Medijska preža št. 29-30, december 2007

Klientelizem(1) lahko obstaja kot uradni sistem odnosov (na primer antični Rim kot najbolj znani primer, ki je klientelizmu tudi dal ime), kot uradnim sistemskim odnosom vzporedni sistem ali kot ekscesna situacija. Vsi družbeni sistemi, v bližji ali širši okolici, postavljajo klientelizem v tretjo kategorijo, to je v območje ekscesa, ki ni uradno urejen, ter zahtevajo, tako kot v primeru korupcije, da se tako politični klientelizmi kot tudi klientelizmi v medijih razkrinkajo kot posamezni primeri, pri katerih je treba razkriti vzpostavljeni stik med konkretnim patronom in klientom v trenutku izmenjave. Vprašanje, ki ga je treba zastaviti, je zatorej, ali je v t. i. »novih demokracijah« jugovzhodne Evrope klientelizem resnično le eksces, ali pa obstaja kot paralelni sistem odnosov v družbi, ki občasno postaja tudi prevladujoč odnos. To ne pomeni, da klientelizem ne obstaja tudi kot pojav, a je vendarle zaznavno (in to je možna diagnoza), da je prevladujoča vrsta sicer neuradni, a sistemsko vzpostavljeni klientelizem.

Da bi klientelizem lahko bil paralelni ali prevladujoči sistem odnosov vsaj v nekaterih pomembnih političnih segmentih in dogodkih, je potrebna institucionalizirana koncentracija moči tako v medijih kot tudi v politiki, ter vidna odvisnost akterjev medijskih aktivnosti od koncentriranih utrdb moči: to na eni strani ustvarja patrone, na drugi pa kliente. Hkrati je potrebno, da klientelizem ostane neuraden, paralelni sistem odnosov, ne le zaradi ustavnih in drugih uradnih ter zakonskih določil, temveč tudi zaradi tega, da se ohrani zaupanje ljudi v to, kar mediji objavljajo. To pomeni, da so sredstva za vzpostavljanje politične in medijske moči in odvisnosti omejena na »kot da« sredstva, ki so ustavna in legalna ter z roko v roki z razglašenimi vrednostmi uradnega sistema.

Katere bi lahko bile pojavne oblike takšnega paralelnega klientelizma pod omenjenimi pogoji?

Na prvem mestu je vsekakor položaj novinarjev in novinark ter urednikov in urednic v medijih. Za ponazoritev primerjajmo položaj sodstva ter medijev, dveh opor demokracije, ki se v uradnih sistemih razglašajo za neodvisne. Sodnikom je neodvisnost zagotovljena že z načinom zaposlovanja (mandat brez pogojevanih omejitev razen tistih, ki bi jih lahko imenovali »višja sila«), z načinom izbire (zunaj domene izvršne oblasti), z načinom nadzora kakovosti dela (avtonomija nadzora) in drugimi instrumenti, ki so bili uzakonjeni in razviti v tranziciji. Hkrati se je položaj medijskih akterjev, posebno novinarjev in novinark, radikalno spremenil v nasprotno smer: postfordistični načini zaposlovanja, ki postavljajo zaposlene v položaj visoke odvisnosti in nevarnosti, so postali pravilo, ki diktira obnašanje tudi tistim, ki še nekako vzdržujejo dolgoročne ali trajne aranžmaje zaposlenosti.

Na drugo mesto bi postavil koncentracijo v medijih, ki je, v primerjavi s preprečevanjem koncentracije v drugih segmentih produkcije, sistematično celo dodatno omejena. A ta prepoved, žal, ne velja za državo, oziroma izvršilno oblast, ki ima v rokah vsaj dva instrumenta koncentracije. Eden se nanaša na t. i. nacionalne medije, ki se organizirajo in delujejo na podlagi zakona; to sta nacionalni radio in televizija, kot tudi tista telesa in institucije, ki dodeljujejo frekvence in skrbijo za (ne)dostopnosti tehničnih sredstev za oddajanje. Tipičen znak vzpostavljanja pogojev za paralelni klientelizem je tukaj zakonsko pogojevanje obnašanja oz. delovanja teh medijev skozi sisteme financiranja in sisteme imenovanj oz. zamenjevanj njihovih najbolj odgovornih kadrov: krepitev vloge izvršne oblasti v teh mehanizmih je pogost in prepričljiv signal vzpostavljanja klientelizma kot paralelnega sistema. Drugi instrument je posledica nedokončane privatizacije, s katero se državno »začasno« opravljanje funkcije lastnika prelevi v obvladovanje medijev, bodisi s prodajo medijskih hiš politično všečnim in odvisnim novim lastnikom bodisi z vzpostavljanjem verige medsebojno povezanih lastniških odnosov in interesov, v katerih ima ključno vlogo izvršna oblast, ki zasede pozicijo lastnika, kakopak na posreden način.

Tretji signal, ki kaže na vzpostavljanje klientelizma kot paralelnega sistema, se nahaja na samem kapitalskem trgu lastništva medijev, na katerem podjetja, zainteresirana za pomembne koncesije in naročila državnih ali lokalnih oblasti, kupujejo vplivni del medijskega lastništva, kot zalogo, ki jim zagotavlja privilegiran položaj po principu: jaz tebi medijski vpliv, ti meni velik posel.

Poudariti je treba, da so te tri pojavne oblike, a gotovo obstajajo še druge, univerzalne, in nikakor niso kvalitativno specifične za jugovzhodno Evropo ali »nove demokracije«, zato jih ni produktivno analizirati kot zgodovinske, geografske ali kulturno pogojene posebnosti, temveč kot lokalno vidljivi univerzalni fenomen. Tako kot je medijska svoboda nekaj več kot le iluzija ali ideologija, je tudi klientelizem nekaj več kot slučajni posamezni pojav v sodobnem globalnem, nacionalnem ali lokalnem okolju. To so nasprotni principi, ki pa se tudi v klasičnih državah sodobne reprezentativne demokracije ne razvijajo v protislovje, temveč v soodnos med uradnim in paralelnim sistemom. Tisto, kar bi bilo mogoče lahko specifično za jugovzhodno Evropo, je stremljenje k vzpostavljanju klientelizma kot uradnega sistema odnosov, torej pojavljanje klasičnih »zakonskih« odnosov klientelizma. Tukaj prav tako ni plodno pristopati zgodovinsko, z razlago teh pojavov z nekdanjim vidno klientelističnim uradnim medijskim odnosom v času socializma; v Sloveniji je bil, na primer, znano znamenje takšnega uradnega in odkritega klientelizma »moralno politična podobnost« medijskih akterjev, ki jih je kot »družbenopolitične delavce« praktično dajala v isto kategorijo kot profesionalne politike. Seveda ta preteklost ne vpliva toliko kot ostanek v ostarelih glavah, kolikor kot dokaz, da se takšno idealno stanje v medijih lahko doseže in se dlje časa ohranja brez velikih pretresov in nevarnejših konfliktov.

Ali je pravi vir današnjih poskusov uzakonitve klientelizma, predvsem v afirmiranju avtoritarnega kapitalizma (prosti trg, upravljanje s proizvodnim, distribucijskim in menjalnim procesom iz globalnih koncentracij kapitala, omejen pretok ljudi in posfordistični režimi mobiliziranja delovne sile, koncept »kot da« svobode in človekovih pravic – t. i. koncept »suverene demokracije«), in v nacionalistični ideologiji, ki takšnemu avtoritarnemu kapitalizmu omogoča, da deluje kot neproblematična demokracija? Minimum nacionalistične ideologije, ki deluje v medijski sferi, je ideologija raison d'état, ta minimum pa je na delu tako rekoč vsepovsod; vpis v etnično opredeljeno nacijo, ki naturalizira mejo med Nami in Njimi in ustvarja režime koristne in nekoristne resnice, posebej pa režime nevidne resnice, ki se je ne da izreči, kot tudi zamišljenih skupin ljudi brez možnosti javnega glasu, je najbolj razširjena oblika klientelizna: patron je etnično definirana nacija, klient je medijski akter, ki verno producira pravilno sliko sveta. Tukaj se srečujeta dve klasični vrednoti klientelizma: pietas (dolžnost, odgovornost, čast) in auctoritas (lojalnost in moralna nadmoč), ki zagotavlja klientelizem tako patronom – očetom nacije – kot tudi klientom.

1 Prispevek je spisan za omizje o oblikah politične instrumentalizacije in klientelizma v državah nekdanje Jugoslavije, ki je bilo v Ljubljani 29. septembra 2007, v srbskem jeziku. Za izid v Medijski preži je prispevek v slovenski jezik prevedla Lana Zdravković.

Politični(1) klientelizem v medijih razumem kot tisto zvrst razmerja, v kateri politični akterji prevladujoče vplivajo na uredniško politiko medija.

Hlapčevstvo medijev v odnosu do politike je »izvirni greh« novinarstva. Gre za pojav, star najbrž vsaj enako kot mediji, navzoč pa je celo v najbolj demokratičnih sodobnih družbah. Tisto, kar med drugim dela razliko med družbami z visoko stopnjo medijske svobode, je dejstvo, da politika na politiko medija odločilno ne vpliva. Eden od ključnih pogojev za preprečevanje usodnega vpliva političnih dejavnikov na medije je obstoj trga oziroma ekonomska razvitost družbe, ki omogoča obstoj medija na podlagi ustvarjenih lastnih prihodkov iz dveh ključnih virov – iz prodaje časopisa in oglasnega prostora, ko gre za časopis (razen brezplačnikov), oziroma iz naslova prodaje oglasnega prostora, ko gre za elektronski medij.

Razložil bom specifike političnega klientelizma v medijih v Bosni in Hercegovini v prepričanju, da se poglavitni del mojih razlag v veliki meri nanaša na stanje v medijih v vseh tranzicijskih deželah, zlasti pa v medijih v naši regiji. Posebej bom ločil dva koraka v razvoju klientelizma in predstavil precej črno napoved perspektive medijev v regiji.

Sredi 80. let prejšnjega stoletja je prišlo do popuščanja komunistične, partijske kontrole medijev v nekdanji Jugoslaviji. To so bila leta, ko sem se začel ukvarjati z novinarstvom. Takrat smo bili presrečni, ko smo iz tedna v teden počasi premikali meje svobode govora: na začetku smo uporabljali namigovanja in metafore, s katerimi smo postavljali pod vprašaj lik in delo »največjega sina naših narodov« in legitimnost absolutne oblasti komunistov. Počasi smo se sprostili, morda tudi zato, ker nismo imeli osebnih izkušenj represije države in partije nad novinarji, in začeli odkrito kritizirati in obdolževati zvezo komunistov, oblast in najvišje funkcionarje. Odprli smo medije t. i. disidentom – žrtvam komunističnih pregonov, ki so bile na črnih seznamih. Dejstvo, da so bili preganjani, je zadoščalo, da jim nekritično odpremo naše medije, v prepričanju, da so ravno ti naši disidenti mučeniki boja za demokracijo, svobodo, odprto družbo. Žal se je izkazalo, da to večinoma ne drži. Drugače kot v državah kot sta, recimo, Češka ali Poljska, so bili naši »disidenti« nacionalisti in nič bolj demokrati kakor tisti, ki so jih preganjali, kar se je potrdilo v naslednjih letih, ko so ravno naši poveličevani disidenti postali med najodgovornejši akterji krvavega razkroja Jugoslavije, množičnih zločinov, genocida in etničnega čiščenja.

Razkroj Jugoslavije je pripeljal do vojn, med katerimi je večina medijev s prostorov nekdanje Jugoslavije padla v tisto zvrst političnega klientelizma, ki mu pravim idealističen. S tem mislim na zvrst, pri kateri mediji popolnoma služijo vladajočim nacionalističnim politikam lastnih držav, motiv njihovega prostovoljnega podrejanja politiki pa je prepričanje, da se s podrejanjem ščitijo najvišji nacionalni interesi lastnih narodov in držav. Klasični novinarski vzorci delovanja so: netenje sovraštva do drugih narodov; lažna interpretacija skupne zgodovine, katere žrtve so izključno pripadniki »mojega« naroda; prikrivanje zločinov, ki jih je storila vojska »mojega« naroda; prikazovanje vojnih operacij vojske »mojega« naroda izključno kot obrambnih ter zavračanje možnosti, da tisti, ki se branijo, lahko tudi sami storijo zločin; širjenje teorij zarote o svetovni zaroti zoper »moj« narod … Množična uporaba takšnih novinarskih vzorcev je hotela spodbuditi mobilizacijo našega naroda pod pretvezo obrambe najvišjih nacionalnih interesov. In pokazalo se je, da je večina medijev dala »junaški«, morda tudi ključni prispevek k uresničevanju tega cilja. Žal je bilo »nacionalnih izdajalcev« in »izdajalskih medijev« zelo malo, ne morem pa se izogniti redakciji izdajalca, splitskega tednika Feral Tribune. Po koncu vojn v nekdanji Jugoslaviji se je počasi končevalo obdobje – kot sem ga prej poimenoval – idealističnega klientelizma v medijih.

Z začetkom privatizacije v naših državah se je začelo drugo obdobje klientelizma, ki ga imenujem materialistično. To je čas, ki se ujema z okrepitvijo prepričanja o prevari naroda z velikimi nacionalni cilji in ki ga hkrati spremlja dejansko izginotje srednjega razreda ter ostra ločitev družbe na dva razreda – nekaj odstotkov državljanov, ki so jih vojne naredile za ultrapremožne posameznike, in družbeni razred, ki komaj shaja in ki vsak dan, z vedno več nostalgije, dojema, da zlom komunizma ni le prinesel možnost večstrankarskih volitev, temveč tudi zaznamoval konec vsem dostopnega šolanja, zdravstvenega varstva, fizične varnosti, pravic iz delovnega razmerja, svobode potovanja …

Kar zaznamuje odnos oblasti do medijev v tem obdobju, danes, so njene zahteve do lastnikov medijev oziroma novinarjev, da svoje strokovne obveznosti izpolnjujejo na način, ki jim omogoča bodisi legalizacijo ogromnih gmotnih dobrin in denarja pridobljenega med vojno, bodisi njega pomnoževanje skozi privatizacijo in zasedbo in/ali ohranjanje monopolnega položaja, bodisi dokončanje nezakonite privatizacije ali pa nezakonitega poslovanja z državo. Obdobje »nacionalistično-romantične« politike je mimo, z njim pa tudi priložnost, da se medije in novinarje prepriča o nujnosti prostovoljne vdanosti velikim nacionalnim ali patriotskim smotrom.

Velik kriminal, največji, tisti, ki prinaša največje zaslužke, ni niti v eni tranzicijski državi uresničljiv, če največji kriminalci niso hkrati najmočnejši posamezniki na oblasti, ali če tem kriminalcem ne nudijo zaščite. Ker je, kot rečeno, čas velikih nacionalnih interesov in prostovoljne vdanosti novinarjev in lastnikov medijev že mimo, se sedaj lojalnost medija kupuje z denarjem.

Dve vrsti storitev sta, za katere kriminalci plačujejo medijem. Prva je, da novinarji o njihovih »poslovnih potezah« objavljajo, kar si močni delodajalci/dajalci ukazov želijo, da bi bilo objavljeno. Ta metoda je zelo pogosta in tudi zelo učinkovita v okoljih, kjer ni vplivnih podkupljivih medijev. Je pa za novinarje in medijske lastnike zelo kompromitirajoča, pa tudi za kriminalne nalogodajalce, ker je pač precej zlahka opazna v javnosti. Zaradi tega je zadnje čase čedalje več v obtoku drugačna metoda: kriminalci plačujejo velike vsote medijskim lastnikom in novinarjem, da se ti sploh ne bi ukvarjali z njihovimi kriminalnimi poslovnimi aktivnostmi. To metodo je veliko teže odkriti, celo profesionalnim medijskim analitikom, pa tudi utemeljiti. Gre torej za situacije, v katerih so novinarji plačani, da se ne ukvarjajo in ne objavljajo ničesar o temah in osebnostih, s katerimi bi se sicer ukvarjali. Ena najbolj pogostih metod plačevanja takšnih storitev je z zakupom in plačevanjem oglasnega prostora v medijih. Prihodki iz trženja oglasov so za vse medije ključni: za elektronske je pogosto edini vir prihodkov, za tiskane pa glavni, ob prihodkih iz trženja naklade.

Z zavedanjem, kakšni so ekonomski pogoji vseh medijev v Bosni in Hercegovini, in kako razširjeno je pogojevanje oglasnih objav oz. vplivov na uredniško politiko, lahko zatrdim, da je profesionalno novinarstvo v pomenu nepodkupljivega v naši državi v zadnjem izdihljaju. Celo tisti mediji, ki so se pogumno, spremljajoč vso tveganje označbe »nacionalni izdajalec«, upirali idealističnemu klientelizmu, ga iz ekonomskih razlogov niso več zmožni zavrniti. Lastniki in novinarji mnogih medijev so postavljeni pred izbiro: ali sprejeti pogoje »oglaševalca« ali ukiniti medij.

Za konec bi namenil nekaj besed obetom profesionalnega novinarstva v Bosni in Hercegovini, tistega, ki je v službi državljanov. Morda zveni nepričakovano, a pripravljen sem zagovarjati trditev, da bodo kmalu – če ne pride do pomembnejšega ekonomskega napredka cele družbe – javni medijski servisi edine možne oaze za preživetje nepodkupljivega novinarstva. Vendar pod enim pogojem: če ne bo oblasti uspelo v upravne odbore nastaviti svoje ljudi, kot je uspelo oblastem v Republiki srbski, oziroma če bodo upravni odbori varuhi uredniške avtonomije javnih medijev, kot je še zmeraj primer v Federaciji Bosne in Hercegovine – koliko še bo, pa je negotovo.