Media Watch

Spreminjanje medijske zakonodaje je pomemben pokazatelj politične kulture tistih, ki imajo oblast. Če na medijske zakone politiki gledajo kot na najcenejšo tehniko obvladovanja medijev, je za državljane in državljanke pomembno, da vztrajajo ne samo na njihovi vsebini, ampak tudi na načinu njihovega sprejemanja. Dvanajstega novembra je ministrstvo za kulturo v javno razpravo poslalo predlog Zakona o RTV Slovenija, s katerim želi urediti pomanjkljivosti sedanjega zakona in ustvariti pogoje za razvoj javnega servisa na medijskem trgu, kjer prevladujejo komercialni ponudniki. Kako državljanom in državljankam razložiti, da je javni servis treba zaščititi in okrepiti, ker zagotavlja javno službo kot obliko posebne komunikacijske solidarnosti in nudi odprti prostor javne razprave tudi tistim skupinam in tistim medijskim vsebinam, ki na oglaševalsko vodenem medijskem trgu ne prinašajo materialnih dobičkov?

Zgodovina dosedanjih sprememb Zakona o RTVSje poučna iz vsaj enega razloga: na dnevni red javne razprave se nenehno vračajo ena in ista vprašanja. Pri sprejemanju prvega zakona iz leta 1994 je ključno vprašanje bilo, kako državno RTV spremeniti v javno in kako zagotoviti njeno institucionalno avtonomijo in neodvisnost. V naslednjem desetletju se je v zakon pogostokrat posegalo z »manjšimi« spremembami, ki so postopoma zmanjševale uredniško in novinarsko avtonomijo (ukinitev soglasja za imenovanje urednikov), ustavno sodišče je razveljavilo nekaj členov, zaposleni pa so postali javni uslužbenci (večina sindikatov na RTVSje glasovala za to, za evropske razmere edinstveno rešitev). Leta 2005 je ministrstvo za kulturo, v petek, 1. aprila, na svojih spletnih straneh objavilo predlog sprememb Zakona o RTV Slovenija. Kratko časovno obdobje, namenjeno javni razpravi, je namesto vsebinskega premisleka o predlaganih rešitvah zaznamovala politično določena delitev na tiste, ki lahko govorijo, in tiste, katerih govor in argumenti so bili vnaprej označeni za nestrokovne in posledično nesprejemljive. Zakon, ki je po besedah njegovega avtorja (kljub začetnem sklicevanju na številne strokovnjake, ki da so sodelovali pri pripravi zakona) na najbolj demokratičen način urejal delovanje RTVS, je v štirih letih pokazal svoje posledice. Domnevna depolitizacija javnega servisa je pripeljala do njegove repolitizacije, pri kateri je pomembno vlogo odigral 29-članski programski svet, sestavljen večinoma iz predstavnikov in predstavnic civilne družbe. V štirih letih je svet zapustilo kar nekaj članov, razlogom za njihov odhod pa vodstvo RTVS ni posvetilo pozornosti. Politično všečna zahteva po nespremenjeni (oz. nižji) višini prispevka je RTVS pripeljala do programskega osiromašenja, sama institucija pa je začela izgubljati zaupanje javnosti.

Marca 2009 je ministrstvo za kulturo imenovalo 19-člansko strokovno komisijo, ki naj bi pripravila ustrezne predloge za pripravo sprememb zakona. Na številnih razpravah člani in članice komisije niso bili enotnega mnenja (komisija ni delala po načelu soglasja ali pa preglasovanja), kako urediti imenovanje in sestavo novega sveta. Dokončni predlog, tisti, ki ga vsebuje objavljeni predlog zakona, je sprejelo ministrstvo. Komisija ni bila enotna glede večine zadev (o edini zadevi, o kateri je bila enotna – TVSLO3, je politika zavzela drugačno stališče), ampak je skozi razpravo poskušala predlagati ministrstvu čim več argumentov in predlogov glede posameznih rešitev.

Nekatere rešitve v predlogu zakona prinašajo spremembe, ki bodo omogočile nadaljnji razvoj javnega servisa, nekatere pa, kot članica te iste komisije, zelo težko zagovarjam (način imenovanja sveta in mandati vodstvenih organov). Novi svet bi po predlogu zakona moral prevzeti vlogo programskega nadzornika in varuha javnega interesa. V tem svetu naj nihče ne bi imel zagotovljeno mesto, članstvo naj bi temeljilo izključno na strokovnih kompetencah posameznika ali posameznice. Tisto, kar osebno pogrešam, je poudarek na večji javni odgovornosti RTVS, ki bi morala delovanje javnega servisa narediti za bolj pregledno in odzivno za potrebe državljanov in državljank. Odgovornost javnega servisa predvsem vidim v tem, da državljanom in državljankam omogoči sodelovanje in soupravljanje. Besedilo predloga zakona bi moralo biti dostopno na spletnih straneh RTVS, sama institucija pa bi morala že zdavnaj odpreti javno razpravo o svoji prihodnosti.

Spremembi Zakona o RTVS sledi tudi sprememba Zakona o medijih. Prav pri tem zakonu se bodo spopadali številni parcialni interesi. Ne pozabimo, da so spremembe Zakona o medijih v letu 2005 diktirali medijska industrija in medijski lastniki. Člene zakona, ki se nanašajo na pravico do popravka ali odgovora, je napisal in v javni razpravi v Državnem zboru zagovarjal eden od medijskih lastnikov. Predlog člena o zaščiti otrok in mladoletnikov, ki so ga pripravile civilnodružbene organizacije, je takrat »spodnesla« medijska industrija. Levica in desnica v parlamentu, ki se ni strinjala o skoraj nobeni od predlaganih rešitev spremenjenega zakona, sta se uskladili le pri regulaciji pornografskih in nasilnih vsebin. Ustanovljen je bil sklad za pluralizacijo, ki je delil državno pomoč medijem brez ustreznih raziskav, ki jih je nalagal sam zakon. Državljani in državljanke morajo biti pozorni na spremembe Zakona o medijih. Ne zaradi tega, ker moramo v Zakon o medijih vključiti že leta 2007 sprejeto evropsko Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki do skrajnosti liberalizira medijski trg, ampak zaradi tega, ker potrebujemo takšen medijski zakon, ki bo varoval svobodo medijev in svobodo izražanja.