N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
uvodnik
medijski trg
medijska politika
po referendumu
media watch
samoregulacija
dostop do informacij javnega značaja
hramba telekomunikacijskih podatkov
položaj novinarjev
mediji v svetu
dokumentarni film
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Leta 1995 je bilo Delo ocenjeno na 670 milijonov tolarjev, danes je njegova vrednost več kot 20 milijard tolarjev. Od prvotne ideje, da bi Delo ostalo v rokah zaposlenih, nekdanjih zaposlenih, njihovih družinskih članov in bralcev, ni ostalo skorajda nič - Po skoraj 15 letih privatizacije so najvplivnejši slovenski dnevni časopisi "prehodili" dolgo pot: namesto družbenih lastnikov so dobili državne.
Zgodba o razrešitvi, neuspelem imenovanju, razveljavitvi razrešitve in ponovnem imenovanju odgovornega urednika največjega slovenskega dnevnika časopisa Delo je dejansko zgodba o medijskih lastnikih in njihovi lastnini ter o načinu, kako s to lastnino upravljajo. Da bi lahko razumeli, kaj lastniki Dela pričakujejo od svoje lastnine, moramo razložiti, kako so do te (medijske) lastnine prišli in kdo so njihovi lastniki. Kajti lastniki Dela imajo namreč svoje lastnike. Lastniki njihovih lastnikov pa so podjetja, katerih večinski lastnik je država. Po skoraj 15 letih privatizacije so najvplivnejši slovenski dnevni časopisi "prehodili" dolgo pot: namesto družbenih lastnikov so dobili državne.

Na začetku 90. let, ko se je začel proces privatizacije družbene lastnine, je bilo eno od vprašanj, kako privatizirati medije, da bi preprečili njihovo podržavljenje. Privatizacija medijev pa nikoli ni bila (samo) ekonomsko vprašanje. Namreč, medijska lastnina ni bila katera koli lastnina. Šlo naj bi za lastnino, ki omogoča vpliv na potencialne volivce oz. možnost nadzora prostora javne razprave. Zgodba o lastninjenju Dela (Dnevnik in Večer nista nobena izjema) je samo ena od slovenskih nedokončanih in neraziskanih privatizacijskih zgodb.

Kako se je lastniška zgodba Dela začela?
Načrt, ki ga je javnosti sporočil odbor za reorganizacijo ČGP Delo, je na osnovi takrat veljavnega podjetniškega zakona predlagal, da naj bi ČGP Delo postalo matično podjetje s petimi kapitalsko povezanimi sestrami. Matični družbi naj bi pripojili takratne temeljne organizacije združenega dela (tozde) Delo in Naši razgledi, Revije in prodajo pa še delovno skupnost Stik in del delovne skupnosti skupnih služb. Sestre pa naj bi bile Grafika, Novi tednik, Globus, Gospodarski vestnik in Studio marketing (Interno Delo, november 1989, Referendumu na pot, december 1989). S sklepom zbora delavcev tozda Delo je junija 1990 ustanovitelj dnevnika Delo postal tozd Delo. Ta sklep je potrdil tudi delavski svet tozda Delo skupaj z zunanjimi člani. Zapisano je bilo: "S tem postaja dnevnik Delo tudi po formalni plati samostojen zunaj strankarski časopis, ki izraža interese najširše slovenske javnosti." (Delo, 18. 6. 1990). V anketi, ki jo je opravil časopis Delo (23. 6. 1990), je 51,5 odstotkov anketirancev menilo, da Delo ravna prav, ker mora biti časnik v večstrankarskem sistemu neodvisen; 15,9 odstotka vprašanih pa je menilo, da je sicer prav, da je Delo neodvisno, vendar pa bi morali sedaj nad njim bedeti predstavniki neodvisne javnosti; 24,5 odstotka sodelujočih v anketi pa je menilo, da politika in časnikarstvo nimata nobene zveze, časopis mora biti predvsem odvisen od bralcev in od prodaje na trgu.

Aprila 1991 je bilo na temeljnem sodišču v Ljubljani, enota Ljubljana, registrirano podjetje Delo, d. o. o., in s tem je bilo končano preoblikovanje nekdanjega tozda Delo v samostojno podjetje Delo v družbeni lasti. Ta postopek pa je v javnosti sprožil številne polemike. Tednik Demokracija (24. 7. 1990) je objavil dopis predstavnikov nekdanje SZDL (sicer ustanoviteljice ČGP Delo), v katerem soglašajo s prenosom ustanoviteljskih pravic. V dopisu je bilo posebej omenjeno, da ta prenos ne zadeva lastninskih vprašanj v zvezi z ČGP Delo, kar pomeni, "da podpisani predstavniki ne odstopajo od svojih lastninskih upravičenj do časopisa Delo in ČGP Delo". Takratni minister za informiranje Stane Stanič je istega dne na straneh Dela objavil svoj odgovor, v katerem je poudaril, da je "Delo v minulih letih dobivalo več kot tri četrtine vseh sredstev republiškega proračuna, namenjenih za dnevnike". (Delo, 24. 7. 1990)

Z drugim soglasjem agencije za privatizacijo (novembra 1995) je podjetje postalo delniška družba. Osnovni kapital je znašal okrog 670 milijonov tolarjev in za to vrednost je podjetje izdalo 667.000 začasnic, ki jih je bilo po vpisu lastninjenja treba nadomestiti z delnicami. V anketi, ki jo je vodstvo časopisa Delo takrat izvedlo med zaposlenimi, se je 93 odstotkov zaposlenih opredelilo za lastninsko preoblikovanje z večinskim deležem zaposlenih. Namen privatizacije, kakor so ga predstavili prihodnjim delničarjem, je bil ohraniti samostojnost in neodvisnost podjetja, povečevati poslovno uspešnost ter zaposlenim zagotoviti maksimalno kakovost dela in življenjski standard, ki bo temeljil tudi na dohodkih iz vloženega kapitala. Podjetje se je tako odločilo za naslednjo obliko privatizacije: 40 odstotkov družbenega kapitala je bilo razdeljenih med Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja (sedanji Kad, 10 odstotkov), Slovenski odškodninski sklad (sedanji Sod, 10 odstotkov) in Sklad RS za razvoj, d. d. (20 odstotkov), 60 odstotkov lastnine pa naj bi odkupili zaposleni. Lastnina podjetja v t. i. notranjem odkupu pa naj bi bila razdeljena na naslednji način: lastninski certifikati zaposlenih in njihovih ožjih družinskih članov, nekdanjih zaposlenih in upokojencev (20 odstotkov), notranji odkup (22 odstotkov) in 18 odstotkov vrednosti, ki bi jo prodali svojim bralcem.

Januarja 1999 je Delo kot prva medijska hiša v Sloveniji začelo kotirati na borzi. Do vstopa na borzo so se delnice prodajale na sivem trgu znotraj hiše. Na tem trgu je proti koncu leta 1998 delnica že dosegla vrednost nad 7000 tolarjev.1 Ko se je Delo pojavilo na borzi, je delnica skokovito zrasla in v tednu dni dosegla celo vrednost 19.000 tolarjev (Slovenski delničar, 6. 3. 1999). Konec decembra 2000 je vrednost delnice Dela znašala nekaj več kot 15.000 tolarjev, konec decembra 2001 13.600 tolarjev, konec decembra 2002 pa se je njena vrednost skoraj podvojila. Decembra 2002 je bila delnica Dela vredna 29.000 tolarjev, avgusta 2004 več kot 30.000, leto pozneje (avgusta 2005) pa 30.700 tolarjev. Leta 1995 je bilo Delo ocenjeno na 670 milijonov tolarjev, danes je njegova vrednost več kot 20 milijard tolarjev. Od prvotne ideje, da bi Delo ostalo v rokah zaposlenih, nekdanjih zaposlenih, njihovih družinskih članov in bralcev, ni ostalo skorajda nič. Deleže, ki so jih pridobili, so zaposleni večinoma prodali. Od zaposlenih (in nekdanjih zaposlenih) ima najvišji lastniški delež edino Jure Apih, nekdanji predsednik uprave Dela. Novinarji, zaposleni in nekdanji zaposleni, ki so dejansko imeli možnost biti lastniki Dela, so se tej možnosti odpovedali in delnice kratko malo prodali najboljšemu ponudniku. Delež notranjih lastnikov je s 60 odstotkov upadel na manj kot 10, povečal pa se je delež zunanjih lastnikov - predvsem zaradi koncentracije kapitala pri enem lastniku. Decembra 2000 so bili med petimi največjimi lastniki Dela, d. d., Krekova družba (PID Zvon 1 in Zvon 2) 25,04 %, Sod (11,7 %), Kad (6,18 %), Maksima 1 (3,73 %) in NFD 1 investicijski sklad (3,40 %). Delež manjših delničarjev, predvsem notranjih lastnikov, je takrat znašal 36,85 odstotka. Septembra 2002 so bili med največjimi lastniki Dela, d. d., Zvon ena PID (25 %), Sod (11,72 %), Maksima 1 (7,63 %), Kad (6,18 %) in NFD1 (5,13 %). Decembra 2003 je največji posamični lastnik Dela, d. d., postala Pivovarna Laško (24,99 %), večje deleže pa so imeli še Sod, ID Maksima, Kad in Infond ID. Septembra 2004 so več kot polovični delež Dela, d. d., imeli Pivovarna Laško. Sod, ID Maksima, Infond ID, Infond holding in Kad. Prodajanje in nakupovanje lastniških deležev v Delu, d. d., nikoli ni bila samo poslovna odločitev ne glede na to, kar so zatrjevali vpleteni. Dva tedna pred svojo razrešitvijo julija 2000 (v času zamenjave vlade) je takratni direktor Kada prodal 5,5-odstotni delež Kapitalske družbe v Delu, d. d. Za okrog 700 milijonov tolarjev so delnice Dela kupili borzna hiša Cobito, Gorenje2 in Emona Maximarket. Šlo je za odstotek, ki ga je lahko direktor prodal brez soglasja skupščine Kada (glede na politične spremembe v vladi tega soglasja verjetno ne bi dobil). Leta 2003, ko je Pivovarna Laško odkupila četrtinski delež Dela, d. d., od Krekove družbe, je drugi zainteresirani kupec, DZS, zatrjeval, da so Laščani svojo naložbo v Delo, d. d., preplačali. Na vprašanje časopisa Finance, zakaj pivovarna Laško kupuje Delo, je predsednik uprave DZS Bojan Petan odgovoril: "Verjamem, da so Laščani kupili Delo zase. (…) Mislim, da so za delnico plačali okoli 36.000 tolarjev, kar je po mojem mnenju ekonomsko preveč. Za četrtino Dela je to šest milijard tolarjev." (Finance, 5. 2. 2003). Vrednost delnice Dela, d. d., je 5. 2. 2003 znašala 26.407 tolarjev.3 Vodstvo Pivovarne Laško je očitno ocenilo, da se investicija v nakup lastniškega deleža Dela, d. d., toliko splača, da jo je treba preplačati. Ali je vodstvo Pivovarne Laško pri nakupu deleža Dela ravnalo v skladu s interesi svojih delničarjev? Ali je bil nakup Dela dobra ekonomska ali pa politična naložba? Pregled "prerazporejanja" lastniških deležev v Delu nam pokaže, da je bil temeljni cilj nakupovanja in prodaje delnic predvsem v tem, da se "desnemu" lastniku prepreči pridobivanje več kot polovičnega deleža, ki bi imel za posledico možnost vplivanja na uredniško politiko. Trditvi, da je Laško kupil delež v Delu (predvsem zato), da zavaruje prevlado "leve" politične opcije in ne zaradi (domnevnega) ekonomskega interesa, lahko postavimo nasproti drugo trditev - Krekova družba je s odprodajo četrtinskega deleža v Delu za šest milijard tolarjev opravila eden redkih (če ne edini) ekonomsko utemeljeni posel na medijskem trgu. Stvar seveda ni tako preprosta. Krekova družba je namreč ugotovila, da glede na razpršenost lastništva in medsebojne povezave med posameznimi lastniki Dela ne bo uspela pridobiti večinski delež (ki bi ji omogočal vpliv na uredniško politiko) in se je odločila iztržiti čim več od tega, kar je imela v svojih rokah. Leta 1990 je podjetje Delo začelo svojo (pred)privatizacijo tako, da je ustanovilo matično in sestrska podjetja. Kaj se je zgodilo z njimi? Kdo so njihovi lastniki danes? O lastnikih časopisa Delo smo že govorili. Tednik Naši razgledi je prenehal izhajati, ker je delniški družbi Delo, d. d., prinašal izgubo ne glede na visoke subvencije ministrstva za kulturo. Delo Revije je v lasti Dela TČR, Alpressa in Dela prodaje (med večjimi posamičnimi lastniki sta Vojko Pehtravec in Igor Savič), Delo Prodaja je v lasti podjetja Iskra commerce, d. o. o., DZS, Zvon ena holdinga in Sod. Od sestrskih podjetij je Novi tednik (NT& RC, Novi tednik in Radio Celje) v tretjinski lasti podjetja Atka Prima, d. o. o. (direktor podjetja je Boško Šrot), Anice Šrot Aužner, Sod in Dela TČR, Gospodarski vestnik je bil privatiziran z notranjim odkupom vodstva in je po 54 letih izhajanja ugasnil, Studio Marketing pa je ena največjih slovenskih oglaševalskih agencij (del svetovno znane oglaševalske korporacije JWT). Delo, d. d., ima razen časopisa Delo v svoji lasti (99,7 %) tudi Slovenske novice. Kako so Slovenske novice postale "lastnina" Dela, d. d.? Leta 1993 je podjetje Hit na vodstvo časopisa Delo javno naslovilo vprašanje o domnevnih nepravilnostih pri privatizaciji Dela. Delo naj bi ustanovilo by-pass podjetje za lastninski nadzor nad Slovenskimi novicami, v katerem so nekateri vodilni ljudje Dela s svojimi dokapitalizacijskimi vložki bistveno odstopali od dokapitalizacijskih vložkov drugih zaposlenih. V sodnem registru je bilo pri ustanovitvi podjetja Slovenske novice 148 ustanoviteljev, med katerimi je bila večina novinarjev Dela in Slovenskih novic. V intervjuju za Fokus (9/10, julij/avgust 1993) je nekdanji namestnik glavnega in odgovornega urednika Dela Danilo Slivnik na novinarjevo trditev, da so Novice klasična by-pass firma, odgovoril: "To ni res. Pri Slovenskih novicah gre za jasno kapitalsko razmerje 51 % zasebnega in 49 % družbenega kapitala, ki je s poznejšo dokapitalizacijo prešlo v razmerje 60:40 v korist prvega. Družbeni del pa bo zdaj predmet lastninjenja, podobno kot Delo. Delo je Slovenskim novicam dalo tudi kredit z osemodstotno obrestno mero. Pri lastninjenju smo zelo previdni, saj vemo, da bi nam mnogi skušali zelo hitro naprtiti kakšne nepravilnosti."4 Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, je, kateri zasebni in kateri družbeni kapital je bil vložen v ustanovitev Slovenskih novic, kako se je družbeni kapital olastninil, kdo in pod kakšnimi pogoji je dobil in odplačeval kredit in kako je na koncu potekala odprodaja lastniških deležev?

Kdo je torej lastnik Dela?
Odgovor na vprašanje, kdo je lastnik Dela, Slovenskih novic, Dnevnika ali Večera, ni tako enostaven, kot se zdi na prvi pogled. Izdajatelj Delo, d. d., ki izdaja splošno informativni dnevnik Delo, ima 99-odstotni lastniški delež v časopisu Slovenske novice. Hkrati ima Delo, d. d., 20-odsotni lastniški delež v Večeru, d. d. (zanj so plačali 665 milijonov tolarjev), Večer, d. d., pa 6,5-odsotni delež v Dnevniku, d. d., izdajatelju časopisa Dnevnik. Časopis Dnevnik je v 51-odstotni lasti DZS, ki pa je 19-odstotna lastnica Dela Prodaje. Delo Prodaja pa ima skoraj sedemodstotni delež v Večeru in 19-odsotni v DZS. Če v tej mreži lastninskih povezav slovenskih splošno informativnih časopisov dodamo lastniške deleže obeh paradržavnih skladov Soda in Kada, vidimo, da ima Kad šestodstotni delež v Delu in desetodstotni v Dnevniku, Sod pa 11 odstotkov v Delu in 10 odstotkov v Večeru. Tako je država prek svojih dveh skladov drugi največji delničar Dela. To je šele začetek. Če si podrobneje ogledamo največje lastnike časopisa Delo (Pivovarna Laško, Infond holding in Infond ID), vidimo, da imajo v Pivovarni Laško skoraj 30-odstotni delež Kad, Sod ter Infond holding in Infond ID. Ostali deleži so v rokah investicijskih družb, ki so jih ustanovile banke in zavarovalnice, v katerih imata Kad in Sod še vedno pomembne deleže in katerih lastnica je - posredno ali neposredno - še vedno država. Pomembni lastnici obeh Infonodov sta družba Radenska, ki je v večinski lasti Pivovarne Laško, in matična družba, banka Nova KBM, ki je tudi v večinski lasti Kada in Soda ter zavarovalnice Triglav, ta pa je spet v 85-odstotni lasti Kada in Soda. Infonda holding in ID imata skupaj še 63-odsotni delež družbe, ki izdaja dnevnik Večer.

Samo navajanje podjetij s formalnim lastništvom ne pove vsega. Veliko več nam povedo povezave med člani uprav ali nadzornih svetov družb, ki so formalno medijske lastnice, in družbami, ki niso neposredno lastnice deležev v medijskih podjetjih, ampak imajo tako možnost upravljati interese, ki jih zastopajo (in hkrati nadzirajo). V nadzornem svetu Dela, d. d., so v času, ko to pišemo, Robert Šega (predsednik), Tomaž Kuntarič, Tone Turnšek in Tomaž Košir kot zunanja člana ter Ženja Leiler Kos in Milan Grad kot notranja člana. Robert Šega in Tone Turnšek sta ključna nadzornika Dela, d. d. Šega sedi tudi v nadzornih svetih Mercatorja in KD Group, katere pomemben solastnik je, Tone Turnšek (ne dolgo tega je bil še predsednik uprave Pivovarne Laško, največjega lastnika Dela) pa sedi še v nadzornem svetu Istrabenza. Šega in Turnšek sedita še v nadzornem svetu Infond holdinga, ki je večinski lastnik časopisa Večer, in na ta način kot nadzornika nadzorujeta dva konkurenčna časopisa. Tako je medijska moč tesno povezana z ekonomsko in, seveda, z na prvi pogled nevidno, vendar prisotno politično močjo. Imenovanje predsednika ali člana uprave slovenskih dnevnikov v nobenem primeru ni (samo) ekonomsko, ampak je predvsem politično vprašanje. "Politična" razsežnost medijske lastnine pa se najboljše vidi prav v odnosu med nadzornim svetom, upravo, odgovornim urednikom in zaposlenimi.

V nasprotju z lastniki tujih medijskih korporacij, ki odkrito pričakujejo, da bodo mediji delali v skladu z njihovimi interesi, slovenski medijski lastniki javnosti nenehno zagotavljajo, da so mediji "samo dobra poslovna naložba, ki prinaša denar", a tudi, da nimajo nobene potrebe po vplivu na uredniško politiko. Ko je na začetku leta 2003 Pivovarna Laško postala četrtinska lastnica Dela, d. d., je njen predsednik uprave v intervjuju za "svoj" časopis izjavil: "Zavedamo se, da gre za osrednji nacionalni časnik, ki v veliki meri oblikuje slovensko javno mnenje. Če bi nas (pri nakupu) vodili politični interesi, bi se naložba v Delo prej obrnila v našo škodo kot v našo korist. Ni naš namen, da bi vplivali na uredniško politiko, pričakujemo pa, da nas bo Delo obravnavalo kritično, vendar tudi korektno in pošteno." (Delo, 22. 2. 2003).

Že več kot desetletje država skrbno varuje svojo medijsko lastnino. Svoje deleže je prodajala samo takrat, ko je bilo treba zagotoviti (politične) interese. Navidezno "tihi" in "neproblematični" lastnik, ki nikoli ni preveč skrbel za ekonomsko dobičkonosnost svoje lastnine, je zelo pazljivo varoval njeno politično/mnenjsko "dodano vrednost". Naivno prepričanje, da država ni aktivno posegala v uredniško politiko zaradi obstoja nekakšnega (politično motiviranega) "pakta o nenapadanju", je najlaže mogoče razložiti na primeru razrešitve in imenovanja odgovornega urednika. Prav zgodba o razrešitvi in imenovanju odgovornega urednika časopisa Delo je zgodba o aktivnem poseganju lastnikov v uredniško politiko medija.

Razrešitev, imenovanje, razrešitev, imenovanje …
Sredi julija 2005 je nadzorni svet upravi Dela, d. d., predlagal, da za novega odgovornega urednika časopisa Delo imenuje Janija Virka, ki naj bi zamenjal Darijana Koširja. V sporočilu je bilo zapisano naslednje: "Odločitev glede zamenjave je posledica različnih pogledov na uredniško politiko časopisa. Osnovna vsebinska usmeritev Dela kot resnega, relevantnega, kakovostnega in kredibilnega dnevnika pa ostaja še naprej nespremenjena. Darijan Košir ostaja v Delu, d. d., kjer bo aktivno sodeloval pri najpomembnejših projektih družbe."5 Uprava Dela, d. d., pa je na svoji seji 18. 7. 2005 sprejela sklep, da se v skladu s točko 9.2. statuta Družbe Delo, d. d., začne s postopki za razrešitev odgovornega urednika časopisa Delo (Darijana Koširja) in z imenovanjem odgovornega urednika Janija Virka. Sredi septembra je uprava sprejela sklep o razrešitvi Darijana Koširja. V sporočilu je bilo zapisano, da bo Koširju "mandat potekel, ko bo nadzorni svet dal soglasje k imenovanju novega odgovornega urednika". Nadzorni svet je na svoji seji 30. 9. 2005 soglašal s predlogom uprave in imenoval Janija Virka za odgovornega urednika časopisa Delo za obdobje petih let. Uprava pa je 7. 10. 2005 objavila sporočilo o odstopu Janija Virka. "Predvideni odgovorni urednik Dela Jani Virk je upravi sporočil, da ne bo nastopil dela kot odgovorni urednika časopisa Delo. Darijan Košir tako do imenovanja novega odgovornega urednika ostaja odgovorni urednik Dela z vsemi pooblastili," je bilo zapisano v sporočilu. Teden pozneje (12. 10. 2005) je odgovorni urednik Dela Darijan Košir skupaj z uredniškim kolegijem časopisa v sporočilu bralcem, objavljenim na drugi strani časopisa, zapisal: "Uredništvo dnevnika Delo je upravi Dela, d. d., predlagalo potrditev statusa odgovornega urednika Darijana Koširja z dne 17. julija 2005, torej dnem pred sprožitvijo postopka za razrešitev. Glede na to, da se je postopek imenovanja novega odgovornega urednika končal s kandidatovim odstopom, je uredništvo predlagalo, v skladu s zakonom o medijih in statutom Dela, d. d., da uprava razrešitev Darijana Koširja, za katero je dobila soglasje nadzornega sveta, ni je pa pravnoformalno potrdila in določila datuma razrešitve, razglasi za nično." Nadzorni svet pa je na svoji seji 13. oktobra 2005 razveljavil sklep o imenovanju Janija Virka. "Do nadaljnjega ostaja na mestu odgovornega urednika časopisa Delo s polnimi pooblastili Darijan Košir."

Novinarji in načelnost
V celotnem postopku razrešitve starega in imenovanja novega odgovornega urednika so sodelovali tudi novinarji. Zakon o medijih v 18. členu določa, da mora "pred imenovanjem ali razrešitvijo odgovornega urednika izdajatelj (…) pridobiti mnenje uredništva, če ni v temeljnem pravnem aktu določen močnejši vpliv uredništva".6 Novinarji/ke časopisa Delo niso dali pozitivnega mnenja za razrešitev Darijana Koširja, prav tako pa tudi niso dali pozitivnega mnenja za imenovanje novega odgovornega urednika Janija Virka. Ne smemo pa pozabiti, da so lastniki posegali v uredniško politiko Dela tudi pred sedanjimi dogodki: leta 2003 je Darijan Košir postal odgovorni urednik brez pozitivnega mnenja uredništva. Novinarji/ke so podali negativno mnenje na predlog takratnega predsednika uprave Jureta Apiha, da se s položaja odgovornega urednika razreši Mitja Meršol in imenuje novi urednik Darijan Košir. Sedanji dogodki na Delu so samo logično nadaljevanje podobnih posegov v preteklosti. Odgovorni uredniki Dela so bili vseskozi bolj odgovorni upravi kot uredništvu (novinarjem) in dejstvo, da ima sedanje vodstvo Dela težave z razrešitvijo in imenovanjem odgovornega urednika, da je pisarna (dobesedno povedano) odgovornega urednika Dela ta hip izpraznjena, samo nazorno pokaže, kdo dejansko vodi Delo. Če bi pri imenovanju odgovornega urednika šlo za načelno vprašanje verodostojnosti položaja, potem bi moral vsak odgovorni urednik od leta 1995, ki je bil imenovan brez pozitivnega mnenja uredništva, sprejeti načelno odločitev, da to funkcijo ne bo opravljal. Hkrati bi tudi novinarji morali imeti načelno stališče, da ko nekomu enkrat podelijo nezaupnico, to svoje mnenje zagovarjajo do konca.

Če v časopisu Delo odstavijo odgovornega urednika, imenujejo novega, ki odstopi in potem ponovno nastavijo starega odstavljenega, če so poslovni rezultati slabi, če naklada upada in se cena oglasnega prostora znižuje, je prva naloga lastnika, da zavaruje svojo naložbo. Časopis prodajajo njegove novinarske vsebine in njihova verodostojnost. Če pa časopis oz. notranja razmerja med zaposlenimi in upravo postanejo tema poročanja drugih medijev, je vrednost naložbe iz dneva v dan manjša. Že desetletje je država močno prisotna v Delu. Sistem je vseskozi omogočal vplivanje na uredniško politiko. Nova vlada je v skladu s svojimi zahtevami, ki jih je javno zagovarjala kot opozicija, začela spreminjati razmere na medijskem področju. Zato je tako pohitela s spreminjanjem zakona o RTV Slovenija. Vprašanje pa je, zakaj ne hiti več s spreminjanjem zakona o medijih? Zakaj je zdaj ne moti več prevelika koncentracija medijskega lastništva pri enem lastniku? Zato ker je sama lastnica. Zakaj bi sploh potrebovali spremembe zakona o medijih in ustanavljali sklad za medije? Trenutno je najbolj sprejemljiva rešitev ta, da pustijo vse tako, kot je. Dovolj je zamenjati nadzorne svete in predsednike uprav medijev v svoji lasti in si s tem omogočiti dostop do mesta odgovornega urednika in vpliv na uredniško politiko. Če je vlada pod zahtevo za zagotavljanje medijskega pluralizma mislila samo na možnost spremembe uredniške politike obstoječih dnevnikov, potem je to mogoče doseči brez Sklada za medije. Vrata za vpliv na uredniško politiko so bila zmeraj odprta. Edina razlika je v tem, da se nihče ne more več pretvarjati, kako je prej bilo drugače.

1 Knjigovodska vrednost delnic Dela je bila leta 1997 2000, konec leta 1997 2500 in konec leta 1998 3600 tolarjev.
2 Po požaru v Gorenju je vlada Andreja Bajuka zahtevala od Gorenja, da proda svoj delež v Delu, če hoče dobiti pomoč od države.
3 http://dd.delo.si/datoteke/podatki2003.xls
4 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević, 2001. Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih, str. 20.
5 Vsa sporočila nadzornega sveta in uprave Dela, d. d., ki jih navajamo v prispevku, so dostopna na http://dd.delo.si/invest-cenovno.php
6 Zgodovina tega zakonskega določila kaže, zakaj je mnenje uredništva pri imenovanju odgovornega urednika potrebno zagovarjati, ne glede na to, kaj si o tem mislijo lastniki ali pa politiki, in ne glede na to, da ga ne pozna nobena druga država. Mnenje uredništva pri imenovanju odgovornega urednika je v Zakon o medijih prišlo šele v tretji obravnavi. Zakonodajalec je omenjeni odstavek vključil v besedilo zakona z obrazložitvijo, da bo "na ta način zagotovljena višja stopnja programske avtonomije medija". Leta 2001 je torej politika vgradila "institut mnenja uredništva" kot posebno varovalko programske avtonomije medija, leta 2005 pa ga lastniki spreminjajo v "ritual" merjenja moči - med novinarji in lastniki. Ali ne bi bilo potem enostavnejše ukiniti mnenje/soglasje in prepustiti odločitev upravi/lastniku in njihovi presoji? Vprašanje pa je, komu bo tako imenovani odgovorni urednik odgovarjal? Tistim, ki mu niso dali pozitivnega mnenja (novinarjem), ali pa tistim, ki so to mnenje (formalno) poiskali in ga kratko malo ignorirali? Ne glede na to, da soglasje/mnenje uredništva pri imenovanju odgovornega urednika ne poznajo skoraj nikjer, gre za mehanizem vpliva, ki so si ga slovenski novinarji izborili in bi ga morali odgovorno uporabljati vsi - tako novinarji kot lastniki. Politikov in politike pa sploh ne bi smelo biti zraven.

izpis

Renata Šribar

Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Idejno izhodišče oglaševanja časopisa Direkt temelji na verovanju, da je druga stran javno eksponiranih osebnosti pokvarjenost. Le-ta je simbolizirana s pornografijo - Pornooglasi za Direkt najbolje zrcalijo dejavnosti in instance, ki so pripeljale do obstoječih (ne)možnosti za reguliranje pornografskih vsebin
Uvajalna kampanja za rumeni časnik Direkt časopisnega podjetja Dnevnik je zaradi svoje ekstremne degutantnosti v javnosti povzročila šok - perceptivno disociacijo: to, kar vidimo, ne pripada svetu, kakršnega poznamo; je nekaj tako odvratno tujega, da se lahko prenese zgolj z ignoranco; resna kritika bi brezprizivno priznala eksistenco nesprejemljivega, njegovo umeščenost v socialno mapo. Opisanemu psihološkemu mehanizmu lahko pripišemo dejstvo, da reakcije dolgo sploh ni bilo, ko pa je - zakasnela - prišla, se je to zgodilo kvantitativno nenavadno skromno in na nek način tematsko in izrazno samoomejujoče, pri čemer pričujoči tekst ni izjema. Gre za reakcije državljank in državljanov in civilno institucionalizirano stroko, institucije javnih oblasti na državnem in občinskih nivojih so za zdaj neme in obstaja realna možnost, da bodo take bolj ali manj tudi ostale. A ta nemost ni posledica disociacije, temveč črnih lukenj njihovih pravnih podlag, strukturnega delovanja in ideoloških investicij.

Interpretacija kampanje
Oglaševanje časopisa Direkt je sestavljeno iz serije tiskanih oglasov, plakatov in televizijskih spotov in ima vodilni, pornografski motiv. Akterji, identični z nosilci politične, kulturne in estradne scene, so v pornografskih razmerjih z anonimnimi akterkami in, izjemoma, kolegicami. Poleg prevladujočih mainstream (heteroseksualnih) pornografskih motivov s stereotipnimi spolnimi vlogami se pojavljata tudi "avtoerotizem" in homoseksualnost.1 Vizualna motivika dobi dodaten pomen s tekstovnimi elementi, ki se nanašajo na razkrivanje predvsem zasebnega življenja ljudi, delujočih v navedenih sferah javnega življenja. Idejno izhodišče oglaševanja časopisa Direkt temelji na verovanju oziroma lažnem verovanju, da je druga stran javno eksponiranih pokvarjenost, ki jo je - kot neko generalno lastnost določene skupine ljudi - treba razkriti; pokazati je treba "pravo" resnico slavnih ali vsaj znanih. Le-ta je simbolizirana s pornografijo. Torej: pornografija kaže skrito glamurja … in ker stoji na mestu spektakularno razkritega, je tako tudi sama nekaj, kar bi moralo ostati skrito - kar je, vsaj v javnem prostoru, potemtakem nedostojno. Ker sta fenomen vladajoče oblike pornografije in možnost njenega obstoja neločljivo povezana z idejo o "goli" resnici seksualnosti, ki naj bi bila neoplemenitena s čustvi in kompleksnim odnosom, je potemtakem tudi pornografija časopisa Direkt v navezi s tako pojmovanimi zasebnimi transgresijami javnih oseb in osebnosti smiselna le kot nizkotna, "umazana". Nosilna, meta-ideja oglaševanja Direkta je potemtakem moralistične provenience. Ogledalo, ki sta si ga s kampanjo nastavila naročnik in agencija, je torej moralizem in ne pervertiranost, kot bi se utegnilo površno sklepati. Sarkazem pričujoče analize je zgolj odvod sarkazma kreatorjev vseh institucionalnih realitet, ki so pripeljale do obstoja oglaševanja Direkta in ki omogočajo njegovo trajanje kot samooklicane vrhovne javne moralistične instance. Če bi ga dojele suhoparno, skozi njegovo dobesednost (tj. vsi politiki/čarke, kulturniki/ce, estradniki/ce so pokvarjeni in perverzni in to je videti takole …),2 bi ga morale takoj ukiniti.

Pritožbe, strukture in procedure
V skladu z informacijami, pridobljenimi od Slovenske oglaševalske zbornice, so bile na Oglaševalsko razsodišče vložene tri pritožbe potrošnikov in potrošnic in to z argumentom, da oglaševalska akcija za časopis Direkt ni skladna z določili Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Prva pritožba je bila vložena šele 29. septembra. Kot določa poslovnik razsodišča, mora sekretariat SOZ s pritožbo seznaniti oglaševalca in ga pozvati k odgovoru. OR bo razsodilo na prihajajoči seji, zato je izid preverjanja argumentacij obeh strank še neznan.

Ne glede na razsodbo je sestava razsojajoče instance neugodna,3 zato so tudi rezultati njenega dela nekonsistentni.4 Relevantnost bi ji zagotovila številčno pomembna, reprezentančna soudeležba potrošnic/kov in porabnic/kov in neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj. Sestava je ključni problem in pomanjkljivost obravnavane samoregulacijske instance in to je še posebej pomembno, ker gre za edino institucijo v državi, ki je nedvoumno poklicana k soočanju z vsebinsko legitimnostjo celovitih oglaševalskih kampanj.

Pritožba, ki je bila naslovljena na medijskega inšpektorja, se je nanašala zgolj na plakatni del kampanje. Posredovana je bila Tržnemu inšpektoratu z argumentom, da plakat ni medij.5 Čeprav so od 1. januarja 2005 sami inšpektorati hkrati tudi prekrškovni organi, kar lajša in krajša legislativne procedure, instanca nadzora medijev v tem primeru ni presodila, da pa bi utegnilo oglaševanje Direkta na televiziji resnično kršiti ZMed. Razlogov za tako ravnanje je kar nekaj: generalni je povezan z zakonom, njegovimi ambivalencami (nejasnost uporabe terminov erotika in pornografija) in njegovo pod prejšnjo oblastjo sprejeto avtentično razlago prvega in tretjega odstavka 84. člena (Zaščita otrok in mladoletnikov), ki subvertira zakon in pornografijo opredeljuje zgolj v terminih t. i. trde pornografije, kar oglaševanje za časopis Direkt gotovo ni. Zatekanje k obravnavi z možne perspektive predvajanja erotike in posledično kršitve zakonsko dovoljenih terminov je prav tako videti neplodno - predvsem zaradi samoregulacijskega dokumenta glavnih televizij, ki enako kot sporna avtentična razlaga subvertira 84. člen ZMed. Ukrepanje proti kampanji za Direkt v okviru medijskega nadzora gotovo inhibira tudi aktualen letošnji izid sodnega primera proti dvema komercialnima televizijama, ki sta predvajali pornografske filme in ki ju je odrešilo zastaranje primera na sodišču. Nadalje inšpektor v okviru zaščite otrok in mladoletnih nima pogojev za ukrepanje proti tiskanim oglasom, ker minister za kulturo ni sprejel dodatnih ukrepov - podzakonskih aktov, ki bi širili področje regulacije na tiskane in elektronske medije. Tako televizijsko kot revijalno oglaševanje za Direkt pa bi vsekakor lahko obravnaval v razmerju do 47. člena ZMed, ki v tretjem odstavku med drugim prepoveduje, da bi bilo prizadeto človekovo dostojanstvo in da bi se vzpodbujalo spolno nestrpnost. Glede na poudarke v že omenjenem primeru problematizacije pornografskih medijskih vsebin6 in tedanjo prevladujočo nepripravljenost medijev, da fenomen pornografije interpretirajo z referencami na sodoben sociološki in legislativni diskurz, lahko sklepamo, da je inšpektor morebiti ocenil to možnost kot popolnoma neplodno, še posebej, ker nima zakonsko utemeljene pravice za "prosti preudarek", torej možnosti lastne presoje, da določeno oglaševanje dejansko ogroža človekovo dostojanstvo in vzbuja spolno nestrpnost. Pomislek, da (vladajoča) pornografija po definiciji oziroma v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 1993 podreja ženske in pomeni prispevek k spolni neenakosti in da torej ne bi smelo biti dilem za ukrepanje v skladu z navedenim členom ZMed v Sloveniji, glede na pretekle izkušnje nekako nima prave teže.

Na Uradu varuha človekovih pravic so dobili tri pobude za obravnavo oglaševanja za časopis Direkt s prevladujočim argumentom, da gre za obscenost in pornografijo.7 Varuh oziroma njegovi strokovni sodelavci so pobudnike/ce napotili na tržni inšpektorat in na oglaševalsko razsodišče; argumentacija za navedeno preusmeritev je po strokovni navedbi iz urada heteronomna. Prvič: oglaševanje je podjetniška dejavnost in kot taka zunaj apriorne varuhove pristojnosti. Drugič: varuh bi s perspektive zaščite otrok in mladoletnih načelno lahko sam apeliral na tržno inšpekcijsko službo, če bi presodil, da gre za tako pomembno zadevo, a tega ni storil.

Glede na to, da je varuh poklican za izvajanje nadzora nad delovanjem državnih in občinskih oblasti, se na tem mestu zastavlja še nerešeno vprašanje reguliranja oglaševalskih in drugih seksualnih vsebin mestnega in suburbanega eksteriera in planiranja samega oglaševalskega prostora na lokalnih nivojih. Ljubljano je, na primer, oglaševanje časopisa Direkt zadelo ne le vsebinsko, ampak tudi lokacijsko. Eden od plakatov v hipu seznani turiste in druge obiskovalce z duhom mesta na glavni avtobusni in železniški postaji.

Po informaciji s strani službe za odnose z javnostjo MOL "mora stranka sama poskrbeti, da je vsebina v skladu z zakonom". MOL se ne spušča na področje reguliranja potencialno nelegitimnih in nelegalnih, predvsem seksualnih vsebin mestnega eksteriera, kar ni le vprašanje oglaševanja, temveč - če si dovolimo digresijo - tudi urejanja izložb specifičnih trgovin in tudi samih prodajnih mest pornotiska, predvsem trafik. S tem v zvezi bi lahko varuh dal pobudo mestnemu svetu in predlagal spremembo ali uvajanje novih predpisov, a po prepričanju strokovnega sodelavca mesto ne sme krniti pravice do svobodnega izražanja.

Sklep: nemoč obstoječih regulativnih orodij
V obravnavanem primeru sta tako varuh človekovih pravic kot medijski inšpektor odločitev o ustreznosti oglaševalske kampanje za časopis Direkt delegirala v prvi vrsti tržnemu inšpektoratu, ki lahko presoja in ukrepa glede na Zakon o varstvu potrošnikov. Ta pod naslovom "Oglaševanje blaga in storitev" v 12. členu pravi, da oglaševanje blaga in storitev ne sme biti nedostojno. Slednji termin tudi pojasnjuje: "Nedostojno oglaševanje blaga in storitev pomeni oglaševanje, ki vsebuje sestavine, ki so žaljive ali bi lahko bile žaljive za potrošnike, bralce, poslušalce in gledalce, ali sestavine, ki nasprotujejo morali in je kot nedostojno oziroma zavajajoče opredeljeno v kodeksu Slovenske oglaševalske zbornice." V 13. členu je pravno vzpostavljena tudi instanca razsojanja nedostojnosti: Slovenska oglaševalska zbornica.8

Pot raziskovanja možnih regulativnih odzivov na oglaševalsko kampanjo Direkta je krožna, končuje se tam, kjer se je začela: pri isti instanci (SOZ) in že navedeni problematiki ambivalentnih pogojev razsojanja. A skrb zbujajoče je dejstvo, da je mentalni register, v katerem se simultano z nastajajočim tekstom odigrava vizija možne regulacije oglaševanja za Direkt ali opustitev le-te, omejen na moralno kategorijo: dostojnost. Če se spomnimo na interpretacijo obravnavane kampanje oziroma na njen vodilni kot-da-je moralni motiv oziroma idejo, postane situacija še bolj paradoksna.

Legislativna sredstva, ki bi omogočila obravnavo televizijskega in tiskovnega dela kampanje z vidika zaščite otrok in mladoletnih (84. člen ZMed), so bila parcialno subvertirana, deloma pa so ostala neizdelana. Pornooglasi za Direkt potemtakem kar najbolje zrcalijo dejavnosti in instance, ki so pripeljale do obstoječih (ne)možnosti za tovrstno reguliranje pornografskih vsebin.9 Plakatni del kampanje, ki bi ga lahko regulirali tudi na nivojih občin, kaže na manko v dojemanju možnosti za avtonomno ustvarjanje lokalne atmosfere s strani lokalnih samouprav. Obravnava oglaševanja za Direkt s perspektive enakosti spolov ima dovolj legislativnih (Ustava, ZMed) in drugih regulacijskih podlag (oglaševalski kodeks), vendar je zanjo, kot je implicitno že razvidno, izjemno malo realnih možnosti. O tem, kako slabo promovirana je spolna perspektiva v interpretacijah spornih seksualnih vsebin, govori tudi dejstvo, da zagovornica enakih pravic žensk in moških ni v zvezi z obravnavano kampanjo dobila nobenih pritožb.

Kategorije in racionalizacije, ki so prevladovale in omejevale predhodno javno tematizacijo pornografije, se še vedno vzdržujejo tudi v okviru samih instanc, ki bi morale poskrbeti za dekontaminacijo medijev in eksterierov, skozi katere se konstituira pornografska, tj. spolno diskriminatorna in mizogina spolnost. Zato naj ne bo odveč, če ponovimo nekaj dejstev in ponovno poskušamo premakniti javni diskurz o pornografiji iz registra morale v register človekovih pravic. Načela svobode tiska in drugih oblik obveščanja ni mogoče istovetiti s pravico do svobodnega izražanja, ki je širša kategorija, katere ni bilo in tudi sedaj ni možno pojmovati v absolutnem smislu. Ta pravica koeksistira in se uravnava glede na osebnostne pravice, ki se tičejo tako človekovega dostojanstva (in ne dostojnosti!) kot tudi integritete.

Sodobne interpretacije pornografije, skupaj z legislativnimi, pa umeščajo pornografijo v sfero (verbalnega) delovanja, torej spolno diskriminatornih praks. Regulacija pornografije se v skladu s tem dogaja v pojmovnem okviru preprečevanja škode ženskam (ki je hkrati tudi družbena škoda) in uresničevanja ustavno zagotovljene spolne enakosti.

1 V vseh primerih gre za konstrukcije seksualnosti, ki so pornografske, zato bi utegnil biti termin avtoerotizem zavajajoč.
2 V obravnavani oglaševalski kampanji so predstavniki in predstavnice javnih sfer izbrani brez evidentnega ključa, vendar zaradi mnoštva reprezentirajo omenjena področja javnega delovanja.
3 Sestavljajo jo zgolj predstavniki in predstavnice agencij in naročnikov: Gordana Petek Ivandič, predsednica (Belinka Belles), Marko Vrtovec (ČZP Večer), Zoran Gabrijan (Futura DDB), Cene Grčar (Pro Plus: Pop TV in Kanal A), Vojteh Miklavčič (PS Mercator), Andrej Pompe (Formitas) in Barbara Zmrzlikar (Merkur).
4 Na nekonsistentnost podpisana opozarja na podlagi lastnih izkušenj z OR; tako je bilo kot nesporno ocenjeno oglaševanje operaterja Amis z golo akterko in oblečenim akterjem v oponašanju seksualnega akta ('04) in oglaševanje oddaje "Sanjska ženska" Pro Plus z golim ženskim torzom v deviškem pasu ('05), kot sporna pa je bila ocenjena plakatna kampanja za SiMobil z dekoltiranim ženskim oprsjem in moškimi rokami ('04). Zanimivo bi bilo narediti analizo razsodb glede na trenutno sestavo razsodišča in hkrati glede na naročnike spornih kampanj.
5 O sredstvih sporočanja, ki ne sodijo v okvir Zakona o medijih, govori tretji odstavek 2. člena.
6 Več o tem v prispevkih podpisane "Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja", Medijska preža/Mediawatch, 2003/16, str. 21, "Toliko o samoregulaciji pornografije", Medijska preža/Mediawatch, 2004/19, str. 21 in "Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije", Medijska preža/Mediawatch, 2003/17-18, str. 28.
7 Med argumentacijami sta se dve nanašali tudi na Kazenski zakonik, in sicer gre za, prvič, kaznivo prikazovanje pornografije otrokom in mladoletnim in drugič, za žalitev države skozi lik njenega predsednika. Kazenski zakonik v 18. poglavju namreč govori o kazenski odgovornosti za razžalitev, obrekovanje, sramotitev države ipd. Prikazovanje pornografije mlajšim od 14 let pa je sankcionirano po prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika: "Kdor osebi, mlajši od štirinajst let proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta."
8 V času pisanja prispevka nam je glavni tržni inšpektor posredoval informacijo, da je pritožbe oziroma primer že predal v razsojanje Oglaševalskemu razsodišču. V primeru, da le-to konstatira nelegitimnost obravnavanega oglaševanja, se oglaševalec kaznuje z ukinitvijo kampanje in denarno kaznijo.
9 Da medijska pornografska praksa napreduje sorazmerno z nazadovanjem možnosti za njeno regulacijo, kaže tudi novejše pojavljanje pornografskih oglasov za t. i. erotične trgovine v uglednih informativnih medijih. Gl. npr. oglas za Beate Uhse v Delovi prilogi Vikend, 672, 2005, str. 61.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev