Prispevek, ki ga berete, je nastal iz nečesa, kar smo si sprva zamislili kot izdelavo »medijske pokrajine«. Medijski »kdo je kdo« smo želeli izdelati zato, ker javno dostopen, pregleden in razmeroma natančen prikaz lastniške zgradbe slovenskih medijev še ne obstaja, hkrati pa se o tej temi veliko ugiba in o njej piše. Nastalo je vse kaj drugega.

Pri svojem delu smo naleteli na toliko različnih zgodb in vpletenih oseb. Pregledali smo vse dostopne javne vire, ki vsebujejo podatke o medijskih lastnikih in njihovih naložbah, prebrali na stotine že objavljenih novinarskih člankov in opravili številne intervjuje. Ozadja smo poskušali razumeti tudi s pomočjo interneta, na katerem je bilo shranjeno marsikatero pozabljeno ime, ki je bilo že pred leti prisotno v časopisih ali gospodarskih zgodbah. Začetna, dokaj enostavna zgodba, se je spremenila v množico manjših zgodb, na prvi pogled nepovezanih v resnici pa so bili to deli širše zgodbe.

Pokazati želimo, da medijska lastništva niso le akademska razprava, ki z medijsko prakso nimajo nobenega stika. Opisali bomo pojem koncentracije, vanj umestili množične medije in ugovarjali trditvam, da na medijskem področju ni mogoče ničesar spremeniti. Predstaviti želimo različne, bolj ali manj uspešne modele, ki niso popolni, vseeno pa zmorejo preprečiti marsikatero sporno delovanje, saj v ozadju sprejetih zakonov tlita politična volja in zavest, da ne »država« ne »trg« nista najboljša regulatorja medijskega področja. Ti modeli nam tudi pokažejo, da je mogoče zaznati celo tako neoprijemljiv pojem, kot je »medijski pluralizem«. S temi zgledi bomo nato primerjali del slovenske medijske pokrajine, ki jo bomo opisali predvsem s pomočjo lastniških in drugačnih povezav. Naša primerjava bo dvojna – na eni strani bomo primerjali slovensko pravno podlago z evropskimi, na drugi strani bomo konkretno stanje kritizirali s samo slovensko zakonodajo, ki že sama prepoznava in kaznuje večino ugotovljenih kršitev, čeprav pogosto le v teoriji. Medijska zakonodaja, ki jo bomo omenjali, obravnava predvsem radio in televizijo (radiodifuzijo), predvsem zaradi nekaterih omejitev (denimo omejenega števila frekvenc), zaradi katerih so podrejeni državnemu nadzoru. Kljub temu smo v našo raziskavo vključili tudi splošno – informativne tiskane dnevnike, ki za svoje delovanje ne izrabljajo »javnih virov« in zato, strogo gledano, ne upravičujejo posebne potrebe po dodatni regulaciji, ki je ne bi predvidela že gospodarska zakonodaja. O pomanjkljivostih tega pogleda in razlogih, zakaj je razmeroma dobra pravna podlaga onemogočena s pomanjkljivo regulacijsko prakso in namerno slabitvijo nadzornih organov, bomo ugibali kdaj drugič.

Morda bodo v naši raziskavi našli navdih tudi pristojni nadzorni organi, ki s svojo pasivnostjo omogočajo nekatere negativne pojave, namesto da bi jih znali ali zmogli preprečiti. Še več, svoje ne-delovanje utemeljujejo s pomanjkanjem ustrezne zakonske podlage, kadrovskimi težavami, celo odsotnostjo modelov, po katerih bi se lahko zakonodaja in organizacija nadzornih organov zgledovali. S temi trditvami se ne moremo strinjati.

Najprej želimo na kratko pojasniti, kaj razumemo pod pojmom »koncentracija«, zakaj pride do pojava koncentracije in kakšne so lahko njene posledice ter predstaviti osnovna načela omejevanja koncentracije. Opisali bomo, kaj pojem »koncentracija« pomeni v gospodarstvu, nato se bomo vprašali, ali lahko spoznanja uporabimo tudi na področju množičnih medijev1 in nakazali težave, s katerimi se moramo v tem primeru spoprijeti. Natančneje bomo opredelili odnos med koncentracijo in medijskim pluralizmom ter jo umestili v konflikt med medijskimi družbami kot zasebno lastnino in mediji kot zastopniki javnega interesa.

Koncentracija pomeni tržna ravnanja, ki prinašajo trajno spremembo v strukturi udeleženih podjetij (glej Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence/ZPOmK – GV, 2000:111). Dejavniki, ki jih je potrebno upoštevati pri določanju koncentracije v gospodarstvu, so tržni delež, značilnosti podjetij, ki se koncentrirajo, omejitve vstopa na trg in morebitna konkurenca na trgu. Tržni delež je najpomembnejši pokazatelj tržne moči podjetij, a ga je treba opazovati na kompleksen način, saj zgolj ugotavljanje absolutnega tržnega deleža ne more dokazati dejanske tržne moči. Zelo veliki tržni deleži so lahko močni pokazatelji prevladujočega tržnega položaja, ampak v določenih primerih, če je na trgu dovolj dejavnih tekmecev, tudi visoki tržni deleži ne pomenijo nujno tržne prevlade. Zato je potrebno absolutne tržne deleže opazovati v kombinaciji s tržnim deležem drugih tekmecev in trajnostjo tržnih deležev.2 Vedeti moramo, da nobeno podjetje nima prevladujočega položaja samo na sebi, naj bo še tako veliko.3 O koncentraciji tako lahko govorimo v primeru, ko:

• pride do združitve dveh ali več predhodno neodvisnih podjetij ali
• ena ali več oseb, ki že nadzorujejo najmanj eno podjetje, ali ko eno ali več podjetij bodisi z nakupom vrednostnih papirjev ali premoženja, s pogodbo ali na kakršen koli drugačen način pridobi neposreden ali posreden nadzor drugega podjetja ali delov enega ali več podjetij ali
• dve ali več podjetij ustvari skupno podjetje, ki naj bi bilo samostojen gospodarski subjekt z daljšim trajanjem. (ZPOmK, 11. člen)

Nadzor nad podjetjem v smislu tega zakona predstavljajo pravice, pogodbe ali druga sredstva, ki ločeno ali skupno in z upoštevanjem ustreznih dejstev ali predpisov omogočajo izvajanje odločilnega vpliva na določeno podjetje, in sicer:

• lastništvo celotnega kapitala ali kapitalskega deleža,
• lastništvo ali pravico do kakršne koli uporabe celotnega premoženja ali dela premoženja določenega podjetja,
• pravica ali pogodba, ki zagotavlja odločilen vpliv na glasovanje ali sklepe organov podjetja.

Nadzor pridobijo osebe ali podjetja

• ki so upravičeni na podlagi pogodb in poslov iz prejšnjega odstavka ali
• kljub temu da nimajo pravic na podlagi teh poslov, imajo pravico do njihovega uveljavljanja na podlagi pravic, ki iz njih izhajajo. (ZPOmK, 11. člen)

Ko se vzpostavi prevladujoči položaj, je potrebno najprej določiti, ali je stanje trajno ali pa obstaja verjetnost, da se bo spremenilo. Med primere, kjer je tako stanje le začasno, štejemo izgubljanje tržnega deleža zaradi uspešne konkurence, primere, kjer ima podjetje le eno veliko stranko in je od nje odvisno, kadar so interesi združenih podjetij razpršeni med različne države ali regije, pa tudi primere, kjer je trg nov in zelo dinamičen. Za določanje prevladujočega položaja je tako pomemben položaj podjetja na trgu, kjer se vprašamo, ali je njegov položaj monopolen, ima na trgu bistveno, pomembno konkurenco, ima na trgu občutno boljši položaj od konkurence.4

Značilnosti sporne koncentracije, ki lahko prinese določene prednosti glede na konkurenco, lahko povečajo dominantno vlogo podjetja zaradi zniževanja stroškov, ki ga prinaša skupno oglaševanje in tehnična podpora izdelkom ter ugodne ponudbe določenih izdelkov ali storitev. Izključevanje tekmecev iz trga ali onemogočanje vstopa na trg je največja grožnja, ki jo pomeni vertikalna koncentracija.5 Prevladujoč položaj nekega podjetja je mogoče ugotoviti tudi na podlagi možnosti, ki ga imajo druga podjetja pri vstopu na določen trg. To lahko pomeni možnost ustanovitve novega podjetja, geografsko širitev določenega izdelka ali storitve, navpične integracije strank in dobaviteljev ter neposrednega uvoza na trg. Določiti je potrebno, ali obstaja morebitna konkurenca in kakšna je njihova dejanska zmožnost vstopa na trg. Omejitve, zaradi katerih tekmeci ne morejo vstopiti na, v našem primeru medijski trg, so različni: zakonska določila (zakoni o varstvu intelektualne lastnine, licence, državne regulacije), tehnične ovire (standardi), ekonomske ovire (visoki stroški vstopa, visoka stopnja tveganja za vlagatelje), zasičenost trga (povpraševanje ne narašča, celo upada) in zvestoba potrošnikov. Če želijo organi za varstvo konkurence vplivati na koncentracijo, morajo najprej določiti, da je do pojava koncentracije sploh prišlo. Prvi korak je definicija določenega upoštevnega trga in določenega izdelka, storitve ali geografske umestitve. Upoštevni trg nekega izdelka, ki je lahko predmetni, prostorski ali časovni upoštevni trg6, obsega vse izdelke in/ali storitve, ki jih razumemo kot medsebojno zamenljive ali nadomestljive za potrošnika, na podlagi lastnosti, cene ali namena uporabe določenega izdelka. Upoštevni trg izdelka lahko v določenih primerih sestavljajo posamezni izdelki in/ali storitve, ki imajo podobne fizične ali tehnične lastnosti in so medsebojno zamenljivi v tolikšni meri, da je zelo verjetno, da se kupec odloči za enega ali drugega, če so si prodajni pogoji zadosti podobni.

Če želimo dokazati, da je koncentracija neskladna s konkurenco, mora povzročiti ali ojačiti dominantni položaj na trgu, zaradi te koncentracije pa je učinkovita konkurenca onemogočena. Ker je medijsko tržišče zelo dinamično, je koncentracijo težko dokazati, a podobno je v trenutku, ko naj bi sprejeli kako odločitev, posledice koncentracije težko napovedati.

Ker je posledice koncentracije že v gospodarstvu tako težko napovedati, ostaja tudi lastništvo medijskih ustanov tema, s katero se ukvarjajo predvsem medijski teoretiki. Opozarjanja na nevarnosti, ki jih lahko prinesejo prikrito lastništvo ali očitna, pogosto legalna koncentracija lastništva v medijih, se hitro umaknejo zahtevam po očitnih in nespornih dokazih za zlorabe lastniškega položaja, predvsem konkretnega vpliva na delo novinarjev, denimo izvajanja cenzure nad njihovimi prispevki. Ta pogled je, čeprav mu težko utemeljeno nasprotujemo, sporen, saj ne upošteva razlike med močjo kot zmožnostjo delovanja in dejanskim izvajanjem moči. Potreba po »dokazih« za zlorabe takšne lastniške moči zlahka pripelje do pretirano poenostavljenih pristopov, zato imetniki medijske moči, pogosto pod preobleko liberalnega pogleda na trg, zmanjšujejo pomen lastništva in odgovornost prelagajo na vsebinski del (novinarje) in trg (oglaševalce). Koncentracija tako obstaja abstrakten, nezanimiv pojem, ki se ga marsikdo zaveda, ga jemlje kot naravno stanje stvari in poizkuša v njem kar najbolje preživeti.

K takemu odnosu do medijske koncentracije so precej pripomogli tudi njeni kritiki, saj so le redko znali opozoriti na protislovne in hromeče nagibe množičnih medijev, ki temeljijo na trgu in tudi razraščanje tržne cenzure. Podobno neprepričljivi so bili v poizkusih, da bi model netržnih medijev jasno utemeljili proti njegovim nasprotnikom. Zavedamo se, da je težko določiti, katere tržno-regulacijske in tržno-omejitvene strategije lahko pripomorejo k svobodi komuniciranja, saj se njihova dejanska oblika precej razlikuje v prostoru in času. Verjamemo pa, da so nekatere stvari kljub temu jasne: kar največje mogoče »razblagovljenje« in »ponovno zasidranje« komunikacijskih medijev v družbenem življenju civilne družbe sta nujna pogoja za svobodo medijev pred državo in pred tržno cenzuro. Mediji ne bi smeli biti prepuščeni muhavosti tržnih sil, ampak bi morali biti postavljeni v politični in pravni okvir, ki določa trdno minimalno zaščito glede strukture lastništva, regionalne razdelitve, financiranja, programske vsebine in postopkov odločanja, ne glede na trenutno razmerje tržnih ali političnih sil.7

Poleg tega se v osrčju legitimiranja protikoncentracijskih ukrepov nahaja zelo težko oprijemljiv pojem – medijski pluralizem. V prispevku bomo kot medijski pluralizem razumeli široko paleto družbenih, političnih in kulturnih vrednot, mnenj, informacij in interesov, ki morajo najti svoj prostor v medijih. Pogosto lahko slišimo, da močne medijske družbe blagodejno vplivajo na pluralizem, če pluralizem sodimo le po vsebini: številu strani, časopisnih naslovih, kanalih televizijskega ali radijskega programa. Po tej logiki so kakršnikoli protikoncentracijski ukrepi upravičeni le v primeru, da pride do dokazanih zlorab prevladujočega položaja.

K problemom, ki jih odpira medijska koncentracija, lahko bolj konstruktivno pristopimo, če jih obravnavamo v okvirih tveganja (ocenjevanja in preprečevanja) in se ne omejimo le na dejanske posledice zlorabe moči.

Zaradi mnenjske funkcije množičnih medijev in njihovega prispevka k javni politiki verjamemo, da je potrebno množične medije posebno obravnavati. Ker zasebne lastnine ne moremo povezati z etiko delovanja medijev, še manj pa z odgovornostjo do javnosti, se zdi, da je preprečevanje monopolizacije medijev v demokratičnih družbah dolžnost države.

Kapitalistična racionalnost, ki nam sicer dopušča kritike, da zasebna lastnina ne deluje v javnem interesu in priznava, da tržna medijska proizvodnja teži h komercializaciji vsebin in monopolizaciji trga, zato se vpliv nad medijskimi vsebinami koncentrira v rokah peščice (politično nevtralnih?) posameznikov ali korporacij, od nas hkrati zahteva tudi spoznanje, da druge možnosti nimamo. V praksi to pomeni, da lahko medijska hiša posluje pregledno, ne zlorablja svojega položaja, ne taji davkov, ne krši zakonov o preprečevanju navzkrižnega lastništva, ne presega omejitve naklade, a kljub temu ne deluje v javnem interesu. Dokler so edina skrb, s katerimi se mora ukvarjati, dobički, za to nima niti najmanjšega razloga.

Medijski pluralizem zato zahteva tako tržno kot »medijsko konkurenco«, te pa obstoječa gospodarska zakonodaja – namenjena uravnavanju gospodarskega trga, zagotavljanju tržne konkurence in preprečevanju omejevanja konkurence (določanje prevladujočega položaja na upoštevnem trgu) – ne zajema. Zato tudi ne zmore preprečiti vse večje moči nad javnim mnenjem, zbrane v medijskem sektorju. Zagotavljanje pluralnosti mnenj je odvisno od števila neodvisnih medijskih glasov, možnosti dostopa na trg in bojem za gledalce med ponujenimi vsebinami. Tako pomeni upoštevanje izključno gospodarske opredelitve konkurence na medijskem področju precejšnje tveganje, saj se poslovne združbe vse bolj koncentrirajo, česar niti gospodarska zakonodaja ne preprečuje prav pogosto. Tržna konkurenca tudi ne zagotavlja medijske raznolikosti. Če mediji ne morejo biti prepuščeni zgolj pravilom trga, je potrebno utemeljiti pravne mehanizme, ki bi preprečevali prevlado nad javnim mnenjem. Koncentracija moči na medijskem področju posredno pomeni koncentracijo na področju svobode govora, tovrstna koncentracija pa je bistveno spornejša od koncentracij na področjih, ki nimajo tako velikega vpliva na demokracijo samo.8

Če se bo nekoč izkazalo, da tudi upoštevanje »medijske konkurence9«, ne more zagotoviti vsebinskega pluralizma, ker že sami novinarski boji za gledanost in prvenstvo vodijo k poenotenju vsebin, smo se problema lotili iz povsem napačne plati. V svetu, kjer je novinarstvo tržna dejavnost in mediji predvsem velik posel, pa se zdi že misel na medijsko konkurenco kot posebno, medijem prilagojeno pravno kategorijo, velik in pomemben korak naprej, čeprav gre v resnici le za izboljšave trenutnega in obstoječega. In vendar so tudi ti koraki ponekod že prehojeni.

Osemdeseta leta so v Evropo prinesla razmah tržnega gospodarstva in zmanjševanje vloge države v gospodarstvu – deregulacijo in liberalizacijo trga na vseh področjih, tudi na področju medijev. Prav eksplozivna komercializacija množičnih medijev in povečanje komercialnih vsebin v elektronskih medijih sta pomenili nov val zaskrbljenosti. Pospešena globalizacija medijskih podjetij in tehnološke spremembe v distribuciji sta spet odprli vprašanja koncentracije moči na področju medijev. Ko se je končalo obdobje medijske privatizacije in so bili ustanovljeni številni novi radijski, televizijski in satelitski kanali, so začeli (že prej) dominantni medijski igralci utrjevati svoj položaj, sledile so prve večje združitve in prevzemi. Čeprav so države pospešeno sprejemale ukrepe, s katerimi so želele omejiti koncentracijo lastništva ali spodbujati pluralizacijo v medijih, trditvam medijskih podjetij, da ima koncentracija lastništva pozitivne posledice na medijski pluralizem, niso znale ali (z)mogle ugovarjati.10

V zadnjih letih se je evropska medijska politika ironično, a ne tudi nepričakovano, spremenila. Ker globalna gospodarska integracija vse bolj slabi pomen državnih mej in gospodarski vpliv nacionalnih držav, so začele države krepiti položaj »domačih« medijskih podjetij. Posledici tega dogajanja sta dve. Prvič: države so postale do pojava medijske koncentracije strpnejše, prevladujoča medijska podjetja so povečala tržni delež, število organizacij za nadzor medijev se je zmanjšalo. Drugič: odpor proti mednarodnemu nadzoru medijske koncentracije se je povečal. Dogajanje lepo opiše (vse prej kot osamljeni) primer pisma nekdanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla predsedniku Evropske Komisije. V pismu ga opozarja na nesmiselnost preprečevanja rasti uspešnim medijskim podjetjem, saj bodo ta v nasprotnem primeru podlegla moči ameriških in japonskih nadnacionalk.

Januarja 1999 je ministrski svet Sveta Evrope končno sprejel dolgo pripravljano in večkrat preloženo priporočilo državam članicam, s katerimi ukrepi naj bi poskrbele za spodbujanje medijskega pluralizma. Priloga k priporočilu št. R(99) priporoča državam članicam, naj razmislijo o sprejetju zakonodaje, oblikovane, da bi preprečile ali nasprotovale koncentracijam, ki bi lahko ogrozile pluralnost medijev na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Države članice naj bi tudi razmislile o določanju posebnih omejitev – v zakonih, ki uravnavajo dodeljevanje licenc in podobno – s katerimi bi lahko omejili vpliv, ki ga ima lahko posamezno komercialno podjetje ali skupina teh podjetij v enem ali več medijskih sektorjih. Takšne omejitve bi lahko utemeljili, na primer na deležu občinstva ali na prihodku/prometu, ki ga ustvari komercialno medijsko podjetje. Prav tako naj razmislijo o omejitvah kapitalskih deležev v komercialnih medijskih podjetjih. Ko omejitve postanejo pravno obvezujoče, morajo države upoštevati velikost medijskega trga in razpoložljive vire, ki so tam na voljo. Komercialna medijska podjetja, ki so dosegla dovoljene deleže na upoštevnem trgu, ne smejo biti deležne dodatnih licenc za oddajanje na tem trgu.

Te zahteve odpirajo temeljno vprašanje, kako izmeriti stopnjo koncentracije, kar je nujen predpogoj, če želimo določiti ali uveljavljati omejitve. V državah članicah EU lahko zasledimo štiri osnovne pristope k reševanju problema horizontalne koncentracije11:

• Model podeljevanja frekvenc na podlagi deleža občinstev. Model temelji na določanju vseh televizijskih gledalcev in radijskih poslušalcev, ki jih v določenem časovnem obdobju dosežejo vsi programi, ki jih lahko pripišemo določenemu izdajatelju skupaj s povezanimi medijskimi podjetji. To je model, ki ga z upoštevanjem specifičnosti uporabljajo v Nemčiji in Veliki Britaniji.
• Model posebnih določil, ki veljajo za imetnike frekvenc. Ta omejuje različne oblike gospodarskih povezav, ki jih smejo imeti različna podjetja v podjetjih, ki so imetniki pravic do oddajanja programov (navadno frekvenc). Po tem modelu podjetje ne sme posredno ali neposredno 1) imeti lastniških deležev v večjem številu imetnikov licenc kot natanko določa zakon in 2) kapitalsko nadzorovati imetnike licenc. Zakonodaja v tem primeru določa število imetnikov licenc in hkrati omejuje lastniške ali glasovalne deleže, ki bi jih lahko druga podjetja pridobila nad imetniki licenc. Ta model velja v Španiji.
• Model podeljevanja frekvenc na podlagi prometa in prihodka. Upošteva tako delež frekvenc in programov, ki ga ima določeno medijsko podjetje glede na celotno število frekvenc in programov na upoštevnem trgu, kot tudi finančni tržni delež (promet, prihodki), ki ga ima določeno medijsko podjetje ali skupina podjetij glede na celoten promet upoštevnega trga (primer Italije).
• Model omejevanja lastniških (kapitalskih) deležev. Združuje tri različne kriterije, ki so upoštevani hkrati: 1) omejitve lastniških deležev veljajo za vsakega posameznega izdajatelja radijskih in/ali televizijskih programov, 2) določeno je končno število razpoložljivih frekvenc in 3) lastništvo uravnavajo nekatere dodatne omejitve, predvsem tiste, ki zadevajo lastništvo podjetij, ki delujejo na različnih medijskih trgih (Francija).

Da organi, ki bi nadzorovali združevanja medijskih poslovnih združb, ne obstajajo le kot programski nastavki v medijskih zakonodajah, vidimo na primeru nemškega kartelnega urada (Bundeskartellamt), ki je v zadnjih desetih letih nekajkrat uspešno preprečil koncentracijo. V primeru združitve Westdeutsche Allgemeine Zeitungsverlag GmbH (WAZ) in OTZ Ostthüringer Zeitung Verlag GmbH & Co. KG12, ki jo je urad leta 1998 preprečil, je sodišče pri razsodbi upoštevalo tudi dejavnike, ki niso le gospodarski, ampak se dotikajo tudi »medijske konkurence« – prevlade nad javnim mnenjem, ki bi jo lahko prinesla načrtovana združitev. Podobno je urad posredoval tudi v primerih, ko so se časopisi in založbe želeli oglaševalsko povezati13, pri prevzemih založnikov ali tiskarjev14, prevzemih lokalnih časopisov15 in celo pri skupnem trženju oglasnega prostora v radijskih postajah16 ali združevanju posameznih radijskih postaj.17

Pa poglejmo kako se je vprašanja zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev lotevala dosedanja medijska zakonodaja: Zakon o javnih glasilih (veljal je od aprila 1994 do maja 2001) in Zakon o medijih (v veljavi od 26. maja 2001).

Zakon o javnih glasilih (ZJG) je v tretjem oddelku pod naslovom Zaščita pluralnosti in raznovrstnosti javnih glasil določal omejitve lastniških deležev v posameznem javnem glasilu in navzkrižnih povezavah. Tako je v 39. členu določal omejitev lastniškega in upravljavskega deleža domače in tuje posamezne fizične ali pravne osebe na 33-odstotkov. Izdajatelj dnevnega tiska ter fizične in pravne osebe ali skupine oseb, ki so lastniki oz. solastniki izdajatelja dnevnega tiska, tako ne bi smeli ustanoviti lastne RTV organizacije ali ustvarjati, upravljati in oddajati RTV program, niti imeti več kot deset odstotkov deleža ali več kot deset odstotkov upravljavskih pravic v drugem izdajanju dnevnega tiska ali RTV organizaciji. Enako RTV organizacija ter fizične in pravne osebe, ki so bile lastniki oz. solastniki RTV organizacije, niso mogle izdajati dnevnega tiska ali ustanoviti podjetja, družbe ali zavoda za izdajanje dnevnega tiska niti imeti več kot deset odstotnega deleža ali več kot 10-odstotkov upravljavskih pravic v izdajanju dnevnega tiska ali drugi RTV organizaciji (ZJG, 40. člen). Omejitve iz 39. in 40. člena se niso nanašale na sklade iz 22. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (UR RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93), ki je reguliral preoblikovanje podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki. Družbeni kapital se je lastninil s prenosom navadnih delnic na sklade po deležih: po deset odstotkov je šlo Kapitalskemu skladu invalidskega in pokojninskega zavarovanja (KAD) in Odškodninskemu skladu (SOD) in 20 odstotkov Skladu za razvoj z namenom nadaljnje razdelitve pooblaščenim investicijskim družbam (22. člen).

Kot primer uporabe »protikoncentracijskih« členov ZJG v praksi navajamo primer iz leta 1998 ko je Svet za radiodifuzijo (SRDF) sprejel sklep, da se družbi Laser, d. o. o. prekliče radijsko dovoljenje za oddajanje radijskega programa Radio Laser na frekvenci 105,2 MHz. SRDF je takrat ugotovil, da je lastnik družbe Laser d.o.o. kršil 40. člen ZJG saj je imel v RTV organizaciji Laser d.o.o. približno 45-odstotni in v Radiu Alfa, d. o. o. približno 25-odsotni lastniški delež. Ugotovljeno je bilo, da Radio Laser deluje nezakonito oz. da se izdajatelj izbriše iz registra in likvidira (ZJG, 88. člen). Marca 1999 je Uprava RS za telekomunikacije izdala pravnomočno odločbo o preklicu radijskega dovoljenja družbi Laser, d. o. o. Oktobra 2002 Radio Laser še naprej nelegalno oddaja, vključen je v radijsko »mrežo« 24.ur in se oglašuje na programu POP TV.

Zakon o medijih (Zmed) pa se zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev loteva zelo natančno v 9. oddelku. Tako kot ZJG tudi Zmed protikoncentracijske ukrepe na področju medijev obravnava znotraj širšega pojma zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev. Za razliko od ZJG, ki pojma koncentracije ne omenja, Zmed v 58. člen izrecno govori o omejevanju koncentracije. Glede na začetno neurejeno stanje na lastninskem področju v medijih, Zmed v prehodnih odločbah določa, da morajo izdajatelji lastniške deleže in upravljavske oz. glasovalne pravice ter premoženjska razmerja glede na določbe o povezanih osebah uskladiti z zakonom v osemnajstih mesecih (rok za uskladitev poteče konec novembra 2002) od uveljavitve zakona (Zmed, 154. člen). Za razliko od ZJG, ki je iz protikoncentracijskih ukrepov izločal sklade, Zmed ne omenja več nobenih izjem. To pomeni, da bodo po Zmed morali vsi skladi, vključno z KAD in SOD do konca novembra uskladiti svoje deleže. Ostaja pa vprašanje kako se bodo protikoncentracijske določbe Zmed »uskladile« z 11. členom ZPOmK, ki pravi, da za koncentracijo ne štejejo primeri, ko poslovne deleže pridobijo investicijske družbe za upravljanje, če pridobljene pravice uveljavljajo zaradi ohranitve celotne vrednosti naložb in ne vplivajo na konkurenčno vedenje podjetja. Dodati je treba, da Zmed v 62. členu določa, da za izdajatelje medijev in operaterje veljajo predpisi o varstvu konkurence.

Tudi na področju podeljevanja novih frekvenc za radijske in televizijske programe država ne upošteva specifične značilnosti radiodifuznega področja. Tako v postopku izbire med ponudniki na javnem razpisu, ki ga vodi Agencija kot merilo za izbor med različnimi ponudniki, upošteva zlasti učinkovitost izrabe radiofrekvenčnega spektra in spodbujanje ter varstvo konkurence. Zakon o telekomunikacijah (Ztel) v 11. členu določa, da Agencija oz. Svet za radiodifuzijo ne smeta izbrati ponudnika, ki bi bil sicer najugodnejši po merilih, določenih v razpisni dokumentaciji (»vsebinska« merila, ki obvezujejo Svet za radiodifuzijo pri njegovem odločanju), če bi ta izbira pomenila omejevanje konkurence. Nasprotno pa Svet za radiodifuzijo v postopku izbire med različnimi prosilci za pridobitev dovoljenja za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti upošteva obseg lastne produkcije slovenskih avdiovizualnih del, politično nevtralnost programa, žanrsko in tematsko raznovrstnost programske ponudbe, stopnjo razvitosti radiodifuzije na določenem območju, doseženo stopnjo pokritosti razpisanega območja z istim programom, mnenje pristojnega organa lokalne skupnosti o utemeljenosti pokrivanja območja z novim programom, zagotovilo, da lokalna skupnost podpira lokalni oz. regionalni radijski ali televizijski program, ekonomsko stanje prosilca, število potencialnih uporabnikov (poslušalcev ali gledalcev) (Zmed, 104. člen). Zmed v istem členu določa tudi, da imajo pri izbiri prednost nacionalni radijski ali televizijski programi, potem programi posebnega pomena in v primeru kadar gre za enake ali podobne programske ponudbe, ki bi pokrivali manjše območje (ene ali več lokalnih skupnosti oz. regije), ponudniki s sedežem na območju, kateremu je program namenjen. Glede na to, da od uveljavitve Zmed ni bilo še nobenega javnega razpisa za pridobitev dovoljenja za izvajanje radijske in televizijske dejavnosti, se nam postavlja vprašanje, kako naj bi se to kazalo v praksi? Eno regulatorno telo – Svet za radiodifuzijo – pri odločanju o podeljevanju radijskih in televizijskih frekvenc obvezujejo določila Zmed, ki navajajo dokaj natančne »vsebinske« kriterije za izbiro med različnimi prosilci in je njegova izbira obvezujoč predlog za drugo regulatorno telo – Agencijo za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto –, ki ga zavezujejo določbe Zakona o telekomunikacijah. Drugače povedano, Zakon o telekomunikacijah postavi kriterij preprečevanja omejevanja konkurence kot »glavni« kriterij odločanja.

Kakšne so omejitve lastništva v medijih po zakonih Zmed? Izdajatelj splošno-informativnega tiskanega dnevnika ter fizična in pravna oseba ali skupina povezanih oseb, ki ima v kapitalu oz. premoženju tega izdajatelja več kot 20-odstotni delež ali več kot 20-odstotkov upravljavskih oz. glasovalnih pravic, ne more biti tudi izdajatelj ali soustanovitelj izdajatelja radijskega oz. televizijskega programa niti ne more izvajati radijske in televizijske dejavnosti. Obratno tudi izdajatelj radijskega oz. televizijskega programa, ki ima več kot 20-odstotni lastniški delež ali delež upravljavskih oz. glasovalnih pravic ne more biti tudi izdajatelj oz. soustanovitelj izdajatelja splošno-informativnega tiskanega dnevnika (Zmed, 56. člen). Zmed omejitve lastništva še bolj »zaostri« v tretjem odstavku 56. člena, ki določa da ima izdajatelj, pravna ali fizična oseba, ali skupina povezanih oseb lahko največ 20-odstotni lastniški delež ali dvajset 20-odstotni delež upravljavskih oz. glasovalnih pravic v premoženju drugega izdajatelja. Pri zaščiti raznovrstnosti in pluralnosti medijev je ZJG imel tudi to pomanjkljivost, da ni določal povezane osebe. Tako se je zgodilo, da so lastniki formalno imeli 33-odstotni lastniški delež v posameznem izdajatelju kot je določal zakon, vendar so kot povezane osebe (kar zakon ni omenjal) nadzorovale medij v celoti. Zmed natančno določa kdo so povezane osebe. Povezane osebe po tem zakonu so osebe, ki so med seboj upravljavsko, kapitalsko ali drugače povezane tako, da zaradi navedenih povezav skupno oblikujejo poslovno politiko oz. poslujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev, oz. tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju oz. odločanju o programski zasnovi medija (Zmed, 57. člen, 1. odstavek). Za povezane osebe po Zmed štejejo zlasti osebe, ki so med seboj povezane po krvnem sorodstvu, z zakonsko zvezo ali izvenzakonsko skupnostjo, po svaštvu, tako da je ena oseba ali skupina povezanih oseb imetnik poslovnega deleža, na podlagi katerih je udeležena pri upravljanju druge osebe z najmanj 20-odstotki glasovalnih pravic in kot člani uprave ali nadzornega sveta z družbo, v kateri opravljajo to funkcijo, in osebe, ki se štejejo za povezane s člani uprave ali nadzornega sveta te družbe. Trditev, da je povezane osebe po tem členu nemogoče ugotavljati v praksi, ne zdrži, ker podobno določilo o povezanih osebah in posrednih naložbah vsebuje tudi Zakon o bančništvu v 10. členu. Vprašanje je, ali je direktor ene od televizijskih postaj, ki je obenem direktor ene od radijskih postaj (ki niso kapitalsko povezane), povezana oseba po 57. členu? Ali ima zaradi tega »možnost usmerjati in vplivati na odločanje, financiranje in poslovanju oz. na odločanje o programski zasnovi medija«? V členu, ki se nanaša na omejevanje koncentracije, Zmed določa, da mora za pridobitev dvajset ali več odstotkov lastniškega ali upravljavskega deleža oz. deleža glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega ali televizijskega programa, pridobiti soglasje Ministrstva za kulturo, ki soglasje izda po predhodnem mnenju Agencije za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto (Zmed, 58. člen). Po 100. členu Zmed pa je Svet za radiodifuzijo tisti, ki sprejema odločitve za predhodno mnenje Agencije v povezavi z omejevanjem koncentracije. Drugače povedano, Svet za radiodifuzijo sprejme odločitev v zvezi z omejevanjem koncentracije, ki postane predhodno mnenje Agencije, na podlagi katerega Ministrstvo za kulturo izda soglasje. Poglejmo še enkrat prvi odstavek 58. člena Zmed. Zakon izrecno navaja, da je za pridobitev dvajset ali več odstotnega lastninskega ali upravljavskega deleža v izdajatelju radijskega ali televizijskega programa potrebno pridobiti soglasje. V 140. in 141. členu Zmed lahko še beremo, da se z denarno kaznijo najmanj 1,500.000 tolarjev, kaznuje za prekršek izdajatelja radijskega ali televizijskega programa ali druge pravne osebe (250.000 pravna oseba in 80.000 tolarjev fizična oseba), ki imajo v premoženju tega izdajatelja več kot 20-odstotni lastniški delež ali več kot 20-odstotkov upravljavskih oz. glasovalnih pravic, če so tudi izdajatelji ali soustanovitelji izdajatelja splošno-informativnega tiskanega dnevnika, ali če imajo pri tem več kot 20-odstotni lastniški delež ali več kot 20-odstotni delež upravljavskih oz. glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega oz. televizijskega programa (torej gre za kršitve 56. člena Zmed). Zmed je stopil v veljavo 26. maja 2001, kar pomeni, da se morajo tisti lastniški deleži, ki so jih imeli izdajatelji po 56. členu v medijih, uskladiti do konca novembra 2002 (brez izjem). Za vse nakupe po 26. maju 2001 je bilo potrebno pridobiti soglasje ministrstva za kulturo, saj gre v nasprotnem primeru za prekršek po 140. in 141. členu Zmed.

Tako je marca 2001 neposredno pred sprejemanjem Zmed takratni vodja sektorja za medije in avdiovizualno kulturo na kulturnem ministrstvu izjavil, da morajo »vsi glavni institucionalni lastniki medijev v 18 mesecih po sprejetju zakona uskladiti lastniške deleže /…/ To pomeni, da bodo zdajšnji navzkrižni lastniki, ki imajo večji lastniški delež od zakonsko predvidenega, tega morali prodati ali začeti postopek pridobitve dovoljenja.« (Finance, 9. 3. 2001) V isti izjavi je še dodal, da bo k tej določbi zakona (Zmed, 58. člen) treba dodati obrazložitev in jo objaviti. Dva od takratnih »navzkrižnih« lastnikov Krekova družba in KBM Infond, sta imela o tem različno mnenje. Predsednik uprave Krekove družbe, ki ima v lasti več kot 20-odstotne deleže v Delu in TV 3 je izjavil, da se mu zdi predlagana rešitev »absolutno preveč omejevalna« in »preveč toga« ter da bo potrebno natančno izdelati merila, po katerih bo ministrstvo za kulturo izdajalo dovoljenja za več kot 20-odstotni lastniški delež (Finance, 9. 3. 2001). Medtem ko so natančno eno leto pred tem odgovorni v Krekovi družbi navzkrižne lastniške povezave med Delom in TV3 opravičevali s tem, da gre za dva različna lastnika, pidi Krekove družbe naj bi bili solastniki Dela, sama družba za upravljanje pa naj bi imela tretjinski lastniški delež v TV3 (GV, 9. 3. 2000). Če je ta argument zdržal glede na določbe ZJG, potem ne zdrži glede na določbo 56. člena Zmed, ki jasno definira povezane osebe in v navzkrižno lastništvo všteva deleže gospodujočih in odvisnih podjetij. Takratni predsednik uprave KBM Infonda pa je bil s predlaganim zakonom zadovoljen. »Ko bodo znana natančna merila in postopki za pridobivanje dovoljenja kulturnega ministrstva, bomo če bo treba, kakšen lastniški delež tudi uskladili. Na prvi pogled torej kaže, da ne bo treba, razen morda v Radiotedniku Ptuj.« (Finance, 9. 3. 2001) Največji navzkrižni lastnik, KD skupina svojega stališča do omenjenega člena Zmed ni komentirala.

Zakon je bil sprejet in 58. člen pravi, da ministrstvo za kulturo soglasje zavrne v naslednjih primerih:

• kadar je imel izdajatelj radijskega ali televizijskega programa s pridobitvijo deleža prevladujoč položaj na oglaševalskem trgu, tako da bi njegov delež prodaje oglaševalskega prostora v posameznem radijskem ali televizijskem programu presegel 30-odstotkov glede na celoten radijski ali televizijski oglaševalski prostor v Republiki Sloveniji;
• kadar bi izdajatelj radijskega ali televizijskega programa s pridobitvijo deleža ustvaril prevladujoč položaj v medijskem prostoru, tako da bi sam ali skupaj z odvisnimi podjetji dosegel več kot 40-odstotno pokritost območja Republike Slovenije s signalom programov, glede na celotno pokritost tega območja z vsemi radijskimi ali televizijskimi programi;
• kadar bi izdajatelj enega ali več splošno-informativnih tiskanih tednikov sam ali prek vpliva na eno ali več odvisnih podjetij s pridobitvijo deleža imel prevladujoč položaj na trgu, tako da bi število prodanih izvodov njegovih dnevnikov preseglo 40-odstotkov vseh prodanih izvodov splošno-informativnih tiskanih dnevnikov v Republiki Sloveniji (Zmed, 58. člen).

Če ministrstvo za kulturo ugotovi obstoj kateregakoli od prej naštetih pogojev potem v smislu zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev soglasje za pridobitev deležev zavrne. Kot lahko vidimo, določbe 58. člena Zmed povzemajo vsaj tri prevladujoča protikoncentracijska modela, ki veljajo v državah članicah EU. To pomeni, da je omejevanje koncentracije, sicer težko, če natančnih meril ni, vendar ga je mogoče določati na osnovi pogojev, ki jih postavlja 58. člen Zmed.

Kljub pomanjkanju natančnih meril je ministrstvo za kulturo februarja 2002 odločilo o prvi prošnji na temelju 58. člena Zmed. Tako je na vlogo KBM Infonda o povečevanju deleža v Večeru odločilo, da mu soglasja ne izda, če ne proda »odvečne« deleže v Radiotednik Ptuj. Takratni državni sekretar na ministrstvu za kulturo je povedal, da »zakon jasno omejuje navzkrižno lastništvo med televizijskimi, radijskimi postajami in dnevnim splošno-informativnim tiskom. Soglasja torej ne moremo dati, če ima nekdo 30-odstotni delež v dnevniku, ne more imeti še 30-odstotkov radijske postaje.« (Finance, 1. 2. 2002) Nekdanja Kmečka družba je v zadnjih petih letih usmerjala svoje naložbe v lastništvo medijev, predvsem nekdanjih lokalnih nekomercialnih postaj: Radio Brežice, Radio Kranj, Koroški radio in Radio Sora. V zvezi z očitkom o kršenju predpisov pri nakupu petine radia Štajerski val je direktor Kmečke družbe na začetku leta 2000 poudaril, da bi na morebitna zakonska neskladja moral opozarjati prodajalec, v tem primeru razvojna družba.(GV, 9. 3. 2000)

KD Holding18 ima več kot 20-odstotne lastniške deleže v Koroškem Radiu, Radiu Kranj, Radiu Posavje19, Radiu Štajerski val in Radiu Sora. Krekova družba naj bi že prodala svoje deleže v regionalnih radijskih postajah, podobno naj bi storil tudi KBM Infond s svojim tretjinskim deležem v Radio tedniku Ptuj.

Če sledimo argumentaciji kulturnega ministrstva v primeru KBM Infonda in Radiotednika Ptuj, da zakon omejuje navzkrižno lastništvo med splošno informativnim tiskom in radijskimi in televizijskimi postajami, potem so lastniški deleži v medijih, ki jih ima KD Holding sporni. KD Holding ima nekaj več kot 25-odstotni delež v Dnevniku in od 30 do 100-odstotni delež v šestih (sedmih) radijskih postajah. Potrebno dodati, da gre za tipičen primer navzkrižne in deloma tudi vertikalne koncentracije, ker ima KD Holding še 77-odstotni delež v Ljubljanskih kinematografih (je lastnik hčerinskega podjetja Kolosej Kinematografi), 57-odstotni delež v Kinematografih Maribor in po tretjinske deleže v Kinopodjetju Kranj in Mestnem kinu Ptuj.

Sporen je tudi lastniški delež Krekove družbe, 25,6-odstotne lastnice Dela in obenem 29,8-odstotne lastnice TV3. Junija 2002 so se pojavile prve govorice o možni zamenjavi lastniških deležev v Dnevniku in Delu med DZS in Krekovo družbo. Predsednik Nadzornega sveta Krekove družbe je izjavil, da je »ideja o menjavi možna«, predsednik uprave DZS pa, da ima z Dnevnikom »resne in dolgoročne namene«. (Finance, 26. 6. 2002) Sodelovanje DZS in Krekove družbe pa naj bi bilo prisotno tudi pri TV3. DZS »naj bi pomagal pri reševanju likvidnostnih težav TV3« in bi »tako dobil možnost za lastniško udeležbo v tej televiziji. (Finance, 26. 6. 2002) V istem članku novinarka ugotavlja, da se v primeru možnega nakupa TV3 s strani DZS »pojavi težava, saj po zakonu navzkrižno lastništvo ni možno oz. lastnik tiskanega medija ne more imeti deleža v elektronskem mediju in obratno«. Problem je, da sporno navzkrižno lastništvo po 56. členu Zmed že obstaja pri lastniških deležih Krekove družbe. Zanimanje za nakup deleža v TV 3 kaže tudi hrvaška TV Nova, ki z njimi že programsko sodeluje.

Lastniška sestava Dela20 se od leta 2000 ni bistveno spremenila, povečal se je predvsem delež Jurija Apiha (sedanjega predsednika uprave), Delo je tudi kupilo delež v Gorenjskem glasu in se potegovalo za nakup deležev v Primorskih novicah in Radiu Tednik Ptuj. Bolj zapletene so povezave med družbami Delo prodaja, Delo TČR in Delo Revije, v katere so vpletene tudi časopisne hiše (Večer in Mladina21) in lastniki medijskih deležev (Infond, Factor banka), Zoran Trojar, nekdanji direktor Mladine, pa je od 1. 10. 2002 novi direktor trženja na Delu.

V zadnjih dveh letih se je najbolj spremenila lastniška sestava Večera. Mali delničarji, ki so konec leta 2000 imeli v svoji lasti 24-odstotni delež, so svoje delnice večinoma prodali. Največji lastniki Večera so tako Infond holding, tiskarna Leykam, Probanka, SOD, Delo prodaja in DZS. Od leta 2000 se je zmanjšal delež malih delničarjev, umaknil se je Talum, bistvene deleže pa so pridobili Leykam, Probanka, Delo prodaja in DZS. Infond ID, investicjska družba, povezana z Infond holdingom, je tudi lastnik 30 % Radia Tednik Ptuj22 (sem sodita Radio Ptuj in Ptujski tednik), katerega 10-odstotni delež trenutno prodaja SOD.23

Največji lastniki Dnevnika so DZS (43,04 %), KD Holding (25,73 %), G.Loc (18 %), Kapitalska družba (10,11 %), Rent A (8 %) in Večer (6,25 %). Dnevnik pa je lastnik osem odstotkov Primorskih novic in 5,23 odstotka DZS. Med lastniki Dnevnika sta podjetja G.Loc in Rent A interesno povezani z večinskim lastnikom DZS. Podjetje G.Loc (trgovina in storitve, d. o. o.) je leta 1995 ustanovil Marko Ignjić in je danes tretji največji lastnik Dnevnika. Po izjavah njegovega lastnika namerava podjetje še povečevati svoj delež v DZS, »saj družba odlično posluje in se širi tudi zunaj slovenskih meja«. (Finance, 23. 8. 2002) Zgodba o podjetju Rent A pa kaže na zapletenost ugotavljanja navidezno nepovezanih, dejansko pa povezanih oseb, ki imajo lastništva v medijih. Podjetje je ustanovil Ivan Hozjan, od novembra 2001 tudi pomočnik direktorja Cankarjeve založbe (ki je v 40-odstotni lasti DZS). Avgusta 2002 je časnik Finance pregledal lastništvo in zgodovino trgovanja z nekaterimi večjimi družbami ter ugotovili obstoj kar nekaj verjetnih parkirišč delnic oz. podjetij pri katerih končni imetniki začasno skrijejo svoje delnice. (Finance, 19. 8. 2002) Kaj so parkirišča? To so družbe pri katerih podjetje, ki ima pri neki družbi (tarči) dolgoročni interes shrani oz. parkira delnice, tarče za določen čas. V tem času namerava podjetje z dolgoročnim interesom urediti morebitne zaplete oz. pripraviti teren za neposredno osvojitev. Po vsej verjetnosti je podjetje Rent A parkirišče, pri katerem je večinski lastnik Dnevnika DZS parkiral svoje delnice. Ko je Slovenska odškodninska družba (SOD) prodajala svoj osem odstotni delež v Dnevniku je morala založba DZS, ki je že imela 43 odstotkov Dnevnika, »odvečnih« osem odstotkov nekje začasno shraniti. Če DZS tega ne bi storil bi postal 51-odstotni lastnik Dnevnika, za kar bi moral pridobiti dovoljenje urada za varstvo konkurence. Rent A tako svoj delež najverjetneje hrani do »pravega trenutka«. Podjetje Rent A po črki zakona ni povezano z DZS, sta si pa družbi zelo blizu. Predsednik uprave DZS je tudi pritrdil, »da je mogoče, da bo DZS nekoč delež od Rent A pridobil nazaj«. (Finance, 23. 5. 2002) Zgodba o poslovnem sodelovanju med DZS in Rent A se tukaj ne konča. Po nakupu Dnevnika naj bi Hozjan podjetje Rent A24 prodal Turističnemu podjetju Portorož, katerega solastnik je bil tako kot tudi Marine Portorož, DZS. DZS je potem portoroški družbi prodal Termam Čatež, ki pa so se dokapitalizirale. Pri tem je DZS postal petinski lastnik Term, vmes pa je spet na pomoč priskočil Rent A. Ta je bil nekaj časa 4,9-odstotni lastnik Term. Konec avgusta 2002 je tako DZS imel 43-odstotkov Dnevnika, 13-odstotkov Turističnega podjetja Portorož in 20-odstotkov Term Čatež. Terme Čatež pa so imele 50,7-odstotkov Turističnega podjetja Portorož in 73,44-odstotkov Marine Portorož. V Marini Portorož, ki ima 10,4-odstotkov DZS, sta po podatkih iz sodnega registra na dan 21. 10. 2002 kot zastopnika (prokurista) vpisana (vpis 9. 4. 2002) predsednik uprave DZS in Borut Mokrovič (vpis 18. 6. 2002) v tem času član nadzornega sveta DZS, danes pa predsednik uprave Term Čatež.

Ivan Hozjan je bil pred leti direktor (izbrisan je bil iz sodnega registra decembra 1996) podjetja Finmedia, ki so ga januarja 1999 pripojili DZS. V Finmedii je Hozjana na mestu direktorja nasledil Marjan Božnik (danes član nadzornega sveta DZS in član uprave Dela Prodaje). Med člani sveta Finmedie so bili tudi Davorin Sadar (odpoklican septembra 1997), Jože Mermal (predsednik uprave BTC), Mojmir Ocvirk (lastnik oglaševalske agencije in član nadzornega sveta DZS) ter Žiga Jelenc (ki je avgusta 2002 postal član nadzornega sveta DZS namesto Mokrovič Boruta, ki je postal predsednik uprave Term Čatež).

Junija 2002 so Finance (5. 6. 2002) poročale o medsebojnih obtožbah med predsednikom uprave DZS in zdajšnjim predsednikom nadzornega sveta Istrabenza (nekdanjim predsednikom uprave) Jankom Kosminom. Kosmina je trdil, da je »DZS pozabil na obljubo in Marino Portorož namesto Istrabenzu prodal Termam Čatež ne glede na to, da so za delnico ponujali 3.000 sit več«. Petan pa je Kosmino obtožil, da mu je pred leti »dal roko pred odvetniki za prodajo okoli 1,85 milijarde vrednega deleža v Simobilu«, ki ga je potem za osem milijardi tolarjev prodal Mobilkomu. (Finance, 5. 6. 2002) Nakupi in prodaje lastniških deležev povezanih podjetij se običajno dogajajo neposredno pred sejami skupščin delničarjev, na katerih se odloča o delitvi bilančnega dobička in nagradam upravi in članom nadzornega sveta. Tako so delničarji Dnevnika na svoji skupščini maja 2002 odločali o delitvi bilančnega dobička za leto 2001. Podjetje Rent A bi dobilo približno 10,6 milijona tolarjev dividend. (Finance, 23. 5. 2002) Konec junija 2002 pa je bila skupščina delničarjev Term Čatež, na kateri so tudi razpravljali o delitvi bilančnega dobička. Od 489,7 milijonov tolarjev bilančnega dobička naj bi 220,5 milijona namenili za dividende delničarjem, 30,7 milijona za nagrade upravi in menedžmentu in 10,2 milijona tolarjev članom nadzornega sveta. (Finance, 3. 6. 2002) Za razliko od KD Holdinga, ki svoje medijske lastniške deleže koncentrira z nakupi deležev radijskih postaj in kinematografov, je DZS svojo poslovno dejavnost usmeril na nakup slovenskih založb. DZS je konec leta 1999 postala večinski, 75-odstotni lastnik Založbe Obzorja Maribor (ZOM). Potem je DZS začela z prevzemanjem Cankarjeve založbe (CZ). Maja 2002 je direktor Cankarjeve založbe (in obenem lastnik dveh odstotkov delnic CZ) iz sklada lastnih delnic prodal sedem odstotni delež založbe svojemu pomočniku. S to prodajo je »tabor DZS« pridobil 49,8-odstotni delež Cankarjeve založbe. (Finance, 23. 5. 2002) S tem so onemogočili prevzem drugemu največjemu delničarju Cankarjeve založbe, pidu Zvon ena ( gre za pid Krekove družbe, ki ima 26-odstotni delež Dela in 29,8 odstotni delež TV3).

Hozjan naj bi za svoj sedem odstotni delež v CZ plačal 49 milijonov tolarjev (najel naj bi 300.000 evrov posojila) manj kot je za to ponujala Krekova družba. (Finance, 5. 6. 2002) Ljubljansko okrožno sodišče pa je konec maja 2002 izdalo začasno odredbo po kateri Hozjan ne sme razpolagati s svojim lastniškim deležem v CZ. (Finance, 3. 6. 2002) In kakšne so posledice združevanja na področju slovenskega založništva? DZS je v tem času zaradi »ekonomskih razlogov« ukinil eno najuglednejših slovenskih knjižnih zbirk Zbrana dela slovenskih pisateljev, finančno uničil Založbo Obzorja Maribor, na tla spravil Cankarjevo založbo in sredi aprila 2002 prenehal prodajati knjige založbe Mladinska knjiga, ki je nekaj časa bila njegova »tarča«. V »založniško vojno« je posegla tudi ministrica za kulturo, ki se je konec maja 2002 sestala s predsednikom uprave DZS in direktorjem Mladinske knjige. (Delo, 31. 5. 2002) Dogodki na založniškem področju so presenetljivo podobni načinom, kako so na začetku 90. let tuje korporacije najprej kupovale in potem uničevale založbe v državah Vzhodne in Srednje Evrope. Obstaja pa ena bistvena razlika. V vzhodni in srednji Evropi so tuje korporacije najprej ukinjale neprofitne založniške programe in na koncu uničile lokalne založbe in založnike kako (da bi?) bi onemogočile kakršno koli konkurenco. Posledica prevladujočega položaja na trgu je imela za posledico zmanjševanje števila novo tiskanih naslovov (predvsem manjše število naslovov domačih avtorjev), podpiranje komercialne založniške dejavnosti (večji poudarek na prevajanju komercialnih avtorjev), agresivna promocija, ki so jo lahko podpirali z oglaševanjem v ostalih medijih (navzkrižna lastništva v časopisih, radijskih in televizijskih programih ter filmskih studiih in produkcijskih hišah). V slovenskem primeru pa DZS z nakupovanjem založb pridobiva kapital za naložbe, ki z založništvom in konec koncev z mediji nimajo nobene povezave.

DZS je razen na založniškem področju nakupoval deleže v radijskih postajah. Na začetku leta 2001 je DZS imel lastniške deleže v petih radijskih postajah – Poslovnem valu, Radiu SPK, Notranjskem valu, Radiu Sevnica in Radiu Brežice. Po podatkih iz sodnega registra se je prodaja in nakup deležev in navzkrižno povezovanje v NTR, Radiu Brežice in Radiu Sevnica dogajala aprila 2001. Tako so v NTR vstopili Radio Brežice, Radio Sevnica, Radio Morje Audio Studio (zdaj v lasti podjetja Forcom) in Tehniška založba Slovenije. V Radio Sevnica sta vstopili občina Sevnica, Radio Brežice (decembra 2001 je z dokapitalizacijo postal večinski lastnik) in Radio Morje Audio Studio. V Radiu Brežice pa sta največja lastnika postala občina Brežice, Radio Morje Audio Studio, KD holding, DZS in komunalno podjetje Kostak. Lastnik Poslovnega vala in Radia SPK pa je postalo podjetje Forcom.25 Podjetje Forcom je ustanovilo podjetje GBS Systems, katerega lastnik je Robert Alujevič. Alujevič je tudi direktor podjetja Manda, d. o. o., kateremu je junija 2002 DZS prodal svoj lastniški delež v Založbi Obzorja Maribor. Predsednik uprave DZS je povezan tudi z radijsko »mrežo« Quadrum – Optimedia. Soproga predsednika uprave DZS ima deset odstotni delež v podjetju Optimedia, ki trži oglasni prostor na 17 radijskih postajah,26 podjetju Belvi media in PetPet prek katerega je tudi neposredno lastniško udeležena v treh radijskih postajah in je hkrati članica nadzornega sveta Probanke (lastnice 15,13-odstotnega deleža Večera in lastniškega deleža v Radiu Salomon in Radiu Veseljak).

Začetek septembra 2002 je KBM Infond prodal svoj 40 odstotni delež v Delu Prodaji (zaradi domnevne uskladitve z določbami o omejevanju koncentracije iz Zmed). Kupec naj bi bil zelo blizu DZS in Mercatorju oziroma naj bi bil kar DZS sam (Finance, 12.9.2002). Tako so največji lastniki Dela Prodaje Banka Celje (24,4%), Hypo Alpe-Adria Consultants (14,4%), Factor banka (11,5%) in SOD (10%). Približno dve petini delnic (prej v lasti KBM Infond) naj bi bile parkirane pri neznanih lastnikih in bodo sčasoma preknjižene na novega lastnika. Začetek novembra 2002 pa je nadzorni svet Dela prodaje imenoval za člana uprave nekdanjega izvršnega direktorja DZS Marjana Božnika. Božnik zanika, da bi bilo njegovo imenovanje za člana uprave kakorkoli povezano z morebitnim prevzemom Dela prodaje oz. »da DZS ne bo dal ponudbe za prevzem Dela Prodaje« (Finance, 4. 11. 2002). Predsednik uprave DZS pa je za medije nedosegljiv. Istočasno v »svojem« časopisu v obširnem intervjuju razlaga nadaljnjo politiko razvoja DZS (Dnevnik, 19. 10. 2002). Odločno zanika pisanje Dela o prodaji lastniškega deleža DZS v Dnevniku oziroma o zamenjavi delnic z Krekovo družbo. Dodaja tudi, da se je DZS povsem odpovedal poskusnemu vstopu v radijske postaje. Po njegovem mnenju je »kapitalsko zadeva premajhna, po drugi strani pa zakonodaja strogo prepoveduje lastniške deleže v različnih zvrsteh medijev« (Dnevnik, 19. 10. 2002). Zakon o medijih pa omejitve navzkrižnega lastništva v medijih razširja tudi na povezane osebe. Za povezane osebe tako štejejo osebe, ki so med seboj upravljalsko, kapitalsko ali drugače povezane. V konkretnem primeru gre za povezane osebe, ki so povezane z zakonsko zvezo ali izvenzakonsko skupnostjo ter kot člani uprave ali nadzornega sveta (lastniški deleži soproge predsednika uprave DZS v radijskih postajah).

DZS pa nadaljuje svoje nakupe na medijskem področju. Po navedbah v Financah (Finance, 8. 11. 2002) naj bi Dnevnik (ki je 43 odstotkov v lasti DZS) v kratkem pridobil 25,3 - odstotni lastniški delež Mladine. Po besedah direktorja Mladine »večinsko lastništvo podjetja ostaja še vedno trdno v rokah zaposlenih«. Če seštejemo deleže dveh največjih Mladininih lastnikov Tanje Kralj, Marka Novaka in Dela TČR vidimo, da njihov delež presega petdeset odstotkov. Če ta izjava drži, potem vsaj eden od teh treh lastnikov parkira delnice zaposlenih za nedoločen čas. 339 delnic Mladine, ki naj bi jih kupil DZS ustreza lastniškem deležu Tanje Kralj. Podatki o spremembah lastniških deležev v Mladini niso dostopni javnosti ker, kot navaja direktor, gre za zaprto delniško družbo, ki jo ne zavezujejo zakonski predpisi o razkrivanju lastniških razmerij (Finance, 8. 11. 2002). Opozorili bi, da Mladino kot vse ostale izdajatelje zavezujejo določbe 14. člena (o spremembah lastniških ali upravljalskih deležev je potrebno najkasneje v 15 dneh obvestiti ministrstvo za kulturo) in 64. člena Zmed (obvezna objava podatkov o več kot pet odsotnih lastniških deležih v UL RS). DZS naj bi imel nakup deleža v Mladini za portfeljsko naložbo in glede na lastništvo tudi Dnevnika bo po vsej verjetnosti iskal sinergijske učinke. Vprašanje je kako bo na to reagiralo ministrstvo za kulturo. Zmed v 56. členu omejuje navzkrižno lastništvo enega izdajatelja v drugem na dvajset odstotkov. Za pridobitev večjega deleža pa mora izdajatelj pridobiti predhodno soglasje ministrstva za kulturo (Zmed, 58. člen).

Da bi lahko ugotavljali koncentracijo, moramo vedeti kdo so medijski lastniki oz. kakšne lastniške deleže imajo v posameznih medijih, če gre za ugotavljanje navzkrižnega lastništva. Zakon o javnih glasilih je določal, da morajo mediji na začetku vsakega koledarskega leta objaviti v Uradnem listu RS podatke o virih financiranja, ime in priimek fizične osebe oz. firmo in sedež pravne osebe, ki ima v lasti več kot deset odstotkov kapitala oziroma nad deset odstotkov upravljavskih pravic, ter ime in priimek članov organa upravljanja oz. uprave in nadzornega sveta izdajatelja, spremembe teh podatkov pa priglasiti najpozneje 15 dni po njihovem nastanku (ZJG, 42. člen). Glede na to, da zakon v primeru nespoštovanja določb tega člena ni navajal sankcij, nobeden od izdajateljev ni nikoli objavil teh podatkov v času veljavnosti tega zakona. Zakon o medijih pa od izdajateljev zahteva, da morajo pri vpisu v razvid medijev priglasiti (med ostalim) vire in način financiranja ter podatke o osebah, ki imajo najmanj pet odstotni lastniški ali upravljavski delež oz. delež glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja splošno-informativnega tiskanega dnevnika in tednika ter radijskega in televizijskega programa (Zmed, 12. člen). Zakon določa tudi, da mora izdajatelj o spremembi teh podatkov obvestiti ministrstvo za kulturo v petnajstih dneh od nastanka spremembe (Zmed, 14. člen). Da bi zagotovili preglednost nad upravljanjem medijev, Zmed določa tudi, da mora izdajatelj vsako leto najpozneje do konca februarja objaviti v Uradnem listu RS podatke o fizičnih ali pravnih osebah, ki imajo v izdajatelju najmanj pet odstotni lastniški delež kapitala ali najmanj pet odstotni delež upravljavskih oz. glasovalnih pravic. Spremembe teh podatkov pa mora izdajatelj sporočiti UL RS najpozneje v 30 dneh od njihovega nastanka (Zmed, 64. člen). Razen redkih izdajateljev, ki so spoštovali omenjene določbe uradnih objav, (večji del v različne mreže povezanih radijskih postaj je podatke objavilo šele julija) večina medijev tega ni naredila. Za razliko od ZJG, ki za kršitve zakonskega določila o preglednosti lastniških deležev ni poznal sankcij, jih Zmed obravnava kot prekrške, za katere je določena denarna kazen. Za kršitev 14. člena Zmed (obveščanje o spremembah pri vpisu v razvid medijev) je zagrožena denarna kazen najmanj 500.000 tolarjev za pravno osebo in 120.000 tolarjev za fizično osebo (Zmed, 145. člen). Če izdajatelj ne spoštuje določbe 64. člena (objava podatkov o lastniških deležih in spremembe le-teh) se za ta prekršek kaznuje izdajatelj-pravna oseba z denarno kaznijo najmanj 2,000.000 tolarjev, odgovorna oseba izdajatelja-pravne osebe z najmanj 300.000 tolarjev in izdajatelj – fizična oseba z najmanj 90.000 tolarjev (Zmed, 132. člen). Upravni in inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona izvaja ministrstvo za kulturo (Zmed, 108. člen) oz. natančno medijski inšpektor pri omenjenem ministrstvu. Pregled objav po 64. členu Zmed v UL RS pa kaže, da večina izdajateljev teh določil zakona ne spoštuje. Tudi Zakon o telekomunikacijah (Ztel) za imetnike odločb o dodelitvi radijskih frekvenc določa, da so Agenciji v roku 30 dni od nastale spremembe dolžni sporočiti: spremembo v sodnem registru, davčnem registru, pravno nasledstvo in uvedbo stečajnega ali likvidacijskega postopka za pravne osebe, spremembo v registru na upravni enoti, davčnem registru in prenehanje obstoja za samostojne podjetnike, ter spremembo naslova in smrt fizične osebe (Ztel, 47. člen). Kako je potem možno, da je v razvid medijev kot izdajatelj radijskega programa vpisana oseba, ki je že dve leti mrtva?

Pregled lastniških povezav slovenskih splošnoinformativnih dnevnikov kaže, da sta razen KD holdinga, Krekove družbe, KBM Infonda in DZS, največja lastnika v slovenskih medijih dva paradržavnega sklada: Kapitalska družba (KAD) in Slovenska odškodninska družba (SOD). KAD ima lastniške deleže v Dnevniku (10,11 %), DZS (5,7 %), Delu (5,7 %) in dveh radijskih postajah – Štajerski val (10,01 %) in Radio Triglav (9,48 %). SOD ima lastniške deleže v Delu (11,71 %), Večeru (10 %), Delu Prodaja (10 %), Delu Revije (10 %)27, DZS (7,4 %), Gospodarskem vestniku (8,19 %) ter devetih radijskih postajah – Radio Sora (26,15 %), Radio Trbovlje (9,99 %), Studio D (10 %), Radio Triglav (9,48 %), Radio Štajerski val (10,01 %), Radio Brežice (9,99 %), Radio Kranj (10 %), Radio Tednik Ptuj (10 %) in Radio Murski Val. Oba sklada (skupaj s Slovensko razvojno družbo), ki sta bila ustanovljena v času privatizacije slovenskih podjetij, sta dejansko največja medijska lastnika. Tako je država, ki neposredno vpliva na poslovno politiko KAD in SOD, po desetletju privatizacije še naprej največji medijski lastnik.V preteklosti se je že dogajalo, da so prav prodaje lastniških deležev v medijih KAD in SOD bistveno vplivala na koncentracijo medijske lastnine pri posameznem lastniku.28

Med navzkrižnimi lastniškimi povezavami je potrebno omeniti še Gospodarski vestnik in Finance. Gospodarski vestnik je 50-odstotni lastnik Financ (48-odstotkov ima švedski partner Dagens Industri medijske korporacije Bonnier Group), največji lastniki Gospodarskega vestnika pa so Nevis, d. o. o. (40,37 %) in Bonnier Affarsinformation Holding Ab (28,8 %).29 Podjetje Nevis, d. o. o. je junija 2001 ustanovilo sedem fizičnih oseb z ustanovitvenim kapitalom v višini 2,1 milijona tolarjev.30 Šest lastnikov podjetja Nevis, d. o. o. imajo kot fizične osebe obenem lastniške deleže v Gospodarskem vestniku. Če njihove lastniške deleže (10,08 %) seštejemo z deležem podjetja Nevis, d. o. o. (40, 37 %), potem ima skupina šestih povezanih oseb več kot petdeset odstotni (50,46 %) delež Gospodarskega vestnika.

Lastniške povezave med slovenskimi mediji so samo ena razsežnost prerazporejanja in koncentracije vpliva in moči. Da bi lahko razumeli kakšno moč imajo sedanji medijski lastniki, je potrebno pogledati, kdo sedi v njihovih nadzornih svetih. Med nadzorniki treh slovenskih dnevnikov sedijo predsedniki uprav največjih slovenskih podjetij, ki so hkrati največji oglaševalci, lastniki oglaševalskih agencij, predsedniki uprav ali nadzornih svetov največjih bank. Tako je medijska moč ozko povezana z ekonomsko močjo in seveda, na prvi pogled nevidno, ampak prisotno politično močjo.

V nadzornem svetu Dnevnika sedijo kot predsednik Bojan Petan (predsednik uprave DZS kot največjega lastnika, ki sedi tudi v nadzornem svetu Term Čatež) in člani Dejan Kovač, Marjan Božnik (nekdanji izvršni direktor v DZS in od novembra 2002 tudi član uprave Dela Prodaje), Milan Koželj, Milan Kneževič (predsednik nadzornega sveta KD Investments, družbe za upravljanje, član nadzornega sveta KD skupine in član nadzornega sveta Kolinske) in Mojmir Ocvirk (lastnik ene od največjih oglaševalskih agencij – Agencija Imelda). Direktor časopisnega podjetja Dnevnik Branko Pavlin pa je obenem član nadzornega sveta Gorenja. V Delu so člani nadzornega sveta Aleksandar Bratina, Milan Gerič (predsednik uprave Krekove družbe), Miran Koren, Jože Lenič (predsednik uprave Kapitalske družbe, član nadzornega sveta Leka, Save, Nove Ljubljanske banke in Banke Domžale ), Tone Turnšek (predsednik uprave Pivovarne Laško, izvoljen kot predstavnik Slovenske odškodninske družbe in član nadzornega sveta Banke Celje) in Boris Zakrajšek kot predsednik (nekdanji član uprave NLB, član nadzornega sveta družbe za upravljanje Maksima in predsednik nadzornega sveta SCT). V Večeru so v nadzornem svetu kot predsednik dr. Jože Glogovšek31 (ki je nekaj časa bil predsednik nadzornega sveta Večera, predsednik uprave NKBM in član nadzornega sveta DZS), Tone Vogrinec, Bojan Rajtmajer (direktor OISS Slovenija)32, Majda Ploj in Borko De Corti. Konec avgusta 2002 sta v nadzornem svetu DZS Jožeta Glogovška in Boruta Mokroviča (ki je postal predsednik uprave Term Čatež in je hkrati član nadzornega sveta Triglav DZU in predstavnik delničarjev v Zavarovalnici Triglav) zamenjala Aleksander Topolovšek in Žiga Jelenc (nekdanji član nadzornega sveta Finmedia). Predsednik uprave BTC (z občutnim lastniškim deležem) je član nadzornega sveta Delo Prodaja in Zavarovalnice Triglav, Jože Stanič predsednik uprave Gorenja, pa član nadzornega sveta frankfurtske banke LHB, Banke Celje (ki je 24,4 odstotna lastnica Dela Prodaje), Slovenske izvozne družbe in Petrola je hkrati član sveta RTVS, predlagan s strani združenja delodajalcev.

Struktura nadzornih svetov slovenskih dnevnikov pa je podobna strukturi nadzornih svetov njihovih največjih lastnikov. Ekonomsko in politično moč nadzornikov slovenskih dnevnikov nadzorujejo enako ekonomsko in politično močni, predvsem pa kapitalsko in interesno povezani nadzorniki medijskih lastnikov.

Če so lastniška razmerja v splošnoinformativnih dnevnikih in televizijskih postajah razmeroma ustaljena, celo znana, tega ne moremo reči za radijske postaje. Prav radijske postaje so mediji, ki se posledic privatizacije in pomanjkanja strategije niso nikoli zares otresle. Frekvence so lastnikom podeljevali po merilih, ki so prej temeljila na osebnih poznanstvih in političnih zvezah kot vnaprej postavljenih merilih. Nekaj nelegalno rešenih primerov iz obdobja 1992–1993 čaka na sodni razplet še danes.

Od leta 1991 pa do ustanovitve Sveta za radiodifuzijo leta 1994 je upravljanje z radiodifuznimi frekvencami izvajala Uprava RS za telekomunikacije. Do uveljavitve Zakona o javnih glasilih (23. 4. 1994) je uprava izdala 86 dovoljenj za televizijske difuzne radijske postaje in to 19 pomembnih frekvenc (4 za RTV Slovenija in 2 za nekomercialne televizijske postaje in 13 za komercialne televizijske postaje) in 67 manj pomembnih frekvenc (od tega 64 za RTV Slovenija in 3 za komercialne televizijske postaje). V istem obdobju je Uprava izdala 56 dovoljenj za zvokovne difuzne radijske postaje in to 29 pomembnih frekvenc (od tega 8 za RTV Slovenija, 6 za lokalne nekomercialne in 15 za komercialne radijske programe) ter 27 manj pomembnih frekvenc (10 za RTV Slovenija, 3 za lokalne nekomercialne in 14 za lokalne komercialne radijske postaje). Iz teh podatkov lahko vidimo, da je Uprava še pred uveljavitvijo Zakona o javnih glasilih in pred ustanovitvijo Sveta za radiodifuzijo razdelila več kot 90-odstotkov razpoložljivih frekvenc, zlasti tistih pomembnih. (Poročilo Sveta za radiodifuzijo, Poročevalec, št. 78, 1997)

Od januarja 1995 do januarja 1997 je na predlog Sveta za radiodifuzijo podeljeno 23 frekvenc (od tega so tri podaljšane) za radijske programe. Leta 1997 je Svet odločil o 22 predlogih (deset podaljšanj in ena obnovitev) za dodelitev pravice uporabe radiodifuznih kanalov za radijske programe. (Poročevalec, št. 22, 1998) Leta 1998 je Svet predlagal dodelitev radijskih dovoljenj za 15 novih radijskih programov, z lokalnim pokrivanjem.33 V vseh primerih je bila za odločitev Sveta bistvena ocena, da program pomeni vsebinsko dopolnitev oz. bogatitev obstoječe programske ponudbe na tem območju, predvsem z lokalnimi vsebinami, določeno tematsko usmeritvijo ali pa z drugačno glasbeno ponudbo. (Poročevalec, 1998, Priloga 1, Ocena stanja na področju uporabe radiodifuznih kanalov). Leta 1998 je Svet predlagal Upravi 25 predlogov za dodelitev pravice uporabe radiodifuznega kanala za oddajanje radijskega programa. Pri podeljevanju frekvenc se je Svet soočil z vprašanjem ali nadzorovati število programov v posameznih okoljih ali prepustiti selekcijo v celoti konkurenci trga? Svet je ugotovil nadaljnje naraščanje interesa po ustanavljanju novih radijskih postaj, kar traja že več let. Svet je na podlagi analiz ocenil, da je radijski trg predvsem v urbanih okoljih v večini Slovenije že zasičen (predvsem Maribor, Ljubljana, Novo mesto, Celje). Kljub temu pa, kot je ugotovil, Uprava RS za telekomunikacije razpisuje nove proste frekvence prav na teh območjih, čemur Svet odločno nasprotuje. (Poročevalec, št. 24, 2000) V letu 2000 je to svojo ugotovitev še enkrat ponovil in dodal, da so se na radijskem trgu že začeli kazati učinki zasičenosti, saj je v letu 2000 prišlo do lastniškega in programskega povezovanja med postajami (Radio Gama MM, prevzem Radia Radlje s strani skupine lastnikov Radia Plus, povezave istega radia z Radiem Ton), razmere ob koncu leta 2000 pa kažejo na to, da se bo trend prodaje postaj v letu 2001 še stopnjeval. (Poročevalec, št. 19, 2001). Pregled podeljenih frekvenc od leta 1995 do maja 2001 (ko je Svet po merilih ZJG podelil zadnje frekvence) kaže na to, da je večina novih lastnikov kmalu po pridobitvi frekvenc pristala v eni od radijskih »mrež« in s tem opustila programsko zasnovo, na osnovi katere je pridobila frekvenco.

O pravih radijskih mrežah – mrežah, kakršne opredeljuje Zmed – ne moremo govoriti, ker jih v Sloveniji zaenkrat ni. Izdajatelji radijskih in televizijskih programov se lahko združijo v mrežo pod naslednjimi pogoji:

• da vsak od povezanih izdajateljev oddaja na območju, za katerega mu je bilo izdano radijsko dovoljenje, najmanj dve uri programa lastne produkcije dnevno;
• da vsak od povezanih izdajateljev pridobi predhodno soglasje Agencije, če bi se zaradi povezovanja v mrežo bistveno spremenila njegova programska zasnova;
• da povezani izdajatelji oblikujejo skupno programsko zasnovo in pisni pravni akt o načinu njenega izvajanja ter oba dokumenta pošljejo ministrstvu za kulturo zaradi vpisa v razvid;
• da povezani izdajatelji s posebnim aktom imenujejo odgovornega urednika skupnega programa, ki odgovarja za razširjanje programskih vsebin v skladu s tem zakonom, in akt o imenovanju pošljejo ministrstvu za kulturo v 15 dneh pred začetkom delovanja mreže. (Zmed, 83. člen)

Zmed je predvidel tudi, da morajo tisti, ki so že na nek način povezani v programsko mrežo, najpozneje do konca avgusta 2001 poslati ministrstvu za kulturo skupno programsko zasnovo, pisni pravni akt o načinu njenega izvajanja ter akt o imenovanju odgovornega urednika skupnega programa. (Zmed, 156. člen) Zakon torej izrecno govori o programskem povezovanju v mreže in ne kapitalskem oz. lastniškem povezovanju, za katerega veljajo določbe o omejevanju koncentracije.

V primerih, ki jih opisujemo, gre za različne oblike povezovanj: programskih, oglaševalskih in lastniških, ki lahko posegajo v programsko zasnovo, na podlagi katere so radijske postaje sploh pridobile oddajne frekvence.

Na radijskem področju, kot vidimo, deluje šest različnih »mrež«: 24ur novice, Optimedia, Snop, Hollywood Affairs in Airplay Charts (oba Hiša idej) ter ŠKL. Tem mrežam lahko še dodamo »mrežo« Salomon, ki združuje Radio Salomon, Radio Veseljak in RGL. Quadrum je eno pomembnejših podjetij med lastniki radijskih postaj. Leopold Oblak34, direktor podjetja, je potrdil posredno ali neposredno (so)lastništvo v Radiu Antena 1, Radiu Val, Radiu Max, Radiu Orion in Radiu Šport, programsko pa naj bi sodelovali še z Radiem Fantasy, Radiem Portorož, Radiem Top, Radiem Belvi, Radiem Krško, Radiem Klasik, Slovenskim poslovnim valom in Radiem Morje. Quadrum je lastnik 30-odstotnega deleža Optimedie, deleže ima tudi v podjetju Belvi Media in radiu Informativni val. Tomaž Čop, direktor Radia Max in ustanovitelj podjetja Belvi Media, je 40-odstotni lastnik Radia Belvi, Darja Kocmut, vdova Teodorja Kocmuta in dedinja moževega deleža v Radiu Klasik, pa je skupaj z direktorjem Quadruma soustanoviteljica družbe Radio Klasik – Oblak. Direktor Radia Portorož je Tomaž Vodušek, brat Andreja Voduška, ki je direktor Radia Šport in Optimedie ter lastnik Advanced Multimedie, ki ima 30-odstotni delež v Optmedii. Radie Krško, FM in Geoss najdemo v skupni oglaševalski brošuri, ki jo je izdalo podjetje Optimedia, skupaj s še 14 drugimi radijskimi postajami. Podjetje PetPet, ki je v lasti Ade De Costa in Marije Petan35, ima deleže v trojčku Fantasy, Optimedii in Radiu Šport, Forcom36 pa je v razvidu medijev vpisano kot lastnik Radia Morje, Radia SPK in Poslovnega vala. Radio Morje Audio Studio (zdaj v lasti Forcoma) je v sodnem registru zapisano tudi kot lastnik deležev v radiih Sevnica, Brežice in NTR.37 Podjetje Forcom je ustanovilo podjetje GBS Systems38, Robert Alujevič, direktor GBS Systems, pa je izvedel nakup radiev Poslovni val in SPK, prej v lasti DZS. Podjetje Trade Star, katerega lastnik je direktor Quadruma, se nahaja na istem naslovu kot GBS Systems. Na direktorja GBS Systems smo naleteli tudi v zgodbi o prodaji Založbe Obzorja Maribor, ki jo je DZS prodala podjetju Manda, d. o. o., saj je direktor Mande prav Robert Alujevič.

Sredi septembra 2002 je okrožno sodišče v Ljubljani začelo postopek prisilne poravnave v TV3. Nekdanji predsednik uprave TV3 Vojko Golob je novo upravo obtožil, da je »ves denar, ki je prihajal na TV3 odtekal na njihovo podjetje Optimedia« (Finance, 24. 10. 2002). Leopold Oblak eden od lastnikov Optimedie je na Golobove obtožbe odgovoril, »da je Optimedia od konca aprila do 31. maja letos, ko je bil TV3 brez sredstev, njegov račun pa blokiran, za TV3 opravljala storitve in zanje televiziji tudi izdala račun za manipulativne stroške skupaj z DDV. Račun se je pokril z sredstvi oglaševalcev, ki so dolgovali denar TV3« (Finance, 24.10.2002). Med upniki TV3 je tudi Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto (neplačane frekvenčnine) in družba Mobitel, ki naj bi po neuradnih informacijah objavljenih v Financah (4.11.2002) za oglaševanje na TV3 namenila od 130 do 150 milijonov tolarjev. Zakaj toliko sredstev namenjenih oglaševanju v TV programu z tako nizko gledanostjo? Po izjavah Mobitela, »naj bi jim pogodba s TV3 omogočila tudi soustvarjanje oddaj s področja telekomunikacij, s katerimi dosegajo publiko, ki je z drugimi mediji ne bi. Poleg tega se je kombinacija klasičnega oglaševanja in informativnih oddaj izkazala za učinkovitejše sredstvo popularizacije dodatnih storitev«. (Finance, 4. 11. 2002) Odgovorni v Mobitelu bi se morali zavedati, da z omenjeno politiko kršijo kar nekaj členov Zmed:

• naročnik oglasa ne sme vplivati na programsko zasnovo in uredniško neodvisnost medija (Zmed, 50. člen),
• sponzor ne sme vplivati na sponzorirane vsebine in na njihovo razporejanje v programski shemi oz. sponzorirane vsebine ne smejo vzpodbujati prodaje oz. nakupa ali dajanja v najem izdelkov ali storitev sponzorja ali tretje osebe še posebej ne s posebnim predstavljanjem teh izdelkov ali storitev (53. člen),
• prepovedano je prikrito oglaševanje, ki naj bi prepričalo gledalca, da v primeru objave posameznega oglasa ne gre za oglaševalske vsebine (47. člen). V primeru prikritega oglaševanja odgovarjata naročnik objave in odgovorni urednik.

V vseh treh primerih se z denarno kaznijo najmanj 2,500.000 tolarjev kaznuje za prekršek pravna oseba, z 350.000 tolarjev odgovorna oseba izdajatelja in z 100.000 tolarjev izdajatelj – fizična oseba (Zmed, 130. člen).

Pri tem je potrebno dodati, da sedanja programska zasnova TV3 bistveno odstopa od programske zasnove, za katero je pridobil frekvenco – in to je oddajanje družinskega televizijskega programa.

»24ur – radijske novice« so komercialne radijske novice, ki jih od 18. septembra 2000 dalje predvajajo radijske postaje po vsej Sloveniji. Sodelovanje med osrednjo radijsko redakcijo 24ur in lokalnimi radijskimi postajami naj bi bilo obojestransko; osrednja radijska redakcija vsakodnevno lokalnim radijskim postajam posreduje informativni program, lokalni novinarji pa z dobrim poznavanjem lokalne problematike centralno redakcijo oskrbujejo z lokalnimi novicami. Tako naj bi si izmenjevali informacije in programski ter oglasni čas, razen tega pa gre predvsem za promocijo projekta v celoti, tudi povezanih radijskih postaj, ki tako zvišujejo kredibilnost lastnega programa. 24ur imajo izključno pravico do trženja oglasov med samimi novicami in v časovnem obdobju pred in po informativnem blokom, določenem v posameznih pogodbah, kar vpliva tako na programsko zasnovo kot na komercialno uspešnost radijske postaje, ki zelo težko sama trži svoj oglasni prostor, saj oglaševalci raje oglašujejo agencijsko, znotraj teh blokov. Če upoštevamo še odškodninske vsote, ki jih predvidevajo pogodbe, s katerimi obvezujejo radijske postaje v mreži radijskih novic, lahko sklepamo, da ima lahko družba Pro plus na radijske postaje, ki so del »mreže« 24ur, precejšen vpliv.

Okvir skupine Salomon, ki je močna tudi na področju revialnega založništva39, sestavljajo tri podjetja: Algas40, Skok41 in Galop, ki imajo po tretjinski delež v družbi Salomon. Skupina Salomon izdaja dva komercialna radijska programa, Radio Veseljak in Radio Salomon, povezani so tudi z Radiem Glas Ljubljane (RGL), saj je 64,94-odstotni lastnik RGL podjetje SČT, ki je v 68,56-odstotni lasti Salomona, dodatni 9,74-odsotni delež v podjetju pa ima podjetje Salomon 2000. Družbe Galop, Skok in Algas pa tudi med ustanovitelji družbe Ja-bi, ki je lastnica 24,4 % družbe RGL.

»Mreža« SNOP povezuje deset radijskih postaj, ki so po ZJG imele status nekomercialnih programov. Program, ki jih pripravi ena od »članic«, predvajajo v skupni mreži in ga skupno tržijo.

Holywood Affairs in Airplay Charts sta dva primera programskega povezovanja, ki ga v Sloveniji vodijo produkcijske ali marketinške hiše.42 V konkretnem primeru gre za Hišo idej, ki naj bi bila strateško povezana z skupino RTL. Na njihovih spletnih straneh se oglašuje podjetje Simobil, nemogoče pa jih je (neposredno) lastniško povezati.43 Zakon med protikoncentracijske ukrepe uvršča tudi povezovanje med oglaševalsko organizacijo in izdajatelji radijskih in televizijskih programov. Oglaševalska organizacija, katere dejavnost je zbiranje, oblikovanje in posredovanje oglasov, ter fizična ali pravna oseba, ali skupina povezanih oseb, ki ima v kapitalu oz. premoženju te organizacije več kot deset odstotni lastniški delež ali več kakor deset odstotkov upravljavskih oz. glasovalnih pravic ne more biti izdajatelj ali ustanovitelj izdajatelja radijskega oz. televizijskega programa, niti imeti več kot 20-odstotni delež v kapitalu ali 20-odstotni delež upravljavskih oz. glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega ali televizijskega programa. (Zmed, 60. člen) Z denarno kaznijo najmanj 1,500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek oglaševalsko organizacijo ali drugo pravno osebo (250.000 odgovorna oseba), ki ima v premoženju oglaševalske organizacije več kot deset odstotni lastniški delež ali več kot deset odstotkov upravljavskih oz. glasovalnih pravic, če je tudi izdajatelj ali soustanovitelj izdajatelja radijskega ali televizijskega programa. Ali če ima več kot 20-odstotni lastniški delež ali več kot 20-odstotni delež upravljavskih oz. glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja radijskega ali televizijskega programa. (Zmed, 142. člen) Torej je zakon v tem primeru jasen. Če podjetje Optimedia definiramo kakor oglaševalsko organizacijo, potem skozi različne lastniške povezave prek povezanih oseb očitno krši prej omenjene določbe Zmed.

V praksi imamo veliko število radijskih postaj z lastniki, ki se na radijski medij ne spoznajo, hkrati pa jim omejena slišnost in oglaševalski kolač ne zagotavljata preživetja. Tako je lastništvo radijskih postaj zelo razpršeno. Veliko število podjetij, ki so imetniki frekvenc, na prvi pogled ne kažejo na morebitno koncentracijo lastništva v radijskem prostoru. Resnica je ravno nasprotna. Ko smo se prebijali skozi vire, smo odkrili, da je veliko radiev tako ali drugače povezanih – lastniško, oglaševalsko, programsko ali po povezanih osebah. 69 radijskih postaj zato niti približno ne pomeni takega števila dejanskih lastnikov. Večina komercialnih radijskih postaj je v lasti zasebnih lastnikov ali delniških družb, ki o svojem delovanju niso dolžni razkriti veliko podatkov in še objavljeni podatki so pogosto pomanjkljivi. Ko smo med iskanjem naleteli na očitne razlike med podatki, navedenimi v, na primer sodnem registru44, in tistimi, ki smo jih našli v razvidu medijev, odgovornosti za razlike ni želel nihče prevzeti. Na kulturnem ministrstvu, ki vodi medijski razvid, so nam povedali, da vpišejo podatke, ki jih predvideva zakon o medijih, te pa so jim posredovali lastniki medijev, ki s podpisano izjavo zagotavljajo resničnost priglašenih podatkov. Na sodnem registru pravijo podobno – sami le vodijo javno knjigo, samih podatkov pa ne preverjajo. Čeprav bi morali lastniki podjetij, ki so prijavljeni v sodnem registru in razvidu medijev, vse spremembe sporočiti v 15 dneh od nastanka spremembe, kot smo prej omenili (Zmed, 14. in 145. člen) tega ne počnejo, ker se zavedajo, kako malo verjetno je, da bi jih doletele kake sankcije. Ker na sodnem registru podatkov ne preverjajo niti ne opozarjajo ali prijavljajo kršiteljev, ki bi navajali neprave ali zastarele podatke, oz., »ker to postane problem šele v primeru, da začne kdo brskati po podatkih«, je pot tovrstnim praksam široko odprta.

Radijsko področje tako obvladuje razmeroma majhno število oseb in podjetij, ki vsaka na svoj način zaznamujejo radijsko dejavnost. Čeprav je med njimi več razlik kot podobnosti, lahko rečemo, da prav vsi izkoriščajo neurejene razmere, pri spoštovanju zakonov pa niso preveč tankovestni.

Namen našega raziskovanja je bil ugotoviti, kdo so največji lastniki slovenskih medijev, in odgovoriti na vprašanje, ali lastniško povezovanje medijev nasprotuje tistim členom Zmed, ki omejujejo koncentracijo. Na podlagi negativnih izkušenj z regulacijo lastniških deležev v medijih v pretekih letih vsebuje novi zakon o medijih natančna določila (kot so vpis v razvid medijev in objava podatkov in sprememb v Uradnem listu RS), ki da bodo zagotovila transparentnost lastništva nad mediji v Sloveniji.

Žal javno dostopni podatki o lastniških deležih v medijih niti približno ne odsevajo dejanskega stanja. Medije prodajajo in kupujejo, spreminjajo se lastniki, novinarji o tem poročajo, uradni podatki pa ostajajo nespremenjeni.

Slovenski splošnoinformativni dnevniki imajo na prvi pogled dokaj razpršeno lastniško strukturo. Navidezno veliko število nepovezanih lastnikov je v resnici majhno število kapitalsko in upravljavsko povezanih oseb. Lastniki enega časopisa sedijo v nadzornih svetih drugih časopisov. Medije tako nadzirajo lastniki in upravljavci velikih podjetij, ki so hkrati njihovi največji oglaševalci, lastniki oglaševalskih organizacij, ki kupujejo in prodajajo oglaševalski prostor v medijih, predsedniki uprav največjih slovenskih podjetij (večinoma v državni lasti) ter »skriti« zastopniki političnih interesov. Nadzorniki nadzorujejo sami sebe in skrbijo, da so njihovi številni ekonomski (in politični) interesi zavarovani pred kritičnim novinarskim poročanjem. Vpogled v podatke o članih nadzornih odborov slovenskih podjetij pokaže dejansko koncentracijo moči v rokah majhne skupine posameznikov. Pritiski na neodvisnost medijev in novinarjev postajajo bolj prikriti in imajo lahko dolgoročne posledice.

Mediji objavljajo vse več hibridnih sporočil, v katerih se pod navidezno podobo novinarskega prispevka skrivajo oglaševalska sporočila, zid med oglaševalskim in uredniškim delom se počasi ruši pod pritiskom ustvarjanja vse večjega dobička, uredniki postajajo vse bolj odgovorni za tržno uspešnost medija in vse manj za oblikovanje uredniške politike.

Na osnovi analize lastniških povezav slovenskih medijev smo ugotovili obstoj vertikalne, horizontalne in diagonalne medijske koncentracije. Zakon o javnih glasilih (sprejet leta 1994) je poskušal medijsko pluralnost zagotoviti omejevanjem lastniških deležev pri posamezni fizični in pravni osebi na 33 odstotkov. Ta omejitev pa ni veljala za državne sklade, ki so nastali v procesu privatizacije. Skoraj desetletje po privatizaciji medijev je država z lastniškimi deleži v skladih še zmeraj največji medijski lastnik. Koncentracijo lastniških deležev pri posameznih lastnikih je spremljala prodaja lastniških deležev notranjih lastnikov – zaposlenih in nekdanjih zaposlenih, večinoma novinarjev. Samo v enem slovenskem časniku – Večeru – se je od leta 2000 do leta 2002 lastniški delež notranjih lastnikov (malih delničarjev) zmanjšal za skoraj trideset odstotkov. Privatizacija nekdanje družbene lastnine se počasi zaključuje kot posebna oblika paradržavne lastnine. Država kot lastnik, ne glede na zagotovila svojih upravljavcev, še zmeraj v medijih vidi predvsem politični in mnenjski kapital.

Na radiodifuznem področju so posledice nenadzorovanega podeljevanja frekvenc še slabše. Na izredno majhnem trgu 69 radijskih in 47 televizijskih postaj ne bo preživelo. V prihodnosti lahko pričakujemo njihovo povezovanje v mreže, kar bo bistveno vplivalo na obstoječe programske zasnove. Radijske postaje, ki še naprej vztrajajo pri produkciji lastnih programov in izpolnjevanju svoje temeljne naloge (obveščanja državljanov), ne morejo pokriti izjemno visoke cene produkcije oz. ne morejo konkurirati cenejšim programom, ki ga ponujajo mreže. Cena oglaševanja na radijskih postajah upada, cena novinarskega profesionalnega dela je dosegla najnižjo raven, na trgu pa cena radijskih postaj narašča. Od 50 milijonov tolarjev, kolikor znaša tržna cena lokalne radijske postaje, večino predstavlja pridobljena frekvenca. Neoddanih frekvenc, ki so javno dobro in last vseh državljanov, je v Sloveniji ostalo zelo malo.

Novi zakon o medijih naj bi na podlagi izkušenj preteklega obdobja tržnega liberalizma in deregulacije onemogočil koncentracijo. V resnici pa odgovorne institucije, ki bi morale skrbeti za zaščito medijskega pluralizma, nimajo natančnih meril, na podlagi katerih bi določile, kdaj je do koncentracije prišlo, kdaj gre za zlorabo dominantnega položaja na trgu oz. kdaj koncentracija ogroža medijski pluralizem. Sklicevanje na nedorečenost zakonskih določil ali na neobstoj primerljivih evropskih izkušenj na področju preprečevanja medijske koncentracije je rezultat pomanjkanja volje, da se aktivno vpliva na oblikovanje medijske politike.

V znani igri »monopoly« številka na vrženi kocki določa premikanje po poljih in omogoča igralcem, da kupujejo posestva. Zmagovalec v igri je tisti, ki ima največ posestev, največ denarja, in ki z izključitvijo ostalih igralcev ostane sam. V slovenskem realnem prostoru se lahko zgodi, da bo skupina desetih lastnikov in petih najbolj vplivnih nadzornikov med seboj razdelila »medijska posestva«. Konec »igre« pa bo po vsej verjetnosti prodaja pridobljenih lastniških deležev v medijih tujim lastnikom. Ironija je, da so nekdanje socialistične države vzhodne in srednje Evropi razprodale svoje medije na začetku tranzicijskega obdobja (1990–1992). Slovenija pa je potrebovala deset let, privatizacijo, omejevanje lastniških deležev v medijih in dva medijska zakona, da bi se na koncu soočila z posledicami, ki jih je hotela preprečiti na začetku devetdesetih.

Ko je nemška Burda v začetku avgusta kupila Motomedio, ki je tedaj izdajala Playboy, Cosmopolitan, Men’s Health, Novo, Avto magazin, PC Magazine in Connect, je postalo jasno dvoje. Prvič, da se bo močno zaostrila bitka za bralce in oglase, trg pa se bo še prečistil z novimi revijami in odmiranjem nerentabilnih. Drugič, da je Tomažu Drozgu, dotedanjemu 80-odstotnemu lastniku Motomedie, uspel življenjski posel.

Nemška založnika hiša, ki izdaja okoli 250 edicij v 26 državah, je s 700.000 evri dokapitalizacije in z delnim odkupom lastniških deležev, za kar naj bi odštela 1,8 milijona evrov, postala 60-odstotna lastnica Motomedie, ki je odtlej poimenovana po nemški lastnici. Ta je menda Tomažu Drozgu plačala 1,6 milijona evrov, od katerih jih je 450.000 vrnil v slovensko Burdo kot dokapitalizacijo, ostal pa naj bi mu dober milijon evrov. Drozg ima po novem slabih 38-odstotkov, prejšnji desetodstotni lastnik in uredniški direktor Boštjan Jevšek pa ima zdaj petkrat manjši delež slovenske Burde, katere kapital se je s treh milijonov tolarjev povečal na dobrih 276 milijonov.

S tem so Delo Revije, največji založnik revij pri nas, dobile zelo močnega tekmeca, ki je še v lanski bilanci prikazal 242 milijonov tolarjev čiste izgube. Za primerjavo povejmo, da so v Delu Revijah, ki ima 858 milijonov tolarjev kapitala, lani pridelali 31 milijonov čistega dobička. Po Drozgovi napovedi naj bi Burda v dveh letih postala največja. Prvi korak v tej smeri je bil že narejen z izdajo ženskega tednika Lisa po Burdini licenci. Konkurenčne revije, na primer Anjo, poskuša izriniti z nizko ceno – 99 tolarjev za izvod. Zdaj Burda izdaja osem revij, od tega je sedem licenčnih, sami pa so razvili tabloid Novo, ki od konca septembra izhaja vsak teden, medtem ko je prej na štirinajst dni. Nova poleg Men’s Healtha, Cosmopolitana in Avto magazina posluje s tekočim dobičkom, na meji sta nizkonakladna PC Magazine in Connect, največ težav pa je s Playboyem, saj njegova prodaja ne preseže 9000 izvodov.

Po vstopu Burde je Drozg napovedal tudi širjenje v jugovzhodno Evropo. Katera bo tista revija, s katero bo dvočlanska uprava (Drozgu se je namreč pridružil Dieter Semmelroth, ki je v Burdi odgovoren za vzhodno Evropo) najprej udarila, se še ne ve (menda dobro kaže zlasti Men’s Healthu), zagotovo pa to ne bosta Grand Prix in Grif, ki so ju letos zaradi nerentabilnosti ukinili.

Enaka usoda je že doletela mesečnik za moške Mars, ki so ga v Delu Revijah prvič izdali junija lani. Založništvo revij Založbe Mladinska knjiga je oktobra »pokopalo« mesečnik za starejše Albert, ki je izhajal od predlanskega aprila. Vzrok ukinitve je bil v premajhni prodani nakladi (okoli dva tisoč izvodov) in premajhnem številu oglasov.

Konca septembra se je trženje oglasnega prostora zaostrilo tudi na Štajerskem. Podjetje Regionalni mediji, katerega večinski lastnik je tiskarna Leykam, bo vsak drugi četrtek prebivalcem Maribora, Slovenske Bistrice in Ptuja razdelilo 60.000 izvodov brezplačnega časopisa Dobro jutro na 48 straneh. Božidar Zorko, direktor, izdajatelj, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za kulturo in pred tem direktor Večera, je s prvimi odzivi na časopis, ki živi izključno od oglasov, zadovoljen. Spomnimo tudi, da so v Delu brezplačni mesečnik Družinski delničar vsebinsko in oblikovno prenovili.

Konec septembra je Zoran Trojar pred odhodom na Delo, kjer je prevzel mesto direktorja trženja, še zadnjič kot prvi mož Mladine zaželel dobrodošlico mesečniku za tehnologijo zabave Escape. Ta vsebinsko združuje dve reviji Infomedijev – PC&medije in bivšega Oskarja ter na trgu nima konkurence. Njihov cilj so predvsem moški bralci, ki so stari od 14 do 38 let. Trojarja, ki je lastnik manj kot odstotka delnic Mladine, je nasledil Andrej Klemenc, sicer direktor Infomedijev. V svojem mandatu, ki bo trajal predvidoma pol leta, Klemenc poleg skrbi za njihovi ključni reviji, Mladino in Monitor, poudarja pa še dva pomembna projekta: razvoj in podpora pri začetkih Escapa ter dokončanje procesa združitve Infomedijev in Mladine, skupaj z organizacijo združenega podjetja.

Spremembe je napovedal tudi največji distributer revij in časopisov, Delo Prodaja: do konca leta bodo ukinili trideset najbolj nerentabilnih kioskov, obdržali jih bodo približno sto. Zamenjalo pa se je tudi lastništvo tega podjetja. Infond je svoj 40-odstotni delež prodal trem bankam. Banka Celje ima 24,4-odstotka, deset odstotkov manjši je delež Hypo Alpe-Adria-Consultants, Factor banka pa je lastnica 12-odstotkov Dela Prodaje. Iz izjav novih lastnic, ki nakup jemljejo izključno kot dobro naložbo, lahko sklepamo, da Delo Prodaja ni dobil partnerja za uresničitev vizije uprave – oblikovanje centralne distribucijske mreže v lasti vodilnih založnikov.

Odkar pa se je upravi Dela Prodaje v začetku novembra pridružil Marjan Božnik, bivši izvršni direktor DZS in desna roka njenega predsednika Bojana Petana, poznavalci ne dvomijo več, da je največje distribucijske podjetje v rokah DZS. S tem si je Petan zagotovil monopol pri distribuciji in prodaji časopisov in revij. To kažejo tudi špekulacije borznikov, da sta okoli dve petini delnic Dela Prodaje v njegovem imenu parkirani drugje. Ee je ta družba tako le dobila partnerja za uresničitev vizije, bo njena uprava najverjetneje zelo zadovoljna. Do te koncentracijo pa ›nadzorniki‹ ne bi smeli ostati ravnodušni. Ker je DZS večinski lastnik Dnevnika, ki letos krepi svojo moč tudi na področju distribucije, bi skladnost lastniških razmerij na trgu distribucije z zakoni moralo preveriti ministrstvo za kulturo in Plahutnmikov urad za varstvo konkurence.

Delo Prodaja, ki na leto distribuira in proda približno 1200 naslovov časopisov in revij, je v prvem polletju ustvaril 5 milijard 763,5 milijona tolarjev prihodka. Z 213 milijoni tolarjev čistega dobička so v tem času presegli načrte za 17 odstotkov. A v drugem polletju bodo le stežka ponovili ta uspeh. Zaradi odhoda devetih Salomonovih edicij v distribucijsko mrežo Dnevnika – to se je zgodilo v dveh valovih, nazadnje septembra z Magom in Ekipo, julija pa s Salomonovim oglasnikom, ugankarsko revijo in najstniško Frko – se bo tržni delež Dela Prodaje pri distribuciji in prodaji časopisov in revij zmanjšal za deset do 15-odstotkov, ocenjuje direktor Jure Božič.

Drugi »slovenski« vstop na jugovzhodni medijski trg pa je večinsko lastništo NIP Nove Makedonije s strani neznanega mariborskega podjetja Jug storitve. V sodnem registru piše, da ima Jug storitve, katerega osnovni kapital je z 2,5 milijoni tolarjev najmanjši zakonsko predpisan, štiri ustanovitelje. Največji, 40-odstotni lastnik, je FMN, mariborsko podjetje za finančno in davčno svetovanje. Petinski lastniki pa so preostali trije ustanovitelji: družba za ustanavljanje in upravljanje podjetij Koroški holding, oglaševalska agencija Zoom promotion in fizična oseba Dušan Grabnar. Ta je bil nekoč zaposlen v Tamu, zdaj pa je direktor Johnson Controls NTU. Grabnar je skupaj z 12 koroškimi menedžerji, med katerimi je tudi znani podjetnik Janko Zakeršnik, ustanovil Koroški holding. Tudi FMN je v rokah fizičnih oseb, ki jih »povezuje« isti priimek – Potočnik.

Za 69,76-odstotni delež NIP Nove Makedonije je moral Jug po pogodbi z Besnikom Fetaijem, nekdanjim makedonskim gospodarskim ministrom, plačati 2,3 milijone evrov v gotovini. Celotna kupnina dejansko znaša veliko več, natančneje 12,8 milijonov evrov, saj mora kupec prevzeti še za deset milijonov evrov in pol dolgov zasebnim upnikom in javnim podjetjem. Makedonska vlada jim je sicer odpisala 5,5 milijonov evrov dolgov, celotni dolg pa tamkajšnji viri ocenjujejo na približno 16 milijonov evrov. Po besedah Vita Komaca, tiskovnega predstavnika Juga in direktorja Zoom promotion, pa so razmere še slabše. Slovenski lastniki, sodeč po rasti stroškov, pričakujejo, da bodo dolgovi do konca leta zrasli na 20 milijonov evrov. Pri tem še dodajmo, da je kapital Nove Makedonije po podatkih agencije za privatizacijo ocenjen na 14,3 milijone evrov.

Vseh 1427 zaposlenih mora Jug obdržati, čeprav bi za založniško dejavnost zadoščalo že 600 delavcev. »Zavezali smo se, da ne bomo krčili števila delovnih mest in ljudi odpuščali kot tehnološki višek, ampak moramo poskrbeti za nova in nadomestna delovna mesta ter za morebitno preoblikovanje in vpeljavo novih dejavnosti, ki so potrebne za ohranitev zaposlenosti,« pravi Komac. Osrednji dejavnosti, založništvo in tisk, ostajata, le razširili ju bodo in izboljšali izkoriščanje tiskarskih zmogljivosti z novimi posli, preoblikovali bodo tudi založništvo, da bo bolj učinkovito, in sicer tako z vidika uredništev kot edicij.

Na skupščini delničarjev, ki je bila v začetku oktobra, je Nova Makedonija dobila nov nadzorni svet in upravo. Trije od petih članov nadzornega sveta so Slovenci, in sicer Leon Ivanjko, Dušan Grabnar in Vito Komac. »Stari« predsednik Nikola Tasev in Tina Potočnik sta na čelu uprave, ki ima kar devet članov, med katerimi je šest Slovencev. Zdi se, da s tem ukrepom Jug ne ponavlja napake Kmečke družbe, ki je s prepoznim vključevanjem v sanacijo Oslobodjenja naredila usodno napako.

Pred novim vodstvom je težka naloga. Ker se je privatizacija precej zavlekla, Nova Makedonija še ne posluje po načelih tržnega gospodarstva. Problematična je tudi prevelika zaposlenost, v preteklosti pa še posebno vpliv raznih političnih botrov. Vito Komac napoveduje, da bodo edicije po novem politično nevtralne, namenjene informiranju in stroki. To naj bi poleg dejstva, da je privatizacija opravljena, povečalo verodostojnost časopisov in revij Nove Makedonije. Tako bodo menda zrasle naklade, ki so v primerjavi s slovenskimi zelo nizke. Dnevnik Nova Makedonija prodajo v pet tisoč do sedem tisoč izvodih, naklada Večera znaša od 30.000 do 35.000 izvodov in športnega časopisa Skok do pet tisoč izvodov.

Do februarja 2003 naj bi izdali štiri nove edicije, ki naj bi zapolnile tržne vrzeli. »Marketing obvladamo, časopise in revije v Skopju znajo delati, mi bomo to delo skušali le posodobiti,« dodaja Komac. Uspeha (dobička) slovenski lastniki ne pričakujejo na kratek rok, saj načrtujejo, da bo prenova predvidoma trajala pet do sedem let. Zaradi neustrezne strukture financiranja bodo morali preoblikovati notranjo organizacijo in temeljito prenoviti vse poslovne funkcije podjetja, je še povedal Komac, ki dodaja, da mora Jug storitve v Novo Makedonijo v naslednjih petih letih vložiti še šest milijonov evrov.

Razviti del sveta pozna zelo pestro paleto ponudbe medijev, brezplačni časopisi in revije so le del te ponudbe. Primerjali bi jih lahko s komercialnimi televizijami in radijskimi postajami, ki prav tako živijo le od prodaje oglasov.

Če so se komercialne televizijske in radijske postaje že dobro uveljavile, pa je ponudba brezplačnih tiskanih medijev nova. Res je, da obstaja vrsta oglasnikov in občinskih glasil, ki so brezplačni, toda oglasniki premorejo kvečjemu kakšen oglaševalsko obarvan članek, občinska glasila pa so bolj ali manj glasila vladajočih v občini in financirana iz proračunov. Dobro jutro je prvi poizkus, da bi tudi v Sloveniji dobili brezplačni tednik (zaenkrat štirinajstdnevnik).

22. julija smo v Mariboru ustanovili družbo Regionalni mediji, založniška družba, d. o. o. ?e ime pove, da se bo družba ukvarjala z izdajanjem regionalnih medijev. Za začetek je to brezplačni štirinajstdnevnik Dobro jutro s podnaslovom Maribor, izhajal pa bo na območjih mesta Maribor, Ptuj in Slovenska Bistrica. Prva številka je izšla 26. septembra. Skupna naklada je 63.000 izvodov, od tega bomo s pomočjo pošte poslali 59.000 izvodov gospodinjstvom in podjetjem na tem območju, 4000 pa razdelili na vpadnicah v Maribor ter po lokalih.

Ker je Dobro jutro brezplačna revija, se bomo preživljali izključno s prodajo oglasov. Vemo, da je oglaševanje v tiskanih medijih eden najučinkovitejših in cenovno dostopnejših načinov sporočanja, vendar ima pri oglaševanju vsak tiskani medij svoje prednosti in pomanjkljivosti. Dnevnike in revije morajo ljudje najprej kupiti in zato oglas lahko opazi le omejen krog potrošnikov. Oglasniki in reklamni bilteni pogosto končajo v koših za smeti.

V tujini pomanjkljivosti tovrstnih medijev že dalj časa uspešno odpravljajo brezplačne revije in v nekaterih večjih mestih tudi dnevniki. Za razliko od raznih oglasnikov ima naš tednik redakcijo, ki je oblikovana kot vsaka druga v uveljavljenih plačljivih medijih, in ravno novinarski prispevki naj bi poskrbeli, da ljudje revije ne bodo vrgli v koš, skupaj s številnimi ostalimi tiskanimi reklamnimi sporočili. Najmanj polovico celotnega prostora je namreč namenjeno redakcijskim vsebinam, pri čemer je velik poudarek na lokalnih informacijah in razvedrilnih vsebinah. To, da je tednik brezplačen, pa nam omogoča, da ga bodo lahko dobila vsa gospodinjstva, lokali in drugi prostori, v katerih se zadržuje večje število ljudi.

Prepričani smo, da je velika naklada in skoraj popolna »pokritost« tega območja ter zanimive redakcijske vsebine največje zagotovilo za uspešno reklamo in tako tudi za naše preživetje.

Seveda se še posebno v takšnih medijih vedno zastavlja vprašanje novinarske (redakcijske) samostojnosti in svobode pri oblikovanju vsebine. Povedano drugače: mnogi so prepričani, da so tovrstni mediji še posebej izpostavljeni pritiskom oglaševalcev in je torej njihova verodostojnost problematična. Delno je seveda to res, res pa je tudi, da v Sloveniji ni medija, ki ne bi bil odvisen od oglaševalcev in torej enako izpostavljen raznim »željam«. Morda imamo mi samo razlog več, da bomo vztrajali pri novinarski in redakcijski svobodi, kajti naša poglavitna naloga je zagotoviti verodostojnost v očeh bralcev in na ta način dati reviji vrednost. Samo če nas bodo bralci sprejemali kot verodostojen, tj. dober tednik, bomo zanimivi za oglaševalce. Drugače bomo pač samo eden od oglasnikov, ki večinoma končajo v koših za star papir.

Redakcijska in novinarska avtonomija ter verodostojnost sta – po našem prepričanju – pogoj obstoja in nikakor ne moteč dejavnik pri trženju oglasov.