Medijska preža št. 13, zima 2002

Leta 1976 je novinar časnika Arizona Republic Dan Bolles sprejel povabilo enega od svojih virov na srečanje v hotelu v središču Phoenixa. Tam naj bi izvedel podatke, ki jih je potreboval za članek o organiziranem kriminalu in goljufijah z zemljišči. Njegov vir se ni pojavil in Bolles se je po nekaj urah čakanja odpravil k avtu na parkirišču pred hotelom. Ko je obrnil ključ, je pod njegovim avtom eksplodirala bomba. Zdravniki so mu v naslednjih dneh amputirali obe nogi in roko in mu tako poskusili rešiti življenje. Zaman. Dan Bolles je umrl deset dni po atentatu.

"To je bil zadnji primer, da je ameriški novinar izgubil življenje na domačih tleh, ker je brskal za informacijami za članek," je povedal Brant Houston, vodja IRE, novinarske organizacije, ki povezuje ameriške preiskovalne novinarje in urednike. Leto pred tem dogodkom je peščica preiskovalnih novinarjev ustanovila IRE. Na prvi nacionalni konferenci, ki je bila v Indiannapolisu le nekaj dni po umoru, se je skupina članov odločila, da so bo odpravila v Phoenix in dokončala, kar je Bolles začel. Nekateri so dali odpoved v svoji službi, drugi so vzeli dopust. Tretji so šli v Phoenix s podporo matičnih hiš. "Njihovo sporočilo podkupljenim lokalnim veljakom je bilo: lahko ubijete novinarja, a s tem ne boste preprečili razkritja umazanih poslov, saj boste na grbo dobili štirideset drugih. Pobijte teh štirideset novinarjev in prišlo bo dvesto novih."

Umor v Phoenixu je bil posebej grozljiv, ker se je zgodil sredi belega dne v središču velikega mesta in je upravičeno razjezil novinarsko srenjo, predvsem pa Bollesove kolege iz IRE. Bolles je bil namreč od ustanovnih članov organizacije. (Kljub temu so nekateri novinarji, tudi člani IRE, nasprotovali novinarski križarski vojni, kot so jo poimenovali, in se niso odzvali na poziv Boba Greena, dvakratnega Pulitzerjevega nagrajenca, da se odpravijo v Phoenix. Med njimi so bili tudi novinarji časnikov The New York Times in Washington Post.) Skupina prostovljcev iz osemindvajsetih medijev je po petih mesecih preiskovanja začela objavljati serijo člankov o korupciji v Phoenixu. Ponatisnili so jo časniki in televizijske postaje iz številnih zveznih držav in ameriški preiskovalni novinarji so si s tem dejanjem tudi zavarovali hrbet za prihodnje nevarne preiskovalne naloge.

Spletna stran in revija IRE

Bollesov umor in tako imenovani Projekt Arizona sta IRE trdno zasidrala v zavest Američanov. Iz obrobne skupine preiskovalnih novinarjev, ki so se povezali leta 1975, ker niso hoteli ob vsaki zgodbi znova odkrivati Amerike oziroma ker so hoteli deliti ideje in preiskovalne tehnike, se je razvila organizacija, ki danes hrani eno največjih baz podatkov za preiskovalne novinarje in ki se lahko postavi po robu vsem, ki ogrožajo preiskovalno novinarstvo.

Nekatere spletne strani IRE so namenjene le članom, toda tudi naključni obiskovalci njihove domače strani www.ire.org. se lahko dokopljejo do številnih zanimivih podatkov, ki jim morda pomagajo pri njihovemu delu. Večino članstva predstavljajo preiskovalni novinarji in uredniki, ki so se jim v zadnjih letih začeli pridruževati še profesorji, študenti, pisatelji in svobodnjaki. Poleg spletnih strani z nasveti in članki iz obsežne baze podatkov je članom (članarina znaša 50 dolarjev na leto) namenjen tudi dvomesečnik The IRE Journal.

Dostop do podatkov po 11. septembru

V zadnji številki (januar/februar 2002) so objavljeni predvsem članki, ki so tako ali drugače povezani s posledicami septembrskih terorističnih napadov.

Dostop do podatkov je po septembru v ZDA postal eno od najpomembnejših vprašanj, saj so številne vladne ustanove nenadoma onemogočile dostop do podatkov na internetu. "Številni politiki in celo kolegi menijo, da je danes nepatriotsko od vladnih predstavnikov zahtevati določena pojasnila," pojasnjuje Brant Houston. "Le malokdo se v medijih sprašuje, kakšen smisel ima poostreno varovanje na letališčih v primeru, ko osemdesetleni možakar potiska voziček s svojo devetinsedemdesetletno ženo, ki mora nato vstati in praktično omahniti skozi napravo za iskanje kovin."

Vodilni članek v reviji pripoveduje, kako so se novinarji s svojimi preskovalnimi metodami lotili brskanja za podatki, ki bi osvetlili septembrske dogodke; sledijo krajši prispevki, ki razkrivajo, kako so vladne ustanove onemogočile dostop do njih, in mnenja, po katerih si morajo novinarji zato prizadevati, da bi zmanjšali moč, ki jo je v zadnjih mesecih začela kopičiti ameriška izvršna oblast. (Pomembno vlogo pri razkrivanju podatkov so v zadnjih mesecih odigrali tudi novinarski raziskovalci in dokumentalisti, ki so po naključju prav v tem času preselili iz knjižnic v deske uredništev.) Charles Davis, vodja Centra za svobodo informacij na Unvierzi Missouri v Columbiji, opozarja, da je vladna namera intervjuvati 5000 moških iz Bližnjega vzhoda, da bi se dokopali do podatkih o teroristih, le vrh ledene gore ukrepov, ki omejujejo svobodo posameznikov in ki vladi omogočajo, da ravna kot hoče, ne da bi jo pri tem kdor koli nadziral.

Knjige preiskovalnih novinarjev

Med drugimi članki velja omeniti celoletni pregled knjig s področja preiskovalnega novinarstva. Steve Weinberg, nekdanji izvršni direktor IRE in profesor na Fakulteti za novinarstvo Univerze Missouri v Columbiji, je tako kot vsako leto tudi letos v The IRE Journal predstavil najpomembnejše knjige, ki so jih lani napisali preiskovalni novinarji: njihove teme segajo od hladne vojne do terorizma, od igralniškega zakulisja do škandalov med računalškimi velikani, od krvi, ki maže trgovino z diamanti, do različnih kriminalnih dejanj, od umazanih trikov prehrambene industrije do zlorab v skrbniškem sistemu.

Reportažo o okoljevarstvenih bombah - zarjavelih in zastarelih posodah za gorivo na bencinskih črpalkah - spremlja tudi ozadje, v kateri je prispevek nastajal. Novinarka MaryJo Sylwester mu je ob rob pripisala še nasvete za kolege, ki bi se radi lotili preiskovanja sorodnih zgodb, ki jih je še veliko na voljo, in pripisala spletne strani, kjer lahko dobijo potrebne podatke. Paul Newton je napisal članek o bankah podatkov o DNA novorojenčkov v Michiganu, ki so jih pozneje lahko zlorabljali; policisti so jih na primer uporabili kot dokazno gradivo v različnih kriminalnih preiskavah in tako posegali v zasebnost novorojenčkov, ko so odrasli.

Mark Douglas je predstavil svojo preiskovalno zgodbo o pedofilih s Floride, ki se kljub izrecnemu ukazu sodišča, da se po izpustitvi ne smejo naseliti v bližini šol in vrtcev, to počeli v velikem številu, ne da bi se zato sploh kdo menil. Do podatkov si je pomagal z računalniškimi analizami baz podatkov. (Na istem naslovu kot IRE, torej na Fakulteti za novinarstvo Univerze Missouri v Columbiji, deluje tudi nacionalni inštitut za poročanje s pomočjo računalnika - NICAR. Ena od pomembnejših nalog IRE in NICAR je vodenje tečajev za poročanje s pomočjo računalnika, na katerih novinarji spoznavajo programe za analizo podatkov in preučevanje baz.) Njegovo zgodbo dopolnjuje članek Diane Hunt, ki je razkrivala spolne zlorabe otrok med učitelji in se dokopala do presenetljivh podatkov o številnih obsojenih zlorabljevalcih, posiljevalcih, narkomanih in tatovih, ki so se po izpustitivi iz zapora preprosto preselili iz kraja A v kraj B in tam nadaljevali svojo učiteljsko kariero. Pristojni uradniki so večinoma celo vedeli za njihova kazniva dejanja, a niso znali dovolj hitro ukrepati, da bi obsojene pedofile držali stran od otrok.

Nasveti preiskovalnim novinarjem

Prispevke spremljajo nasveti kolegom, kako priti do potrebnih podatkov in kako jih uporabiti v svojih prispevkih. Na koncu novinarju tudi poročajo, če so njihove zgodbe imele učinek. Po seriji prispevkov o učiteljih, ki so spolno zlorabljali otroke v Teksasu, so v tej državi sprejeli zakon, po katerem je policija začela zbirati podatke o obsojenih zlorabljevalcih in jih posredovati pristojnim učiteljskim inšpekcijskim službam. Revija je tudi dober vir informacij za vse novinarje, ki si želijo dodatno izobraževati, saj so v njej pogosto objavljene ponudbe za različne novinarske štipendije. Preiskovalni novinarji in uredniki pa svojim članom pomagajo tudi na druge načine: v reviji in na spletni strani IRE so pred kratkim začeli s posebno akcijo, v kateri plačujejo del članarine kolegom, ki so v zadnjem času izgubili službo, saj so v zadnjih letih novinarske hiše začele množično odpuščati svoje zaposlene. Člani IRE imajo namreč poleg dostopa do vseh virov podatkov tudi popust pri knjigah o preiskovalnem novinarstvu.

Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Najpomembnejši cilji so sodelovanje in pomoč preiskovalnim novinarjem v Bolgariji, razvoj mreže preiskovalnih novinarjev v državi in izdelava spletne strani z bazami podatkov.

Združenje bolgarskih preiskovalnih novinarjev je nevladna organizacija, ki je bila ustanovljena oktobra 2000. Odbor ustanoviteljev je sestavljalo šest najbolj uglednih bolgarskih preiskovalnih novinarjev: Zoya Dimitrova (168 ur), Iovo Nikolov (Kapital), Anna Zarkova (Trud), Hristo Hristov (Demokarcija), Stanimir Vaglenov (24 ur) in Velislav Rusev (Sega). Njihove izkušnje, profesionalni pristop in ugled, ki ga uživajo v državi, bodo menda jamčili za to, da bo združenje dobro sprejeto. Za predsednico so izvolili novinarko Zoyo Dimitrovo.

Poudariti je treba, da združenje preiskovalnih novinarjev Bolgarije ne prejema nobene finančne pomoči od vlade ali od gospodarskih družb. Čeprav je združenje neodvisno od gospodarskih in političnih vplivov, je njegovo delovanje hkrati omejeno zaradi bornih finančnih sredstev.

Ciljna skupina združenja so preiskovalni novinarji lokalnih in nacionalnih medijev. Združenje ima danes že 29 članov, ki so zaposleni v tisku ali pri elektronskih medijih. Članstvo vsakega novega člana mora biti potrjeno s strani enega od ustanoviteljev združenja preiskovalnih novinarjev, pri čemer so strokovne izkušnje temeljni kriterij za sprejetje novih članov.

Najpomembnejši cilji, ki si jih je zastavilo združenje, so sodelovanje in pomoč preiskovalnim novinarjem v Bolgariji, razvoj mreže preiskovalnih novinarjev v državi, izdelava spletne strani o preiskovalnih novinarjih ter baze podatkov o opravljenih preiskavah, ki bi služila ne le članom združenja, temveč tudi vsem drugim novinarjem v Bolgariji.

Prepričani smo, da bo kot rezultat našega dela združenje postalo organizacija za izmenjavo znanj, podatkov in informacij o preiskavah, organizacija, ki bo omogočila razprave o novih interesnih področjih preiskovalnih novinarjev, da jim bo v pomoč pri njihovem vsakodnevnem delu in da bo utrdilo mrežo preiskovalnih novinarjev ter povečalo strokovnost njihovega delovanja.

Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
IPI Global Journalist tokrat o reakcijah svetovnih medijev na teroristične napade v ZDA, kjer so v fotogaleriji zbrane naslovnice največjih svetovnih časopisov "dan potem" - Afganistan kot prizorišče nevarnosti in mističnosti, o njem novinar Mike Lev, ki je v tej državi izbojeval bitko svojega življenja: kako najti ravnotežje med odgovornostjo očeta in vojnega poročevalca ter preživeti

Kako so mediji reagirali 11. septembra? Kot eden. Dogodki, da je prvo letalo zadelo svetovni trgovinski center in poznejša zrušitev ponosnega dvojčka, je napolnila vse naslovnice časopisov, zaznamovala radijske in televizijske novice, fotografije gorečega velikana sredi Manhattna so bile domala na vsaki spletni strani na vseh kontinentih, državah, mestih. V zgodovini novinarstva se je le redko zgodilo, pišejo avtor Alvin Shuster in sodelavci, da so bili mediji tako soglasni. Za to so imeli tehten razlog. Moskovska Izvestja je 11. septembra 2001 poročala: "Od zdaj naprej bo glavna religija islam in ne več krščanstvo. Kdo bi si mislil, da bo ta sprememba imela svoj konkreten dan in uro."

Naslovi so poskušali kar najbolje odslikati tragedijo tistega dne. Zgodbe so bile polne izjav žrtev, reševalcev, policistov, portretov žrtev, Osame bin Ladna in različnih zgodb iz ozadja, na primer zgodovine islama. Ni manjkalo komentarjev in analiz, ki so bili polni toplega sočutja do ZDA ali pa močnih napadov na njihovo zunanjo politiko. Nekaj časopisov je poskušalo raziskati, kako je napad na ZDA prizadel njihove državljane v ZDA (na primer čilenski dnevnik Diario El Mercurio). Tudi časopisi Bližnjega vzhoda so se osredotočili na svoje ljudi v ZDA, pišoč, da jih je bilo precej ubitih tako v WTC kot v ugrabljenem letalu. Pisanje je bilo zaznamovano z bojaznijo, da bi njihovi ljudje zdaj postali še tarče povračilnih ukrepov in maščevanja ZDA.

Arabski dnevniki so na splošno (z nekaj izjemami) natančno prikazali potek napadov, izrazili strah pred nadaljnjo usodo arabskih Američanov in Muslimanov. Skupaj z obsojanjem terorizma pa je bilo v arabskih medijih mogoče velikokrat zaslediti kritiko ameriške vloge v izraelsko-palestinskem sporu in njene podpore Izraelu. Nek novinar je zapisal, da se ZDA ne bodo mogle upreti terorizmu, če ne bodo spremenile svoje politike na Bližnjem vzhodu.

Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Asa Briggs1: The History Of Broadcasting In The United Kingdom, zajetno delo v petih delih, ki je izšlo pri založbi Oxford University Press, v Oxfordu leta 1995.

Delo zasluži pozornost vseh, ki se resno ukvarjajo z zgodovino elektronskih medijev, saj na 4500 straneh obravnava nastanek in razvoj radia in televizije, obravnava zgodovino najbolj uglednega javnega medija na svetu. Posebej zanimivo za naš prostor in čas je, kako se je javni medij spoprijel s spremembami v svojem medijskem prostoru ter se soočil s komercialno konkurenco. Pričujoče delo je v veliki meri namenjeno zgodovini BBC-ja, saj se zgodovina združbe tesno prepleta z zgodovino oddajanja radijskih in televizijskih programov v Veliki Britaniji. Prve štiri knjige obravnavajo obdobje, ko BBC ni imel prave konkurence na domačih tleh. Vsaka knjiga obravnava obdobje iz zgodovine in za mejnike postavlja letnice, ki so bile prelomne tudi za BBC.

Prva knjiga obravnava obdobje od 1896 do 1927 (Volume I, The Birth of Broadcasting, 1896-1927). Gre za obdobje od odkritja novega medija do začetka oddajanja prvih radijskih postaj in ustanovitve družbe British Broadcasting Company (14. novembra 1922). Danes le malokdo ve, da je najbolj znani javni servis BBC prva štiri leta preživel kot zasebna družba in da se je šele s 1. januarjem 1927 preoblikovala v združbo, s kraljevo listino, ki ji je zagotovila poseben položaj ter hkrati naložila posebne obveznosti do sredine, v kateri je opravljala svojo dejavnost.