnikov narodnih skupnosti nekdanjih republik Jugoslavije v Sloveniji, za udeležbo v organih RTV Slovenija in v drugih mehanizmih participacije v sistemu?

Govorimo o približno 200.000 ljudeh, ki so državljani in prebivalci Republike Slovenije, predstavljajo približno 10 odstotkov prebivalstva in v približno takšnem odstotku kot plačniki rtv-prispevka prispevajo v blagajno RTV Slovenija. Pa to ni neko najnovejše dejstvo, temveč dejstvo, znano od nastanka samostojne države.

Ali torej smejo biti navedeni v zakonu, ki ureja RTV Slovenija, kot skupnosti, ki naj se jim nameni posebna programska pozornost in pravica dostopa in participacije v javnem servisu?

Splošno izhodišče za iskanje pravnih rešitev za urejanje vključenosti manjšinskih skupnosti narodov iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji v javno radiotelevizijo, kar je instrument za ohranjanje in uveljavljanje njihove kulturne in jezikovne identitete, lahko najdemo v dokumentu iz časa osamosvajanja Slovenije. V Izjavi o dobrih namenih, sprejeti v Skupščini Republike Slovenije leta 1990 (Uradni list RS, št. 44/1990), je tako navedeno, da »slovenska država zagotavlja italijanski in madžarski narodnosti tudi v samostojni Republiki Sloveniji vse pravice, kakor so določene z ustavo in zakoni ter mednarodnimi akti, ki jih je sklenila in jih priznava SFRJ. Prav tako zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja, vsem s stalnim bivališčem v Sloveniji pa, da lahko pridobijo državljanstvo Sloveniji, če to želijo«.

Glede na to, da javna radiotelevizija RTV Slovenija brez zakonsko jasno in dobesedno zapisanih obveznosti ustvarjanja programskih vsebin in zagotavljanja drugih oblik vključevanja pripadnikov manjšinskih skupnosti narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji tega od osamosvojitve sama še ni naredila, je potrebno glede na zaveze iz časa osamosvojitve, na sprejete mednarodne standarde, ter glede na jasno izražene potrebe in zahteve teh skupnosti,[4] to področje urediti brez prelaganja, z iskanjem ustreznih pravnih rešitev, primernih za specifičen položaj teh skupnosti, in s sklicevanjem na pozitivna določila v ustavi in v ratificiranih mednarodnih dokumentih.

Kot pravi dr. Ciril Ribičič, profesor ustavnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in nekdanji ustavni sodnik, »vsaka manjšina mora uživati tisto raven varstva, ki je kot minimalna določena na mednarodni oz. evropski ravni« in »položaj ene manjšine ne more biti odvisen (predvsem) od tega, kakšen je položaj druge manjšine v isti državi«. (Ribičič 2004: 36–37)

Ustava Republike Slovenije ni določila posebnega položaja ali pravic narodnim skupnostim iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji, vendar je možno v zagovor ureditvi njihovega vključevanja v sistem javne radiotelevizije z določili v zakonu o RTV Sloveniji z namenom zagotavljanja pravice do kulturnega in jezikovnega razvoja uporabiti določila zadnjega odstavka 15. člena ustave (15. člen ustave ima naslov »uresničevanje in omejevanje pravic«), ki pravi:

»Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.«

Dr. Ciril Ribičič pa v kontekstu splošne potrebe po urejanju položaja in pravic narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji pravi, da »urejanje njihovega položaja ne bi smeli obravnavati kot nekaj, kar ogroža, temveč, nasprotno, kot tisto, kar zaokroža proces osamosvojitve Sloveniji. Šele z osamosvojitvijo Slovenije so namreč skupine prebivalcev iz drugih republik začele svojo preoblikovanje v manjšinske narodne skupnosti. Zato ureditev njihovega manjšinskega statusa izhaja iz samostojnega položaja Slovenije, nasprotovanje temu pa je mogoče označiti kot neracionalno obremenjenost z nekdanjo ureditvijo«. (Ribičič 2007: 319)

V sestavi Sveta RTV Slovenija, ki ima po osnutku zakona o RTV Slovenija, objavljenem marca 2010, bistveno manjše število članov tj. 15 članov, in je za 14 članov manjši od sedanje sestave sorodnega organa RTV Slovenija, je možno omejiti predstavništvo narodnih skupnosti na enega člana in verskih skupnosti na enega člana.

S tem, da pa izrecno določimo, da v svetu morata biti člana, ki sta posebej dovzetna za položaj narodnih in verskih skupnosti, se izognemo možnosti, da bi, v primeru, če tega ne bi izrecno napisali in bi našteli le možna področja delovanja kandidatov za članstvo v programskem svetu, predstavniki manjšinskih skupnosti ostali zunaj tega pomembnega organa.

Vendar bi v duhu nove ureditve, ki v javno radiotelevizijo v skladu z izraženimi potrebami in z mednarodnimi priporočili vključuje širok nabor samoorganiziranih narodnih in etničnih skupnosti v Sloveniji, morali to določilo oblikovati tako, da imajo vse te skupnosti, ki jih zakon vključuje, možnost, da dosežejo, da jih v Svetu RTV Slovenija predstavlja en član. Vloga predsednika republike pa bi bila v tem, da pomaga doseči dogovor in izbor kandidata, ki bo zastopal interese raznolikih, in ne le ene ali obeh avtohtonih narodnih skupnosti.

Idealna rešitev v svetu, ki bi imel večje število članov in bi bil organiziran po delegatskem principu, bi bila, da bi imenovali direktno italijanska in madžarska narodna skupnost vsaka svojega predstavnika, romska etnična skupnost svojega, narodne in etnične skupnosti iz nekdanje Jugoslavije enega ali dva (glede na raznolikost narodnih skupnosti, ki jih ta skupni imenovalec povezuje in glede na njihovo številčnost). Vendar, če se odpovedujemo delegatskem sistemu imenovanja v Svet RTV Slovenija in če ugotavljamo, da je zaradi funkcij, ki jih mora ta organ po novem izvajati, potrebno, da ima manjše število članov kot do sedaj, moramo tudi v tem delu nove ureditve javnega radiotelevizijskega servisa delovati vključevalno do vseh narodnih skupnosti in zagotoviti sistem, po katerem imamo zagotovljeno mesto v Svetu RTVS za člana, ki bo v svojem delovanju v svetu posebej pozoren na interese in potrebe raznolikih narodnih in etničnih skupnosti v Republiki Sloveniji, in še posebej na uresničevanje vseh določil v Zakonu o RTV Slovenija s tega področja. Vendar pri tem ne bi smeli izključevati romske skupnosti ali skupnosti narodov iz nekdanje Jugoslavije.

Kako uspešno se mediji odzivajo na izzive kulturne raznolikosti v državah, kot so Francija, Velika Britanija, Nemčija, ki imajo vse številne priseljenske populacije? Kakšna so inovativna ravnanja in najboljše prakse v Franciji? Kakšne vloge igrajo javne in zasebne institucije in civilna družba na splošno?

Francija je država, ki ima že dolgo tradicijo priseljevanja. Danes je četrtina francoskih državljanov priseljenskega izvora. Leta 1851 je v Franciji živelo več kot 400.000 tujcev. Drug drugemu so sledili valovi priseljevanja: najprej Italijani, potem Španci, Portugalci, Poljaki, Armenci, Turki, Alžirci, Maročani in Tunizijci v šestdesetih letih, potem Vietnamci, Afričani iz podsaharske Afrike itd. Danes je Francija postkolonialna država, multikulturna, čeprav mnogi ljudje tega ne priznajo zlahka!

Težko je primerjati politike v državah, ki imajo tako različno kolonialno zgodovino kot Francija ali Velika Britanija, ali imigracijsko politiko, kot jo ima Francija s svojim »republikanskim modelom enakosti in integracije«, in Nemčijo, čeprav se zdi, da se danes politike zbližujejo (ius solis vs. ius sanguinis).

Medijske politike in prakse se med temi državami precej razlikujejo, a vse imajo veliko odgovornost za socialno kohezijo in igrajo veliko vlogo pri oblikovanju »boljšega občutka za skupno življenje«.

V Franciji sta bila radio in televizija v primerjavi z britanskima zelo počasna pri prikazovanju etnične raznolikosti francoske družbe in resničnem zavedanju o njenem obstoju. Jasno je, da mediji še do danes ne odražajo ustrezne raznolikosti družbe, čeprav so v zadnjih letih nekoliko napredovali, a veliko bolj v smislu vidnosti etničnih obrazov kot v vsebini programov ali raznolikosti ljudi, ki naročajo in ustvarjajo konvencionalno medijsko produkcijo.

Najprej je treba pojasniti terminologijo. Enotna beseda »raznolikost« je danes v medijskih politikah nadomestila »migracijo«, »asimilacijo« ali »integracijo«. A raznolikost ostaja precej nejasna beseda in je včasih celo blizu politični korektnosti in marketingu. Morala bi biti predvsem povezana tudi z družbeno in prostorsko enakostjo.

Politike raznolikosti, vseh vrst raznolikosti glede na različne osebne okoliščine – hendikepiranost, spol, družbeni položaj, spolno usmerjenost itd. – so pred štirimi ali petimi leti v medijih nadomestile specifične politike, povezane z migracijami in integracijo. A v medijih govorjenje o raznolikosti večinoma pomeni etnično raznolikost.

Francija je dejansko multikulturna družba. Mladi ljudje, ki so priseljenskega izvora, druga ali tretja generacija, rojeni v Franciji, se nimajo za »priseljence« ali ne čutijo, da pripadajo »etničnim manjšinam«. So del francoske družbe, čeprav jih elita ne priznava; zato čutijo, da so izključeni iz družbe, to pa vodi v nemire, ki smo jim bili priče novembra leta 2005 in leta 2007 v banlieues ali quartiers, socialno ogroženih okrožjih, kjer živi večina teh ljudi in kjer je približno 42-odstotna brezposelnost mladih.

A govorjenje o etnično-rasni raznolikosti, o tem, kako se bojevati proti diskriminaciji in stereotipom, zajema tudi prikazovanje priseljencev in njihovo nenehno stigmatizacijo.

Avdiovizualni mediji so prav gotovo napredovali v ozaveščenosti, v prikazovanju etnične raznovrstnosti, a šele manj kot deset let. Do začetka leta 2000 francoska televizija kljub dolgi priseljenski tradiciji države ni imela ustrezne politike. To vprašanje kot da ni obstajalo in ga je vodstvo popolnoma ignoriralo. Televizija je ostala popolnoma bela in uniformirana.

Tako kot v Nemčiji ali na Nizozemskem javna televizija tudi v Franciji že od leta 1976 predvaja tedenske oddaje, posvečene priseljencem v njihovih izvirnih jezikih. Mosaique so več kot deset let vsako nedeljo dopoldne predvajali na France 3 (javni televizijski kanal, regionalni in državni). Program so začeli oddajati decembra leta 1976 na pobudo Paula Dijouda, ministra za priseljence, ko je bil predsednik Valéry Giscard d'Estaing. To je bilo obdobje v francoski imigracijski politiki, ko je oblast poskušala ustaliti število priseljencev. Zaradi gospodarske krize in množične brezposelnosti je zaustavila priseljevanje. Anketa, ki so jo opravili leta 1986, je pokazala, da je oddaja sicer ustrezala potrebam skupin priseljencem, a je kljub temu izgubljala gledalce, zlasti zaradi »prevelike zastopanosti« nekaterih skupnosti na škodo drugih. Gledalcem ni bilo prav predvsem to, da program daje vidno vlogo priseljencem iz severne Afrike, ni pa dovolj odprt za nove skupine priseljencev. Kritizirali so predvsem premajhno zastopanost priseljencev iz podsaharske Afrike in bolj ali manj popolno odsotnost vzhodnih Evropejcev in Azijcev. Poleg tega po njihovem mnenju niso bile ustrezno upoštevane potrebe »novih generacij«. Oddajo Mosaique so nadomestili drugi programi, na primer Ensemble aujourd'hui ali Rencontres, je pa še do danes ostala najbolj značilen in simboličen program za priseljence.

Francoska posebnost je bila, da javna televizija ni nikoli neposredno financirala produkcijo takšnih programov. Financiral jih je FAS (Fonds d'Action Sociale), javna ustanova za pomoč tujim delavcem, ki je oddajo celo najela.

Leta 1991 se je politika spremenila. Prvič je bila javna televizija producentka tedenskega magazina Saga-Cité, ki ga je tudi delno financirala. Program je bil namenjen širokemu občinstvu in je prikazoval mlade ljudi v revnih predmestjih (banlieues) popolnoma drugače od njihove sicer turobne podobe. Redno so jo omenjali kot pravo uspešnico, a so na programu France 3 večkrat spremenili čas njenega predvajanja, na koncu pa je leta 2002 začela izgubljati gledanost. Saga-Cité je bil doslej zadnji televizijski program, ki je posebej obravnaval revna predmestja, priseljence, integracijo in sorodne pojme socialne kohezije in skupnega življenja. Strokovnjaki in civilna družba so obžalovali, da je bila umaknjena s programa, predvsem v času neredov leta 2005, ko je zelo primanjkovalo drugačnih predstavitev teh predmestij.

Od leta 2002 je država sklenila, da bo ta program nadomestila z razširitvijo v različne smeri in na različne kanale. Premajhna zastopanost pa je ostala očitna!

Vloga organizacij civilne družbe je bila ključnega pomena v boju proti premajhni zastopanosti. Bile so, na primer, pomembne pri dviganju zavesti mimo institucij, kot je FAS, to pa je sprožilo razpravo o zastopanosti manjšin v javni sferi. Pritegnila je nove akterje, ki so imeli neposreden interes v javni politiki integracije in medijih. Začeli so si prizadevati za bolj uravnoteženo zastopanost. Prva organizacija, ki si je za to prizadevala, je bila Collectif Egalité, ki jo je leta 1999 ustanovil pisatelj Calixte Beyala. Njeni člani so bili večinoma umetniki in intelektualci afriškega in karibskega rodu. Regulatorni organ CSA (Conseil Supérieur de l'Audiovisuel) je z bolj ali manj provokativnimi pobudami in akcijami prisilil, da je spremenil svoje smernice, najprej na komercialnem kanalu Canal + (plačljivi kanal) in TF1 (prvi in najbolj priljubljeni domači kanal), potem pa še na javni televiziji. Club Averroes, ustanovljen leta 1997, je sestavljalo približno 300 novinarjev in medijskih strokovnjakov in je danes glavni akter ter igra aktivno vlogo v prizadevanjih za večjo etnično raznolikost v francoskih medijih. Sodeloval je v razpravah z direktorji televizijskih postaj in predstavil konkretne predloge za večjo zastopanost na obeh straneh televizijskih kamer. Ne smemo pozabiti tudi poglobljenega razmišljanja o spreminjanju miselnosti. Tri leta vsako leto izda informativno poročilo o medijih in raznolikosti. Po zaslugi kluba so komercialni kanali, na primer TF1, začeli izvajati bolj aktivno in prostovoljno strategijo. Club Averroes trdi, da je po njegovi zaslugi temnopolti novinar z Martinika Harry Roselmack julija 2006 postal prvi temnopolti voditelj glavne večerne informativne oddaje TF1, vodilnega komercialnega kanala, čeprav samo za eno poletje. Nedavna anketa, opravljena jeseni 2009, je pokazala, da je bil Roselmack najljubši novinar med Francozi, kar priča o lahkomiselnosti televizijskega vodstva, ki je še pred nekaj leti ponavljalo, da francosko občinstvo še ni pripravljeno na temnopoltega voditelja!

Čeprav je na zaslonih tako komercialnih televizij (predvsem plačljivega kanala Canal+ z odličnimi humoristi, voditelji in igralci), pa tudi na javni televiziji zdaj mogoče videti več obrazov ljudi, ki pripadajo manjšinam, je vsebina programov še vedno premalo raznolika. Več različnih ljudi bi moralo naročati ali producirati različne žanre: dokumentarne filme, drame, komedije, otroške oddaje, aktualne dogodke, več različnih ljudi pa bi moralo delovati tudi v administraciji, trženju in predvsem na izvršni ravni in v vodstvu, kjer bi se morala spremeniti miselnost.

Do prave osveščenosti je v bistvu prišlo po izbruhu mestnega nasilja novembra 2005 v revnih predmestjih (banlieues) in njihovem prikazovanju v medijih. Oblasti je prisilila, da je začela razmišljati predvsem o vlogi, ki jo ima televizija. Predsednik Chirac je v Elizejski palači prvič gostil predsednike glavnih televizijskih postaj, regulatornega organa CSA in kluba Averroes. Izjavil je, da je v avdiovizualnem sektorju potrebna večja raznolikost in se strinjal, da je treba nameniti več denarja za boljšo zastopanost manjšin.

To je omogočilo, da je bil pred skoraj tremi leti ustanovljen poseben sklad za financiranje dokumentarnih in igranih filmov, ki bi spodbujali večjo raznolikost. Sklad Images de la Diversité, ki ga skupaj upravljata CNC (Centre National du Cinéma) in Nacionalna agencija za socialno kohezijo (Acsé), javni organ, ki je nadomestil FAS, je v dveh letih z desetimi milijoni evrov pomagal 281 programom. Od teh je bilo 60 odstotkov dokumentarcev, 25 odstotkov celovečernih igranih filmov (med njimi film Laurenta Canteta Entre les Mur, ki je na festivalu v Cannesu leta 2008 dobil zlato palmo), 10 odstotkov kratkih filmov, trije odstotki animiranih filmov in dva odstotka oddaj magazinskega formata.

Marca 2006 je bil sprejet zakon o enakih možnostih, ki je posebej obravnaval kulturno raznolikost v francoskih medijih. Določal je, da mora regulatorni organ CSA bolj aktivno prispevati k socialni koheziji in boju proti diskriminaciji. Zakon je regulatorju dal več pristojnosti za nadzor raznolikosti v elektronskih medijih in pri prepovedi vsakršne diskriminacije.

Leta 2007 je CSA ustanovil delovno skupino za razprave s televizijskimi postajami. Posledica dela skupine je bila, da je 16 najbolj gledanih televizijskih kanalov sprejelo politiko pospeševanja raznolikosti in boja proti diskriminaciji. Ustanovljen je bil tudi t. i. observatorij, ki je naročil kvantitativno raziskavo o tem, kako elektronski mediji obravnavajo vprašanje etnične raznovrstnosti. Rachid Arhab, nekdanji novinar alžirskega rodu na javni televiziji, ki je observatorij vodil, je bil od leta 2007 eden od devetih članov CSA in res »pravi človek na pravem mestu«. Raziskava, ki je povzela tedenski program 16 televizijskih postaj, je pred enim letom ugotovila, da sta se raznolikost in zastopanost od leta 1999 komaj kaj povečali. Ugotovila je, da v televizijskih programih niso samo etnične manjšine premalo zastopane, temveč tudi delavci in ženske. Predsednik CSA Michel Boyon je izjavil, da to »ni sprejemljivo« in je sklenil, da bo dvakrat na leto izdal poročilo o politiki raznolikosti na televizijskih kanalih. Organizacije civilne družbe, na primer klub Averroes, so ga spodbudile, da je celo zagrozil, da bo uvedel bolj »zavezujoče rešitve« ali celo sankcije, če se razmere ne bodo spremenile.

V manj kot dveh letih pa se je v Franciji precej povečalo število komisij, simpozijev in projektov za spremljanje medijev, ki so jih ustanovile institucije, mediji ali civilna družba. Nekateri celo govorijo o »inflaciji«, a mnoge od teh ustanov imajo za zdaj samo simbolično vrednost. Potem ko je predsednik Sarkozy decembra 2008 izjavil, da je v Franciji »raznolikost prioriteta«, je bil na začetku leta 2009 imenovan poseben pooblaščenec za raznolikost Yazid Sabeg, uspešen podjetnik alžirskega rodu. Med drugimi pobudami je ustanovil komisijo za medije (njeni sklepi bodo znani to pomlad).

Tudi same televizije so dale veliko pobud. Fondation TF1 je bila ustanovljena zato, da pripelje mlade ljudi iz predmestij na televizijo. V letu 2010 je načrtovano izobraževanje o raznolikosti za višji menedžment, za 600 novinarjev televizijske hiše TF1 in za zabavni in dramski program. Urednik informativnega programa je pred kratkim izjavil, da si želi, da bi bilo 10 odstotkov osebja v informativnem uredništvu predstavnikov francoskih manjšin in da bi nekateri med njimi v prihodnjih štirih ali petih letih napredovali na vodilne položaje. Videli bomo, ali se bo ta politika uresničevala ali pa se bo izkazalo, da gre le za pobožne želje. Zdi pa se, da se je komercialni kanal vsekakor začel zavedati, da je raznolikost sinonim za ustvarjalnost in da so njegovi gledalci multikulturni.

Fondation France Télévision pa hkrati tudi podpira mlade filmske delavce iz predmestij in jih (s štipendijami in subvencijami) spodbuja, da snemajo kratke filme. Junija 2009 je France Télévision ustanovila tudi »stalen odbor za kulturno raznolikost« pod predsedstvom Hervéja Bourgesa, nekdanjega predsednika kanalov javne televizije in regulatornega organa CSA, in predvsem eno najaktivnejših osebnosti na področju kulturne raznovrstnosti v zadnjih desetletjih. Hervé Bourges je leta 2009 ugotavljal: »Naš zaslon je bel, včasih črn, redko severnoafriški in nikoli azijski.« Za letošnji april je napovedal poročilo, ki bo vsebovalo nekaj načrtovanih specifičnih programskih akcij in tudi na področju kadrov, predvsem pri filmskem in dramskem programu. Njegov cilj je program bolj razširiti z različnimi avtorji, igralci, temami, produkcijami in omogočiti, »da bo raznolikost pravi simbol modernizacije France Télévision«.

Danes na televizijskih zaslonih v informativnem programu, pri poročanju o aktualnih dogodkih in v dramskem programu, še vedno prevladujejo stereotipi. Priseljenci veljajo za problematične, povezane z revščino in kriminalom. »Mladino iz predmestij« pogosto opisujejo kot priseljence, ki so po izvoru iz Magreba, temnopolti Afričani, včasih Turki, a skoraj nikoli Portugalci, Kitajci ali Francozi. Zdaj marsikdo priznava, da je takšno gledanje pripomoglo k izključevanju določenih skupin prebivalstva. V javnosti se je precej razpravljalo o vprašanju odgovornosti novinarjev za senzacionalizem in stigmatizacijo nekaterih območij in njihovih prebivalcev. Zato so nekateri novinarji poskušali popraviti to neravnotežje tako, da so poročali o »zgodbah o uspehu« in pozitivnih primerih. Takšen primer je bil učinek zmage Francije na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1998 in gesla Black, Blanc, Beur (črn, bel, arabski), h kateri so pripomogli priseljenci, ki pa so še vedno omejeni na svet športa, glasbe in zabavne industrije. Etnične manjšine še vedno niso avtentično predstavljene, da bi te predstavitve odsevale njihove vsakdanje življenjske izkušnje, njihove poglede in interese, in da bi bili njihovi predstavniki večkrat na zaslonih kot gostje, strokovnjaki in priče v informativnem, debatnem ali zabavnem programu.

Proti stereotipom bi se morali bolj kot kadarkoli bojevati zaradi strahu pred etnično razdeljeno družbo, ki vodi v communautarisme in nasprotuje modelu države kot republike. Islam je v medijih sprožil največ komentarjev. Pogosto ga prikazujejo kot grožnjo, vir subverzivnosti, a redko kot legitimno obliko zasebnega verovanja ali izraz svobode, ki jo zagotavlja sekularistična francoska republika.

Razprava o nacionalni identiteti, ki sta jo leta 2009 organizirala vlada in minister za priseljence, tudi ni sprejemljiva, ker je povezana s priseljevanjem. Takšno govorjenje o nacionalni identiteti spodbuja tudi razmišljanja o tem, kaj ni skladno s to nacionalno identiteto. Njen cilj je ustvarjati kategorije, ki izključujejo. Ta dinamika bi morala, če bi bila organizirana popolnoma drugače, biti samo v pristojnosti civilne družbe.

Kaj bi bilo treba storiti? Resnično potrebujemo avdiovizualne razprave, kot je na primer Toute les France, na glavnih domačih televizijskih kanalih. Ta odlični vsakodnevni program, ki ga vodi Ahmed El Keiy, je na sporedu vsak večer na France O; O pomeni outre-mer (tujina), ki je del France Télévision, a ga je mogoče za zdaj videti le na območju Pariza na kabelski in satelitski televiziji …

Dodati je treba, da programi za široko občinstvo ne bi smeli nujno izključevati določenih programov, ki obravnavajo raznolikost in priseljence. Potrebe po informacijah o priseljencih so stalne, ne le v Franciji ali Evropi, temveč po vsem svetu.

Kakšne so prakse televizijskih postaj kot delodajalcev pri usposabljanju in izobraževanju novinarjev iz priseljenskih skupnosti? Približno zadnja tri leta se zavedajo, da je treba šole, ki izobražujejo novinarje, odpreti družbeno in etnično bolj raznolikim slojem študentov. Nekatere velike osebnosti novinarstva jim ponujajo brezplačno pripravo na sprejemne izpite v eno najprestižnejših tovrstnih šol Centre de Formation des Journalistes (CFJ) v Parizu. France Télévision je sklenila partnerstvo s prestižno in zelo buržoazno Šolo političnih znanosti. Namen tega partnerstva je odpreti šolo mladim ljudem iz predmestij. Zanimivo je tudi, da je École supérieure de journalisme de Lille (ESJ) septembra 2009 odprla šolo v pariškem predmestju Bondy, kjer se na novinarski poklic brezplačno pripravljajo študenti iz banlieus.

France Télévision je leta 2004 odprla svoja vrata več kot sto mladim ljudem in zanje organizirala tečaje, jim podelila štipendije, pogodbeno usposabljanje in možnost pridobivanja izkušenj. Več kot štiridesetim je ponudila zaposlitev. TF1 je zaposlila mlade novinarje v športni in informativni redakciji. Nekateri so postali prepoznavni obrazi na televizijskih zaslonih (Harry Roselmack!), nekateri ne. Uredništvo LCI (kabelskega in satelitskega informativnega kanala TF1) pa je preizkusilo in izbralo mlade nadarjene novinarje, ki so začeli delati na prvem komercialnem kanalu TF1.

Radio France, javni servis, ki ga sestavlja sedem različnih kanalov, s pomočjo svojega pooblaščenca za etnično raznolikost Jeana-Luca Aplogana že več kot pet let sprejema novinarje-novince priseljenskega izvora in jih usposablja. Nasprotno pa si komercialne radijske postaje sploh ne prizadevajo, da bi v svoje programe ali med kadre uvedle več raznolikosti.

Na vseh ravneh elektronskih medijev bi moralo biti več prave in iskrene angažiranosti za več raznolikosti. Francoski gledalci in poslušalci so pripravljeni sprejeti več različnih in nadarjenih novinarjev. Njihov najbolj priljubljeni novinar je martiniški Harry Roselmack (tako kot je Rama Yade, mladi minister za šport iz Senegala, njihov najbolj priljubljeni politik). Lahkomiselnost vodstev je še vedno velika ovira.

Tako imenovani »stekleni strop« preprečuje razvoj kariere. Gospodarska in družbena kriza k njemu prav gotovo ne pripomoreta, čeprav ju vse prepogosto uporabljajo za izgovor.

Mnogi priseljenci in strokovnjaki, pripadniki etničnih manjšin, so razočarani, ker jih večinski državni elektronski mediji niso pripravljeni v večjem številu zaposlovati ali spremeniti uredniške politike; zato so začeli ustanavljati svoje medije, radijske postaje, tiskane in zdaj tudi digitalne medije. Več kot 50 takšnih alternativnih medijev iz »predmestij« je vključenih v imenik Presse et Cité, bodisi da gre za tiskane medije, radijske postaje ali spletne televizije. A za zdaj kljub nekaterim poskusom še ni »prave profesionalne televizije v quartierih. Pariški inštitut Panos (IPP) je leta 1997 objavil imenik etničnih medijev Mediadiv, v katerega je zajetih približno 240 francoskih medijev, večinoma radijskih, tiskanih in internetnih. Raziskava, ki jo je opravil IPP, je pokazala, da ti mediji ostajajo v Franciji razmeroma neznani, čeprav jih je kar veliko. Pokazala je tudi, da ti mediji zadovoljujejo posebne potrebe po informacijah in zabavi in bi jih lahko označili za dopolnilno možnost za uporabnike. Poskušajo dokazati svojo sposobnost, da obvladujejo enak medijski prostor kot mediji z množičnim občinstvom, pri tem pa pogosto naletijo na obtožbo etničnega frakcionaštva. Ti mediji se odzivajo na legitimno pravico do priznanja in izražanja tistih delov prebivalstva, ki so pogosto stigmatizirani.

A gre za šibko področje, ki poleg pravih talentov, ki jih je kar nekaj, znanja in ustvarjalnosti, potrebuje profesionalizacijo, izobraževanje in finančna sredstva. Vsekakor pa pridobiva občinstvo in vpliv s svojo veliko večjo ustvarjalnostjo, novimi viri in manj formatiranimi metodami.

Blog Bondy, ki ga je med nemiri leta 2005 začel pisati L'Hebdo de Lausanne (švicarski tiskani tednik) v sodelovanju z mladimi iz Bondyja, urbanega območja severno od Pariza, je simbol in referenca te mlade nove generacije medijev. Njegova spletna stran pomeni pravi uspeh. Pridobiva si čedalje več bralcev ne le med ljudmi iz revnih predmestij.

Pri ugotavljanju, katere medije uporabljajo priseljenci v Franciji, se kaže resnično pomanjkanje raziskav med poslušalci in bralci. Zbiranje podatkov je omejeno zaradi zakona, ki prepoveduje uporabo določenih anketnih metod, zlasti zbiranja statističnih podatkov o etničnih manjšinah, ker bi to domnevno lahko kršilo enakost državljanov. Obstajajo pa resnične potrebe po raziskavah med pripadniki manjšin. Nedavna javnomnenjska raziskava, opravljena oktobra 2009, je pokazala, da kanal France 3 najbolje odraža raznolikost. Zadovoljstvo je izrazilo 67 odstotkov vprašanih, za Arte 59 odstotkov, zasebni sektor je daleč za njima.

To raziskavo bi bilo treba razširiti, saj jo je izvedla sama France Télévision. Raziskava med občinstvom bi prav gotovo pokazala, da so pripadniki etničnih manjšin še vedno razočarani nad ponudbo tradicionalnih elektronskih medijev in da kot dodaten vir verjetno poiščejo manjšinske satelitske in digitalne kanale.

Zelo kratek sklep: prihodnja leta bodo ključnega pomena za izvedbo priporočil, predlogov in pobud različnih odborov in komisij. Kako jih bodo mediji konkretno uresničevali? Za izdelavo dobrih in uravnoteženih dokumentarnih programov je potrebnega veliko časa, še več pa za pisanje in produkcijo dram in komedij. Naš kolektivni spomin in kulturo so deloma oblikovale televizijske serije in filmi, a ti izdelki se redko lotevajo globlje analize zastopanosti priseljencev in manjšin.

Hkrati pa so tiskani mediji pogosto prispevali k javni razpravi o zastopanosti priseljencev in manjšin v avdiovizualnih medijih, a so redko analizirali svojo lastno prakso; zdi se, da so nedotakljivi za samokritiko. V nasprotju z avdiovizualnim sektorjem za tiskane medije ne veljajo nobeni regulatorni okviri glede zastopanosti manjšin. Ker pa tiskani mediji lahko pogosto igrajo strateško vlogo pri strukturiranju informativnih programov v drugih medijih, bi morali v večji meri raziskati, kako so zastopane manjšine. Poleg tega bi morali natančneje raziskati internet in širši proces digitalne konvergence, ker ta na novo opredeljuje pravila medijske panoge, zlasti za tiskane medije, in odpira nove priložnosti za izražanje manjšin.

Čeprav je raznolikost sprejeta kot politika, pa njeno postavljanje v ospredje včasih služi za prikrivanje napak javne politike v zvezi s socialno pravičnostjo in enakostjo. A še vedno ostaja izziv, ki je ključnega pomena za demokracijo. Povečana zastopanost etnične raznolikosti v medijih in javni sferi je velik izziv in legitimna težnja milijonov ljudi.