N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
uvodnik
mediji in demokracija
radikalni mediji
mediji in politika
izobraževanje novinarjev
politična satira v medijih
evropska medijska politika
20 let medijske tranzicije
splet
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
rtv slovenija
regija
diskurz o balkanu
iz zgodovine medijev
razprave o politiki
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Po nekaterih podatkih je trenutno v Turčiji zaprtih okrog 70 novinarjev, nekateri v zaporih zaman čakajo na obtožnice tudi po več let – Takšno obravnavanje medijev in kratenje pravice svobode govora nista le posledica politike trenutne oblasti, temveč so razlogi zanje večplastni, družbenopolitični in zgodovinski

Razumevanje Turčije in njenega družbenopolitičnega razvoja je v Evropi večkrat zelo površno. Zadnja leta se v Turčiji pospešeno izvajajo reforme za demokratizacijo družbe, predvsem odkar je ta država zaprosila za članstvo v Evropski uniji leta 1999. V presenečenje mnogim je glavni pobudnik in podpornik teh reform vladajoča, sicer islamsko usmerjena Stranka za pravičnost in razvoj (AKP), ki je letos osvojila že tretji mandat. Poleg reform v ekonomiji in politiki so pomembne tudi reforme na področju človekovih pravic, svobode govora in medijev. Najpomembnejša med njimi je gotovo ta, da je dolgo zatirana kurdska manjšina prvič v zgodovini moderne Turčije leta 2009 dobila prvi televizijski kanal, ki predvaja v kurdščini 24 ur na dan.

Toda za zahodne demokracije je kljub vsemu napredku skrb zbujajoče obravnavanje medijev oziroma novinarjev, ki jih pestijo tožbe, nekatere med njimi pa tudi zapori, v katerih zaman čakajo na obtožnice tudi po več let – po nekaterih podatkih je trenutno zaprtih okrog 70 novinarjev.[1] Evropa takšno obravnavanje medijev in kratenje pravice svobode govora mnogokrat razume kot posledico politike trenutne oblasti. Razlogi za takšno situacijo pa so večplastni, družbenopolitični in zgodovinski. Trenutnega stanja ni mogoče razumeti, ne da bi obravnavali zgodovine vojaških udarov in moči vojske, ki je v Turčiji kljub vsem poskusom omejevanja le-te še vedno ena najmočnejših institucij v državi. Predvsem je prisotna v obliki militaristične in nacionalistične mentalitete, ki je že od nastanka republike vztrajno gradila svojo vlogo in vpliv v družbi, tudi prek izobraževalnih ustanov in sodne veje oblasti.

Vojska se ima za branitelja nacionalizma in sekularizma nasproti kot grožnji razumljenim islamskim in kurdskim separatističnim tokovom. Že pod vodstvom ustanovitelja moderne Turčije Mustafa Kemala Atatürka je bila vojska njegovo orožje v boju proti Otomanskemu imperiju in eden glavnih igralcev izgradnje turške nacionalne identitete. Vojska je tako v celotni politični zgodovini države posegala v politiko in izvajala državne udare skoraj vsako desetletje, predvsem takrat, ko se je po uvedbi večstrankarskega sistema na oblasti pojavila kemalistom[2] kritična garnitura. Državne udare je vojska izvajala vsako desetletje; leta 1960, 1971, 1980, in leta 1997 s t. i. postmodernim državnim udarom. Kot poskus državnega udara se šteje tudi 27. aprila leta 2007 na internetu objavljeno generalovo e-opozorilo.

Stari konfliktni vzorec

Z nastopom oblasti islamsko usmerjene AKP leta 2002 se pojavi star konfliktni vzorec zgodovinskega boja med islamisti na eni strani in sekularnimi kemalisti ter vojsko na drugi. Ob politični zmagi AKP-ja naj bi po razkritih podatkih vojska večkrat načrtovala vojaški udar. V zvezi s tem je najbolj znano razkritje ilegalne kriminalne združbe, imenovane Ergenekon, obtožene poskusov izvedbe vojaškega udara. Že leta 2003 naj bi načrtovali teroristične napade, ki bi, kot že tolikokrat poprej, izzvali »nujno« vojaško posredovanje in vzpostavitev novega političnega reda. Prvi, ki so te alarmantne novice posredovali ljudstvu, so bili seveda mediji. Revija Nokta je 29. marca leta 2007 javno razkrila nekatere podatke o poskusih državnega udara in med drugim objavila vojaški spisek vojski zaupanja »vrednih« in »nevrednih« novinarjev. Revija je bila kmalu zatem zaprta in ves njen material zasežen.

V boju proti Ergenekonu se je začela velika kriminalistična akcija, prek medijev pa so počasi na dan prihajale podrobnosti sodelavcev številnih poskusov državnega udara, med katerimi je poleg vojaških osebnosti tudi veliko poslovnežev, odvetnikov, akademikov in ne nazadnje novinarjev ali ljudi, ki izrabljajo novinarski položaj. Tokrat pa tako vladajoča stranka kot velik del ljudstva niso več klonili vojaškim grožnjam. Tako je v vsaki celici turške družbe prisoten nov razkol; na tiste, ki želijo vojaški državni udar, s katerim bi vojska posegla v politiko in preprečila neželenim akterjem politično delovanje; ter na tiste, med katerimi so tako islamsko usmerjeni akterji kot levičarji in liberalci, ki jim je vojaškega poseganja v demokracijo dovolj.

Potreben kritičen pogled

Aretirali in zaprli so mnogo ljudi, med drugim tudi veliko novinarjev. Dejstvo, da so tudi nekateri mediji oz. novinarji sodelovali pri Ergenekonu in poskusu državnega udara, pomeni problem pri spoštovanju novinarske neodvisnosti in svobode govora. Kako se bo vladajoča oblast odzvala in kako bo obravnavala novinarje, ki so obtoženi rušenja oblasti, je namreč dvorezen meč. Oblast se lahko odzove tako legitimno kot nelegitimno. Vlada sicer trdi, da so novinarji priprti zaradi sodelovanja pri terorističnih dejavnostih in rušenju oblasti in ne zaradi novinarskega delovanja kot takega. A vprašanje je, ali in koliko vlada teh okoliščin ne izrablja za obračun z nasprotniki, tudi v medijih, in s tem poskuša utišati kritične glasove.

Obsodbe na račun trenutne oblasti, da zatira svobodo govora in opozicijske poglede, zato potrebujejo kritičen pregled. Na eni strani se veliko provladnih in proislamskih časopisov (na primer Zaman, Vakit, Star in Yeni S¸afak) sooča z mnogimi tožbami, medtem ko se protivladni časopisi (predvsem časopisi medijskega mogotca Dog˘an Group ter Cumhuriyet, glasnik kemalistično-sekularne opcije status quo) ne odrekajo stalni kritiki trenutne oblasti, pa zaradi tega niso sodno preganjani. Po drugi strani pa je oblast marca tega leta zaprla novinarja Ahmeta S¸ıka in Nedima S¸enerja, oba pod obtožnico sodelovanja pri Ergenekonu. Paradoks je ta, da je Ahmet S¸ık sodeloval z revijo Nokta ravno pri razkrivanju ilegalnih dejavnosti Ergenekona. Zato se domneva, da je S¸ık priprt zaradi neobjavljene knjige o zmernem islamskem gibanju Fethullah Gülena in njegovem vplivu na policijo v Turčiji. S¸ener pa v knjigi o umoru armenskega novinarja Hranta Dinka kritizira netransparentnosti oblasti pri razkrivanju tega zločina. Vprašanje je torej, ali je oblast izkoristila okoliščine in preganja tiste ljudi, ki so kritični do vladne politike? Pomembno je tudi dejstvo, da se je skupina novinarjev odzvala na ta problem in pozvala tako oblasti kot novinarje k spoštovanju svobode govora, hkrati pa ostro obsodila sodelovanje in izrabljanje novinarskega poklica pri nelegalnih aktivnostih.

Kaj stoji za velikim številom tožb?

Zanimiv pa je pojav ogromnega števila tožb proti provladnim in protivladnim novinarjem, ki v zvezi z zadevo Ergenekon samo poročajo. Kaj je temu vzrok oziroma kaj stoji za tem? Razumevanje tega poglavja turške politike pa je ključno. Pri tožbah proti novinarjem veliko vlogo igrajo sodniki, tožilci in odvetniki, ki novinarje tožijo kot povračilni ukrep zato, ker so poročali o osebah vpletenih v zadevi Ergenekon – te osebe pa so med drugim tudi odvetniki, tožilci in sodniki sami. Novinarje tožijo na osnovi členov kazenskega zakonika, s katerimi jih bremenijo »razkrivanja informacij« in »vplivanja na sodne postopke«. Sodna veja oblasti v Turčiji je svojevrsten problem, saj je večkrat označena za pristransko in sodelujočo z državnimi strukturami, predvsem z vojsko. Sodstvo v Turčiji sebe prej razume kot branilca nekaterih državnih načel kot pa branilca človekovih pravic.

Tudi evropska komisija v poročilu o napredku[4] ter komisar za človekove pravice v poročilu o svobodi medijev[5] sta večkrat opozorila Turčijo, da je sodstvo mnogokrat pristransko in pod vplivom vojske, ter da mora Turčija izvesti treninge sodnih uslužbencev in reforme pravne veje oblasti, saj je neodvisno in nepristransko sodstvo temelj demokracije. Prvi korak k temu so bile nedavne ustavne reforme, ki so spremenile izvolitve sodnikov ter omejile pristojnosti vojaških sodišč na vojaške zadeve. Ustava iz leta 1982 je namreč omogočala strogo preganjanje vojski nevšečnega političnega delovanja ter tudi de facto omogočala mučenja in likvidacije.

Zelo znane so tožbe proti svobodi govora pod okriljem ultranacionalističnega odvetnika Kemala Kerinçsiza (ki je zdaj zaprt pod obtožnico sodelovanja z Ergenekonom). Odvetnik je pod slovitim 301. členom kazenskega zakonika (žalitev turškosti) sprožil tožbe proti pisatelju Orhanu Pamuku, pisateljici Elif S¸afak in pozneje umorjenemu armenskemu novinarju Hrantu Dinku. Med drugim je pod obtožnico »žalitve sodišča« tožil pet novinarjev, ker so se uprli odločitvi sodišča, ki je leta 2005 v Istanbulu prepovedalo mednarodno konferenco o Armencih iz časa Otomanskega imperija. Odvetnik je med drugim napovedal tožbo proti švedski komisiji za Nobelovo nagrado, ker je po njegovem mnenju Orhanu Pamuku podelila nagrado na osnovi političnih kriterijev. Čeprav tožbe na prvi pogled dajejo vtis, da proti svobodi govora nastopa celotna oblast, so bili omenjeni primeri sproženi kot civilna tožba pod vodstvom omenjenega odvetnika, ker so se nekateri turški državljani čutili »užaljeni«. Povod za tožbe in omejevanje svobode govora je torej mnogokrat posledica predvsem nacionalistične in militaristične mentalitete oziroma ideologije.

Arbitrarna uporaba zakonov

Kazenski zakonik in zakon za boj proti terorizmu (ki so bili sprejeti še v času prejšnje vlade in predsednika) sta torej velikokrat arbitrarno uporabljena s strani nacionalnih čustev v bran turškosti, posledica tega pa je predvsem pravni pritisk na novinarje, ki zaradi strahu pred sodnim preganjanjem, predvsem v zadevi Ergenekon ali zaradi kurdskega vprašanja, izvajajo samocenzuro ali pa se poročanju v celoti odpovejo. Glavne opozicijske stranke, sekularno-kemalistična CHP ter nacionalistična MHP, so proti kakršnikoli spremembi člena 301. Čeprav se AKP delno zavzema za njegovo spremembo in omilitev, predvsem zaradi pritiskov EU, pa nobena stranka ne podpira njegove ukinitve, kar kaže na močan vpliv nacionalistične ideologije, ki je blizu tako levičarskim kot desničarskim političnim opcijam ter vojski in je glavna ovira demokratizaciji Turčije.

Nacionalizem države se vidi predvsem pri obravnavi kurdskega vprašanja. Sicer je kurdska organizacija PKK tudi za Evropo teroristična organizacija, proti kateri naj bi imela Turčija legitimno pravico se boriti, vendar je omejevanje svobode govora, zapiranje novinarjev in ukinjanje časopisov in internetnih strani, ki se ukvarjajo s kurdsko problematiko, znak nelagodja pri soočanju s »kurdskim vprašanjem«. Večina zaprtih novinarjev je v skladu z Zakonom za boj proti terorizmu obtoženih sodelovanja s terorističnimi organizacijami, toda z njihovimi obtožnicami se mnogokrat zavlačuje, postopki pa so pogosto netransparentni, kar ustvarja dodatne pritiske in samocenzuro novinarjev ter sume o arbitrarnosti njihovih aretacij.

Internetna cenzura

Svoboda govora se poleg omenjene žalitve turškosti in boja proti terorizmu omejuje tudi na temeljih žalitve naroda, družine in morale. To je predvsem vidno v funkciji Vrhovnega sveta Radia in televizije (RTÜK), ki nadzira medijske vsebine radia in televizije ter pri zakonu o internetni cenzuri, ki je sicer namenjen preprečevanju otroške pornografije. Tako se na internetu, na televiziji in radiu v skladu z zakonom o Atatürku ne sme žaliti Atatürka, v praksi pa se spekter prepovedi širi tudi na preprečevanje kritik čustev nacionalistov, kemalistov, vojske in konservativcev. Primeri so aretacija raziskovalnega novinarja Ahmeta Şıka, pritiski na TV-programe zaradi razžalitve zgodovinskih osebnosti, kot je Atatürk ali otomanski sultan, ter prepoved prikazovanja homoseksualnih vsebin oz. zapiranje internetnih strani z lezbično in gejevsko vsebino. Najbolj odmevna je ukinitev internetne strani Youtube zaradi videov z vsebino, ki naj bi žalila Atatürka. Toda metode, ki se uporabljajo pri ukinjanju internetnih strani, ne kažejo na upravičenost prvotnih namenov, saj se strani zapirajo arbitrarno, nekritično in v celoti, ter mnogokrat tudi brez vednosti in zatorej možnosti pritožbe njihovih upravljavcev.[6]

Prevladujeta dve medijski skupini

Problem za novinarje je tudi lastniška struktura medijev, v kateri prevladujeta predvsem dve skupini – Doğan in Turkuvaz: prva je bliže kemalistično-sekularistični, druga pa islamski opciji, skupaj pa obvladujeta vse tiskane medije. To so konglomerati, ki imajo široko poslovno strukturo na drugih področjih ekonomije (turizem, industrija, bančništvo, gradbeništvo ipd.), imajo trdne ekonomsko-politične vezi in zaradi tega vplivajo na politiko delovanja svojih medijev. Zato je v medijskih hišah prisoten pritisk urednikov na obravnavane vsebine, prekarni pogoji dela novinarjev, onemogočeno sodelovanje v sindikatih oziroma kazni ali odpuščanja zaradi sodelovanja v z njimi, kar se pridružuje mnogim tožbam, ki skupaj ustvarjajo močno samocenzuro med novinarji.

Sistemski in zgodovinski razlogi so torej pomembni pri razumevanju sedanjega stanja v medijih, svobode govora in človekovih pravic nasploh. AKP kot zmerna islamska stranka sicer v presenečenje mnogim kaže bolj proevropsko politično delovanje kot sekularne, kemalistične, vojaške in ultranacionalistične opcije, hkrati pa kaže elemente avtoritarnosti, saj podobno kot kemalisti in nacionalisti ne dovoljuje kritike. Razdeljena struktura družbe je razvidna tudi v medijih, za razumevanje katerih je potrebno poznavanje političnega in zgodovinskega ozadja. Nastajajo pa novi časniki: še najbolj perspektiven se zdi pluralistični dnevnik Taraf, ki združuje različne opcije novinarjev in publicistov. Mnogi med njimi so se pridružili Tarafu, potem ko so se uprli nevzdržnim razmeram pod okriljem medijskih mogotcev in monopolistov. Taraf vključuje tako manjšinske (kurdske, armenske) kot muslimanske, levičarske in liberalne poglede. Nastal je kot protest in nezadovoljstvo s trenutnimi razmerami, tako novinarjev kot neodvisnega novinarstva željnega ljudstva.

1   Organization for Security and Co-operation in Europe (OSCE): Annex to the statement of the OSCE Representative on Freedom of the Media on Imprisoned Journalists in Turkey, 2010.
2   Kemalisti so pripadniki državne ideologije ustanovitelja turške republike M. K. Atatürka, med katere sodijo vojska, velik del birokracije, republikanska stranka (CHP) ter druge državne in nedržavne institucije in akterji.
3   Turkish Economic and Social Studies Foundation (TESEV), Eylem Ümit in Mithat Sancar, 2009, Justice can be Bypassed Sometimes: Judges and Prosecutors in the Democratization Process.
4   European Commission (EC): Turkey 2009 progress report; Turkey 2010 progress report; Turkey 2011 progress report.
5   Thomas Hammarberg, Commissioner for Human Rights of the Council of Europe, 2011, Freedom of Expression and Media Freedom in Turkey.
6   Organization for Security and Co-operation in Europe (OSCE), Yaman Akdeniz, 2010, Report of the OSCE Representative on Freedom of the Media on Turkey and Internet Censorship.

izpis

Goran Ivanović

Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
WAZ je že zapustil skrajnji vzhod regije (Bolgarijo in Romunijo), vse bolj glasne napovedi so tudi, da bo njihovo podjetje Ost Holding prodalo deleže na Hrvaškem in v Makedoniji. Trdijo, da v teh državah tuje medijske hiše, kot je WAZ, nimajo veliko priložnosti za zmago proti politikom v tekmi za medijske deleže in nadzor nad mediji.

»Oligarhi kupujejo časopise, da bi okrepili svojo politično moč, ne da bi zaslužili denar. Ne moremo zdržati konkurence, ki uničuje trg,« je leta 2010 izjavil direktor nemške medijske skupine Westdeutsche Allgemeine Zeitung (WAZ) Bodo Hombach, ko je izražal svoje razočaranje zaradi »državne represije« na medijskih trgih v Bolgariji in Srbiji.[1] Kot je napovedal, bodo sčasoma tudi ustavili celotno poslovanje v jugovzhodni Evropi, ki za WAZ ni več »trg prihodnosti«. Zatrdil je, da v teh državah tuje medijske hiše, kot je WAZ, nimajo veliko priložnosti za zmago proti politikom v tekmi za medijske deleže in nadzor nad mediji. WAZ je že zapustil skrajnji vzhod regije (Bolgarijo in Romunijo), vse bolj glasne napovedi so tudi, da bo njihovo podjetje Ost Holdnig prodalo deleže na Hrvaškem in v Makedoniji. Sicer pa so v WAZ-u igrali ravno na karto politike, tudi z izbiro Hombacha za direktorja. Gre za nekdanjega politika, ki je bil šef urada nemškega predsednika Gerharda Schröderja in prvi koordinator Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo (1999 in 2002).

Prišli v 90. letih kot »terminator« medijskega trga v regiji

WAZ je na jugovzhod Evrope prišel v 90. letih prejšnjega stoletja kot »terminator« časopisnega trga. Zelo hitro so prevzeli levji delež na lokalnih trgih, predvsem v Bolgariji in Makedoniji, kjer so čez nekaj let po prihodu imeli v lasti približno štiri petine časopisnega trga. Ne glede na uspehe na začetku balkanskega pohoda, si je poslovna politika WAZ-a očitno polomila zobe na Balkanu, ker ni uspela do konca uresničiti strategijo, ki jo je pripeljala med vodilne medijske skupine v Nemčiji. Kajti tam so svoje medijsko cesarstvo zgradili tako, da so na vsak način izrivali konkurenco in agresivno kupovali medije, tiskarne, oglaševalske in distribucijske kanale. Hkrati so uvajali »model WAZ«, po katerem na videz ne vplivajo na uredniško politiko, sicer pa znižujejo vrednost novinarskega dela in število zaposlenih ter popolnoma centralizirajo vodenje, produkcijo, distribucijo in oglaševanje. Zaradi poslovnih potez je bil WAZ v Nemčiji v nenehnem spopadu z uradom za varstvo konkurence, komentatorji pa so jih med drugim poimenovali »Janus na medijskem trgu« in »fantom iz Ruhra«. Janusov obraz med drugim kažejo tudi s svojo politiko, ki pogosto poslovno omejuje novinarje, kar pa ni ovira, da ne bi skupaj z mednarodno novinarsko zvezo (IFJ) organizirali podelitev letne nagrade »novinarski pogum«.

Na Balkanu ni pomagal niti Hombach niti drugi svetovalci, ki so veljali za dobre poznavalce političnih in drugih družbenih odnosov v državah regije. Hombach se lahko tolaži, da balkanska pustolovščina ni bila njegova ideja. Po napovedi odhoda z evropskega jugovzhoda je celo dejal, da je poskusil spremeniti »model WAZ«, ker preveč dobro pozna Balkan. Vendar mu ni uspelo, da bi na nove trge, kot so bili Črna gora, Hrvaška in Romunija, vstopili bolj previdno. Vsaj z retoriko.

Neuresničene obljube o vlaganju v novinarstvo v regiji

Na Hrvaško je WAZ prišel leta 1998, ko so za približno 30 milijonov takratnih nemških mark (okrog 15 milijonov evrov) postali 50-odstotni solastniki Europapress Holdinga (EPH), ki je bil takrat osvežitev na hrvaškem trgu s časnikom Jutarnji list. Tudi danes so drugi hrvaški časnik, takoj za Večernjim listom (Styria), ko gre za osrednji cenovni razred časopisov na Hrvaškem (sedem kun, 95 centov). Z vstopom v EPH je WAZ dobil tudi številne tednike in specializirane časopise, kot sta tednika Globus in Gloria, razvijali so tudi lastno fotografsko in tiskovno agencijo. Ne nazadnje imajo tudi osrednje distribucijsko podjetje, Tisak.

Ko je leta 2002 Hombach zasedel direktorski položaj v WAZ-u, je za hrvaške medije zatrdil, da želi njegova medijska hiša, poleg lastnega ekonomskega interesa, spodbujati razvoj demokracije, kot da to ne bi bila ena izmed temeljnih nalog medijev. Poleg tega je izjavil, da so morali v jugovzhodni Evropi uvajati kodeks obnašanja, ki je tudi sam po sebi razumljiv, ko gre za medije – tisto, kar piše v časopisih, mora biti resnica. Hombach je zagotavljal, da bo WAZ prek EPH zagovarjal proevropsko politiko in skupne evropske vrednosti in da bodo podpirali demokratizacijo in evropeizacijo Hrvaške.

Sicer pa je vprašanje, koliko so lahko medijske korporacije, kot so WAZ, Styria ali Bertelsmann, ki delujejo v jugovzhodni Evropi, prispevale k demokratizaciji medijev. Kot je ocenil dolgoletni generalni sekretar medijske organizacije za jugovzhodno Evropo (SEEMO) Oliver Vujović, velike medijske hiše prihajajo na Balkan z velikimi obljubami o vlaganjih v izobraževanje novinarjev, na koncu pa nobenih obljub ne uresničijo in niso spoštovali niti večine že uveljavljenih mednarodnih standardov v novinarstvu; vsebine so podredili infotainmentu ali rumenemu tisku, ker jih je zanimal le dobiček.[2]

Sicer pa je bila med prvimi Hombachovimi operacijami na Balkanu uspešna privatizacija tretjega programa hrvaške televizije (HRT 3). Zanj je koncesijo septembra 2003 dobila RTL Televizija iz močne nemške medijske skupine Bertelsmann, v kateri ima delež tudi WAZ. Omenjeno transakcijo so na Hrvaškem ocenili tudi kot poskus informacijske kolonizacije Hrvaške, ki jo je bilo treba gospodarsko, politično in kulturno usmeriti proti interesu nemškega gospodarstva, ki je vlagalo vse več denarja v regiji.

Izkoristili politične vezi

Hombach je svoje politične vezi uspešno izkoristil na Hrvaškem, posebej v času nekdanjega premiera Iva Sanaderja, ki mu na Hrvaškem sodijo zaradi korupcije. Sanader si je zagotovil nedotakljivost v izdajah EPH po tem, ko je Hrvaški sklad za privatizacijo (HFP) leta 2005 prodal večinski paket splitske družbe Slobodna Dalmacija Paviću in WAZ-u. Pogodba je bila dolgo skrivnost, podrobnosti pa še danes niso znane. Sicer pa v šestih letih Sanaderjeve vladavine ni bilo v izdajah EPH zaslediti enega samega kritičnega teksta o nekdanjem premieru. Potem ko so ga priprli, pa so uredniki in novinarji obrnili ploščo.

Zaradi tega je Hombach kritiziral Pavića, saj se je medtem WAZ dogovoril s Sanaderjem za svetovalne storitve, ko je imel predavanje o vstopu Hrvaške v EU na Političnem forumu v Essnu, ki ga je organiziral Hombach. Pavić je nasprotoval Sanaderjevemu angažmaju v WAZ-u, ki se je po prvih obtožbah odpovedal nekdanjemu premieru. Nato se je WAZ odločil dokapitalizirati EPH, ker se je Pavić soočil s finančnimi težavami zaradi svojih poslov zunaj medijskega posla; nameraval je celo prodati poslopje podjetja v Zagrebu. Kajti Pavić je takrat pojasnil, da bodo s svežim kapitalom lahko restrukturirali finančne obveznosti in razvijali nove projekte EPH, ki ima približno 60-odstotni delež na hrvaškem trgu tiskanih medijev s tendenco monopoliziranja. Poleg tega ima v lasti najmočnejšo distribucijsko družbo na Hrvaškem, Tisak. Glede na finančne težave EPH, ki jo je v zadnjem času zapustila tudi vrsta novinarjev, je vprašanje, kolikšna je vrednost v rokah WAZ-a na Hrvaškem.

Sanader kot svetovalec?

Odločitev WAZ-a, da poskuša najeti Sanaderja kot svetovalca in lobista, je le še enkrat potrdila tesne vezi med politiko in mediji, saj Sanader ni bil ne strokovnjak za medijske strategije ne za finance, imel pa je vrsto političnih, medijskih in gospodarskih stikov. Sanaderjeve medijske lovke na Hrvaškem so presegale EPH ter pregovorno hlapčevsko vladi naklonjeno javno radiotelevizijo (HRT), kot tudi edini časnik v lasti države s kroničnimi izgubami, Vjesnik. Obstaja cela vrsta lokalnih časopisov, radijskih postaj in spletnih portalov, ki so bili trobilo vladajoče stranke in premiera. Ne nazadnje je bil dober prijatelj z lastnikom Novega lista Damirjem Ježićem, zdaj pa sta oba osumljena korupcije. Sicer pa je z obtožbami izgubil vso moč in je zdaj ena najbolj osovraženih oseb na Hrvaškem.

O povezanosti medijev, politike in biznisa kaže tudi dejstvo, da je operacijo WAZ-a za krepitev dejavnosti, predvsem na Balkanu, s 40 milijoni evrov leta 2008 podprla evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) iz Londona. Njen predsednik je Thomas Mirow iz Hamburga, Hombachov socialdemokratski prijatelj. Da se WAZ pogosto naslanja na nekdanje politike, kaže tudi primer bivšega avstrijskega kanclerja Alfreda Gusenbauerja, ki so ga angažirali kot posebnega svetovalca za trge v jugovzhodni Evropi, in sicer leta 2009. Tudi on je v bil odličnih odnosih s Hombachom.

Izgubljeni v Srbiji

WAZ je vstopil v Srbijo leta 2001, ko so kupili 50 odstotkov delnic Politike, nato pa 55 odstotkov v Dnevniku. Pri vstopu v beograjsko Politiko je na plano prišla povezanost med Hombachom in pokojnim srbskim premierom Zoranom Đinđićem. Po prihodu WAZ je na čelo Politike najprej prišel Nenad Stefanović iz Đinđićeve Demokratske stranke, nato pa je novi direktor WAZ-a Hombach za nekaj časa prevzel predsedniški položaj v upravi beograjske časnikarske hiše. Hombach se je v Srbiji poskusil približati tudi predsedniku države Borisu Tadiću, ko se je lani pritožil zaradi položaja medijev iz tujine, ki želijo vlagati na srbskem trgu. Hkrati je prosil Tadića za pomoč pri prevzemu 64,4 odstotkov podjetja Novosti, ki ima poleg Večernjih novosti v lasti še 12 tedenskih izdaj. Med drugim je menda grozil, da bodo v nasprotnem primeru prodali deleže v Dnevniku in Politiki. Medtem je prodal delež v Dnevniku in se odpovedal distribucijski mreži, kar pa očitno ni bilo dovolj. Srbska agencija za varstvo konkurence je dokončno, po dveh letih postopkov, sredi oktobra prepovedala prevzem Novosti, v katerih bo država zadržala 29,5 odstotkov delnic, medtem ko ima pokojninski sklad 7,15 odstotkov delnic.

V Beogradu so ocenili, da bi imel WAZ premočen položaj, če bi prevzeli tudi Večernje novosti. Poleg tega so v Srbiji kritizirali WAZ zaradi neizpolnjenih obveznosti, domnevnega podkupovanja politikov ter nejasnih poslovnih odnosov s protislovnimi podjetniki, kot je Stanko Subotić Cane.[3] Namreč, imeli so delež v distribucijskem podjetju Futura Plus, ki je bilo v Subotićevi lasti, njega pa v več državah sumijo tihotapljenja cigaret. Po izgubljeni bitki v Srbiji bo WAZ v najboljšem primeru rešil polovico od 120 milijonov evrov, ki jih je pred tem vložil srbske medije, je ocenil Hamburger Abendblatt.

Neharmonični odnosi s solastniki

V Črni gori je imel WAZ med letoma 2003 in 2007 polovico lastniškega deleža v časniku Vijesti, iz Romunije pa so se umaknili, potem ko so se leta 2009 prihodki od oglaševanja na tamkajšnjem časnikarskem trgu znižali za 70 odstotkov. V Bolgariji jih je skupina New Bolgaria Media premagala z njihovim orožjem, z agresivnim nakupom številnih tiskovin v zadnjih nekaj letih. Kljub temu da je bolgarski urad za varstvo konkurence sprejel pritožbo WAZ-a in so kaznovali skupino New Bolgaria Media, je WAZ prodal deleže v bolgarskih časnikih Trud in 24 chasa. V Makedoniji so ostali večinski lastniki Dnevnika, Utrinskega Vjesnika in Vesti. Kot je zapisano na njihovi spletni strani, imajo deleže v medijih na Madžarskem ter v Avstriji in Rusiji. Sicer pa ni skrivnost, da ni preveč harmonije med WAZ-om in avstrijskimi solastniki v tabloidu Kronen Zeitung.

Medtem ko je potekalo prestrukturiranje poslovanja WAZ-a na Balkanu, so se proti koncu letošnjega poletja pojavile napovedi velikih sprememb znotraj njihove obstoječe lastniške strukture. Za povrh je septembra prišla neobvezujoča ponudba ene najmočnejših medijskih skupin na stari celini Axel Springer AG. Gre za lastnike najbolj prodajanega evropskega časnika, tabloida Bild Zeitung. Imajo približno 12 milijonov bralcev na dan, z Bild Zeitungom pa obvladujejo več kot 23 odstotkov časnikarskega trga v Nemčiji. Glede na število časopisov in ostalih medijev niso tako veliko podjetje kot WAZ, sicer pa imajo tri milijarde evrov letnih prihodkov in 11.000 zaposlenih. V nemških medijih so po ponudbi Springerja ocenili, da je vrednost WAZ-a 1,4 milijarde evrov. Njihov glavni direktor Mathias Döpfner je izjavil, da so zainteresirani predvsem za deleže WAZ-a v avstrijskih časnikih Krone Zeitung in Kurier ter v nekaj nemških regionalnih časnikov.[4]

Spremembe v lastništvu matičnega podjetja in odhod Hombacha?

Najmlajša izmed treh hčerk enega izmed utemeljiteljev WAZ Skupine Jakoba Funkea, 67-letna Petra Grotkamp, je takoj zavrnila možnost pogajanj o prodaji WAZ-a. Saj je pred tem sama, kot lastnica 16,7 odstotka WAZ-a ponudila 500 milijonov evrov za nakup 50 odstotkov delnic WAZ-a od druge solastniške družine, v kateri so dediči drugega utemeljitelja, Ericha Brosta. Grotkampova, ki je soproga dolgoletnega direktorja WAZ-a, 84-letnega Günterja Grotkampa, je pojasnila, da želi imeti jasno lastniško strukturo, da bo WAZ kot družinsko podjetje uspešno poslovalo tudi v prihodnosti. Pričakuje, da bodo kot edini lastniki lažje šli skozi nenehne spremembe na globalnem medijskem trgu in da bodo končno uresničili pomembnejšo vlogo na nemškem trgu. Odločitev je očitno dozorevala več časa, počasni umik z Balkana pa je lahko že posledica nove smeri WAZ-a.

Namreč: v koncernu so zaskrbljeni, ker so lani ustvarili 1,1 milijardo evrov prihodkov, kar je za 200 milijonov evrov manj kot v letu 2009. To je posledica hudega padca prodaje njihovih tiskovin, posebej med lokalnimi časniki v nemški pokrajini Severnem Porenju-Vestfaliji, kot so Westdeutsche Allgemeine Zeitung, Neue Ruhr/Neue Rhein Zeitung, Westfälische Rundschau in Westfalenpost. V zadnjih treh lanskih mesecih so v tej pokrajini prodali 787.211 izvodov časopisov med ponedeljkom in sobotom, kar je bilo za 8,54 odstotkov manj kot v primerjavi z zadnjim kvartalom v letu 2008 (860.675 izvodov).[5] Poslovanje WAZ-a so v zadnjem času spremljale številne neuspešne poslovne poteze, kot sta poskusa nakupa časnika Süddeutsche Zeitung ter televizijske skupine Pro Sieben/Sat.

Nemški strokovnjak za tisk Horst Röper iz dortmundškega Format-Instituta je za časnik Tageszeitung ocenil, da se mu zdi 500 milijonov evrov za polovico WAZ-a »veliko premalo«. Kot je pojasnil, to lahko pomeni, da je stanje v podjetju slabše, kot bi si predstavljali. Sicer pa je Financial Times objavil, da je 50 odstotkov WAZ-a v Kronen Zeitungu, 30 odstotkov v največjem nemškem oglaševalskem podjetju na spletu, Skupini Markt, ter v časopisih za televizijske programe vredno pol milijarde evrov.

Zaradi napovedanih sprememb v lastniški strukturi je tudi pričakovana napoved Hombachovega odstopa, čeprav je napovedal, da bo essenski medijski koncert zapustil po devetih letih zaradi nevzdržnih pritiskov politike na balkanske trge. Hombach je bil akvizicija družine Brost, medtem ko so Funkejevi za direktorja imenovali Christiana Nienhausa. Nemški mediji pa poročajo, da niti njegov stolček ni preveč trden.

V regijo prihajajo druge tuje medijske korporacije

Medijski trgi v jugozahodnih evropskih državah so še zmeraj zanimivi za velike medijske korporacije, kljub temu da so nekateri – kot WAZ – začeli prodajati svoje deleže, številne globalne medijske hiše pa so skrčile število novinarjev v regiji ali celo zaprla vrata svojih dopisništev, ki so jih ustvarili zaradi turbulentnega geografskega območja z več kot 53 milijonov prebivalcev. Večina vodilnih svetovnih medijev in agencij je svoje medijske operacije prilagajala intenziteti vojn na prostoru nekdanje Jugoslavije, nekateri so vstopili potem, le manjši del pa vztraja tudi danes. Med tistimi, ki vidijo ekonomski interes v regiji, je katarska Al Džazira, ki bo vložila 11 milijonov evrov v televizijski program v slovanskih jezikih, Al Džazira Balkan. Želijo biti ključni posrednik mednarodnih in lokalnih televizijskih novic v regiji. Na neki način se ponavlja zgodba s srednjega vzhoda, ko je Al Džazira nastala po odhodu BBC-ja iz Saudske Arabije. Medtem ko je BBC World dokončno zapustil jugovzhodno Evrope z letošnjim zapiranjem uredništev, ki so pripravljala radijske programe v Albaniji, Makedoniji, Romuniji in Srbiji, je nova globalna medijske mreža Al Džazira tik pred pošiljanjem prvih televizijskih prispevkov iz svojega regionalnega studia v Sarajevu.

Ko gre za WAZ, jih poleg lastniškega pričakuje tudi poslovno prestrukturiranje, predvsem zaradi globalne krize, ki je zajela oglaševanje na časnikarskem trgu. Kot so napovedali, bodo poskusili povezati članice svoje medijske skupine v večje, bolj dobičkonosne enote, tako kot izboljšati zaslužek svojih regionalnih in lokalnih časnikov v Nemčiji ter dodatno znižati stroške. Zato je pričakovati, da bo poudarek poslovanja na matičnem trgu WAZ-a, v Nemčiji, preostale akvizicije na evropskem jugovzhodu pa bo poskusil prodati za čim več denarja, ker balkanski konkurenci očitno ni bil kos.

1   Handelsblatt, 1. avgust 2010. Glej: www.handelsblatt.com/unternehmen/it-medien/waz-zum-ausstieg-aus-suedosteuropa-bereit/3504516.html (dostop: 2. 11. 2011).
2   Deutsche Welle, 13. maj 2011. Glej: www.dw-world.de/dw/article/0,,15073302,00.html (dostop 2. 11. 2011).
3   Beograjsko sodišče je 28. oktobra 2011. obsodilo Stanka Subotića v odstonosti na šest let zapora zaradi tihotapljenja cigaret iz Makedonije v Srbijo. Hkrati so obsodili še enajst članov njegove skupine na zaporno kazen od 10 do 54 mesecev. Sodišče je potrdilo, da so oškodovali srbski proračun za 28 milijonov evrov in 8 milijonov ameriških dolarjev.
4   Handelsblatt, 4. oktober 2011. Glej: blog.handelsblatt.com/mediawatcher/tag/waz-gruppe-axel-springer-mathias-dopfner-patra-grotkamp-peter-heinemann/ (dostop 2. 11. 2011).
5   Journalist, 3. januar 2011. Glej: www.journalist.de/aktuelles/meldungen/waz-studie-gewagte-thesen.html (dostop 2. 11. 2011).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi

Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
novinarji in mediji na sodiščih
Medijska preža
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko