N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
uvodnik
kultura in mediji
razredni boj v medijih
mediji in korupcija
samoregulacija medijev
splet
raziskovalno novinarstvo
socialni položaj novinarjev
sovražni govor
medijska etika
iz zgodovine medijev
mediji in pravo
mediji v svetu
regija
civilizacija
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Vloga medijev pri oblikovanju javnega mnenja o aktualni ekonomsko-socialni reformi in netenju spora med razrednimi skupinami – Analiza avtorskih prispevkov Bojana Travna v Pogledih Slovenije od septembra 2011 do konca aprila 2012
Tabloidi in desna ekonomska politika

Znano je, da so tabloidi pogosto povezani z neokonservativno politično desnico, torej s tisto politično opcijo, ki zavrača in stremi k razgradnji zgodovinskih dosežkov delavskega gibanja in gibanj za osebno emancipacijo iz druge polovice 20. stoletja. V nekaterih primerih (npr. Murdoch) je tako zaradi tega, ker lastniki velekapitala investirajo vanje kot v posel, ki je donosen že sam po sebi, še bolj pa je donosen takrat, ko lahko s pomočjo možnosti usmerjanja javnega mnenja od politike izsilijo bonitete na povsem drugih področjih. Poleg tega so tabloidi nagnjeni na desno tudi zato, ker nagovarjajo isto publiko kot politična desnica: manj izobražene.

Slovenska politična desnica je na področju kulture dolgo časa skrbela za svojo samopromocijo prek »politične menjave«[1] z delom elitnih kulturnikov, zlasti s pisatelji in filozofi. Tako desni politiki kot desni kulturniki so se predstavljali kot dediči državne osamosvojitve, ki naj bi se rodila iz (besedne) kulture. Iz tega kapitala so črpali simbolne in materialne rente.[2] Vendar se je to zavezništvo v zadnjih letih zrahljalo. Kulturniki so nehali pisati peticije v podporo desnim politikom in slednji ne uporabljajo več prvih za svojo samopromocijo, temveč raje angažirajo estradnike.[3] Ideološko pa desno politiko veliko bolj učinkovito promovira rumeni tisk, ki s ščuvanjem zoper določene pojave ali skupine utira pot desnim političnim ukrepom, še posebej kadar ti komu kaj jemljejo.

Ključna politična tema sedanjega časa je krčenje socialne države. Ta tehnično nastopa pod pojmi, kot so »varčevanje«, »uravnoteženje javnih financ« ali enostavno »reforme«, taktično pa ga desnica uvaja z blatenjem posameznih prizadetih skupin in s poskusom zanetiti spor in omajati solidarnost med različnimi razrednimi skupinami, na primer med delavci v zasebnem in v javnem sektorju, med ljudstvom in intelektualci, med tehniki in družboslovci, med Slovenci in »trenirkarji«. Kakšno vlogo igrajo tabloidi pri pripravi javnega mnenja o aktualni ekonomsko-socialni reformi?

Avtorski prispevki Bojana Travna v oddaji Pogledi Slovenija

Obsežno raziskovanje gradiva, ki bi dalo celovit odgovor na tako široko zastavljeno vprašanje, presega možnosti tega članka. Zato se bom osredotočil na ekonomsko perspektivo, ki jo promovirajo vnaprej posneti avtorski prispevki Bojana Travna in sodelavk za televizijsko oddajo Pogledi Slovenije. Zakaj prispevki in ne celotne oddaje? Zato, ker prispevki jasno markirajo uredniško izbiro teme, problematik in poudarkov posameznih oddaj, dejanski potek oddaje pa je lahko odvisen tudi od perspektiv, ki jih (večkrat proti sugestijam voditelja oddaje) uspejo uveljaviti gostje v medsebojni polemiki. Analiziral sem te prispevke od septembra 2011 do konca aprila 2012.

Splošne značilnosti režijskih postopkov teh prispevkov so naslednje. Vizualna dinamičnost: prispevek hitro menja prizore in kombinira različne tehnike (posnetke, fotografije, polaganje fotografij ene na drugo, gibljivi oz. razvijajoči se grafikoni). Avtor izgovarja kompleksne stavčne strukture, ki dajejo vtis strokovnosti, a izgovarjava je zelo ekspresivna s številnimi poudarjenimi besedami v povedi. Kombinira metaforične reportaže, analize podatkov in vrednotne sodbe. Avtor nedvoumno opredeli krivce posameznega problema, njihove motive prikaže enodimenzionalno, njegov strokovni žargon pa daje vtis kompleksnega razumevanja problemov. Pogosta je lahkotna glasbena podlaga dramatični vsebini in vzhičenemu govorjenju, kar zaostruje čustveno opredeljevanje gledalcev do krivcev.

Avtor večkrat citira zgodbe, podatke in stališča, predstavljena v svojih preteklih prispevkih, ob čemer gledalcem postavlja retorična vprašanja tipa »Ali se še spomnite …?« in s tem avtorizira lastno relevantnost. Pogoste so daljše digresije v nepovezane zgodbe, ki pa jih avtor na koncu na hitro figurativno naveže na osnovno rdečo nit in jo s tem podkrepi. Nemara ključen je postopek kolaža: prispevki z veliko hitrostjo nizajo posamezne trditve ali izjave, ki so med seboj le delno ali sploh niso povezane, ali pa so povezljive zgolj na ravni asociacije, ne pa analitičnega argumenta; s tem avtor napravi vtis, da je utemeljil stališče, ki pa ga v resnici sploh ni argumentiral. Primer tega postopka je, na primer, kritika strankokratskega kadrovanja v podjetjih v državni lasti, ki ji avtor rokohitrsko prilepi zahtevo po deregulaciji trga dela in krčenju socialne države, kar nima nikakršne zveze z naslovljenim problemom.

Preglejmo ekonomska stališča in najizrazitejše režijske manipulacije v avtorskih prispevkih oddaje Pogledi Slovenije od septembra 2011 do aprila 2012.

Prispevek, objavljen 22. 9. 2011

Prispevek se začne s kontrastom med uspešno ekonomsko politiko Margaret Thatcher v 80. in med političnim kaosom v Evropi danes. Kontrast je ponazorjen tudi z režijskim postopkom. V primeru Thatcher je zgodba enovita in konsistentna, avtorica prispevka navede, da premierka »reši državo pred popolnim zlomom, zniža davke, spodbudi podjetništvo, zviša gospodarsko rast, zmanjša birokratski aparat in javne odhodke, po treh mandatih pusti za seboj stabilno ekonomijo«. V primeru današnje Evrope pa gledalec dobi hitro vrsto medsebojno nepovezanih ekscesnih političnih zgodb: Belgija je več kot eno leto brez vlade, na Islandiji sodijo nekdanjemu premieru, v Nemčiji slavi eksotična Piratska stranka, v Sloveniji smo brez operativne vlade, čeprav »čas za ključne stvari v državi teče«.

Zanimiva je režijska manipulacija o dilemi med državno dokapitalizacijo in med privatizacijo podjetij. Začne se z navedkom o aktualni rundi državne dokapitalizacije oz. davkoplačevalske sanacije NLB in Adrie Airways. Novinarka komentira: »Svojih deležev vlada tako ne izpusti iz rok. Križanič je ves čas govoril o banki kot o nacionalnem interesu.« Sledi citat ministrove izjave, ki napoveduje možnost dokapitalizacije tudi na način prodaje katere od hčerinskih družb NLB ali zaseženih lastniških deležev nefinančnih podjetij. To Križaničevo pričakovanje novinarka prek izjave predsednika uprave Dela Jurija Giacomellija demantira: uspešnih prodaj ni pričakovati, saj je na trgu premalo kapitala, ki bi bil pripravljen investirati v nakup šibkih podjetij. V naslednjem hipu pa avtorica prispevka ponudi drugačno interpretacijo, zakaj ne bo privatizacije podjetij: podjetje 3lan je pripravljeno kupiti Večer, a ga je ministrstvo za kulturo ustavilo. Sugestija je ta, da se da, vendar država noče privatizirati gospodarskih bolnikov. Sledi izjava vodje opozicije Janše, ki protestira zoper prekoračitev pooblastil, saj sme vlada po izglasovani nezaupnici opravljati le tekoče posle.

Sodeč po montažnem zaporedju se zdi, da gre za protest proti vladni blokadi odprodaje (privatizacije) časopisne hiše Večer. Toda ob koncu posnetka Janševe izjave se izkaže, da se ta nanaša na neko popolnoma drugo zadevo, in sicer neko kadrovsko imenovanje (najverjetneje imenovanje dveh članov Beneške komisije). Posnetku Janše sledi še navidezna replika direktorice AUKN Dag­mar Komar, ki zagovarja, da agencija kot neodvisen organ ne glede na vladno krizo izvaja kadrovsko politiko. A v tem primeru je šlo za repliko na neko povsem tretjo zgodbo, ki nima zveze niti z nekaj sekund prej prikazano Janševo izjavo, niti s prodajo Večera žepnemu podjetju 3lan. Sugestija tega kolaža medsebojno nepovezanih drobcev je, da je privatizacija državnega lastništva v podjetjih potrebna, da pa ji leva politika nasprotuje. In s čim avtorica prispevka sploh argumentira oz. avtorizira to stališče? Zgolj s kaotično montiranim prikazom domnevnega političnega kaosa v Evropi in v Sloveniji (kaotična politika naj ne bi zmogla gospodarno upravljati podjetij) in z izjavo Janeza Janše.

Prispevek ponudi še eno podobno manipulacijo, ki je izpeljana takole. Najprej izvemo, da veliki infrastrukturni projekti, prek katerih bi lahko okrevalo slovensko gospodarstvo, stojijo – tudi zato, ker jih »duši birokracija«. Temu sledi mešanica prikaza perečih in nespornih dejstev ter alternativnega pristopa k sanaciji gospodarstva. Scenariji gospodarske politike so vedno predmet politične debate in izbire, tu pa je eden med njimi postavljen ob bok podatkom in je tako prikazan kot eno od dejstev. Pripoved avtorice: »107.000 je brezposelnih, reform ni, kreditni krč za podjetnike ne popusti, urediti je treba trg dela, davčno zakonodajo. A ko je treba zarezati v pravice javnega sektorja in prepričati ljudi, da so reforme nujne, so na okopih sindikati.«

Sporočila tega kolaža so naslednja: 1. Gospodarstvo je v resnih težavah in mu je treba hitro pomagati. 2. V kratkem mu ni mogoče pomagati z novim infrastrukturnim investicijskim ciklom, temveč z reformami. 3. Vsebina teh reform ni izrecno opredeljena, zdi pa se, da gre za deregulacijo trga dela, za davčne olajšave za bogate oz. investitorje in za krčenje javnega sektorja. Toda argumenti za ta ekonomski program sploh niso podani.

Prispevek, objavljen 29. 9. 2011

Prispevek simulira analizo vzrokov za grško finančno krizo in sugerira več razlag. Prva razlaga je »lenoba Grkov«. Bojan Traven na glasbeni podlagi lahkotne sredozemske kitarske glasbe prikaže naslednje reportažne prizore iz Grčije: ljudje poležavajo dolgo v dopoldne, čez dan posedajo ob pitju kave, trgovine so trikrat na teden popoldne zaprte, »ker se pač v Grčiji bolj malo dela. Še vedno eden koplje, trije pa gledajo. Policisti se pod košatimi platanami skrivajo pred soncem, če pa ne, pa protestirajo pred parlamentom, ker jim skušajo odvzeti kakšen privilegij.« In še: »V mestu Korint so uslužbenci grške davčne uprave v prvih šestih mesecih letos pobrali za 18.000 evrov davka na dodano vrednost. /…/ A uradniki davčne uprave so ta torek raje demonstrirali pred ministrstvom v grški prestolnici.« Skratka, izvor finančnih težav Grčije naj bi bil grški ležeren narodni značaj. Grki naj ne bi mogli iz svoje kože (kulture), ki jih je pripeljala na rob bankrota: »Troši in dela se tako kot prej, nihče se noče odpovedati življenjskemu slogu.«

Sledi Travnova druga diagnoza – »potratni javni sektor«. V prispevku pove, da »kar 22 odstotkov« vseh delovno aktivnih dela »v javnem sektorju«, ne eksplicira pa pomembnega podatka, ki ga navaja grafika: v tem deležu so zajeti tudi zaposleni v državnih podjetjih. Sledi udrihanje po »privilegijih« zaposlenih »v javnem sektorju«: dobivali so po 14 plač (mednje je vštet tudi regres) in razne nenavadne dodatke, na primer za pravočasen prihod na delo in za umivanje rok. In ta potrata za javne uslužbence naj bi neposredno povzročila sedanjo finančno krizo in akutno pomoč drugih evropskih držav: »Ker grški proračun ni več zmogel tega plačevanja, je Evropska unija začela Grčiji posojati denar.« Prikazano imamo linijo: preplačani grški javni uslužbenci – grški državni proračun – pomoč članic EU. Prav ničesar pa Traven ne pove o predhodni in sedanji vlogi zahodnih bank. Te so vrsto let posojale denar grški državi, bankam in investitorjem (tudi v nepremičninski balon), zdaj pa njihove izgube v nasedlih in slabo zavarovanih posojilih rešujejo oz. v svoje breme prevzemajo ostale evropske države in davkoplačevalci.

Tretji, strukturni izvor sedanje krize je po Travnu preobsežno državno lastništvo podjetij, s čimer naj bi politična elita večala »srednji sloj in s tem volilno bazo z nenadzorovanim zaposlovanjem v uradih in javnih zavodih«. Po predvajani izjavi nekdanjega finančnega ministra Stephanosa Manosa, ki je neuspešno poskušal izvesti privatizacijo, politiki nočejo privatizirati državnih podjetij zato, ker so ta »polna njihovih prijateljev. Podjetja nimajo toliko zaposlenih, kot jih potrebujejo, ampak dvakrat ali trikrat več.« Skratka, Grčijo naj bi pokopal strankokratski klientelizem, ki ga Traven imenuje »socializem s človeškim obrazom«. Toda simptome zaposlovalnega klientelizma razširi na vrsto splošnih delavskih pravic, ki jih prikaže kot absurdne: na primer pomoč delavcu ob poroki, ob rojstvu otroka, »podporo, če so njegovi otroci v šoli, zastonj počitnice«. Zato po Travnu ni dovolj reformirati le politični sistem za omejitev kvarne oblasti političnih strank, temveč se zavzema za celovito mentalno prenovo: Grki morajo postati bolj delovni in odgovorni. Ob napovedih, da bo treba odpisati polovico grških dolgov, se vpraša: »A kakšne signale s tem sporočamo grškim ljudem, ki ne razumejo, da morajo reformirati družbo?«

Prispevek se konča z verbalno in grafično (na predlogi sopostavljenih grške in slovenske zastave) vzporednico med Grčijo in Slovenijo: »Miselni koncept je podoben. Če ste zmajali z glavo, ko ste videli, da so imeli v Grčiji še 13. in 14. plačo, se spomnite na izplačane regrese v državnih ljubljanskih bankah, telekomih, zavarovalnicah, tudi čez 1000 evrov na zaposlenega, čeprav so državna podjetja pridelala izgubo. Če ste se čudili grškemu dodatku za umivanje rok, se morate čuditi tudi dodatku za dvojezičnost strojevodij na Slovenskih železnicah, ker vlak peljejo do Beljaka. Slovenija je [graf navaja podatke za leta aktualne krize, o prejšnji nizki zadolženosti Slovenije – v tem je bistvena razlika z Grčijo – pa molči] vsako leto pobrala manj davkov in zapravila več, »privatizacije pa v imenu nacionalnega interesa ni bilo«. Le novi evro s strožjimi fiskalnimi pravili »bo Slovenijo prisilil, da bo zamenjala pot, na kateri je bila in je še vedno [v tem trenutku serijo hitro menjajočih se fotografij sogovornikov, predstavljenih v tem prispevku, zamenja prizor iz Aten z Akropolo na vrhu mesta, torej iz Grčije kot faktično najjužnejše balkanske članice evrocone] najjužnejša balkanska evrodržava«.

Travnovo sporočilo je zastraševalno: Slovenija gre po poti Grčije, zato potrebujemo radikalne reze v javno porabo. Slovenska primera, ki ju navede, sicer očitno ne povzročata tolikšnega stroška za javne finance, kot ga 13. in 14. plača za vse grške javne uslužbence, sta pa zato intrigantna. Traven se ne trudi, da bi matematično upravičil svoje kritike in predloge (država pač ne more bankrotirati zaradi dodatka strojevodjem), temveč stavi na čustveno mobilizacijo – ki pa zadeva socialne pravice na splošno. Zraven pa brez argumentov prilepi še privatizacijo.

Prispevek, objavljen 27. 10. 2011: Manipulativen kolaž

V tem prispevku Bojan Traven nastopa kot glasnik drobnega gospodarstva. Tega naj bi ga zatiralo favoriziranje velikih poslovnih sistemov, ki jih obvladujejo politične stranke. Prispevek se začne s pesimističnim prikazom aktualnih gospodarskih kazalnikov, kontrastiranih z igrivo klasično glasbo, in z vizualno že opredeljenimi krivci iz politične levice, saj med poslušanjem Travnovih trditev gledamo posnetke časopisnih izrezkov s fotografijami Türka, Pahorja in Križaniča. »Trenutni položaj Slovenije je slabši, kot si večina sploh lahko predstavlja. /…/ V zadnjih treh letih nas je vlada zadolžila toliko, da bomo, če bomo pridelali le en odstotek proračunskega presežka, v 20 letih pa smo ga le enkrat, v času Janševe vlade, te kredite odplačevali naslednjih 20 let. Porabljali pa smo jih zato, da smo živeli brez sprememb, z enakim razmišljanjem. /…/ Slovenija je ves čas držala figo v žepu. Deževala so opozorila iz vseh mednarodnih institucij, dokler nas mednarodne bonitetne hiše, kot kaže ta zemljevid, niso uvrstile med tiste države, ki sem jim že znižujejo bonitete. /…/ Gospodarstvo bo težko preživelo.«

Zakaj je Slovenija v gospodarskih težavah? Traven suvereno postreže z dvema razlagama, ki pa sta v medsebojni kontradikciji. Ena razlaga je, da se slovensko gospodarstvo duši zaradi državnega lastništva podjetij (»In zato smo padli na rob Evrope. Država je še vedno pretežni lastnik gospodarstva in zato kadrovanje v podjetjih, bankah in drugih finančnih institucijah so še vedno v rokah vsakokratne vladajoče politike in lobijev.«), druga pa pravi, da so podjetja prezadolžena zaradi financiranja privatizacije (»Podjetja so se zadolževala, a ne za nove produkte, nova delovna mesta, novo dodano vrednost, temveč za lastniško konsolidacijo. «)

A to Travna ne moti, saj najde stično točko obeh, izključujočih se razlag: gre za velika podjetja. Torej potrebujemo sistem malih podjetij. Traven promovira model malih in srednjih podjetij, ki proizvajajo v nišah in so globalno konkurenčna ter pomenijo gonilno silo gospodarstev bogatih družb, naloga države pa je zagotavljanje liberalnega poslovnega okolja. To stališče avtor podkrepi s šolsko politekonomsko animacijo: na rdeče polje z napisom »socializem s človeškim obrazom« prileti moder blok z napisom »liberalni kapitalizem« in ga zdrobi v koščke, ki se razblinijo. Traven definira tudi tokratnega krivca. To je menda politika, ki da lažje obvladuje velika podjetja in zato zatira mala in srednja podjetja ter s tem posledično slabi konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Sledijo citati zgodb iz preteklih prispevkov za Poglede Slovenije, ki sicer govorijo o različnih težavah malih podjetij, vendar pa med vzroki teh težav ni državnega lastništva v velikih podjetjih. Mali podjetnik (betonar, ne nišni visokotehnološki izvoznik) tarna zaradi plačilne nediscipline. Drugi podjetnik se pritožuje zaradi neodzivne državne birokracije, zato je svoj predelovalni obrat zato postavil čez mejo, v Avstriji. Po podatkih neke nemške raziskave v Sloveniji »zaradi uradnikov, davkov in stroškov dela« zapravimo priložnost za odprtje 1500 do 2000 novih delovnih mest na leto. Zaradi različnih davčnih stopenj je bruto strošek za plačo visoko kvalificiranega zaposlenega v Sloveniji pol višji kot v Nemčiji pri enaki neto plači.

Travnov sklep te serije primerov je manipulativen kolaž: »A se ni spremenilo nič. /…/ O socialni kapici še kar razmišljamo. O olajšavah za investicije ravno tako. Že 20 let se prepiramo o plačilu malice, vmes pa smo dobili več kot 100.000 brezposelnih, ki so na zavodu prijavljeni v povprečju že 653 dni. V državnih podjetjih, od bank do železnice, pa si kljub izgubam še vedno izplačujejo regrese in različne dodatke.« Avtor tu izpelje naslednje ideološke trike. 1. S citiranjem samega sebe avtorizira svojo oddajo. 2. Aktualni porast števila brezposelnih prikaže kot posledico zgrešene 20- in večletne gospodarske politike, ki da zatira drobno podjetništvo, ne pa sedanje krize, ki jo je sprožila neregulirana ekspanzija finančnega kapitalizma. 3. Spotoma napade splošne pravice iz dela, kot sta obračun časa za malico in regres. 4. Vprašanje zajema časa za malico med plačani delovni čas interpretira kot nepomembno podrobnost, čeprav gre za 1/16 delovnega časa in s tem za vprašanje realnega znižanja plač za 1/16. 5. Z moraliziranjem zoper (zakonsko določeno) izplačevanje regresov in dodatkov v državnih podjetjih delegitimira državno lastništvo podjetij kot tako.

Zatem Traven predstavi primer uspešnega mladega spletnega trgovinskega podjetja, ki ni dobilo posojil za svoj razvoj od domačih bank. Vzrok naj ne bi bil akutni kreditni krč, temveč to, da so banke »še vedno pod močnim političnim vplivom« in posledično pri odobravanju posojil podjetjem ni pomembno, ali imaš dobro podjetje oz. prepričljiv poslovni načrt, temveč »je važno, da ste naši«. Sledi manipulativen prehod k popolnoma drugi temi: »A spremeni se nič. V ozkem krogu so danes tako spet odločali o novi dokapitalizaciji NLB.« Ob tem je predvajan posnetek prihoda uprave in nadzornikov NLB v avlo sedeža banke, ki ponazarja netransparentno sprejemanje poslovnih odločitev, čeprav je običajno, da so seje nadzornih svetov s tako občutljivim dnevnim redom zaprte za javnost. Travnov trik je v tem, da z vizualizacijo odločanja »v ozkem krogu« namigne na to, da tudi o dodelitvah kreditov malim podjetjem samovoljno odločajo politični izbranci. Čeprav je smoter dokapitalizacije banke ravno sprostitev kreditnega krča, Traven ta dogodek uporabi za dokazovanje nasprotnega: banke naj bi bile orožje v rokah politično-poslovne oligarhije, ki zatira poštene podjetnike.

In še zaključni sklep: zaradi takšnih razmer je Gospodarska zbornica pred kratkim »političnim strankam [pos­netek prikaže Gregorja Golobiča in Katarino Kresal kot predstavnika dotedanje politične elite] – nekatere od njih bodo v kratkem prevzele upravljanje z državo [pos­netek prikaže Janeza Janšo, Radovana Žerjava in Karla Erjavca] – predlagala in zahtevala, da se nemudoma vzpostavi pravna država, da se reformira trg delovne sile, debirokratizira država, javni sektor naj se prilagodi dejanskemu stanju, reformira davčni sistem z olajšavami za razvoj, država pa naj se zadolži za milijardo evrov, ki naj jih posodi slovenskim podjetjem za nov zagon«. Tudi tu imamo tipično travnovsko mešanico političnih smernic, med katerimi se nekatere ponujajo kot logični odgovori na pred tem predstavljen problem (oligarhija duši drobno podjetništvo, zato upravičena zahteva po pravni državi), druge pa avtor kar brez razloga vstavi v čustveno nabiti paket (omejitev delavskih in socialnih pravic z deregulacijo trga delovne sile, z davčnimi olajšavami za bogate in s krčenjem socialne države).

Prispevek, objavljen 26. 1. 2012: Socialna država kot »zgodovinska napaka«

Prispevek se začne z orisom aktualne dinamike in pogojev zadolževanja Slovenije in z napovedjo novega finančnega ministra, da bo vlada omejila javno porabo. Temu sledi daljša bizarna digresija, ki na prvi pogled nima nikakršne zveze z načeto tematiko: najprej posnetek z mirovnih pogajanj na Brionih leta 1991, nato posnetek opravičila nemškega kanclerja Schröderja na ljubljanskem Trgu republike leta 2001 za zločine, sto­rjene med 2. svetovno vojno. Travnov sklep tega odseka je naslednji: »Veliki so veliki zato, ker znajo priznati napake.« Takoj zatem se prispevek vrne k rdeči niti neoliberalnih reform socialne države in jasno postane, da predhodni intermezzo ni bil neumesten, temveč ga je avtor uporabil kot metaforo: socialna država je za Travna podobna zgodovinska napaka, ki jo je treba popraviti, tako kot je zgodovinska napaka vojna.

Prispevek nadaljuje z nemškim popravljanjem »zgodovinskih napak«. Nemčija je že leta 2001 »prenehala ščititi delovna mesta in pričela ščititi delo. Zato so poenostavili odpuščanja, izenačili zaposlitve za določen in za nedoločen čas«, poenostavili so birokracijo in ustvarili ugodno davčno okolje za podjetja, kar jim je omogočilo rast in ustvarjanje novih delovnih mest. »Danes, deset let kasneje, je Nemčija, medtem ko Slovenija počasi tone, najuspešnejša evropska država.« Pri nas pa so sindikati na okopih že dan pred podpisom koalicijske pogodbe, ker ta napoveduje naslednje: »razbremenitev malih in srednjih podjetij, davek od dobička se postopoma zniža na 15 odstotkov, popolna debirokratizacija države, poenostavitev pridobivanja soglasij in dovoljenj /…/, uveljavitev osebne odgovornosti uradnikov, ki ne znajo, nočejo ali ne zmorejo izdajati dovoljenj, razbremenitve plač za bolje plačano delovno silo, gre predvsem za visoko izobražene kadre in podjetnike, uvedbo socialne kapice, /…/ izenačitev vseh oblik dela. /…/ Nič kaj takega, česar Nemci ne bi uveljavili že pred desetimi leti. In preživeli. Zato zdaj dobro živijo.«

Prispevek, objavljen 1. 3. 2012: Legitimiranje ukinitve uradov

Za tokratne Poglede Slovenije, ki se ukvarjajo z javnimi uslužbenci, je Traven pripravil pet prispevkov. Za to analizo sta zanimiva predvsem prvi in tretji, v katerih gre za izrecno ščuvanje proti domnevni lenobi javnih uslužbencev in proti določenim primerom javnih uradov.

Prvi prispevek se začne s prizorom popoldanske prometne konice, ki se v Ljubljani za razliko od ostalih evropskih prestolnic začne že ob treh, kar naj bi pomenilo, da ljudje v Sloveniji delajo manj kot drugod v Evropi. A kateri ljudje? Travnov odgovor, za katerega ne navede nobenega argumenta, je naslednji: »V Ljubljani je namreč [sic!] kar 77.000 delovnih mest, ki sodijo v javni sektor. /…/ Zato [sic!] Ljubljana stoji že od treh popoldne naprej.« Torej, ljubljanski lenuhi so javni uslužbenci in javni uslužbenci so lenuhi.

Avtor nato sicer naredi korak nazaj in poudari, da je število delavcev v nekaterih poklicih, na primer medicinskih sester, od leta 1991 ostalo skoraj nespremenjeno. A takoj zatem udriha po določenih drugih poklicnih kategorijah (natančneje, po tistih v pristojnosti superministrstva za šolstvo, kulturo in še kaj) in institucijah, ki da so se kadrovsko razbohotile, pri tem pa ne pove, ali sta se pri tem povečala tudi obseg in raznovrstnost del. Navede primer knjižnic v Grosuplju in Murski Soboti, ministrstva za kulturo, ministrstva za notranje zadeve s policijo, policijske šole v Tacnu, kjer 189 zaposlenih izobražuje 60 študentov, medtem ko policisti na terenu zaslužijo le 700 evrov. V OŠ Frankolovo zaradi nivojskega pouka 17 učencev 9. razreda učita po dva učitelja slovenščine, matematike in angleščine, reportaža pa je zrežirana tako, da se zdi, da je šest učiteljev polno zaposlenih samo za poučevanje teh 17 učencev. V vzgoji in izobraževanju je število zaposlenih od leta 1995 naraslo za četrtino, »a otrok je v državi vedno manj«, Traven pa pri tem ne pove, za koliko se je medtem zvišala povprečna stopnja izobraženosti mladih in koliko sta se dvignili kakovost vzgoje in izobraževanja ter vključenost oseb s posebnimi potrebami.

Še preden je vlada sprožila socialni konflikt s kulturniki in šolniki, ji je Traven že priskočil na pomoč s kritiko gole količine delovnih mest v šolstvu in kulturi, pri čemer je zamolčal kakovostne razloge za množenje delovnih mest, kakršen je na primer nivojski pouk. Njegov poudarek je, da je teh kadrov kratko malo preveč, kaj delajo, pa se zdi drugotnega pomena. Če k temu dodamo še vtis iz uvoda prispevka, da so javni uslužbenci na splošno leni, je sklep jasen: nekaj jih je treba odpustiti in ostali naj delajo več. Gre za neposredno podporo poanti prvotnega vladnega predloga varčevalnih ukrepov, ki takrat niti še ni bil predstavljen javnosti.

V tretjem prispevku Traven napade še Urad za enake možnosti (UEM) in ga prikaže kot nepotrebno institucijo. Prispevek gradi na kontrastu med marljivostjo in skromnostjo uradnikov na Upravni enoti Celje in med ekstravaganco direktorice UEM. Ta je nastanjen »v elitni vili sredi Ljubljane, kjer devet gospa in en gospod skrbi za enake možnosti med spoloma«. Edini sneman prizor je prizor uradnice, ki nejevoljno vpraša, ali in zakaj snemajo. Nato Traven v offu pove, da je hotel direktorico vprašati, kako je v času, ko množično odpuščajo delavce, »prispevala k uveljavljanju enakosti, na primer tako, da se na spisku za odpuščanje niso najprej znašle mlade mamice«. Nesramno pove, da mu to ni uspelo, saj je direktorica odpotovala na okroglo mizo v New York. »Ja, Manhattan je še posebej lep spomladi. /…/ Da ni bila sama v tem velikem mestu, je s seboj vzela še svetovalko iz urada.« Medtem ko sta zapravili nekaj tisoč evrov za službeno pot, direktor UE svojih delavk zaradi interventnega zakona ne more plačati bolje. Gledalci so nahujskani, Traven pa ne pove ničesar o poslanstvu in potrebnosti UEM. S tem legitimira vladno lahkotnost pri ukinjanju in združevanju uradov, še posebej tistih, ki služijo izvajanju politik, kot je enakost med spoloma, ki ideološko niso blizu desnici.

Prispevek, objavljen 12. 4. 2012: Povečati prekarnost

Travnov prispevek je posvečen stavki javnega sektorja, napovedani za šest dni kasneje. Podpora provladni interpretaciji dogajanja, ki je pripeljalo do stavke, je nedvoumna že v uvodnih stavkih: »Pa smo tam. Pri vprašanju odgovornosti za propad pogajanj,« medtem ko vrteče se padajoče slike izpostavljenih sindikalistov javnega sektorja, Ščernjaviča, Uroševiča, Petrovića, že ponujajo odgovor.

Sledi še ostrejši napad na sindikate kot take: »A model socialne države je propadel že pred tremi leti in sindikati takrat niso stavkali.« Ob tem prikaže posnetke spontanega štrajka v Gorenju, ki skandirajo: »Lopovi, lopovi!«. Traven: »Takrat sindikalistov ni bilo nikjer.« Iz zgodbe o štrajku v Gorenju avtor asociativno preklopi na nasprotje med zasebnim in javnim sektorjem, na kar je v času pogajanj s sindikati javnega sektorja stavila tudi vlada. Od štrajka dalje je v Gorenju delo izgubilo 1162 zaposlenih, na vidiku so še nova odpuščanja. Navezava nazaj na aktualno temo: delavka Gorenja, ki trepeta za službo, »ni kriva za gospodarsko krizo, a vseeno plačuje njen davek tako kot druge družbene skupine, kot so upokojenci in mladi. Krivi niso niti javni uslužbenci, a njene cene niso pripravljeni plačati.« Se pravi, delavci v javnem sektorju naj bi bili sebični in nesolidarni z drugimi skupinami. Sindikati javnega sektorja naj bi na cedilu pustili delavce v zasebnem sektorju.

Potem ko Traven skupaj z vladnimi pogajalskimi strategi zabije klin med sindikate javnega in zasebnega sektorja, izvede (nemara tudi s tem anticipira bodoče vladne poteze) še splošni napad na sindikate. »Slovenski sindikati so proti vsakršnim spremembam, želijo ohranjati obstoječe stanje, kot da se svet zadnjih 20 let ni spremenil. /…/ Neskončno dolgo smo debatirali o tem, ali bo odmor za malico del delovnika ali ne, ali bomo dovolili lažje odpuščanje. Sindikati so šli na cesto in sprememb ni bilo. Življenje pa je teklo dalje in posel je našel obvode. /…/ Ljudje vedno bolj množično za mizerno plačo delajo prek različnih agencij za delo,« kar novinar ponazori z izjavo prekarnega delavca o svojih pogojih dela.

Če je Traven prej zabijal klin med sindikate javnega sektorja in med trpeče delavce v zasebnem sektorju, tokrat zabija klin med sindikate, ki branijo pravice tistih z normalnim delovnim razmerjem, in med prekarne delavce. Njegov implicitni predlog pa je ta, da je treba povečati prekarnost redno zaposlenih (lažje odpuščanje) in povečati stopnjo izkoriščanja manj izkoriščanih delavcev (izločitev odmora za malico iz delovnika pomeni znižanje plač ali podaljšanje časa dela za enako plačo). S tem sicer ne more zagotoviti, da se bo položaj današnjih prekarcev kaj izboljšal, a če bo položaj delavcev v normalnem delovnem razmerju zdrsnil proti prekarcem, bo dosežena vsaj večja stopnja enakopravnosti (brezpravnosti) med obema skupinama delavcev. Ko Traven kritizira partikularno politiko sindikatov, se zdi, da se zavzema za več pravičnosti – toda le pravičnosti med bolj in manj prekarnimi delavci. O pravičnosti med delavci in lastniki kapitala pa – kot običajno – pri Travnu ni nobenega govora.

Sklep: Argumenti v prid neoliberalni politiki

Iz navedene analize sledi jasna opredeljenost avtorskih prispevkov Bojana Travna za aktualno desno politiko krčenja javnega sektorja, socialne države, dohodkov in pravic delavcev v javnem sektorju in delavcev na splošno, njegova stalnica je tudi zahteva po privatizaciji podjetij v delni ali večinski državni lasti.

Na ravni upravičevanja te ekonomske in socialne politike Traven izvaja taktiko, ki jo izvaja tudi sedanja slovenska vlada: na eni strani strašenje z »grškim scenarijem« oz. dolžniško pastjo (kar je trik vseh neoliberalnih politik ta hip v Evropi), na drugi strani pa (to je specialiteta Janševe vlade) s hujskanjem poštenih, delovnih ljudi proti določenim družbenim skupinam, ki so prikazane kot lenuhi, privilegiranci in paraziti.

Sestavni del desne ideološke taktike upravičevanja »varčevalnih ukrepov« je tudi molk o medrazrednih razmerjih, ki so pripeljala do krize (deregulacija in hiperakumulacija finančnega kapitala) in ki jih skuša sodobni neoliberalizem s keynesianskim obrazom še dodatno zaostriti z recepturo, ki naj bi reševala krizo, čeprav jo najverjetneje poglablja (državno prerazporejanje bremen od lastnikov kapitala k ostalim skupinam).

Ker je žanr Travnovih prispevkov tabloiden, so argumenti v prid neoliberalni politiki pogosto izpeljani rokohitrsko in v počasnem posnetku racionalnega gledalca ne bi prepričali. Travnovi argumenti so namreč izpeljani približno takole: Vse več delavcev je prekarnih – treba je deregulirati trg dela, znižati davke bogatim in privatizirati državna podjetja. Politična oligarhija duši obrtnike – treba je deregulirati trg dela, znižati davke bogatim in privatizirati državna podjetja. Gradnja avtocest in železnic stoji – treba je deregulirati trg dela, znižati davke bogatim in privatizirati državna podjetja. Trava je zelena – treba je deregulirati trg dela, znižati davke bogatim in privatizirati državna podjetja.

Pogledi Slovenije seveda ne merijo na izobražene in racionalne gledalce. A to še ne pomeni, da niso relevantni. Nemara jih je pametno gledati že zato, ker kričeče govorijo tisto, kar poskuša Janševa vlada nekaj mesecev pozneje tudi dejansko izpeljati.

1 Koncept sem si izposodil pri Arrighiju. G. Arrighi (2009): Dolgo dvajseto stoletje: Kapitalizem, denar in moč. Ljubljana: Sophia.
2 Zanimivo je, da nikoli ni prišlo do tako tesnega zavezništva med, na primer, desnimi politiki in narodnozabavnimi glasbeniki, čeprav so slednji igrali precej pomembnejšo vlogo pri utrjevanju identitetne distance do Balkana oz. Jugoslavije ter konservativnih imaginarijev in vrednot, kakor pa ustvarjalci umetelne besede, ki je ljudstvo ne bere in ne razume.
3 Zamenjava intelektualcev z estradniki je značilna tudi za novo »levico« tipa Zoran Janković, ki v parlamentarni glasovalni stroj za popestritev kadrira posamezne popularne osebnosti brez političnega profila, medtem ko je desetletje in več nazaj LDS v svojih najboljših časih na vidna mesta kadrirala intelektualce.

izpis

Mirt Komel

Sektorji ali bojna polja
Sedanjo krizo je mogoče dojeti kot posledico diskrepance med imaginarnimi željami finačnega sektorja in realnimi produkcijskimi zmožnostmi celote.

Tukaj nameravam podrobneje razviti premise nikakor ne nedolžne besedne igre, s katero sem se poigral na nekem drugem mestu in ki zadeva označevalno raven aktualnega govorjenja o javnem in realnem sektorju, njunega medsebojnega spora, ki ga je nahujskala trenutna vlada, da bi dala potuho finančnemu sektorju, nenazadnje pa tudi o ekonomski krizi, znotraj okvirov katere se vse skupaj odvija.

Marsikdo bo ob izpeljavah, ki sledijo, dvignil obrv ali brk in porekel, da se ob resnosti situacije ne gre igrati z besedami, temveč da je treba stvarnost zagrabiti frontalno. Naj zato v svoj zagovor uvodoma navedem samo na hitro dva nenaključno izbrana primera, pravzaprav imeni, ki pričata o temu, kako se je mogoče s hudičem poigrati tudi takrat, ko je vrag že odnesel šalo: Chaplin in Hegel – prvo ime je neposredno povezano z našo tematiko, drugo ime pa samo posredno, kolikor se pač nanaša na način, na katerega nameravam zadevo misliti. V času ekonomske recesije v prvi polovici dvajsetega stoletja je Charlie Chaplin uprizoril moderne čase kot komedijo in s tem podal nadvse resno kritiko revščine in brezdomstva, kar ni v tem žanru naredil še nihče pred njim. Hegel pa je bil tisti, ki je zapisal, da niso filozofi tisti, ki mislijo abstraktno, temveč navadno ljudstvo, filozofija pa je, ravno nasprotno, umetnost konkretnega mišljenja; za primer navede branjevko na trgu, ki gospodični vrže v obraz celo vrsto žalivk samo zato, ker je dejala, da so njena jajca gnila. Mar se ne običajno ravno natanko tako po branjevsko na očitke o gnilosti vladnih ukrepov odgovarja z zmerljivkami, ki na šolstvu, kulturi in drugih dejavnostih javnega sektorja ne pusti ravnega niti enega samcatega lasu?

Označevalca »javni sektor« in »realni sektor« nikakor nista nevtralna

Če je že bilo govora o Heglu, potem dajmo spregovoriti še o Lacanu, ki je na podlagi strukturalistične teorije, ki jo je razvil njegov prijatelj Lévi-Strauss, skoval svojo slovito RSI formulo. Sledeč tejle formuli, je mogoče človeško stvarnost dojeti kot preplet Realnega, Simbolnega in Imaginarnega, kar je mogoče na hitro skicirati na sledeči način: označevalna operacija na ravni Simbolnega registra, ki v grobem sovpade z dimenzijo jezika, na eni strani dvigne na noge fantazmatski red Imaginarnega, na drugi strani pa proizvede ireduktibilni preostanek Realnega. Ključna predpostavka delovanja formule RSI leži v tem, da enega elementa ni mogoče misliti brez drugega, kajti prav tako kot Simbolni register jezika usmerja način, kako z besedami povzemamo realnost, tako tudi ni mogoče zapopasti realnosti brez nekega določenega fantazmatskega deleža Imaginarnega in prav tako je tudi ni mogoče razumeti brez nepredvidljivega elementa Realnega. S tega vidika označevalci, ki jih uporabljamo za razumevanje aktualne realnosti (javni in realni sektor, itd.), nikakor niso nevtralne, kaj šele objektivne etikete, temveč prinašajo s seboj neko točno določeno fantazmatsko bagažo. Če se je torej problem nahaja v prvi vrsti na ravni jezika, potem ga je treba kot takega tudi najprej zapopasti, tudi z besedno igro.

V času nemirov maja '68 so študentje strukturalistom očitali intelektualizem, pri čemer se je očitek zgostil v tistem famoznem »les structures ne descendent pas dans la rue«, tako da je kmalu za marsikaterega intelektualca postal izziv dokazati ravno nasprotno, namreč kako in zakaj se »strukture sprehajajo po ulici« (najbolj pikro nemara ravno Lacan v seminarju o hrbtni plati psihoanalize). Tukaj bi se rad spoprijel s podobnim izzivom, kajti morebiti se je ob branju zgornje besedne igre marsikomu porodilo v glavi nekaj podobnega kakor pariškim študentom, z namenom pokazati, kako se je v času aprilskih stavkajočih protestov po ulici sprehajala natanko zgoraj omenjena struktura RSI. Glede tega in v tem kontekstu bi lahko za našo triado (in ja, zakaj pa ne, tudi tirado) veljalo isto, kar je Brecht zapisal o Heglovih pojmih, namreč kako se zanje zdi, da se čez dan štihajo z noži pod rebra, zvečer pa sedejo skupaj za isto mizo in se lepo pogovarjajo.

Že brez kdove kakšnega domišljijskega vložka je mogoče slišati, kako se pomeni in paralele med formulo RSI ter sektorji, o katerih je govora, razporejajo sami po sebej: realni sektor ne samo de nomine, temveč tudi de facto, namreč po svojem lastnem produkcijskem ustroju, ustreza neizprosni nujnosti ponavljanja, ki je lastna registru Realnega, ki se vselej vrača na isto mesto; javni sektor, kolikor gre pri tem predvsem za področje izobraževanja in kulture, ustreza registru Simbolnega, v katerem domujeta jezik in smisel; finančni sektor pa, povsem brez zlobe rečeno, seveda ustreza Imaginarnemu, v katerem se medsebojno oplajajo od potrebe emancipirane želje in imaginarne družbene fantazme.

Ni dvoma, za kateri boj gre

Glede na medsebojno prepletenost vseh treh registrov, ki ustreza medsebojni prepletenosti omenjenih treh sektorjev, lahko sedaj postavimo ključno vprašanje: kdaj smo prišli do tega, da je ekonomska kriza postala stvar zgolj javnega in realnega sektorja? Kdaj smo pozabili kar so nas oktobra lani opozarjali protestniki gibanja 15o, namreč da je sedanjo kriza prizadela 99 % ljudi, zakuhala pa jo je finančno-spekulantska elita 1 %? Selektivni spomin množičnih medijev je proizvedel pozabo tega, da je sedanja kriza posledica točno določenih politično-ekonomskih odločitev točno določenih ljudi, katerih imena lahko najdemo, denimo, v nemajhnem številu na raznoraznih lestvicah top 10 ali top 100 menedžerjev. Pozaba tega, da je kriza človeško proizvedena zadeva, je imela za posledico naturalizacijo same krize, ki se sedaj obravnava kot fizikalna naturalija, ki je kakor toča padla nenadejano z neba – spomnimo se samo na Engelsovo pikro pripombo glede tega, namreč da se finančne krize »ponavljajo z isto regularnostjo kot kometi«.

Aristotel je nezaupanje do dejavnosti, ki »iz denarja proizvaja denar«, izrazil skozi filozofsko puščico, uperjeno proti pitagorejsko obarvanemu Platonu, namreč da se denar računa v številkah, ker pa slednje pripadajo svetu idej in se potemtakem raztezajo v neskončnost, medtem ko so realni resursi omejeni, bogatenje s tovrstnimi finančnimi spekulacijami neizogibno proizvede vrzel, ki začne goltati samo realnost. Sedanjo krizo je tako mogoče dojeti kot posledico diskrepance med imaginarnimi željami finačnega sektorja in realnimi produkcijskimi zmožnostmi celote, pri čemer se sedaj z žugajočim prstom kaže na javni sektor, kulturo in izobraževanje, češ, »Pogletje, ne samo da ne delajo, tudi živijo preko svojih zmožnosti!«, ob tem pa ostajajo privilegiji finančne elite nedotaknjeni, kakor da bi bile svetinje, položene na ladijski oltar kapitana kapitala (če si sposodibmo metaforo neumornega Marka Breclja, tega pesnika med marksisti), ki na kockarsko slepo srečo krmili skupno ladjo kot da bi bila njegova privatna lastnina. V tem oziru nas ne sme presenetiti, da beseda »sektor« po svoji slovarski definiciji pomeni tudi »določen del bojnega polja«, v našem primeru pa ni nobenega dvoma, za kateri boj gre.

Za zaključek samo še zadnji »obrvdvigajoči« lacanovski premislek: kolikor živimo v svetu, katerega realnost se definira skozi dominanten ekonomski diskurz, potem ne smemo pozabiti, da je fantazmo katerega koli simbolnega režima mogoče uresničiti izključno na ravni fantazije; sedaj, ko so se mokre sanje finančnega gospostva novodobnih pitagorejcev razblinile, ko janšistične paranoične konstrukcije ne držijo več vode in ko na prenaseljeni luni očitno ni več prostora, natanko sedaj je čas, da se strukture znova sprehodijo po ulici.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko