N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
uvodnik
medijska politika
medijski trg
analize medijskega poročanja
zasebno in javno v medijih
spol in mediji
mediji v svetu
av kultura
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
To je zgodba o pohlepu lastnikov, združenem z nesposobnostjo menedžerjev in urednikov v istih osebah – Tipični primer neuspelega menedžerskega notranjega odkupa – Ključno za lastnike Gospodarskega vestnika je bilo, kako zagrebsti mrhovino podjetja, da se smrad uničenega tednika v čast in slavo likvidatorjev ne bi razširil po slovenskem ozemlju.
Sedmega februarja letos je v 54. letu izhajanja izšla zadnja številka poslovnega tednika Gospodarski vestnik. Zgodba ukinitve revije je večplastna. Kot zgodba o pohlepu lastnikov, združenem z nesposobnostjo menedžerjev in urednikov v istih osebah, je tipični primer neuspelega menedžerskega notranjega odkupa. Od februarja dalje je tudi zgodba medijev o mediju. Post festum in ex ante – potem ko so lastniki tednik že zagrebli in si razdelili, kar je od kupnine še ostalo – je tu še zgodba o praksi sodišča, ki bo razčistilo, ali so bile pogodbe zaposlenim novinarjem in drugim odpovedane, kot je določeno z zakonom. Primer bo precedenčen v likvidacijskem pogledu. Kako bo podjetje prenehalo po skrajšanjem postopku oziroma ugasnilo brez likvidacije, če predsednik uprave GV Skupine in uradno prvi eksekutor, prokurist GV Revij, Slobodan Sibinčič skriva sklep nadzornega sveta o prenehanju družbe, uzakonjeni pogoj prenehanja pa je objava v Uradnem listu in vložitev sklepa v register družbe? Izpraznitev družbe, ukinitev tednika in prenos njegovih prilog na hčerinski družbi je bil pogoj za likvidacijo, ugotavljanje zakonitosti skrivnostnega sklepa o prenehanju pa nemara ne bo niti potrebno, ker bo prevzemnik GV Skupine, švedska multinacionalka Bonnier Business Information (BBI), morebitne tožnike-lastnike bogato izplačala. Kakor koli že, pa vprašanje načrtno povzročenega uničenja podjetja – najprej izpraznitev in ukinitev, takoj zatem likvidacija GV Revij – ostaja v pravnem horizontu delovnega in socialnega sodišča, saj so bile pogodbe o zaposlitvah odpovedane, ker je družba menda – ne da bi objavila sklep o prenehanju – začela s postopki prenehanja. Družba pa ne more prenehati brez likvidacije, dokler ne poravna obveznosti do zaposlenih. A le kaj se lahko še zgodi po tem, ko so lastniki dejansko na hitro dotolkli družbo in njene zaposlene, čeravno lahko ugotovimo, da niso ravnali po uzakonjenih postopkih? In za konec – ko peščica lastnikov napne mišice, posili zakonodajo in reši svoje domačije, zastavljene za kreditiranje notranjega odkupa – ostane samo še vprašanje likvidacijskih stroškov. Če bo sodišče ugotovilo kršitve zakonitosti v postopkih odpovedi pogodb o zaposlitvi, bodo odškodnine odpuščenim okoli trikrat večje, kot so bile po scenariju prokurista Slobodana Sibinčiča, tudi diplomiranega pravnika in nekdanjega predsednika Društva slovenskih pravnikov. Zdaj pa k zgodbi sami.

Lastniki medija o mediju
Ključno za lastnike je bilo, kako zagrebsti mrhovino podjetja, da se smrad uničenega tednika v čast in slavo likvidatorjev ne bi razširil po slovenskem ozemlju. Oglejmo si torej, kako so svoje vnaprej izgubljene položaje javno branile osebe, ki jim je v kakšnih treh letih uspelo finančno dotolči tednik, z njegovo blagovno znamko GV vred. O umrlem vse najboljše ali kako sestaviti nekrolog lastnemu uspehu, je bilo njihovo glavno opravilo v javnosti. Do črnega petka je konspirativna druščina urednikov, menedžerjev in lastnikov 4. februarja ob deveti uri zjutraj presenetila okoli petdeset zaposlenih GV Revij, povabljenih na »predstavitev prihodnje organizacije družb GV Skupine«, z napovedanimi odpovedmi pogodb o zaposlitvi. Na razpolago je bila ena ura, saj so za deseto uro že sklicali tiskovno konferenco. Kot se spodobi, so se pogrebci, za zasutega v ozkem krogu, na pamet naučili nekaj priročnih molitvic. Sestavljene so bile zlasti iz dejstev, ki so bila posledica lastne odločitve, in nekaj ideoloških floskul o poštenem delovanju anonimnega in abstraktnega trga, primerne personifikacije, da prenese mrhovino tednika, kajpak tudi napačne lastniške in upravljavske poteze, samo da jih razlagati ni treba. Dnevnika Delo in sestrske Finance sta bila izbrano informirana že dan pred tiskovno konferenco tako, da so zaposleni ob jutranji kavici lahko prebirali, kaj jih čaka na sestanku o prihodnji organizaciji matičnega holdinga za upravljanje z družbami. »Slobodan Sibinčič je predstavil reorganizacijo skupine GV iz produktne v tržno usmerjenost. Skupino GV bosta v prihodnosti sestavljala dva osrednja stebra, in sicer za poslovno javnost in pravno javnost. Dejavnost revij Manager, Tajnica, Okolje in Eko se bo iz GV Revij prenesla na Časnik Finance, dejavnost Pravne prakse pa iz GV Revij na GV Založbo. Zaposleni na dejavnostih revij, ki se prenašajo na Časnik Finance in GV Založbo, bodo skupaj z dejavnostmi prešli na družbi prevzemnici. Revija Gospodarski vestnik bo prenehala izhajati in bo zadnjič izdana 7. 2. 2005.« Slobodan Sibinčič, predsednik uprave GV Skupine, zapisnik s sestanka vseh zaposlenih v GV Revije, 4. februarja 2005. Družba je bila tako izpraznjena in primerno pripravljena na prenehanje. V javnosti pa se je ponavljala tržna molitvica. »Sibinčič je pojasnil, da jih k novi organizaciji, ki bo temeljila na konceptu usmerjanja na tržne niše, silijo razmere na trgu.« Maja Grgič, Delo, 4. februarja 2005. Organizacija družbe in razmere na trgu so postale slogan ukinitve tednika in prenehanja družbe GV revije, za katere se je zdelo, da jih ni treba pojasniti, čeravno je bila novinarska vrzel očitna: kakšne pa so bile razmere na trgu? Prazen in abstrakten pojem njegovega veličanstva je nekaj narekovala. Je bila to ravno ukinitev tednika? Nova organizacija ni razjasnila nič, ker je bila tavtologija za ukinitev tednika. Razen same odločitve lastnika, da tednik ukine, so bili poročevalski termini prazni, zatorej bi se novinar moral usmeriti na pozicijo govorca. Slobodan Sibinčič je bil eden od sedmerice menedžerjev, ki so septembra leta 2001 preko obvodnega podjetja Nevis najeli posojilo pri ljubljanski Bank Austria Creditanstalt in z njim odkupili več kot 40 odstotkov delnic matične GV Skupine. Samo dejstvo pa seveda ne pojasnjuje nikakršne zveze med ukinitvijo tednika in likvidacijo hčerinske družbe GV Revije. Zgodba bi lahko nastala, če bi jo novinarji raziskali in povezave našli ter tudi dokazali. Namesto tega je novinarka poskusila še pri drugem (lastniškem) viru informiranja, v državni Slovenski odškodninski družbi, ki je več kot 8-odstotna lastnica GV Skupine in bila zavrnjena z besedami direktorice Kaje Špiler, da s spremembami v podjetju niso seznanjeni, ker nimajo predstavnika v nadzornem svetu in da gre za razmeroma zaprto družbo.

Vloga švedskih lastnikov
Ali se ne bi bilo vredno vprašati vsaj še, kako državna kapitalska družba skrbi za svoje naložbe? Gre za zaprto družbo, kot je po statutu družbe, ali za zaprto druščino, ki je njeni pravni akti ne zavezujejo? Takšna in podobna vprašanja so bila lepo prekrita z izpraznjeno in abstraktno »novo organizacijo in razmerami na trgu«. Že vpogled v statut družbe kaže na njegove zelo verjetne kršitve, pozneje, po prodaji delnic švedski BBI, pa se bo izkazalo, da niti prevzem GV Skupine ni bil ravno po zakonskih določilih, ker delnice niso bile ponujene v prodajo tudi drugim, sicer manjšinskim lastnikom; ponudili jih niso tudi največjemu med njimi, Slovenski odškodninski družbi. Zato pa je BBI potem za delež kapitalskega sklada menda odštela zadovoljivo visoko kupnino tudi nekaterim manjšinskim lastnikom. V javnosti je 4. februarja preko Dela spregovoril še glavni direktor BBI in predsednik nadzornega sveta GV Skupine Lars Save. Organizacijskih sprememb sicer ni želel komentirati, »povedal pa je, da so s svojo naložbo v Sloveniji zadovoljni in da zaupajo vodstvu GV Skupine«. Dan pozneje, 5. februarja, je Delo že poročalo dvostransko, saj se je novinar Damjan Viršek o trditvah lastnikov s tiskovne konference pozanimal ne samo pri lastniških, ampak še pri drugih virih. »Družba GV Revije je po Sibinčičevih besedah že nekaj let poslovala z izgubo in projekcije za leto 2005 niso pokazale možnosti izboljšanja …« Na tiskovni konferenci niso povedali, da je družba lansko poslovanje končala brez izgub, leto prej so jih uradno izkazovali še 84 milijonov tolarjev. V kontekst pogrebne tiskovne konference ni sodilo tudi dejstvo iz zadnjih analiz, namreč da se je nekajletni trend upadanja naklade tednika lani ustavil, njegova branost pa povečala. A to ni več nikogar kaj veliko zanimalo, ker je bila ukinitev tednika izvršeno dejstvo. Več izmotavanja pa je bilo treba pri vprašanju, ki je zadevalo prihodnost večinskega deleža v GV Skupini, zaradi česar je bila organizacijska sprememba družbe v resnici nujna za vodilno ekipo menedžerjev-lastnikov. »Približno 30-odstotna lastnica GV Skupine je tudi švedska družba Bonnier. Sibinčič je včeraj potrdil, da je njihov partner dolgoročno zainteresiran za povečanje deleža v GV Skupini. Kdaj se bo zgodilo, težko rečem. Ni pa povezano s sedanjim preoblikovanjem, je zatrdil.« Damjan Viršek, Delo, 5. februar. Sibinčič se je lagal v kamere. Zadeva je bila v resnici zelo preprosta. Ukinitev tednika GV je bila drobiž v igri. Ker je Bank Austria Creditanstalt stiskala lastnike, ki so za odkup delnic septembra leta 2001 najeli posojilo, zanj jamčili z delnicami in tudi z osebnim premoženjem, posojila pa niso redno odplačevali, so bili delnice prisiljeni prodati svojemu »strateškemu partnerju«, švedski BBI. Glavni menedžer multinacionalke Lars Save je bil konec januarja pri Sibinčiču in mu naročil likvidacijo tednika. Švedi ga niso hoteli pod nobenim pogojem. Njegova ukinitev je bila pogoj za odkup delnic od lastnikov, ki so bili v finančnem stresu. Posel prodaje delnic je bil, skratka, že sklenjen v trenutku, ko ga je Sibinčič javno zanikal. Prevzem GV Skupine pa je bilo pričakovati že leta prej, ko so vodilni menedžerji, s pomočjo švedskih partnerjev, vstopili v finančno past. Družbo so prevzeli s posojilom, ki ga niso zmogli odplačevati, saj, kot se je pozneje izkazalo, niso bili sposobni prihodkov družb, ki so jih izčrpavali za odplačilo posojila, povečati za kakšnih osem odstotkov, da bi pritisk zadolženosti na poslovanje ostal vsaj nevtralen. Dvaindvajsetega februarja je Delo poročalo o prodaji deleža notranjih lastnikov: »Vodstvo GV Skupine in nekaterih hčerinskih družb je včeraj 53,5-odstotni lastniški delež v GV Skupini prodalo švedski družbi Bonnier Business Information, ki je tako postala že 83,7 odstotna lastnica te družbe … Podpredsednik Bo Strandberg pa je že napovedal, da bi v prihodnosti želeli postati edini lastnik GV Skupine.« Informacija je bila pomanjkljiva ali delna. Dopolniti jo je potrebno najmanj z delniškim izpisom. Iz njega bi bilo namreč natančno razvidno, kdo in kaj je prodajal: BBI je že imel 30,21 odstotka delnic GV Skupine. Družba Nevis, obvodno podjetje, v katerem je bilo združenih in zaposlenih sedem menedžerjev GV Skupine in hčerinskih družb, je prodalo 43,42-odstotni delež, ostalo so prodale fizične osebe, istih šest, ki so bile tudi v Nevisu; Dušan Snoj, odgovorni urednik tednika GV, je prodal 3,53 odstotka delnic, Slobodan Sibinčič 3,26 odstotka, Petrovčič Jože, glavni urednik GV Revij, je prodal svoj 1,78-odstotni delež, Robert Mulej, direktor GV Revij, 0,98-odstotnega, Šibenik Vida, direktorica GV Založbe, je prodala 0,4 odstotka delnic in zadnja iz sedmerice menedžerjev-delničarjev, ki so bili zaposleni tudi v Nevisu, direktorica GV Izobraževanje Daniela Brečko je prodala še svoj 0,14-odstotni delež. Z deležem Nevisa skupaj so tako omenjene fizične osebe prodale BBI skoraj 59 odstotkov delnic GV Skupine. Zanimivo je, da deleža same GV Skupine, 5,4-odstotka delnic, niso smeli prodati, ker bi zato morali sklicati skupščino družbe. Prodaja je bila kljub vsemu opravljena med brati in sestrami, saj je bila prekršena prevzemna zakonodaja in verjetno tudi statut družbe. Delnice bi morali namreč pred prodajo ponuditi tudi ostalim, manjšinskim lastnikom, kot smo videli, pa je bil tudi največji med njimi, Slovenska odškodninska družba, izključen iz prevzemnega posla.

Perverzna prekritost pozicij lastnikov z uredniškimi besedili
Če povzamemo poročanje medijev, je bilo informiranje o ukinitvi tednika GV in uničenju družbe GV Revije nepopolno oziroma delno (izbrana so bila samo najbolj očitna in površna dejstva), nelogično (dejstev je bilo premalo za umestitev v razumljivi kontekst) in mestoma neresnično (dejstva se niso ujemala z izjavami govorcev). Kakovost poročanja so pravzaprav narekovali sami lastniki, ki so bili tudi novinarji, menedžerji in uredniki. Zato je zanimivo pogledati, kako so svojo nalogo opravili v lastnih medijih. V teh je ukinitev tednika nastopala kot drobiž, lastniška zgodba in notranji menedžerski odkup ni bil omenjen, v glavni vlogah pa je nastopala organizacija in trg, pa še novinarski duh iz tednika, ki da bo preživel mrhovino njegovega fizičnega telesa. Sedmega februarja, ko je tednik zadnjič zatrobil v pozdrav, je bila številka pripravljena, kot da bo izhajal še naslednjih sto let. Razen treh uvodnih nekrologov. Za apologijo uničenja tednika so neokusno izkoristili kar tednik, ki so ga ukinili. Pozicije lastnikov so bile perverzno prekrite z uredniškimi besedili lastnikov-urednikov, za novinarje iz kolofona ni bilo prostora, da bi se poslovili od tednika. »Dragi bralci, spoštovane bralke, Gospodarski vestnik smo vsak teden pisali za vas, zato nam je težko sporočiti, da nam razmere na trgu ne omogočajo več nadaljnjega izhajanja.« Dušan Snoj, odgovorni urednik GV, št. 6, 7. februarja 2005. »Na evropskem trgu poslovnih medijev trendi kažejo, da poslovneži zaradi potrebe po dnevnih poslovnih informacijah mnogo raje prebirajo poslovne dnevnike kot pa tednike … Zaradi vseh opisanih sprememb je danes Gospodarski vestnik zadnjič pred vami v takšni obliki. Njegove vsebine se ne bodo izgubile, do vas bodo prihajale v obliki prilog Časnika Financ in preko sodobnejših elektronskih oblik komuniciranja.« Robert Mulej, direktor družbe GV Revije. »Odločitev, da Gospodarski vestnik ugasne, je poslovna. Taka je odločitev, da na njegovo mesto stopijo Finance, slovenski poslovni dnevnik, in sestrski časopis Gospodarskega vestnika … Ne maramo pa (na Financah), če se direktor igra z ugledom svojega poklica.« Peter Frankl, urednik Financ, GV, št. 6, 7. februarja 2005. Edini pisec nekrologov, ki v zgodbo menedžerskega notranjega odkupa ni bil neposredno vpleten, je bil Frankl. Z direktorjem Financ Jurijem Giacomellijem ju je leta 2001 Sibinčič sicer povabil v lastniško sodelovanje, vendar sta odklonila. Odgovorni urednik Financ menda zaradi poslovne higiene oziroma zaradi možne kolizije interesov med lastnikom in urednikom. Tokrat pa higienski razlogi niso zadostovali za korektno komentiranje: »Gospodarski vestnik je revija, ki je izhajala več kot pol stoletja. Zakaj so jo ugasnili. Ker se ni dovolj dobro prodajala … Pri Gospodarskem vestniku pa se morda niso dovolj posvečali iskanju napak … Gospodarski vestnik je poskušal biti predvsem izobraževalen, ni pa dovolj srčno želel nazorno odkrivati napak ljudi na položajih.« Peter Frankl, urednik Financ, Finance, 7. februar 2005. V primeru ukinitve sestrskega časopisa je higienična vloga Financ odpovedala. Na njeno mesto je stopila brezimna prodaja in trg, niso pa »nazorno odkrile napak ljudi na položajih«. Finance so v zgodbo seveda vpletene, a se s svojim položajem v njej niso hotele ukvarjati: prevzele so okoli 2500 naročnikov tednika GV (od skupaj okoli 4000), prevzele so osem nekdanjih zaposlenih v GV Revijah in pozneje je zaposlitev na Financah poiskalo še okoli 12 odpuščenih z GV Revij. Po uničenju blagovne znamke GV bodo Finance nosilna blagovna znamka. In s higieno notranjega menedžerskega odkupa, čeprav je zgodba sočna in bi se dobro prodajala, se odgovorni urednik Financ ni upal ukvarjati do konca. BBI je lahko prevzela GV Skupino zato, ker so nesposobni menedžerji vstopili v kreditno past.

Uničili so blagovno znamko
Z ukinitvijo tednika GV so lastniki, ki so v kreditnem stresu reševali svoje domačije, oblikovali pogoje za prenos dejavnosti na sestrsko družbo Finance in za likvidacijo družbe GV Revije. Če pogledamo njen obseg dejavnosti v GV Skupini, njeni prihodki niti niso bili majhni. Po nekonsolidiranih bilančnih podatkih so GV Revije leta 2001 ustvarile dobro milijardo prihodkov ali skoraj 35 odstotkov prihodkov vseh družb GV Skupine. Finance so imele tedaj blizu 23-odstotni delež. Leta 2003 so imele GV Revije še okoli 1140 milijonov tolarjev prihodka ali skoraj 32 odstotkov prihodka vseh družb GV Skupine, Finance na primer že več kot 34 odstotkov. Vendarle so stresni notranji lastniki zaradi lastnega zrezka zaklali vola. Ukinitev GV Revij bo pomenila za novega lastnika izpad prihodka kakšnih treh desetin prihodka letno. Ukinili so tednik, ki je imel okoli 4100 izvodov naklade (4000 naročnikov). Predstavljajte si, koliko sredstev bi bilo potrebnih, da zaženete podoben tednik. Uničili so blagovno znamko, ki je nastajala več kot pol stoletja, njeno vrednost pa lahko samo uganjujemo; v njenem okviru so bile nekoč zagnane tudi Finance, nanjo pa so se obešale tudi kar dobičkonosne dejavnosti izobraževanja, založbe knjig in drugi projekti. Tudi rentabilnostni izračun za Finance na koncu ne bo pozitiven, če ne bodo znatno povečali naklade. Cena tednika je bila enaka petim številkam Financ, tako da bo dodatnih 2500 naročnikov Financ, ki so jim jih ponudili kot nadomestek tednika, prineslo na leto okoli 177 milijonov tolarjev, žrtvovali pa so okoli 113 milijonov tolarjev naklade ukinjenega tednika. Vendar pa se je tednik lani že izvlekel iz izgub, predvsem ker so bili njegovi stroški dela močno zmanjšani. Če ga je nekoč pripravljalo 40 rednih sodelavcev in zaposlenih novinarjev, ga je lani pisalo samo še kakšnih deset redno zaposlenih. Novinarski stroški dela za isto naklado pa bodo na Financah precej višji, čez palec ocenjeno najmanj od dva do trikrat. Na oglasnem trgu od ukinjenega tednika za Finance najbrž ne bo veliko kruha. Prihodki tednika GV so upadali ne toliko zaradi zmanjševanja naklade, ampak zaradi upadanja oglasnih prihodkov. Prihodek od naklade je leta 2000 znašal 324,7 milijona tolarjev, lani 291 milijonov. Oglasni prihodki so v enakem obdobju upadli s 340 milijonov tolarjev na 117 milijonov. Očitno je torej, da je bil glavni problem ekonomike tednika oglaševanje, ne pa morebiti slabi novinarski izdelki, ki niso »dovolj srčno odkrivali napak ljudi na položajih«. Sama ekonomika GV Revij pa v zgodbi sami niti ni bila poglavitna. Ker novi švedski lastniki nikakor niso bili pripravljeni gledati tednika v svojih bilancah pod nobenimi pogoji, so bili prejšnji lastniki – da so lahko delnice, skupaj s kreditnimi obveznostmi zanje, prodali – prisiljeni, kot temu pravijo, »spremeniti organizacijo in sprejeti, v kar jih je prisilil trg«. A poglejmo si to delovanje anonimnega trga in organizacije z imeni in priimki. Ko so se lastniški in upravljavski konflikti ljudi, ki so dopoldne družbe upravljali, popoldne pa nadzirali, zaostrili do točke odločitve, so lastniki v finančni stiski žrtvovali podjetja, ker bi sicer morali tudi osebno premoženje. Tega so namreč, poleg odkupljenih delnic, založili za posojilo, s katerim so delnice leta 2001 odkupili. Glavni problem Skupine GV so bile spremembe v organizaciji in tako se je izkazalo tudi pri zadnji, ko so odločili ukiniti tednik in likvidirati družbo GV Revije. Finance so iz hodlinške družbe izstopile že leta 1999, ko je nekaj manj kot polovični delež odkupila družba iz švedskega založniškega koncerna BBA (tudi BBI je njena divizija), Dagens Industrie. Poslovale so povsem samostojno, glavno besedo so imeli švedski lastniki, vse podjetniške in uredniške funkcije so bile avtonomno organizirane, tako da praktično holdinška družba GV Skupina po reorganizaciji leta 2001 na Časnik Finance, d. o. o., ni imela nobenega vpliva. Konec leta 2000 je bila zaključena reorganizacija prej enovite GV, d. d. Ustanovili so štiri družbe z omejeno odgovornostjo, in sicer GV Revije, GV Izobraževanje, GV Založbo in e-GV, holdinška delniška družba pa se je preoblikovala v GV Skupino za upravljanje z omenjenimi družbami.

Motivi za razdrobitev družbe
Razdrobitev družbe niso pogojevali kakšni ekonomski ali funkcionalni razlogi, ampak strah vodilnih menedžerjev, predvsem Slobodana Sibinčiča in Dušana Snoja, da bi izgubila vodilne položaje, če bi KBM Infond prodal svoj polovični delež Državni založbi Slovenije, kot je tedaj grozil. Po reorganizaciji delniške družbe in razdrobitvi na hčerinske družbe je junija leta 2001 sedem vodilnih menedžerjev, ki so bili hkrati tudi direktorji hčerinskih družb, registriralo družbo z omejeno odgovornostjo Nevis. Vsak je vplačal po 300.000 ustanoviteljskega deleža, skupaj za 2,1 milijona tolarjev kapitala. Nevis je bila obvodna družba, registrirana za poslovno svetovanje, njeni zaposleni sami ustanovitelji, ki pa so svoje storitve upravljanja ves čas prodajali samo GV Skupini in njenim hčerinskim družbam. Izjema je bila družba Časnik Finance, saj sta urednik Peter Frankl in direktor odklonila povabilo v Nevis. Funkcija Nevisa je bila dvojna. Družba je septembra leta 2001 najela petletni kredit za odkup delnic GV Skupine, hkrati je bilo podjetje obračunsko mesto za molzenje hčerinskih družb in GV Skupine. Sedež Nevisa je bil kar v pisarnah GV Skupine, računovodstvo družbe je vodilo kar računovodstvo GV Skupine. Poslovanje je bilo organizirano po načelu brezplačne samopostrežne trgovine, omogočile so jo navzkrižne nezdrave sorodstvene vezi – upravitelji v matičnih podjetjih so nadzorovali poslovanje v sestrskih podjetjih in obratno. Oglejmo si zadevo konkretno na izstavljanju računov za storitve Nevisa, s katerimi razpolagamo. Peter Ribarič, finančni direktor GV Skupine, ustanovitelj in direktor Nevisa, je izstavljal mesečne račune »v skladu s pogodbo o opravljanju managerskih storitev med GV Skupino in družbo Nevis« predsedniku GV Skupine Slobodanu Sibinčiču za »opravljanje nalog finančnega direktorja« GV Skupine Petra Ribariča. Ribarič pa je izstavljal račune za zaposleno in družbenico Nevisa, Danielo Brečko, družbi GV Izobraževanje, kjer je bila direktorica, tudi za Vido Šibenik, družbi GV Založba, kjer je bila direktorica, za Roberta Muleja družbi GV Revije. Mulej je bil zaposlen v Nevisu in direktor GV Revij. Nevisovi računi so bili seveda izstavljeni GV Skupini seveda tudi za predsednika uprave Slobodana Sibinčiča in člana uprave Dušana Snoja. Skupno mesečno plačilo za storitve Nevisa je brez DDV junija leta 2002 znašalo nekaj manj kot 13,4 milijona tolarjev, z DDV vred pa 16,4 milijona. Zanimivo je še, da so bili mesečni zneski nakazovani neposredno na poravnalni račun (za posojilo) pri Bank Austria Creditanstalt. A zaposlena druščina lastnikov obvodnega Nevisa je bila največkrat plačana tudi v matičnih podjetjih, ki jih je molzel Nevis za odplačevanje posojila. Hčerinske družbe GV Skupine za upravljanje so morale, skratka, preživljati dve upravljavski strukturi in za lastnike Nevisa odplačevati še posojilo iz njihovega notranjega odkupa. V letih, ko sta imeli hčerinski družbi Finance in GV Revije izgube, je prihodek Nevisa in njegov kapital naraščal. Spomnimo, da je Nevis prodajal storitve samo družbam, ki so jih obvladovali menedžerji v okviru GV Skupine. Po bilancah je kapital iz dobičkov Nevisa narasel od začetnih 2,1 milijona tolarjev na 87,7 milijona konec leta 2003. S stroški plač zaposlene sedmerice vred, pokažejo bilance, so stroški obvodnega upravljanja družb pomenile po približnih ocenah v treh letih, do leta 2001 kakšnih 450 milijonov tolarjev. Mehanizem izčrpavanja hčerinskih podjetij, ki so jih upravljali večinski delničarji GV Skupine in zaposleni lastniki Nevisa, je bil, skratka, zelo preprost. In prevzem BBI? Švedski manjšinski lastniki so potrpežljivo čakali, dokler ni bil ogrožen tudi njihov finančni vložek. V GV Skupino so vstopili konec leta 2001, ko je njena uprava prenesla milijon evrov posojila BBI hčerinski družbi e-GV (za odkup polovičnega deleža IUS Software) na GV Skupino in posojilo pretvorili v delniški vložek GV Skupine. BBI je tedaj dokapitalizirala GV Skupino še s svežih 250.000 evri in tako pridobila nekaj več kot 18-odstotni delež. Do avgusta leta 2002 je delež narasel na skoraj 29 odstotkov. Ko je Bank Austria Creditanstalt notranje lastnike stisnila, so kupili, kar je še ostalo, s predpogojem in nalogo zdaj že nekdanjim lastnikom GV Skupine, da likvidirajo tednik in družbo GV Revije.

Ima lastnik vedno prav?
Od tod naprej gre samo še za višino likvidacijskih stroškov za nekdanje zaposlene na GV Revijah. Slobodan Sibinčič, prokurist GV Revij in še predsednik uprave GV Skupine, dokler švedski lastnik ne bo likvidiral tudi te nepotrebne in parazitske upravljavske strukture, jih je v izjavi za Delo najprej minimiral na 53 milijonov. Po doslej znanih podatkih bodo znašali dobrih 70 milijonov po scenariju prokurista. Račun je za zdaj še brez krčmarja. Sindikata Pergam in Sindikat novinarjev GV sta takoj po črnem petku, 7. februarja. organizirala odbor za zaščito pravic in interesov zaposlenih na GV Revijah. Poleg nekaterih drugih tožb za razlike v izplačilu regresa je bilo vloženih še 24 tožb zaradi nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi. Potem ko bo sodišče ugotovilo, kako je z zakonitostjo odpovedi pogodb o zaposlitvi, bodo stroški odškodnin in odpravnin lahko do trikrat večji kot po scenariju Slobodana Sibinčiča. Nekaj likvidacijskih stroškov pa bodo plačali tudi davkoplačevalci. Štirinajst zaposlenih se je namreč prijavilo na zavod za zaposlovanje. Oškodovani bodo tudi manjšinski delničarji GV Skupine, bržčas ne preveč, saj bo njihove delnice pripravljena odkupiti BBI verjetno za zadovoljivo ceno, da se izogne morebitnim tožbam. Kot že rečeno, se bo aktualni prihodek GV Skupine zmanjšal za kakšne tri desetine; videli bomo, koliko potencialne moči bodo pokazale Finance, ki bodo nova blagovna znamka po uničenju GV. Ne moremo pa izmeriti oškodovanja poslovne javnosti, ki bo prikrajšana za tednik. Namesto zaključka citirajmo še predsednika uprave GV Slobodana Sibinčiča iz zasebnega magnetograma. Izjavo je izvalil nekoč, takoj po menedžerskem prevzemu GV Skupine: »Managerski buy outi so za moje razumevanje eden od krasnih vzvodov za povečevanje učinkovitosti kapitala in to bi bilo krasno nadaljevanje lastninskega preoblikovanja slovenskih podjetij. Prišla bo druga faza, ko nas bodo tujci pokupili. Čez dve ali tri leta ne bomo imeli nobene izbire. Vsak bo lahko kupil, kar je na trgu. Nisem sentimentalen. Cena bo visoka in to ni nič slabega, slabo pa je, da ne bomo imeli lastnih kakovostnih lastnikov. Zato bomo imeli namesto domačih lastnikov rajši tuje. Jaz s tem nimam nobenih težav.« Preroške besede. Gospod Sibinčič, ali je bilo vse skupaj vredno, da so končno Finance prišle do kakovostnih lastnikov?

izpis

Marko Milosavljević

Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Z oddajo Plemeniti komentar Prva TV krši določila zakona o medijih o politični nevtralnosti. Predstavljajte si, da bi Janez Janša vsak dan ob 20. uri prosto nagovarjal gledalce, komentiral dogodke in kritiziral nasprotnike na POP TV. Ali ko bi Tone Rop vsak dan ob 20. uri enako počel na Kanalu A.
V senci napovedi ustanavljanja sklada za pluralizacijo medijev in sprejemanja novega zakona o RTV Slovenija nastajajo nevarni pojavi na slovenskem medijskem, predvsem televizijskem, področju. Med najbolj nevarnimi sta dva, ki se od novega leta pojavljata na Prvi TV, nekdanji TV3. Ko se je 1. novembra 2004 komercialna televizijska postaja TV3 preimenovala v Prva TV, je to sicer zvenelo izjemno vehementno, tudi arogantno, pa vendar je dajalo upanje, da se za spreminjanjem imena, ki bi rado postalo omen est nomen, skriva še kaj več. Ob podatku, da je večinski (približno 75-odsotni) lastnik TV3, hrvaški poslovnež Ivan Ćaleta, tedaj prodal svojo hrvaško televizijsko postajo Nova TV (kupila jo je ameriška družba CME, ki pri nas prek Pro Plusa ustvarja Pop TV in Kanal A), se je zdelo realno pričakovanje, ki so ga napovedovali tudi sami ustvarjalci TV3, namreč da bo TV3 dobil dodatna finančna sredstva (tudi po zaslugi prodaje Nova TV) in da bo tako zelo izboljšal svoj program. TV3 oziroma zdaj Prva TV bo letos decembra praznovala desetletnico. Vse od svojega nastanka ostaja v senci drugih, bolj privlačnih komercialnih programov, predvsem POP TV, ki je začel oddajati prav tako decembra 1995. Katoliška cerkev, ki je bila med ustanovitelji TV3 in prek različnih podjetij (Tiskovna družba Ognjišče in drugi) tudi njegov glavni »nadzornik«, je želela ustvariti televizijsko različico Radia Ognjišče: v skladu s to ambicijo je poskrbela, da je dobila – tako kot pri radiu – številne frekvence z dobro pokritostjo slovenskega ozemlja in prebivalstva. TV3 je bila ena redkih televizijskih postaj, ki je zelo zgodaj dosegla več kot 75-odstotno pokritost Slovenije; to je POP TV le prek združevanja oziroma povezovanja z vrsto lokalnih televizij, povezanih v mrežo. Kljub temu pa finančnega – in tudi družbeno-kulturno-političnega – uspeha TV3 ni bilo. Programi so bili neprivlačni, kupljena produkcija večinoma cenena in nekakovostna, domača pa večinoma utemeljena na dolgih – in poceni – studijskih pogovorih. Gledanost je bila izjemno nizka in je takšna tudi ostala vseh naslednjih devet let, vključno z obdobjem, ko je katoliške vsebine zamenjala pragmatična zabavna naravnanost, utemeljena na nizu narodnozabavnih oddaj in voditeljih, kakršen je bil Aleš Rod. Vrstila so se leta in leta ekonomske neuspešnosti, vse dokler se niso katoliško usmerjena podjetja odločila prodati večino svojega lastništva in postajo prepustiti hrvaškemu podjetniku Ivanu Ćaleti.

Težave Prve TV z domačo produkcijo
Z njegovim prevzemom se ni sicer zgodilo nič radikalnega, toda transformacija 1. novembra 2004 – na katero lahko gledamo tudi kot obračun s preteklostjo in poskus odstranitve nekdanjega slovesa oziroma imidža – je dajala upanje, da bo Slovenija končno dobila tretji bolj kakovostni komercialni program, ki se bo s kupljeno, a tudi domačo produkcijo kosal s programoma POP TV in Kanal A. S slednjima je ameriška družba CME ustvarila praktični monopol na slovenskem komercialnem televizijskem prostoru. Konkurenca bi bila dobra za gledalce, a tudi za domače ustvarjalce, tako zabavnih kot informativnih, igranih in drugih programov. Toda od mogočih izboljšav se je zgodilo bore malo. Da se bo »nova« komercialna televizija spustila v še eno različico oddaj tipa Pop Idol, je bilo v trenutnem stanju realitetne vročice pravzaprav pričakovati. Težava je nastopila z ostalo domačo produkcijo. Prva TV je dolge mesece predvajala resničnostni šov To sem jaz, ki naj bi bil nekakšen balkanski Big Brother. Že pri njem se je pokazala težava z uporabo slovenskega jezika. Zakon o medijih določa (2. oddelek, 5. člen), da mora izdajatelj razširjati programske vsebine v slovenskem jeziku, ali pa morajo te biti na ustrezen način prevedene v slovenščino. Kot so že opozorili nekateri tiskani mediji, so se na Prvi TV pri svojem resničnostnem šovu odločili za tako imenovani poljski sistem, kjer ena oseba v njihovem studiu komentira dogajanje in hkrati prevaja vse nastopajoče (moške in ženske), vendar jih ne prevaja dobesedno, kot pri simultanem prevodu, temveč le parafrazira videno in slišano. Takšen princip se je izkazal za problematičnega že pri tem resničnostnem šovu, saj je pogosto komentator molčal več minut in na koncu povzel le nekaj besed ali izjav, večino pa kratko malo izpustil. Za še bolj problematičen pa se je ta pristop pokazal pri nekaterih odkupljenih informativnih oddajah: posamezni tabloidni televizijski pregledi, ki so jih odkupili od ameriških televizijskih postaj, so bili namreč »prevedeni« (če sploh lahko uporabimo ta pojem) na enak način. To pomeni, da je studijski komentator Prve TV kvazisimultano prevajal, kar so v teh ameriških informativnih oddajah povedali voditelji, njihovi gosti in sogovorci; pri tem pa je povedal le posamezni stavek in zamolčal večino povedanega, ali pa je povedano povzel s svojimi besedami, kjer je minute in minute izrečenega rezimiral v enem stavku, v slogu: »Na sojenju Michaelu Jacksona je marsikaj novega.«

Brez ustreznih prevodov uvoženih programov
Gledalci Nove TV so tako redno ostajali brez ustreznih prevodih programov v slovenščino. Za to je po zakonu predvidenih najmanj dva milijona tolarjev kazni, vendar ni jasno, ali se je na tako očitno kršenje Zakona o medijih odzvala bodisi Agencija za pošto in elektronske komunikacije, ki izvaja monitoringe radijskih in televizijskih postaj, bodisi inšpektor za medije pri ministrstvu za kulturo. Že to nespoštovanje določil o uporabi slovenskega jezika in ustreznem podnaslavljanju je, predvsem dolgoročno gledano, dovolj skrb zbujajoče.

Spornost politične propagande v oddaji Plemeniti komentar
Toda Prva TV je v zadnjih mesecih poskrbela za še eno kršenje slovenske zakonodaje, ki je politično izjemno nevarno. Vsak dan – izjema sta sobota in nedelja – je termin ob 20. uri namreč rezerviran za petminutno oddajo, naslovljeno Plemeniti komentar. Avtor in ustvarjalec – voditelj, bralec, pisec teksta – oddaje je poslanec in predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič – Plemeniti. V oddaji vsak dan komentira dnevne oziroma aktualne dogodke. Takšna oddaja prinaša nevarno prakso z več vidikov. Prvič, Jelinčič je avtor oddaje in ne le gost v studiu. S tem se postavlja v vlogo novinarja oziroma televizijskega ustvarjalca, čeprav kot poslanec takšne vloge ne more imeti. Hkrati je urednica Prve TV, Urška Čerče, tako nanj prenesla avtorske kompetence, s čimer je očitno Jelinčiču povsem prepuščeno, o čem bo govoril, kaj bo govoril in kako bo govoril – kar se ne sme zgoditi nobenemu množičnemu mediju, da bi namreč politiku (ob tem še predsedniku in parlamentarnem poslancu) prepustil svoj prostor in čas ter mu omogočil, da govori, kar želi. Takšno prepuščanje svobode govorjenja (ne govora) je mogoče le na radijskih in televizijskih postajah (predvsem javni rtv-hiši) v času pred volitvami, ko ima vsaka stranka oz. njihov/a kandidat/ka na voljo nekaj minut za predstavitev programa. Toda tu je izredno pomembna razlika: pri predvolilnih predstavitvah so pravila za vse stranke in kandidate enake: toliko časa kot pripada enemu, mora pripasti tudi drugemu. Na Prvi TV pa vsak večer v delovnem tednu najbolj elitni termin pripada zgolj predstavniku ene stranke. Kaj se bo torej zgodilo, ko bo v skladu z zakonom o medijih (7. oddelek, 104. člen) svet za radiodifuzijo pri dodeljevanju frekvenc ugotavljal politično nevtralnost programa? Zakon o medijih pravi tudi (1. oddelek, 2. člen, 1. odstavek), da »mediji niso bilteni /.../ političnih strank«, toda s takšno pristranskostjo, nepluralnostjo ter diktatom enega politika je Prva TV postala propagandni prostor in trobilo ene same politične stranke. Takšna politična propaganda in prepuščanje medijskega prostora nenadzorovanemu govorjenju političnih akterjev (ki so povrhu še poslanci) sta izredno nevarna. Podobno velja za nastopanje politikov v igranih programih in humorističnih skečih: le po kakšni logiki se je v igranem skeču v zabavni oddaji Oprostite, prosim na Pop TV, ob igralcih, kot je Gregor Bakovič, lahko znašel poslanec (spet) Nacionalne stranke in župan Bogdan Barovič? In pojasnjeval in propagiral ideje svoje stranke? Nekdo lahko sicer zamahne z roko in reče: »Ah, saj to je samo Prva TV, saj imajo čisto majhno gledanost, pa Jelinčiča tako ali tako ne jemljemo čisto resno.« Toda zakon je jasen: Prva TV krši določila zakona o medijih o politični nevtralnosti. Predstavljajte si samo drugo različico enake situacije. Recimo: ko bi Janez Janša vsak dan ob 20. uri prosto nagovarjal gledalce, komentiral dogodke in kritiziral nasprotnike na POP TV. Ali ko bi Tone Rop vsak dan ob 20. uri to isto počel na Kanalu A. Drži, politiki so tako ponekod nagovarjali državljane. Na primer Ceausescu v Romuniji, Kim Il Sung v Severni Koreji ali Milošević v Srbiji.

izpis

Sandra Bašić-Hrvatin

Delničarji pomembnejši od bralcev
Ukinitev Deloskopa potrdi, da če mora časopis »pretehtati« interese in potrebe svojih dveh trgov – trgov bralcev in trgov oglaševalcev –, bo očitno najprej zadovoljil interese in potrebe oglaševalcev – Odločitev o ukinitvi revije bi naročnikom lahko sporočil urednik, ne pa direktor prodajnega trženja
V enem od intervjujev je Patrick Le Lay, generalni direktor francoskega televizijskega programa TF1, izjavil, da je njegova naloga »prodajati razpoložljivi možganski prostor Coca-Coli«. TF1, najmočnejša komercialna televizijska postaja, je bila pred dvajsetimi leti del francoskega javnega servisa. Leta 1987 se je takratna Mitterandova socialistična vlada odločila privatizirati prvi program javne televizije pod pretvezo, da bo novi lastnik spremenil programsko ponudbo, ki bo gledalcem prineslo boljšo »kulturno dobrobit« in »neodvisnost od vlade«. Danes je TF1 skupaj z programi Eurosport, LCI, Odysée, TV Breizh, TF6, Historire, Tfou in digitalno platformo TPS najmočnejši lobistični in propagandni stroj svojega lastnika – skupine Bouygues. V Bouygeousovih medijih je mogoče prebrati samo tisto, kar sledi interesom njihovega lastnika oz. je zamolčano vse tisto, kar tem interesom nasprotuje. Tako je novembra 1997 osrednji televizijski dnevnik na TF1 zamolčal dejstvo, da je francosko pravosodje Patricka Le Laya priprlo v zvezi s podkupninsko afero. Za novinarje TF1 to ni bila novica. Le Layeva izjava je bila kaplja čez rob v množici korporativnih pritiskov na svobodo izražanja. Približno 60 novinarskih, sindikalnih in ostalih nevladnih organizacij na področju medijev je pozvalo državljane in državljanke na javni protest v podporo svobodnim, pluralnim in kvalitetnim medijem. V javnem pozivu1 so obtožili: Poziv, ki so ga na javnost naslovili francoski novinarji in nevladne organizacije, je treba umestiti v širši kontekst razmišljanj o vlogi in pomenu medijev oz. novinarstva v današnji družbi. Vprašanji, na katera je nujno potrebno poiskati odgovor, sta naslednji: ali mediji (novinarji) še opravljajo funkcijo kritičnega nadzora delovanja države in njenih institucij in ali so lahko medijske korporacije družbeno odgovorne glede na to, da je njihov primarni interes interes lastnikov, ki jih zanima izključno ustvarjanje dobička (mediji kot dobičkonosna naložba)?

Ali mediji še delujejo v interesu javnosti?
Lotimo se prvega vprašanja: Ali mediji oz. novinarstvo opravljajo funkcijo kritičnega nadzora delovanja države in njenih institucij oz. ali delujejo v imenu in za interes javnosti? Današnje novinarje je mogoče razdeliti v tri skupine: pse čuvaje (watchdog), hišne ljubljenčke (lapdog) in dobermane oz. napadalce (attackdog). Prvi, »psi čuvaji«, opravljajo funkcijo kritičnega nadzora, so novinarji javnosti in za javnost, novinarji odgovorni državljanom. Drugi, »hišni ljubljenčki«, so tisti, ki so postali enakovreden partner politike, skozi njih politiki naslavljajo svoje volivce. Tako imenovani dvorni novinarji ali novi psi čuvaji, kot jih imenuje Serge Halimi, so vzpostavili »incestuozne odnose s politiko«, v katerih je ubogljivost poplačana z neposrednim dostopom do vira informacij. »Čeprav novinar, ujet med lastnikom, urednikom, publiko, negotovostjo, konkurenco in izmenjavami uslug, nima več avtonomije, se lahko pred kolegi še vedno postavi s kakšno drobnjarijo, ki jo je 'spustil' v svojem časopisu ali na televiziji in ki dokazuje preostanek njegove moči. Med poklicnimi novinarji velja za nekompetentno, če nikoli ne izrabiš svojih dveh besed ali svojih dveh sekund, da bi pretihotapil malo upora. Za lastnika časopisnega podjetja bi bila nerodnost, če svojim uslužbencem ne bi dopustil tako ne nevarnega ventila, kakršne so takšne drobtine dostojanstva.«2 Tretji tip dobro plačanih novinarjev so dobermani oz. napadalci. Te novinarje je mogoče (pod)kupiti, da za primerno ceno napadajo nasprotnike ali pa povzdigujejo delovanje svojih plačnikov. Očitno je, da so drugi in tretji tip novinarjev edino in izključno odgovorni svojim lastnikom oz. svojim plačnikom. Prva skupina, psi čuvaji, pa je najmanjša ne zaradi tega, ker jih javnost ne potrebuje, ampak zaradi tega, ker njihovo delovanje v osnovi posega v interese lastnikov. Zamislite si novinarja/ko, ki bo razkrival in raziskoval nečedne posle svojega lastnika, predsednikov uprav drugih velikih podjetij, ki sedijo v upravnem odboru njegovega/njenega medija, ali pa politikov, ki za svoje brezbrižno delovanje in ponovno izvolitev potrebujejo »prijateljske« medije. Izjemno težko delo.

Komu so mediji odgovorni?
Zdaj pa poskušajmo odgovoriti na drugo vprašanje: Komu so mediji odgovorni? Mediji so predvsem podjetja, ki pri svojem delovanju odgovarjajo lastnikom. Odločitev med interesi bralcev/poslušalcev/gledalcev in interesi lastnikov je s strani vodilnih ljudi posameznega medija popolnoma jasna – interesi lastnikov. Zahteve, kot so svoboda izražanja, kvaliteta programskih vsebin, delovanje v javnem interesu, lastnike zanimajo samo če je v njih mogoče prepoznati dobiček. Svoboda izražanja – da. Ampak za tiste, ki jo lahko plačajo. Kvalitetne programske vsebine – da. A le za tiste, ki si jih lahko privoščijo. Delovanje v javnem interesu – da. Ampak takrat, ko je treba pridobiti »javno mnenje« za ali proti določeni politični odločitvi. Tudi za ceno tega, da nekatere informacije nikoli ne postanejo javne. Kot pravi Robert Monks3, so korporacije postale neodgovorne tisti hip, ko se je »atom lastništva« razcepil. Na eni strani lastniki na drugi upravljavci njihovega premoženja. Ne eni ne drugi pa niso več odgovorni družbi. A vrnimo se na začetek naše »zgodbe«. Generalni direktor komercialne televizije prodaja »razpoložljivi možganski prostor Coca-Coli«. Torej pri delovanju predvsem sledi interesom druge velike korporacije. Kaj pa Coca-Cola? Večina ljudi jo pozna prek številnih oglasov, v katerih prodaja »ideologijo večne sreče«, redki pa kot korporacijo, ki jo je ameriška nevladna organizacija Multinational monitor uvrstila na seznam desetih najslabših korporacij v letu 2004 glede na spoštovanje pravic zaposlenih v njihovih obratih v Južni Ameriki.4 Na vprašanje, ali je mogoče biti novinar in izražati z neoliberalizmom kakršno koli nestrinjanje, Halimi jasno odgovarja – ni mogoče. V korporativnih medijih prevladuje ideologija, ki podpira privatizacijo, deregulacijo in odpravljanje »nepotrebnih« zakonskih omejitev, ki preprečujejo lastnikom, da bi svobodno iskali delo tam, kjer je najbolj poceni. Naloga novinarstva je, da v »ideološko izrazoslovje, ki stremi k univerzalnemu«, prevaja interese kapitala, trgov, oz. konkretnih lastnikov.

Primer Deloskopa
Tisto kar želimo poudariti, je, da se pred »dilemo« interesi ljudi ali interesi dobička vodstvo medija zmeraj odloči za slednje. Poglejmo primer, kako se je konkretni slovenski medij odločil, ko je moral izbirati med ljudmi in dobičkom. Do konca januarja 2005 je založniška hiša Delo, d. d., izdajala tedenski časopis, ki je pokrival kulturne vsebine – Deloskop. »Življenjska doba« časopisa je bila zelo kratka – 11 mesecev. Bralci dnevnika Delo so 27. 1. 2005 na kulturnih straneh lahko prebrali obvestilo časopisnega in založniškega podjetja Delo, d. d., vlagateljem o cenovno občutljivi informaciji. Obvestilo je navajalo, da je uprava družbe na seji 19. 1. 2005 sprejela sklep o prenehanju izdajanja tednika Deloskop. Naročnice in naročniki revije Deloskop pa so po pošti dobili pismo, ki ga je podpisal direktor prodajnega trženja z naslednjo vsebino: »Po poskusnem obdobju izhajanja revije Deloskop, ki je namenjena obveščanju o kulturnih in sorodnih dogodkih, smo uvideli, da se informacije podvajajo z redno rubriko Deloskop vsak dan v Delu in da zato revija, kljub težnji po širitvi kulturnih vsebin, ne dosega svojega cilja, saj je tednik. Ker smo jo po temeljitem premisleku s februarjem ukinili, vas vljudno prosimo, da informacije o kulturnih in drugih dogodkih, ki jih je napovedovala revijalna oblika Deloskopa, dnevno sveže poiščete na straneh Dela, označena s tem imenom. Kot vedno boste na njih poleg dnevne ponudbe našli tudi napovedi zanimivih prihajajočih dogodkov.« Pismu direktorja prodajnega trženja je sledilo pismo redakcije Deloskopa, ki ga je podpisala urednica in 18 sodelavcev in sodelavk, v katerem naročnicam in naročnikom podajajo svoje videnje razlogov za ukinitev revije. Podpisani trdijo, da se razlogi za ukinitev zapisani v pismu direktorja prodajnega trženja bistveno razlikujejo od tistih, ki naj bi bili predstavljeni na sestanku med redakcijo Deloskopa in vodstvom (predsednik uprave in odgovorni urednik Dela). Na tem sestanku je bilo ustvarjalcem revije povedano, da je edini razlog za ukinitev finančne narave, nanašal pa se je na hipotetično zastavljen plan stroškov za leto 2005, ki je sešteval hipotetične stroške in prihodke ter napovedoval hipotetično izgubo. Sodelavci menijo, da so bili ukinjeni izključno zaradi hipotetično prikazane izgube v letu 2005. Naročnice in naročniki so torej dobili dve različici razlogov za ukinitev. Temeljno vprašanje pa je, kakšno informacijo so dobili tisti, ki jim predsednik uprave dejansko odgovarja – delničarji. Ali so lastniki Dela, d. d. – Pivovarna Laško, Infond holding, Infond ID in oba paradržavna sklada SOD in KAD – ocenili, da so stroški izdajanja preveliki in jim ne prinašajo dobička (to je edini interes, ki ga vidijo v svoji naložbi), ali pa je šlo za kaj drugega? Ali je bil glavni razlog za ukinitev Deloskopa hipotetična izguba za leto 2005? Ali to pomeni, da bi se lastniki lahko odločili, da ukinejo tudi dnevnik Delo, če bi bil njegov hipotetični donos v letu 2005 nižji, kot pričakujejo, ne glede na interese več kot 60.000 naročnikov? Čigavi interesi so v ospredju: interesi lastnika ali bralcev?

Revija Deloskop je prinašala zelo malo oglasov
V protestnem pismu so sodelavci Deloskopa zastavili nekaj vprašanj, na katere naročniki in naročnice revije niso dobili odgovora: 1. Če je tednik Deloskop pridelal hipotetično izgubo, zakaj (in s kakšnimi finančnimi sredstvi) Delo, d. d., izdaja brezplačni mesečnik posvečen denarju (Delničar)? 2. Zakaj mora ravno revija za kulturo biti v celoti podvržena zakonitostim trga, ob tem pa imajo finančno podporo vsebine, ki so kot priloge vložene v Delo (Delo in Dom, Ona, Polet, Vikend magazin)? Žal je odgovor na obe vprašanji zelo enostaven. Zato, ker so vse ostale (prej naštete edicije) zanimive za oglaševalce. Če mora časopis »pretehtati« interese in potrebe svojih dveh trgov – trgov bralcev in trgov oglaševalcev –, bo očitno najprej zadovoljil interese in potrebe oglaševalcev. Namreč, revija Deloskop je prinašala zelo malo oglasov, kar pomeni, da na trgu oglaševalcev za te vsebine ni bilo interesa. Če bi pa Delo, d. d., želel podpreti tednik s kulturnimi vsebinami, bi to lahko naredil glede na svoj položaj na trgu dnevnih časopisov. Na temelju podatkov o revidiranih prodanih nakladah za obdobje med oktobrom in decembrom 20045 je bila povprečna prodana naklada časopisa Delo 76.574 izvodov. Temu je treba dodati povprečno prodano naklado Slovenskih novic (88.322 izvodov), časopisa, ki je v skoraj 100-odstotni lasti Dela. Skupna naklada Dela in Slovenskih novic znaša 164.896 izvodov. Ostali trije dnevni časopisi Večer (50.363), Dnevnik (46.406) in Finance (8078) imajo skupno povprečno prodano naklado v istem obdobju v višini 104.847 izvodov. Delo, d. d. ima dominanten položaj na trgu Na osnovi enostavnega izračuna lahko ugotovimo, da ima Delo, d. d., 60-odstotni delež na trgu vseh prodanih izvodov splošno informativnih tiskanih dnevnikov v Republiki Sloveniji. Zdaj pa poglejmo, kaj o tem pravi Zakon o medijih (Zmed). In prav na tej točki lahko ugotovimo, kako je na prvi pogled omejevalna zakonodaja z natančno določenimi kriteriji popolnoma neuporabna v praksi. Člene Zmed v oddelku, ki se nanašajo na zaščito pluralizma in raznovrstnosti medijev, v resnici pa gre za člene, ki omejujejo koncentracijo medijev, je v konkretnem primeru nemogoče uporabiti. Kajti 58. člen Zmed pravi, da je za pridobitev več kot 20 odstotkov lastninskega ali upravljavskega deleža oziroma deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja splošno informativnega tiskanega medija potrebno pridobiti soglasje ministrstva za kulturo, ki pa soglasje zavrne v primeru, če bi izdajatelj enega ali več splošno informativnih tiskanih dnevnikov sam ali prek vpliva na eno ali več odvisnih podjetij s pridobitvijo deleža imel prevladujoč položaj na trgu, tako da bi število prodanih izvodov njegovih dnevnikov preseglo štirideset (40) odstotkov vseh prodanih izvodov splošno informativnih tiskanih dnevnikov v Republiki Sloveniji. Delo in Slovenske novice imata več kot 40-odstotni delež, ampak izdajatelj Delo, d. d., ne pridobiva več kot 20-odstotni delež, ker ga že. Za obstoječi lastniški delež ne potrebuje nobenega soglasja ministrstva in dejansko ministrstvo ničesar ne more zavrniti, ker ga za soglasje nihče ni zaprosil. Zmed pa ima v 62. členu napotilo, ki govori, da za izdajatelje medijev veljajo tudi predpisi o varstvu konkurence. Urad za varstvo konkurence pa mora ugotoviti, ali gre za zlorabo prevladujočega položaja na trgu. Če ministrstvo ne more ukrepati, Urad za varstvo konkurence pa noče, obstajata samo dve poti. Prvič, Delo in Slovenske novice zmanjšata svojo skupno naklado pod 40 odstotkov, kar bi bilo popolnoma neracionalno obnašanje za katero koli podjetje (namesto prodaj več, prodaj manj); ali drugič – v to situacijo aktivno poseže država. Razen omejevalnih ukrepov glede koncentracije ima Zmed tudi druge mehanizme, s katerimi se neposredno iz proračuna oz. iz rtv-prispevka (gre za 82. člen, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, a je bilo leta 2004 iz tega vira vseeno podeljeno skoraj 700 milijonov tolarjev) podpira javni interes na področju medijev. V obdobju med 2002 in 2004 je država v te namene za »pluralizacijo« medijskega prostora namenila skoraj 1,4 milijarde tolarjev sredstev. Leta 2004 je bilo med prejemniki teh sredstev tudi podjetje Delo, d. d., za projekt revije Deloskop. Na javnem razpisu za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev v letu 20046 je časopisna hiša Delo za tri projekte revije Deloskop (Deloskop muzejske zbirke, Deloskop na lokaciji in Deloskop portfolio) dobila 5,7 milijonov tolarjev. Komisija, ki je podelila denar, je bila mnenja, da gre za projekt javnega interesa, ki ga je vredno podpreti z državnim denarjem. Žal pa lastniki oz. uprava pa niso mislili enako. In na koncu samo še nasvet. Mediji niso odgovorni svojim bralcem in bralkam. Sicer jih pa nujno potrebujejo zato, ker prav njihovo pozornost prodajajo oglaševalcem. Če mediji ne bodo imeli bralcev, ne bodo imeli kaj prodajati oglaševalcem. Oglaševalci pa potrebujejo medije, ker nam v uredniško oblikovane vsebine vrivajo oglase. Kajti niso več oglasi vrinjeni med uredniške vsebine, ampak so uredniške vsebine prikrojene in vrinjene med oglase. Konec koncev bi nam odločitev o ukinitvi revije Deloskop lahko sporočil urednik, ne pa direktor prodajnega trženja. V istem dopisu o ukinitvi revije nam je ponudil možnost naročanja na Delo. Pomembno je število, ne vsebina.

1 Call to all »non avaliable brains«, 28. 10. 2004. Let's not be cheated! Demonstration for free, quality and pluralistic information.
2 Serge Halimi, Novi psi čuvaji. Ljubljana: Maska/Mirovni inštitut, 2003, str. 14.
3 Robert Monks, The Emperor's Nightingale. Restoring the Integrity of the Corporation in the Age of Shareholder Activism. New York: Perseus Publishing, 1988, str. 183–184.
4 Russel Mokhiber in Robert Weissman, The Ten Worst Corporations of 2004. December 2004. (25)12.
5 www.soz.si/projekti-soz/rpn_revidiranje_prodanih_naklad
6 Ministrstvo za kulturo RS, Javni razpis za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin in razvoja tehnične infrastrukture na področju medijev JPR20-MED-2004.

izpis

Klara Škrinjar

Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
V lokalnih medijih večino dela opravijo svobodni ali samostojni novinarji. Njihovo število v manjših medijih krepko presega število zaposlenih novinarjev. Bolniška, porodniški dopust, plačan dopust, kreditna sposobnost, povračilo materialnih in potnih stroškov so pravice, o katerih večina svobodnjakov le sanja.
Novinarji so delovna sila, za katero je opazen izrazit trend vse manjšega rednega zaposlovanja. Vedno več novinarjev je tako zaposlenih za določen čas, še več jih dela z avtorskimi pogodbami oziroma s statusom svobodnih ali samostojnih novinarjev, z definiranimi dol­žnos­tmi, ne pa tudi s pravicami novinarjev. Pogodbe podaljšujejo iz leta v leto, čeprav bi iz njih sledilo, da opravljajo delo na enak način, kot da bi bili v (rednem) delovnem razmerju. Novinarji uživajo nizko socialno varnost, v drugih medijih pa si težko zaslužijo dodatne prihodke zaradi konkurenčnih prepovedi ali zaradi norm, ki jih morajo izpolniti. Veliko jih nima izbire – sploh v ozkem lokalnem okolju, v katerem živijo in delajo. »S svojim dohodkom ne morem biti zadovoljna, saj ko plačam okoli 59.000 tolarjev prispevkov, mi na mesec ostane 150.000, kar po mojem ni dovolj za univerzitetno izobrazbo, 13 let delovnih izkušenj, delo brez urnika, popoldan, ponoči, terensko delo, ves čas na voljo ... Dokler nisem šla prvič na porodniški dopust, mi je bil tak »svoboden« način kar všeč, zdaj pa hočem večjo socialno varnost,« pravi časopisna lokalna dopisnica, ki tako rekoč ni imela izbire, ko je podpisovala pogodbo, vredno 230.000 tolarjev bruto. Decembra 2004 so jim pogodbe zaradi nove zakonodaje prekinili in jim dali brez možnosti spreminjanja in dopolnjevanja členov v podpis nove pogodbe o poslovnem sodelovanju za nedoločen čas s fiksnim honorarjem. Novinarka je kot dopisnica začela delati že leta 1995, torej svoje delo opravlja že skoraj deset let. Pet let je bila plačana po učinku, glede na objavljene članke, leta 2000 so ji dali enoletno pogodbo, ki je določala fiksen honorar 160.000 tolarjev. Potem je zanosila in za medij ni več obstajala. »Ko sem bila od maja 2001 do maja 2002 na porodniškem dopustu, mi niso plačevali nič.«

Plat delodajalcev
In kako je z delodajalci? Preverili smo tri medije, po enega predstavnika iz vsake panoge. Na Radiu Robin opravlja novinarska dela sedem sodelavcev, od tega je eden redno zaposlen, ostali delajo po pogodbah, katerih vrednost znaša od 20.000 do 150.000 tolarjev neto. »Naša zaposlitvena politika je odvisna zgolj od finančnih možnosti. Glede socialne varnosti novinarjev, ki niso redno zaposleni, bi pa morali vprašati njih, saj njihova dejavnost ni vezana zgolj na radio,« nam je stanje na radiu pojasnil direktor Marko Vuksanovič. Na TV Primorska imajo dve redno zaposleni novinarki, vrednost njunih pogodb znaša približno 370.000 tolarjev. Tako nam je sporočil direktor Črtomir Špacapan in dejal, da ne zaposlujejo, ostali novinarji pa delajo pri njih podlagi avtorske pogodbe. Na Primorskih novicah imajo 50 novinarjev, od tega je 40 redno zaposlenih, z desetimi pa imajo sklenjene pogodbe o sodelovanju. Direktorica Barbara Verdnik nam je povedala, da je njihova zaposlitvena politika odvisna od trenutnih potreb in zmožnosti časopisne hiše, a vedno funkcionira po korakih: novinar začne kot samostojni novinar, sledi pogodba za določen čas in nato pogodba za nedoločen čas. »Zaposlovanje je omejeno, zlasti ko prodaja stagnira. Smo pa lani, zaradi prehoda na dnevnik, celo leto posebno pozornost namenjali kadrom in nekaj ljudi tudi zaposlili. Sicer pa smo trenutno v fazi utrjevanja dnevnika in preverjanja kadrov,« je povedala Verdnikova in poudarila, da poskuša s svojimi novinarji najti skupen jezik in obojestransko zadovoljstvo. Povprečen znesek pogodbenika znaša 300.000 bruto.

Pomanjkljive pogodbe
Televizijska novinarka, ki novinarska dela opravlja že osem let, je zdaj podpisala pogodbo o avtorskem delu – za dva meseca. »Pogodba je precej pomanjkljiva, polna pravnih nedoslednosti in kar najbolj ščiti delodajalca. Glede na to, da imam status samostojne novinarke, sem pričakovala, da bodo upoštevali zakonodajo in pripravili temu primerne pogodbe. A samostojni novinarji nismo v naši hiši deležni niti osnovnih pravic,« pravi novinarka. Z vodstvom se tako ni bilo mogoče dogovoriti niti, da bi upoštevali potne stroške. »Resda imam, tako kot ostali kolegi, ki imajo status, v pogodbi določen pavšal, ki pa je daleč od želja in daleč od tega, da bi mi zagotovil finančno varnost.« Honorar znaša 250.000 tolarjev bruto. Od tega je torej treba odšteti vse prispevke in stroške. »Poleg tega pa moraš za ta denar delati kot norec.« Naslednji primer: ko je novinarka sredi lanskega leta začela delati, ji redne zaposlitve niti obljubili niso. Sklenila je pogodbo o medsebojnem sodelovanju, v kateri je opredeljeno, da znaša bruto mesečni dohodek 280.000 tolarjev. Pravi, da je s tem – glede na položaj kolegov pri ostalih medijih – zadovoljna. »Veseli me, da imam na razpolago službeni avtomobil in dobro tehnično opremo za svoje delo,« je dejala. »Kljub temu pa me zelo moti, da so v pogodbi za nedoločen čas opredeljene predvsem moje dolžnosti, ne pa tudi moje pravice. Dolžino dopusta, regres za letni dopust, bolniško in vračilo stroškov prevoza na delo je naše vodstvo opredelilo le ustno.«

Brez socialne varnosti
Ne le nizek dohodek, tudi socialna varnost visoko izobraženih kadrov dodatno znižuje njihovo kakovost bivanja. Pogodbeni novinarji morajo velikokrat delati celo več kot njihovi redno zaposleni kolegi, imajo konkurenčne klavzule; a leta delovnih izkušenj in zvestobe pač niso plačilno sredstvo. Časopisna lokalna dopisnica pa nam je še povedala: »Za banke, kjer želimo najeti kredit, smo vredni le malce več kot brezposelni – ali pa še manj, saj brezposelni vsak mesec prejmejo podporo, mi smo pa rizični prosilci za kredit. Jaz bom svojega za nakup stanovanja morala zavarovati kar trikrat: vpisala bom hipoteko, mož je solidarni porok, pa še v polico stanovanjskega zavarovanja sem morala vpisati banko kot upravičenca do izplačila zavarovalne vsote.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo