N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
uvodnik
kultura in mediji
razredni boj v medijih
mediji in korupcija
samoregulacija medijev
splet
raziskovalno novinarstvo
socialni položaj novinarjev
sovražni govor
medijska etika
iz zgodovine medijev
mediji in pravo
mediji v svetu
regija
civilizacija
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tako kot v ostalih sferah družbe se tudi na internetu odvija spopad med (vsaj) dvema paradigmama družbenega življenja oziroma razvoja. Ena je kapitalistična, ki ublagovlja, privatizira, izključuje in hierarhizira ter paralelno gradi kompleksne strukture gospostva, mehanizme nadzora, kaznovanja in unifikacije. Druga internet razume in uporablja kot utopični prostor oziroma prostor svobode, samoorganizacije in skupnega.

»Acto sem podpisala iz državljanske malomarnosti, zato, ker nisem bila dovolj pozorna.«

»Želim se opravičiti, ker sem sicer opravila svojo službeno dolžnost, ne pa tudi svoje državljanske dolžnosti. Ne vem, koliko sem imela izbire, da ne bi podpisala, vendar bi lahko poskusila. Pa nisem.«

»Prosim, naj bo kdo tam tudi v mojem imenu.«

(Vsi citati iz Helena Drnovšek Zorko: Zakaj sem podpisala ACTO)

Začetek leta 2012 je zaznamovalo tajno podpisovanje sporazuma ACTA, množični internetni in ulični protesti, ki so zajeli celo Evropo – celo v Ljubljani se je zbralo več kot 2000 ljudi – in nato zamrznitev njegove ratifikacije v številnih državah. Danes je ta zgodba v splošni javnosti že dodobra potonila v pozabo in zgolj specializirana javnost še ve, da je še ni konec ter da bo njeno nadaljevanje odvisno od razmerij moči v evropski komisiji in evropskem parlamentu.

Mednarodna mobilizacija proti sporazumu ACTA zajela precejšnje število ljudi, med katerimi, kar je še posebej pomembno poudariti, niso sodelovali zgolj »običajni osumljenci« na levici, temveč marsikdo, ki sicer se nima za politiziranega, vendar svobodo na internetu in prost dostop do vseh vrst vsebin in njihovo ustvarjanje doživlja kot svojo osnovno potrebo, vse bolj pa tudi kot nujen delovni pripomoček. Velik del udeležencev prvega in najbolj množičnega protesta v Ljubljani, podpisnikov pozivov ali tistih, ki so se v kampanjo aktivno vključili na druge načine, je bilo tistih, katerih odprt internet je osnovni pogoj njihovega dela. Programerji, spletni razvijalci, dizajnerji, blogerji, novinarji, umetniki, prevajalci, študenti, akademski delavci itn. Spontanost, takojšnjost in mnogoterost oblik angažmaja so tiste razsežnosti, ki reakciji na informacijo o sporazumu ACTA dajejo značaj – za naše okolje – nečesa izjemnega. To je možno razložiti s tem, da so številni v njem prepoznali neposredni napad na pogoje njihovega življenja in dela.

Mobilizacija proti ACTI je bila nujna in uspešna. Dosegla je zamrznitev ratifikacije sporazuma v številnih državah, tudi v Sloveniji. Ključ do uspeha mobilizacije tudi tokrat ni bil v pretanjeni politični artikulaciji ali sistematičnih organizacijskih naporih, temveč v zmožnosti, da je uspela bistveno razsežnost celotne zgodbe, podreditev interneta in privatizacijo skupnega,predstaviti kot nekaj, kar precej ljudi zadeva povsem neposredno. Te osnovne resnice mobilizacije so se zavedli tudi tisti, ki so sporazum pripravili, zato so se zelo hitro tudi znali potuhniti.

Internet – kljub vsemu še vedno nepokorjen

Poskus tajnega uveljavljanja sporazuma ACTA ni nobena posebna zgodba, temveč ga je treba razumeti kot opomnik na procese, ki prežemajo celotno družbo in katerih ultimativna posledica je uklenitev vseh potencialov te družbe v spone kapitalističnih odnosov produkcije. V precej sferah družbene produkcije se je ta premik zgodil nekoč v zgodovini in da bi se ga lahko sploh zavedli, se je treba prebiti skozi številne plasti ideološke navlake; na internetnem bojišču je mogoče ta proces v precej čisti obliki opazovati v živo. To je proces ublagovljenja in kapitalističnega prilaščanja.

Tako kot v ostalih sferah družbe se tudi na internetu odvija spopad med (vsaj) dvema paradigmama družbenega življenja oziroma razvoja. Ena je kapitalistična, ki ublagovlja, privatizira, izključuje in hierarhizira ter paralelno gradi kompleksne strukture gospostva, mehanizme nadzora, kaznovanja in unifikacije. Druga internet razume in uporablja kot utopični prostor oziroma prostor svobode, samoorganizacije in skupnega. Ona je tista, ki je ob zori svetovnega spleta primat zasebne lastnine razbila ne samo s konceptom odprte kode, temveč z njegovo praktično realizacijo v nešteto primerih, ki so že dolgo tega prešli meje softvera ali sveta programiranja.

Linux je splošno znan simbol in primer tega, česar je zmožna utopična imaginacija, uveljavljena v praksi. Brez njega danes še vedno ne bi bili mogoči enormni dobički, ki jih žanjejo vodilne korporacije, kot so Google, Facebook ali Microsoft, saj je še vedno osnova za delovanje strežnikov, ki so infrastruktura, na kateri temelji internet. Medtem prva paradigma prek obsežnega političnega in represivnega aparata, ki ga ima na voljo, preganja servise za izmenjavo datotek, blokira finančne servisiranje Wikileaksu, ukinja politično neugodne profile, skupine in strani na socialnih omrežjih, izklaplja oziroma onemogoča dostop do interneta v času širokih socialnih napetosti (Egipt, Libija ...) in na številne druge načine zagrajuje prostor skupnega ter ga podredi razčlovečujoči logiki blaga. S tem ko kolonizira nova področja, hkrati še utrjuje hierarhijo v družbi, v kateri vsa človekova družbena moč temelji na njegovi ekonomski moči.

In vendar je tako internet kot družbo nasploh možno razumeti kot odprto polje inovacij, ki jo je mogoče strukturirati na neskončno načinov, med katerimi so številni precej bolj smiselni od tega, kar imamo zdaj in na kar prisegajo vodilni ideologi obstoječega reda. Kolikor se to sliši utopično ali naivno, je to mogoče konkretno ponazoriti: če ne bi bilo Linuxa in odprte kode, ki sta direktna negacija neoliberalne koncepcije družbe, bi le redki zmogli misliti, da je nekaj takega mogoče. In vendar praksa kaže, da je. Če je možno človekove potenciale organizirati drugače v eni sferi družbene produkcije in življenja, na primer na internetu, potem je to mogoče tudi v njenih drugih sferah.

Boj proti ACTI je torej treba razumeti kot posamičen moment spopada med dvema družbenima paradigmama. Toda začasna zamrznitev enega posamičnega manevra, v tem primeru zamrznitev ratifikacije ACTE, ne pomeni, da je boj dobljen. ACTA ni nastala zato, ker kakšen uradnik ne bi razumel narave interneta; nastala je ravno zato, ker se kapital zelo dobro zaveda, da sta internet in produkcija znanja na splošno vir neskončne vrednosti, ki je proizvedena vsak dan. Kolikor je proizvedena, si jo je možno tudi prilastiti. Kmalu bo zato spet prišla nova direktiva, nova tajna pogodba in se vzpostavila nova transnacionalna agencija ali služba, ki naj bi pod krinko bdenja nad »ureditvijo tega področja« omogočila pogoje za vzpostavitev korporativnega monopola nad internetom, ki ga danes še vedno ni.

O demokraciji

Zgodba o ACTI ni pomembna zgolj zaradi procesov, ki so ziključno vezani dinamiko razvoja interneta oziroma širše na produkcijo znanja. Zaradi specifične okoliščine, da razmerja sil med različnimi akterji na internetu še ni konsolidirano, pa vendarle omogoča privilegiran vpogled v procese, ki sicer dominirajo v celotni družbi v pogojih dominacije kapitalističnega načina produkcije. Slovenski del zgodbe, ki je dobil največjo publiciteto, je v tem smislu bolj pomenljiv, kot se morda zdi. Ko se je tako ambasadorka Republike Slovenije na Japonskem Helena Drnovšek Zorko, ki je v imenu slovenske vlade sporazum podpisala zaradi tega svojega dejanja javno pokesala, je s tem verificirala teze, ki so v javnem govoru sicer nesprejemljive: številne ključne odločitve, ki vplivajo na naša življenja se sprejemajo na forumih, ki so povsem zunaj sleherne demokratične kontrole, kaj šele, da bi bilo nanje mogoče vplivati na način, ki ga sugerirajo univerzitetne čitanke o sodobnem političnem sistemu in demokraciji.

Videz demokratične legitimnosti pride šele pozneje, kot gola simbolna gesta, za njeno produkcijo pa je zadolžen dobro preskrbljen sektor političnega piara. V trenutne strukture političnega odločanja in njene postopke socializirani ambasadorki tako ni bilo treba prebrati pogodbe, ki jo je podpisala (glej citat zgoraj). Vladi prav tako ni bilo treba vedeti, kaj podpisuje, da je ambasadorki dala to navodilo. Funkcija lokalne oblasti, četudi je ta izvoljena, v trenutni globalni politični strukturi namreč ni tehtanje med različnimi paradigmami družbenega razvoja, temveč dajanje legitimnosti odločitvam, ki so že sprejete nekje drugje ter nato njihova vestna implementacija.

Nedemokratičnost postopkov sprejemanja odločitev zastavlja vprašanje osebne odgovornosti tistih, ki te postopke bodisi vodijo bodisi v njih sodelujejo ali vsaj dopuščajo. Ta odgovornost zadeva tako socialnega delavca, ki vsak dan neposredno vpliva na življenja ljudi, s katerimi je v stiku, kot vse ravni nameščencev, vključno z najvišjimi nivoji oblasti. Ambasadorka Drnovšek Zorko je simptomatičen primer uradne drže sodobnih uradnikov: Eichmann, prilagojen ideologiji liberalizma. Če se je prvi skliceval na to, da je bil nepomembno kolesce v mašineriji smrti, so sodobni birokrati sicer še vedno nepomembni koleščki, a zasebno imajo ločeno mnenje in so na »naši strani«. »Prosim, naj bo kdo tam tudi v mojem imenu,« je izjavila ambasadorka in računala na simpatije nasprotnikov sporazuma, ki naj bi ji omogočile reproduciranje pozitivne samopodobe. Pri tem seveda ni osamljena.

Horde sposobnih in dobronamernih ljudi derejo v institucije Evropske unije, da bi tam dali svoj droben doprinos k politikam siromašenja, izključevanja, gradnje zidov – k opustošenju družbe na globalni ravni. Pri vsem tem je en bolj kritičen do te iste strukture kot drugi. Nadomestilo za takšno lojalnost je seveda vabljivo in v njem se tudi skriva odgovor na vprašanje zakaj: visoke plače, varen status, dostop do številnih servisov in številni ostali privilegiji, ki so dostopni malo ljudem.

Seveda je treba v gesti ambasadorke prepoznati, da je na svojevrsten način vendarle odigrala vlogo whistleblowerja, saj je tudi njen nastop pomagal delegitimizati sporazum ACTA v lokalnem kontekstu. Vseeno pa si tudi zavoljo tega ne zasluži posebnega spoštovanja, kaj šele afirmacije: ravno tovrsten vsakodnevni praktični cinizem sicer dobronamernih birokratov ter njihovih strokovnih oziroma publicitičnih apologetov je sestavni del novih politik avtoritarnosti. Vodilno vlogo ima pri večini ključnih vprašanj. Spomnimo se le na udarni val neoliberalne globalizacije v devetdesetih, ki je pahnil v bedo ogromne dele globalnega juga, napada na Afganistan in Irak in na trenutni val politik zategovanja pasov. Uradniki, ki podpisujejo sporazume, ne da bi jih prebrali, politiki, ki uveljavljajo politike, ki jih ne razumejo, hkrati pa vsem želijo le dobro, so njena lojalna armada. Ne glede na to, katere peticije podpisujejo ali h katerim protestom pozivajo.

Spremljanje dogajanja v zvezi z ACTO kot tudi številne druge procese sprejemanja političnih odločitev si je treba drzniti razumeti tako: nedemokratičnost postopkov je njihova strukturna značilnost in ne zgolj občasna nerodnost. In vendar se je treba vedno znova spomniti, da je te postopke možno odpreti in figurativno nogo postaviti med figurativna vrata. Smer politike je možno spremeniti, uničevalne politike je mogoče spremeniti, tudi tiste, ki se v splošno apokaliptičnem vzdušju zdijo samoumevne, kot je na primer politika zategovanja pasov. To je možno tako, da se soočimo in absolutno zavrnemo motivacije, na katerih te temeljijo. Motivacija ACTE je internet kot specifično področje družbene produkcije v čim večji meri transformirati v še eno lovišče kapitala, motivacija politik zategovanja ukrepov pa je razumevanje, da gospodovanje nad pomanjkanjem vladajočemu razredu ponuja večjo varnost kot skupno obvladovanje bogastva, ki ga vsak dan vsi proizvajamo v skladu z nekimi drugimi in drugačnimi principi od trenutno prevladujoče tekmovalnosti in indivudualizacije. Na vseh nas je, kakšno vlogo bomo v teh procesih odigrali sami.


izpis

Domen Savič

Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Regulacija spletnega prostora se nam ne bo mogla izmikati v nedogled in bo slej kot prej treba razrešiti dileme neskončno odprtega prostora in velikega števila deležnikov, ki regulirajo samo nekatere dele, vendar večina zakonodajnih predlogov nastaja pod pritiski določenih interesnih skupin, ki jih celostna razrešitev problema sploh ne zanima.

Čeprav nam je industrija spletno pokrajino dolgo časa predstavljala in prodajala kot neskončen travnik, na katerem je dovoljeno in mogoče vse, se v praksi vedno bolj kažejo obrisi omejene in zaprte tovarne, v kateri so prehajanja med posameznimi proizvodnimi dvoranami skoraj nemogoča in kjer posameznika omejujejo politične entitete, podjetja in navsezadnje tudi lastna narava.

Spletno cenzuro najpogosteje razumemo kot pre­preče­vanje dostopa do spletnih informacijskih virov, ki bi po mnenu cenzorjev lahko škodovali politični klimi v državi, ki te vire cenzurira. Vseeno vedno več teoretikov opozarja, da zaradi decentraliziranega modela komunikacije prek spleta popolno onemogočanje dostopa ni več mogoče in da se vedno več političnih entitet nagiba k omejevanju, preusmerjanju in filtriranju komunikacijskih poti. Tako namesto preprečevanja dostopa do spornih vsebin entitete raje skrbijo za čim lažji dostop do vsebin, ki so v skladu s sistemskimi dogmami posameznega režima in z različnimi metodami samo otežujejo dostop do problematičnih vsebin.

Države pa niso edine, ki se ukvarjajo z omejevanjem in oteževanjem dostopa do spletnih vsebin. Prav tako, če ne še bolj, so aktivna podjetja, ki v imenu ščitenja avtorskih pravic izvajajo nadzor in cenzuro posameznih spletnih mest oziroma na določenih spletiščih cenzurirajo posamezne vsebinske sklope. Kritiki opozarjajo, da tudi tukaj obstajajo možnosti zlorab, saj založbe v nekaterih primerih ne podajo zadostnega razloga za umik vsebin, upravniki spletnih mest pa z njimi sodelujejo zaradi strahu pred tožbami.

Poleg preprečevanja oziroma omejevanja dostopa do vsebin pa se vedno bolj uveljavlja tudi nadziranje oziroma zbiranje podatkov o spletnih uporabnikih. Tak način prevladuje tudi v državah zahodnega sveta, kjer zbiranje in analizo prometnih podatkov zagovarjajo z bojem proti terorizmu, pedofiliji in trgovini z ljudmi. Vseeno kritiki opozarjajo, da zbiranje podatkov poteka avtomatično, da je vsebinske analize zelo malo in da se je že večkrat izkazalo, da obseg zbiranja podatkov in njihova dejanska uporaba nista v sorazmerju. Hkrati se z medijskimi opozorili o izvajanju nadzora v družbi ustvarja klima panoptikona, v katerem je »namen načela nadzorovanja /.../ v tem, da napravimo (zapornike) ne le sumničave, ampak tudi prepričane, da se ve čisto vse, karkoli napravijo, čeprav morda to ni res«. (Bentham v: Splichal, 1996: 232).

Država ve, kaj je dobro zate!

Cenzura s strani političnih entitet je najbolj očitna in najbolj odmevna, predvsem zaradi držav, kot so Kitajska, Pakistan in Severna Koreja ter Kuba, kjer se cenzuriranje dostopa razume predvsem kot omejevanje človekovih pravic državljank in državljanov, ki je v nasprotju z dogmami demokracije, kot jo poznajo na Zahodu.

Cenzura v teh državah je medijsko dobro pokrita, kar vodi tudi do razvoja določenih medijsko stereotipiziranih držav, kjer sta cenzura vsebin in omejevanje dostopa najbolj prisotna, medtem ko se druge države zaradi manka medijske izpostavljenosti ne pojavljajo. V javnosti najmočnejše zaznamovana ostaja Kitajska, čeprav skupina Novinarji brez meja v letnem poročilu za leto 2012 opozarja, da cenzura ni nič manjša v Belorusiji, na Kubi, v Bahrajnu in Burmi (Reporters without Borders, 2012).

Nadziranje in trgovanje s tehnologijo za spletni nadzor sta v zadnjih letih postala celo industrijska panoga, ki ni več rezervirana samo za oddelke varnostnih služb, temveč se je okrog koncepta spletnega nadzora razvila cela industrija povpraševalcev in ponudnikov. Nedavno je Pakistan objavil javno namero pridobivanja ponudb za izgradnjo nadzorniškega sistema spletnih komunikacij, ki bi bil podoben kitajskemu. Poziv je v ZDA naletel na hud odpor borcev za človekove pravice, zaradi pritiska javnosti pa je Pakistan namero pozneje umaknil, še vedno pa kritiki opozarjajo, da to ne pomeni, da so z umikom ponudbe pakistanske oblasti prenehale razmišljati o uvedbi takšnega nadzornega sistema (WebProNews, 2012).

Zanimivi so tudi razlogi za cenzuro spletnih vsebin. Tudi tukaj velja prepričanje, da je cenzura v svojih ciljih uniformna, pa vendar v različnih režimih cenzura opravlja različne funkcije. Poglejmo tri od najbolj zloglasnih režimov cenzure na spletu.

Tajska cenzuro spleta izvaja v skladu z zakonom o kibernetskem kriminalu (cybercrime law), razlogi zanjo pa so različni. Iz depeš na Wikileaksu lahko razberemo, da je eden od razlogov vzdrževanje političnega miru, drugi pornografija, ki je na Tajskem prepovedana z zakonom, in tako naprej. Analitiki še opozarjajo, da postopek cenzure ni transparenten, prav tako pa se na cenzuro ni mogoče pritožiti oziroma jo razveljaviti (Wikileaks, 2012).

V Pakistanu je cenzura vsebin in regulacija dostopa do njih povezana predvsem s pornografijo in bogokletnimi vsebinami, zanimivo pa je, da veliko spletnih mest država cenzurira na pobudo javnosti, ki meni, da pornografija ni v skladu z njihovo veroizpovedjo (Washington Times, 2012).

Burmanske oblasti regulacijo interneta razumejo predvsem kot orodje za doseganje političnega miru v državi. Novembra 2010 so v državi izvedli prve volitve po več kot dvajsetih letih, hkrati s predvolilno kampanjo pa na spletu uvedli strogo cenzuro protivladnih vsebin, s katerimi bi lahko nasprotniki režima vplivali na populacijo. Pripadnik skupine Wikileaks Jacob Applebaum je ugotovil, da burmanske oblasti filtrirajo 96 odstotkov vsega spletnega prometa (Reporters without Borders, 2012).

Podjetje ve, kaj je dobro zate!

Pri spletni cenzuri niso nič manj od nacionalnih vlad aktivna posamezna podjetja oziroma skupine znotraj zasebnega sektorja, ki se vsaka po svojih močeh in želji trudijo regulirati spletne vsebine. Glasbene in filmske založbe, posamezna informacijska podjetja in drugi akterji na trgu so se morali pred javnostjo že večkrat zagovarjati zaradi preprečevanja dostopa oziroma umikanja določenih vsebin.

Podjetje Apple je v Nemčiji leta 2010 cenzuriralo vsebino večih nemških medijskih hiš, ki so na Applovi tržnici ponujali svoje aplikacije za prikazovanje vsebin tiskanih izdaj. Revijo Stern so obvestili, da njihova galerija pomanjkljivo oblečenih deklet krši pravila poslovanja in da aplikacije ne bodo več ponujali uporabnikom, če Stern ne bo primerno obdelal spornih fotografij. Podobno cenzuro je doživela revija Bild, pri kateri je Apple zahteval, da spremenijo vsebino (oblečejo slečene modele) v aplikaciji pa tudi v digitalni obliki revije, ki je bila dostopna na Bildovem spletišču in ki si jo uporabniki lahko opcijsko naložijo tudi s pomočjo Applove tržnice iTunes. Bild se je na odločitev pritožil, vodja spletnega oddelka pri tej medijski hiši pa je opozoril, da zaradi nejasnih pravil »lahko danes cenzurirajo galerije, jutri pa se bodo začeli vtikati v mnenjske članke«. (Gizmodo, 2012)

Teoretiki opozarjajo, da regulacija spletnih vsebin s strani ponudnikov dostopa do spleta obstaja v več državah, vendar med posameznimi sistemi obstajajo velike razlike. Države so sicer z mednarodnim pravom zavezane k regulaciji spletnih vsebin, če te vsebujejo otroško pornografijo, pozive h genocidu, rasno, versko in nacionalistično nestrpnost oziroma pozive k terorizmu, vseeno pa tudi Združeni narodi opozarjajo, da morajo države sporne vsebine umikati transparentno, nedvoumno in z mislijo na načelo nujnosti in sorazmernosti (General Assembly, 2012).

Predlogi zakonodaj SOPA, PIPA in ACTA po mnenju mnogih kritikov prelagajo veliko regulatornih pravic na podjetja – ponudnike dostopa do spleta. Kritiki opozarjajo na nejasnost jezika in ohlapnost definicij spornih vsebin, do katerih bi v skladu s to zakonodajo ponudniki lahko onemogočali dostop brez nadzora državnopravnih organov (TechEye, 2012).

Do zdaj so namreč ponudniki dostopa do spleta delovali kot nevtralni posredniki, ki so doumnevno sporno vsebino umikali na podlagi sodnega naloga oziroma zahtevka avtorja določene vsebine, v novih zakonodajnih predlogih pa se odgovornost za spletne vsebine prelaga na ponudnike dostopa do teh vsebin. To je v strokovni javnosti že sprožilo proteste, kritiki pa so opozarjali predvsem na neusposobljenost ponudnikov dostopa za presojanje spornosti vsebin ter na posledičen nadzor vseh vsebin, s katerim bi lahko ponudnik dostopa ugotovil spornost posameznih vsebin (No ACTA!, 2012).

Sam bom že vedel, kaj je dobro zame!

Z uporabo spletnih iskalnikov, ki nam na podlagi iskanih vsebin ponujajo nove vsebine, se uporabniki podajajo na spolzko pot. Po eni strani je sicer res, da so rezultati iskanja boljši, saj se ujemajo s predstavami posameznika, po drugi pa posameznika zapirajo v filtrirni mehurček, iz katerega je zelo težko izstopiti.

»V svetu, kjer nam je vse znano, se je nemogoče učiti o novih stvareh,« opozarjajo komunikologi, ki v optimizaciji spletnih iskalnikov vidijo nevarnost zapiranja posameznika pred določenimi spletnimi vsebinami oziroma samocenzuro (Pariser, 2010: 15). Uporabnik s svojim vedenjskim vzorcem določa način uporabe spleta, programska oprema in spletni iskalniki pa mu poskušajo čim bolj ugoditi. Tako se krog dosegljivih vsebin vse bolj reducira na uporabniku všečne vsebine, ostale pa ostajajo zunaj njegovega dosega.

Tehnično pri filtrirnem mehurčku sicer ne gre za cenzuro, saj vsebine po navadi niso nedosegljive v absolutnem smislu, vseeno pa so določenemu uporabniku zaradi optimizacije uporabniške izkušnje posamezni sklopi nedosegljivi, saj je sistem presodil, da uporabnika tiste vsebine ne bodo zanimale. Vse skupaj se konča v filtrirnem mehurčku, v katerem uporabnik konzumira samo vsebine, za katere je sistem na podlagi uporabniške izkušnje presodil, da bodo uporabniku všeč. Uporabnik tako iz navidezno neskončnega vira informacij dobiva samo strogo prečiščen vir, zaradi ujemanja informacij s svojimi prepričanji pa le redko kdo posumi, da dobiva samo del informacij oziroma da nekatere vsebine niso dosegljive.

Glavno vprašanje – kaj je internet?

Na koncu lahko ugotovimo, da enoznačnega odgovora na cenzuriranje spletnih vsebin ni. Po eni strani se nam regulacija spletnega prostora ne bo mogla izmikati v nedogled in bo slej kot prej treba razrešiti dileme neskončno odprtega prostora in velikega števila deležnikov, ki regulirajo samo nekatere dele, po drugi pa večina zakonodajnih predlogov nastaja pod pritiski določenih interesnih skupin, ki jih celostna razrešitev problema sploh ne zanima.

Zatakne se že pri definiciji interneta. Je to tehnološka inovacija, komunikacijski prostor ali kaj tretjega? Postopek regulacije in smer razvoja zakonodajnih predlogov sta v veliki meri odvisni od odgovora na to vprašanje, odvisni pa sta tudi od tega, kdo bo ponudil odgovor, ki bo zadovoljil vse deležnike.

Konceptualni izzivi definicij pa so samo del težave. Preizkušnja bo tudi vzpostavitev sistema nadzora nad tehnološkimi rešitvami, ki spletno komunikacijo dejansko poganjajo. Lastništvo strežnikov domen in nadzor nad organizacijo ICANN, ki skrbi za regulacijo domen po celem svetu, bo, z upoštevanjem aktualnih trendov zapiranja spletnih komunikacij, vedno bolj pomembno.

In končno – odgovoriti si bo treba na vprašanje, komu je internet sploh namenjen in za kaj ga lahko ta skupina posameznikov uporablja. Širši kot bo konsenz pri tem vprašanju, bolj odprti bodo spletni pašniki. Za vse uporabnike.

Viri in literatura

Splichal, Slavko (1997): Javno mnenje. Ljubljana: FDV.
Pariser, Eli (201): The Filter Bubble. London: Penguin Group.
Reporters without Borders (2012): Internet enemies report 2012. Dostopno na http://march12.rsf.org/i/Report_EnemiesoftheInternet_2012.pdf (15. april 2012).
Web Pro News: Pakistan Scraps Firewall. Dostopno na www.webpronews.com/pakistan-cancels-firewall-2012-03 (15. april 2012).
Wikileaks: Internet Censorship in Thailand. Dostopno na http://wikileaks.org/wiki/Internet_Censorship_in_Thailand (15. april 2012).
Washington Times: Wanted: Censor for Pakistan's Internet. Dostopno na www.washingtontimes.com/news/2012/mar/8/wanted-censor-for-pakistans-internet/?page=all (15. april 2012).
Reporters without Borders (2012): Internet enemies report 2012. Dostopno na http://march12.rsf.org/i/Report_EnemiesoftheInternet_2012.pdf (15. april 2012).
Gizmodo (2012): It's Time to Declare War Against Apple's Censorship. Dostopno na http://gizmodo.com/5490310/its-time-to-declare-war-against-apples-censorship (15. april 2012).
General Assembly (2012): Promotion and protection of the right to freedom of opinion and expression. Dostopno na www.ohchr.org/Documents/Issues/Opinion/A.66.290.pdf (15. april 2012).
Tech Eye (2012): ISP internet policing resulting in corporate censorship – report. Dostopno na http://news.techeye.net/internet/isp-internet-policing-resulting-in-corporate-censorship-report (15. april 2012).
E-demokracija.si: No ACTA! (2012): Poduči se o sporazumu ACTA. Dostopno na www.e-demokracija.si/no-acta/brosura-o-sporazumu-acta/ (15. april 2012).


izpis

Tomaž Gregorc

Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Polje boja zoper selektivna omejevanja (ki se skrivajo za pojmom »regulacija«), demoniziranja (ki se skriva za pojmom »varnost«) ter sankcioniranja (ki se skriva za pojmom »zaščite«) je zato treba razširiti tudi na »trdo plat« digitalnega.

Sredi 90. let prejšnjega stoletja se je James Wallbank[1] sprehajal po ulicah Sheffielda, ko je njegovo pozornost pritegnil smetnjak, v katerem je ležal računalnik (z ekranom, tipkovnico, miško in vsemi kabli vred). Ker na prvi pogled z odvrženim računalnikom ni bilo nič narobe, se je odločil, da ga odnese domov in priklopi. Na njegovo začudenje je računalnik deloval brezhibno.[2] Potem ko je svojo izkušnjo delil s kolegi umetniki in aktivisti, je začela skupina po mestu sistematično iskati zavržene računalnike. Izkazalo se je, da jih je bilo več kot polovica brezhibnih, iz ostalih pa je bilo z malo kombiniranja mogoče sestaviti popolnoma delujoče računalnike in tako zreducirati odpadne (neuporabne) kose na minimum. Delo te skupine[3] je nekaj let pozneje služilo kot izhodišče za oblikovanje kratkega besedila Lowtech Manifesto[4], v katerem sta utemeljena smisel in uporabnost poceni ali brezplačne tehnologije in katerega osrednje sporočilo je spodbujanje ponovne uporabe računalnikov, ki zaradi (pre) hitro razvijajoče se računalniške industrije končajo na smetiščih.

Leta 2007 se ideja ponovne uporabe strojne opreme in rabe odprtokodnih sistemov ter prosto dostopne programske opreme izkristalizira v dokumentu Zero Dollar Laptop Manifesto (ZDLT)[5], dokumentu idejnih in praktičnih napotkov za pripravo in izvedbo projekta, ki podpira in spodbuja avtonomne digitalne prakse. Kratkoročni cilj projekta je s skupino deprivilegiranih ljudi (npr. brezdomnimi, begunci …) razviti pogoje za avtonomno digitalno udejstvovanje in lokalno zmanjšati učinke e-polucije, dolgoročni cilji pa so promocija odprte kode, praktična aplikacija koncepta ponovne rabe na področje tehnologije ter ne nazadnje omogočiti dostopnost do strojne in neodvisne programske računalniške opreme ekonomsko deprivilegiranim družbenim skupinam, s tem pa izničiti t. i. »digitalno ločnico«, ki priča o tem, da se marginalizacija in ekonomska deprivilegiranost neposredno prekrijeta z nedostopnostjo do računalnikov, njun učinek pa je digitalna nepismenost.

Projekti po načelih manifesta Zero Dollar Laptop se lahko izvajajo v vseh družbah, kjer ekonomsko »zmogljivejši« sloji po nekaj letih odvržejo »stare«, a še delujoče računalnike, da bi kupili zmogljivejše, nove. Poleg tega, da spodbujajo avtonomne digitalne prakse, taki projekti združujejo in spodbujajo ekološko, socialno in etično dimenzijo.

Izvesti ZDLT v Sloveniji

Računalnik, v svoji najbolj materialni dimenziji, torej strojni materialnosti, je za zdaj temeljni pogoj za kakršnokoli digitalno udejstvovanje. Brez strojne opreme ne moremo govoriti o digitalnih praksah. Čeprav je v zadnjem času največ pozornosti namenjene kritikam in odporom zoper regulacijo in nadzor medmrežja, ki ju mednarodni lobiji uveljavljajo pod krinko zaščite avtorskih pravic, je to le del celotne slike omejevanja in demoniziranja avtonomnih digitalnih praks. Marca 2011 je v Sloveniji namreč stopil v veljavnost Zakon o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanju skladnosti(ZTZPUS-1)[6], ki prepoveduje kakršnokoli javno rabo ali javno dostopnost »sestavljenih« računalnikov brez »testa skladnosti« nove celote.

Če je bilo pred uveljavitvijo tega zakona možno prodajati ali dati v javno uporabo računalnik, sestavljen iz različnih strojnih delov različnih starih računalnikov (v kolikor je bil posamezni del – komponenta – licenciran in označen s »CE« oznako), to zdaj ni več mogoče, saj se tak računalnik pojmuje kot »novi produkt na trgu« (ne glede na to, ali gre v prodajo, v uporabo na javno dostopnih mestih ali za proces neformalnega izobraževanja v okviru projekta nevladne organizacije)[7] in zanj veljajo omejitve omenjenega zakona.

Čeprav zakon naslavlja le »gospodarske subjekte«, se v njem navedene prepovedi nanašajo na vse pravne subjekte.[8] Ključni argument za uveljavitev tega zakona je, kako simptomatično, »varnost« (glej 5. člen). V širšem kontekstu napada na prosto dostopnost je ta zakon treba brati kot rezultat pritiska velikih računalniških korporacij na »trg« in kot še eno možnost onemogočanja, uničevanja, nadzorovanja in kaznovanja javnega (skupnega) razvoja in uveljavljanja alternativnih oblik ekonomije (princip ponovne rabe), socialnega angažmaja (spodbujanje, uveljavljanje in razvijanje avtonomnih digitalnih praks) in solidarnosti (odstop lastnega starega računalnika drugi osebi), ki so v času krize edino družbeno lepilo.

Polje boja zoper selektivna omejevanja (ki se skrivajo za pojmom »regulacija«), demoniziranja (ki se skriva za pojmom »varnost«) ter sankcioniranja (ki se skriva za pojmom »zaščite«) je zato treba razširiti tudi na »trdo plat« digitalnega.

1 Glej www.theinternetofthings.eu/content/james-wallbank.
2 Zgodba o »ozadju« Access Space in ZDLT je bila predstavljena na drugem mednarodnem kongresu Urbanih brazd »Premisliti potenciale na novo«. Glej www.zivljenjenadotik.si/info/info/prikaz/article/urbane-brazde-premisliti-potenciale-na-novo/.
3 Skupina se je leta 2000 organizirala v kolektiv Access Space (http://access-space.org.
4 Glej http://lowtech.org/projects/n5m3/.
5 Glej http://zerodollarlaptop.org/wiki/doku.php?id=zdlt:manifesto.
6 Glej www.uradni-list.si/1/content?id=102528.
7 Odgovor Tržnega inšpektorata RS na vprašanje o rabi ponovno uporabljenih računalnikih v okviru neformalnih delavnic društva Rizom v luči ZTZPUS-1.
8 V »stari dobri« liberalni tradiciji se prepoved ne nanaša na posameznico ali posameznika, saj lahko le ta za zasebno/domačo uporabo še naprej sam/a sestavlja in kombinira različne računalniške dele v »novo« celoto. Prepoved začne veljati, če ga posameznica ali posameznik želi posredovati drugemu subjektu.


izpis

Jurij Smrke

Novinarstvo in/kot tehnologija
Potrebujemo koncept, ki bo omogočal, da tehnologije obravnavamo, ne da bi jih ločevali od družbe.

Pričujoči tekst bo poskušal področje novinarstva in tehnologije zaobjeti s štirimi koncepti. Njegovo temeljno vprašanje je, kaj nam lahko vsak od teh zorov odkrije. Vsak bo na svoj način plodovit, naša naloga pa bo, da v končni fazi iz njih izpeljemo lekcije za novinarstvo kot (transformirajočo se) kulturno in zgodovinsko posebno formo sporočanja. Bolj specifično gledano bomo začrtano teoretsko-praktično krajino obravnavali v luči nastanka spleta. Poskušali se bomo na produktiven način opredeliti do nekaterih diagnoz, ki so jih prinesle različne konceptualizacije razmerja med novimi mediji in starimi medijskimi formami ter družbenimi institucijami. Te vključujejo tehnološki determinizem, družbeni konstruktivizem, dialektiko tehnologije in družbe ter koncept dispozitiva. Na bolj konkretni ravni se dotikajo prekarizacije in razrednega boja, novinarstva kot načina sporočanja ter odprte kode.

Tehnološki determinizem

Tehnološki determinizem je pozicija, katere temeljno premiso v svojem članku »Time, technology and the creative spirit in political science«iz leta 1927 zelo barvito povzame Charles A. Beard: »Tehnologija maršira v sedem lig[1] dolgih škornjih od enega brezobzirnega revolucionarnega pohoda do drugega, podira stare tovarne in industrije ter v istem zamahu in z grozovito hitrostjo seje nove procese.« Tak pogled tehnologiji pripisuje pretirano vlogo v kontekstu sociokulturnih sprememb ali razlag stanja neke družbe.[2] Bijker zapiše (2006: 683):»Tehnološki determinizem je sestavljen iz dveh elementov: trdi, da (1) se tehnologija razvija avtonomno, sledeč interni logiki, ki je neodvisna od zunanjih vplivov in da (2) oblikuje družbo prek svojih ekonomskih in socialnih učinkov.«

Kritike tehnološkega determinizma kot redukcionistične teorije so številne, gredo pa predvsem v smeri tega, da ta pogled ne upošteva vpetosti produkcije in uporabe tehnologije v družbeno tkivo in razmerja moči. Toda če tehnološki determinizem vzamemo kot idejno manifestacijo določenih sociohistoričnih razmer, lahko rečemo, da kaže na limite skupinskega, še bolj pa posameznikovega delovanja. Namiguje na vsemogočnost nekaterih procesov v primerjavi s povprečnim uporabnikom. Naj bodo ti še toliko prežeti z družbenostjo, to ne pomeni, da so za novinarko kaj manj določujoči. To, da posameznice na ta način dojemajo tehnologijo, morda ne kaže toliko na to, da so zaslepljene, ampak da dejansko le stežka vplivajo na končne manifestacije tehnologije in načine uporabe.

Iz tega sledi, da je treba v čim večji meri in s čim več sredstvi reapropriirati odtujeno tehnologijo – se boriti za open source dostop, predvsem pa proizvajati novo vednost in z njo opolnomočiti posameznike, da bodo lahko postali vladarji lastne tehnologije.

Socialni konstruktivizem

Eno od premis socialno konstruktivistične prizme smo že nakazali zgoraj. Tej ugotovitvi bomo dodali še dva uvida, ki kažeta na poseganje družbenega v sfero tehničnega oz. tehnološkega. Kot smo že rekli, so tehnologije (a) podvržene specifičnim načinom uporabe, (b) niso le rezultat tehničnih zakonitosti materialov in zakonov fizike, ampak so vanje vtkani družbeni odnosi, in (c) njihov nastanek je večkrat pod vplivom širših družbenopolitičnih okoliščin.

Končne manifestacije in rabe tehnologij se konsolidirajo na račun šibkejših družbenih skupin (na primer prekarnih medijskih delavcev). Örnebring v članku (2010: 60), v katerem proučuje novinarstvo kot obliko mezdnega dela, izpostavi štiri procese, katerim je to podvrženo: (1) delitev koncepcije in izvedbe dela, (2) povečana diferenciacija dela, (3) uporaba tehnologije za povečanje produktivnosti, in (4) izbris obrtniških sposobnosti iz delovnega procesa, t. i. de-skilling. V nadaljevanju pa opiše, kako se lastniki v spopadu s stroški in konkurenco na globalni ravni poslužujejo ene ali obeh tehnik reorganizacije produkcije. Na eni strani vlagajo v čedalje bolj usposobljene novinarske one-man-bande, ki naredijo vse naenkrat (napišejo poročilo, posnamejo videoprispevek, fotografirajo prisotne in peljejo psa na sprehod), na drugi strani pa se poglablja ločevanje na čedalje preprostejšo funkcijo zbiratelja informacij in čedalje elitnejšo funkcijo tvorke tekstov. V prvem primeru se prihrani pri številu zaposlenih, v drugem pa se s primernim nižanjem zahtevnosti dela in njega standardizacijo ustvari dovolj veliko rezervno armado, ki zbija ceno dela.

Druga stvar, ki sledi iz povedanega, je dejstvo, da živimo v času, ko je internet še razmeroma svež, a vendar znotraj medijske industrije prihaja do določene stabilizacije njegove rabe. Vzpostavila se je osnovna oblika spletnih strani in dela spletnih novinarjev. Elemente večine spletnih strani najdemo znotraj množice: tekst, video, avdio, fotografije, možnost komentiranja, RSS, gumbi za sharing vsebin po socialnih omrežjih, mobilne verzije, podcasting ter (redkeje) programirane interaktivne infografike. Pri tem je generična tudi postavitev z bannerjem (pasico), klasično kategorizacijo, izpostavljenimi zgodbami, postranskimi zgodbami (ki do dobršne mere posnema dobri stari časopis) … Edino, kar še manjka in kar je trenutno pravi izziv, je t. i. učinkovit poslovni model spletnega medija. Kot zapiše Witschgejeva, je »osrednja kontradikcija diskurza novih tehnologij v tem, da čeprav nekateri novičarski portali privabljajo veliko večja občinstva, ni nobeden od njih sposoben generirati iste količine oglaševalskega denarja kot njihove analogne verzije«. Ko se bo konsolidiralo tudi to področje, bomo verjetno lahko govorili o zaprtju, o izoblikovanju medija.

Treba je torej nadgraditi prejšnjo tezo o reapropriaciji tehnologije. Treba je »vstopiti« v družbene boje, preprečiti, da se potencialnosti izgubijo in pritisniti tam, kjer se zdi, da vse skupaj najbolj šepa – pri plačljivosti in formi spletne strani.

Dialektična razrešitev?

Razumevanje odnosa med tehnologijo in družbo kot medsebojno vzpostavljajočega se je prisoten že med misleci, ki operirajo z družbenim konstruktivizmom. Bijker razpravlja o atomski energiji in hladni vojni ter zapiše (2006, 695): »[T]ehnologija je bila v tem primeru pomembna za politiko, saj je pomagala oblikovati njene namene in sredstva; hkrati pa je bila tudi objekt politike in tehnoloških politik. V primeru hladne vojne sta se tehnologija in politika torej razvijali kot dve strani istega kovanca.« Ker gre v bistvu za nekakšen spoj prvih dveh koncepcij, ne velja zgubljati preveč črnila z novimi primeri. Ključno je le to, da smo sposobni obe koncepciji misliti hkrati, ne ene na račun druge, temveč obe kot medsebojno oplajajoči (ali pač zatirajoči).

Toda tudi to je za nekatere pozicija, ki možnosti mišljenja tehnologije in družbe še ne izčrpa povsem. Kot zapiše Bijker (2006, 701): »Že zgolj videti tehnologijo in politiko kot dve entiteti, ki sta v interakciji, je prešibka pozicija: med njima namreč ne moremo povleči kategorične distinkcije.«

Dispozitiv

Potrebujemo torej koncept, ki bo omogočal, da tehnologije obravnavamo, ne da bi jih ločevali od družbe. »Naša teza je, da temu pogoju ustreza koncept dispozitiva, in to zato, ker problematiko tehnologij obravnava v povezavi s problematiko subjekta,« zapiše Zajčeva (2000: 23).

Najprikladnejša definicija dispozitiva na tej točki je Agambenova (2009: 14), ki se odloči, da bo »za dispozitiv oklical dobesedno vse, kar ima zmožnost, da na nek način zgrabi, orientira, določi, prestreže, modelira ali pritrdi geste, obnašanja, mnenja ali diskurze živih bitij.«Vse to, vsi ti diskurzi, institucije, zakoni, administrativni ukrepi, znanstvene trditve, filozofske in moralne predpostavke tvorijo dispozitiv, ki je sistem odnosov med temi elementi. »Znotraj« njega zdaj lahko govorimo o tehnologijah oblasti in o subjektu, ki operira in je operiran s strani njih, jih proizvaja in je proizvajan s strani njih.

Ključno vprašanje pri tem je, kako nam dispozitiv omogoči, da tehnologije ne ločujemo od družbe, in kako nam omogoči, da ju ne uporabljamo kot dveh sfer v medsebojnem odnosu. To naj bi bil v končni fazi tisti prelom, ki prinese nov vpogled v celotno polje. Kot pojasni Zajčeva, gre za to, da dvojec družba-tehnologija zamenjamo z odnosom med subjektom in družbenotehnološkim poljem dispozitiva. Novinarja v odnosu z dispozitivom novinarstva.

Če zadevo navežemo na zaključek odseka o družbenem konstruktivizmu, lahko rečemo, da ne moremo vstopiti v družbene boje in tvoriti novih tehnologij, saj vedno že delujemo družbenotehnološko, če se konstituiramo kot specifičen subjekt. Tak pogled nam odpre možnosti delovanja v številnih sferah, saj je nabor, ki tvori dispozitive, veliko širši od tistega, kar običajno imamo za tehnološko, točke političnega delovanja pa se razširijo na skoraj vsa področja bivanja določenega subjekta. In to je tisto dragoceno zavedanje, ki nam v času zapiranja spletnih novičarskih organizacij v določeno formo medija in poskusih mapiranja spleta prek transnacionalnih legislatur in dobičkonosnih analitičnih tehnik lahko prinese dragocene uvide. Ne nazadnje kaže tudi na to, da smo s številnimi tehnologijami operirali, še preden so obule 20-km škornje: »Torej ne le zapori, norišnice, panoptikon, šole, spovednice, tovarne, discipline, sodni ukrepi in tako dalje (katerih povezava z močjo je na nek način očitna), pač pa tudi nalivno pero, pisanje, filozofijo, kmetijstvo, cigarete, navigacijo, računalnike, mobilne telefone in – le zakaj ne – sam jezik, ki je verjetno najstarodavnejši vseh dispozitivov – dispozitiv, v katerega se je pred tisoče in tisoče let primat nepazljivo pustil ujeti, ne da bi se zavedal posledic, s katerimi bo soočen.« (Agamben, 2009: 14)

Viri

Agamben, Giorgio (2009): What is an Apparatus? V: What is an Apparatus? And Other Essays. Stanford: Stanford University Press.

Bijker, Wiebe E. (2006): Why and How Technology Matters. V: The Oxford Handbook of Contextual Political Analysys. Ur. Robert E. Goodin in Charles Tilly, Oxford: Oxford University Press, str. 681–707.

Bijker, Wiebe E. (1995): Of Bicycles, Bakelites and Bulbs: Toward a Theory of Sociotechnical Change. Cambrigde. Massachussets–London: MIT Press.

Örenbring, Henrik (2010): Technology and Journalism as labour: Historical perspectives. V: Journalism 11 (1), str. 57–74.

Zajc, Melita (2000): Tehnologije in družba. Koper: FHŠ.

1 League, ang. merska enota = cca. 5,5 km.
2 Poznamo tako negativne kot pozitivne verzije tehnološkega determinizma – od ludistov, ki so se v prepričanju, da jim stroji jemljejo službe, lotili razbijanja tovarn, do tistih, ki so s pojavom interneta začeli naznanjati novo ero za demokracijo. Tudi – Projekt Venus.

izpis

Aleksandra K. Kovač

Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Tradicionalni mediji ustvarijo največ za družbo pomembnih novic, hkrati pa je prav njihov poslovni model v največji krizi. Kdo je za to kriv? Pomanjkanje sposobnosti pri iskanju delujočih poslovnih modelov? Neustrezni in »nestrateški« lastniki, ki o novinarstvu in medijih vedo premalo ali nič, ali celo novinarji sami? ­– Povzetek omizja »Iskanje čudežne rešitve za tradicionalne medije – od New Yorka do Ljubljane«

V času digitalizacije se tradicionalne medijske hiše tako po svetu kot v Sloveniji prizadevajo za ohranitev svojega prostora v medijski krajini in ob upadanju naklad iščejo čudežno rešitev. Kaj je s tradicionalnimi mediji, kako so se (ne)znašli v digitalni dobi, kakšne strategije izbirajo, da bi obstali, so na omizju »Iskanje čudežne rešitve za tradicionalne medije« v organizaciji Mirovnega inštituta poskušali ubesediti Marko Milo­sav­lje­vić s Fakultete za družbene vede, Miran Lesjak, urednik Dnevnikove priloge Objektiv, Lenart J. Kučić, novinar in komentator Dela, in Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije Primorske univerze. Omizje je vodila Brankica Petković, urednica revije Medijska preža.[1]

Kriza poslovnega modela, na katerem temeljijo tradicionalni mediji, traja že dlje časa. Po mnenju Sandre Bašić Hrvatin so mediji zanjo krivi sami, saj so »naredili nekaj, kar je za kapitalistični sistem neverjetno. Prodajajo nekaj, kar plačuje nekdo drug,« pri tem pa je opozorila na prakso pokrivanja stroškov produkcije časopisnih hiš z oglaševanjem in pojav brezplačnikov. Prepričana je, da je edina mogoča javna politika, ki bi »rešila« novinarstvo, ta, da mu s subvencioniranjem pomaga država.

Mediji kot (delni) krivci za krizo, v kateri so se znašli

Bašić Hrvatinovo bolj zanima kriza novinarstva samega, kriza novinarstva kot javnega dobrega. Kajti čeprav je nevzdržnost sedanjega poslovnega modela problem, ki ga je treba reševati, je po njenem mnenju še pomembneje, da se znova vprašamo, kaj je novinarstvo. Sama ga vidi kot javno korist, kar bi morali tradicionalni mediji pri iskanju novih poslovnih modelov upoštevati. Zdajšnji, ki je nastal s pojavom »incestualnega razmerja med ameriškimi tradicionalnimi mediji in Wall Streetom«, se namreč ruši, je dejala in kot razlog navedla pehanje za dobičkom, ki je primarno nalogo medijev potisnilo v ozadje.

Vprašanje krize, v katero je zašlo novinarstvo, je Bašić Hrvatinova ilustrirala z na videz majhno, a pomembno razliko med v novinarstvu pogosto omenjanima pojmoma accountabillity in responsibility. Pojma, ki v slovenskem prevodu oba pomenita odgovornost, se namreč bistveno razlikujeta. Medtem ko prvi cilja predvsem na odgovornost pred zakonom, drugi poziva k čutu za odgovornost, »ki ga imaš ali pa nimaš«. Gre za samoodgovornost, o kateri bi morali novinarji ob ocenjevanju svojega dela pogosteje razmišljati.

V tem smislu del krivde za krizo novinarstva nosi novinarstvo samo, je dodala in opozorila na številne »flope«, katerih »avtorji« prihajajo iz najuglednejših tradicionalnih medijev. Med njimi so »zgodovinski primeri« (objava New York Timesa leta 1920, da je boljševizem mrtev) in sodobni, ko je novinarka časopisa Judith Miller več mesecev poročala, da ima režim Sadama Huseina orožje za množično uničevanje in s tem pomembno vplivala na javno mnenje glede podpore vojni v Iraku. New York Times se lahko »pohvali« tudi s primerom »izmišljevalca zgodb«, novinarja Jasona Blaira, ki je veljal za vzhajajočo zvezdo medija, dokler niso ugotovili, da si svoje zgodbe izmišlja. Ti in podobni primeri bi morali novinarje spodbuditi k razmisleku o samoodgovornosti do tistih, ki jih v svojih medijih naslavljajo.

(Ne)primerno razmerje novinarja in vira

Prav primer Judith Miller, ki se je v svoji obrambi sklicevala na svoj vir in dejala, da »če se moti tvoj vir, se motiš tudi ti«,zastavlja vprašanje odnosa med virom in novinarjem. Miran Lesjak je opozoril, da obstajajo pravila in standardi, kakšno naj bo razmerje med virom in novinarjem, a da je njihovo upoštevanje prepuščeno novinarju samemu. Uredniki nimajo veliko možnosti preverjati, ali novinar spoštuje avtonomnost svojega vira, zato jim je treba pri tem kratko malo zaupati.

Vprašanje zaupanja v vir informacij pa zastavlja tudi vprašanje prepletenosti politične in medijske agende oziroma dejstva, da se medij v primeru delikatne politične situacije lahko sam pusti instrumentalizirati za višji cilj. Medij je lahko del neke politične agende, je povedal Lesjak in opozoril na način poročanja v času slovenske osamosvojitvene vojne, ko so mediji sami objavljali politične parole. S tem lahko danes simpatiziramo, a dejstva, da so mediji takrat sledili politiki, ne zmanjšuje, je poudaril.

Lesjak je ob tem opozoril, da novinarskih virov ne gre mistificirati, saj vsak izkušen novinar ve, da ima vir svoj interes. Naloga novinarja je, da informacijo oceni in uravnoteži; to pa ne pomeni, da, ko/če ugotovi interes vira, informacije tudi ne objavi. Kot primer je Lesjak izpostavil Dnevnikovo objavo t. i. washingtonske depeše, ki je razkrivala, kaj od slovenskega predsedovanja Evropski uniji v času osamosvajanja Kosova od Slovenije pričakujejo ZDA. Lesjak je dejal, da ne izključuje, da je nekdo novinarja z določenim namenom opozoril na depešo, a se mu zdi pomembneje, kaj se je s to informacijo zgodilo kasneje. »Treba je bilo opraviti tehtanje, ali to informacijo objaviti ali ne. Mi smo se odločili, da jo objavimo,« je dejal.

Lesjak novinarstva ne vidi kot poslanstva. Zanj je novinarstvo poklic, ki mora slediti profesionalnim načelom. Prav tako se ne strinja z Bašić Hrvatinovo, da je treba tudi v napakah novinarjev iskati razloge za stanje, v katerem je novinarstvo danes. Prepričan je, da ni mogoče govoriti o zatonu novinarstva, kar naj bi dokazoval že hiter pregled spletnih objav, pri katerih se takoj izkaže, da pomembne informacije prihajajo iz tradicionalnih medijskih hiš in jih splet le povzema. Zato Lesjak meni, da se bodo tudi v prihodnosti še vedno uporabljali novinarske tehnike in orodja.

Kako združiti izkušnje in tehnologijo?

Lenart J. Kučić ugotavlja, da so kriteriji, ki odločajo o tem, ali kot novinar obstaneš ali ne, ostali enaki. Mnogi mladi novinarji, ki so začeli kot tehnološko spretni blogerji, so novinarstvo uporabili le kot odskočno desko, ki jih je popeljala v korporativni svet. Tisti, ki so ostali, pa so ugotovili, da je za novinarski ugled še vedno pomembno, koliko časa in na kako vidnih mestih se objavljajo tvoji prispevki.

Kučić na področju prepletanja tehnologije in novinarstva opozarja na nezmožnost povezovanja tehnološke usposobljenosti z izkušnjami. »Mediji še vedno iščejo nek preizkušen recept, s katerim bi raziskovalne novinarje z veliko izkušnjami uspešno združili s tistimi, ki znajo gledati skozi matrico,« je ponazoril problematiko.

Kdo je lahko lastnik medija?

Problem lastnikov slovenskih medijev je v tem, da večinoma ne ravnajo strateško, je prepričan Lesjak, in poudaril, da najbolje delujejo tiste družbe, v katerih so lastniki tujci. Dober strateški lastnik po njegovem mnenju vlaga v razvoj, tehnologijo in prihodnost, izobražuje novinarje na področju prilagajanja novim platformam in išče nove poslovne modele za uspešno poslovanje. In čeprav so se tudi v slovenskih medijih ustanavljale integrirane redakcije, se »več, kot da so vse novinarje zaprli v en prostor«, ni zgodilo. Učinkov integracije ni videti, prav tako pa ni zaznati sprememb v tradicionalnih medijskih hišah. V spletnih redakcijah delajo »mladi ljudje, z minimalnimi ali nikakršnimi novinarskimi izkušnjami, ki so prepuščeni samim sebi«, medtem ko njihovi bolj izkušeni kolegi »delujejo v nekem drugem sektorju«.

Marko Milosavljević kot prelomnico v lastništvu medijev v svetu vidi 70. leta prejšnjega stoletja, ko je v »medijsko igro« vstopil Wall Street. Mediji, ki so dolgo delovali kot družinska podjetja, so bili prodani, kapital pa je s kalkulacijami o dobičkonosnosti posegel v njihovo delo. Porabilo se je ogromno denarja za zgrešene investicije, ki jih je finančna kriza nato izničila. Tudi pri slovenskih medijih Milosavljević vidi podobno ravnanje, saj so veliko denarja porabili za zgrešene projekte, ki niso uspeli. Prav lastniki pri tem nosijo največ odgovornosti.

Sandra Bašić Hrvatin je prepričana, da je Slovenija na področju lastništva medijev zapravila zgodovinsko priložnost, saj novinarji, ki so med letoma 1992 in 1996 postali lastniki svojih medijev, tega niso znali izkoristiti, ampak so svoje deleže prodali. »Zaslužili so ogromno denarja in so še vedno svete krave v podjetjih, medtem ko novinarji v spletnih redakcijah ostajajo brez denarja in brez znanj,« je dejala.

Za Lesjaka pa je prav razprodaja novinarskih deležev medijskih hiš dokaz, da novinarji ne bi bili dobri strateški lastniki. Prav tako sam ne bi opozarjal na zgrešene projekte medijev, saj meni, da jih je še premalo in da bodo nekoč prinesli rešitev za tradicionalne medije.

Piano da, piano ne?

Lesjak je raje opozoril na pomanjkanje prizadevanj, kako medijske uporabnike prepričati, da je informacija kakovosten izdelek. Kot možnost je omenil sistem piano, ki ga vidi kot enega izmed možnih poslovnih modelov in prvi korak k temu, da se lastniki medijev začnejo ukvarjati s prihodnostjo. Spomnil je, da so se slovenski mediji do začetka krize večinoma financirali iz oglaševanja, ki je v času krize skoraj usahnilo. Zato meni, da so založniki končno ugotovili, da bodo mediji dolgoročno preživeli le z vsebinami in ne zaradi oglaševanja.

Kučić je ob tem izpostavil nujo ločevanja med medijsko industrijo in novinarstvom. Prav to je eden od njegovih pomislekov v primeru sistema piano. Zapiranje informacij je namreč v nasprotju s tistim, za kar bi si moral novinar prizadevati.»Naš poklic živi v odprti informaciji, v odprtem okolju, v odprtem pretoku,«je dejal. Sistem piano je namenjen izključno reševanju medijske industrije, njen interes in interes medijev pa sta lahko tudi popolnoma nasprotna, je še dodal.

Sistem piano ni najboljša rešitev niti za Marka Milosavljevića, ki je poudaril, da tudi najbolj optimistične ocene v prvih letih napovedujejo skromne zaslužke. Omenil je konkretno pomanjkljivost sistema, ki se kaže v tem, da drugi mediji (korektno, s pripisom vira) povzamejo sicer »zaklenjeno« zgodbo. Milosavljević se je ob tem vprašal, kako naj torej medij s svojo zgodbo kaj zasluži.

Za povrh še korupcija

Sandra Bašić Hrvatin v problematiki krize novinarstva izpostavlja še problematiko korupcije, ki jo je navezala na lobiranje. Večina registriranih slovenskih lobistov namreč kot primarno področje delovanja navaja avdiovizualno politiko in medije. »Za koga lobirajo in kaj lobirajo,« se sprašuje Bašić Hrvatinova, ki je opozorila še na problematiko prepletanja lastništva medijev, oglaševalskih agencij, svetovalnih agencij in lobistov. Korupcija je eden najhujših sodobnih problemov, zato verjame, da živimo v času, ko je država ugrabljena. »Ugrabljeni so finančni tokovi, ugrabljen je zakonodajni proces, ugrabljen je medijski sistem,« je opozorila.

Čudežne rešitve ni

Kaj naj torej storijo tradicionalne medijske hiše, ki se borijo s padci naklade, ki jim zaradi upada oglaševanja usiha vir prihodkov in so zato mnoge na robu propada? Ali jih iz medijske krajine resnično izrivajo hitri spletni mediji? Analize kažejo, da pri iskanju in objavljanju informacij tradicionalni mediji kljub krizi ohranjajo primat, je dejal Milosavljević. Analiza novičarskih strani namreč kaže, da se pri objavi informacij ne le opirajo, ampak kopirajo tradicionalne medije, njihove objave pa so zreducirane na parafraziranje in povzemanje. To kaže, da večina za družbo pomembnih informacij še vedno prihaja iz tradicionalnih medijev. Je torej treba le najti delujoč poslovni model, ki bo znal izkoristiti primat tradicionalnih medijev pri ustvarjanja novinarskih zgodb? Čudežne rešitve za zdaj še ni.

[1] Omizje »Iskanje čudežne rešitve za tradicionalne medije – od New Yorka do Ljubljane« je 27. marca 2012 v okviru Festivala dokumentarnega filma organiziral Mirovni inštitut ob projekciji filma Naslovnica – New York Times od blizu.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

svoboda izražanja

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
internet
Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?