Konec leta 2001 smo bili (po avgustovskem prvem valu) priče drugemu valu medijskih prevpraševanj članstva v Natu. Botroval mu je novi ameriški veleposlanik Young, ki je ob nastopu svoje funkcije brez dlake na jeziku zdiktiral vrsto novih političnih pogojev za članstvo v Natu. Youngove izjave so najprej povzročile nekaj vroče krvi v konfiguraciji kulturnega boja (predvsem vprašanje vračanja nepremičnin nekaj sto povojnim emigrantom). Šele pozneje je javnost opazila, da utegne biti arbitrarno določena cena vstopa v Nato še precej višja, saj je vlada pod ameriško-natovskim pritiskom na vrat na nos izpeljala spremembo zakonodaje o registraciji generičnih zdravil v škodo domačih proizvajalcev. Pokazalo se je, da stroški vstopa v Nato ne bodo zajemali le zanemarljive štiri milijone dolarjev članarine letno in da se ne bodo ustavili pri povečanju obrambnega proračuna z 1,46 % BPD v letu 2001 na 2,3 % BPD letu 2010 (na račun ustreznega prestrukturiranja obrambnih sil). Očitno je bilo, da bo treba poleg tega žrtvovati tudi precej delovnih mest v domači farmacevtski industriji in še kaj. Ob takšnih dejstvih so vladni argumenti o mednarodnem prestižu in naklonjenosti tujih vlagateljev, ki da ju prinaša članstvo v Natu, zašli v slepo ulico.

Novembra 2001 je Mladina objavila članek Igorja Mekine Kamor gre bik, gre tudi štrik: Zakaj nas naši politiki silijo v Nato. Mekina je izpostavil nekaj aktualnih dilem glede Nata in opozoril na protislovja v vladni argumentaciji v korist članstva v Natu glede na slovenske varnostne potrebe. Članek, ki se ni izrazito opredelil za ali proti, je bil opremljen z intervjujem z obrambnim ministrom Grizoldom in z javnomnenjsko anketo Ninamedie. Slednja je prinesla morda najbolj provokativne rezultate, saj je z dvema razporeditvama vprašanj pokazala bistveno drugačno sliko podpore članstvu v Natu. Dokazala je, da je "večinska podpora pridružitvi Natu predvsem posledica načelnega stališča in nepoglobljenega odnosa do vprašanja". Pri prvem vzorcu je bilo razmerje med zagovorniki in nasprotniki 46 % proti 29,4 %. V drugem vzorcu, ko so respondente najprej vprašali po nekaterih modalitetah, ki bi jih lahko prineslo članstvo v Natu (vojaška oporišča, vojaki držav članic Nata in jedrsko orožje na ozemlju Slovenije, sodelovanje naših vojakov v operacijah Nata na tujem in povečanje stroškov za oboroževanje), šele nato pa po podpori referendumu in vstopu v Nato, so bili rezultati bistveno drugačni: 38 % za in 41,1 % proti. Nenehno ponavljana "mantra" vladajočih elit, da je podpora ljudi Natu nesporna, se je razsula.

Zagovorniška stran je bila prisiljena okrepiti svojo kampanjo in prestaviti v višjo prestavo. Natoskepticizma niso več podcenjevali tako kot dotlej, ko so si privoščili stališče, da referendum o tem vprašanju niti ni potreben. Tudi nasprotna stran ni več ostala omejena na poudarke, da je pri vsem skupaj bistven le način, na katerega bomo sprejeli to odločitev, torej razpis referenduma. Referendum je ob stopnjevanju kritičnih stališč in upadanju javnomnenjske podpore postal tako rekoč dejstvo. Zagovorniška stran je spoznala, da zmaga na njem ni samoumevna in da je treba pritisniti z vsemi sredstvi. In ravno pri uporabi (vseh) prepričevalnih sredstev so vladajoče elite pokazale svoj drugi janusovski obraz.

Novejša kampanja zagovornikov vstopa v Nato kaže te sporne poteze. Prvič, prepletanje vladno-strankarskih struktur in "civilne družbe", v kateri nastopajo pripadniki istih elitnih krogov in tako dvakrat zasedajo medijski prostor. Drugič, zagovorniki vstopa v Nato predstavljajo politične odločitve kot stvar elit strokovnjakov in poklicnih politikov, sodelovanje državljanov bodisi z odprto javno razpravo bodisi na referendumu pa poskušajo omejiti na minimum lepega vtisa. Tretjič, nekateri zagovorniki vstopa v Nato so nagnjeni k odrekanju pravice do javnega izražanja stališč nasprotnikom na podlagi njihovih pripisanih osebnih okoliščin (izvora) ali domnevno sporne politične preteklosti. Uporabljajo ostre obsodbe in osebne diskreditacije.

Četrtič, nasprotnikom v nasprotju z dejstvi pogosto očitajo, da na tihem zagovarjajo utopično alternativo: popolno odpravo obrambnih sil. S tem postavljajo lažno dilemo med članstvom v Natu in med Slovenijo brez vsakršne obrambne zaščite.

Tovrstni "stampedo" je pričel predsednik civilnega (a programsko, kadrovsko in finančno povezanega z oblastjo) združenja Atlantski svet Slovenije dr. Anton Bebler. 17. 12. 2001 je Mladina objavila njegovo pismo, v katerem Mekini obsežno dokazuje neresničnost njegovih trditev in utemeljuje pozitivno vlogo Nata. Iz tega (morda še logično) izpelje številne ostre sintagme kot npr.: "podtikanja", "neutemeljene domneve", "neresnice", "nelogičnosti", "tendenciozno obračanje iztrganih izvlečkov", "zamolčanje znanih dejstev", "natolcevanja" ali "načrtno zavajanje bralcev". Če bi Mekina res popolnoma brcnil v temo, bi Bebler še vedno lahko legitimno sklepal, da gre za "nekorektno in neprofesionalno opravljanje poklica novinarja" in da članek "pametnega analitika I. M." lahko označimo za "pamflet", "najnovejši protinatovski pamflet" oz. "najnovejši obrekovalni spis". Prav tako so še vedno stvar osebnega mnenja Beblerjeve trditve, da je tudi omenjena anketa "farsa" s "podtaknjenimi vprašanji", "grobimi kršitvami norm", "nekorektnostjo postopka" in da sta "neverodostojna tako uporabljeni vzorec kot tudi /.../ izvedba /.../ izpraševanja". Vsakdo ima pravico do javnega izražanja mnenj, četudi so ta zgrešena, kot je bilo to pri dr. Beblerju, ki ob svoji sodbi, da so anketna vprašanja o možnih (a v vprašalniku ne eksplicitno izraženih!) modalitetah članstva v Natu, "groba neresnica", ni ločeval med metodologijo in zunajtekstualnostjo.

Vendar se dr. Bebler ni ustavil le pri tem, ampak je direktorju Ninamedie Nikoli Damjaniću očital, da je bil "pripravljen za denar sodelovati tudi v tej nečednosti", Mekini pa, da je "osebno motiviran za protinatovsko propagando". Zakaj? "Če želi Mladina biti soliden časopis, ki resno in objektivno obravnava za našo državo in družbo pomembne zadeve, potem menim, da ni bilo primerno zaupati temo NATO ravno Igorju Mekini. Že večkrat, med drugim v času vojaške operacije NATO zoper ZRJ l. 1999, se je izkazal za nezmožnega, tudi zaradi tesnih družinskih vezi s Srbijo, objektivno pisati in razpravljati o vsem, kar je povezano ali samo diši po NATO." S tem pristno rasisitičnim argumentom je univerzitetni profesor dr. Bebler vpeljal "rez, ki morda razkriva avtoritarno osebnostno dimenzijo zagovornikov," kakor je 22. 12. 2001 v Sobotni prilogi Dela zapisal Vlado Miheljak, ki je Beblerja pozval k opravičilu.

Opravičila ni bilo, temveč je Bebler v naslednjih številkah Mladine nadaljeval in razširil polemiko z novinarji. V tem ga nista zaustavila ne Mekinova obsežna pojasnila pravil korektnega novinarstva ter natančnih virov in informacij o Natu, ne Damjanićeva pojasnila anketnega vprašalnika, niti protesti javnosti proti odrekanju pravice do izražanja stališč na osnovi meril "krvi in zemlje". Dopisovanje o različnih vprašanjih - povezanih z Natom - se je z obeh strani nadaljevalo; vključevalo je najmočnejši argument osebne diskreditacije in uporabljalo citiranje preteklih drugačnih stališč nasprotnikov. To lahko sprejmemo kot del žanra.

Velja pa opozoriti na še en sporni segment Beblerjevega prvega pisma, ki je ostal spregledan (razen v pismu bralca dr. Sreča Dragoša, Mladina, 7. 1. 2002). Dr. Bebler je Mekini in ostalim drugače mislečim tako rekoč odrekel pravico do kritiziranja vladnega programa, ki ga podpira parlamentarna večina in s tem menda večina volilnega telesa: "I. M. bodisi ne razume bodisi zavrača logiko parlamentarne demokracije in se zoper legitimno politiko legitimnih državnih organov RS skuša boriti z neresnicami ter podtikanji." Toda ali volja večine lahko zaduši "svobodo tistih, ki mislijo drugače"? Avtorica te sintagme Rosa Luxemburg je bila prepričana, da je svoboda manjšine eden temeljnih kriterijev demokracije.

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel pa očitno misli drugače. V javne polemike se je izrazito vključil 4. 2. 2002 na spletni strani MZZ in izrazil skrb nad tem, da se v nekaterih časnikih "nasprotni in dvomljivi glasovi pretirano poudarjajo in dejansko ne izražajo večinskega razpoloženja". Vznemirja ga, da "negativni glasovi ne prihajajo niti iz strokovnih ustanov niti iz oblastnih struktur ali iz glavnih koalicijskih ali opozicijskih političnih strank". Rupla skrbi to, da "nasprotniki slovenskega vstopa v NATO poskušajo ustvariti negativno javno razpoloženje, ki bi NATO odvrnilo od resnega upoštevanja slovenske kandidature". Nevarnost protinatovske zarote, ki jo že vsaj od lanskega avgusta sluti Rupel (prim. G. Kovačič: Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih, Medijska preža, št. 12), torej ni toliko v notranji sabotaži javnega mnenja. Glede tega je Rupel zaradi kampanje zagovornikov vstopa prek kanalov vladnih služb in t. i. civilne družbe dokaj samozavesten. Boji se, da poskušajo zarotniki zminirati načrte in ugled Slovenije - to je enako slovenske vlade - kar pri Natu samem.

Kar se tiče "večinskega razpoloženja", Rupel sploh ne dvomi. Odločitev za vstop v Nato zanj je in mora biti neizpodbitna, saj temelji na večinskem soglasju v stroki in v glavnih parlamentarnih strankah. Na to dvoje podobno kot v svojem avgustovskem članku za Sobotno prilogo Dela omejuje tisti politični prostor, ki kaj šteje. Javno mnenje je zanj predvsem neka podatkovna gmota, ki jo izmeriš z anketo in oblikuješ od zgoraj navzdol: z vzvodi (četrte veje) oblasti. Po Ruplu ni pričakovati, da bi običajni državljani lahko oblikovali kakšna relevantna stališča. Reducira jih na "večinsko razpoloženje". Za oblikovanje stališč so po njegovem mnenju pristojni strokovnjaki in politiki, morda še gospodarstveniki, torej elite. Seveda pa morajo stališča elit v demokraciji dobiti podporo volivcev. Po Ruplovem mnenju je očitno vzoren primer demokratičnosti postopkov odločanja škandalozna "javna predstavitev mnenj" v DZ 16. 1. 2002, na kateri so skeptiki po štirih urah čakanja smeli spregovoriti dobesedno čistilkam, saj je politična smetana dvorano zapustila, TV Slovenija pa zaključila neposredni prenos. Demokratično odločitev za Nato Rupel razume kot karseda posredovano demokracijo z ohlapno rabo formalnih postopkov in z onemogočanjem vpliva na javno mnenje tistim, ki razmišljajo drugače od vladnega programa.

Kljub temu je Rupel posvetil nekaj pozornosti dejavniku tveganja pri idealnem vladnem načrtu, to je skeptikom in nasprotnikom vstopa Slovenije v Nato. Brez kakršne koli utemeljitve in logično napačno vpelje naslednje trditve. "Nekateri zavezništvu NATO seveda ne nasprotujejo zaradi strahu pred povečanjem današnje ravni stroškov, ampak ker bi radi stroške za vojsko zmanjšali ali ukinili." "Mnoga nasprotovanja zavezništvu NATO izhajajo iz prepričanja, da je tvegana sleherna mednarodna solidarnost in da je nesmiselno kakršnokoli angažiranje zunaj domačega sveta. Takšna miselnost Sloveniji ne bi prinesla časti; in če bi prevladala, Slovenija dejansko ne more postati članica NATO. Pri tem pa se ›sloves‹ njene sebičnosti in samozadostnosti ne bi zaustavil. Žal takšne države nihče ne bi branil, še bolj žalostno bi bilo pa to, da takšna država nikogar ne bi več zanimala, kar pomeni, da bi se Slovenija sama izključila iz mednarodnih odnosov."

Enako manipulacijo si je privoščil tudi dr. Bebler v članku Naj obrambo prepustimo Italiji? (Sobotna priloga Dela, 16. 2. 2002). Nasprotnikom vstopa je očital, da "praviloma ne predlagajo alternativne varnostne drže Slovenije" in da "se marsikdo izmed njih zavzema za popolno razorožitev Slovenije. Z njihove strani bi bilo korektno, če bi terjali od naših parlamentarcev oziroma bi zbirali podpise za razpis referenduma o odpravi Slovenske vojske." V nadaljevanju si je privoščil celo ciničen predlog, da bi Slovenija v tem primeru lahko skrb za svojo obrambo prepustila Italiji. Bebler je svoje manipuliranje z domnevnimi (v zadnjih mesecih nikoli javno izraženimi!) stališči skeptikov in nasprotnikov vstopa v Nato izrazil tudi z naslednjimi sintagmami: "skrivanje za parolami nasprotovanja", "lepe pacifistične sanje", "neoboroženo samozadovoljstvo" in "posnemanje avstrijskega poceni šlepanja".

O demokratični participaciji državljanov Bebler deli mnenje z ministrom Ruplom, saj se mu zdi mnenje znatne manjšine preprosto nepomembno. Tiste posameznike, ki javno izražajo kritična stališča do Nata, označuje kot "majhno skupino", ne da bi upošteval dejstvo, da delež nasprotnikov vključitve v Nato v javnomnenjskih anketah že dlje časa raste in ni zanemarljiv. Javno mnenje je zanj pač materija v enem kosu, kar je dokazal z argumentacijskim saltom mortale, s katerim je hotel spodbiti smiselnost referenduma o vstopu v Nato: "... v demokratičnih državah referendum ni vedno najboljši način za sprejemanje državnih odločitev. V nekaterih zadevah pa je referendum naravnost neprimeren. Recimo na sosednjem avstrijskem Koroškem, kjer namerava deželni glavar Jörg Haider izpeljati referendum o postavitvi dvojezičnih napisov." Morda bi lahko sprejeli, da profesor obramboslovja ne razume pravne razlike med pravicami in med politično arbitrarnimi odločitvami kot predmetom referendumskega vprašanja. Populistično pa je, da se hkrati sklicuje na nesporno mnenje večine kot razlog za nerazpis referenduma na eni strani in na krivičnost diktature spet mnenja večine kot osnove za razpis referenduma na drugi strani Karavank. In hkrati s postavitvijo te nacionalno mitološke ločnice zabrenka še na nacionalistične strune.

Kako misliti zavestno rabo verbalnih manipulacij, ekstremizmov in populizmov s strani najvidnejših zagovornikov vstopa Slovenije v Nato? Po eni strani opisana primera (Rupel kot predstavnik vlade in Bebler kot predstavnik "civilne družbe") kažeta na precejšnjo podobnost v argumentacijskih prijemih in odnosu do tistih, ki mislijo drugače. To si lahko razlagamo na primer tako, da se gospoda pač gibljeta v istih elitnih krogih, kjer prevladuje določen odnos do dilem in načel demokracije in kjer se tudi oblikuje strateška koordinacija kampanje za vstop v Nato. To si lahko razlagamo tudi kako drugače, vsekakor pa velja, da raven polemik zagovornikov in metode diskvalifikacij nasprotnih stališč in nasprotnikov kot oseb ni sprejemljiva. Nestrpnost morda tudi kaže, da so nekateri že nestrpni v pričakovanju odločitve na novembrskem vrhu Nata in da v pogrezanju v lastna protislovja še sami sebi ne verjamejo več. Zato pa toliko bolj agresivno udrihajo po drugih.

Morda se komu še zdi dr. Rugelj "osamljeni" psihiater, v čigar izjavah se prebivalci Slovenije (pa tudi sveta) delijo po zapletenem sistemu vzorčenj (ne)normalnosti, vendar je (nehote) utrdil teren tudi novinarskim krogom. Slednjim se zdi "mediciranje" tako relevantno, da svoja "preučevanja" in "diagnoze" predstavljajo v zaporednih člankih na isto temo. Na takšno novinarsko pisanje se, kot kaže, uredništva ne odzivajo. Kaj pa bralke in bralci? Iz lastnih izkušenj in izkušenj številnih mojih kolegov sklepam, da uredništva takšnih "pritožb" ne objavljajo ali na njih ne reagirajo. Takšen začetek bi nemara moral ponuditi številne primere iz slovenskih medijev, vendar bom tokrat usmerila pozornost le na pisanje Barbare Kramžar, dopisnice Dela iz Nemčije, ki je s številnimi članki in intervjuji v Delu in Sobotni prilogi Dela razkrila netočne "informacije" o dveh vzporednih dogodkih v Münchnu od 1. do 3. februarja 2002, o t. i. "varnostni konferenci", kjer se je zbrala svetovna vojaška elita, ter o "manifestaciji proti vojni politiki svetovne elite". Pod drobnogled bom vzela tri njene kratke prispevke: München v izrednem stanju (1. 2. 2002), Velika vprašanja, pritlehni odgovori (4. 2. 2002) in Konec mednarodne varnostne konference v bavarski prestolnici (4. 2. 2002), kjer dopisnica slovenski javnosti ponudi predvsem "diagnozo" demonstrantov in nekaj suhoparnih podatkov o dogajanju na t. i. varnostni konferenci.

Ker gre v pisanju novinarke Barbare Kramžar za izključujoče, napačne in nekonsistentne informacije, čustvene in materinske izbruhe, moralne nasvete in (ne)razumevanje problematike današnjih "antiglobalistov" ..., bom njeno poročanje analizirala po korakih. Poleg opozoril, da gre za netočnosti in "utajo" relevantnih informacij, bom razvila še dve temeljni tezi: najprej, da govorica, ki jo imenujem "rugljizem" postaja jedilnik novinarskih kadrov, ki rajši "diagnosticirajo in medicirajo", kot da podajajo tehtne informacije o dogodkih, kakršna je bila na primer manifestacija proti vojni politiki svetovne elite od 1. do 3. februarja 2002 v Münchnu. Pri tem je jasno, da pisanje novinarke Barbare Kramžar ni osamljen primer.

Druga teza, ki jo želim izpostaviti, je, da tovrstno pisanje bralca sili v izbiro med globalisti in antiglobalisti, med Osamo bin Ladnom in Bushem oziroma po ruplovsko: med "barbari" in "civiliziranimi", ali med demokratično represivno policijo in ubitim demonstrantom. Tipičen "bushizem", kjer je govorec vedno na strani "pravičnika", predmet njegovega sporočanja pa je druga stran (krivičnik, terorist, Musliman itn.). "Bushizem" definiram vsaj z dvema postavkama: prvič, da se bralka ali bralec (poslušalka ali poslušalec) mora (!) odločiti za eno stran; in da je "prava stran" vedno le ena - tista, ki problem (dogodek, osebo, skupino itn.) povzroči, definira in osvobodi (seveda na škodo svojega sovražnika).

V svojih člankih se dopisnica Dela iz Nemčije nikakor ne more odločiti, kdo so manifestantje v Münchnu, še manj pa, kako bi jih poimenovala. Govori o antiglobalizacijskih gibanjih proti revščini in pomanjkanju, njene akterje pa imenuje anarhistični demonstranti, državljani Seattla, antiglobalisti, polprofesionalni protestniki, mladina, razstekljevalci, demonstranti, mladi, protestniki proti globalizaciji, protestniki, kravalturisti itn.

Čeprav si Kramžarjeva prizadeva ujeti skupno identiteto manifestirajočih, ji to še zdaleč ne uspeva. Pod polprofesionalne protestnike prišteva tiste, ki so bili zaprti, še preden se je manifestacija sploh začela. Med drugim so to tudi organizatorji gibanj izpred skoraj pol stoletja: proti nasilju v Vietnamu, študentskih gibanj, gibanj proti rasizmu itn. Kdo so potem profesionalni protestniki? Po pisanju Kramžarjeve se njihova definicija skriva v destruktivnosti, razbijaštvu in nasilju: Toda alternativa bi bile razbite izložbe, zažgani avtomobili, morda tudi ranjenci /.../ v borih treh letih so na frontah svetovnih mest za seboj pustili za sto milijonov evrov škode, petsto ranjenih in ustreljenega Carla Giulianija. Vendar so münchenske ulice ostale cele, avtomobili nedotaknjeni, tudi o ranjencih ni bilo pisanja ... Ali München niso obiskali profesionalni protestniki? Če je policija pričakovala in je bila pripravljena na nasilne manifestante, kot piše Kramžarjeva (Ko gre za demonstrante, ima poveljnik münchenskih policijskih enot Duensing še najraje metodo Leberwurst, imenovano po znameniti klobasi: protestnike obkrožiti z leve in desne, od spredaj in zadaj onemogočiti umik, stisniti in spraviti na varno.), kako to, da so se manifestacije končale brez izgredov, brez nasilja? Avtorica otožno ugotavlja, da po Seattlu, Washingtonu, Pragi, Nici, Göteborgu in Genovi bavarske prestolnice tako ne bo na seznamu najbolj vročih spopadov med policijo in protestniki. Če že ne more biti na seznamu, saj spopadov vsaj s strani manifestantov ni bilo, kaj pa je tisto, po čemer bi manifestacija lahko bila pomembna, prepoznavna ali na "seznamu vročih"?

Dopisnica Dela ne more priznati, da so bile manifestacije mirne. Kako bi sicer opravičila naslavljanje München v izrednem stanju? Zakaj ni - ker ni bilo nasilja - pisala o vsebini manifestacij ali vsebini t. i. varnostne konference? Zakaj novinarka ni svojih bralcev seznanila, da so manifestantje, vzporedno s konferenco svetovne vojaške elite v hotelu Bayerischer Hof (o kateri tudi nismo kaj prida izvedeli), pripravili tri manifestacije, ulične teatre ter mednarodno konferenco, kjer so razpravljali o najbolj delikatnih temah sodobnega sveta in to brez zlorabe sloganov "varnosti" in "miru", kar je medtem počela svetovna elita?

Namesto da bi pojasnila, zakaj so organizirane manifestacije proti vojni politiki svetovne elite, kaj predstavljajo in kaj sporočajo, avtorica piše o"psiholoških motnjah protestnikov" in išče osebnostne karakteristike udeležencev manifestacij: Morda pa ima nezadovoljstvo z globalizacijo bolj kot z ekonomskimi razmerami sveta opraviti z duševnostjo. Potreba po sovražniku, po še tako iracionalnem objektu za izbruh potlačene jeze, potrebuje množična gibanja za masko, v bistvu pa je globoko oseben. Z analizo argumentacije se pokaže, kako uspešno novinarka sklada "splošno veljavna mnenja" (topose) in z aplikacijami prehaja do enostavnih sklepov. Na primer:

Topos: Nezadovoljstvo z globalizacijo ima bolj kot z ekonomskimi razmerami sveta opraviti z duševnostjo.
Aplikacija: Množična gibanja so nezadovoljna z globalizacijo.
Sklep: Množična gibanja ("protestniki") imajo "duševne probleme".

Topos: Potreba po sovražniku je globoko osebna.
Aplikacija: Potreba po sovražniku potrebuje množična gibanja za masko.
Sklep: Pod masko množičnih gibanj demonstranti aplicirajo "osebne" potrebe po sovražniku.

Topos: Kdor ima notranjo stisko, mora k psihologu.
Aplikacija: Antiglobaliste na proteste žene notranja stiska.
Sklep: Antiglobalisti morajo k psihologu.

Novinarka Dela poleg navedenih sklepov ponudi tudi rugljevsko preprosto rešitev - umik iz "naše" družbe v psihiatrično kliniko!? Mnogi mladi se na antiglobalizacijske proteste odpravljajo samo zaradi hepeninga, veseli, da so dobili priložnost za vsaj nekaj spolitiziranega žura, ki so ga imeli njihovi hipijevski starši na voljo v neizmernih količinah. Drugi, ki jih na proteste žene notranja stiska, pa bi najbrž morali k psihologu, če nočejo revnim in tlačenim po svetu narediti več škode kot koristi. Manifestacije za spremembe, inovacije, enakost, mir ... so za rugljevske (z)družbe (glej Kuzmanić, Medijska preža, 1999/2000, str. 23) jasno nesprejemljive, spolitiziran žur, hipijevski starši in notranja stiska pa nevarni celotni družbi. Da ne bodo ogrožali prebivalce v manj razvitem svetu, pa naj se umaknejo iz "naše" družbe, za svoja mentalna stanja pa poiščejo pomoč.

Antiglobalizacijsko gibanje nedvomno je že in še bo v zgodovino zapisano le po požganih avtomobilih, razsutih izložbah, ranjencih in mrtvih, po finančni škodi in po številu in opremi policistov. Novinarka Dela Barbara Kramžar ugotavlja nekaj podobnega s sklicevanjem na esej Razbite sanje Joachima Festa, vendar hkrati počne natanko to: reklamira nasilje ali natančneje nasilje policije predstavlja kot nasilje demonstrantov. Vsi münchenski dnevniki so začetek februarja sicer "otožno", vendar jasno zapisali, da je bila v Münchnu nasilna le policija. Kramžarjeva ne more niti mimo tragične žrtve policijskega nasilja v Genovi in pri tem krivca najde kje drugje kakor v "nasilnih demonstrantih". Dopisnica pri tem uporabi igro, ki jo imenujem "bushizem": najprej predstavi demonstrante kot problem (to, da nekdo hoče javno na ulici izraziti svoje mnenje do "varnostne konference"), jih definira za sovražnika, na koncu še krivdo prenese na tega "sovražnika" (v tem primeru uboj, ki ga zakrivi "demokratična policija" pripiše demonstrantom).

Če bi kot topos postavili njeno napačno predpostavko, da globalizacija, ki jo tako radi sovražijo, res poglablja prepad med revnimi in bogatimi, toda hkrati prinaša več bogastva vsem, vsaj dokler njenih niti ne vlečejo v kakšnih skrivnih kuloarjih in bi kot aplikacijo postavili vsakemu državljanu znano dejstvo, da "stihijsko" globalizacijo nedvomno ustvarja peščica najpremožnejših posameznikov, tudi v skrivnih kuloarjih, lahko takoj zaključimo, komu in koliko prinaša globalizacija. Ali res s tem pojavom bogatijo vsi in kakšna sta razmerje in struktura bogatenja, s kakšnimi sredstvi ...? Četudi bi vsi bogateli, pa je hitrost bogatenja prvih - bogatih - nepopisno hitrejša in strukturno drugačna, kot pa "bogatenje" revnih.

Še bolj skrb zbujajočo posledico pa prinaša njihova ideološka zmeda ... Mladi, ki so iskreno proti revščini in pomanjkanju, mečejo v isti koš še antikapitalizem, antiamerikanizem in vse drugo, o čemer so bili opazovalci prepričani, da je ostalo pod ruševinami berlinskega zidu. Ideološko zmedo lahko pripišemo le avtorici in ne "kravalturistom", ki se jih prizadeva opisati. Padec berlinskega zidu pa je simbol "možnosti" demokracije, vendar ne za ceno tiraniziranja drugih.

Kramžarjeva povsem pričakovano odgovor poišče prav v napačni smeri: Propad ameriškega energetskega velikana Enrona je še enkrat dokazal, da so v eksplozivnem komunikacijskem času najpomembnejše razvidnost, prepoznavnost in iskrenost. Stare vrednote dobivajo izjemen ekonomski pomen in se je zato zanje treba bojevati. S tem prizna, da se mladi (t. i. kravalturisti, antiglobalisti) ne borijo za stare vrednote in da se požvižgajo na ekonomski pomen, ki je v današnjih strategijah in politikah edina relevantna instanca diskutiranja. Sklicevanje na stare vrednote je znotraj pričujoče svetovne ureditve zgrešeno. Najhitreje bi ga lahko primerjali z "bushizmom": s sklicevanjem na "človekove pravice" ustvarja nove vojne.

Kramžarjeva krivca najde povsem drugje, kot bi ga bilo iskati:

Topos: Pravičnost, ki ima na sebi preveč romantičnosti, je gotovo zlorabljena.
Aplikacija: Pravičnost, kakor jo razumejo v Attacu in drugih organizacijah antiglobalizacijskega gibanja, ima na sebi preveč romantičnosti.
Sklep: Attac in druge organizacije antiglobalizacijskega gibanja zlorabljajo pravičnost.

Stare vrednote, na katere Kramžarjeva neutrudno opozarja, nikakor ne more najti med manifestanti, saj jih niti ne išče. S pravičnostjo, kakor jo razume dopisnica, se manifestantje gotovo ne bi strinjali! Globalizacija je, sodeč iz njenih člankov, samo delitev na revne in bogate, medtem ko so manifestantje v Münchnu opozarjali predvsem na zlorabo gesel svetovne vojne elite: t. i. varnostno politiko bi bilo primerneje imenovati vojna politika, zasedanje za vzpostavitev miru pa zasedanje za ohranjanje vojne. Opozarjali so tudi na kršenje človekovih pravic predvsem s strani ZDA in trdnjave Evropa (svoboda gibanja, svoboda izražanja, itn.), pozivali k mednarodni solidarnosti, strpnosti in nenasilju…

Edina bralcu koristna informacija, ki jo dopisnica Dela poda mimogrede, je, da Nato ni definiran (kar je tudi ena redkih skupnih točk "varnostne konference" in manifestantov, medtem ko prvi to posredno in sramežljivo priznavajo, pa drugi na to že vrsto let neutrudno opozarjajo). Avtorica ne dvomi, s kakšnim namenom so demonstranti prišli v München. Povsem jasno ji je, da zaradi razstekliteve in da se bodo demonstranti z vsemi silami prebijali k izložbam in avtomobilom. Uporablja militaristični žargon - govori o sovražnih frontah. Zaničevalno ugotavlja, da so demonstranti šele letos odkrili tarčo svojega nezadovoljstva z globalizacijo, sicer že 38. zasedanje o Natu v Münchnu; in da so napovedali razbijanje izložb in avtomobilov. Vendar je v Nemčiji, na svetovnem spletu in tudi v Sloveniji že vrsto let dostopno in brezplačno ponujeno gradivo različnih organizacij in posameznikov (ter njihovih programov, literature), ki na različne načine nasprotujejo svetovnemu vojaškemu hegemonu, tudi kadar je zasedal v Münchnu. Zakaj in kako lahko dopisnica Dela iz Berlina vse to spregleda? Čeprav citira "antiglobalistično" literaturo, je povsem jasno, da je ne pozna.

Kramžarjeva tako rekoč privošči bavarski prestolnici, da bo končno tudi ta del Evrope občutil strah pred "anarhisti, razbijači in razstekljevalci". Morda je prav zato primerno, da se tokrat tudi bavarska prestolnica trese pred uničevalno močjo anarhističnih demonstrantov. Občutek strahu oz. nevarnosti se ji zdi "primeren"! Za novinarko je štelo le nasilje, in ker do tega ni prišlo, bavarska prestolnica tako ne bo na seznamu najbolj vročih spopadov med policijo in protestniki. Manifestacije torej niso uspele? Ne! Manifestacije niso uspele za novinarje, dopisnike in vse poročevalce, ki niso imeli o čem pisati, saj ni bilo hepeninga - ni bilo pobijanj, krvavih pretepov in udrihanja policijskih pendrekov. Manifestantje so pokazali natanko to, da mediji niso imeli kaj pisati - o vsebini manifestacij pač niso vedeli ničesar, niti urnika manifestacij in dogodkov niso poznali. Šteli so le glave policijskih čelad in skuštrane manifestante ter čakali na nasilne spektakle. Novinarsko delo se konča prav na točki, ko bi se šele moralo začeti (iskanje vsebine manifestacije, pogovori z organizatorji ali udeleženci manifestacij itn.).

Tezo o spontani ideologiji novinarstva in povzemanju vladajočih razmerij bom utemeljil na poročanju Dela o dogodkih v Seattlu konec leta 1999, vendar bi podlago za to tezo lahko našli tudi v nedavnem poročanju Dela o februarskem srečanju zunanjih in obrambnih ministrov iz 43 držav v Münchnu in vzporedni manifestaciji t. i. antiglobalistov. Poudarki, definicije in jukstapozicije ali, če nam je ljubše, antagonizmi in izhodišča so podobni. Razlika je morda samo v tem, da je seattelsko poročanje trčilo ob upor do takrat pozabljenega tipa, medtem ko je do münchenskega srečanja t. i. antiglobalizacijsko gibanje1 že bilo prevedeno v (za novinarstvo) obvladljiv diskurz, kar ne pomeni nič drugega kot to, da se je nanj nalepilo nekaj stereotipov, ki se bolj ali manj domiselno ponavljajo v mnogih različnih poročilih. Münchensko poročanje že črpa iz predvidljivega rezervoarja stereotipov, medtem ko je bilo seattelsko poročanje ujeto "s hlačami do kolen", brez predhodnega novinarskega konteksta ali brez predhodne vednosti, ki bi jo lahko opisali kot spontano ideologijo novinarstva. Zato razgalja nekatera razmerja, ki so v münchenskem primeru že učinkovito zakrita in udomačena.

V ameriškem Seattlu je med 30. 11. in 3. 12. 1999 potekala tretja mednarodna ministrska konferenca Svetovne trgovinske organizacije (STO). Dnevnik Delo je 2. 12. 1999 o dogodku že drugič zaporedoma poročal na naslovnici, v naslednjih dneh pa so o dogajanju v Seattlu sledili daljši članki na vidnejših mestih. Za naše zanimanje naj bo pomembno, da prispevki skoraj na šolski način sevajo nekaj, kar bi lahko poimenovali spontana ideologija novinarstva.

Na prej omenjeni naslovnici časopisa prevladuje fotografija posedenih in s solzivcem uplinjenih mladeničev, medtem ko za njihovimi hrbti stojijo policisti s plinskimi maskami na obrazu in v popolni bojni opravi. Podpis k fotografiji s slovničnimi napakami vred je takšen:

Najhuje po vietnamski vojni - Ameriške skupine razbijačev in kriminalcev, zlasti tako imenovani "darkerji" (mladeniči v črnem in zakrinkanih obrazov), ki sploh ne vedo, kaj je WTO, je siceršnje morda celo razumljive proteste proti zasedanju Svetovne trgovinske organizacije izkoristili tudi za pustošenje in ropanje trgovskih in gostinskih lokalov, uničevanje avtomobilov, sežiganje kioskov … Policija jih je umirila najprej s solzivcem (na fotografiji), pa tudi aretirala jih je kakšnih 60, ponoči pa razglasili policijsko uro. Lastniki lokalov v središču Seattla so zatišje pred zoro izkoristili za nameščanje zaščitnih salonitnih plošč na svoje lokale; tako velemesto, v katerem vsak tretji prebivalec živi od trgovine, "gosti" ministrsko konferenco WTO z zaprtimi lokali. L.Đ.

V komentarju k fotografiji, objavljenem tik pod fotografijo, je storjenih več "obrtniških" napak.

Najočitnejša napaka je opis protestnikov kot ameriške skupine razbijačev in kriminalcev, saj že bežen pogled na napovedan seznam sodelujočih kaže, da se k protestu niso najavili samo Američani in Američanke, temveč tudi mnogi drugi. Seznam različnih organizacij, ki so napovedale svoj prihod, je bil že pred demonstracijami dostopen na različnih spletnih straneh. Prav tako se je mnogo organizacij v času uličnih mimohodov predstavljalo s transparenti, zastavami, čepicami, priponkami in podobnimi mediji. Nekatere sodelujoče organizacije je mogoče razbrati celo iz agencijskih fotografij, ki so obkrožile svet. Delovi dopisnici, ki je poročala z mesta dogodka, je v večdnevnem poročanju uspelo identificirati samo Greenpeace, sindikate in organizatorje.

Za naš namen je značilnejši opis protestnikov kot razbijačev in kriminalcev. V korektnem novinarstvu se tudi o največjih kriminalcih poroča kot o domnevnih kriminalcih, dokler se jim ne izreče sodba, kar pomeni, da so kriminalci domnevni samo takrat, ko so v postopku policijske preiskave ali ko je ta zaključena in je ovadba tožilstvu že podana, domnevni kriminalec pa v priporu. Nasilno pacifizirani mladeniči in mladenke na fotografiji Dela pa so bili subjekti policijske obdelave s solzivcem in palicami, ne pa subjekti kakšnega z zakonom utečenega postopka.

Fotografija in njen komentar si ne ustrezata, kajti večina protestnikov na fotografiji ni niti pogojno oblečena v črno (darkerji in mladeniči v črnem in zakrinkanih obrazov). Najbližji opisani definiciji so policaji. In kako avtorica komentarja ve, da so prav prikazani protestniki domnevno kriminalni darkerji? Fotografijo je namreč prispevala novinarska agencija in zelo verjetno je, da avtorica ob osvetlitvi filma prav s tem prizorom ni bila navzoča.

Posvetimo se še besedilu članka, natisnjenim neposredno pod fotografijo. Razdelimo ga lahko na tri zaporedne vsebinske dele. Prvega bi lahko imenovali "o nasilju", drugega "o nasprotnikih konference" in tretjega "o konferenci". Sklop "o nasilju" ima podnaslov in, kar je pomembneje, tudi vodilo. V njem se kot povzročitelji nasilja pojavljajo protestniki in izgredniki v tandemu, malo nižje, že v samem besedilu članka, pa v tandemu protestniki in razbijači. Omenjena opisa sta dva od treh primerov, v katerih se v sklopu "o nasilju" pojavljajo ljudje na ulici, za razliko od ljudi v uniformah (policaji in nacionalna garda2) in ljudi v suknjičih (konferenčniki), ki nastopajo samo v tretjem sklopu. Avtorica v tem sklopu izpostavi nezmožnost seattleske policije, da bi obvladali ljudi na ulici, čeravno so njene pripadnike urili /…/ izkušenejši nemški kolegi.3 Protestniki so precej bolje organizirani kot policisti. V zadnjem stavku se ljudje na ulici pojavljajo kot protestniki, a je tudi tukaj njihov prvotni namen na demonstracijah jasen iz konteksta omenjanja - spopadati se s policijo.

Prav tako značilni sta dve besedi v stavku policiji se je namreč šele v zgodnjih jutranjih urah posrečilo s solzilcem, gumijevkami in plastičnimi naboji potisniti protestnike in izgrednike iz središča velemesta. Ključni besedi sta šele in posrečilo. Prva se nanaša na trenutek, ko je policija "končno" uspela v svojem delu, čeprav ne identificira trenutka pričetka. Torej novinarski interes ni usmerjen v dolžino trajanja nasilja, kar bi z novinarskega stališča morda bilo zanimivo, temveč k temu, da policija v svoji nakani uspe. Pravkar zapisano podpira tudi druga izločena beseda, performativ posrečilo. Z malo humorja ga lahko uvrstimo med Austinove eksercitive.

V drugem, najkrajšem sklopu, ki je imenovan "nasprotniki", ljudje na ulici nastopajo kot pripadniki in privrženci nevladnih organizacij in sindikatov, kot organizatorji protestov in kot protestniki. Razbijači izginejo, protesti pa so omenjeni kot sicer … mirni protesti in živi obroči. Najpomembnejša v spremenjeni formulaciji je besedica sicer, ki nas kljub spremembam v dikciji še enkrat napoti nazaj na izgrednike in tako poskuša nevtralizirati mirnost protestiranja in uporabo živega obroča kot precej nenasilne taktike javnega izražanja. Drugič se sicer v podobnem kontekstu še enkrat pojavi proti konci drugega sklopa, kjer se je organizatorjem sicer posrečilo onemogočiti otvoritveno slovesnost, vendar se je konferenca /…/ začela tako, kot je bilo predvideno … Samo da je vse po načrtu.

V sklopu "nasprotniki" avtorica na kratko povzame osem vsebinskih očitkov Svetovni trgovinski organizaciji in naštevanje konča s tremi pikami. Naštevanje je brez uporabnega referenčnega ozadja, ki bi bralcu omogočilo izvedeti kaj več. Odzivov STO na očitke ne omenja, čeprav je do njih prišlo.

Tretji in zadnji sklop "konferenca" je najdaljši in se začne z novico o naši delegaciji, ki se prvega dne zasedanja ministrske konference ni udeležila v polni sestavi. Ljudje na ulici popolnoma izginejo, tema je samo še delo konference in delo naše delegacije na njej.

Dominanten ton skupen pisanju in fotografiji v Delovem članku je negativna tematizacija nasilja, povzročenega od ljudi na ulici, vloga policije pa je prikazana kot objektivna, torej kot varanje konference ter poslovnih in privatnih interesov mesta in posameznikov.4 Negativna tematizacija nasilja in nasilnežev je recipročna z netematiziranjem protestov, ki so sicer in morda celo razumljivi, a jih nasilje zaradi nasilja razbijačev in kriminalcev preglasi in utiša. Netematiziranje protestov zaradi tematiziranja nasilja pa je prav to, kar si organizatorji ministrske konference STO lahko samo želijo. S tem niso prisiljeni odgovarjati na vprašanja protestnikov, ker ti do njih fizično nimajo dostopa, novinarji pa jih ne postavljajo, ker so protesti zanje samo manifestacija pustošenja in ropanja /…/ zlasti takoimenovanih "darkerjev" /…/, ki sploh ne vedo, kaj je WTO. Takšna delegitimacija uličnih protestov pa ni toliko nasedanje zvitim in posrednim razlagam organizatorjev konference in same STO, kolikor je pomanjkanje politične kulture, gledano s strani zainteresiranih strank (STO in še kdo) pa ustvarjanje okoliščin za nastanek situacije, v kateri se stanje pomanjkanja politične kulture vzdržuje z lahkoto. Kaže na nezaupljivost do uličnih izražanj mnenj in pozivanju k odgovornosti izrečeni iz neinstitucionaliziranih in forumskih instanc. Kaže na nesposobnost razumevanja argumenta, če ta ni izrečen kot argument moči, torej s pozicije moči.

Povedano velja tudi za slovensko državo, vendar z majhnim dodatkom. Slovenija je bolj ali manj vključena v svetovne ekonomske in politične procese, a dejstvo, da naša novinarka razume govorico, kot jo govorijo "veliki" in jo brez kritičnega razmisleka podaja naprej, kaže na obstoj podobnih razmerij moči tudi v Sloveniji. Le da je izvor takšnih razmerij - poleg običajnih hegemonih naskokov - malce drugačen. Gre za prežitke politične kulture minulega političnega režima, ki so se delno ohranili tudi v novem "družbeno-političnem" okolju. V enopartitokraciji je politično izražanje zunaj uradnega sistema veljalo za kontrarevolucionarno, torej kontrasistemsko. Uradni sistem ne obsega samo političnega aparata s pripadajočo zakonodajo, temveč tudi celotno mašinerijo proizvajanja mnenj, torej vse režime komuniciranja, ki imajo kakor koli opraviti z javnim. Če je sedanja politična kultura od svojih predhodnikov, ki jim je (ne glede na aktualno strankarsko pripadnost) deloma tudi sama pripadala, podedovala nekatere ideološke mehanizme, lahko sklepamo, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi delu novinarstva.5 Bolj skrb zbujajoče kakor prenašanje ideoloških prežitkov je njihovo ohranjanje. Nakazano strukturno ujemanje pomenov med interesi velikih ter nacionalno novinarsko hišo, z vmesnikom lokalnih političnih elit, kaže, da so novinarske obrtniške napake hotene ali nehotene ideološke odločitve, ki ob opisanem razumevanju javnega diskurza razgaljajo vladajoča razmerja moči, pri čemer kažejo na prakse javnega diskurza organizirane politike in novinarstva.

Vojna v Afganistanu je v zahodnem medijskem prostoru ustvarila navidezno enotnost videnja dogodka. Ker je naše razumevanje konflikta v veliki meri odvisno od moči in načina medijskega poročanja, je seveda vprašanje, ki se zastavlja, kako so mediji dejansko ustvarili to homogeno sliko. Da bi delno odgovorili na to vprašanje, smo se odločili pregledati in primerjati, kako so o vojni poročali slovenski mediji. Naloga se nam je zdela še posebej pomembna, ker so se v slovenskem prostoru pojavile tudi kritike o domnevni pristranskosti in protiameriškemu sentimentu. Vzeli smo tri različne vire: dva dnevnika - Delo in Dnevnik, ter tednik Mladina in se osredotočili predvsem na prve vtise, ki jih je bralec lahko dobil ob srečanju z naslovnicami. Naslovnice so prvo, s čimer se srečamo kot bralci in so pomemben element pritegovanja naše pozornosti in odločitve, ali nadaljujemo z branjem, pa tudi, kako beremo vsebine, ki sledijo. Kljub temu, da je šlo za poročanje o istem dogodku, smo opazili, da dobimo iz branja naslovnic različno sliko o dogajanju.

V obdobju od 11. septembra 2001 dalje Delo na naslovni strani ni objavilo nobene fotografije ali pa izjave Osame bin Ladna, četudi je iz poročanja razvidno, da je cilj vojaškega posredovanja zajetje Osame bin Ladna in pa ožjega vodstva teroristične organizacije Al Kaide. To odsotnost vizualne reprezentacije je mogoče pojasniti z viri informacij, ki jih posredujejo medijske multinacionalke (omejenost virov je mogoče opaziti v podobnih vsebinah ali celo v identičnih fotografijah v prispevkih), za katerimi se skrivajo pritiski neposrednih državnih interesov. Na primer, v podnaslovu članka, objavljenega 12. oktobra, beremo: "Svetovalka za nacionalno varnost Condoleezza Rice opozarja voditelje medijskih hiš pred ›okužbo z Osamo bin Ladnom‹." Nasprotno Delo na naslovnicah objavlja fotografije ameriškega predsednika Georgea Busha ml., pogosto na velikih slikah (22. september in pa 8. oktober, te slike zavzamejo približno 10 odstotkov celotne površine strani). Kontrastno prikazovanje oz. neprikazovanje obeh figur v konfliktu oblikuje politiko poročanja, ki ameriško oz. zahodno "pripoved" o vojni izpostavlja kot edino veljavno in legitimno.

Omejenost pogleda na konflikt izpostavljajo tudi poročila, ki sprejmejo "tajnost" vojaškega posega kot izhodišče za poročanje. Tako je mogoče v Delu zaslediti naslove in podnaslove, ki poudarjajo skrivnostnost vojaških operacij v Afganistanu. Delo pred začetkom vojne piše: "O poteku vojaške operacije je Pentagon skrajno skrivnosten" (28. september) in: "Če se je vojna že začela, je nevidna" (1.oktober). Diskurz tajnosti pa se še posebej naseli v poročanje v času med samimi napadi: "Pentagon pravi, da so operacije tako tajne, da tudi o uspehih ne bodo govorili" (22. oktober).

Ideološki okvir poročanja Dela o vojni se razkriva tudi v izrisovanju konflikta v paru vojaško-politična akcija/humanitarna katastrofa. Poročanje o posledicah terorističnega napada na "dvojčka" podčrtuje človeški aspekt tragedije, ki poseže v življenje Američanov in svojcev žrtev, kar predstavlja neposreden povod za vojaški poseg (fotografija Busha, objavljena 22. septembra, na primer, kaže predsednika, ki drži v roki policijsko značko, ki je pripadala enemu od umrlih policistov, ki so reševali žrtve v New Yorku). Tu gre za individualno, konkretno človeško tragedijo (kamor sodi tudi prikazovanje ameriških vojakov, ki imajo na svojih bombah oz. raketah napisana imena umrlih policistov, ali pa kratice, kot so NYPD). Prav tako nam to plat nazorno poudarja naslov 22. oktobra - "Padla prva Američana". Konkretizacija človeške tragedije je tematsko prisotna tudi v poročanju iz Afganistana, a v manjših poudarkih; tu prevladuje podoba brezosebne, obče človeške tragedije, s poudarkom na humanitarni katastrofi. (1. oktobra, na primer, Delo uporabi fotografijo jokajočega otroka - begunca, 19. oktobra pa fotografijo očeta z otroki; obe podobi ponazarjata razsežnosti vojne v življenju ljudi v Afganistanu, vendar v obeh primerih ne zvemo za imena konkretnih ljudi).

Dnevnik je v celotnem sklopu poročanja o vojni izpostavil dva ključna dogodka: septembrski teroristični napad na WTC in štab Pentagona ter oktobrski povračilni ukrep Amerike. V prvem tednu intenzivnost spektakla in šokatnost obeh dogodkov ponazarja poročanje, ki zasede celotno naslovnico. Članki, reportaže, analitična razmišljanja in kritični pogledi strokovnjakov segajo do prvih šest strani. Ostale teme so imele v tednu napada marginalen pomen, objavljene so bile na srednjih straneh kot problematika z zamikom pomembnosti. Metaforični naslovi v stilu: "Amerika je v vojni in šoku" (13. septembra), "Mojzes je bil terorist" (29. septembra), "Marinci nad talibane" (27. novembra), "Doslej 4763 pogrešanih in 94 mrtvih" (14. septembra), "Ta vojna bo drugačna" (26. septembra), "Napoved dolge vojne s terorizmom" ( 18. septembra), kažejo na poudarjen diskurz militantnosti. Dnevnik še pred začetkom napadov vnaša primerjave z vojno ter stopnjuje dramatizacijo, ki je pogosto obsežena v nasprotju dobrega (Amerika kot žrtev) in zla (utelešenega v vzhodnem terorizmu). Dramatizacijo vzdržujejo predvsem slike gorečega WTC-ja v trenutku, ko vanj trešči ugrabljeno letalo, posnetki ruševin na newyorških ulicah, prašnih reševalcev, obupanih in ranjenih Američanov. V drugem tednu se vojna preseli na šesto stran, prej militantni naslovi, opozarjajoč na vojno, se zdaj skrčijo v obsegu, preselijo se nižje na naslovnico, določene teme, povezane z vojno tematiko, pa so potisnjene na srednje strani.

Dnevnik se, tako kot Delo, poslužuje predvsem zahodnih virov informacij, navadno Reutersa. Ti kažejo predvsem "ameriški" pogled na vojno v Afganistanu, zamegljujejo zgodovinski kontekst napada teroristov ter ameriško ogroženost pogosto prevajajo na ves (demokratičen) svet. Domača dopisniška mreža se vzpostavi konec drugega tedna po napadu, ko se iz vojnega območja neposredno za Dnevnik oglaša ekskluzivni reporter Andrej Mrevlje. Dnevniku primanjkuje informacij s talibanske strani, kolikor jih je, pa so podvržene cenzuri, ki jih podobno kot v mainstream zahodnih virih, narekuje "tiha" solidarnost med mediji in politiko. Cenzuriranje talibanskega pogleda je vidno pri izboru fotografij, saj na Dnevnikovih naslovnicah ni mogoče zaslediti fotografije Osame bin Ladna (tudi ko teče govor o njem), tudi njegov govor ni nikoli v celoti objavljen na prvih straneh, medtem ko so dejanja Busha in njegove administracije javno prezentirana, a nikoli v celoti razkrita (fotografija, 20. septembra). Afganistanska stran je reprezentirana bodisi v militantni fanatični podobi talibanskih bojevnikov (17. septembra), otrok z orožjem (24. septembra), oziroma skozi eksotični pogled na trume vojakov na ulicah v tradicionalnih oblačilih, bodisi kot krvava tragika revščine Vzhoda (fotografija ranjenih dojenčkov, dne 18. oktobra).

Izstopajoča posebnost Dnevnikovega poročanja pa so karikature Franka Jurija, ki bralcu ponujajo alternativen pogled na vojno. Karikature, ki se tematsko naslanjajo na vojno v Afganistanu, pridejo na naslovnice šele 1.oktobra, skoraj tri tedne po napadu in ostajajo tudi potem, ko naslovi vojne izginejo iz prvih strani. Kot pripoved črnega humorja poudarjajo paradoks nasprotij, na primer Amerika, sinonim za svetovno velesilo moči, napredka in razvoja, se znajde na kolenih nasproti moči manjšine z Vzhoda. Ameriškega predsednika, ki naj bi zastopal pravni red in demokracijo, prikazujejo kot maščevalnega teksaškega kavboja, ki postane podoben divjemu liku talibana iz ameriškega poročanja, lik Osame bin Ladna pa kot dobrodušno, v tančico skrivnosti in mistike ovito osebnost. Ena izmed karikatur tako nosi naslov "Dolgočasen spored" (8. oktobra). Prikazuje Osamo, ki sproščeno, toda rahlo naveličano sedi v naslonjaču in od daleč, preko neposrednega TV prenosa spremlja dogajanje. Vojna v tej karikaturi nastopi kot televizijski spektakel, ki pa ga kot takega v tem primeru ne prepoznava zahodni intelektualec (na primer francoski teoretik J. Baudrillard, ki govori o vojni kot spektaklu v času ameriškega napada na Irak), temveč vzhodni "terorist".

Mladina odstopa od poročanja Dela in Dnevnika, kar se izraža že v naslovnicah. Te zasedajo podobe Osame bin Ladna (Mladina št.38, 42, 45 ), in to celo pogosteje kot podobe Georgea Busha, mlajšega. Ameriški predsednik je po drugi strani predstavljen karikirano: oblečen v lovski obleki ali "vzhodnjaški" opravi (št. 41, 44). Prispevki, povezani s terorističnimi napadi in vojno v Afganistanu, v Mladini zasedajo osrednje mesto in tudi v decembru niso bistveno manj izčrpni ali številčni.

Predstavam, ki jih mainstream poročanje ustvarja v zahodnem medijskem prostoru, Mladina nasprotuje z zgodovinskimi dejstvi, ki pričajo, da ne gre za enkraten dogodek, temveč za dolgoletni spopad Amerike z islamom. Tako že v drugi izdaji po 11. septembru Mladina objavi mnenje antropologa Jacka Goodyja, ki definira problem kot "spopad med zahodom in islamom". Mladina poudarja relativnost obsega tragedije v Ameriki v primerjavi z, na primer, vsakodnevnimi številčnimi žrtvami aidsa v Afriki, ki pa nasprotno ostajajo potisnjene iz polja zahodno-ameriške medijske odmevnosti. Hkrati se revija poglablja v politično in gospodarsko ozadje aktualnih dogodkov, kot ponazarjajo naslednji izvlečki: "Islamski fundamentalizem, Osama bin Laden in talibanski režim v Afganistanu čista ameriška produkta" (št. 37); "ZDA na vzhod pošiljala zabojnike antraksa" (št. 45); "napad na WTC dejansko darilo desnici" (št. 41) ter jih osvetljujejo iz psiholoških in antropoloških vidikov. V 38. številki v članku "Antropologinja dr.Gabriele Rasuly Paleczek - Iz Afganistana z jezo" beremo mnenje ene največjih avtoritet za področje Afganistana, ki na podlagi političnih in zgodovinskih dejstev, pomešanih z dejstvi iz afganistanske kulture in zgodovine, pojasnjuje ozadje konflikta v tej deželi. V 42. številki psiholog prof.dr. Marko Polič razlaga različne faktorje - od človeških strahov do skepse - ki določajo naše delovanje ter skozi vprašanje o možnosti kritičnega sledenja dogodkom v sodobnem svetu informacijskega preobilja osvetljuje dileme medijskega poročanja o vojni v Afganistanu. Članki poudarjajo oportunistično logiko ameriške politike, ki sklepa prijateljstva in jih trga odvisno od trenutnih prednosti ter dvojnost meril (ko, na primer, se poudarja nedemokratično izvoljenost talibanskega režima, in zamolčuje spornost "demokratično" izvoljenega Georga Busha; ali opredelitev napada 11. septembra kot napad na demokracijo, medtem ko ZDA podpirajo Saudsko Arabijo, Jordanijo in Egipt , ki so hude kršiteljice demokracije, pluralizma in svobode ). Na kratko, Mladina skozi širši spekter prikazovanja dogodkov v povezavi z vojno v Afganistanu izpostavlja cenzuro in s tem fabriciranje enoumja v večini zahodnih medijev (na primer: "Amerika je enotna kot še nikoli. Laž. Amerika je razklana, kot vedno"; "Cenzura je bila popolna /…/ prepovedali so celo predvajanje mnogih pesmi"; "adijo svoboda govora, dober dan enoumje", št. 41). Poročanje vključuje različne aspekte in alternativne vire (Imam Nazimudema v 44. številki Mladine o prebegu s talibanskega na območje severne zveze: "Videl sem ženske in otroke, vržene na grmade in zažgane pri živem telesu."), novinarje glavnih medijskih hiš pa označuje kot "vladne uslužbence, katerih glavno orodje je cenzura, ki naj bi izvirala tudi pri naftnem vrelcu." (št. 42) Za izpostavitev kompleksnosti problematike Mladina podobno kot Dnevnik uporablja tudi karikaturo.

Posamezniki nimamo globljega vpogleda v aktualne dogodke in se v veliki meri zanašamo na informacije, ki nam jih posredujejo množični mediji. Odstopanja v poročanju o istem dogodku med različnimi mediji pa nam po drugi strani pomagajo skonstruirati ne le bolj celostno sliko, temveč razumeti tudi trenja in konflikte, ki so vpleteni v medijsko oblikovanje informacije.

Pri pregledovanju in primerjanju treh slovenskih virov smo ugotovili, da tako Delo kot Dnevnik na naslovnicah skozi fotografsko prikazovanje ameriškega predsednika poudarjata ameriško ustvarjeno perspektivo na dogodke. Diktatura ameriškega poročevalskega diskurza se hkrati vzpostavlja tudi skozi personifikacijo žrtve, medtem ko je tragedija na drugi strani predstavljena kot obče človeška, in torej po definiciji nedostopna takojšnji intervenciji. Delo navidezno neproblematično sprejme politiko reprezentacije in cenzuriranja velikih (zahodnih) multinacionalk, za katerimi pogosto stojijo predvsem državni interesi ZDA. Dnevnik, nasprotno, vladajočo zahodno perspektivo problematizira s pomočjo karikature. Mladina poudarja kompleksnost in problematičnost zahodnega mainstream poročanja kot tudi samega dogodka skozi celotno obdobje našega pregleda, pri čemer karikature ne govorijo druge zgodbe - kot na primer v Dnevniku, temveč povedo isto zgodbo z drugimi sredstvi.

Četudi naš pregled temelji pretežno na vizualni reprezentaciji dogodkov v zvezi z Afganistanom in ne vključuje poglobljene analize samih prispevkov, lahko sklenemo, da obstajajo diskrepance v prikazovanju ameriško-afganistanskega konflikta. Kot smo trdili na začetku, naslovnice so pomemben element videnja nekega dogodka. Zmaga v spopadu za interpretacijo vojne v Afganistanu se je tudi za slovenskega bralca v zadnjih mesecih odločala skozi vojno naslovnic.

Začetek sodnega procesa proti Miloševiću je bil medijsko zelo odmeven. V sodno dvorano mednarodnega kazenskega sodišča za zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY), so bile uprte kamere največjih televizijskih hiš na svetu. V živo so začetek sojenja prenašali tudi na CNN, BBC, mogoče pa ga je bilo V ŽIVO spremljati tudi na hrvaški in srbski televiziji. TV Slovenija začetka sojenja ni prenašala, prav tako ga niso videli v Bosni, kar je v javnosti povzročilo precejšnjo razburjenje.

Novinar Senad Pećanin je v komentarju Sedmi dan v sarajevski reviji Dani zapisal, da se način, na katerega je bosanska Federalna televizija pristopila k sojenju "krvniku in morilcu" Bosne, ne sklada s celotno zgodbo, niti s prakso televizijskega medija. Ko so bile oči svetovne javnosti uprte v sojenje "morilcu" Bosne, bosanska televizija ni pokazala nobenega interesa za kaj takega. Pećanin dodaja, da so telefoni v njihovi redakciji na dan sojenja besno zvonili, bralci pa so se zahtevali pojasnila, zakaj sojenje "kasapinu z Balkana" neposredno prenašata HTV in RTS, Federalna televizija pa ne.

Angleški BBC je v Haag poslal precej številno ekipo (okrog 50 ljudi). "To zgodbo smo se odločili pokrivati, ker je veliko naših gledalcev precej zanimala. Zanimanje gledalcev vzamemo zelo resno. Zgodba se nam zdi pomembna, saj je nadaljevanje in spremljanje zgodovine o Balkanu. Ljudje so sojenje lahko spremljali tako, kot je potekalo, kar je prednost posnetka v živo," je povedal predstavnik za stike z javnostjo v BBC News John Steel. BBC je v živo spremljal vse, kar se je dalo. In res, kot so nam povedali na Eurovision News Service (EBU), so bili Britanci tisti, ki so v živo spremljali vse, kar se je dalo. To so potrdili tudi v predstavništvu za stike z javnostjo pri ICTY, kjer so dejali, da je bil BBC najbolj vztrajen pri prenašanju začetka sojenja v živo, njihove kamere so ugasnile med zadnjimi.

Steel je menil, da politika BBC temelji na tem, da dajo vsem v zgodbo vpletenim stranem možnost, da jasno izrazijo svoje mnenje. Še posebej to velja za sodne procese, kjer ima obtoženec vso pravico, da se brani.

Za CNN živa neposredna prenašanja sojenja niso nikakršna nenavadnost, je dejal Jim Naureckas iz organizacije Fairness and Accuracy in Reporting (FAIR), te odločitve ponavadi krojijo ratingi. Če menijo, da bo kakšno sojenje privlačilo pozornost javnosti, ga prenašajo v živo. To storijo tudi s sodnimi procesi, ki zunaj lokalnega dometa CNN sploh niso pomembni (na primer pred časom so v živo prenašali del sojenja moškemu, ki naj bi umoril drugega moškega v sporu o hokejski tekmi njunih otrok).

Pri prenosu sojenja Miloševiću je bilo za CNN mogoče bolj kot zgodovinska pomembnost tega sojenja pomembno dejstvo, da v sojenju najpomembnejšo vlogo igra oseba, ki jo slikajo kot enega največjih nepridipravov na svetu. Time Magazine, revija v isti lasti kot CNN, ga je označila kot "The Face of Evil".

Da bo občinstvo CNN imelo o tej temi kakršno koli mnenje, niso pričakovali, trdi Naureckas, kar dokazuje, da je šlo predvsem za spektakel in ne politično pomembno zgodbo.

Kot je zatrdil John Steel, so se njihovi gledalci na neposredni prenos pozitivno odzvali, veliko ljudi namreč tema zanima. Prav tako ni bilo nobene kritike v smislu poročanja ali pa neposrednega prenosa začetka sojenja. Javno mnenje v Veliki Britaniji je zgodbi precej naklonjeno, saj naj bi vsakogar zanimali najbolj aktualni delci zgodbe z Balkana. BBC zgodbo spremlja že deset let, zato gledalci pričakujejo, tako Steel, da jih bodo o nadaljevanju obveščali in seznanjali z najnovejšim dogajanjem.

Sicer pa med medijskimi analitiki tako v Angliji kot v ZDA prevladuje mnenje, da novinarsko poročanje o sojenju Miloševiću etiketira Miloševića, da je kriv hudih vojnih zločinov, za katere je obtožen. Večina novinarjev ne poroča o njem kot domnevno nedolžnem, dokler mu krivda ni dokazana. Novinarji v poročanju niti ne dopuščajo odprtega vprašanja, ali Milošević je ali ni nedolžen in nepravično preganjan s strani haaških tožilcev, trdi Naureckas. Če bi se izkazalo, da je res nedolžen, bi bili mediji v Ameriki globoko šokirani in razočarani. Naureckas meni tudi, da je ICTY politično telo, čeprav je večina novinarskih prispevkov narejena v smislu, kot da je model pravega sodnega procesa.

Milošević se brani, je odgovoril John Steel iz BBC na nekatere bojazni, da je Milošević med sojenjem pretirano izpadel kot "good boy", in dodal, da se jim to zdi prav. V zgodbi nastopajo tako tožilci kot Milošević. Njegova obramba je del sodnega procesa, ki ga spremlja javnost. Tako poročamo o vseh stvareh, je menil Steel.

Živo prenašanje sojenja iz Haaga naj bi bilo po nekaterih informacijah tudi precej drago. Tako so utemeljevali tudi v bosanski Federalni televiziji v odgovorih zgroženi javnosti. Na Eurovision News Service, ki je za televizijske ekipe pripravljal ustrezen delovni prostor (pristop do potrebnih tehničnih pripomočkov, električnih in telefonskih priključkov, sob za montaže in tako naprej), smo izvedeli, da televizijskim hišam ni bilo treba plačati za simultani prevod med sojenjem, za to so namreč poskrbeli na sodišču. Televizijske hiše so morale plačati le za tehnični dostop, saj ima EBU ustrezne naprave za distribucijo tako imenovanega "pool" signala (technical access to the pool and power supply). Za ta dostop so morale plačati 5,50 švicarskega franka na dan.

BBC sicer veliko svojih zgodb pokrije z neposrednim prenašanjem, kar seveda ni poceni, je menil Steel, vendar je precej manj drago, kot je bilo nekdaj, saj je satelitski prenos precej cenejši.

Kaj pomeni domneva nedolžnosti in kaj termini osumljenec, obdolženec, obtoženec, obsojenec, je jasno definirano v zakonu o kazenskem postopku, ustavi in mednarodnih dokumentih. Ker pa so eno besede na papirju in drugo praksa, sem v diplomskem delu z enakim naslovom, kot ga ima ta članek, raziskala, ali novinarji v Sloveniji spoštujejo "besede na papirju". In rezultat? Ne.

V 144. členu zakona o kazenskem postopku je zapisano, da je osumljenec tisti, zoper katerega se vodi predkazenski postopek. O obdolžencu govorimo, ko zoper osebo teče preiskava, ali je zoper njo vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba. Če postane obtožnica pravnomočna, govorimo o obtožencu. Obsojenec pa je tisti, zoper katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovoren. To pomeni, da pritožba ni več možna.

V 27. členu ustave je opredeljena domneva nedolžnosti: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo." Tako opredelitev najdemo tudi v 11. členu splošne deklaracije o človekovih pravicah, 6. členu Evropske konvencije o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 14. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. In ker govorimo o novinarstvu - v 8. členu novinarskega kodeksa je zapisano: "Kadar novinar obvešča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen."

To pomeni, da mora novinar do pravnomočnosti sodbe uporabljati posebno slovnično obliko, in sicer "naj bi z deležnikom na l" npr. naj bi umoril.

Ob naštevanju teh definicij ne smemo pozabiti, da so v njihovem ozadju ljudje. Napačna uporaba termina lahko spremeni nedolžno osebo v krivca. In tako se znajdemo pri pravnem in moralnem varstvu, o čemer govori Ivanjko1. Med tem, ko pravno varstvo predstavlja varovanje temeljnih pravic, življenja in zdravja, nam moralno varstvo zagotavlja duševni mir, dostojanstvo ipd. In ravno medijem pripisuje Ivanjko pomembno vlogo pri zagotavljanju slednjega. Vendar ugotavlja, da je človek v medijih pogosto uporabljen kot stvar.

Tudi Čeferin2 je kritičen do medijev, saj pravi, da ne pozna države: "/…/ kjer bi tako pogosto ignorirali načelo, da je nekdo nedolžen, dokler ni pravnomočno kaznovan, kakor v tej državi."

Kritiki Ivanjka in Čeferina lahko pritrdimo na podlagi rezultatov diplomskega dela. Analiza člankov o Jaki Demšarju, Borisu Šuštarju in Marku Šubicu v Delu in Slovenskih novicah je pokazala, da novinarji ne spoštujejo domneve nedolžnosti in pomenskih razlik med termini. S tem se je tudi porušila moja hipoteza, da Delo kot kakovosten časopis spoštuje domnevo nedolžnosti in pomenske razlike med termini, Slovenske novice kot tabloid pa ne. Kot napačen se je izkazal tisti del hipoteze, ki se je nanašal na Delo, čeprav velja opozoriti, da bi tudi Novice kljub tabloidnosti morale spoštovati pravila. Omenjene definicije veljajo za vse.

Zdaj pa si oglejmo nekaj primerov napak.

Demšar je bil načelnik uprave za notranje zadeve Kranj. Oktobra 1999 so trije policisti zoper njega vložili kazensko ovadbo, ker naj bi prekoračil pooblastila in prekomerno zapravljal dovoljene vsote denarja za službeno reprezentanco. Naslednji mesec je ovadbo vložila še uprava kriminalistične službe. Ovadba se je nanašala na sum storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Demšar naj bi naročil komandirju kranjske policijske postaje, naj ne kaznuje sedemdesetletne ženske, ki je po kolesarski stezi peljala v napačno smer. Februarja 2001 je kranjsko okrožno državno tožilstvo ovrglo vse kazenske ovadbe.

Novinar Dela se je postavil na Demšarjevo stran, ob tem pa je pozabil spoštovati domnevo nedolžnosti drugih vpletenih. Tako je v članku, 8. julija 1999, identificiral tri policiste, ki naj bi proti Demšarju podali ovadbo, čeprav uradno še ni bilo jasno, kdo so trije policisti. Novinar je celo privlekel na dan njihove domnevne grehe iz preteklosti; eden naj bi nekoč vinjen vozil avto; drugi naj bi prometnim kršiteljem vračal vozniška dovoljenja. Ob tem pa je še napisal, da "trojka išče dlako v jajcu".

Drugi novinar Dela, je ravnal drugače. V članku, 20. decembra 2000, je napisal, da je bil Demšar "odstranjen" s položaja. Tukaj se seveda spomnimo na madeže, ki jih je treba odstraniti, osebo pa ponavadi odstavimo s položaja ali zamenjamo. Da pa ne bi kdo podvomil o Demšarjevi krivdi, je novinar zaključil: "Nekdanji minister Borut Šuklje je že moral imeti nekaj ›trdnega‹ v rokah, da se je odločil za odstranitev Jake Demšarja s položaja direktorja kranjske policijske uprave."

Slovenske novice so imele od vsega začetka negativen odnos do Demšarja. Že v prvem članku, 8. julija 1999, lahko preberemo: "Nekatere obtožbe vsekakor držijo in če smo natančnejši - čeprav le po neuradnih informacijah - so tudi že dokazane."

Za konec še nekaj statistike. Delo je objavilo šest člankov, napake so se pojavile v treh. Novice so objavile štiri članke in tudi tukaj so se napake pojavile v treh člankih. Zanimivo pa je, da so Novice tik pred odločitvijo kranjskega tožilstva objavile dva članka, ki ju je napisal Demšar in v katerih pojasnjuje, da so bile vse obtožbe izmišljene.

Novembra 2000 so ljubljanski kriminalisti aretirali takrat državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo dr. Borisa Šuštarja. Osumili so ga in kasneje obtožili jemanja podkupnine, ki naj bi mu jo dal nek podjetnik v zameno za nepovratna sredstva ministrstva za gospodarstvo. Šuštarju naj bi pri tem pomagali njegova žena Rozana Šuštar, Boštjan Šoba in Stane Droljc. Junija 2001 je bil Šuštar prvostopenjsko obsojen zaradi jemanja podkupnine na tri leta zapora, sedem milijonov tolarjev kazni in dveletno prepoved opravljanja poklica povezanega z upravljanjem proračunskih sredstev. Droljc je bil na prvi stopnji obsojen na leto dni zapora in tri milijone tolarjev kazni zaradi pomoči pri jemanju podkupnine. Šoba je bil zaradi lažnega izdajanja za uradno osebo prvostopenjsko obsojen na štiri mesece zapora pogojno s preizkusno dobo dveh let. Oproščen pa je bil obtožbe pomoči pri jemanju podkupnine. Šuštarjeva je bila na prvi stopnji oproščena. Tožilstvo in obramba sta se pritožila na razsodbo, vendar višje sodišče do dne, ko je bil ta članek oddan, še ni odločalo o pritožbi. Šuštar je podal kazenske ovadbe zoper nekatere osebe, ki so vodile preiskavo oz. postopek. Trdi, da je žrtev politične zarote.

Pri tem primeru si oglejmo, kako lahko novinar posredno krši domnevo nedolžnosti, ne da bi pri tem napisal npr. jemal je podkupnino.

Novinar Dela je v članku, 20. decembra 2000, v prizadevanju po čim večjem senzacionalizmu postavil dogajanje v takšen kontekst, da je Šuštar prikazan kot nevaren zločinec. Tako izvemo, da so Šuštarja zjutraj "skozi stranska vrata vtihotapili v sodno palačo". Tukaj je potem "vladalo obsedno stanje". Varnostniki sodišča in kriminalisti so si "pozorno ogledovali vsakega mimoidočega". Eden izmed kriminalistov se je "kljub oblačnemu in deževnemu vremenu ves čas skrival za črnimi sončnimi očali". Opis ustreza prizorom iz mafijskih filmov, v katerih skesan član mafije priča proti ostalim, zato ga kriminalisti skrbno varujejo, da ga ne bo kdo ubil.

Najbolj direktno kršenje domneve nedolžnosti najdemo v Slovenskih novicah, 13. novembra 2001. Novinar je napisal, da je bil za Šuštarja odrejen pripor: "Razlogi: ponovitvena nevarnost in vplivanje na priče oz. uničenje dokazov. Resnici na ljubo: za vse je imel dr. Boris Šuštar polna dva dneva časa. Ne dvomimo, da je priložnost temeljito izkoristil."

Pri kršenju domneve nedolžnosti velja omeniti tudi fotografije. Delo in Slovenske novice sta 13. februarja 2001 objavila fotografijo Šuštarja, vklenjenega v lisice, Delo celo na prvi strani. Najboljši komentar takih fotografij lahko najdemo v Sobotni prilogi3, kjer je Luj Šprohar napisal: "Časi javnih obešanj in giljotiniranj so že za nami, ali pa morda ne." V primeru Šuštar se je pokazalo tudi nepoznavanje terminov. Novinar Dela je v podnaslovu članka, 28. aprila 2001, pravilno napisal "na sojenju dr. Borisu Šuštarju in soobtožencem (podčrtala P. M.)", saj je bila obtožnica že pravnomočna, v prvem stavku vodila pa govori o Šuštarju in soobdolžencih. V nadaljevanju članka še enkrat uporabi soobtoženci. Zanimivo je, da je isti novinar v članku, 10. februarja 2001, dosledno uporabljal termin obdolženec in soobdolženci, ker takrat obtožnica še ni bila pravnomočna. Kako je možno, da enkrat uporablja pravilni termin, drugič pa napačen. Odgovor najdemo v viru informacij. Članek s pravilnim terminom je nastal na podlagi izjav predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča Aleša Zalarja. Članek z napačnim terminom pa je bil le obnova celotne zgodbe. Novinar je torej uporabljal kot vir prejšnje prispevke in ne strokovni vir.

Podobne napake najdemo tudi v Slovenskih novicah. Novinarje najbolj begata termina obdolženec in obtoženec.

In če zopet zaključimo s statistiko. Od 24 člankov v Delu jih je 12 vsebovalo napake - v dveh sta bila napačno uporabljena termina obdolženec in obtoženec, v desetih primerih je bila kršena domneva nedolžnosti. Pri Novicah pa je vsebovalo napake enajst člankov od 15. V devetih je bila kršena domneva nedolžnosti, v enem je bil še napačno uporabljen termin obtoženec, napačna uporaba pa se je pojavila še v dveh člankih.

Šubic je bil oktobra 2001 pravnomočno obsojen odvzema mladoletne osebe, ker je marca 1997 izpred vrtca odpeljal sina Jurija. Nekaj časa sta bila v tujini, julija 2001 pa so ju našli policisti v Kranjski Gori. Kaznovan je bil z letom dni zapora pogojno s preizkusno dobo petih let.

Novinar Dela je že v prvem članku, 22. julija 2001 napisal: "/…/ kljub raznim ugibanjem, zakaj je Marko Šubic ugrabil Barbarinega sina Jurija /…/ (podčrtala P. M.)". Novice pa so že 29. marca 1997 objavile članek, v katerem je novinar napisal: "Jurija Šubica, avgusta bo star šest let, je iz vrtca ugrabil njegov oče, 30-letni Marko Šubic.(podčrtala P. M.)" V nadaljevanju lahko tudi preberemo "Marko Šubic, oče ugrabitelj". Domneva nedolžnosti?

Tudi v primeru Šubic najdemo napačno rabo terminov obdolženec in obtoženec. Novinarji pogosto ne vedo ali pa pozabijo, da vložena obtožnica še ne "naredi" obtoženca, ampak obdolženca.

Tudi ta primer ni potrdil, moje hipoteze. Delo je objavilo osem člankov, v treh so novinarji kršili domnevo nedolžnosti, v enem pa je novinar uporabil napačen termin. Slovenske novice so objavile le štiri članke, v dveh so novinarji kršili domnevo nedolžnosti, v enem pa je novinar uporabil napačen termin.

Analiza omenjenih člankov je torej pokazala, da niti Delo niti Slovenske novice ne spoštujejo domnevo nedolžnosti in pomenske razlike med termini osumljenec, obdolženec, obtoženec, obsojenec. Novinarji Novic so res naredili več napak, vendar so rezultati Dela kljub temu slabi. V vseh treh primerih v Delu je polovica objavljenih člankov vsebovala napake, pri Slovenskih novicah približno tri četrtine v vsakem primeru. Ponavljajoče se številke kažejo, da napake niso naključne, ampak kronično prisotne. Trije glavni vzroki za napake so neznanje, površnost in senzacionalizem.

Neznanje se kaže v nepoznavanju terminov. Površnost se je pokazala v člankih, kjer so novinarji izmenično uporabljali obliko za izražanje domneve (naj bi z deležnikom na l) in trdilno obliko. Očitno niso videli potrebe, da bi bili pozorni, kdaj lahko uporabljajo katero, pri nekaterih pa je bila izmenična uporaba tudi posledica neznanja. Senzacionalizem se je pokazal predvsem pri uporabi bombastičnih naslovov (Mafije se vsak boji - Delo, 20. 4. 2001:17), namigovanj na zarote in spektakularnih opisih sojenj.

Ali lahko odpravimo vzroke napak? Mediji se branijo, da morajo biti senzacionalistični, če hočejo preživeti na trgu, vendar to ni opravičilo za neznanje in površnost. Prednost domneve nedolžnosti in terminov je v tem, da so jasno definirani. Izgovor, da je prišlo do napake zaradi nejasnosti tukaj ni mogoč. Novinarji, ki poročajo o kriminalnih dejanjih in sodnih postopkih, morajo dobro poznati zakon o kazenskem postopku in kazenski zakonik Republike Slovenije. Seveda se od njih ne zahteva, da znajo vse definicije na pamet. Pomembno je, da vedo kam pogledati, ko so v dilemi, kaj je prav in kaj ne. Z malce truda lahko tako odpravijo neznanje, z malce več pozornosti pri pisanju pa površnost. Spremembe se seveda ne bodo zgodile čez noč, pomembno pa je, da novinarji delujejo v smeri sprememb na boljše. Glede senzacionalizma pa je vprašanje, do katere mere si lahko kakovostni mediji privoščijo senzacionalizem. Vrnimo se k Delu. Če bo zašel v pretiran senzacionalizem, se lahko zgodi, da bo izgubil bralce, ki v njem iščejo kakovost, hkrati pa ne bo pridobil senzacij željnih bralcev, saj so za te Slovenske novice še vedno bolj privlačne.

"Romi so nenehno predmet odkritega rasističnega govora in pisanja. /…/ Njihovo medijsko pojavljanje je običajno skrajno poenostavljeno in se vrti okrog tematskega sklopa - težave in konflikti. Za slovenske medije so Romi problem, zato se v novinarskem jeziku govori le o ›romskem vprašanju‹ in ›romski problematiki‹. /…/ Romi postanejo manjvredni državljani - državljani, nad katerimi je verbalno (in fizično) nasilje skorajda upravičeno," so v analizi Mi o Romih, Diskriminatorski diskurz v medijih v Sloveniji zapisale avtorice Karmen Erjavec, Sandra B. Hrvatin in Barbara Kelbl (2000: 35) 1.

Od izdaje analize je minilo že skorajda dve leti, vendar se medijsko poročanje o Romih ni spremenilo. Avtorji analiziranih časopisnih prispevkov v obdobju od oktobra 2001 do januarja 2002 se romske tematike lotevajo z enakimi predsodki in enakimi sredstvi argumentiranja, kot so jih opisale avtorice v omenjeni analizi. Novinarji se še vedno zatekajo h klasičnim prijemom sovražnega govora. O Romih pišejo posplošeno kot o pripadnikih določene etnične skupine, ki so že a priori necivilizirani. Na primer v članku Krajani doslej zbrali že sto štirinajst podpisov objavljenem v Večeru, 20. oktobra 2001, novinar piše: "Njihovo vedenje je močno v nasprotju z običajnimi civilizacijskimi pravili, saj vsak dan brskajo po kontejnerjih, jih tudi poškodujejo, okrog se prevažajo z dotrajanimi avtomobili, večkrat jim zavre kri in bi se tepli." Pri posploševanju gre tudi za razpršitev krivde, saj če imajo vsi probleme z Romi, je nekaj narobe z "njimi", ne pa z "nami", pišejo avtorice v analizi Mi o Romih (ibid: 30). Primer tako uporabljene strategije se v pisanju časnikov pojavlja zelo pogosto: "Samo občine, v katerih žive Romi, se najbolj zavedajo, kako težko je izpolniti njihove zahteve, je povedal kočevski podžupan Jože Lindič." (Večer, 8. januar 2002). Pogosta pa je tudi strategija grešnega kozla, s katero krivdo za nastalo situacijo prenesemo na tretjo stranko. Ponavadi je to država, ki je - namesto da bi rešila problem - Rome celo privilegirala: v Dnevniku, 16. januarja 2002, smo lahko pod naslovom Rome bi spravili v geto brali: "Občini in državi so tedaj očitali, da Romom z izplačevanjem socialnih pomoči in podpor ter izdajanjem naročilnic za gradbeni material omogočata gradnjo na črno ter jih s tem v primerjavi s staroselci spravljata v neke vrste privilegiran položaj." Pogosto sta uporabljeni tudi strategiji blažitve in upravičevanja, s katerimi novinar zavestno zmanjšuje (oz. ga celo upraviči) sovražno razpoloženje krajanov, ki na primer nasprotujejo selitvi Romov v njihovo sosesko: "V Grosupljem so Romom uredili lično naselje, a se ti otepajo premestitve. Gre za velika razhajanja v pojmovanju urejenega bivanja." (Dnevnik, 30. november 2001).

Diskurz "mi proti njim" je v poročanju o etničnih manjšinah zelo priljubljeni retorični pripomoček piscev, ki služi socialni kategorizaciji nastopajočih v zgodbi. Povsem odveč je poudarjati, da smo "mi", pripadniki čistega, belega, prizadevnega naroda Slovencev, "oni" pa so v popolnem nasprotju s temi vrlinami. Prevladujoči stereotipi, ki so jih avtorice Erjavec, Hrvatin in Kelbl razdelile v tri tematske sklope, služijo krepitvi pozitivne identitete lastne skupine (ibid: 20-23). V prvo skupino teh stereotipov sodijo tisti, ki trdijo, da so Romi grožnja našemu družbenemu redu: "… vsak dan brskajo po kontejnerjih, jih tudi poškodujejo /…/ večkrat jim zavre kri in bi se tepli …" (Večer, 20. oktober 2001). Druga skupina stereotipov zagovarja tezo, da Romi škodujejo našim ekonomskim interesom: "… občinski svetniki, ki so prepričani, da bi bližina romskega naselja povsem razvrednotila obrtno cono". (Dnevnik, 18. januar 2002). Ker imajo Romi drugačne navade, so tudi grožnja našemu kulturnemu redu (tretja skupina stereotipov): "V okolici novega naselja v Gornjih Lepovčah se povečuje število Romov v neurejenih bivališčih, saj k njim, posebno poleti, prihajajo na daljši obisk rojaki od drugod. Ti so za tamkajšnjo okolico zelo moteči in, kot pravijo nekateri, tudi nevarni. Na robu gozda postavljajo tabore in delajo, kar hočejo. Njihovo vedenje je skregano z običajnimi pravili …" (Dnevnik, 30. november 2001).

Da se novinarji ne zavedajo problematičnosti svojega pisanja, dokazuje tudi poročilo Večera 30. januarja 2002 o kočevskem Romu, ki je zaradi stečaja nekega podjetja ostal brez strehe nad glavo, saj mu je stečajni upravitelj prodal tudi hišo. Najprej zbode v oči nadnaslov Kočevski Romi tarnajo nad državo, občino in politiko …, ki v podtonu nakazuje, da se Romi kar naprej čez nekoga pritožujejo. V vodilu pa novinar zapiše: "Povrh naj bi jim bile kratene človeške pravice, kot narodnostna skupina pa so vse bolj porinjeni na obrobje." (podčrtala avtorica) Poročilo se nadaljuje z očitnimi kršitvami pravic kočevskega Roma. Zakaj je torej novinar uporabil retorični pripomoček naj bi, ki izraža dvom v povedano? Poročilo Sorosovega inštituta, ki je bilo v medijih objavljeno oktobra, je bilo kritično do pravne zaščite Romov kot manjšine, ki je v primerjavi z madžarsko in italijansko manjšino v deprivilegiranem položaju. Zapisali so tudi, da so Romi diskriminirani na področju dostopa do zdravstva, javnih dobrin, javnih storitev in stanovanj ter opozorili na ponavljajoče se proteste nekaterih skupnosti proti naselitvi oz. odselitvi Romov (Dnevnik, 12. oktober 2001).

Tematike člankov, v katerih se pojavljajo Romi, ostajajo - kot so ugotovile avtorice v analizi Mi o Romih leta 2000 - težave in konflikti (ibid: 35). Prispevki pričajo o kulturnih razlikah, problemih s priseljevanjem in sobivanjem z Romi. Od 16 analiziranih člankov dnevnega časopisja je le nekaj pozitivnih izjem, kjer Romi ne nastopajo kot vir zlega in težav. Prvi je članek, ki govori o romskem pisatelju, drugi pa o gradnji prvega romskega muzeja v naselju Kamenci. In zakaj je poročanje o etnični manjšini problematično, če se vrti le okrog težav? "Hkrati s prostorsko, ekonomsko, kulturno in socialno getoizacijo manjšine poteka tako še posebna oblika medijske izključitve in osamitve," menijo avtorice študije Mi o Romih (ibid: 8).

Novinarji se izogibajo vrednostno obarvanemu izrazu Cigan, vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da so v svojem poročanju tudi dejansko vrednostno nevtralni. Odzivi v slovaških medijih, ko je zaradi prisilne sterilizacije romskih žensk izbruhnila afera, pa kažejo, kakšno moč oblikovanja javnega mnenja in ustvarjanja vedno novih predsodkov ima takšno poročanje. V časopisih je bilo takrat po poročanju Delovega dopisnika mogoče prebrati: "… da se Romi množijo kakor zajci, in če ne bomo hitro ukrepali, bo nas belih kmalu manj od te degenerirane rase. /…/ Slovaški Romi so tudi izvedeli, da sploh niso rasa, temveč živali, celo slabši od živali in da bi jih morali sterilizirati kakor pse in mačke, ne da bi jih sploh kaj vprašali." (Delo, 15. oktober 2001).

Decembra so nas ob pločnikih začeli skrivnostno nagovarjati jumbo plakati s sloganom "Moški niso enakopravni". Z novim letom pa se je skrivnost moške neenakopravnosti razkrila: Delo in Slovenske novice sta lansirala novo četrtkovo prilogo Polet (na lepše), nekakšen pandan torkovi prilogi Ona (živeti kot ženska). "Delo in Slovenske novice sta že več let imela žensko prilogo, moške pa ne," je zapisal urednik Poleta v uvodniku k prvi številki. Polet je vsekakor jasno začrtal koordinate svoje identitete. Poleg tega da je opredelil svoje razlike v odnosu do One, se razglasil za revijo moških ("vendar ne na tak način moško, kot so nekatere druge na slovenskem trgu"), za "revijo, ki je namenjena lepšim platem življenja" (medtem ko je Ona, revija žensk, problemska revija, ki se sooča tudi s temnejšimi platmi življenja), nam je zaupal tudi svoj nadvse ugleden pedigre. Ta sega v leto 1945 k reviji Polet, tedniku za telesno vzgojo, preko tednika Poletove povesti in podobe PPP, Tedenske tribune TT in vse do Teleksa. Kdo bi si mislil, da so bile vse to "moške revije"?

Kakor koli že, slovenski revialni prostor je bogatejši za "nov parček", ki se postavlja ob bok na primer Cosmopolitanu in Men‹s Healthu, Glamurju in Playboyu, Evi in Marsu … "Nov parček" ima v odnosu do ostalih vsekakor določene prednosti: že vzpostavljeno tehnično in kadrovsko podporo, distribucijo, krog bralcev, visoko naklado in izjemno nizko ceno. Zaradi teh prednosti bi bilo mogoče pričakovati, da se Oni in Poletu ne bo treba obremenjevati z všečnostjo najširši publiki, z ustrezanjem "širokemu okusu", stereotipom, komercialnosti in potrošništvu. Še toliko bolj, ker se opredeljujeta kot reviji za ženske oziroma moške, saj so ravno na tem področju stereotipi tako zelo v oči bijoči, predvidljivi, dolgočasni in neživljenjski. Ona in Polet bi si lahko privoščila eksperimentiranje, raziskovanje, izzivanje, lahko bi iskala nove rešitve, teme, podobe, osebe, dogodke in kategorije. In morda celo vesoljni Sloveniji odkrila, da je spolna identiteta nekaj nestabilnega, diskurzivno posredovanega in ideološko skonstruiranega. Nekaj takega kot strah: v sredini je votel, okoli ga nič ni, učinkuje pa vseeno. In ravno zato je idealno sredstvo tako za ideološko kakor tudi za komercialno uporabo. Čeprav je pričujoči prispevek namenjen bolj splošnemu razmišljanju o fenomenu ženskih in moških revij in ne ocenjevanju One in Poleta, se je vseeno težko izogniti skušnjavi analize in primerjave njunih vsebinskih struktur. Če je namreč Ona revija za ženske in Polet obravnava "moške teme", potem nam taka strukturna analiza lahko razkrije grobi profil medijske reprezentacije ženskosti in moškosti, kot si ju zamišljata uredništvi obeh publikacij.

Obema revijama je skupen tako imenovani železni repertoar vsake berljive revije: uvodnik; dve kolumni, ženska in moška; intervjuji z močnimi, pomembnimi in uspešnimi oziroma z lepimi, slavnimi in bogatimi (izbor sogovornikov je tak, da obravnava aktualne družbene, politične ali kulturne dogodke; Ona je nekaj časa dajala besedo samo ženskam, zdaj je bolj univerzalna, podobno gre pričakovati tudi pri Poletu) ter oglasi (za razliko od ostalih tovrstnih revij je pri Oni in Poletu pohvalno, da reviji nista nasičeni z njimi; tudi struktura oglaševalcev se med obema revijama razlikuje samo v nekaterih smiselnih podrobnostih: v Poletu pač ne oglašujejo pudra, ki matira, in v Oni ne sredstva proti plešavosti). Poletu in Oni je skupnih tudi nekaj stalnih rubrik, ki, resnici na ljubo, zavzemajo čedalje več prostora v praktično vseh revijah, namenjenih zelo različnim področjem in ciljnim publikam (na primer v prilogi Dela in Slovenskih novic Delo & Dom). To so najprej rubrike, ki predstavljajo trende v prostorskem in industrijskem oblikovanju, kulturi bivanja, oblačenju, ipd. Pri teh rubrikah gre za promocijo "novega sproščenega luksuza", ki je tako rekoč neizbežen pogoj za "sodoben, samosvoj način življenja". Ne glede na ceno, se razume, saj "sta moda in luksuz najprej stvar kulture in šele nato denarja". Revščina in kultura pač ne gresta skupaj.

Potem so tukaj še rubrike o negi telesa in duha, ki zagovarjajo zdravo prehrano, redno rekreacijo in seveda uporabo cele palete kozmetičnih izdelkov ter medicinskih preparatov. Vse skupaj strokovno podprto. In če nas kupovanje razkošnih, s pravilnimi znamkami opremljenih trendovskih izdelkov umešča med peščico sodobnih, samosvojih in kulturnih, nam redna vadba, kvalitetna kozmetika in pozitivno mišljenje brez dvoma zagotavljajo rešitev vseh naših zdravstvenih in čustvenih problemov, težav v odnosih z ljudmi ipd.

Pri teh rubrikah je zanimivo vsaj dvoje. Najprej to, da v vseh revijah na povsem isti način ponujajo in vsiljujejo povsem isto normativno podobo discipliniranega, estetiziranega in medikaliziranega telesa, ki je natrenirano, vitko, napeto, gladko in "fit". Pa ne toliko zaradi zdravja, ampak predvsem zato, ker je to "in". Ljudi seveda ne moremo obtoževati zaradi želje po tem, da bi bili "in", nemara pa bi jim bilo primerno namigniti, da sodobna podoba "fit" telesa, ki se klanja kultu mladosti in poka od zdravja, povsem sovpada z nujnostjo razvitega kapitalizma po frenetični aktivnosti in nenehnemu dvigovanju stopnje potrošnje. In to sovpadanje ni naključno.

Druga zanimivost omenjenih rubrik pa je v tem, da so bile, vsaj pri nas, do nedavnega usmerjene izključno na žensko telo. S pojavom moških revij pa se postopki trendovske estetizacije in discipliniranja razširjajo tudi na moška telesa. Le kako se bodo moški odzvali? Ali bodo postali, tako kot mnoge ženske, tudi oni nezadovoljni s svojim videzom in preobremenjeni z nedosegljivimi lepotnimi ideali, o čemer že pričajo številni primeri tako imenovanega Adonisovega kompleksa? Ali pa se bodo na vse skupaj požvižgali? Ženske se odzvivamo ambivalentno: po eni strani ohranjamo do omenjenih trendov vzvišeno in cinično distanco, po drugi strani pa jih sprejemamo, se jim podrejamo in v njih celo najdevamo drobce svoje želje. In nekje v tej želji tiči uganka … Vendar ne gre biti naiven in verjeti, da je želja osvobojena simbolnih vezi in apolitična.

Poleg omenjenih stalnih rubrik, skupnih Oni in Poletu, se večina tem razlikuje. Polet obravnava kar nekaj specifičnih tem. Najprej je tu tradicija, kjer gre za predstavitev "številnih novinarjev in urednikov, ki so v navedenih revijah (Polet, PPP, TT, Teleks, op. M. H.) pisali zgodovino slovenskega novinarstva". Nato šport, tisti vrhunski, profesionalni, tekmovalni, trdi, tudi ekstremni. Pomembno mesto imajo še avtomobilizem, potovanja, predstavitev slovenskih enologov, kultura in oglasi za rabljena vozila. V Oni so specifične stalne rubrike čisto drugačne, če naštejem samo nekaj značilnih: Med rožami; Ljubljenčki: repati in kosmati; Moj otrok; nasveti odraščajoči Onici, kako ravnati s fanti; Razvajenka in Onina kuhinja.

Komentar je pravzaprav odveč, pa vendarle se ni mogoče načuditi neživljenjski stereotipnosti, ki se skriva pod površjem na videz čisto solidnih revij, ki se naslavljajo na žensko ali moško publiko. V vsakdanjem življenju "tam zunaj" namreč tudi ženske vozijo avtomobile, tečejo maratone, potujejo, so profesionalne športnice … In tudi moški imajo otroke, dobro in radi kuhajo, peljejo na sprehod svoje štirinožne prijatelje, vrtnarijo … Kako bi bilo, če bi na primer v Poletu, nekam med rubrike Dnevi hrumenja, Maratonec in Gladiator, uvrstili tudi rubriko Dojenček in trije moški, ki bi govorila o odnosu očetov in njihovih otrok, ali pa Nevarna razmerja, o odnosih? Zakaj mediji delijo življenjska področja na ženska in moška? V čem je funkcionalnost te delitve? In zakaj se bralci in bralke na osnovi argumenta nekakšne univerzalne "zdrave pameti" in "matere narave" čisto zares tudi identificirajo s temi vlogami in podobami? Ta vprašanja predstavljajo resnične skrivnosti uspeha moških in ženskih revij.

Če že imamo moške in ženske revije, potem se je modro potruditi in razumeti mehanizme, po katerih te revije delujejo na bralce in bralke. Treba je sestaviti skupaj vsaj štiri elemente, ki tvorijo osnovne koordinate teh mehanizmov. Najprej je tukaj medijska mašinerija, od ekonomskih pogojev ustvarjanja posamezne revije do bolj perečih vprašanj novinarske kulture, etike, razgledanosti, znanja, ustvarjalnosti ipd. Drugi element, ki ga je potrebno vključiti v analizo fenomena moških in ženskih revij, je kapital, zlasti vprašanje oglaševanja in multinacionalk. Nadalje ne moremo mimo bralke in bralca, mimo pomena recepcijske raziskave, ki bi nam omogočila preseganje enostranskih obravnav omenjenih revij in dala vpogled v to, kako bralke in bralci doživljajo tovrstne revije. Koliko se z njimi zares identificirajo, kako vplivajo na njihovo vsakdanje življenje, na njihove vrednote, navade, želje in užitke?

Nenazadnje pa se je potrebno soočiti z abstraktno in nestabilno kategorijo spola, ki ima to prikladno lastnost, da je z njo lahko manipulirati. Zato je kategorija spola funkcionalna za zagovor vseh mogočih ideoloških vrednot: "Opazujte, kakšna je vloga moškega elementa v vseh vrstah narave, in videli boste, da so moški v večini primerov skrbniki, osvajalci, tisti, ki imajo moč, tisti, ki hočejo imeti in varovati, tisti, ki hočejo biti želeni, tisti, ki vodijo. Razlogi za to? Preprosto, človeška evolucija!" (Polet, 1, 03, str. 58). Kategorija spola pa je nadvse funkcionalna tudi za oglaševalske uporabe: "V boju proti staranju ali biti ženska danes." (Ona, 4, 02, str. 31). Ali: "Max Factor svetovalnica je zasnovana tako, da se vi naučite osnov ličenja, da bo tudi vaš obraz izgledal kot iz filmskega platna. Osvojili boste osnovno znanje ličenja ter nege kože, ki ga boste lahko s pridom uporabljali v vašem vsakdanjiku." (Ona, 4, 03, str. 61).

Na vprašanje, v čem je funkcionalnost kategorije spola, ne samo v revialnem tisku, ampak tudi širše v družbi, je mogoče dati radikalen, toda v družboslovju že dolgo znan odgovor. Simbolna delitev med spoloma je temeljna, konstitutivna in funkcionalna pri ohranjanju in reprodukciji obstoječega družbenega reda. Manifestira se v političnih, ekonomskih, interesnih, področnih in drugih neenakostih in neenakopravnostih, ki jih je treba za vsako ceno vzdrževati, če ne, se nam vendar lahko poruši obstoječi družbeni red. Iz tega vidika so revije za ženske in moške v svojem jedru konservativne, saj za (re)produkcijo družbenega reda temeljno družbeno delitev funkcij in vlog, delitev na ženske in moške funkcije in vloge, ne postavljajo pod vprašaj, temveč jih na izrazito stereotipen način še poudarjajo. In to kljub svoji navidezni sodobnosti, modernosti, individualistični in trendovski usmerjenosti ter celo družbeni kritičnosti.

Legalizacija prostitucije je tema, ki je okupirala medije v zadnjih mesecih leta 2001. Povod je bilo razmišljanje o legalizaciji prostitucije, ki naj bi jo uzakonili, predlog zakona pa pripravljajo nekateri parlamentarci iz stranke LDS. O predlogu so spregovorili na Televiziji Slovenija v oddaji Studio City, ki je bila na sporedu 29. oktobra 2001. Pogovor sem za podlago svojemu razmišljanju izbrala zato, ker je bil eden prvih in je vzpostavljal govor, ki se reflektira v poznejših razpravah. Oddajo je vodil mag. Marcel Štefančič jr., pogovarjali pa so se Roman Jaklič - LDS, Danica Simšič - ZLSD, mag. Andrej Vizjak - SDS in mag. Janez Drobnič - NSi.

Jaklič razlikuje med dekriminalizacijo in legalizacijo prostitucije in se zavzame za prvo, ki pa naj vodi v drugo. Pove, da se pri nas s prostitucijo ukvarja približno 1400 žensk in moških ter misli, da bi morali probleme, ki nastanejo s tem v zvezi, reševati po nemškem modelu, kjer so prepoznali tri interesne strani. Gre za osebno pogodbo med ponudnikom in klientom, ki je iztožljiva, prisoten pa je tudi lastnik javne hiše, ki v prostitucijo ne sme prisiljevati nikogar. Jaklič kot problem definira, da sedaj nimajo osebe, ki se ukvarjajo s prostitucijo, nobenih pravic, kar je neugodno tudi za kliente, ki zdravstveno niso varni. Vlada jasnega predloga ureditve prostitucije v Sloveniji še nima, ustanovila pa je ekspertno skupino, ki naj bi iskala ustrezne rešitve. Jaklič še poudari, da je zaradi odpiranja tabu teme tudi sam stigmatiziran, pa vendar govori le o stvareh, ki se v našem prostoru že dogajajo. Potrebno je o tem spregovoriti, dati tistim, ki se s tem ukvarjajo, zaščito in tiste, ki se s tem okoriščajo, preganjati. Treba je urediti socialni in zdravstveni položaj izvajalcev, preprečiti prisiljevanje in okrepiti boj proti spolnim zlorabam.

Simšičeva kot problem postavlja pravice, ki izhajajo iz dela, v tem primeru iz prostitucije. Poudari pa, da je legalizacija lahko tudi vzpodbujanje suženjskega odnosa. Sedaj preganjajo le prostitutke, stranka pa se izmakne nadzoru. Odgovorna morata biti oba. Suženjski položaj prostitutk se pozna tudi v njihovem nizkem družbenem statusu. Država mora nuditi varnost vsem državljanom in državljankam v okvirih, ki so možni. Vizjak postavi razliko med kaznivimi dejanji, ki so povezani s prostitucijo, in prekrškom. Prve je treba preganjati, do drugih pa je potrebno delovati tolerantno in jih povezati s pravicami. Govoriti o dekriminalizaciji pa pomeni dovoliti zvodništvo, ker je kriminal predmet obravnave v kazenskem zakonu. Temu odločno nasprotuje, saj bi z dovoljenim zvodništvom vzpodbujali niz novih kaznivih dejanj, kot je na primer trgovina z belim blagom, droge in drugo. Tudi problem zdravstvenih in socialnih pravic ni pravo vprašanje, saj so lahko prostitutke zavarovane kot občanke in imajo vse pravice iz tega zavarovanja. Ni pa to legaliziran poklic, ki bi prinesel s sabo vso organizacijo dejavnosti kot službe. Pri urejanju prostitucije je treba paziti, da se ne sprožajo nestrpnosti, temveč je potrebno do problema vzpostaviti neko socialno tolerantnost in prostitucije dodatno ne kriminalizirati. Ne smejo pa se ustvarjati pogoji za širitev prostitucije.

Drobničev govor je ves čas nepovezan, stavkov ne pove do konca, včasih izgovarja le posamezne besede, zato je povzemanje težje kot pri ostalih sodelujočih. Po njegovih besedah legalizacija prostitucije ne pride v poštev, mora pa se urediti področje. Stranka je proti dekriminalizaciji prostitucije, ker to pomeni dovoliti organiziranje. Treba je sprejeti ukrepe, ki prostitucijo zmanjšujejo in omilijo škodljive posledice. Tudi pravice iz dela imajo slabe plati. Ali naj prostitutki, ki izgubi delo v bordelu, iščejo isto delovno mesto na zavodu za zaposlovanje, se vpraša Drobnič? Ali so po izgubi dela upravičene do nadomestila? Z legalizacijo bi prostitucijo le promovirali, treba pa jo je zmanjševati in preprečevati. Z legalizacijo bi se prostitucija razširila v ekstremno ponudbo tudi z marketingom. Povečal bi se obseg prostitucije, tudi ekstremne oblike, kot je mučenje. Potrebno je sprejemati ukrepe, da se prostitucija ne bo razširjala, da se omilijo slabe posledice. Pomoč žrtvam, ki so prisiljeno vključene, bi lahko nudila vključenost civilne sfere v javne zavode. Ti bodo pomagali pri vrnitvi. Ne sme se torej razmišljati le o legalizaciji, temveč o zmanjševanju.

Najmanj v razgovoru nam pove predstavnica Združene liste. Poleg nekaj že dolgo znanih fraz o suženjskem odnosu in o odgovornosti obeh izvemo le še to, da se stranka zavzema za dodelitev pravic, ki izhajajo iz dela in je proti legalizaciji, ker ta vzpodbuja suženjstvo. Legalizacijo odkloni tudi predstavnik Nove Slovenije, odkloni tudi dekriminalizacijo. Zavzame se za ukrepe, ki bi prostitucijo zmanjševali, pri tem pa vidi priložnost za vstop "civilne sfere", ki bi prostitutke pripravljala k "vrnitvi" in pomagale tistim, ki so v prostitucijo prisiljene. Ne zavzema pa se tudi za pravice, ker imajo te "dve plati". Nasprotovanje legalizaciji pojasni tako, da jo poveže z ekstremnimi oblikami spolnosti oz. nasilja in promocijo. Oba predstavnika nasprotujočih si strank odklonita legalizacijo, čeprav so razlogi različni. Pri prvi gre za ponižanje in podreditev žensk, pri drugem pa za moralno nesprejemljivost. Za oba je značilno tudi to, da prostitucijo vežeta na ženske in o moških ne spregovorita. Prava razlika se pokaže, ko prva sogovornica poveže problem s pravicami iz dela, ki ga posameznica opravi, drugi sogovornik pa z javnimi programi za zmanjševanje prostitucije. Položaj tistih, ki se s prostitucijo ukvarjajo, bi torej ostal enak, javni denar pa bi bil usmerjen v programe reševanja iz objema nemorale. Razlika je bistvena in paradigmatska, saj predstavlja vzorec ločitve med levico in desnico. Ne prva in ne druga pa o dejanskih težavah ne spregovorita in ne povesta, kaj je njuno stališče, čeprav je Drobnič le nekoliko bolj jasen.

Prava razprava poteka med predstavnikoma Liberalne demokracije Slovenije in Socialne demokracije Slovenije. Po podrobnem branju vidimo, da sta si njuna stališča bolj podobna, kot izgleda na prvi pogled. Odmisliti moramo povsem odvečen nesporazum okoli dekriminalizacije. Jaklič že na začetku pove, da se ta nanaša na prekršek in ne na kazniva dejanja, Vizjak pa nasprotuje dekriminalizaciji dejanj, določenih v kazenskem zakonu. Poudari pa, da je potrebno biti tolerantnejši do prekrška. Oba sta torej za dekriminalizacijo, nasprotujeta si le zato, ker igrata igro idejnih nasprotnikov. Konflikt med njima je le navidezen. Oba se zavzemata za pravice in izboljšanje statusa tistih, ki prostitucijo ponujajo. Kljub temu pa je Vizjak na razgovor nekoliko bolj pripravljen in odpre vrsto tem, ki kažejo na to, da se stranka LDS ni ravno najbolje pripravila na zagovarjanje legalizacije prostitucije. Opozori na nevarnosti organizirane prostitucije, na določeno raven pravic, ki že obstajajo, in na nekatere nejasnosti, ki so povezane s statusom prostitucije kot registriranega dela. Bistveno je vprašanje, kaj se legalizira, prostitucija ali individualni odnos med ponudnikom in povpraševalcem? Podobno kakor Simšičeva tudi sam poudari, da se ne smejo ustvarjati pogoji za širitev prostitucije. Prava zaveznika sta torej bila Vizjak in Jaklič, Simšičeva se jima je le nekoliko približala, Drobnič pa je ostal s svojimi stališči sam. Takšno razmerje sil med samim pogovorom nihče ne spregleda. Drobnič in Vizjak se obnašata kot opozicijska partnerja, Simšičeva in Jaklič pa ne kažeta povezanosti. Razmerje ne spregleda voditelj oddaje, ki v zaključku kot somišljenike med seboj poveže stranke pozicije nasproti strankam opozicije.

Televizijski razgovor pa ne pokaže samo na politične relacije in razmerja. Pokaže na način, kako se v našem političnem prostoru urejajo pravice ljudi, pišejo zakoni in ustvarja javno mnenje. Zagovorništvo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, je le navidezno. Z njihovimi pravimi težavami se ne ukvarjajo dosti, kaj šele, da bi jih kdo povabil k pisanju zakonodaje in jim podelil enakopraven glas. Z zakonom želijo urejati življenja ljudi, ki nimajo vpliva in družbene moči. Temelj demokratičnega odločanja je možnost politične participacije, še sploh takrat, ko se sprejemajo odločitve, ki vplivajo na vsakdanje življenje neke skupine ljudi. Vprašanje reprezentacije v tem kontekstu se postavi na mejo med dekriminalizacijo in legalizacijo. Če je javno zagovorništvo še zaželeno pri prvem vprašanju, mora pri drugem prenehati, saj nevarnosti pregona ni več. Na vprašanje o legalizaciji morajo imeti vpliv ljudje, ki se s tem ukvarjajo, ker nosijo posledice sprejetih odločitev.

Dekriminalizacija je zato način urejanja niza problemov, ki jih imajo predvsem ženske, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Prepoznavanje enakopravnosti obeh, ki sta vključena v odnos, je podlaga za svobodnejše delovanje. Pomembno je ustvarjati okolje, v katerem zlorabe, izkoriščanje in nasilje niso mogoči. Možen mora biti izstop iz prostitucije takrat, ko se zanj odločijo ženske ali moški sami. Prostitucija je namreč pogosto občasna, začasna ali dopolnilna dejavnost, ki preneha. Bolj ko je prostitucija institucionalizirana, manjša je možnost izstopa. Zato so bordeli oziroma javne hiše ena slabših možnosti, ki daje moč predvsem organizatorjem, ki delujejo kot delodajalci. Iluzorno je namreč pričakovati, da bo ta delodajalec deloval drugače, kot delujejo delodajalci nasploh. Prav tako iluzorni so bordeli, ki jih izvajalke organizirajo same, si delijo stroške in si avtonomno najemajo varnostnike. Bordel je torej oblika organizacije, ki svobodne odločitve omejuje in zmanjšuje avtonomijo, zato so možnosti izstopa bistveno manjše. Zato je prostitucijo potrebno najprej dekriminalizirati, za kar obstaja dokaj močan politični konsenz. Naslednji koraki pa ne smejo biti le predmet odločitve "ekspertne skupine", ki je po Jakličevih besedah organizirana pri vladi, temveč predvsem vpliva tistih, ki jih vse skupaj najbolj zadeva.