Medijska preža št. 29-30, december 2007

Slovenski medijski prostor je prostor paralelnih svetov, specifične oblike komunikacijske segregacije, kjer komunikacijska razpoka ne ločuje le tistih, ki vladajo, od tistih, ki jim vladajo, temveč tudi vlado od opozicije.

Najprej je predsednik vlade na lokalni radijski postaji napovedal možnost odstopa vlade, njegovo izjavo so prevzeli vsi drugi mediji. Nato je sledil nepozaben novembrski televizijski večer, učbeniški primer tv-demokracije, kjer se usodne politične razprave in odločitve odigrajo na televiziji namesto v političnih institucijah.

Tega večera je predsednik vlade direktorju javne televizije v osrednjem terminu v »brezprizivnem intervjuju« razložil, kdo vse so krivci za nevzdržno politično situacijo, v kateri se je znašla vlada. Omenjal je opozicijo, dejanja nekaterih koalicijskih poslancev, novinarje, civilno družbo ... Direktor televizije v vlogi novinarja-spraševalca v protokolarnem pogovoru ni naredil ničesar, s čem bi »sporočila vladajočega spremenil v odgovore na vprašanja tistih, ki jim vlada«, kot pravi Brecht.

Natanko v istem času pa so v oddaji komercialne televizije o možnosti odstopa vlade v živo razpravljali predsedniki vseh opozicijskih strank, z njimi pa še predsednik najmanjše koalicijske stranke Desus. Voditelj na komercialni televiziji je gledalcem in gledalkam razložil, zakaj je zasedba v studiu nepopolna (manjkali so predsedniki treh največjih koalicijskih strank) in začel razpravo o vprašanjih, na katera lahko odgovori samo tisti, ki ga ni bilo na njegovem omizju, temveč je sedel sam v studiu javne televizije. Med oddajo se je zato voditelj začel sklicevati na izjave predsednika vlade, ki jih je ta ravno izrekel v pogovoru na drugi televiziji.

Ko je bil konec te oddaje, se je cela njena sestava »preselila« v drugo oddajo javne televizije, kjer so se jim tokrat v pogovoru na isto temo pridružili še predstavniki treh koalicijskih strank. Naslednji dan se je razprava preselila na časopisne strani, kjer so se paralelni svetovi prekrižali vsaj na ravni povzemanja, »kdo je kaj povedal« prejšnji večer.

Posledice uveljavljanja te komunikacijske segregacije, ki je za medije in javnost očitno postala tako samoumevna, lahko spremljamo tudi na primeru poročanja o peticiji zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki jo je od 10. septembra 2007 podpisalo 570 novinarjev in novinark. Predsednik vlade se je oglasil sredi novembra. Ni možno spregledati, da nikoli ni prišlo do javnega in argumentiranega soočenja med podpisniki peticije, ki trdijo, da je v Sloveniji na delu cenzura in politični pritiski na novinarje in vlado oz. predsednikom vlade, ki naj bi omejeval medijsko svobodo. Le zakaj? Zakaj je možno, da predsednik sam nastopa, govori, komentira, ne da bi se moral soočiti s podpisniki peticije, predstavniki civilne družbe ali opozicijo? Ker bi v tovrstnem soočenju namesto diskreditacije dejanj posameznih podpisnikov morali razpravljati o vzrokih za peticijo. Politiki vladajoče koalicije pa vidijo medije kot transmisijski kanal za posredovanje njihovih izjav v »surovi«, uredniško nedotaknjeni formi. Za njih je komunikacija posredovanje sporočila v eni smeri, brez potrebe, da bi poslušali, kaj se po tem istem kanalu vrača nazaj. Zato politiki vladajoče stranke ne marajo preveč novinarjev in novinark, ki sprašujejo, ker so navajeni, da se jih posluša. Tako je dr. Andrej Bajuk, predsednik koalicijske stranke Nova Slovenija, ki je hkrati tudi finančni minister, v oddaji Odmevi na TV Slovenija (14. novembra 2007) enostavno zamenjal svojo vlogo spraševanca in se postavil v pozicijo spraševalca.

»Andrej Bajuk: A čutite kakšen pritisk?
Boštjan Lajovic: V tem trenutku ne …
Andrej Bajuk: …Tukaj je vladna koalicija, a ste prosti? Ne vem, če ste podpisnik te izjave, ampak 570 vaših kolegov je reklo, da jim kršimo človekove pravice in da ta vlada dejansko dela tako…
Boštjan Lajovic: Če teče o tem javna debata, gospod minister, oziroma gospod predsednik stranke, bom zdaj rekel, ker ste v tem svojstvu nocoj v studiu, mislim, da nocoj tega problema ne bova rešila, debata pa o tem vsekakor teče v javnosti.«

Vendar, če bi dejansko o tem potekala javna razprava, v kateri bi bili soočeni obe strani s svojimi argumenti, potem bi gledalec te konkretne oddaje vedel vsaj eno – Boštjan Lajovic je podpisnik peticije. Vedel bi tudi, kaj natanko piše v peticiji, ne da bi mu vsebino po svoje razlagal predsednik vlade. Kako posamezni člani vlade gledajo na novinarsko in uredniško avtonomijo, je razvidno tudi iz dopisovanja med odgovornim urednikom Dela dr. Janezom Markešem in ministrom za zunanje zadeve dr. Dimitrijem Ruplom. Markeš se je že avgusta 2007, ko je postal odgovorni urednik, odločil, da minister ne bo več redni kolumnist v Delu. Minister pa je to odločitev razumel kot poseganje v njegovo svobodo izražanja, zato svoje kolumne od takrat objavlja na spletnih straneh ministrstva za zunanje zadeve, kjer je pač sam »urednik«. Ironija je, da je prav minister Rupel v izjavi za televizijsko oddajo Preverjeno ne tako daleč nazaj – aprila 2007 - izjavil, da on lahko poskrbi za objavo novinarskih prispevkov, ki bi jih katerikoli urednik slovenskih medijev zavrnil. Vprašanje je, komu bo minister naročil objavo svojih kolumen?