N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
uvodnik
alternative
zakaj ne civilna družba
mediji in politika
medijski trg
splet
javna radiotelevizija
spol v medijih
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Boj za kvalitetne medije se bije tudi na univerzi ali drugje v javnem sektorju; kar krepi moč in avtonomijo enega sektorja, krepi vse – Če mediji druge boje uspejo prepoznati in jim nuditi prostor za artikulacijo, s tem krepijo tudi lastno moč – Težko si je zamisliti neodvisne medije brez neodvisnega šolstva ali dinamične kulturno-umetniške produkcije

Razprave o neodvisnosti medijev se pogosto vrtijo okoli vprašanj, kot so zakonski okvir delovanja javne radiotelevizije, spremembe v njenem programskem svetu, zamenjave na uredniških mestih (v zadnjem času Delo in Večer), vzpostavljanje novega politično sumljivega medija (trenutno Planet TV) ali občasnih izjemnih pobudah (tokrat zvišanje DDV-ja za tiskane medije). Del tovrstnega pristopa k medijski problematiki so tudi teze o t. i. Janševem obračunu z mediji. Ta zapis ni del tega toka, saj za eno svojih izhodišč jemlje stališče, da mora vsaka kredibilna analiza lokalne medijske situacije upoštevati dejstvo, da se medijske vizije vseh glavnih političnih sil v državi na precej točkah ujemajo. Zgodba o očetovstvu kardinala Rodeta, ki jo je tako izdelano lansiral Delo, in za katero je bilo že takoj na začetku povsem jasno, kako se bo končala, je bila klasičen – in nikakor ne osamljen – indikator tega, kako močno je vulgarizacija medijskega prostora, ki jo marsikdo rad pripiše političnim silam, ki jim načeluje Janez Janša, v resnici konsenz vseh glavnih političnih sil.

Na medije, ki so tako lahkotno skočili na tokratni vlak »razkrivanja škandalozne resnice«, tudi pri obravnavi drugih vprašanj ne moremo računati. Še najmanj jim lahko zaupamo, da je njihov izključni interes kar najbolj korektno informiranje javnosti. Podobno je težko resno jemati vsak medij, katerega pomemben del uredniške politike se da brez pretiravanja označiti kot gradnjo kulta osebnosti svojega izbranega voditelja. Mnogi v tem opisu prepoznajo, na primer, Reporter, toda tudi Mladina je tipičen primer medija, ki ga je potrebno vseskozi brati z upoštevanjem dejstva, da njena lojalnost ne velja v prvi meri javnosti in resnici, temveč političnim silam, ki trenutno za svojega voditelja prepoznavajo Zorana Jankovića.

V Sloveniji smo danes v situaciji, ko vodilni mediji, ne glede na podobo, ki jo gradijo o sebi, ne zadovoljujejo potrebe velikega dela javnosti po prostoru za polemiko in obravnavo pomembnih družbenih vprašanj. To potrebo je treba ločiti od tiste, ki jo nosilci politične moči realizirajo prek uporabe zakonodajnih vzvodov oblasti, na primer v primeru vpliva na delovanje RTV Slovenija. Če nas zanima, kako priti do kvalitetnih medijev, katerih lojalnost bi v prvi meri veljala javnosti in resnici, potem je potrebno razumeti, da primerna zakonska ureditev, ki nominalno omejuje politične vplive v medijih, nikakor ni dovolj. Tudi najbolj napreden zakon o javni radioteleviziji v družbi, ki ni vajena resne politične razprave, ne bo zagotovil kvalitetne javne televizije. Potrebno je še nekaj drugega.

Politična gibanja in mediji

Pomemben dejavnik medijske prakse je zunaj uredništev, uprav in nadzornih svetov. Razne politične iniciative – gibanja, ki se vedno znova porajajo okoli pomembnih političnih in družbenih vprašanj – pomagajo konkretizirati in izostriti vlogo medijev v družbi. Ne samo, kakšno te imajo, temveč tudi, kakšno bi lahko šele imeli. Podobne učinke imajo izjemne situacije, ki zaradi svoje narave ustvarijo potrebo po tem, da se jih javno interpretira. V zadnjem času lahko omenimo študentsko gibanje, gibanje #15o, razvpito rekonfiguracijo fasade parlamenta izpred dveh let, spontane stavke delavcev, na primer pred leti v Gorenju ali pa lani poleti v Luki Koper. Četudi se dostikrat zdi, da gre za izjemne dogodke, so ti stalnica družbenega življenja. Ravno skozi odnos do njih mediji pomembno definirajo svojo vlogo v družbi.

Uredniki in novinarji vedno znova v realnem času sprejemajo odločitve o tem, kako se bodo do njih opredelili in na kak način bodo o njih poročali. Bodo dali prostor za avtentične artikulacije samih akterjev zasedbe fakultete ali jih bodo zgolj pokroviteljsko potrepljali po ramenih? Bodo v primeru kamenjanja stavbe parlamenta, priklicujoč fantazmo moralnega razkroja, spontano prevzeli vlogo dežurnih policajev ali pa bodo odprli prostor za splošno refleksijo o tem, kaj tako izjemen dogodek pove o situaciji v slovenski družbi v konkretnem zgodovinskem trenutku? Bodo ob gibanju, ki zahteva konec politike uničenja družbe (bolj znane pod evfemizmom politika varčevalnih ukrepov) ostali cinični in objavili nekaj vulgarnih komentarjev na prvo žogo ali pa bodo sprejeli izziv in v svojih medijih namenili prostor za vprašanja, ki jih to gibanja zastavlja? Bodo ob poplavi novic o otrocih, ki jih je zadnji paket vladnih ukrepov oropal možnosti za normalno šolanje, ostali na ravni nizanja srce parajočih osebnih zgodb ali pa se bodo upali lotiti vzrokov, razkrinkati uničevalno naravo varčevalnih ukrepov in zahtevati politično odgovornost nosilcev politične moči?

Korelacija med napori gibanj in odprtostjo medijev

Raznovrstne politične pobude oziroma gibanja, ki zastavljajo relevantna vprašanja, so zato bistvenega pomena za medije, saj jim ponujajo možnost, da presežejo monopol političnega piara nad javnimi razpravami, ki ga vsiljuje politično-ekonomska elita. Z obravnavo takih pobud tudi medijski delavci sami definirajo svoj odnos do svojega urednika, do uprave in do lastnikov. S tem ko dajo prostor temam, ki sicer niso po godu nosilcem politične moči, in akterjem, ki niso del vladajočih struktur, pogledom, ki gredo onkraj poenostavljenih shem, v praksi potrjujejo svojo avtonomijo, ki šele v teh primerih postane zares oprijemljiva in širše družbeno relevantna. Velja pa tudi obratno: v situaciji, ko v družbi ni radikalnih političnih oziroma družbenih pobud, tudi mediji ne morejo odigrati pozitivne vloge, ki jo od njih vsi tako zelo terjamo, in zlahka otopijo v vlogo pasivnih posrednikov volje politične elite.

Pri srečanju medijev in gibanj pa ne gre nujno zgolj za enosmerno potovanje zgodb, ki prek aktivističnih dejanj najdejo pot do medijev. Hkrati lahko potujejo tudi splošne ideje oziroma načela delovanja, kot so etičnost, osebna odgovornost, družbena senzibilnost ali občutek za pravičnost. Vsakodnevni stik z drugačno politično prakso ima lahko za neke vrste svojevrsten nenačrtovan učinek krepitev neodvisne drže novinarjev v njihovem lastnem kontekstu uredništva in posledično neodvisne drže uredništva proti morebitnim vplivom iz katerekoli smeri. Gibanje proti varčevalnim ukrepom ali študentsko gibanje lahko na dolgi rok pozitivno vplivajo na demokratizacijo samih medijev, ki se s temi temami resno spopadejo. V praksi zadeve niso enostavne, toda izkušnje zadnjih desetih let so potrdile močno korelacijo med napori gibanj in odprtostjo medijev za določene tematike ter uredniško avtonomijo proti političnim pritiskom: odpor proti zvezi Nato, izbrisani, problematika novega fašizma oziroma domoljubja, brutalno izkoriščanje migrantskih delavcev itn. V teh primerih tudi pritiski na medije niso zmogli v celoti blokirati pomembnih pogledov.

Prekarizacija kot ovira in možna točka konvergence

Ne glede na vse zapisano obstajajo strukturni razlogi, ki urednikom in novinarjem otežujejo odločitev, da bi svoje delo opravljali v interesu javnosti in resnice. Redna odpuščanja pri Žurnalu so morda najbolj viden indikator splošnega procesa prekarizacije, ki je ravno v medijih že izjemno napredoval. Vse več novinarjev dela prek kratkotrajnih pogodb, včasih kar študentske napotnice ali avtorske pogodbe. Žalostna resnica je, da je od novinarjev, ki so popolnoma potopljeni v osnovno resnico prekernosti, torej v absolutno negotovost glede prihodnjih možnosti lastnega preživetja, težko pričakovati karkoli.

Zato pri obravnavi stanja v medijih nikakor ne smemo spregledati materialnih pogojev, v katerih delajo njihovi ustvarjalci. Ti niso stvar naključja ali pomote, temveč so učinek širših družbenih procesov v dobi neoliberalizma. Ravno gibanja, ki na inovativne načine artikulirajo prekernost kot proces, ki zajema celotno družbo, lahko odprejo pot za povezavo partikularnih izkušenj novinarjev in ostalih medijskih delavcev s tistimi, ki jih imajo zaposleni na univerzi, v kulturi ali v kakšnem drugem sektorju. Prepoznanje skupnih pogojev dela in življenja pa odpira možnost, četudi še tako skromno, za njihovo izboljšanje v prihodnje.

Naivnost nam pri vsem tem seveda čisto nič ne pomaga. Jasno je, da se v medijih križajo močni interesi, ki z načelom neodvisnosti medijev, in sicer z demokratičnostjo ter družbeno odgovornostjo, nimajo velike zveze. Toda mediji, bodisi javni bodisi tisti, ki so v zasebnih rokah, niso edini, ki se soočajo s takšno situacijo. Podobno velja tudi za univerze, institucije na področju kulture in umetnosti ter nekatere druge dele nevladnega sektorja. Zakonske rešitve, ki ostajajo omejene izključno na specifični formalni okvir delovanja medijev, na primer na javno radiotelevizijo, ne dotikajo pa se pogojev dela v taistih medijih, same po sebi ne morejo prinesti izboljšanja medijske sfere.

Do tega lahko pride zgolj sočasno oziroma v resonanci s premiki v drugih sferah, ki jih lahko prinese široko gibanje za nove socialne pravice ter ohranitev obstoječih. Težko si je namreč zamisliti neodvisne medije brez neodvisnega šolstva ali dinamične kulturno-umetniške produkcije.

Boj za kvalitetne medije se zato bije tudi na univerzi ali drugje v javnem sektorju in kar krepi moč in avtonomijo enega sektorja, krepi vse. Če mediji druge boje uspejo prepoznati in jim nuditi prostor za artikulacijo, s tem krepijo tudi lastno moč proti vsem tistim, ki jih želijo instrumentalizirati za svoje interese. Takšna široka perspektiva vseh tistih, ki delajo v medijih, je nujno potreben element vseh prizadevanj za izboljšanje stanja, tudi tistih, ki se sicer osredotočajo na specifične zakonodajne, regulacijske in nadzorne procese.


izpis

Goran Lukič

Postaviti se po robu privatizaciji informacij
McNews medijski prostor v Sloveniji je stisnjen med vojsko vse bolj prekernih novinarjev in vse močnejšimi pritiski političnega marketinga – V infozinu »Ob rob« se trudim odkrivati zgodbe, ki se skrivajo za »velikimi« zgodbami in o tem informirati čim večji del strokovne in medijske javnosti – Cilj je informacijsko opolnomočiti javnost

V torek, 30. oktobra 2012, nekaj pred polnočjo je poslanska skupina Pozitivne Slovenije skupaj s še nekaterimi drugimi poslanci vložila trideset podpisov za referendumsko zahtevo na Zakon o Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Zakon o ukrepih RS za krepitev stabilnosti slovenskih bank (zakon o slabi banki).

Dobrih deset ur zatem je bil v časopisu Finance objavljen članek z naslovom Referendum slab signal za finančne trge, v katerem ekonomista Matej Lahovnik in Davorin Kračun pišeta, da referenduma o SDH in slabi banki »nista najboljše sredstvo za vzpostavitev zaupanja finančnih trgov«, oziroma da je »sporočilo finančnim trgom zelo negativno«.

Kmalu zatem je bila na komercialni televiziji POP TV predvajana oddaja TV Klub z naslovom Politična blokada, posvečena pa je bila tema dvema referendumoma. V oddaji je voditeljica pogovor s tremi gosti iz pravnih, finančnih in marketinških ved začela z vladno izjavo da je »Pozitivna Slovenija postala Destruktivna Slovenija, deluje v škodo države in celo ogroža njeno suverenost«. Temu je sledila izjava PS, da jim »drugega kot referendum ni preostalo«. Eden izmed gostov, finančni analitik Andraž Grahek, je izjavil, da sta ta dva referenduma izraz »politične hinavščine«, strokovnjak za trženje in komuniciranje Miro Kline je o potezi PS povedal, da »(PS) igra igro, ki jo je pričel igrati Janša«.

V istem času smo si lahko na spletni strani javne RTV prebrali novico, ki je povzemala besede ministrstva za finance o tem, da naj bi zahteva za referendum »predstavljata negativen signal mednarodni skupnosti in finančnim trgom« in da je »cena zadolževanja posledično že narasla«.

Kaj je skupnega tem novicam?

To, da neposredno problematizirajo institut referenduma, namesto da bi raziskali, kakšni in v kolikšni meri so utemeljeni argumenti proti obema zakonoma, in razumeli okoliščine, ki so trideset poslancev spodbudile, da so podpisali za razpis referendumov o obeh zakonih.

Kakšna perspektiva umanjka tem novicam?

Nobena izmed medijskih hiš ni v zgornjih novicah omenila kritične analize vladnega predloga zakona o slabi banki – analizo je pripravil dr. Ivan Ribnikar – ali povzela besede novinarja Dnevnika, ki je ob opozorilih ministrstva za finance o večanju cene zadolževanja zaradi referendumskih zahtev zapisal, da so pri tem na ministrstvu očitno spregledali podatek, da je trenutna zahtevana donosnost še vedno opazneje nižja od tiste, po kateri so pred dvema tednoma izdali dolarske obveznice, trenutno gibanje cene dolarske obveznice pa na proračun nima nobenega vpliva.

Kaj je mogoče razbrati iz takšnega načina poročanja?

Vsebino je nadomestil politični spektakel, ki ustvarja sebi lasten marketinški prostor z visoko intenzivnostjo istovrstnih političnih sloganov, s katerimi se obstreljujejo glavni akterji tega prostora.

Kdo oziroma kaj je glavna žrtev tega medijskega in političnega »spektakla«?

Zagotovo so to novinarji, ki so se zaradi visoke intenzivnosti političnega obstreljevanja v veliki večini prisilno spremenili v hitropotezne nabiralce citatov javnomnenjskih voditeljev. Zagotovo je to informacija sama, saj glavna spremenljivka poročanja povečini ni več kakovost, temveč hitrost poročanja.

Kakšne so posledice takšnega poročanja?

Slovenski medijski prostor je postal predvidljiv. Zelo predvidljiv. Ko je skupina tridesetih poslancev vložila pobudo za oba referenduma, je bilo mogoče že vnaprej napovedati, da bodo Finance nemudoma poročale o ceni referenduma na finančnih trgih; da bosta tako komercialna kot javna televizija z vsemi štirimi zagrabili za prestižni politični boj med Janšem in Jankovićem, ki poteka prek obeh referendumskih zahtev. In da bosta oba zakona, ki sta navsezadnje vsebinsko jedro obeh referendumskih zahtev, postala legalno izhodišče za zagon kolesja političnega marketinga, kateremu slepo sledi slovenski medijski prostor.

S tem pa pridemo do poglavitnega razloga za odločitev o pisanju serije kratkih infozinov »Ob rob« s področja delavskih in socialnih pravic, ki jih elektronsko distribuiram z naslova Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Razlog je začrtan že v zgornjih odstavkih – ker je informacija več kot v citate zapakiran McNews. A da smo si na jasnem – nikakor in pod nobenim pogojem ne želim kar počez moralizirati o delu novinarjev ali razvrednotiti njihovo profesijo. Prepogosto namreč vidim izčrpane novinarje, ki takoj po koncu novinarske konference kot vrhunski sprinterji tečejo do najbližjega električnega vtikača, da čim prej spišejo novico in se potem čim prej odpravijo do naslednje novinarske konference, in tako vedno znova soustvarjajo začarani krog hipernovičarstva. Vmes se jih formalno definira kot honorarne sodelavce, ki v neformalnem pogovoru povedo, da ne vedo, kaj pomenijo besede »dopust« ali »regres«. McNews medijski prostor v Sloveniji je tako stisnjen med vojsko vse bolj prekernih novinarjev in vse močnejšimi pritiski političnega marketinga.

Kaj pripravljam v infozinu »Ob rob«?

To je sklop informacij, ki bodisi kritično razširijo obstoječo novico v Sloveniji bodisi »uvozijo« določeno novico, ki bi ostala v Sloveniji popolnoma spregledana. Takšen primer je, na primer, novica, da je Mednarodni denarni sklad (IMF) pred kratkim priznal, da se je pošteno uštel pri izračunu negativnega vpliva varčevalnih ukrepov na gospodarsko rast. Takšna izjava IMF namreč daje popolnoma drugačen kontekst številnim izjavam domačih politikov, ki nas ob vsaki priložnosti katastrofično zastrašujejo, da bomo izgubili politično, ekonomsko in še kakšno suverenost, če se ne bomo v celoti strinjali s predlaganimi varčevalnimi ukrepi.

Kdo so ciljne javnosti infozina »Ob rob«?

V osnovi je to strokovna in medijska javnost. Ker pa gre za elektronsko distribucijo informacij, pa od trenutka oddaje informacije dalje seveda nimam več vpliva na njeno nadaljnjo distribucijo. Kar pa je edino prav, saj moj namen nikakor ni postavljati takšne in drugačne pregrade pri distribuciji informacije, saj bi bilo to popolno nasprotje mojega osnovnega cilja – to je razširiti kontekst določene zgodbe oziroma jo opremiti z novimi dejstvi. Ciljne javnosti infozina pa se z določenimi povratnimi informacijami tudi same vse bolj vključujejo v kritično širjenje analize (medijske) realnosti. Zanimivo pri tem procesu je to, da dosti povratnih informacij dobim tudi od uslužbencev, zaposlenih v državni upravi, torej mestu izvrševanja vladne politike. In tako pridemo do naslednjega problema slovenske medijske pokrajine – to je t. i. »tihe interne javnosti«, ki je zaposlena v državnih organih in se zaveda problematičnosti enosmerne vladne varčevalne politike, a se njihov kritični glas prepogosto izgubi v hierarhičnih strukturah državne uprave.

Ali v prihodnosti vidim infozin »Ob rob« kot nekaj večjega?

Besedo »večje« razumem v kontekstu infozina »Ob rob« predvsem iz vsebinske perspektive, saj se trudim odkrivati zgodbe, ki se skrivajo za »velikimi« zgodbami in o tem informirati tudi čim večji del strokovne in medijske javnosti. Na tak način se tudi poveča pretok informacij, na podlagi katerih si lahko ciljne javnosti oblikujejo boljše razumevanje in vpogled v strukturo dogodkov. Cilj infozina »Ob rob« je torej informacijsko opolnomočiti javnost, kar je tudi odgovor na vprašanje, kako vidim infozin v odnosu do osrednjih medijev. Zavedati se je namreč treba, da živimo v času velike asimetrije in privatizacije informacij, kjer na eni strani javnopolitični prostor – tudi prek osrednjih medijev – s pomočjo McNews medijskega prostora vse bolj pasivizira političnost ciljne javnosti, na drugi strani pa se ekonomija vse bolj okorišča z novimi tehnologijami oblikovanja ogromnih podatkovnih baz. Kot piše Lenart J. Kučić, Target, drugi največji ameriški trgovec, najde s pomočjo matematičnega algoritma, izpeljanega iz podatkov o svojih potrošnicah, 90 odstotkov »tarč« že v prvem trimesečju njihove nosečnosti (Delo, 10. 3. 2012).

V začetku letošnjega septembra sta novinarja televizijske oddaje Preverjeno spraševala ministre trenutne vlade, kaj pomeni beseda »fiskalno«. Kljub temu da ti isti ministri vsak dan uporabljajo to besedo, nihče izmed vprašanih ni znal povedati pravilnega odgovora. Sprašujem se, ali si želimo živeti v svetu nekritične nevednosti, ki ga nadomešča prazni politični marketing? Moj odgovor je odločni ne.


izpis

Uroš Lubej

Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Medijski prostor v Novem mestu zadnjih dvajset let obvladuje skorajda nespremenjeno omrežje. Tudi zaradi tega je bilo v preteklosti in tudi sedanjosti nekaj poskusov z alternativnimi mediji.

Avtor je ustanovitelj in odgovorni urednik spletnega medija Novomeški Čuvar, pred tem pa je bil odgovorni urednik revije Park.

Predmet posebne raziskave bi moral biti, ali obstajajo kakšni skupni problemi in priložnosti lokalnih medijev v Sloveniji. V tem članku pa se bomo dotaknili samo Dolenjske oziroma Novega mesta kot njenega (napol) urbanega središča. Izhajam iz svojih izkušenj z lokalnim medijskim prostorom. Da bi videli širšo sliko, bi bila potrebna pričevanja lokalnih novinarjev in urednikov iz drugih okolij.

Medijska scena na Dolenjskem

Novo mesto in Dolenjska sta zadnji dve desetletji, tako rekoč od osamosvojitve Slovenije, v medijski krizi, ki je enaka tisti, ki jo srečujemo povsod po svetu, in hkrati specifično lokalna, povezana z medijskimi, političnimi in zgodovinskimi značilnostmi tega prostora.

Tukajšnji mediji se ne znajo ali pa ne zmorejo izviti iz tesne prepletenosti s političnimi in gospodarskimi elitami oziroma iz finančne odvisnosti od njih. Ali pa so samozadostno zagledani v lastno preteklost ter spregledali, da se je medijski prostor kljub vsemu dinamiziral, da so se pojavili (nerazsvetljeni) lastniki, da je nastala konkurenca drugih medijev, interneta, in da so se, navsezadnje, razmahnila družabna omrežja.

Osrednji tukajšnji medij je bil dolga leta prav gotovo Dolenjski list, tiskani tednik s skorajda častitljivo tradicijo. V najuspešnejših letih je bil med najbolje prodajanimi lokalni mediji na območju nekdanje Jugoslavije. Žal se zdi, da se mu ni uspelo prilagoditi na konkurenco drugih medijev, in še manj na to, kar je sledilo z razvojem spleta. Videti je, kot da še vedno živi v času, ko je bil skorajda edini prinašalec informacij v lokalnem prostoru in da svoje poslanstvo še vedno razume na enak način. Vsebinsko še vedno in čedalje bolj vztraja večinoma pri golem poročevalstvu. Poglobljenih zgodb, preiskav, ozadij, analiz in komentarjev, namenjenih zahtevnejšim bralcem, skorajda ni.

Poleg tega uredništvo očitno nima sreče z lastnikom – postalo je del velikega Odlazkovega imperija (večinski lastnik je Set, d. o. o., del skupine Krater), ki, vsaj tako pravijo, nima ravno posluha za razvoj lokalnega tednika, ampak bolj za njegovo finančno izčrpavanje. Takšno ravnanje in tudi zunanje okoliščine so osrednji tednik spremenili v medij skorajda obstranskega pomena, sploh kar zadeva ključno vlogo, ki bi jo novinarji morali imeti pri demokratizaciji in liberalizaciji družbe.

Mediji na Dolenjskem kot »drugorazredna tema«

A druga uredništva tega niso znala ali zmogla izkoristiti. Rečemo lahko, da so vsi dolenjski mediji »drugorazredna tema«, če si sposodimo predsednikov izraz. Nobenemu ne uspe prevzeti vloge »četrte veje oblasti«, vloge psa čuvarja, vloge nadzornika družbenih elit. Lokalna televizija Vaš kanal oziroma Televizija Novo mesto, denimo, v solastništvu Mestne občine Novo mesto in v borbi za finančne drobtinice ostaja ves čas v pasivnem položaju dolgočasnega kronista, ki velikokrat celo (nezakonito) prodaja svoj ne le oglasni, ampak na žalost tudi programski prostor.

Če ne upoštevamo lokalnih radiev, ki so seveda bolj kot resnemu novinarstvu namenjeni zabavljaštvu (s »svetlo« izjemo enega izmed radiev, ki lep del svojega časa namenja »poglobljenemu« in »preiskovalnemu« medijskemu linču romske populacije), ostanejo le še oglasni hibridi, ki so v tem prostoru dokaj priljubljeni – najbrž tudi zaradi praznine, ki jo odpirajo sterilni klasični lokalni mediji. Zanimiv fenomen je, na primer, Novi medij. Brezplačni oglasni mesečnik je v Novem mestu dokaj popularen, saj mu je na izviren način (žal na robu ali preko roba zakonitosti in novinarske etike) uspelo iz oglasov narediti novice, temu pa dodati še nekaj simpatičnih rubrik, ki dajejo vsaj kanček videza urbanosti in sodobnejšega pristopa, ki ga v tem, medijsko precej »kmečkem« okolju, zahtevnejši bralci pogrešamo.

Dobro novico je v Novem mestu treba plačati, slabih novic pa je – v tem kontekstu je potrebno reči na žalost – bolj malo. Nacionalni mediji pa Dolenjsko in Novo mesto še vedno obravnavajo kot periferijo, tam nekje med lokalno in črno kroniko.

Revija Park: desetletje boja za preživetje

Novomeški oziroma dolenjski mediji nikakor ne izpolnjujejo poslanstva kritičnega, angažiranega in v odpiranje družbe usmerjenega novinarstva. Politična elita je to dodobra izkoristila – prostor v Novem mestu zadnjih dvajset let obvladuje skorajda nespremenjeno omrežje »tovarišev izpod Gorjancev«. Tudi zaradi tega je bilo v preteklosti in tudi sedanjosti nekaj poskusov z alternativnimi mediji.

Ti mediji so bili in so še vedno pred dvema, medsebojno izključujočima nalogama. Seveda želijo biti (klasična) alternativa prevladujočim množičnim medijem. Biti drugačen, bolj provokativen, angažiran in zelo kritičen do okolja. Odpirati druge teme na drugačen način. Medij druge scene pač. Vendar je hkrati – zaradi zgoraj opisanih okoliščin – naloga teh medijev tudi v tem, da skušajo vzpostavljati »normalen« medijski prostor. Imajo nalogo, da hočejo biti po eni strani zelo tradicionalni in po drugi zelo drugačni; se pravi postavljati tako pravilo kot tudi njegovo alternativo.

Leta 1998 je Društvo novomeških študentov ustanovilo revijo Park, ki je (bolj ali manj) redno izhajala vse do leta 2011. Mesečnik je bil sprva prostor, v katerem so lahko študentje izražali svoja mnenja, poglede in vizije. Bil je tipičen študentski časopis, je pa skupaj z generacijo, ki ga je ustvarjala, in z zvesto publiko, ki ga je brala, sčasoma postajal »resnejši« in čedalje bolj usmerjen v lokalno okolje. Revija je dobro desetletje objavljala komentarje, kolumne, intervjuje, portrete, preiskovalne zgodbe in reportaže. Ob tem je imela celo nekaj umetniških, fotografskih oziroma oblikovalskih rubrik.

Uredništvo je skušalo zapolniti prazen prostor, primanjkljaj družbenokritičnih vsebin in novinarstva, usmerjenega v strog (in občasno tudi preiskovalni) nadzor politične elite. Mesečnik je v Novem mestu dobil status lokalne Mladine, saj je šel močno v nos lokalnim politikom, še posebej seveda zgoraj omenjenemu krogu, ki bolj ali manj enaki zasedbi vlada v dolenjski »metropoli«.

Jasno je bilo, da časopis brez kapitalskega zaledja, strukturno in finančno vpet v študentsko organizacijo z lastnimi (z izdajanjem resnejših medijev nepovezanimi) interesi, ni imel dolgoročne prihodnosti. Bolj je šlo za to, da podajajo »dokaze« za to, da Novo mesto in Dolenjska še kako potrebujeta resnejše in bolj poglobljene medije, ter da razgibajo medijski prostor. Če bi tak prostor omogočali tudi prevladujoči mediji, potem potrebe po (takšnem) Parku ne bi bilo več. Imeli so pravzaprav paradoksen cilj: odpraviti pogoje, ki so na neki način pogojevali njihov lasten nastanek.

Iz poslovnega vidika je bilo to desetletje boja za preživetje. V tem smislu je bil bolj podoben umetniškemu projektu kot profesionalnemu mediju. Park ni zaposloval novinarjev, ampak je imel honorarne sodelavce oziroma nekakšno napol profesionalno napol ljubiteljsko zasnovo, vključno s tistim delom, ki je skrbel za vzpostavitev pogojev za delovanje. Financiral se je iz več virov (naročnine, oglasi, donacije ustanovitelja in razpisi), pri čemer je v zadnjih letih najpomembnejši vir postajal medijski sklad ministrstva za kulturo. Različne komisije so Park, kakorkoli je že bil za marsikoga »lokalno trobilo«, vselej vrednotile z najvišjimi ocenami. Z ukinjanjem oziroma omejevanjem sredstev iz tega naslova in z razmahom finančne krize je nadaljnje redno izhajanje postajalo čedalje bolj vprašljivo. Uredništvo se je po desetih letih delovanja razpustilo in predalo časopis v roke sedanjim študentom, ki za zdaj še niso uspeli najti poguma in volje, da nadaljujejo tradicijo ali naredijo nekaj novega.

Novomeški Čuvar: delo v nastajanju

V teh okoliščinah, zaradi podobnih razlogov in s podobnimi cilji, je spomladi letos nastal še en medijski poskus. Za razliko od Parka, ki je bil predvsem tiskani medij, je Novomeški Čuvar spletni časopis. Res je, da živimo v času, v katerem so mediji povsem ušli nadzoru novinarjev samih: pri nastajanju in umiranju medijev imajo vsaj v Sloveniji odločilno besedo velikokrat ljudje, ki v medijih niso nikoli delali in ki ne poznajo njihovih zakonitosti. Hkrati pa živimo v času, ki tako rekoč vsakomur omogoča, da skorajda brez kapitala ustvarja spletne projekte. In ta projekt je lahko tudi spletni časopis. Infrastruktura je tako rekoč brezplačna, propadanje tradicionalnih medijev pa je za spletni žurnalizem konec koncev priložnost – pa naj se sliši še tako cinično. Seveda je prodor na trg lahko samo »gverilski« in zato toliko bolj dolgotrajen.

Novomeški Čuvar je delo v nastajanju. Tako v vsebinskem kot v poslovnem smislu je še nedefinirana oblika, prostor odprtih možnosti. Čas krize je čas, ko mora nastati nekaj novega in ko ustvarjamo nove priložnosti. Kakšno bo to novo, je zdaj nemogoče napovedati. Morda bo največja »novost« Novomeškega Čuvarja v tem, da se bo skušal vrniti k staremu in preverjenemu: k pisanju zgodb. V poplavi informacij bodo vredne samo tiste, ki so izražene kot pripoved in so celovite, originalne, lepo napisane, skratka take, ki se dotaknejo razuma in srca. Vse drugo nam bodo ministri tvitnili, še preden bo preletelo vse medijske posrednike.


izpis

Lana Zdravković

Ali iščete kaj določenega?
Ali je obstoj medijev in informacij, ki so njihov produkt, sploh še upravičen, če jih vsaj potencialno ne ustvarjamo vsi mi?

To je eno tistih vprašanj, ki me vedno na novo razkuri. Običajno gre takole, pridem v trgovino s čevlji, z idejo, da potrebujem rdeče, lakirane čevlje na špico, s seksi petko, ne vulgarno previsoko in spet ne staromodno prenizko, takšne rahlo šik, hkrati pa udobne in praktične, da jih lahko obujem čez dan, vendar pa tudi zvečer na otvoritev razstave in na zabavo. Da v njih na sestanku delujem inteligentno in ekstravagantno, na otvoritvi opazno in odštekano, na zabavi pa da lahko v njih plešem celo noč. Točno vem, kakšne čevlje si želim, v mislih si jih živo predstavljam. In v trgovini jih začnem iskati med vsemi temi grdimi, nepraktičnimi in trendovskimi čevlji, ko se mi v obraz vsiljeno prijazno nasmehne prodajalka in me senzacionalno vpraša: »Ali iščete kaj določenega?« – »Ja,« ji energično odgovorim, »iščem rdeče, lakirane, seksi, obenem pa udobne čevlje, ki jih lahko nosim čez dan, hkrati pa tudi zvečer in ponoči …«, vendar me, še preden bi dokončala natančen opis, prodajalka shematsko prekine: »Žal nimamo, lahko pa pogledate, če vam je všeč kaj iz naše ponudbe!« No, hvala lepa, saj sem ravno to tudi počela, preden ste me vprašali!

A razumete kaj hočem povedati?
Da, to je tekst o medijih. O medijskih informacijah. In medijskih ustvarjalcih, ki so danes[1] pomembni le toliko, kolikor prispevajo k reprodukciji obstoječega neoliberalnega, postfordističnega, kapitalističnega družbenega modela, in ki kotirajo (se kupujejo, prodajajo, posojajo, izposojajo …) kot produkti na trgu. In še več, ki ta trg aktivno soustvarjajo, podpirajo in modificirajo. Že pregovorna primerjava medijske industrije s trgovino s čevlji ni niti malo slučajna. Tudi moja asociacija ni naključna. Gre za splošno situacijo »ali iščete kaj določenega?« kot značilnim simptomom današnje družbe.

V času prevlade vulgarne neoliberalne, postfordistične, kapitalistične hegemonije, v kateri je prišlo do dokončne vzpostavitve svetovnega trga, ki je v vse sfere življenja – vključno z življenjem samim! – implementiral tržno logiko, proletariat (delavski razred) pa spremenil v prekariat (razred negotovosti in nevarnosti)[2], se soočamo s kontinuiranim širjenjem avtomatizmov kapitala (tega, kar se da prešteti) in s posplošeno cirkulacijo fantazme instantne kulturne komunikacije. Sočasno pa se povsod množijo zakoni in odredbe, ki prepovedujejo kroženje ljudi in pospešujejo njihov nadzor. V takšni situaciji kombinacija procesov fragmentiranja na zaprte identitete in kulturalistične ideologije ter relativizma odlično služi za ohranitev kapitalistične, postfordistične proizvodnje in neoliberalnega sistema oblikovanja družbe. Takšno situacijo je po Lacanu mogoče razumeti edino, če izhajamo iz drugačne, mutirane variante diskurza gospodarja, ki je artikulirana na neobstoj Drugega, na zaprečenega Drugega.

Kar Lacan poimenuje »kapitalistični diskurz«, tako sloni ravno na ustvarjanju iluzije, da je vse dovoljeno, da ni avtoritete, cenzure ali represije, in da je vse prepuščeno osebni svobodni izbiri posameznika v neskončni ponudbi različnih možnosti. Želja je tukaj reducirana na zahtevo, ki jo uravnavata ponudba in povpraševanje na trgu, užitka pa ne uravnava več prepoved Drugega, temveč pravo. Neobstoj Drugega se v »kapitalističnem diskurzu« tako manifestira kot skrajna individualizacija, ki subjektu dopušča, da zahteva tako rekoč kot eno izmed temeljnih človekovih pravic pravico do svojega posebnega načina uživanja. Temeljna lastnost kapitalizma – tržno gospodarstvo, njegov temeljni zastavek – kapital in njegova temeljna značilnost – pohlep, so zakamuflirani v ideale svobodne izbire, neskončne želje in neskončnega užitka.

Kapitalizem kot »hegemonični diskurz«, ki determinira družbeno vez danes, tako izrablja strukturo želečega subjekta, zato da mu zbudi vero, da bo znanost proizvedla objekt užitka, ki mu manjka. Zvijačnost »kapitalističnega diskurza« je torej v tem, da prezentira katerikoli objekt, ki ga je mogoče dobiti na trgu, kot vzrok želje. Kapitalizem tako konstituira subjekte, ki med seboj pomešajo presežno vrednost z vzrokom želje, presežno vrednost pa s presežnim užitkom. In simptom »ali iščete kaj določenega?« odlično ponazarja to iluzijo svobode, odprtega dostopa, proste izbire.

Sladka, sladka demokracija
Problem pa nastane ravno takrat, ko to vprašanje, tako kot jaz, vzamete prekleto (ali naivno) resno. Ko si želite točno določene rdeče, lakirane, seksi (da ne naštevam naprej, saj veste, kaj mislim) čevlje in nobenih drugih. In ko v tej maksimalni, ekstra, mega, giga izbiri, oblici in mnoštvu, dojamete, da »ali iščete kaj določenega?« pravzaprav kamuflira ravno strukturno ne-možnost izbire, biopolitično kontrolo (ki vključuje tudi produkcijo in re-produkcijo) želja in potreb, dokončno filtriranje (ki seveda vključuje tudi cenzuro) informacij in idej ter prisilno razporejanje teles (in njihovih zmožnosti oziroma potence) glede na njihovo vrednost, pomembnost in korist za kapitalske interese (simbolne ali realne).

In zakaj tega takoj ne opazimo? Zato, ker poteka na »civiliziran«, »human«, »prijazen« …, skratka »demokratičen« način. Ker nam noben ne reče: »Moraš kupiti samo to, kar ti mi ponujamo, saj v bistvu tako ali tako nimaš nobene izbire,« temveč nas ljubeznivo vpraša: »Ali iščete kaj določenega?« To pa je posledica ustvarjanja situacije, ki temelji na lažni opoziciji med demokracijo in totalitarizmom, kot ultimativnem soočanju dobrega in zla, kjer je v imenu tega, da je pravilo boljše od samovolje, svoboda pa od suženjstva, diskurz o demokraciji postal imperativ in se predstavlja kot edini možni model uveljavljanja in izvajanja politične enakosti.

Zmagoslavje demokracije se tako predstavlja kot zmagoslavje sistema (državnih in naddržavnih) institucij, ki materializirajo suverenost ljudstva, kot politični režim, ki naj bi bil edini pravičen. Zmaga demokracije kot prakse političnega se nam predstavlja kot zagotovitev politične forme pravičnosti in ekonomske forme produkcije bogastva. Vendar je, posebej po padcu totalitarnih režimov in v času sedanje »krize«, dvom o »dejanski« demokraciji kot institucionalnem dispozitivu suverenosti ljudstva še bolj močan. Poistovetiti demokracijo in pravno državo, pravno državo in liberalizem še ne pomeni zagotoviti oblast ljudstva. V današnjem času, ko se razglaša zastarelost socializma/komunizma, t. i. liberalnodemokratični[3] režimi prevzemajo neke vrste pritlehni marksizem, za katerega je politika izraz nekega določenega stanja družbenega, pri tem pa daje substancialno vsebino njegovim formam razvoj produkcijskih sil. Ta razglašeni uspeh demokracije spremlja njena redukcija na neko določeno stanje družbenih razmerij. Takšen režim, utemeljen na načelu identitetne skupnosti in na identifikaciji demokracije in pravne države, ima za posledico ustvarjanje iluzije skupnosti, identične sami sebi, in pelje naravnost ne le v izginotje politike v konceptu prava, ki jo poistoveti z duhom skupnosti, temveč tudi v izginotje ljudstva – ki ga bo država zamenjala vedno, ko ne bo popolnoma ustrezalo svojemu namenu. Podreditev državnega pravnemu je tako podreditev političnega državnemu.

V dobi neobstoječega Drugega
Razumeti je torej treba, da avtoriteta Drugega v »kapitalističnem diskurzu« deluje predvsem skozi nas same, zato boj proti Drugemu v kapitalizmu na neki način nujno predpostavlja boj s samim seboj, oziroma, kot v štirinajsti tezi v svojih Petnajstih tezah o sodobni umetnosti zapiše Badiou: »Ker je Imperij gotov v svojo sposobnost kontroliranja celotne domene vidnega in slišnega s pomočjo zakonov, ki upravljajo s komercialno cirkulacijo in demokratično komunikacijo, ničesar več ne cenzurira. Ko sprejmemo to dovoljenje za konzumpcijo, komunikacijo in uživanje, sta uničena vsa umetnost in vse mišljenje. Morali bi postati neusmiljeni cenzorji samih sebe.« (2004: 9). V zgodovini se je Drugi vedno kazal predvsem skozi golo silo. Na različne vstaje, upore, demonstracije, ki bi Drugega postavile pod vprašaj, se je vedno reagiralo z banalnim nasiljem, Drugi se je vedno razkazoval predvsem skozi represijo. V današnjem, kapitalističnem (liberalnem oziroma neoliberalnem) času je represija pridobila drugačno podobo.[4] V »demokratičnem« svetu najrazličnejših svoboščin, pravic, možnosti je vsakršen upor že a priori degradiran kot nenormalen, neupravičen, neprimeren. V današnjem času, ko je »vse dovoljeno«, je konflikt kratko malo strukturno onemogočen.

V času »neomajne svobode govora« beseda nima več moči, nič več ne sporoča, nič več ne spremeni. V današnjem »civiliziranem« svetu so demonstracije, upori, vstaje dojeti – tako s strani oblastnikov kot demonstrantov – kvečjemu kot »legitimna pravica«, zato so toliko prej normalizirani, zbanalizirani in posrkani v sistem, tako da je izključena vsaka možnost, da bi sistem zamajali, kaj šele izničili. Demonstranti pokažejo svoje nestrinjanje, »demokratično«, »kulturno«, »civilizirano«, ne naredijo pa nobenega resničnega ekscesa, zareze, konflikta v sistemu samemu. Tudi takrat, ko gre za nasilne demonstracije, upore ali vstaje, gre le za izgred, ki razkrije nemoč resnične intervencije v sistem sam. Gre »za uprizarjanje, ki Drugega v ničemer ne postavlja pod vprašaj« (Jelica Šumič-Riha 2007: 87). V takšni situaciji je ključno vprašanje, kdaj izrekanje velja kot dejanje oziroma kdaj ima beseda posledice?

Kako nizko lahko pademo (in preživimo)?
In tukaj, končno, pridemo do medijev – saj bi bila usodna napaka obravnavati medije kot ločen fenomen, brez zavedanja o splošnem stanju družbe, katere so mediji inherentni del, oziroma so z družbo kot celoto v dialektičnem odnosu. V takšni situaciji – ko so mediji svojo specifično moč, kot moč informacije, potencialno dostopne vsem, degradirali do skrajnje mere – se sprašujemo, kakšen vpliv na javnost sploh še imajo? Ali jim sploh še verjamemo? Ali so sploh še kos svoji primarni nalogi: generiranju in negovanju mnogoterosti javnega mnenja? In ali jih – takšne, kot so – sploh še potrebujemo?

Samo nekaj primerov. Javna radiotelevizija razkriva radikalno krizo dominantnega razumevanja pojma javnosti kot skupka različnih profiliranih podmnožic, ki jim je treba ustreči na najbolj banalni ravni, da bi ohranili minimalni mir (gledanost) in maksimalni izkupiček (dobiček). Tako se soočamo s fenomenom tragikomičnega (če ne bi bil tragičen, bi bil komičen) tekmovanja javne radiotelevizije s popolnoma vulgariziranimi komercialnimi mediji (tako na ravni vsebine kot forme/podobe) v velikosti jošk, količini tračev, produkciji senzacionalizma in banalnosti spektakla.[5] Ob tem poskuša javna radiotelevizija dobro mero »objektivnosti«, »resnosti« in »odgovornosti« vzdrževati s povzemanjem »resnih«, »relevantnih« in »preverjenih« novic (večinoma s področja »visoke« zunanje politike) iz svetovnih agencij, s konservativnimi vsebinami s področja kulture in zabave ter s skoraj obsesivnim spremljanjem notranje politike, kar v praksi pomeni papagajsko povzemanje piarovskih sporočil »levih« in »desnih« strank, obskurno začinjeno z »za ali proti« debatami in »soočenji«, brez vloženega minimalnega napora v premislek o resnični politiki.

Kolikor toliko »resni« (dnevni ali tedenski) časopisi so se že zdavnaj nemisleče razdelili na »leve« in »desne«, »naše« in »vaše«, delujejo pa po čisto enaki zrcalni podobi; to pomeni, da glavnega predstavnika »ta drugih« stigmatizirajo kot dežurnega krivca za vse, kar je narobe v mestu, državi in svetu, kar je ob odsotnosti vsakršne resnične preudarnosti, refleksije in poguma brutalni napad na bazično inteligenco bralcev (ki jih je, mimogrede, na »obeh straneh« vse manj).[6] Pri tem so postali časopisi ena najbolj zanimivih medijskih trgovskih artiklov, s katerimi se »posluje« (v večini primerov se pere denar, saj časopisni biznis odlično kamuflira razne bolj ali manj kriminalne posle) bolj pogosto kot z delnicami na borzi in kjer se, posledično, uredniki in vodilni sodelavci menjavajo bolj pogosto kot kakšna starleta spreminja barvo svojih las.

Radio je (kot romantični medij v anti-romantičnih časih) čisto pričakovano popolnoma izgubil svojo tradicionalno vlogo zvestega spremljevalca pri različnih opravilih od vožnje avta in ljubljenja do likanja, saj ob žaljivi količini neumnosti, slabih šal in za uši boleče glasbe, ki ji družbo delajo samo še športna poročila, prometne informacije, vremenska napoved in prikrito oglaševanje, postaja brez pretiravanja absolutno neposlušljiv.

Novinarji so (kot stroka in kot posamezniki) postali žrtve lastnega mita o novinarstvu kot poslanstvu, kot misiji, kot poklicu z dodano vrednostjo, saj so očitno menili, da je sama vera v ta mit dovolj. Ob lastni samozadostnosti, izoliranosti in pasivnosti niso želeli opaziti, da tonejo vse globlje v ponore korupcije, nepotizma in neprofesionalnosti, kar jih je seveda ohromilo v kakršnikoli radikalni akciji. Na sistemsko in koruptivno uničevanje medijev tako niso mogli javno in solidarnostno opozoriti, saj so k obstoječi katastrofalni situaciji v veliki meri prispevali tudi sami. Zato so se tisti, ki so se pač lahko (zaradi svojega vpliva, socialnega in realnega kapitala in interesa), selili iz enega medija v drugega in iz ene pozicije na drugo ter pri tem reševali zgolj lastno usodo. Tako so ubogljivo in nekolegialno privolili v sistemsko degradacijo medijske srenje kot celote.

Splošna slika medijev tako postaja vse bolj homogena, mediji so si med sabo vse bolj podobni, objavljajo predvsem nereflektirane informacije svetovnih (ideološko strogo kontroliranih in kapitalsko jasno profiliranih) mainstreamovskih agencij v kombinaciji z lokalnimi strankarskimi (da ne rečemo »vaškimi«) novicami, začinjenimi z obilico nepomembnih tračev in drugih nebuloz, ki so mučni balast, napačno interpretiran kot »obilica medijskih informacij«.

Tako se tudi v medijskem svetu soočamo z isto situacijo »ali iščete kaj določenega?«, kjer v poplavi informacij, podatkov, števil in podob, s katerimi nas bombardirajo z vseh strani, težko najdemo dostojni medij z lastno agendo, vizijo in hrabrostjo, ki bi mu bili pripravljeni slediti. Ob tem se, v situaciji močne krize identitete, mediji soočajo še z novimi izzivi, ki jih ponuja svetovni splet, in zdi se, da so ob tem še bolj izgubljeni. Ker niso zmožni razumeti vzrokov za položaj, v katerem so se znašli, še težje gledajo v prihodnost, ki jo soustvarjajo nove tehnologije. Vendar, tako kot vedno, nova tehnologija (ki je po naravi vrednostno nevtralna) sama po sebi ne prinaša novih vsebin. Tako se trenutno soočamo z enostavnim in enosmernim prenašanjem klasičnih medijskih vsebin na internet, kar v nobenem primeru ne spremeni trenutno katastrofalno situacijo.

»The Revolution Will Not Be Televised«[7]

Če je včasih veljalo, da se dogodek, če ni bil v »velikih« medijih, niti ni zgodil, se danes soočamo z radikalnim predrugačenjem pojmovanja (reprezentacije) realnosti. Informacij, ki so resnično pomembne za naš obstoj in misel, pač ni (več) moč dobiti v mainstreamovskih medijih in jih vse bolj iščemo drugje.

To je možno le še na kakšnih »alternativnih« medijih (alternativa so seveda normaliziranemu množičnemu poneumljanju), ki pa so v današnji situaciji običajno sistemsko in strukturno pahnjeni na rob propada. Radio Študent, ki še vzdržuje minimum premisleka ob poročanju in reflektiranju sodobnih pojavov družbe od real-politike, prek kulture, znanosti in umetnosti do fenomenov vsakdanjega življenja, je odvisen od vsakokratnih razpisov različnih ministrstev in priložnostnih razpisov Evropske komisije (zgovoren je podatek, da je že leta edinih nekaj zaposlenih oseb na Radiu Študent tistih, ki skrbijo za poslovodenje, finance in marketing, ostali mnogoštevilni sodelavci, ki s kvalitetno vsebino ustvarjajo srce in dušo, kontinuiteto in dobro ime tega medija, to je uredniki in novinarji, delajo nezaposleni in za minorne zneske, čeprav je delo na Radiu Študent še vedno eno najbolj dostojnih novinarskih okolij ta hip); ponovno obujena Tribuna, ki vzdržuje ne le izjemno visoko raven kvalitete in lucidnosti tekstov, temveč tudi domišljije, poguma in senzibilitete, je v uredniški politiki najbrž odvisna od vsakokratnega financiranja Študentske organizacije; eden redkih popolnoma »neodvisnih« in anarhističnih časopisov z dokaj rednim stažem, Anarhistka, pa je odvisen od prostovoljnih prispevkov bralcev in prostovoljnega samoorganiziranega dela njenih ustvarjalcev. Seveda pa se vsi trije omenjeni mediji, ob sistemski statusni in finančni podhranjenosti, soočajo še – s tem povezanimi – distribucijskimi problemi in z različnimi lobiji, ki zavirajo njihovo širšo distribucijo oziroma poslušanost, kar bi vsekakor povečalo tudi njihov vpliv in dvignilo število njihovih uporabnikov. Zato se tovrstne »alternativne« vsebine vse bolj pogosto selijo na splet, kjer lahko dosežejo večje (pravzaprav neomejeno) število ljudi in reducirajo produkcijske stroške.

Eden najbolj znanih tovrstnih medijev na mednarodnem prizorišču je vsekakor spletni portal Indymedija (www.indymedia.org), ki je ustanovljen po velikih, enih izmed prvih alterglobalističnih, demonstracijah v Seattlu leta 1999. Indymedia je entuziastično zamišljena kot spletni portal, na katerem bi se obveščalo o vseh pomembnih dogodkih, ki se zgodijo po svetu, a se o njih ne poroča v mainstreamovskih medijih. Sčasoma so se vzpostavile še lokalne strani Indymedije v različnih jezikih, ki poročajo iz specifičnih lokalnih okolij. Vendar je zaradi prekernih pogojev življenja in dela tovrstno medijsko ustvarjanje obsojeno na prosti čas in energijo njenih ustvarjalcev, ki ob vsakodnevnem izčrpavanju, razumljivo, ni vedno na višku. Dejstvo pa je, da so mediji, ki ponujajo najbolj kvaliteten uvid v realnost, danes in obenem kolikor toliko dostojno okolje za ustvarjanje tistih, ki so v družbi popolnoma marginalizirani, osamljeni in obubožani.

Kljub tako nehvaležnim okoliščinam (ali pa mogoče ravno zaradi njih?!) pa vsakokratni aktivisti (tako ali drugače politično angažirani in ozaveščeni posamezniki in posameznice) skozi leta vedno na novo izkazujejo zavidljivo stopnjo ustvarjalnosti v iskanju vedno novih in svežih načinov obveščanja, informiranja, refleksije, ne le v vsebinskem, temveč tudi v formalnem smislu. Skozi leta so aktivisti po vsem svetu vedno na novo izdajali svoje časopise, ki so jih tiskali pollegalno, in jih sami gverilsko distribuirali, ustvarjali in delili razne letake, plakate, razglase, manifeste. Ustvarjali so svoje spletne strani, pisali bloge, delali piratski radio ali piratsko televizijo.

Misleči ljudje pač vedno iščejo nove možne komunikacijske kanale, ki se spretno in inteligentno izogibajo pastem požrešne ideologije kapitala (in hkrati delujejo proti njej). Ob nastanku Facebooka se je odprl še en kanal za širjenje informacij mimo dominantnih medijskih kanalov.[8] Nazadnje smo, na primer, o dogodkih (demonstracijah oropanih ljudi proti državam-bankam in brutalnem nasilju policistov, teh vernih »psih čuvajih« vsakokratne oblasti) v Grčiji, Španiji, Portugalski, Mehiki, ZDA …, ki zaobjemajo ne le kratka poročila, pretresljive fotografije in koristne povezave, temveč tudi poglobljene tekste, refleksije in analize, lahko izvedeli predvsem zaradi Facebooka in nikakor ne zaradi dominantnih medijev. Vendar se je ob tem razkrila pomembna značilnost: da tukaj v večini primerov ne gre več za (kakršnokoli) medijsko poročanje, temveč le za širjenje, posredovanje, deljenje informacij, predvsem po lastni presoji.

To ni več preverjena, odmerjena, »objektivna« informacija (kakšna naj bi bila medijska informacija), temveč je bolj zareza v naši zaznavi, ki jo dobimo sporadično, nepričakovano, neobdelano. Značilno je, da se tukaj izmenjava in gradnja informacij dogaja na čisto drugih osnovah, kot so tiste, na katerih naj bi temeljila medijska informacija. Gre za čisto subjektivne lastnosti, kot so zaupanje, vera in solidarnost. In to tako na strani tistega, ki kaj objavlja, kot na strani tistega, ki te zapise bere. In ker je subjektivni faktor, osebni interes, lastni angažma tukaj ključen, se soočamo z novim fenomenom, v katerem ne gre več samo za navadno izmenjevanje informacij. V teh primerih ljudje postajajo informacija, ljudje postajajo dogodek, ljudje postajajo medij. S tem, da bom širila določeno informacijo samo zato, ker v njo verjamem oziroma zaupam osebi, od katere sem jo dobila, bom neposredno prispevala tudi k razvoju samega dogodka, ki je v fokusu, in s tem postala aktivni element razvoja tega dogodka (tako v pozitivnem ali negativnem smislu). Jaz nisem več le (nevtralni) opazovalec tega dogodka, temveč z interveniranjem postajam njegov aktivni del, ki je z njim subjektivno, emocionalno in afektivno povezan.

Takšna vrsta »medijskega« delovanja, s katero se soočamo, je radikalno drugačna od osnovnih postulatov klasičnega medijskega poročanja ali komentiranja, v katerem je treba ohraniti distanco, zdrav razum in »objektivnost«. Nasprotno, tukaj poročanje, komentiranje in lastna involviranost postane eno in isto. In tukaj smo na točki, kjer se ob klasični krizi medijev zastavlja še eno radikalno vprašanje: ali je sploh pomembno, da vemo, kaj se je nekje zgodilo, če ob tem nismo zmožni ničesar narediti, oziroma če ob tem ničesar ne naredimo? Z drugimi besedami, ali je pomembno, da imamo na izbiro ogromno različnih čevljev, če ne najdemo ravno rdečih, lakiranih, ki jih iščemo? Razumete kaj mislim? Ali je obstoj medijev in informacij, ki so njihov produkt, sploh še upravičen, če jih vsaj potencialno ne ustvarjamo vsi mi? Seveda, gre za radikalno predrugačenje dojemanja realnosti kot take. Vendar se mi zdi, da edino v takšni situaciji vprašanje »ali iščete kaj določenega?« dejansko dobi smisel. Namreč – nekaj določenega.

Literatura
Badiou, Alain (2004): 15 Theses on Art. V: Maska XIX, 86–87. Ljubljana: Maska, str. 58.
Badiou, Alain (2005): Metapolitics. London: Verso.
Badiou, Alain (2008): Ime česa je Sarkozy? Ljubljana: Založba Sophia.
Halimi, Serge (2000): Novi psi čuvaji. Ljubljana: Maska in Mirovni inštitut.
Šumič-Riha, Jelica (2007): Jetniki Drugega, ki ne obstaja. V: Filozofski vestnik XXVIII, 1. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, str. 81–100.
Žižek, Slavoj (2004): Paralaksa: za politični suspenz etičnega.
Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo Analecta.
Tudi v medijskem svetu se soočamo s situacijo »ali iščete kaj določenega?«, kjer v poplavi informacij, podatkov, števil in podob, s katerimi nas bombardirajo z vseh strani, težko najdemo dostojni medij z lastno agendo, vizijo in hrabrostjo, ki bi mu bili pripravljeni slediti.
Novinarji so postali žrtve lastnega mita o novinarstvu kot poslanstvu, kot poklicu z dodano vrednostjo, saj so očitno menili, da je sama vera v ta mit dovolj. Ob lastni samozadostnosti, izoliranosti in pasivnosti niso želeli opaziti, da tonejo vse globlje v ponore korupcije, nepotizma in neprofesionalnosti, kar jih je seveda ohromilo v kakršnikoli radikalni akciji.
V času »neomajne svobode govora« beseda nima več moči, nič več ne sporoča, nič več ne spremeni. V današnjem »civiliziranem« svetu so demonstracije, upori, vstaje dojeti kvečjemu kot »legitimna pravica«, zato so toliko prej normalizirani, zbanalizirani in posrkani v sistem, tako da je izključena vsaka možnost, da bi sistem zamajali, kaj šele izničili.

1 V bistvu o tem ne moremo govoriti kot o sodobnem pojavu. Mediji so bili od začetka tržni izdelek, vendar je verjetno res, da od začetka kapital ni bil njihovo edino vodilo. Danes je ideologija kapitala pripeljana do skrajnosti in je zato toliko bolj vidna. Posledica je, da so novinarji popolnoma pozabili na svojo primarno funkcijo, to je delovati v imenu svojih bralcev oz. javnosti, in so postali odgovorni le svojemu lastniku. V takšnih okoliščinah licemerno izzveni vsakršno sklicevanje novinarjev na družbeno odgovornost svojega poklica in svobodo govora. »Incestuozni odnosi med mediji in oblastjo« (Halimi 2003: 19) ter kapitalom so ustvarili situacijo, v kateri je novinarstvo postalo »ubogljivo novinarstvo« (prav tam: 17), kjer »ima novinar samo malo več moči nad informacijo kot blagajničarka v supermarketu nad trgovskimi strategijami svojega delodajalca« (prav tam: 15). Ključno vprašanje se tako glasi: »Ali je še mogoče biti novinar in izražati z neoliberalizmom kakršnokoli nestrinjanje?« (prav tam: 71)

2 O prekernih kot o »novih nevarnih razredih« in prekernosti kot značilnosti sodobne družbe so začeli govoriti predvsem italijanski politični misleci (Antonio Negri in Michael Hardt, Paolo Virno, Maurizio Lazzarato, Sandro Mezadra …), ki so izpostavili pomembnost razumevanja kognitivne produkcije in nematerialnega dela kot temelja novega, postfordističnega načina produkcije.

3 V državah, ki se običajno poimenujejo »liberalne demokracije«, služijo koncepti parlamentarizma, konsenzualnosti, predstavništva, volitev, svobode izbire, pluralnosti mnenj … ravno za ustvarjanje iluzije svobode. Kaj je dejansko počela »levica« v zadnjih nekaj desetletjih, pojasni Žižek: »Neusmiljeno se je držala poti popuščanja, lastnega prilagajanja, sklepanja ‘nujnih kompromisov’ z deklariranim sovražnikom (tako kot je Cerkev morala sprejemati kompromise o poglavitnih rečeh, da bi redefinirala svojo vlogo znotraj moderne sekularne družbe), in sicer na način pomiritve nasprotij, tj. svoje lastne pozicije s pozicijo deklariranega nasprotnika: zagovarja socializem, a lahko vseeno v celoti sprejema ekonomski thatcherizem; zagovarja znanost, a vseeno v celoti sprejema pravilo mnoštva mnenj; zagovarja pravo ljudsko demokracijo, a zna vseeno igrati igro politike kot spektakla in volilnih piruet; zagovarja principielno zvestobo, a je vseeno lahko popolnoma pragmatična; zagovarja svobodo tiska, a vseeno lahko laska in si pridobi podporo Murdocha …« (2004: 145, 146). Lahko nadaljujem: zagovarja sekularno državo, a vseeno paktira s cerkvijo in jo obilno financira; zagovarja močno civilno družbo, a jo vseeno sistemsko onemogoča in ohranja na robu preživetja, razen če ni ubogljiva in nekonfliktna; zagovarja pomembnost umetnosti, a jo vseeno vse bolj spreminja v kulturno potrošništvo; zagovarja pomembnost znanosti, a ji vseeno vse bolj nalaga diktat uporabne tehnologije … Zagovarja enakost, v bistvu pa ji gre le za kapital in simbolno (pre)moč. Včasih so, kot opozori Žižek, konservativci opravljali umazano delo za liberalce (daje primer De Gaulla, ki je omogočil neodvisnost Alžirije, in Nixona, ki je navezal diplomatske odnose s Kitajsko), nasprotno danes »nova levica« (prav tam) opravlja umazano delo za ekonomsko konservativne liberalce, ruši socialno državo, dokončuje privatizacijo, izvaja »reforme«, zateguje pasove, rešuje trg (banke oziroma kapital), namesto da bi poskrbela za ljudi oziroma gradila skupno. Ta trend je jasno viden tudi v Sloveniji: vse ključne »reforme« (dejansko brutalno kršenje osnovnih pravic v enakosti) so v Sloveniji opravili »levičarji«, izbris je zakrivil Demos – Demokratična opozicija Slovenije (Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza, Slovenska obrtniška stranka in Zeleni Slovenije), vstop v zvezo Nato in razgradnjo socialne države je opravila Liberalna demokracijaSlovenije, v politiko »zategovanja pasov« in »nujnosti varčevanja« pa so nas brez večjih težav pahnili Socialni demokrati. Takšna »levica« svojo moč utrjuje tudi z vlogo, ki jo igra kot ultimativno utelešenje Dobrega in branilka pred skorajda mitskim Zlom, ki naj bi ga utelešala »desnica«. Tako Žižek ponuja primer Le Pena, ki straši po francoski »levici« in je skorajda razlog, da le-ta s svojimi imperativi boja za demokracijo, človekove pravice, svobodo govora … sploh obstaja. V Sloveniji takšno nepremagljivo figuro, s katere »levica« nikakor ne more ogniti pogleda polnega strahospoštovanja, predstavlja seveda Janez Janša, ta neusmiljeni »princ teme«, brez katerega bi bilo vso delovanje slovenske »levice« skoraj brez smisla. »Če ne bi bilo Janše, bi si ga bilo treba izmisliti«, si po tihem verjetno mislijo slovenski »levičarji«, saj bi bili brez te ultimativne obsesije, ki je zgodovinska glavna oporna točka njihovega delovanja, resnično izgubljeni. Njihovo dobrodušno, intelektualistično, svetovljansko zavzemanje za »svobodo govora«, »demokratizacijo družbe« in »človekove pravice« bi brez takšne priročno-totalitarne figure kratko malo izgubilo vsak smisel.

4 Seveda ne trdim, da državnega nasilja danes ni, saj nam, denimo, le pogled na nasilno obnašanje policije na različnih demonstracijah in uporih po vsem svetu pove marsikaj. Gre bolj za to, da so kakršnekoli demonstracije in upori danes predstavljeni kot eksces, kot izjema, kot nelegalna komplikacija, in je zato tudi nasilje države normalizirano, ne razume se ga več kot represijo, temveč kot nujno ohranjanje stanja normalnosti. To je del širšega razumevanja sistemskega, strukturnega nasilja države kot legalnega ohranjanja demokracije in ne kot njeno uničevanje (v veliko primerih ravno »po črki zakona«, to je s podporo pravnega sistema).

5 V bistvu gre za isti fenomen populizma, le da na komercialnih kanalih spremljamo holivudizirano, globalizirano, »zahodno« verzijo poneumljanja v podobi zvezdništva od filma, glasbe, športa, mode do oseb, ki so znane, ne da bi točno vedeli zakaj, medtem ko se javna radiotelevizija temu postavlja ob rob z elementi ohranjanja »nacionalnih« vrednot, tako da je zvezdništvo obarvano s kančkom tradicije, pristnosti in domoljubja, kar izzveni v bizarno-anahronistično mešanico narodnih noš, klobasic, kislega zelja, harmonike in tako naprej.

6 Eno redkih analiz tovrstne obsedenosti je v tekstu »Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma« v Medijski preži 40–41 prispeval Nenad Jelesijević, ki je analiziral obsedenost revije Mladina z Janezom Janšo kot splošnim simptomom »levice«, ki s svojo obsedenostjo z zlom »desnice« upravičujejo svoj obstoj.

7 Naslov pesmi Gil Scott Herona je bil priljubljen slogan med protestnimi gibanji v ZDA v 60. letih. Aktualen je seveda tudi danes.

8 Tukaj (čeprav se jih seveda zavedamo) ne bomo odpirali problematičnih plati Facebooka, kot so (vsaj) vprašanja zasebnosti, nadzora, zlorabe in oglaševanja. Upoštevajmo, da je Facebook še en produkt sodobne družbe, v kateri je biopolitika doživela svoj vrhunec, vendar pa bi bilo zavračanje le enega njenega elementa brez zavesti, da gre za družbo kot tako, ne le licemerno, temveč tudi kontraproduktivno. Osredotočamo se torej na »možnost nemožnega« in ne na »nemožnost možnega«.


izpis

Sara Pistotnik

Nihče nas ne predstavlja!
Izbruh topik in kreativnosti, ki je zaznamoval prve mesece gibanja #15o, je potrebno razumeti skozi pregovorno pomanjkanje forumov za izražanje nezadovoljstva ter možnosti za investiranje energije v gradnjo alternativ – Gibanje #15o eno leto po zagonu

V letu 2011 so gibanja v Evropi in drugod po svetu navdihovali boji arabske pomladi. Med ključnimi določnicami teh bojev je nezadovoljstvo nad obstoječim režimom predstavniške demokracije, ki v pogojih ekonomske in družbene krize ni zmožna zastopati interesov večne. Politike zategovanja pasov, mantra, ponujena kot edini možni izhod iz trenutnih razmer, v praksi pomenijo izrazito poslabšanje življenjskih standardov vse širših krogov prebivalstva.

Ugrabitev prihodnosti, občutek eksistenčnega krča prvenstveno mladih (in) revnih, narekuje slogane, kot so Nihče nas ne predstavlja, Degagez!, This is what democracy looks like!, Que se vayan todos!, ki izražajo ogorčenje nad načrtovanimi in že sprejetimi rezi, kot jih narekujejo finančni trgi, in s tem absolutno zavračajo prelaganje bremena krize na pleča šibkejših delov družbe. So pa tudi izraz prevpraševanja drugačnih oblik organiziranja – ena vidnejših metod je privzela formo dolgotrajne okupacije javnih prostorov, kjer so zrasli kampi – in odločanja, oblik, ki so utemeljene v ideji participativne demokracije. Široko evropsko gibanje je odmevalo tudi v našem prostoru v obliki gibanja #15o; nastalo je dobra dva tedna pred začetkom predvolilne kampanje 2011, ki so jo v veliki meri zaznamovali ravno protikrizni predlogi.

Gibanje #15o se je pridružilo k pozivom h globalnim dnevom akcij, načrtovanih za 15. oktober 2011. Ti so bili delno usklajeni skozi različna transnacionalna srečanja, na primer v Barceloni in v Tuniziji, in pomenijo iskanje možnosti za skupno delovanje političnih realitet, ki na različnih koncih zemeljske oble nasprotujejo istim politikam, katerih posledica je izrazito poslabšanje življenjskih priložnosti večine. Srž teh pozivov je sporočilo: »Politike zategovanja pasov in rezov obsojamo zato, ker povečujejo neenakosti in so neposreden napad na stebre blaginje evropskih držav in na socialne pravice /.../. Politike zategovanja pasov dajejo prednost privatnim ekonomsko finančnim interesom, ki so odgovorni za model ekonomskega razvoja, ki je sprožil trenutno krizo. Ta ni zgolj ekonomska, ampak je politična kriza /.../ in razkriva nezmožnost sistema političnih strank, da bi upravljal skupno dobro. /…/ Preoblikovati moramo modele demokracije in si ponovno prilastiti politiko na način neposredne participacije v vseh domenah družbenega, političnega in ekonomskega življenja.« (Izjava Hub Meetinga v Barceloni)

Obstaja alternativa

Enake ugotovitve je povzemal poziv #15o v Sloveniji, hkrati pa je poudaril: »Obstaja alternativa in drug izhod iz krize, ki je dokapitalizacija skupne blaginje. Ta pomeni, da izvijemo skupno in skupno blaginjo iz zadušljivega prijema nenehnega privatnega razlaščanja. Kot proizvajalci družbenega bogastva ne moremo zadovoljevati svojih potreb z bornimi mezdami kot prekerni in popdplačani delavci in delavke in z zadolževanjem. Izobrazba, znanje, stanovanje, zdravje, okolje, dohodek, mobilnost itn. morajo postati brezpogojna pravica, del vsem dostopne skupne blaginje.« (Izjava skupščine #15o, sprejeta v SC Rog 12. oktobra 2011) Množično izražanje nezadovoljstva na ljubljanskih ulicah 15. oktobra, ki je potrdilo utemeljenost navedenih analiz, se je izteklo z zasedbo trga pred stavbo ljubljanske borze, njegovim preimenovanjem v Boj za, in z vzpostavitvijo kampa za organizacijo nadaljnjih aktivnosti.

Načelo sprejemanja odločitev, ki ga je skupščina #15o privzela takoj po svojem nastanku, je dobilo ime demokracija direktne akcije (DDA). Skupščine je vodil moderator in zapisoval zapisnikar, oba vsakokrat izbrana na začetku. Kdor je želel spregovoriti, se je z dvigom roke priglasil k besedi; ko je govoril, so ga drugi poslušali. Moderator je prednost dajal tistim, ki do tedaj še niso govorili. Medtem ko je ena oseba govorila, so ostali svoje mnenje izražali z znakovno govorico. Predvsem pa, kar je bistvo DDA, so se aktivnosti načrtovale tako, da so jih izvedli tisti, ki so jih predlagali, če ob tem ni bilo večjega nasprotovanja skupščine. Skupščina #15o je delovala kot vsakodnevni forum, namenjen reševanju logističnih težav kampa, poročanju o izvedenih ter načrtovanju novih delavnic in obravnavi posamičnih topik, tesno povezanih s skupščino.

Glavnina političnih razprav, vsebinskih vprašanj in načrtovanje konkretnih aktivnosti pa se je preneslo v delavnice, posebne forume afinitetnih skupin, znotraj katerih so te skorajda povsem avtonomno razvijale politično analizo in določile nadaljnje korake. Rezultat tovrstnega načina odločanja je bilo mnoštvo glasov in strategij, ki so prostor Boj za zasedli z zanje ključnimi vprašanji, iskali odgovore nanje ter jih politično artikulirali. Dogajanje na Boj za ni sledilo neki vnaprej zastavljeni agendi, temveč je v realnem času generiralo nove in sveže politične razmisleke. DDA je bila ključni mehanizem, ki je omogočil vidnost in organiziranje manjšinskih glasov, izhajajočih iz dejanskih potreb raznovrstnih presekov družbe, in na ta način je blokirala možnost vzpostavitve kakršnekoli hierarhije zahtev in političnih strategij.

Ta organizacijska forma je v prvih tednih zasedbe spodbudila natančen urnik dejavnosti pred Boj za. V običajnih časih zgolj prehodno betonsko območje Bavarskega dvora je spremenila v dinamični in radoživi prostor razkrivanja, diskutiranja in povezovanja. Oblikovale so se številne delavnice, nekatere bolj, druge manj dolgoživega značaja. Med njimi je bila delavnica Proti prekernosti, za skupno blaginjo, ki je zastavljala vprašanja ob naraščajoči negotovosti življenja, dolga, stanovanj in možnosti za organiziranje v današnjih pogojih dela; bila je tudi delavnica Direktnega socialnega dela v raznih variacijah, ki je gradila na vprašanjih deinstitucionalizacije, vpliva rezov v socialnih transferjih na vsakdanje življenje, brezdomstva, politik proti drogam, in delavnica proti volitvam, ki je odkrito pozivala k bojkotu volitev ter iskala alternative predstavniški demokraciji v ustvarjanju skupnosti, temelječih na neposredni demokraciji, samoorganizaciji in horizontalnosti. Sočasno so se te vsebine začele prelivati v druge prostore, na primer na fakultete (FF, FDV, FSD) in tam začele odpirati teme, povezane s privatizacijo znanja, prekerizacijo zaposlitev in birokratizacijo socialnih služb. V novembru 2011 je gibanje #15o organiziralo pohod, protest proti podražitvi vozovnic LPP ter Dneve ogorčenja nad bankami, ki so potekali v Ljubljani in Prekmurju. Istočasno so študenti zasedli Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Skupno sporočilo mnogoterih glasov je bilo »nihče nas ne predstavlja«; gibanje #15o je imelo tedaj več kot 80-odstotno podporo javnosti.

Afirmacija druge in drugačne politike – politike skupnega

Izbruh topik in kreativnosti, ki je zaznamoval prve mesece gibanja #15o, je potrebno razumeti skozi pregovorno pomanjkanje forumov za izražanje nezadovoljstva ter možnosti za investiranje energije v gradnjo alternativ. Odpiranje prostora pred Boj za in tamkajšnje dogajanje je do določene mere ovrglo hipotezo o obči apatiji, navkljub raznoterim izrazom nemoči, ki kot stalnica sodobne družbe niso umanjkali niti tam. Obilje dogajanja, predvsem plodnost in razdelanost politične imaginacije ter analize, pa dobi dodaten pomen, če ga postavimo v relacijo z drugim velikim in dominantnim političnim dogajanjem, ki je potekalo v istem obdobju: s prvimi predčasnimi državnozborskimi volitvami v zgodovini samostojne Slovenije.

Predvolilna kampanja, ki je potekala med 4. novembrom in 2. decembrom 2011, je potrdila eno izhodiščnih tez Boj za, in sicer ugotovitev, da interesi večine v ponujenih predvolilnih programih načeloma niso zastopani. Kljub zavedanju, da je tekmovanje za ljudske glasove potekalo v izredno napetem ozračju iskanja poti iz krize, stranke (z redkimi izjemami, na primer TRS) niso politik zategovanja pasov kot edinega možnega odgovora niti preizpraševale, kaj šele, da bi se jim odkrito zoperstavile in ponudile alternative, ki ne bi učinkovale v tako očitnih posegih v pridobljene pravice in kakovost življenja. Še več vsebine, ki so se na podlagi demokracije direktne akcije odpirale pred Boj za, so razkrile izjemno kompleksnost družbenega življenja, a so hkrati pokazale tudi na mnogotere dejavnike revščine, s katero se sooča vedno večji del družbe. In na ta vprašanja ni bilo odgovora. Predvolilna kampanja je potekala po predvidenih obrazcih slovenske institucionalne politike, ki se je obnašala, kot da se zunaj njenega peskovnika nič ne dogaja.

Odtujenost politične elite in njenih idej od dogajanja med ljudmi, od katerih terja legitimnost, je bila v kratkem obdobju do ponovne konsolidacije nove politične oblasti povsem manifestna.

Gibanje #15o ni imelo namena ponuditi končne rešitve, je pa odprlo prostor, v katerem je možno na drugačen, vključujoč način izmenjevati in snovati pozitivne rešitve za trenutne izzive. Boj za je bil iskren izraz splošne želje po prekinitvi z obstoječo politiko, o kateri vlada širok konsenz, da je zabredla v krizo legitimnosti in vsesplošno agonijo.

Učinke #15o je težko povzeti, toda gotovo je vsaj to, da obstaja globok razkorak med realnimi družbenimi problemi in zmožnostmi političnih elit, da jih vsaj prepoznajo. Te ugotovitve nedvomno potrjuje dogajanje eno leto po zasedbi trga pred borzo, ko osebno doživljamo učinke politik zategovanja pasov, o katerih lahko trdimo le, da vodijo v še hujšo družbeno devastacijo.


izpis

Nenad Jelesijević

Biti nekulturen
Kako učinkovito zavrniti reze in si ponovno prilastiti produkcijska sredstva, je vprašanje, na katerega bo treba odgovoriti v dolgem procesu socializacije skupnega – K transformaciji paradigme umetniške, znanstvene in medijske produkcije v ekstremno neoliberalnih pogojih

Absolutno zavračamo varčevalne ukrepe! se je glasila ena izmed osnovnih zahtev, ki jo je gibanje #15o sporočalo v ulični demonstraciji v Ljubljani, 19. aprila 2012. Oblastniki v Sloveniji so že takrat na veliko uvajali t. i. varčevalne ukrepe, ki, spomnimo se, izhajajo iz doktrine šoka, ki jo globalni neoliberalizem zdaj pospešeno prakticira, da bi še bolj utrdil vladavino dolga kot paradigmo sodobnega vladovanja (to je discipliniranega upravljanja, fr. gouvernance).

Na področju kulture – v mislih imam kulturo kot administrativni resor – je lokalno ministrstvo za kulturo takrat že bilo zmanjšalo dobršen del že tako nizkih subvencij projektom nevladnih organizacij, v kulturi delujočih v javnem interesu, ki so jim bile dodeljene na večletnem projektnem razpisu leta 2010. Takole nekako je bila videti razlaga, ki je želela upravičiti presedan: ker ministrstvo za finance ni odobrilo sredstev ministrstvu za kulturo, slednje ne more izplačati predvidenega zneska za izvedbo večletnega projekta v tem letu, temveč se mora ta zmanjšati za toliko in toliko odstotkov, za naslednje leto pa ni nobenega zagotovila, da bo denar izplačan. In tako naprej …

Zmanjšanje ali popularno rez je bil torej izveden po načelu take it or leave it, razlaga je bila oksimoron »višje sile«. Akterji na tem področju smo bolj ali manj mirno privolili v ta klasični neoliberalni ukrep, ki sodi v repertoar doktrine šoka. Namesto »levičarske« ministrice smo kmalu zatem dobili »desničarskega« ministra, ministrstvo pa je izgubilo samostojnost in se združilo v mešanico do tedaj ločenih administrativnih aparatov: izobraževanja, znanosti, kulture in športa. Združevanje je naletelo na bolj ali manj ciničen odpor, predvsem pa je umanjkala refleksija same oblastniške paradigme. Namesto nje se je pojavila nekakšna nostalgija po izgubljenem samostojnemu resorju, ki se je uprizorila v nekaj mehkih protestih (tudi ob petju slovenske himne), javnih pismih, peticijah in časopisnih objavah, ki se niso preobrazili v konsistentno uporniško akcijo pripadnikov kulturnega sektorja. Namesto tega se je njegov trenutno najproduktivnejši del zatekel k ekonomistični paradigmi – tako je, na primer, na čelo svoje zastopniške organizacije izvolil kulturnega ekonomista in se raje odločil za nadaljevanje dialoga z oblastjo v upanju, da mu bo povsem ekonomistično-menedžerski pristop prinesel izboljšanje finančnega položaja.

S tem primerom želim predvsem poudariti, da gre za sindrom nasedanja menedžerski logiki t. i. profesionalizacije, ki se je precej uspešno vtihotapila v nevladništvo in ga vedno bolj zaseda, v skladu s splošno proliferacijo neoliberalne logike upravljanja v vse produkcijske odnose. Uspeh tovrstnega dialoga med predstavniki države, ki mu močno primanjkuje političnega naboja, je najbrž razviden iz zadnjih dogodkov na tem področju – med drugim je pred kratkim ministrstvo ustavilo projektni razpis za področje uprizoritvenih umetnosti – ter tudi iz nedavnega nastopa ministra na otvoritvi Borštnikovega srečanja 2012: »Slovenska izobraževanje, znanost in posebej kultura so vitalni, ustvarjalni, pogumni, ta pogum in neomajnost potrebuje tudi slovensko podjetništvo. Kultura h gospodarskemu okrevanju ne more dati davkov, prihodkov in denarja, lahko pa navduši s svojo energijo, ustvarjalnostjo, optimizmom in tega si želim na Borštnikovem srečanju, to naj Boršnikovo srečanje pove družbi. Da ena kriza pa že ne bo ustavila ustvarjalnosti!«

Kultura kot produkt, ki se ga enkrat da, drugič pa spet ne da prodati

Spet gospodarstvo na eni, kultura pa na drugi strani. Neoliberalni novorek (in neobstoječ dualizem: tako »kultura« kot »gospodarstvo« sta dandanes namreč nič drugega kot biznis) je zamotan v poetski zanos, ki je v prejšnjem desetletju sicer že večkrat prišel iz ust lokalnega neoliberalnega establišmenta, zdaj pa očitno doživlja enega svojih vrhuncev. Ni torej nobena novost, saj so si, v duhu časa, podobno ekonomistične izjave večkrat privoščili prejšnji ministri in ministrice (tako »levi« kot »desni«). Ob tem se že sama beseda kultura že dolgo plasira kot pojmovni konglomerat, ki upravičuje instrumentalizacijo umetnosti oziroma posameznikove ali kolektivne kreativnosti. Kultura kot uveljavljeno in tudi uzakonjeno (ime – v demokratični, pravni državi je pač vse po črki zakona –, kot nadsistem institucionalizirane umetnosti).

Kultura kot produkt, ki se ga enkrat da, drugič pa spet ne da prodati. V resnici in v zakonih pa nacionalna kultura operira kot neoliberalna pojmovna zvijača – ekonomsko odmerjen in vsebinsko programiran podaljšek nacije oziroma projekcija namišljene temeljne razlike kot osnove za sistemsko izključevanje v multikulturalizmu, ki že tako utečeno deluje. Gospodarstvo pa kot produktivna veja družbe, ki pač ustvarja prihodke; tudi v ta pojem je natlačeno marsikaj, od navadne trgovine in prekupčevanja, ki prevladuje v lokalnem okolju (trgovsko-storitveni sektor, temelječ na maržah, provizijah in taksah), do dejavnosti multinacionalnih korporacij. Mar ni osnovni prihodek neke države davek, ki ga ta pobira od samih državljanov: 8,5 % in 20 % DDV-ja, dohodnina na vsak osebni dohodek, zavarovalnina za zdravstveno zavarovanje, obvezni prispevki iz bruto plače in prihodkov samozaposlenih za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti itd.? Ali ta davek prihaja zgolj iz »gospodarstva« oziroma »podjetništva«, ali pa iz vsakega možnega osebnega dohodka? V jeziku oblastniških manipulacij – tako levičarskih kot desničarskih seveda – so pravzaprav trajno vpisane zagate neoliberalnega kapitalizma in njegovo vztrajno prikrivanje lastnega temeljnega vzvoda – to je izkoriščanja na relaciji upnik–dolžnik, ki ga Maurizio Lazzarato imenuje oblast dolga:

»Oblast dolga se predstavlja kot oblast, ki se ne uveljavlja niti z represijo niti z ideologijo: dolžnik je 'svoboden', vendar morajo njegova dejanja in obnašanja potekati v okvirih, ki jih določa sklenjeni dolg.[1]«

Zakaj pa je ministrov govor na otvoritvi gledališkega festivala izzval ogorčenje pri mnogih »kulturnikih«? Njihovo ogorčenje izhaja iz določenih pričakovanj. Upravičeno pričakujejo, da bo minister, ki naj bi jih predstavljal, spoštljiv do njihovega dela in do dejstva, da kulturne dejavnosti še kako prinašajo prihodke v državno blagajno. Vprašanje, ki je s finančnimi rezi na področju kulture končno postalo aktualno, pa je: ali so tovrstna pričakovanja sploh smiselna v času, ko predstavniška demokracija poka po šivih, ko njen privid razpada v prividu vladavine prava, ki pa ne more zagotoviti niti izvajanja tistih najbolj birokratskih opravil, kot so javni razpisi, iz katerih izhajajo pogodbe za subvencije, ki jih oblast ne spoštuje kar po prostem preudarku: opravičila so kriza in podobne finančne abstrakcije. V teh groteskno-srhljivih pogojih finančnih rezov trenutno deluje kulturni sektor v Sloveniji, uspešno sledeč trendom večine EU. Zdi se, da živimo v fatamorgani kulturne produkcije, ki bo vsak čas izginila. Vsaj v obliki, kot smo jo doslej poznali.

Pravi trenutek za preizpraševanje pomena vrednosti, denarne vrednosti produkcije

Zdaj, ko so se izvoljeni gospodarji odločili, da je treba »privarčevati« (in se pri tem nezmotljivo osredotočili prav na »vitalne, ustvarjalne in pogumne« sektorje izobraževanja, kulture in znanosti – oziroma samo na njihove izvajalce, ne pa na, na primer, državno administracijo, ki te sektorje upravlja), so se začela spreminjati tudi razmerja med akterji v polju kulture. Naenkrat je postala pomembna beseda solidarnost med vsemi akterji, med »malimi« in »velikimi« producenti, samozaposlenimi in celo med javnimi zavodi, kar je bilo že pred nekaj leti nepredstavljivo. V resnici gre za to, da so na površje priplavala temeljna vprašanja, ki so bila doslej nekoliko prikrita, saj so bile dosedanje finančne podpore iz državnega proračuna zagotovilo funkcioniranja kulture kot pomembnega okrasno-ideološkega dela napredujoče neoliberalne paradigme, ki to paradigmo v veliko primerih uspešno kamuflira.

Med temi temeljnimi vprašanji so naslednja: Zakaj je kultura nacionalna kategorija in ali ni to dojemanje v svojem bistvu rasistično? Zakaj bi umetnost sploh morala prinašati kakršenkoli dobiček? Ali ni umetniško, znanstveno in raziskovalno delo v resnici izvedljivo z radikalno drugačno konstelacijo stroškov v primerjavi s tistimi, ki jih imamo danes? Ali tu ne gre predvsem za vprašanje eksistence umetnika/znanstvenice/raziskovalke? In če je ta osebna eksistenca zagotovljena, in to na visoki socialni ravni, ali ni vprašanje stroškov produkcije pravzaprav odvečno? To še ne pomeni, da produkcija nič ne stane in da ni treba iskati načinov za njeno kritje. Zdi se, da je prišel trenutek preizpraševanja pomena vrednosti, denarne vrednosti produkcije, in čas, da na produkcijo pogledamo iz drugega in drugačnega zornega kota. Na produkcijo predvsem kot imanentno ustvarjalnosti in užitku v ustvarjalnosti, ne pa kot na dejavnost, ki prinaša slavo, ugled, pozicijo na vrednostni lestvici, denar, točke, infrastrukturo in elitistično pozicijo v družbi. Poleg tega se je vredno vprašati o medgeneracijski – pravzaprav splošni – solidarnosti: kaj so starejši, že uveljavljeni znanstveniki/kulturniki, ki zasedajo pomembne položaje, v resnici naredili, da svojim mlajšim kolegom olajšajo poklicno pot, zaposlitev, sodelovanje pri projektih? In ali ni bilo pravzaprav pričakovano dejstvo, da niso naredili veliko, glede na njihovo vztrajno in dolgotrajno koketiranje z neoliberalno elito?

Ideologija trga v administrativnem polju kulture

V administrativno polje, ki ga poznamo pod imenom kultura, je v Sloveniji že konec osemdesetih (v procesu liberalizacije, ki ji je nujno sledila neoliberalizacija družbe) vstopila ideologija trga, ki se danes najpogosteje kaže v prizadevanjih za še širšo uvedbo paradigme t. i. kreativnih industrij. V Ljubljani je tipični takšen primer projekt revitalizacije nekdanje tovarne Rog. V javno-zasebnem partnerstvu (ta pojem je že sam po sebi protisloven), ki naj bi se vzpostavilo med občino in zasebnim vlagateljem, naj bi nastal nov kulturno-turistično-gostinsko-umetniško-garažni kompleks, ki naj bi spodbudil razvoj mesta, zlasti na področju arhitekture in dizajna, predvsem pa bi združeval razstavno dejavnost velikega obsega (predvidena je vzpostavitev največjega razstavnega prostora v mestu) s komercialnimi in sterilnimi umetniškimi dejavnostmi.[2]

Projekt je naletel na nekaj kritičnih odzivov, ki pa očitno niso bili dovolj močni, da bi ga ustavili ali pa preusmerili v smer, ki si jo želijo zainteresirani občani. »Kreativne industrije« so sicer našle svoje mesto že v strateških dokumentih nekdanjega ministrstva za kulturo in to, kar se nam zdaj odvija pred očmi, ni nič drugega kot svojevrstno vpeljevanje te neoliberalne zamisli, po malem, a zares.

V navalu industrijske kreativnosti je neopazno prišlo tudi do preimenovanja administrativnih enot na ministrstvu; tako imamo zdaj direktorat za ustvarjalnost namesto direktorata za umetnost. Seveda, bolj kot samo ime je problem v absurdu tlačenja ustvarjalnosti pod »direktorat« – upravljavska paradigma je eksplicitno vpisana že v ime državnega organa, ki se iz preprostega pisarniškega storitvenega poslovanja že na ravni jezika povzdiguje v menedžersko določilo in nam sporoča: tukaj upravljamo z ustvarjalnostjo. Skratka, opazen je trend etatizacije (ki je, ne pozabimo, eden poglavitnih elementov avtokracije – totalna birokracija, totalno upravljanje). Medtem pa se menda pripravljajo spremembe zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki bi omogočile še večji vpliv državnih menedžerjev. Te naj bi šle v smer še večje diskrecijske pravice ministra, ko gre za odločanje o podeljevanju sredstev ali imenovanje strokovnih komisij.

Spremenil bi se 102. člen, da bi minister lahko iz »interventnih razlogov« omogočil financiranje določenega projekta, ne da bi se posvetoval s strokovno komisijo, ter 120. člen, ki bi omogočil, da minister lahko odloči drugače kot strokovna komisija. V zakon bi bili torej vpisani še dodatni elementi neoliberalnih »izrednih razmer«. Sedanja diskrepanca med strokovnostjo, ki naj bi na podlagi štetja referenc, »medijskih odzivov« in takšnih in drugačnih točk pravično presojala o podeljevanju sredstev in pravic, ter upravljanjem z resursi, se tako v resnici zlije v še manj transparentno odločevalsko gmoto. Tovrstno uzakonjeno prešitje (ustvarjalnosti in avtokracije) zmeraj omogoča vsestransko cenzuro oziroma nemoteno koruptivno preusmerjanje skupne blaginje.

S tem trendom etatizacije sovpadajo tudi poskusi industrializacije kreativnosti (kot je poskus preobrazbe Roga), ki pomeni nič drugega kot nje krotenje. Mesta bodo tako postala lepša, okrasili naj bi jih s kulturo in njenimi derivati – od oblikovanja, prek arhitekture, do tistih izvedbenih umetnosti, ki so za sistem nenevarne. Ljubljana bo tako porisana z rožicami, okrašena z izobešenimi čevlji in obešankami na mostovih, obogatena z novimi komercialnimi vsebinami in širokopasovnim internetom. Skupni prostor se ta čas v resnici krči. Problem nove institucionalizacije, ki vpeljuje estetiko in etiko »kreativnih industrij«, se tako kaže kot eden najresnejših problemov novega konservativizma. Pospešena muzealizacija tako sodobne kot arhivske umetnosti (in celo punka!) pa ima samo en pomemben vpliv na ustvarjalnost v sedanjosti: depolitizirajoč. In to je povsem v skladu z neoliberalnim stanjem, ki je pač izrazito depolitizirajoče.

Umetnost žive demokracije

Za razmislek o pogubnih posledicah ekonomizacije življenja oziroma kreativnosti, ki pomeni nič drugega kot postopno in vztrajno depolitizacijo, se je koristno vedno znova spomniti resničnega ozadja ekonomističnih operacij, ki ga Lazzarato, sklicujoč se na Foucaulta, takole razodeva: »Merjenje, vrednotenje, ocenjevanje so vedno vprašanje oblasti, šele nato so ekonomsko vprašanje. Izvor ocenjevanja, vrednotenja in merjenja je verski in hkrati političen: 'Kdor ima oblast, pa naj bo tiran ali zakonodajalec, je merilec v državi: merilec zemlje, stvari, bogastva, pravic oblasti in ljudi.'[3]

V takšnih pogojih ne gre za to, da bi bilo treba oblastnikom dokazati, katere prednosti, prihodke in dobrine prinaša »kultura« v naša življenja. Nikakor ne more iti za kakršnokoli dokazovanje in opletanje s podatki (da je kultura v resnici dobičkonosna, da odpira delovna mesta, pospešuje turizem, prinaša dodano vrednost ipd.), ki ga vsiljuje kulturna ekonomika – sicer ena najbolj skorumpiranih disciplin, kar jih sploh je – oziroma kakršnokoli štetje, ki ga izvajajo zastopniki menedžerskega diskurza (svež primer, ki takšno štetje uporablja in ga podpira, čeprav je njegov cilj »oblikovanje strateških smernic ter konkretnih predlogov za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer samozaposlenih v kulturi«, je raziskava o položaju samozaposlenih v kulturi, ki jo trenutno skupaj izvajata ekonomska in filozofska fakulteta v Ljubljani).

Ne gre niti za povsem naivno pozicijo – proizvod estetskega režima umetnosti –, češ da je treba oblastnikom uprizoriti določen performans, ki ga bodo razumeli, ki jim bo morda celo všeč, da bi potemtakem spremenili svoje stališče do področja, ki naj bi ga zastopali, ker so za to bili izvoljeni. Ne gre, skratka, za kakršnokoli dokazovanje. Gre za to, da jih je treba kratko malo postaviti pred oziroma posrkati v lastni politični performans, v živo umetnost, v umetnost žive demokracije, bodisi z umetniškimi ali drugačnimi sredstvi, predvsem pa s sredstvi izgradnje solidarnosti vseh z vsemi. To pomeni, da se je hkrati treba osvoboditi fantoma oblastnika kot figure moči – to moč sami vanj vpisujemo. Odstiranje nemoči oblastnika v performansu žive demokracije je tista ultimativna emancipatorna gesta, ki je pogoj osvoboditve iz tiranije neoliberalne ekonomije – ekonomije dolga – v »kulturi«. Če umetnik ni zmožen zavrniti oblastnika-menedžerja na celi črti, potem si ne zasluži imena umetnik. Umetnost je namreč danes kritična ali pa je ni. Umetnost zato mora biti ultimativno nekulturna.[4]

Artikuliran upor

Kako pa učinkovito zavrniti reze in si ponovno prilastiti produkcijska sredstva za umetnikovo, znanstvenikovo, raziskovalkino, učiteljičino in novinarkino preživetje pa je vprašanje, na katerega bo treba odgovoriti v dolgem procesu socializacije skupnega na nadnacionalni ravni (petje nacionalne himne na protestu skoraj zagotovo odpade), ki se je že odprl in se mu obeta še živahnejša aktivnost. Odgovor na to vprašanje nemara pomeni tudi nadaljnje prizadevanje za vzpostavitev zagotovljenega dohodka za vse. Vključuje tudi in zlasti široko refleksijo identitetnega vprašanja, politike queera in dezidentifikacije nasploh, kot temeljnega političnega pogoja enakosti.

Med revščino in enakostjo stojijo znane ovire, tako tiste vidne, kot tudi one, ki smo jih sčasoma ponotranjili. Izziv je v resnici precej psihološki. Neki minister je resnično preveč partikularni pojav, predstavnik, ki nas v resnici ne zastopa, da bi se ga lahko upravičilo kot pomemben izziv v tej konstelaciji. Mislim, da bo to treba dojeti in verjamem, da nam kriza predstavništva dobesedno narekuje osvoboditev iz zakompleksanosti z oblastjo.

Artikuliran upor, ki se začne z re-socializacijo in dezidentifikacijo, edini lahko spremeni obstoječe razmere rastočega izkoriščanja. Če torej želimo zaustaviti razlaščanje in izboriti prihodnost in sedanjost za vse, nam preostane aktivno zavračanje varčevalnih ukrepov in istočasna gradnja skupne blaginje. To pomeni borbo zoper prekernost na vseh ravneh in prizadevanje za povrnitev ter vzpostavitev nove blaginje skupnega. Gre za splošne in pravzaprav povsem dovolj specifične zahteve: zaščito skupnega pred privatizacijo in demokratično upravljanje z njim, odpis dolgov, dokapitalizacijo ljudi namesto bank, zagotovljen dohodek, stanovanje kot brezpogojno pravico. Paradigma aktivne umetnosti – kritične umetnosti (in tudi raziskovanja, prenosa znanja in informiranja) – v teh okoliščinah lahko pomaga artikulirati mnoga emancipatorna vprašanja in potrebe s svojo dosledno, vendar identitetno razbremenjeno protestno govorico.

1 M. Lazzarato, Proizvajanje zadolženega človeka. Ljubljana: Maska, 2012, str. 35.

2 O tem projektu sem pisal v prispevkih Rog med razlastitvijo in prilastitvijo skupnega (www.radiostudent.si/kultura/dlako-z-jezika/rog-med-razlastitvijo-in-prilastitvijo-skupnega, dostop 22. 10. 2012) in K reapriproaciji skupnega. Na primeru tovarne Rog (Tribuna, LIII/4, 2012, str. 25).

3 M. Lazzarato, ibid., str. 87.

4 O tej problematiki sem pisal v tekstu Odhod iz kulture v Medijski preži, XV/42, 2012, str. 4–5.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in pravo

Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
raziskovalno novinarstvo
Medijska preža
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Vasja Jager
O belih miših in fantomskih smučarjih: kako smo preiskovali nova dejstva v orožarski aferi
Igor Mekina
Z lažjo do resnice?
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Andrej Koritnik
Med novinarstvom in literaturo
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Gojko Bervar
Miheljak o bolezni v hiši
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Saša Bojc
Kaj je preiskovalno novinarstvo?
Edi Pucer
Dober urednik podpira preiskovalnega novinarja
Petra Kerčmar
Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Ali H. Žerdin
Lahko kupite volitve?
Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
Aleš Gaube
Zgodba o korupciji
Sandra Bašić-Hrvatin
In novinarje ubijajo, mar ne?
Jani Sever
Novinarstvo brez blišča
Brankica Petković
Finančna usodnost raziskovalnega novinarstva
Raziskovalno novinarstvo je delo ekipe
Novinarski večeri
04.06.1999
Peter Preston, Laurie Flynn, Luke Harding
Vodne gate
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
08.09.1997
Viktor Ivančić, Ali H. Žerdin
Neodgovorno novinarstvo
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
dostop do javnih informacij
Medijska preža
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Spremeniti sistem varstva osebnih podatkov v Sloveniji
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
14.12.2004
Gregor Virant, Pavel Gantar, Nataša Pirc-Musar, Jernej Rovšek, Urška Prepeluh, Senka Š. Vrbica, Grega Repovž, Borut Mekina
So informacije javnega značaje res dostopne?
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja