N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
uvodnik
obvladovanje medijev
radio in televizija
medijska politika
mediji in politika
medijske reprezentacije
spol in mediji
vzgoja za medije
internet
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Medijski manevri kot posledica ambicije po spremembi mentalitete nacije
Položaj novinark in novinarjev je v Sloveniji, tako kot drugod, v primežu ekonomskih in političnih interesov. Zgodovina medijske scene pri nas je sicer specifična, a v resnici gre za vzorčno dediščino realsocializma in borbe za demokracijo ter premikov, ki so jim mediji sledili ter jih hkrati generirali.

Tako kot drugod v vzhodni Evropi je tudi tu hkrati s prelomom prišla privatizacija. Lastniki so postali tudi novinarji. A večina ne za dolgo. Delnice so ohranili redki, hkrati pa so jih kopičila podjetja, ki so bila v državni lasti. Cerkev je sicer poskušala z vstopom na veliki trg, a se je pozneje omejila na svoje medije. Zdaj je sicer bolj odločno vstopila v javno RTV – a ostalo je ostalo isto.

Tako je to. Nič dramatičnega. In lastniki? Kaj je z njimi? Ali obstajajo lastniki brez politične volje? Ali kdo pozna kakšen primer? Celo kadar gre za zelo razpršena lastništva, je večinsko politično voljo običajno zelo enostavno definirati. Vprašajte mojstre tega početja – odgovorne urednike, ki so zadolženi za vodenje politike medija ter za skrb, da je pogled, ki ga »njihov« medij odslikava, dovolj všečen ciljni publiki in hkrati lastnikom.

Precej neprijetno. A težave nastopijo šele, kadar se ta dva interesa ne ujemata. Kadar lastniki za povrh ne upoštevajo predvsem ekonomskih interesov, se stvari hudo zapletejo. Tako kot, na primer, danes v nekaterih osrednjih medijih, ki jim vztrajno pada naklada oziroma gledanost, ker lastnike bolj kot dobiček zanima dober odnos z oblastjo. Nenavadno? Kje pa – pozicija medijskega usmerjevalca jim pač prinaša druge ekonomske prednosti.

Ena od rešitev naj bi bilo razpršeno lastništvo zaposlenih. A kapitalsko šibki novinarji, ki so eksistenčno povsem odvisni od službe, ki jo imajo, so pravzaprav zelo pripravna tarča izsiljevanj. Češ – malo spremenite svoje poglede, pa bodo oglasi začeli pritekati. Konec koncev, saj ste sami lastniki medija in lahko z njim počnete kar hočete.

Kljub temu da so v zadnjem letu izgubljali svoja mesta in bili prestavljani tudi najboljši novinarji in so pogosto napredovali povprečni, tudi to ni nič novega. Morda so le metode bolj brutalne. A sam postopek neke sicer minorne zamenjave je bil najbolj mimo pravil izveden v nekem levem političnem tedniku in ne v kakšni paradržavni medijski korporaciji. Na eni strani pač niso dobri in na drugi slabi fantje. Povsod je samo dovolj »dobrih fantov«.

Razlika je v zadnjih dveh letih kljub temu opazna. Če so bili medijski manevri v preteklosti namenjeni predvsem ohranjanju statusa quo, so ti v zadnjem času posledica ambicije po spremembi mentalitete nacije. Ambicija se zdi sicer morda strašno prenapihnjena beseda, vendar je bila s strani predstavnikov oblasti večkrat dovolj jasno izražena. Groza? Niti ne – je pa res, da je s stališča svobode oboje slabše.

In še nekaj. Vedno se najde nekaj ali celo precej stvari v medijih, ki so kul. Poleg tega je razprava o medijih že dolgo ena najbolj živahnih družbenih debat. Pospešek ji daje dejstvo, da ljudje vidijo, da vedo kaj jim je všeč in kaj ne, da opazijo, kdo je boljši in kdo slabši. Saj veste, tudi »Veliki brat« lahko propade. Publika si pač želi slišati najboljše z vseh mogočih vetrov.

Misel je vedno živa, argument je tisto, kar prepriča, dostojnost je nujna, pravica do popravka je sveta in imeti vest ni samo floskula.

izpis

Iztok Jurančič

Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Obvladovanje medijev, kot poteka sedaj, ni nekaj tako samoumevnega, da bi si zadeve lahko pojasnili s početjem aktualne oblasti, slovenski kapitalizem in demokracija pa bi lahko ostala nedotaknjena, češ saj si vsaka oblast želi podrediti medije.
Živimo v kapitalizmu in demokraciji, nimamo pa dovolj »pluralnih, raznolikih in demokratičnih medijev«. Prozorna jasnost prve trditve lahko utemeljuje samoumevnost druge? Lahko, če postavimo v oklepaj novinarski ceh, češ da se še ni privadil demokratičnih pravil igre, ker je še v pesti starih nepluralnih in nedemokra¬tičnih. Z ustavo zajamčena pravica do privatne lastnine vključuje tudi ustavno pravico svobodo izražanja, se pravi razširjanja ideoloških in političnih pogledov lastnikov medija. Tokrat smo postavili v oklepaj univerzalnost svobode izražanja, ki je videz in forma partikularnega interesa lastnikov. Če želimo partikularni interes izraziti neposredno, lahko poiščemo rešitev v pragmi delniške družbe Delo, ki ni daleč od izkustvenih razmerij med novinarjem, zaposlenim v tej hiši, in njeno vodilno strukturo, če pravila konsekventno in jasno izpeljemo:

Prvič ima lastnik neomejeno in z ustavo zajamčeno pravico izražanja lastnih političnih in ideoloških pogledov. Drugič ima odgovorni urednik pravico preprečiti objavo katerega koli novinarskega izdelka, ki je v nasprotju s prvim pravilom. In tretjič, uprava oziroma odgovorni urednik lahko na kateri koli način kaznujeta avtorja, ki je prekršil prvo pravilo, ali kako drugače škodoval interesom izdajatelja. Zanemarimo, da ideološka in politična prepričanja Pivovarna Laško lahko ceneje širi prek tovarniškega glasila ali da sploh ima kakšna univerzalna, ki bi jih želela izraziti prek Delovih edicij. S pravili pa smo postavili v oklepaj novinarja, formo demokracije in z zakonom posredovana formalna razmerja med uredništvom, medijem in izdajateljem.

Obvladovanje medijev, na način, kot poteka sedaj, torej s stališča javnosti, izdajatelja in uzakonjene norme ni nekaj tako samoumevnega, da bi si zadeve lahko pojasnili s početjem aktualne oblasti, slovenski kapitalizem in demokracija pa bi lahko ostala nedotaknjena, češ saj si vsaka oblast želi podrediti medije. Prepoznavna ločnica med samoumevnostjo »življenja v kapitalizmu in demokraciji« in današnjo artikulacijo medijske politike je v načinu sankcioniranja in discipliniranja novinarjev zaradi izražanja mnenj in stališč. Šele z razčlenitvijo posameznih primerov sankcioniranja lahko ugotavljamo, ali je obvladovanje nekaj, kar se dogaja v ustavnih in uzakonjenih mejah demokracije. Utemeljitve sankcioniranja so lahko politično ideološko povsem izdelane, pa se bodo posegi v medijsko produkcijo izkazali za nedovršene, v nasprotju z zakoni pa za nedemokratično omejevanje ustavne svobode izražanja.

Ker v sodni praksi še ni zaključenega primera, za zdaj lahko sicer samo domnevamo, da je preganjanje izražanja mnenj in stališč protizakonito. Zato pa v mnogih pregledanih primerih formalne instrumente sankcioniranja izražanja mnenj in stališč lahko uvrstimo le v neformalne oblike discipliniranja, v nekaterih drugih novinarji obupajo, »sporazumno« odpovejo pogodbo o zaposlitvi in odidejo k drugemu izdajatelju. Na individualni ravni pa je 21. člen zakona o medijih povsem nedvoumno ščiti novinarja: »Novinarju se ne sme odpovedati delovnega razmerja ali prekiniti sklenjene pogodbe z njim, zmanjšati plače, spremeniti statusa v uredništvu ali kako drugače poslabšati njegovega položaja zaradi izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo ter profesionalnimi pravili, merili in standardi.«

Individualni primeri sankcioniranja zaradi izražanja mnenj in stališč
Pogoji oziroma možnosti razvoja tehnik podrejanja izražanja mnenj in stališč na individualni ravni se dopolnjujejo na makroravni (ekonomski, pravni, politično-ideološki) in na podjetniški mikroravni (statuti družb, programske zasnove). Vsebine vseh treh ravni je s stališča tehnologije obvladovanja mogoče identificirati na individualnih ravneh kot plasti ene in iste čebule.

Najbolj dovršeno genezo sankcioniranja izražanja mnenj in stališč – od sistema neformalnih tehnik do izdelane pravno formalizirane podlage – je razvila uprava družbe Delo, seveda pa ni opustila niti neformalnih oblik preganjanja različnega mnenja ali stališča. V svojih postopkih uprava uporablja delovnopravne institute kaznovanja neposlušnosti po novinarskih pogodbah o zaposlitvi, ki so po taistih pogodbah v koliziji z zapisanimi poklicnimi standardi, tudi z medijsko zakonodajo in notranjimi akti družbe, ki urejajo avtonomijo.

Pravno prakso, ki so jo za upravo, na podlagi omenjenih pogodbeno zapisanih določil, oblikovali družbeni pravniki in odvetniki od primera do primera, nemara najbolje ilustrira razlaga iz disciplinskega izreka opomina sedaj že upokojenemu komentatorju zunanjepolitične redakcije Janku Lorenciju. Z objavo zavrnjenega članka, ki ga je objavila Mladina, je Lorenci zaslužil opomin, ker je »materialno in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, izdal tretjemu delodajalčevo poslovno skrivnost in prekršil konkurenčno prepoved«.

Razlaga – jasna demonstracija vsem, ki imajo pogodbe o zaposlitvi z Delom –, pod katero sta podpisana predsednik uprave Danilo Slivnik in član Mitja Pleterski, se glasi: »Obveznosti novinarja po njegovi pogodbi o zaposlitvi so tudi nad določili Münchenske deklaracije, ki se nanašajo na pravico do neposlušnosti v interesu javnosti. Druga točka Münchenske deklaracije, ki nosi naslov Deklaracija o pravicah, tako izrecno določa, da ima novinar pravico, da odpove poslušnost vsemu, kar bi bilo v nasprotju s splošno usmeritvijo in z nalogami, opisanimi v njegovi delovni pogodbi, kot tudi vsako poslušnost, ki v tej pogodbi ni neposredno predvidena. Z logično metodo razlage in sicer s sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (argumentun a contrario) iz navedenega besedila ugotovimo, da novinar ne sme odpovedati poslušnosti, ki je v njegovi pogodbi o zaposlitvi neposredno predvidena. S pojmom »poslušnosti«, ki pomeni obveznost delavca po pogodbi o zaposlitvi, pa je med drugim zajet tudi četrti odstavek VIII. točke pogodbe o zaposlitvi delavca, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, ter glede na naravo dejavnosti, delodajalcu materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovali poslovnim interesom družbe. Tej svoji obveznosti se delavec ne more odpovedati niti po Münchenski deklaraciji.«

Pa citirajmo še programsko zasnovo Dela, ki je po zakonu o medijih del pogodbe o zaposlitvi. V točki 2. določa, da Delo daje prednost interesu javnosti pred interesi državne oblasti oziroma pred parcialnimi političnimi, ekonomskimi in drugimi interesi. Pri tem zavrača vse oblike pritiska, podrejanja, omejevanja ali vsiljevanja volje s pozicij moči.

Z istimi argumenti kot v primeru Lorencija je v disciplinskem postopku uprava Dela nastopila zoper novinarja gospodarske redakcije in predsednika Sveta delavcev, torej tudi člana nadzornega sveta, Vesa Stojanova. Ker je Mladina objavila, da mu je predsednik uprave Danilo Slivnik zagrozil z razrešitvijo na mestu izvršnega urednika Dela FT, če na Svetu delavcev ne bodo izglasovane spremembe Pravilnika o stimulacijah, ki jih je predlagala uprava. Popolna farsa je Slivnikova utemeljitev, zakaj trditev Stojanova, ki naj bi jo domnevno plasiral v Mladino, ni resnična: Stojanov po pogodbi še vedno zaseda delovno mesto namestnika urednika uredništva notranjepolitične redakcije, ker ni bila z njim nikoli sklenjena pogodba za delovno mesto izvršnega urednika, drži samo, da ga je odgovorni urednik Peter Jančič ustno začasno prerazporedil na mesto v Delu FT. Slivnik mu tako torej ni mogel groziti z omenjeno prerazporeditvijo, ker Stojanov formalno ni izvršni urednik v Delu FT.

Na formalnosti pa se je predsednik uprave požvižgal v primeru postopka predčasnega odpoklica dunajskega dopisnika Matije Graha. Po pritožbi Graha je sodišče ugotovilo, da je sklep o odpoklicu nezakonit in da se razveljavi. Odgovorni urednik Peter Jančič pa je na podlagi naročene ocene dela dopisnika, ki jo je Danilo Slivnik naročil uredniku zunanjepolitične redakcije, aprila sprejel sklep, da se 1. julija 2007 Grah predčasno odpokliče z dunajskega dopisniškega mesta. Še zadnje: na podlagi dokazano montiranih ocen o uspešnosti dela sta Matija Grah 26. aprila, enako velja tudi za zagrebškega dopisnika Roka Kajzerja, vabljena na zagovor k predsedniku uprave, ki je zoper vsakega uvedel postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Kot v primeru Vesa Stojanova je bilo kar nekaj novinarjev Dela prerazporejenih na delovna mesta v drugo redakcijo, ne da bi jim spremenili pogodbo o zaposlitvi. Gorazd Utenkar, ki so ga premestili v ljubljansko redakcijo iz notranjepolitične, ni prejel niti sklepa, ampak je zanj odgovorni urednik Peter Jančič sprejel kar sklep o spremembi stroškovnega mesta, ki ga je naslovil na kadrovsko službo. Zato je Utenkar vložil na sodišče zahtevek za varstvo pravic. Večini zadostuje ustno izrečena premestitev.

V primerjavi z Delovim formaliziranim sistemom discipliniranja novinarskega izražanja mnenj in stališč sistemi javne RTV Slovenija, Primorskih novic in Večera za zdaj izvajajo zgolj neformalne, v primerjavi z Delom menda prijaznejše oblike discipliniranja. Razmejitev med formalnimi in neformalnimi instrumenti je sicer lahko umetna, saj se elementi obeh (dokler ne pride do pravnomočne odločitve sodišča) mešajo. V sodni praksi pa nimamo primera, ko bi sodišče odločilo.

Evidentirani neformalni instrumenti zatiranja mnenj in stališč nepravne in protipravne, »preddemokratične« oblike na individualni ravni so zlasti naslednji: neformalni razgovori zaradi izražanja mnenj in stališč (grožnje z resnimi posledicami, z odpovedjo pogodbe, s finančnimi sankcijami, s prerazporeditvami …); neavtorizirani posegi v tekst (objavljeni s podpisom avtorja); zavračanje objave naročenih tekstov; pomanjkljivo formalizirane grožnje (končajo se tudi s »sporazumnimi« prekinitvami pogodb o zaposlitvi; novinar ne želi v sodne postopke); in pomanjkljivo utemeljeni postopki (premestitve in predčasni odpoklici dopisnikov in podobno).

Formalizirani sistem zatiranja izražanja mnenj in stališč vsebuje resne pomanjkljivosti, katerih ni mogoče razčistiti brez sodne prakse, v tveganju izgube tožbe pa se izdajatelj lahko umakne v poravnavo, kadar hoče: v pogodbah o zaposlitvah delovno-pravni instituti sankcioniranja in dolžnosti po medijski zakonodaji niso ustrezno in določno razločevane; ker pogodbena razmerja niso jasno opredeljena zlasti s stališča interesa javnosti, zaradi česar je zaposleni tudi agent javnosti; instrumenti v disciplinskem postopku: izdaja poslovne skrivnosti, povzročanje materialne in moralne škode družbi, kršitev konkurenčne prepovedi se lahko uporabljajo tudi, če gre za konflikt v interesu javnosti; pomanjkljive pogodbe o zaposlitvi: vsebujejo elemente internih ali ustanoviteljskih aktov, ki so notranje neskladni oziroma si v konkretnih določbah nasprotujejo (zastarele programske zasnove, pomanjkljivo določena razmerja med novinarjem in uredništvom oziroma odgovornim urednikom in upravo – odgovorni urednik na primer izvaja funkcije uprave, čeprav jih po statutu več nima); ni vnaprej znanih pogojev dela (predvsem politične ali ideološke usmeritve, zato je iz kakršnih koli razlogov vsako izražanje mnenj in stališ lahko predmet disciplinskega postopka ali odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izvedeni formalni in neformalni postopki discipliniranja zaradi izraženih mnenj in stališč imajo širši demonstracijski učinek: v neformalnih razgovorih največkrat zadostuje grožnja odpovedi pogodbenega razmerja zaradi škodovanja delodajalcu.

Sicer pa je skupna značilnost še vedno najbolj razširjenega neformalnega sistema utišanja različnosti mnenj in stališč doseganje dejanske spremembe statusa novinarke ali novinarja zaradi izražanja mnenj in stališč, hkrati pa neformalni postopki preprečujejo, da bi zato lahko sploh zahtevali pravno varstvo. Formalizacija postopkov bi zelo verjetno sesula celotni sistem individualnega sankcioniranja izražanja mnenj in stališč, ker je nezakonit IN protiustaven.

Mikropogoji obvladovanja
Ne zanima nas vsebina, ampak zakonska forma izražanja mnenj in stališč. Ne obstaja nič takega, kar bi lahko imenovali poklicna svoboda izražanja. Pravica je univerzalna in kot takšna nikomur ni vnaprej zagotovljena niti omejena s kakšnimi posebnimi vsebinskimi pravili. Kvečjemu se s tveganjem »svobode izražanja« v poklicu pogosteje srečujemo, ker je pravica drugih, se pravi interes javnosti do obveščenosti in verodostojne informacije, uzakonjena in kodeksna poklicna dolžnost, na individualni ravni zapisana tudi v pogodbenih razmerjih.

Okvirno formo opredeljuje zakon o medijih ne zaradi kakšnih posebnih novinarskih pravic, ampak zaradi javnega interesa. V interesu informiranja javnosti zakon varuje izražanje mnenj in stališč novinarjev tako, da prepoveduje znižanje plače in poslabšanja statusa v uredništvu, ki bi bilo posledica izražanja mnenj in stališč. Mimogrede, med drugimi prepovedmi diskriminacije prepoveduje diskriminacijo zaradi prepričanja skoraj na identičen način tudi Zakon o delovnih razmerjih. Nadalje medijski zakon zapoveduje avtonomijo ne le novinarjem, ampak tudi izdajateljem in uredništvom. Izdajatelj in uredništvo sta ločeni entiteti. Izdajatelj mora v svojem temeljnem splošnem aktu opredeliti razmerja med uredništvom in izdajateljem, v teh tudi stopnjo avtonomije in tudi razmerja znotraj uredništva.

Zakon določa dva instrumenta varovanja avtonomije uredništva, izrekanje mnenja uredništva o imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika in izrekanje mnenja o spremembi programske zasnove medija. Vendar pa pregled družbenih statutov in pogodb pokaže, da formalne avtonomije na izvedbeni ravni večinoma ne omogočajo. Minimalne zakonske norme so prepisane, v mnogih primerih še to slabo in akti ne bi vzdržali osnovne pravne presoje, če bi jo resno jemalo pristojno ministrstvo za kulturo.

Sedanja direktorica Primorskih novic Suzana Zornada Vrabec je nedavno takole pozvala uredništvo k izrekanju mnenja o imenovanju odgovorne urednice Vesne Humar: »V skladu s 43. členom družbene pogodbe vas prosim za podajo mnenja k imenovanju Vesne Humar za odgovorno urednico. Glede na to, da vršilka dolžnosti odgovorne urednice ne more biti sklicatelj uredništva, predlagam, da izbrani predstavnik uredništva skliče in vodi sejo uredništva, na katerem se oblikuje mnenje v zvezi s predlaganim imenovanjem odgovornega urednika. Direktorica je pismo naslovila po seznamu vsem članom uredništva, z zahtevo po mnenju pa je bilo odpravljeno večmesečno nezakonito stanje, ko je izdajanje dnevnika vodila formalno neimenovana vršilka dolžnosti. A mimogrede je direktorica derogirala aktiv novinarjev Primorskih novic, ki je sicer opravljal vlogo uredništva. Enako je samoorganizacijo uredništva v obliki aktiva suspendiral tudi predsednik uprave Dela, češ da ni identična obliki uredništva iz zakona o medijih. Niti Slivnik zdaj ne more napovedati, na koga bi naslovil zahtevek po izreku mnenja v primeru razrešitve odgovornega Petra Jančiča.

Novinarji RTV Slovenija so tudi po mnenju generalnega direktorja Antona Guzeja pravilno opozorili na vsebino 39. člena statuta RTV Slovenija, ki predvideva predhodno pridobitev mnenja zastopstev uredništva v zvezi z akti, ki urejajo organizacijo dela. A »dokler ni akta, ki bi določil število uredniško producentskih enot, toliko časa ni mogoče oblikovati zastopstev«. Že obstoječa zastopstva pa svojega mnenja ne morejo veljavno podati, saj bi posamezniki odločali o problematiki, ki se nanaša na povsem drugo producentsko enoto. Zaradi navedenega objektivnega dejstva vodstvo RTV Slovenija ne more pridobiti predhodnega mnenja zastopstev.

Kako pa je s programskimi zasnovami? Razen sprejetih Programskih standardov RTV Slovenija decembra lani ni primera sprememb programske zasnove katerega koli drugega medija. Programski standardi RTV Slovenija – mimogrede, postopek njihovega spreminjanja na programskem svetu ni bil zakonit – je sicer določen interes javnosti izčrpno in široko, pa tudi to, da javni zavod ne dopušča izražanja, ki ni v skladu s splošnimi družbenimi normami, razen v nujnih primerih stilne zaznamovanosti govora ob upoštevanju mere in dobrega okusa. Le kdo lahko arbitrira v izvedbi citiranega določila? Za konec pa programski standardi uvajajo še disciplinsko odgovornost po delovnopravni zakonodaji, saj so »vodilni delavci in uredniki RTV dolžni ob neupoštevanju programskih standardov, kar predstavlja težko kršitev delovne obveznosti, ukrepati v skladu z zakonodajo, ki ureja delovne odnose«.

Programske zasnove večine tiskanih nacionalnih medijev so nadstrankarske, dajejo prednost interesu javnosti pred oblastjo ali opozicijo. Delo si prizadeva za širjenje meje svobode javne besede. Bori se proti odkritim ali prikritim oblikam poskusom cenzure in proti vsem oblikam omejevanja pri izpolnjevanju novinarskega poslanstva. Ponovimo, da so programske zasnove del pogodb o zaposlitvi, novinarje pa je po zakonu prepovedano sankcionirati zaradi izražanja mnenj in stališč v okviru programskih zasnov. Po Delovi programski zasnovi je odgovorni urednik lahko imenovan le z večinsko podporo uredništva. Ergo je odgovorni urednik Peter Jančič, ki je dobil komaj nekaj deset glasov podpore uredništva, imenovan v nasprotju s pogodbami o zaposlitvah novinarjev, ki jih je danes postavlja na cesto.

Skratka, na mikroravni prevladujejo notranja pravila organiziranosti avtonomije, ki sploh ne morejo delovati. Zato pa s prepisom splošno veljavnih načel in forme demokracije v hišne statute in programske zasnove ne izkazuje njihovega spoštovanja, ampak da sta ustanovitelj ali lastnik tista, ki arbitrirata v primeru kršitev, za kar so v formalnih demokracijah sicer pristojna sodišča in arbitraža samoregulativnih teles uredništva in izdajatelja.

Sicer pa se je splošno uzakonjeno ravnotežje v avtonomiji med entitetama in člani uredništva, namenjene varovanju javnega interesa obveščenosti s spremembo forme, sesulo konkretno na točki prehajanja iz ene oblike ravnotežja v drugo. Avtonomija je odpovedala, ko sta si državni zbor in Pivovarna Laško sama imputirala pristojnosti imenovanja odgovornih urednikov in jih, še z mnogimi drugimi, prenesla na uprave.

Pogoji obvladovanja na makroravni
Tudi pri teh se nima smisla ukvarjati z aktualno in za vsako oblast tako zanimivimi razlikami v vsebini novinarskega izražanja, ampak z njegovo formo. Forma ali – če hočete – videz demokracije je tudi v izražanju zelo pomembna reč ravno zato, ker se za njo ne skriva nobena vsebina. Je kot črna luknja. Znotraj je votla, okoli nje pa se vse vrti. Na primer. Lahko se strinjamo, da je ustavna pravica svobode izražanja samo videz interesa državljanov, pod katerim jo obvladujejo in usmerjajo maloštevilčne skupine lastnikov in politikov. Na formo ne vpliva tudi, če pregledno dokažemo konkretne mehanizme obvladovanja. Niti v pragmatičnem interesu maloštevilčnih skupin ni sprememba neke splošne pravice, na kateri temelji množičnost prodaje in pretoka idej. Tudi posameznik se lahko izreče, da se ustavni pravici odpoveduje, a bo po formi ostala neodtujljiva, veljavna tudi zanj.

Demontaža omenjenega videza demokratične pravice se začne na točki, ko peščica lastnikov ali politikov začne deklarirati spremembo splošne forme, ker je njena vsebina samo videz, ki da jo bodo nadomestili z neko drugačno vsebino. Ideološko-politične ocene, da so mediji premalo pluralni, premalo demokratični in neuravnoteženi so pripravili teren za lanskega junija uzakonjene dodatne naloge države pri podpiranju javnega interesa in svobode obveščanja. Tako novela zakona o medijih Republiki Sloveniji določa nalogo »zagotavljanja pluralnosti in raznolikosti medijev« in tudi možnost razpolaganja s sredstvi iz državnega proračuna za namen »zagotavljanja pluralnosti in demokratičnosti medijev«. Oboje je bilo še v okvirih forme ali videza demokracije. Vendar pa je v tretjem koraku sledila demontaža samega videza, s potlačitvijo javnega interesa, v individualnih postopkih discipliniranja novinarjev zaradi izražanja mnenj in stališč pa je na plan udarila neposredna in vsebinska demokracija, znana iz demokratičnih totalitarnih režimov.

Kot kaže razčlenitev primerov izdelane in pol izdelane tehnike (pri nekaterih povezane že v razvite tehnologije) podrejanja poklicnega izražanja mnenj in stališč, delujejo nekje vmes: v »sivih conah« pravne ureditve, v neartikuliranih političnih in ideoloških usmeritvah oblastnikov (naj gre za izdajatelje ali politike-lastnike), v zastarelih »predpolitičnih« ali »apolitičnih« usmeritvah programskih zasnov (za splošno rabo vsakokratnih oblastnikov), v »zakonskih luknjah«, ki so prepisane v statutih družb …

Prepoznavna ločnica med (»normalnim v okviru demokracije«) obvladovanjem medijske produkcije in sedanjim slovenskim podrejanjem se v osnovi razlikuje (»tehnološko«) v različnosti obvladovanja. Na tej strani slovenske meje meja ima obvladovanje naslednje značilnosti: načrtna demontaža pravne varnosti nosilca informiranja v nasprotju s pravnim okvirom; zatiranje različnosti mnenj praviloma sovpada s kršitvijo avtonomije uredništva (je proti zakonu); praviloma zatiranje izražanja mnenj in stališč se ujema z zahtevami vsakokratne aktualne oblasti/delodajalca po poslušnosti in podrejanju (preddemokratično razlikovanje sistemski/alternativni ter tranzicijsko podemokratično razlikovanje vladni/provladni; razlikovanja v politično samodeklariranih mnenjih skoraj ni, kot skoraj ni s programsko zasnovo politično in ideološko jasno usmerjenih medijev); s stališča interesa javnosti je discipliniranje enako zatiranju različnosti mnenj in stališč (mišljenjsko ravnanje »medijske krajine«) in upravljanja/usmerjanja javnega mnenja, torej protidemokratično.

Priporočena zdravila so: na individualni ravni: pisna seznanitev s postopki zoper novinarje novinarskega sindikata in uredništev; spodbujanje novinark in novinarjev k razkrivanju discipliniranja v javnosti; spodbujanje k formalizaciji nezakonitih neformalnih postopkov discipliniranja (najboljša obramba pred nadaljnjimi šikaniranji); razčiščevanje pravno nebuloznih stanj na mikroravni (upravni postopki na ministrstvu za kulturo, medijska in delovna inšpekcija); stalni in sistematični monitoring; bunkerje neobjavljenih člankov naj »prevzamejo« sindikati; zahtevati preverjanje programskih zasnov pri izdajateljih, kjer to de facto dokazujejo postopki zoper izražanje mnenj in stališč.

Na splošni ravni bo na mestu prizadevanje za uvajanje »klavzule o svobodi vesti« v poklicna pogodbena razmerja (pravica do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če se spremenijo temeljne usmeritve – politične, filozofske ali ideološke – izdajatelja za primerno odškodnino). Zahtevati jasno samoregulacijo o uredniški in novinarski avtonomiji, ki naj jo sporazumno v pogajanjih opredelijo novinarji in lastniki medija. Glavni cilj je vzpostavitev pravne varnosti seveda ne samo iz sebičnih razlogov (izdajatelja in poklica), ampak tudi zaradi varovanja interesa in pravice javnosti do obveščenosti in verodostojne informacije.

izpis

Barbara Verdnik

Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
S svojim vmešavanjem v poslovanje podjetja in kadrovske menjave lastniki niso prekinili samo razvoja, ampak so povzročili tudi kadrovsko in finančno krizo podjetja, izigrali pa so tudi interes javnosti oziroma prebivalcev Primorske.
Dogajanje na Primorskih novicah v zadnjem letu je primer oziroma prototip prevzema medija zaradi prepleta političnih in ekonomskih interesov. Pri tem ne gre za nek mediteranski recept, ampak so sestavine in postopki zelo podobni v številnih drugih primerih, ki smo jim v zadnjih dveh letih priče pri »preurejanju« gospodarstva in obvladovanju medijev: najprej urejanje lastniške strukture podjetij, zamenjave članov nadzornih svetov, potem zamenjave direktorjev oziroma uprav z razrešitvami ali odstopi »iz osebnih razlogov« (gre za enega najbolj zlorabljenih pojmov tega obdobja) in pozneje druge kadrovske rešitve.

Primorske novice morda bolj bodejo v oči zato, ker so bile sredi zahtevnega uresničevanja projekta dnevnika in brez velikih finančnih rezerv, zlasti pa zaradi nestrokovnega, lahko bi rekli celo malomarnega pristopa lastnikov. S svojim vmešavanjem v poslovanje podjetja in kadrovske menjave niso prekinili samo razvoja, ampak so povzročili tudi kadrovsko in finančno krizo podjetja, izigrali pa so tudi interes javnosti oziroma prebivalcev Primorske.

Luka Koper, Intereuropa Koper, Hit Nova Gorica, Primorje Ajdovščina in Banka Koper v svojih letnih poročilih poudarjajo svojo družbeno odgovornost do okolja, v primeru Primorskih novic pa so pokazali, kateri interesi so močnejši.

Primorska in Primorske novice
Primorska ima nekaj čez 250.000 prebivalcev, razteza se od Bovca, prek Postojne in Ilirske Bistrice do Pirana. Doživlja demografski prirast in je druga gospodarsko najbolj razvita pokrajina ali regija v državi.

Daleč prvi medij so v tem prostoru Primorske novice, ki dnevno dosežejo čez 73.000 bralcev. Na 3. mestu je Radio Koper z dosegom 45.000 poslušalcev, na 5. Nedeljski dnevnik in šele na 13. mestu dnevnik Slovenske novice, ki ima že pol manjši doseg.

Primorske novice bodo letos dopolnile 60 let izhajanja in razvoja, najprej dveh časopisov v Novi Gorici in slovenski Istri, potem skupnega časopisa, ki je leta 1981 začel izhajati dvakrat na teden. Od leta 1991 se je rast podjetja in časopisa še pospešila, leta 1997 se je rodila tretja tedenska izdaja Sobota in leta 2004 prvi regionalni dnevnik v državi. Podjetje je osamosvojitev Slovenije pričakalo skoraj brez premoženja, z majhnim številom zaposlenih in skromnimi poslovnimi rezultati. Vsako leto je beležilo rast prihodkov, premoženja, števila novinarjev oziroma zaposlenih in prav zaradi dobrega poslovanja ter rezerv iz dobičkov je zmoglo največji razvojni korak – prehod na dnevnik. Prodaja se je že po letu in pol stabilizirala, poslovanje je bilo v skladu z načrti in bi bilo v tretjem letu zagona dnevnika lahko že pozitivno. Vendar so lastniki razvoj ustavili.

Lastniki in njihove poslovne povezave
Od leta 2004 so največji lastniki Primorskih novic Banka Koper, Primorje Ajdovščina, Luka Koper, Intereuropa Koper in Hit Nova Gorica, ki imajo 64-odstotni delež v podjetju.

Gre za največja in najpomembnejša primorska podjetja, ki jih ob prostoru povezujejo tudi poslovni oziroma ekonomski interesi. Tako sta Intereuropa in Luka velika komintenta Banke Koper in do pred kratkim njena pomembna solastnika. Zato imata tudi predstavnika v nadzornem svetu banke. Banka sodeluje z državnimi institucijami, skladi in občinami pri ustanavljanju in razvoju gospodarstva, v porastu so njeni krediti državi.

Za Primorje so občina Koper, Luka in država najpomembnejši poslovni partnerji.

Drugo največje gradbeno podjetje v državi gradi avtoceste, mejne prehode, viadukte. Kot najboljši dobavitelj Luke Koper je podjetje dobilo že tri priznanja Luke. Spomladi lani je bilo Primorje pred podpisom pomembne pogodbe za gradnjo obalne kanalizacije v vrednosti 4,5 milijarde tolarjev, ki sta jo Dušan Črnigoj in koprski župan Boris Popović podpisala 7. marca.

Vodstvo Primorja je v tistem obdobju pripravljalo tudi menedžerski odkup podjetja od Soda in Kada ter ga ob koncu poletja uspešno izvedlo.

Mestna občina Koper je velik investitor, je solastnica Luke Koper in župan je član nadzornega sveta Luke. Prostorski razvoj Luke je odvisen tudi od mestne občine Koper.

Kdaj se začnejo politični pritiski?
Želje po obvladovanju medijev so večne. Tudi Primorske novice pri tem niso nobena izjema, kot lokalni časopis dvakrat na teden so bile samo manj na očeh centra in politike. A lepljene etiket o rdečem časopisu, ki ga je bilo treba »uravnotežiti«, niso primerne.

Primorske novice so imele do osamosvojitve Slovenije deset ustanoviteljev občinskih SZDL. Občasne kritike vsebine so prihajale iz različnih občin, vendar bolj v smislu, katera ima več prostora v časopisu, zakaj se je sedež časopisa preselil iz Nove Gorice v Koper in tako naprej.

Leta 1990 so se ustanovitelji odpovedali pravicam in odgovornostim, podjetje se je privatiziralo v skladu s takratno jugoslovansko zakonodajo in do leta 1995 pravzaprav ni imelo lastnikov oziroma je bil to kolektiv, ki je upravljal z družbenim premoženjem.

Potem se je podjetje privatiziralo, kar 67 % so imeli notranji lastniki, po 8 % Sod in Kad, ostalo pa Infond iz Maribora. Z leti se je delež notranjih lastnikov zmanjševal, v lastništvo so vstopala primorska podjetja in leta 2004 se je oblikovala sedanja struktura.

Zanimivo je bilo, da so za poraz Dina Pucerja na lokalnih volitvah leta 2002 krivdo pripisovali tudi pisanju Primorskih novic, zmagovalec Boris Popovič pa je še pred tem v časopisu zahteval poseben status. Ker ga ni imel, je vpliv poskušal uveljaviti drugače.

Tako so bili poslovni odnosi med podjetjem in MOK ves čas toplo hladni, odvisno pač od vsebine časopisa. Zavračal je poslovne dogovore o poslovnih prostorih, izgubljali so se dokumenti o vračilu dolga občine Primorskim novicam …

Župan je uporabljal različne oblike pritiska: javno kritiko podjetja in novinarjev, zmanjševanje oglaševanja in selitev le-tega v Žurnal in Dobro jutro, izdajanje občinskega glasila, ukinitev uradnih objav leta 2004, celo selekcioniranje vabil za direktorico in odgovornega urednika. Za vsebino časopisa je bilo po njegovem pač krivo vodstvo podjetja.

Kljub vsemu se je razvoj podjetja nadaljeval brez pretresov, saj prejšnja vlada koprskega župana ni podpirala.

Stvari so se začele spreminjati po letu 2004. Čeprav je predsednik vlade Janez Janša spomladi leta 2005 zagotovil, da Bruna Koreliča ne bodo zamenjali, je ta že poleti moral odstopiti iz osebnih razlogov. Luka Koper, Hit Nova Gorica in Intereuropa so namreč od države obvladana podjetja. Najprej se je v njih spremenila sestava nadzornih svetov, Bruna Koreliča je zamenjal član SDS Robert Časar, v Intereuropi je direktor postal Andrej Lovšin, v Hitu je bil razrešen Branko Tomažič. Potem so prišle na vrsto Primorske novice.

Boris Popovič je že na začetku februarja na kosilo povabi Roberta Časarja, Andreja Lovšina, Vojka Čoka (Banka Koper) in Dušana Črnigoja (Primorje). Glavna tema so bili kadri Primorskih novic oziroma, kakšen naj bi bil časopis pred bližajočimi se lokalnimi volitvami.

Delo in Finance sta takrat pisala o pritiskih na kadrovske zamenjave, ki naj bi prihajali bodisi iz koprske občine bodisi iz vladajoče politične opcije. Zamenjave naj bi se zgodile prek državno obvladovanih družbenikov Primorskih novic, predvsem prek njihovih novih vodstev.

To se je tudi zgodilo.

Uradno so vsi zadovoljni
Pri vodenju podjetja in njegovem poslovanju med lastniki in vodstvom Primorskih novic uradno ni bilo razhajanj. Na skupščini 6. 2. 2006 so kar s 98 % glasov za potrdili načrt za leto 2006 in oceno, da je družba prvo leto izhajanja dnevnika poslovala v skladu z načrti iz elaborata Primorske novice vsak dan za štiriletno obdobje in v skladu s planom za preteklo leto.

Tudi na prvi seji nadzornega sveta, ki so ga sestavljali Gorazd Humar (Primorje), Tilen Majnardi (Hit), Mirko Pavšič (Luka), Aleksander Lozej (Banka) in Boris Ugrin (notranji lastniki), so ugotavljali skladnost poslovanja s planom. O kadrovskih pritiskih, ki so v javnosti že močno odmevali, pa niso hoteli govoriti.

Podobno je bilo na skupščini 26. 5. 2006, na kateri je bilo letno poročilo in ocena, da je družba dosegla pričakovane cilje in utrdila položaj na trgu, sprejeto s 98-odstotno večino.

Primorske novice so 17. 5. objavile obširen članek »Kontrolirano primorsko poreklo«, v katerem so se spraševale, ali se bo val sprememb v slovenski medijski krajini dotaknil tudi Primorskih novic. Takrat smo lahko prebrali naslednje izjave:

Vojko Čok: »Kot družbeniki pričakujemo, da bo časopis posloval s pozitivnim finančnim rezultatom, ne da bi pri tem zahajal na področje rumenega tiska. Rad bi, da bi nas PN še dolgo seznanjale z dogodki doma in po svetu.« Poudaril je pomembnost dogajanja na matičnem območju in objektivnost poročanja, ki morata biti temelja za prepoznavnost časopisa in zvestobo bralcev.

Dušan Črnigoj je PN ocenil kot zanimiv časopis, ki pa mora še naprej bogatiti vsebino. »Želim, da časnik povečuje naklado in družba posluje pozitivno, nadzoruje stroške in se še primerneje organizira.«

Projekt regijskega dnevnika PN se je vsekakor izkazal za pozitivnega, je ocenil Robert Časar: »Prav zato si bomo zanj prizadevali tudi v prihodnje. Kot lastniku pa so za nas pomembni tudi poslovni rezultati.«

Niko Trošt pa je dejal:« Vsebino je treba še piliti, predvsem s pomočjo mnenjskih raziskav. Bralci naj povedo, kaj jim je všeč in kaj ne. Cilj je, da PN ostanejo v večinski lasti primorskih podjetij, kar je pomembno za razvoj in poslanstvo časopisa v regiji in tudi v širšem prostoru.«

V ozadju se pritiski stopnjujejo
Čeprav so se v podjetju uresničevale želje lastnikov, pa so se v ozadju stopnjevale druge prioritete, ki so se prepletle s političnimi in ekonomskimi interesi lastnikov ter oblasti.

Po kosilu z županom sta februarja dva udeleženca na pogovor povabila direktorico Primorskih novic. Prenesla sta ji sporočilo, da njeno vodenje podjetja ni sporno, vsebina časopisa pa ni vedno naklonjena koprskemu županu. Zato mora zamenjati odgovornega urednika, saj je drugače njena funkcija ogrožena. Nič niso pomagali argumenti o krhkosti položaja podjetja in nujnosti stabilnih razmer za nadaljnji razvoj, da odgovornemu uredniku v nekaj mesecih poteče mandat. Zamenjavo je treba izpeljati, se je glasilo sporočilo.

In kdo naj bo novi odgovorni urednik? Ime je prinesla Mojca Beljan, vodja za stike z javnostjo na koprski občini. V lokalu koprskega Koloseja je 22. 2. povedala, da mora odgovorni urednik Primorskih novic postati Aljoša Curavić, urednik italijanskega programa Televizije Koper.

Potem so se vrstili telefonski klici in priganjanje, da je treba z zamenjavo pohiteti.

Z Aljošo Curavićem je bil opravljen osebnostni profil kot za ostale kandidate, čeprav sem iskala zverziranega časopisnega urednika, ki bi bil dober vodja, organizator dela in bi v uredništvo prinesel izkušnje ter znanje. Takšna je bila Darja Verbič, ki je morala zapustiti Večer in postala izvršna urednica Primorskih novic, potem, ko ji je uredništvo izreklo visoko pozitivno mnenje. To je bil kot kaže znak za lastnike, da se njihovim naročilom ne bom uklonila.

Po skupščini je poklical predsednik nadzornega sveta Gorazd Humar in sporočil, da me bodo razrešili. Novi direktor naj bi postal Aljoša Curavič. Ko je ta čez teden dni ponudbo zavrnil, so čez noč našli novega kandidata. Doma na čakanju je bil Sergej Škrlj, ki so ga odstavili z mesta direktorja LB Leasing Koper. Postal je novi kandidat.

Papirje urejajo na Luki Koper
Vse aktivnosti v zvezi z razrešitvijo direktorice in imenovanjem novega direktorja so v ponedeljek, dan pred sejo nadzornega sveta, tekle v nadstropju uprave Luke Koper, povsem blizu pisarne predsednika Časarja in člana Alda Babiča. Vodila sta jih člana nadzornega sveta Primorskih novic Mirko Pavšič (Luka) in Gorazd Humar (Primorje), kljuke pa smo si podajali luški pravnik, Sergej Škrlj in jaz.

Najprej je bilo treba doreči razrešitev, sporazum o novem delovnem mestu, pogodbo za novega direktorja, sklepe za nadzorni svet in izjavo za javnost.

Zrežirana seja nadzornega sveta se je pričela v torek ob 15. uri. Najprej so mi čestitali za opravljeno delo, dosežene rezultate in uspehe. Govorili so celo o tem, da bi mi pripadala nagrada. Potem so me razrešili: štirje za in eden proti. Dobila sem šopek rož, obžalujoče poglede in šla najprej do novinarjev, potem pa pospravljati pisarno. Drugi dan je Sergej že želel sedeti v njej.

O njegovem delu nadzorni svet razen njegovega curiculuma ni imel nobenih referenc, ni preverjal njegovih izkušenj, poznavanje panoge. Imenoval ga je celo brez programa dela.

Pogovor z novinarji po seji je bil nekonkreten in neprepričljiv. Gorazd Humar ni znal pojasniti, zakaj so me razrešili, niti s čim jih je prepričal novi kandidat. Vse, kar je povedal, je bilo, da lahko nadzorni svet v imenu kapitala naredi kar koli in je to tudi storil. Sergej Škrlj pa je iz anonimnosti stopil z izjavo, da ne bere Primorskih novic in časopisov, je pa prijatelj Borisa Popoviča. Čas je pokazal, da za vodenje medijskega podjetja to ni dovolj.

»Uravnoteženje« uredništva in časopisa
Novi direktor že 20. 6. 2006 doseže odstop odgovornega urednika iz »osebnih razlogov«. Objavi razpis, na katerega se prijavijo Venčeslav Japelj (dolgoletni urednik in novinar PN), Aljoša Curavić (nesojeni odgovorni urednik in direktor), Danica Cmrečnjak (novinarka Dnevnika), Franco Juri (znani publicist, novinar in karikaturist), Tadej Labernik (izkušen novinar in urednik) in Tino Mamić (novinar PN).

Izbere najmanj izkušenega, kar argumentira z njegovim poznavanjem Primorskih novic, in ker bodo stroški, glede na to, da je Tino Mamić že zaposlen, manjši. Neuradno pa direktor razlaga, da Mamić ni po okusu koprskega župana, vendar sta mu izbor narekovala Robert Časar in Andrej Lovšin po naročilih iz Ljubljane.

V uredništvu je vladala negotovost, govorice o zamenjavah in političnih pritiskih so opravile svoje in ob glasovanju za mnenje Tinu Mamiću se slaba polovica udeležencev sestanka aktiva novinarjev odloči za podporo. Tino Mamić jim je zagotovil, da si želi delati dober časopis in ne bo delal kadrovskih čistk.

Že čez nekaj dni završi v desku, v katerem zvečer končujejo časopis. Strani so postavljene, Tino Manić pa zahteva umik celostranskega intervjuja iz priloge 7. val zaradi dveh spornih stavkov. Proti so izvršna urednica, urednik priloge, avtorica, predlagajo umik spornih stavkov, vendar intervju ni objavljen. Tako se začne.

Tino Manić avgusta poskuša ustno razrešiti izvršno urednico Darjo Verbič, vendar z direktorjem kmalu ugotovita, da obstajajo pogodbe, zakoni, akti in tako po domače ne gre. Darja Verbič je tako razrešena šele 30. 10. Potem je zamenjan pomočnik odgovornega urednika, namestnik odgovornega urednika v Novi Gorici, urednik za politiko in gospodarstvo.

Organizacijsko in kadrovsko prihaja do zmede, uredništvo ne pozna urednikovega načrta dela in vizije, ki za mnenje o kadrovskih zamenjavah ne vpraša aktiva, kolegija urednikov.

Priprave na pokrivanje lokalnih volitev zamujajo, ustvarja se zmeda, v časopisu pa so prispevki o kandidatih in aktivnostih SD, LDS in nekaterih novih strank praviloma krajši in objavljeni na spodnjih straneh časopisa. Zato je več pozornosti namenjene SDS, NSi, SLS in zlasti Borisu Popoviču in njegovim strankam. Zgodi se tudi nikoli razčiščena zloraba volilnega molka, ko se v nekaterih koprskih območjih v nabiralnikih skupaj s časopisom pojavijo fotokopije iz časopisa Direkt, v katerem sta bila napadena dva Popovičeva protikandidata.

Boris Popovič v Kopru zmaga in naslednji dan novinarka Petra Vidrih z njim opravi intervju. Po njem se zgodi verbalni napad nanjo, ko jo župan zmerja s seksističnimi anatemi in jo odslovi s »spizdi in odjebi«. In kaj sledi? Tino Mamić se zaradi zahtev kolegov mlačno postavi novinarki v bran, občina odpove vse izvode časopisa, novinarka pa se znajde celo v primežu sodišča oziroma županove tožbe.

Po volitvah je Obala osvojena, Sergej Škrlj 1. 12. 2006 odstavi Tina Mamića in imenuje v. d. odgovorno urednico. Zaradi nakopičenih finančnih in kadrovskih težav, nemira v kolektivu, ki pošilja apele lastnikom in javnosti, po namigu nadzornega sveta »iz osebnih razlogov« odstopi tudi Sergej Škrlj.

Nadzorni svet takoj imenuje novo direktorico, na enak način kot junija. Brez ugotavljanja njenega znanja, izkušenj, programa dela, ampak le zaradi predloga nekaterih lastnikov. Nova direktorica postane piraovka Luke Koper Suzana Zornada Vrabec.

Sprenevedanje nadzornikov in lastnikov
Podjetje in časopis, s katerima so bili lastniki še maja zadovoljni in je uresničevalo zadane načrte ter pričakovanja bralcev, sta se samo v sedmih mesecih znašla v globoki kadrovski in finančni krizi. Če se je o Primorskih novicah prej govorilo kot o najbolj razvitem regionalnem časopisu in podjetju, o primeru uspešnega prehoda na dnevno izhajanje, so drugi mediji potem poročali o težavah, prepirih, razrešitvah. V lastnem mediju pa sta Tino Mamić in Sergej Škrlj med seboj prala umazano perilo.

Nadzorni svet in lastniki so bili s perečim položajem ves čas seznanjeni. Med drugim so jim mali družbeniki, ki so imeli 13-odstotni delež, jeseni v pismih trikrat obširno razložili dogajanje, apelirali na njihovo odgovornost in aktivnost, da se razmere ne bi poslabšale. Nadzorniki niso odgovarjali oziroma so se sklicevali na svoja pooblastila, v katerih ni vmešavanja v poslovanje podjetja. Toda njihovo sedemmesečno delovanje je kazalo drugače. Na svoji prvi seji niso hoteli govoriti o političnih pritiskih na kadrovske menjave v uredništvu, potem so sredi mandata razrešili direktorico brez argumentov in razlogov, z imenovanjem novega direktorja so neposredno povzročili večje stroške podjetju. Novi direktor ni znal strokovno in poslovno voditi družbe, kljub temu niso izkoristili možnosti večjega nadzora. Ko je vse že drvelo navzdol, pa so ponovili pomanjkljivo kadrovsko potezo izpred mesecev in spet čez noč imenovali novo direktorico. Pri svojih odločitvah so se sklicevali na pravice kapitala, v imenu katerega lahko počnejo kar koli. Pri tem so pozabljali, da so po zakonu o gospodarskih družbah nadzorniki pri svojem delu samostojni in zavezani k delovanju v interesu podjetja, ki ga nadzirajo, ne pa lastnikov.

Prihodnost?
Težave v družbi Primorske novice se letos stopnjujejo in nič ne kaže, da bi lahko bile v kratkem obvladane. To se kaže tudi v vsebini časopisa in obstaja bojazen, da se bodo sicer lojalni bralci v letu, ko njihov časopis praznuje 60 let, začeli ozirati po drugih medijih. Prihodnost sicer je odvisna od lastnikov gospodarske družbe, vendar tudi od novinarjev.

Tehnike obvladovanja:
Pritiski in zamenjave v medijih, ki vplivajo na še neprevzete medije.
Piar lastnikov, ki javnosti ponavljajo, da lahko v interesu kapitala naredijo karkoli.
Piar politične oblasti, da morajo mediji postati pluralni in uravnoteženi.
Pritiski na direktorje in njihova zamenjava.
Zamenjava odgovornih urednikov in nato drugih članov uredništva.
Povzročanje strahu, samocenzure in cenzure v uredništvih.
Povzročanje razkolov v uredništvih.
Zmanjševanje števila novinarjev v uredništvih zaradi »stroškov«.
Še več strahu in samocenzure, še več molka prizadetih.
Ugled novinarjev in medijev se zmanjšuje.

Po 16 letih tranzicije
Sedanjim tehnikam obvladovanja medijev v Sloveniji botrjujejo tudi razmere, ko po 16 letih tranzicije tukaj še vedno ni pravih lastnikov medijev, ni se uspel razviti vodilni kader oziroma vodstveni menedžerji medijev, država ni razvila medijske politike, pozornost novinarjev pa je bila v tem času bolj usmerjena v sindikalne pravice in avtonomijo, namesto v razvoj in večji ugled poklica oziroma stroke, k znanju in strokovnosti, ki je lahko edini pogoj avtonomije.

Po privatizaciji medijev so bili novinarji pomembni solastniki medijskih družb, s prodajo svojih deležev različnim gospodarskim družbam (pidom, bankam in drugim) so prispevali, da je postalo lastništvo manj pregledno, zlasti pa med lastniki praviloma ni bilo podjetij, ki bi poznala medijsko panogo oziroma bi jim lahko rekli strateški lastniki. V zadnjem obdobju je vse več medijev v posrednem lastništvu države oziroma vladajoče politike.

Direktorji so bili v primežu lastnikov, ki se pomena in vsebine medijev ter pojma javnosti niso zavedali in so zahtevali dobiček, in novinarjev, ki so sicer legitimno zahtevali večje sindikalne pravice in plače, vendar solidarno za vse, ne glede na usposobljenost in rezultate dela. Proti letu 2000 pa so se začele zamenjave teh, v stroki usposobljenih direktorjev, s finančniki, ekonomisti in drugimi. Glede na to, da direktorji medijskih družb predstavljajo izdajatelja medija, je zgolj dobičkonosno ali politično kadrovanje spet povzročilo korak nazaj v razvoju slovenskih medijev in medijskega prostora.

izpis

Venčeslav Japelj

Prevzem Primorskih novic
Cilja krčenja socialnih pravic novinarjev sta nižanje stroškov in discipliniranje novinarjev. Novinar, katerega socialni položaj je ogrožen, ki nima ustrezne zaslombe nadrejenih in izdajatelja, ne more biti samozavesten, svoboden informator javnosti – Novinarji namesto psov čuvajev demokracije postajajo psi čuvaji svojih gospodarjev.
Pred slabim letom dni je v »uravnoteževanju« slovenskega medijskega prostora prišel na vrsto regionalni dnevnik Primorske novice (PN), potem ko si je vladajoča politična opcija podredila glavne nacionalne medije. Sklenjen je bil dogovor z lokalno oblastjo v Kopru, kjer je sedež časopisa, po katerem si je slednja na lokalnih volitvah v slovenski Istri obetala, z ustrezno podporo PN, ugoden volilni rezultat.

Junija 2006 je skupina treh podjetij, lastnikov PN (koprski Luka in Intereuropa ter novogoriški Hit), s sodelovanjem Banke Koper in ajdovskega Primorja, prav tako lastnikov PN, mimo ostalih lastnikov prevzela PN in posegla v vodenje časopisno založniške družbe PN. Prva tri podjetja nadzira država, banka in gradbeno podjetje pa sta pomembna partnerja, ki zlasti od Luke in Intereurope ter od države in koprske občine dobivata številne posle. Predlaganemu »zavezništvu« pri prevzemu PN se tako nista smela upreti. Koprska občina je sicer tudi eden od lastnikov PN, vendar z zanemarljivo majhnim deležem. Koordinacijo prevzema je opravil koprski župan Boris Popovič. Sklepamo lahko, da je bil namen prevzema zagotoviti lojalnost časnika do vladajoče opcije in na lokalni ravni zagotoviti ustrezno podporo pred lokalnimi volitvami. Ob tem naj bi podjetje PN dosegalo (vsaj) minimalen dobiček.

Prek nadzornega sveta PN je peterica lastnikov zamenjala dotedanjo direktorico Barbaro Verdnik s Sergejem Škrljem. Škrlj je med šestimi kandidati za odgovornega urednika izbral Tina Mamića, ta pa je brez posvetovanja s člani uredništva, kar je v preteklosti že bila praksa, pri imenovanju resornih urednikov zamenjal urednike na ključnih mestih (vodja centralne redakcije, njegov namestnik, urednik politike in gospodarstva …), tudi mimo akta o sistemizaciji. Mamić je na glasovanju o podpori članov uredništva njegovi kandidaturi za en glas presegel 50-odstotno mejo, ob tem pa je dobro vedeti, da je tudi sam glasoval. Uredništvo je začel voditi s trdimi prijemi. Posegal je v tekste in preprečeval njihovo objavo, enega od urednikov je zaradi neposlušnosti kaznoval s 10-odstotnim zmanjšanjem plače. Kmalu je prišel v konflikt z direktorjem, njuni pogledi na smer vodenja uredništva so se začeli razhajati. Uredništvo se mu je uprlo, izglasovalo mu je nezaupnico, nato pa ga je direktor v decembru odstavil in imenoval v. d. odgovornega urednika Vesno Humar. Še pred tem so se lokalne volitve v slovenski Istri iztekle v skladu z željami koprskega župana.

Poslovanje PN se je od junija naprej slabšalo, kadrovske zamenjave so požrle precej denarja in napovedovala se je izguba. Peterica lastnikov se je v decembru 2006 odločila za ponovno zamenjavo direktorja, Sergeja Škrlja je zamenjala Suzana Zornada Vrabec, dotedanja vodja PR-službe v Luki. Z novim letom, ko so se iztekle pogodbe o sodelovanju s tremi novinarji, je direktorica vse tri obvestila, da sodelovanja ne bo obnovila, dokler ne ugotovi, kakšne so finančne možnosti za to. Razlog za takšno ravnanje naj bi bilo zmanjševanje stroškov. Med tremi odslovljenimi novinarji je bila tudi novinarka na porodniškem dopustu, ki torej ne obremenjuje stroškovnika PN. Med odslovljenimi je bila tudi urednica kulture, tako da je to uredništvo ostalo brez urednika; tako je še danes, ko nastajajo te vrstice. Pozneje so sledile podobne odpovedi še petim novinarjem. Vsi so bili dolgoletni sodelavci PN, opravljali so povsem enake naloge v uredništvu kot redno zaposleni, razlog, da niso bili zaposleni, pa je bilo zavračanje poslovodstva (že pred vsemi opisanimi kadrovskimi zamenjavami), da jih zaposli. V takšno sodelovanje so bili prisiljeni iz eksistenčnih razlogov.

V imenu nižanja stroškov nad samostojne novinarje
V imenu nižanja stroškov se je nova direktorica torej osredotočila na najšibkejši člen v uredništvu, samostojne novinarje s pogodbami o sodelovanju. Nekateri od odslovljenih so se odločili za tožbe, z zahtevo po vzpostavitvi rednega delovnega razmerja, za katerega izpolnjujejo vse zakonske pogoje. V enem primeru je sodišče že odločilo, da morajo PN novinarko zaposliti za nedoločen čas, v drugem se je novinarka pred prvim narokom sodišča odločila za poravnavo, saj njene možnosti pred sodiščem niso bile ocenjene dovolj visoko in bi v primeru izgubljene tožbe ostala na cesti. Sindikat ji je tri mesece finančno pomagal, ne bi pa zmogel takšnega bremena dalj časa. Sprejela je ponujeno pogodbo, v kateri pa so njene pravice na bistveno nižji ravni kot v prejšnji pogodbi. Podobno pogodbo je dobil še en novinar. V teh novih pogodbah o sodelovanju so določene višje obveznosti za novinarja, ki prevzame tudi plačevanje telefonskih računov za službene klice, dopust in bolniško odsotnost si lahko privošči po tem, ko je oddelal svoje obveznosti, sodni postopki zaradi tožb, vloženih zaradi novinarskih prispevkov, po novem bremenijo izključno novinarja in ne več PN. Spreminjajo se tudi pogodbe z redno zaposlenimi. Vanje se, ne glede na akt o sistemizaciji, vnaša obveznost novinarja, da izpolnjuje tudi naloge, ki mu jih nalaga direktor. Požarni zid med uredništvom in poslovnim delom podjetja se ruši.

Sindikat je direktorici kot alternativo ponudil sklenitev socialnega sporazuma v podjetju, s katerim bi se zaposleni in sodelavci odrekli delu zaslužka v času, dokler se kriza ne premosti. Tako bi se izognili krčenju števila novinarjev ter upadanju kvalitete časnika in njegovega obsega. V zadnjih treh mesecih se je namreč izkazalo, da uredništvo v skrčeni zasedbi ne zmore pripravljati časnika v načrtovanem obsegu. Tega predloga direktorica ni sprejela.

Več kot tri mesece traja tudi nelegalno stanje, ko uredništvo vodi v. d. odgovornega urednika. Direktorica je šele pred kratkim na uredništvo naslovila zaprosilo, da naj se izreče o kandidaturi sedanje v. d. (Vesna Humar) za odgovornega urednika, po številnih zahtevah tako znotraj uredništva kot iz DNS in SNS.

»Uravnoteženje« uredništva in posledice za uspešnost poslovanja
Dogajanje na PN v zadnjih desetih mesecih dokazuje, da je namera po »uravnoteženju« uredništva in časnika težko združljiva z uspešnim poslovanjem. Primorsko tržišče je premajhno za dovolj visoko prodajo časnika, ki si za svojo ciljno publiko izbere samo del potencialnega bralstva določene svetovnonazorske oziroma politične pripadnosti. Izogibanje novinarski obdelavi primorskih tem, za katere obstaja visoka verjetnost, da bodo vzbudile veliko zanimanje (predvsem) primorskih bralcev (o zoprnih vprašanjih, lokalni politiki, o temah, v katere so vpleteni lastniki ipd.), niža zanimivost in kredibilnost časnika. Vzroke za bežanje od takšnih tem gre iskati v zavednem in nezavednem podrejanju željam gospodarjev in gospodarjev gospodarjev, samocenzuri, morda pa tudi neznanju in neusposobljenosti.

Številni mladi novinarji se dandanes na PN ukvarjajo z marginalnimi temami, so brez prave spodbude in usmerjanja, njihov talent se zlorablja za fizično polnjenje strani prek razumnih količinskih meja.

Očitna je namera, da se krči socialne pravice novinarjev, pri čemer sta cilja dva: nižanje stroškov in discipliniranje novinarjev. Novinar, katerega socialni položaj je ogrožen, ki nima ustrezne zaslombe predpostavljenih in delodajalca, ne more biti samozavesten, svoboden oblikovalec sporočil za javnost. Tudi na PN se dokazuje, da boj za urejene delovne razmere novinarjev pomeni boj za kakovostno zadovoljevanje potreb javnosti po informacijah. Še več, PN so v marsičem odsev dogajanja v širšem slovenskem medijskem prostoru, kjer novinarji namesto psov čuvajev demokracije postajajo psi čuvaji svojih gospodarjev.

izpis

Klavdija Figelj

Kje so pristali novinarji?
Poslovodstvo časopisa povozilo avtonomijo uredništva – Ali lastniki Primorskih novic razumejo njegovo naravo in spoštujejo poslanstvo novinarstva ter kulturno vlogo časopisa?
Opisala bom lastno izkušnjo na Primorskih novicah, ki jasno kaže, kako je poslovodstvo časopisa povozilo avtonomijo uredništva, pa ne le uredništva, tudi aktiva novinarjev Primorskih novic, Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije ter sindikata Primorskih novic. In ne nazadnje kaže tudi to, kako slabo za medije kot sredstva javnega obveščanje je, če regionalne medije obvladuje lastništvo lokalnega gospodarstva, ki je v državni lasti, in prek njega politika. In kar je še huje, zgodba žal kaže tudi na šibko samozavest novinarjev, na šibko mišično maso novinarjev, na soočenje kolegov novinarjev in urednikov z nemočjo, na sprijaznjenost, da je novinar pristal na ravni obrtnika. In na skrhano novinarsko solidarnost. Sama sem prepričana, da se prav vsako bitko, ki se bije za avtonomijo in dostojanstvo novinarstva, splača bojevati.

S Primorskimi novicami bolj ali manj sodelujem že od študijskih let, to je zadnjih petnajst let, nikoli nisem bila zaposlena, pa čeprav sem zadnje desetletje hodila vsak dan v službo na Primorske novice. Lani novembra sem bila kot novinarka v kulturi imenovana za urednico kulturnega uredništva. Urednica na pogodbi o sodelovanju, kljub temu da sem opozarjala, da uredniško delo nujno potrebuje trdnejšo umestitev. Glede na novembrske nestabilne, pravzaprav turbulentne razmere v uredništvu, ko sta tla pod nogami izgubljala tako odgovorni urednik kot tudi direktor ter v upanju, da bomo zaposlitev uredili čez mesec dni, ko se mi bo iztekla enoletna pogodba o sodelovanju (1. 1. 2007), sem uredniško mesto sprejela, oblikovala program, ga predstavila in začela uresničevati. V decembru smo dobili novo direktorico, ki je pod geslom »preveč je stroškov iz naslova zaposlenih« začela strategijo zniževanja stroškov in prvim trem novinarjem, ki nam je potekla pogodba, napisala odpoved. Uredništvo kulture je ostalo brez urednice, še huje, zbrisali so ga iz kolofona! (danes je 5. 4. in uredništvo kulture še vedno nima urednika).

Odpoved
Tik pred novim letom me je k sebi poklicala v. d. odgovorna urednica in mi rekla, da nova direktorica še nima overjenega podpisa pri notarju, naj počakam nekaj dni na dopustu, da se zadeve uredijo, in naj se ne prestrašim, ko bom dobila domov odpoved sodelovanja. Z veseljem sem odšla na dopust, saj sva zadnje mesece v uredništvu kulture, ki je »proizvedlo« devet strani na teden, v peklenskem ritmu delali tako rekoč le dve novinarki.

Potem se je začelo zavlačevanje. Direktorica mi je rekla, da mora najprej počakati, da potrdijo njen plan, v katerega sem bila menda vključena. Naj počakam na sestanek z nadzorniki, potem na skupščino; medtem sem morala vrniti službeni telefon, na delovnem mestu v novogoriškem delu uredništva so mi zablokirali dostop do računalniškega sistema. Ker v tridesetih dneh od odpovedi pogodbe nisem dobila odgovora, kaj bo z mojo usodo na časopisu, sem vložila tožbo. Kmalu mi je bilo prek v. d odgovorne urednice sporočeno, da se je stvar zaradi tožbe zakomplicirala ter da moramo najprej urediti pravne zadeve, šele nato da bomo urejali naprej. Obvestilo sem razumela kot izkoriščanje moje zakonske pravice za izsiljevanje in šikaniranje.

Uredništvo brez urednika
Uredništvo kulture je ves ta čas delovalo brez urednika, v njem je ostala ena sama novinarka (na pavšalni pogodbi), ki je bila odgovorna za to, da so bile strani kulture polne. In kaj je storilo uredništvo? Uredniki smo se začetku januarja sestali in napisali direktorici pismo, da časopis v tako okrnjeni obliki ne more nastajati; da na račun zniževanja stroškov pada kvaliteta vsebine, novinarskega dela in z njo verodostojnost. Nastopil je sindikat PN s pozivom, naj se poslovodstvo vzdrži prekinjanja sodelovanja s pogodbenimi sodelavci in prekličejo vse odpovedi pogodb! Sestal se je aktiv novinarjev Primorskih novic ter prav tako ugotovil, da sta vsebinska zasnova in tako kakovost časopisa zaradi kritičnih razmer v nekaterih uredništvih, zlasti v kulturi, ogrožena; da se ruši integriteta novinarjev in od direktorice zahteval pojasnilo. Ta se je sestanka aktiva na našo prošnjo udeležila in nas dobesedno nadrla, češ da se »o tem kot aktiv nimamo pravice pogovarjati in naj prenehamo »glumiti glumo« ter naj gremo že enkrat delat«. Zadeva se je še bolj zapletla, ko je v. d. odgovorna urednica »preurejala« pozicije urednikov in brez obvestila odstavila nekatere urednike. Odzvalo se je Društvo novinarjev Slovenije, reagiral je Sindikat novinarjev Slovenije, reagiral je hišni sindikat, na direktoričin elektronski naslov so prihajala ostra pisma v imenu stroke, delavnega prava, zaščitnikov pravic delavcev in iz uredništev. Pa nič, nobenega konkretnega reagiranja.

Prvega februarja so ostali brez dela še trije pogodbeni novinarji, mene pa so povabili k sodelovanju (na dušo pa so mi položili, da so zaradi tega vrgli na cesto drugo trojico, kar me je spomnilo na zgodbe o Nemcih in partizanih, ko so Nemci za enega svojega vojaka ustrelili tri partizane). Z opombo, da zaposlitev ni možna, in s ponudbo, naj podpišem pogodbo.

Kljub temu da sva se z v. d. urednico strinjali, da moja pozicija pri časopisu zahteva zaposlitev, še zlasti upoštevajoč mojo desetletno nenehno angažiranost kot novinarke kulturne redakcije, glede na moj historiat v uredništvu kulture ter ob glasnih pozivih iz neobstoječega uredništva kulture, kjer so zdaj eden zdaj drugi krpali strani iz dneva v dan, ob pozivih kolegov novogoriškega dela uredništva, ki je na kulturi ostalo boso, kljub vsemu temu o zaposlitvi s strani direktorice ni bilo govora. Kljub avtonomni odločitvi uredništva, da sem skorajda nujno potrebna za nemoteno nastajanje časopisa, se je poslovodstvo odločilo drugače. In v. d odgovorna urednica se je morala sprijazniti z nastalo situacijo.

Nedostojna pogodba
Ponujena mi je bila pogodba, toda kakšna! Res da smo samostojni novinarji v zadnjem desetletju pred očmi videli evolucijo razno raznih podjemnih pogodb, s katerimi so prikrivali našo zaposlenost, pa je bila ta eden slabših primerkov. Tudi pravna pomoč se je strinjala, da je pogodba bistveno osiromašena glede na vsebino pogodb o poslovnem sodelovanju, ki so jih pogodbeni sodelavci podpisovali, na primer, lani. Sindikat je ugotovil, da je največja težava prav odnos poslovodstva do pogodbenih in honorarnih sodelavcev. Čeprav je sindikat v preteklosti težil po izenačitvi pogojev dela pogodbenih sodelavcev s pogoji zaposlenih, sedaj ugotavlja, da je novo poslovodstvo ponudilo v podpis pogodbe, ki zagotavljajo bistveno manj pravic. »Novinarji nimajo niti osnovne socialne varnosti; nimajo možnosti, da si spodobno uredijo življenje. Ti novinarji so na zelo kratki verigi in iz psov čuvajev demokracije se spreminjajo v pse čuvaje interesov svojih gospodarjev,« pravi sindikat. Dokaz, da je poslovodstvo zavzelo drugačno stališče do pogodbenih in honorarnih sodelavcev, kaže nedavna izjava direktorice, ki pravi, da pogodbeno razmerje po njenem ne vključuje enakih pravic, kot jih imajo zaposleni, saj da so pogodbeniki lahko veliko bolj fleksibilni (čeprav pogodba prepoveduje posredovanje in prodajanje vsebin drugim medijem). Nove pogodbe ne predvidevajo več plačanega dopusta, saj poslovodstvo meni, da novinarji lahko »svoje delo opravijo vnaprej in gredo na oddih«. Poleg tega pogodba po novem limitira mesečno plačilo, kar pomeni, da lahko izvajalec opravi veliko več dela, ki mu ga naročnik naloži, za plačilo pa ni nobene pogodbene podlage. Novo je tudi to, da mora izvajalec podajati mesečna poročila, predvsem pa je pogodba vsebinsko v nasprotju s kolektivno pogodbo PN in s prizadevanjem, da bi s pogodbenimi novinarji, ki opravljajo delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, sklenili pogodbo o zaposlitvi.

Menim, da je takšna pogodba nedostojna novinarskega poklica in senca sramote za vsak novinarski sindikat. Toda historiat pogodb ni od včeraj, pač pa izvira iz prejšnjih let, iz časov pred preobrazbo Primorskih novic v dnevnik. Že tedanja direktorica je namreč v člene zakoličila osnovna pravila, pogodbo podaljševala iz leto v leto, kljub temu da smo novinarji hodili v službo kot ostali zaposleni in opravljali delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, vzdrževani pa smo bili tako rekoč na trimesečnem odpovednem roku. Jaz, recimo, deset let.

Kdaj je uredništvo izgubilo moč?
Razmere, v katerih so se sedaj znašle Primorske novice, torej niso nastale čez noč, temveč so posledica vodenja časopisa v prejšnjih letih. Osebno menim, da se je dramaturški lok za uredništvo usodno prelomil takrat, ko je poslovodstvo uspelo izbojevati, da pri imenovanju urednikov od uredništva pridobi zgolj mnenje, ki pa ni obvezujoče. Prepričana sem, da je tedaj moč in samozavest uredništva padla in se nikoli več zares ni pobrala. O urednikih smo se izrekali tako, sporadično, »saj itak naše mnenje ni obvezujoče«. Pogosto smo si zastavljali vprašanje, ali je odgovorni urednik prvi v uredništvu ali zadnji v upravi? Pogosto se v zadregi s pogodbami in željami po zaposlitvi nismo imeli na koga nasloniti, da bi nas zaščitil. Vseskozi smo pogrešali suverenega prvega novinarja uredništva, ki bi bil enakovreden sogovornik poslovodstvu in bi branil novinarsko avtonomijo.

Kot drugi pomemben dejavnik navajam prehod Primorskih novic, ki so izhajale trikrat tedensko, na regionalni dnevnik. Dnevnik je startal kot izrazit projekt poslovodstva, uredništvo je bilo o tem zgolj obveščeno, zato se po mojem mnenju z njim nikoli ni povsem istovetilo. Ko sta se hitrost in obremenjenost novinarja bistveno povečala, prav tako seveda produktivnost, ko je nad vsemi visel imperativ povečanja naklade, se je zgodil t. i. prevzem časopisa, povezan z lastniško strukturo. Direktorico je zamenjal nov direktor, ki je postavil novega odgovornega urednika. Razmere v poslovanju so se še poslabšale, uredniška politika je vse bolj postajala stvar politike. In političnih razprtij. Nezadovoljstvo v uredništvu je naraščalo, članki so se rezali, odnosi krhali, nezadovoljnim je naposled uspelo strmoglaviti odgovornega urednika, kmalu za njim je padel še direktor, ker mu ni uspelo »potegniti voza naprej.« V ospredje se je postavilo vprašanje, ali se lastniki obnašajo dovolj odgovorno do regionalnega dnevnika? Ali razumejo njegovo naravo in spoštujejo poslanstvo novinarstva, kulturno vlogo časopisa? Vprašanje, ki bi ga lahko napisali tudi na samem začetku moje razprave.

izpis

Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
(Splošne določbe)

Izdajatelj je pravna ali fizična oseba, ki izdaja medij in je kot taka vpisana v razvid medijev pri pristojnem državnem organu.

Uredništvo posameznega medija sestavljajo odgovorni urednik, drugi uredniki in novinarji, kot so opredeljeni v uvodnih določbah te kolektivne pogodbe.

Znotraj okvirov zakonodaje in poklicnih etičnih vodil uživajo uredništva avtonomijo in pravico do samoorganizacije. Za uresničevanje načela avtonomije uredništvo samostojno oblikuje vsaj dva organa: zbor in izvršni organ uredništva, ki ima lahko v različnih medijih različne nazive.

Odgovorni urednik, vsi drugi člani uredništva in uredništvo kot celota so v okviru sprejetih poslovnih načrtov in programske zasnove samostojni in neodvisni na vsebinskem, kadrovskem, materialnem in razvojnem področju.

(Razmerja med uredništvom in izdajateljem oziroma njegovimi pooblaščenimi organi)

Izdajatelji zagotavljajo:
  • popolno avtonomijo uredniškega osebja pri izbiri in predstavitvi informacij; strogo vzdrževano ločitev med pravicami delničarjev, odgovornostmi glede proračuna, produkcije in organizacije ter neodvisnostjo članov uredništva pred političnimi in drugimi interesnimi pritiski, tako notranjimi kot zunanjimi;
  • pravico uredništva do samoorganizacije;
  • pravico do zaposlovanja in napredovanja izključno glede na profesionalne standarde in kriterije.


Namen izdajanja in temeljna vsebinska izhodišča izdajatelji določijo s programsko zasnovo, ki je del vsake pogodbe, sklenjene z novinarjem ali urednikom, ne glede na vrsto pogodbenega razmerja.

Na prvem mestu in neposredno odgovorni urednik in vsi drugi člani uredništva uresničujejo in izpolnjujejo interes javnosti do obveščenosti. S tem ciljem v okviru programske zasnove oblikujejo in uresničujejo uredniško politiko posameznega medija, v kateri izdajatelj oziroma njegovi pooblaščeni organi nimajo vsebinskih pristojnosti.

Člani uredništva imajo pravico, da preprečijo in zavrnejo vmešavanje uprave ali tretjih oseb v uredniške vsebine.

Če izdajatelj meni, da tekoča uredniška politika ni v skladu s programsko zasnovo, opravi skupni razgovor z odgovornim urednikom in izvršnim organom uredništva ter ju seznani s svojimi pripombami in jima da možnost predstavitve protiargumentov. Če ne morejo poenotiti stališč, v osmih dneh oblikujejo posebni poravnalni odbor. Vanj imenujeta uredništvo in izdajatelj po tri predstavnike, predsedujočega pa imenujeta sporazumno. Poravnalni odbor odloča z večino glasov vseh članov, njegove odločitve pa so zavezujoče za obe strani.

V primeru sprememb ali dopolnitev programske zasnove, ki izhajajo iz bistvenih sprememb v politični, svetovnonazorski ali religiozni usmeritvi izdajatelja, lahko novinar ali urednik brez odpovednega roka prekine svojo pogodbo in je upravičen do odpravnine v znesku, ki bi ga prejel, če bi pogodbo prekinil izdajatelj.

Če med izdajateljem ter novinarji in uredniki, ki vprašanje obravnavajo na zboru uredništva, ni mogoče doseči soglasja o tem, ali gre za bistvene spremembe po gornjem odstavku, o tem odloči poravnalni odbor po postopku iz tega člena.

Stroške za delovanje poravnalnega odbora nosita v enakih deležih izdajatelj in novinarski sindikat.

V primerih, na katere se nanašajo točke 2, 3 in 4 člena XY (o zboru uredništva), uprava oziroma drug organ odločanja izdajatelja ne sme sprejeti dokončne odločitve, dokler ni opravljeno temeljito posvetovanje z uredništvom.

Če uprava in zbor uredništva ne dosežeta soglasja, izvršni organ po nalogu zbora uredništva upravi predloži pisen in utemeljen nasvet o ravnanju v konkretnem primeru. Če uprava ali drug organ odločanja izdajatelja v nadaljevanju odstopa od tega nasveta, mora s tem v pisni obliki in z navedbo utemeljitve seznaniti zbor uredništva. V takšnem primeru odločitev ne bo uresničena pred potekom štirinajstih dni od dneva izdaje te pisne odločitve, razen če zoper odlog govore tehtni razlogi.

(Odgovorni urednik)

Odgovorni urednik v okviru sprejetih programskih in poslovnih načrtov vodi in predstavlja posamezni medij, ki ga izdaja izdajatelj.

Med pripravo poslovnega načrta se uprava z odgovornim urednikom posvetuje o tem, kako znotraj finančnih zmožnosti izdajatelja razporediti sredstva tako, da se zagotovijo optimalne razmere za delovanje uredništva.

Uprava se z odgovornim urednikom dogovarja tudi o obsegu oglaševalskih vsebin. Odgovorni urednik je dolžan zavrniti vsako objavo, ki bi lahko pri bralcu, poslušalcu ali gledalcu vzbudila vtis, da gre za novinarski prispevek, šlo pa bi za plačano (ali kako drugače kompenzirano) vsebino.

Pričakuje se, da odgovorni urednik sprejema temeljna vsebinska izhodišča medija, kot so opredeljena v programski zasnovi, sicer pa ima pravico do svobodnega in neodvisnega uredniškega dela ter svobodo, da skupaj s preostalim uredništvom oblikuje stališča medija, ne glede na to, ali se v konkretnih zadevah ujemajo s stališči izdajatelja oziroma uprave.

Odgovorni urednik ne sme nikoli dopustiti, da bi se morebitni konflikti med poslovnimi in drugimi interesi izdajatelja ter interesom javnosti do obveščenosti razrešili v škodo javnosti ali da bi zaradi zunanjih pritiskov zagovarjal stališča, s katerimi se sam ne strinja.

Za zagotavljanje poklicne avtonomije je nujno, da sta funkciji odgovornega urednika in člana uprave ločeni.

Izdajatelj lahko odgovornega urednika imenuje ali razreši šele po pridobitvi mnenja ali soglasja uredništva o predlogu imenovanja ali razrešitve, ki ga pridobi po postopku, opredeljenem v (XY členu) nadaljevanju te pogodbe. V primerih, ki jih opredeljuje XY člen (o razmerjih znotraj uredništva), lahko uredništvo mnenje o odgovornem uredniku ugotavlja in posreduje izdajatelju tudi na lastno pobudo.

(Zbor uredništva)

Zbor uredništva sestavljajo vsi člani uredništva. Ob izvedbi postopkov, povezanih z ugotavljanjem mnenja uredništva in pravico do samoorganizacije, se za člana uredništva šteje, kdor za posamezni medij kot novinar redno dela vsaj tri mesece ali ustreza merilom, ki jih določijo uredništva z notranjimi pravili. Pred vsako sejo zbora izvršni organ uredništva, ki tudi sklicuje in vodi seje, pripravi ažurni seznam članov uredništva, ki je podlaga za ugotavljanje legitimnosti in izidov glasovanja.

Seja zbora uredništva se lahko izvede ne glede na število prisotnih članov uredništva. Zbor odloča z večino glasov prisotnih članov. Akte iz svoje pristojnosti, mnenje oziroma soglasje k imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika, mnenje o spremembah programske zasnove in druge obvezujoče sklepe lahko zbor sprejme le, če je prisotna več kot polovica članov uredništva. Enako velja za izvedbo volitev članov izvršnega organa.

Zbor uredništva deluje najmanj na naslednjih področjih:
  • daje pobude za obravnavanje strokovnih, etičnih, socialnih in drugih vprašanj, ki so povezana z novinarskim delom, ter razpravlja o teh vprašanjih,
  • razpravlja o urejanju razmerij v uredništvu ter razmerij uredništva z izdajateljem in drugimi subjekti in daje pobude v zvezi s tem,
  • razpravlja in daje pobude o izvajanju aktov, ki urejajo novinarsko delo (temeljni pravni akt izdajatelja, novinarski kodeks, programska zasnova medija, zakonodaja), in o predlaganih spremembah teh aktov,
  • razpravlja o premestitvah ali spremembah nalog novinarjev znotraj uredništva, še posebej kadar se prizadeti novinar s predlagano premestitvijo/spremembo ne strinja, daje mnenje oziroma soglasje k imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika, daje mnenje glede temeljne spremembe oziroma bistvene dopolnitve programske zasnove,
  • sprejema statut uredništva in njegove spremembe, voli člane izvršnega organa uredništva in poravnalnih odborov, sodeluje z novinarskim sindikatom, društvom in svetom delavcev.


(Izvršni organ uredništva)

Izvršni organ uredništva sestavljajo najmanj trije člani, ki jih izvoli zbor uredništva. V izvršni organ je lahko izvoljen vsak član uredništva razen odgovornega urednika. Mandat članov izvršnega organa uredništva je praviloma štiriletni. Z izvolitvijo novega izvršnega organa uredništva preneha mandat prejšnjemu. Člani izvršnega organa izvolijo vodjo izmed sebe. Naloge vodje opravlja v njegovi odsotnosti katerikoli od preostalih članov.

Izvršni organ uredništva odloča z večino glasov svojih članov. Pristojen in odgovoren je najmanj za:
  1. zastopanje interesov novinarjev in novinarskega poklica v razmerjih z izdajateljem,
  2. vodenje razgovorov z odgovornim urednikom, upravo in drugimi organi izdajatelja o zadevah, ki se tičejo uresničevanja uredniške politike, programske zasnove, poklicne avtonomije, etičnih in poklicnih standardov ter kadrovskih, materialnih in razvojnih vidikov novinarskega dela,
  3. oblikovanje stališč o posameznih uredniških odločitvah, kot določa X člen, ki opredeljuje razmerja znotraj uredništva,
  4. bdenje nad izvajanjem etičnih in poklicnih standardov novinarskega dela ter opozarjanje na morebitne kršitve,
  5. sprožanje, obravnavanje in sprejemanje pobud in predlogov ukrepov za zaščito novinarja pred zunanjimi ali notranjimi interesnimi pritiski,
  6. oblikovanje stališč s pisno obrazlo¬žitvijo o kandidatih za odgovornega urednika in drugih vprašanjih, ob katerih se ugotavlja mnenje uredništva,
  7. organiziranje izvedbe postopka pridobivanja mnenja oziroma soglasja uredništva o imenovanju in razrešitvi odgovornega urednika,
  8. organiziranje izvedbe postopka pridobivanja mnenja o temeljni spremembi oziroma bistveni dopolnitvi programske zasnove,
  9. sklice, organiziranje in vodenje sej zbora uredništva ter predhodno pripravo seznama članov zbora uredništva,
  10. izvrševanje sklepov zbora uredništva.


(Ugotavljanje mnenja uredništva po ZMed)

Mnenja oziroma soglasja daje zbor uredništva z glasovanjem. Zbor uredništva lahko s trajnim pooblastilom ali za vsak primer posebej pristojnost dajanja mnenja oziroma soglasja prenese na izvršni organ uredništva. Trajno pooblastilo lahko zbor uredništva kadarkoli prekliče.

Izdajatelj prek svojega pooblašč­enega organa zboru uredništva posreduje zahtevo za izrek mnenja o kandidatu ali kandidatki za odgovornega urednika oziroma o temeljni spremembi ali bistveni dopolnitvi programske zasnove. Zahtevi mora biti priložena vsebinska obrazložitev predloga. Izvršni organ uredništva v koordinaciji z izdajateljem skliče sejo, na kateri izdajatelj članom in članicam uredništva predstavi kandidata ali kandidatko oziroma spremembe programske zasnove in utemelji svoj predlog. V postopku imenovanja odgovornega urednika ali urednice sledi samopredstavitev kandidata ali kandidatke, temu pa razprava, v kateri lahko sodelujejo vsi člani in članice zbora uredništva; izdajatelj in kandidat ali kandidatka so dolžni odgovarjati na njihova vprašanja. Razprava med izdajateljem ter člani in članicami uredništva se opravi tudi v postopku spreminjanja oziroma dopolnjevanja programske zasnove.

Po seji - v roku, določenem z notranjimi pravili posameznega uredništva - izvršni organ uredništva seznani vse člane zbora uredništva s svojim stališčem do predloga in s krajem in časom glasovanja o predlogu. Pravico do glasovanja imajo vsi člani zbora uredništva, kot so opredeljeni v XY členu.

Glasovanje je tajno in veljavno, če se ga udeleži vsaj polovica članov uredništva. Za pozitivno mnenje oziroma pozitivno soglasje uredništva šteje, če za predlog izdajatelja glasuje več kot polovica udeležencev glasovanja, sicer je mnenje oziroma soglasje negativno. Če se večinsko mnenje zbora uredništva ujema s predhodno sprejetim stališčem izvršnega organa, je pisna obrazložitev stališča izvršnega odbora del mnenja, ki ga zbor posreduje izdajatelju in javnosti.

Če izdajatelj v nadaljevanju ravna v nasprotju z mnenjem uredništva, ki je bilo ugotovljeno z glasovanjem, mora zboru uredništva v pisni obliki posredovati utemeljitev svoje odločitve.

Če je enako mnenje na glasovanju o spremembi programske zasnove in o imenovanju ali razrešitvi odgovornega urednika izreklo več kot 75 odstotkov članov uredništva, je takšno mnenje za upravo obvezujoče.

(Razmerja znotraj uredništva)

Odgovorni urednik je dolžan obravnavati pobude zbora oziroma izvršnega organa uredništva, izvršni organ in po potrebi zbor uredništva pa pobude odgovornega urednika.

Delovanje uredništva temelji na spoštovanju avtorskih pravic ter na avtonomnosti urednikov, novinarjev in drugih avtorjev pri ustvarjanju programskih vsebin v skladu s programsko zasnovo in novinarskimi standardi, Münchensko deklaracijo in Kodeksom novinarjev Slovenije ter na osebni odgovornosti novinarjev oziroma drugih avtorjev prispevkov in urednikov za posledice njihovega dela.

Če resorni ali odgovorni urednik v okviru svojih pooblastil spremeni ali ukaže spremeniti novinarski prispevek, mora imeti prizadeti novinar možnost odločiti, ali bo prispevek objavljen z njegovim podpisom ali ne.

Nobenemu novinarju ne delodajalec ne katerakoli oseba v njegovem imenu ne sme naložiti nobenega dejanja ali naloge, za katero novinar meni, da bi bilo v nasprotju z njegovo ali njeno profesionalno etiko. Zaradi zavrnitve takšne naloge novinar ne sme biti podvržen nobenim sankcijam. Obenem imajo novinarji pravico do izpolnitve dolžnosti, ki so jim naložene glede na njihove kvalifikacije, kar med drugim pomeni, da ima novinar, ki mu je naložena priprava določenega članka oziroma prispevka, praviloma pravico do objave.

Urednik ali odgovorni urednik lahko zavrne objavo posameznega prispevka, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Če to zahteva avtor ali izvršni organ uredništva, mora urednik zavrnitev objave pisno obrazložiti.

Odgovorni urednik lahko z utemeljenimi razlogi razveljavi vsako uredniško odločitev podrejenega urednika. Če to zahteva prizadeti urednik ali izvršni organ uredništva, mora odgovorni urednik odločitev pisno obrazložiti.

Če ima član uredništva ugovore vesti zoper nalogo, ki mu je bila naložena, in če se ne more strinjati z odločitvijo, ki jo je v tej zadevi sprejel odgovorni urednik, lahko prosi za presojo izvršni organ uredništva.

Izvršni organ uredništva se lahko na svojo pobudo opredeli do vseh uredniških odločitev oziroma njihove utemeljenosti in svoje (v tem primeru neobvezujoče) stališče posreduje urednikom, o katerih se izreče, lahko pa tudi drugim članom uredništva. Če to zahteva prizadeti novinar ali urednik, pa oblikovanje stališča ni le pravica, ampak je tudi dolžnost izvršnega organa uredništva.

V primeru zahteve posameznega novinarja ali urednika po izreku stališča je izvršni organ uredništva dolžan brez odlašanja sklicati sejo, na katero povabi prizadetega novinarja, urednika in odgovornega urednika. Namen seje je pomiritev in uskladitev stališč. Če pomiritev in uskladitev stališč ni mogoča, je izvršni organ dolžan v pisni obliki navesti argumente vseh strani in prizadetim v treh dneh posredovati svoje stališče. Odgovorni urednik se mora v treh dneh po prejetju stališča izvršnega organa opredeliti do tega stališča – ga sprejme in upošteva v nadaljnjih postopkih ali ga zavrne.

Če odgovorni urednik in izvršni organ uredništva v postopku pomirjanja ne prideta do enotnega stališča, odgovorni urednik pa ni pripravljen sprejeti stališča izvršnega organa, ima le-ta pravico, da opis dogodka in svoje stališče objavi v medijski izdaji, v zvezi s katero je prišlo do nesoglasja, in to na mestu, kjer je bila predvidena objava novinarskega prispevka, ki je predmet spora; v isti izdaji lahko v enakem obsegu svoje stališče objavi tudi odgovorni urednik. Obenem se najpozneje v treh dneh po posredovanju odločitve odgovornega urednika o neupoštevanju stališča izvršnega odbora razpiše arbitražni postopek. Arbitražni senat ima tri člane: prvega predlaga odgovorni urednik, drugega izvršni organ uredništva, tretjega izbereta odgovorni urednik in izvršni organ uredništva skupaj. Arbitražni senat je dolžan v najkasneje osmih dneh oblikovati stališče, ki je za vse strani obvezujoče in mora biti objavljeno v medijski izdaji, v zvezi s katero je spor nastal.

Sredstva za povrnitev stroškov arbitraže sta v enakem deležu dolžna zagotoviti izdajatelj in sindikat.

Če odgovorni urednik ne spoštuje v tem členu predpisanih postopkov, če se na pozive ne odzove in/ali svojih ravnanj ne utemeljuje, se na predlog novinarja oziroma urednika ali izvršnega organa uredništva sproži postopek ugotavljanja mnenja o odgovornem uredniku.

(zadnji člen)

To poglavje se v uredništvih brez sprejetih lastnih statutov oziroma pravil uporablja neposredno.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
notranja svoboda tiska
Medijska preža
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu