N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
uvodnik
mediji in država
v medijih
cenzura
pravice novinarjev
država in film
mediji in politični klientelizem
manjšine in mediji
mediji in liberalizem
medijska industrija
splet
mediji in družba
analize medijskega poročanja
razprave
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Da bi klientelizem lahko bil paralelni ali prevladujoči sistem odnosov je potrebna institucionalizirana koncentracija moči tako v medijih kot tudi v politiki, ter vidna odvisnost akterjev medijskih aktivnosti od koncentriranih utrdb moči.
Klientelizem(1) lahko obstaja kot uradni sistem odnosov (na primer antični Rim kot najbolj znani primer, ki je klientelizmu tudi dal ime), kot uradnim sistemskim odnosom vzporedni sistem ali kot ekscesna situacija. Vsi družbeni sistemi, v bližji ali širši okolici, postavljajo klientelizem v tretjo kategorijo, to je v območje ekscesa, ki ni uradno urejen, ter zahtevajo, tako kot v primeru korupcije, da se tako politični klientelizmi kot tudi klientelizmi v medijih razkrinkajo kot posamezni primeri, pri katerih je treba razkriti vzpostavljeni stik med konkretnim patronom in klientom v trenutku izmenjave. Vprašanje, ki ga je treba zastaviti, je zatorej, ali je v t. i. »novih demokracijah« jugovzhodne Evrope klientelizem resnično le eksces, ali pa obstaja kot paralelni sistem odnosov v družbi, ki občasno postaja tudi prevladujoč odnos. To ne pomeni, da klientelizem ne obstaja tudi kot pojav, a je vendarle zaznavno (in to je možna diagnoza), da je prevladujoča vrsta sicer neuradni, a sistemsko vzpostavljeni klientelizem.

Da bi klientelizem lahko bil paralelni ali prevladujoči sistem odnosov vsaj v nekaterih pomembnih političnih segmentih in dogodkih, je potrebna institucionalizirana koncentracija moči tako v medijih kot tudi v politiki, ter vidna odvisnost akterjev medijskih aktivnosti od koncentriranih utrdb moči: to na eni strani ustvarja patrone, na drugi pa kliente. Hkrati je potrebno, da klientelizem ostane neuraden, paralelni sistem odnosov, ne le zaradi ustavnih in drugih uradnih ter zakonskih določil, temveč tudi zaradi tega, da se ohrani zaupanje ljudi v to, kar mediji objavljajo. To pomeni, da so sredstva za vzpostavljanje politične in medijske moči in odvisnosti omejena na »kot da« sredstva, ki so ustavna in legalna ter z roko v roki z razglašenimi vrednostmi uradnega sistema.

Katere bi lahko bile pojavne oblike takšnega paralelnega klientelizma pod omenjenimi pogoji?

Na prvem mestu je vsekakor položaj novinarjev in novinark ter urednikov in urednic v medijih. Za ponazoritev primerjajmo položaj sodstva ter medijev, dveh opor demokracije, ki se v uradnih sistemih razglašajo za neodvisne. Sodnikom je neodvisnost zagotovljena že z načinom zaposlovanja (mandat brez pogojevanih omejitev razen tistih, ki bi jih lahko imenovali »višja sila«), z načinom izbire (zunaj domene izvršne oblasti), z načinom nadzora kakovosti dela (avtonomija nadzora) in drugimi instrumenti, ki so bili uzakonjeni in razviti v tranziciji. Hkrati se je položaj medijskih akterjev, posebno novinarjev in novinark, radikalno spremenil v nasprotno smer: postfordistični načini zaposlovanja, ki postavljajo zaposlene v položaj visoke odvisnosti in nevarnosti, so postali pravilo, ki diktira obnašanje tudi tistim, ki še nekako vzdržujejo dolgoročne ali trajne aranžmaje zaposlenosti.

Na drugo mesto bi postavil koncentracijo v medijih, ki je, v primerjavi s preprečevanjem koncentracije v drugih segmentih produkcije, sistematično celo dodatno omejena. A ta prepoved, žal, ne velja za državo, oziroma izvršilno oblast, ki ima v rokah vsaj dva instrumenta koncentracije. Eden se nanaša na t. i. nacionalne medije, ki se organizirajo in delujejo na podlagi zakona; to sta nacionalni radio in televizija, kot tudi tista telesa in institucije, ki dodeljujejo frekvence in skrbijo za (ne)dostopnosti tehničnih sredstev za oddajanje. Tipičen znak vzpostavljanja pogojev za paralelni klientelizem je tukaj zakonsko pogojevanje obnašanja oz. delovanja teh medijev skozi sisteme financiranja in sisteme imenovanj oz. zamenjevanj njihovih najbolj odgovornih kadrov: krepitev vloge izvršne oblasti v teh mehanizmih je pogost in prepričljiv signal vzpostavljanja klientelizma kot paralelnega sistema. Drugi instrument je posledica nedokončane privatizacije, s katero se državno »začasno« opravljanje funkcije lastnika prelevi v obvladovanje medijev, bodisi s prodajo medijskih hiš politično všečnim in odvisnim novim lastnikom bodisi z vzpostavljanjem verige medsebojno povezanih lastniških odnosov in interesov, v katerih ima ključno vlogo izvršna oblast, ki zasede pozicijo lastnika, kakopak na posreden način.

Tretji signal, ki kaže na vzpostavljanje klientelizma kot paralelnega sistema, se nahaja na samem kapitalskem trgu lastništva medijev, na katerem podjetja, zainteresirana za pomembne koncesije in naročila državnih ali lokalnih oblasti, kupujejo vplivni del medijskega lastništva, kot zalogo, ki jim zagotavlja privilegiran položaj po principu: jaz tebi medijski vpliv, ti meni velik posel.

Poudariti je treba, da so te tri pojavne oblike, a gotovo obstajajo še druge, univerzalne, in nikakor niso kvalitativno specifične za jugovzhodno Evropo ali »nove demokracije«, zato jih ni produktivno analizirati kot zgodovinske, geografske ali kulturno pogojene posebnosti, temveč kot lokalno vidljivi univerzalni fenomen. Tako kot je medijska svoboda nekaj več kot le iluzija ali ideologija, je tudi klientelizem nekaj več kot slučajni posamezni pojav v sodobnem globalnem, nacionalnem ali lokalnem okolju. To so nasprotni principi, ki pa se tudi v klasičnih državah sodobne reprezentativne demokracije ne razvijajo v protislovje, temveč v soodnos med uradnim in paralelnim sistemom. Tisto, kar bi bilo mogoče lahko specifično za jugovzhodno Evropo, je stremljenje k vzpostavljanju klientelizma kot uradnega sistema odnosov, torej pojavljanje klasičnih »zakonskih« odnosov klientelizma. Tukaj prav tako ni plodno pristopati zgodovinsko, z razlago teh pojavov z nekdanjim vidno klientelističnim uradnim medijskim odnosom v času socializma; v Sloveniji je bil, na primer, znano znamenje takšnega uradnega in odkritega klientelizma »moralno politična podobnost« medijskih akterjev, ki jih je kot »družbenopolitične delavce« praktično dajala v isto kategorijo kot profesionalne politike. Seveda ta preteklost ne vpliva toliko kot ostanek v ostarelih glavah, kolikor kot dokaz, da se takšno idealno stanje v medijih lahko doseže in se dlje časa ohranja brez velikih pretresov in nevarnejših konfliktov.

Ali je pravi vir današnjih poskusov uzakonitve klientelizma, predvsem v afirmiranju avtoritarnega kapitalizma (prosti trg, upravljanje s proizvodnim, distribucijskim in menjalnim procesom iz globalnih koncentracij kapitala, omejen pretok ljudi in posfordistični režimi mobiliziranja delovne sile, koncept »kot da« svobode in človekovih pravic – t. i. koncept »suverene demokracije«), in v nacionalistični ideologiji, ki takšnemu avtoritarnemu kapitalizmu omogoča, da deluje kot neproblematična demokracija? Minimum nacionalistične ideologije, ki deluje v medijski sferi, je ideologija raison d'état, ta minimum pa je na delu tako rekoč vsepovsod; vpis v etnično opredeljeno nacijo, ki naturalizira mejo med Nami in Njimi in ustvarja režime koristne in nekoristne resnice, posebej pa režime nevidne resnice, ki se je ne da izreči, kot tudi zamišljenih skupin ljudi brez možnosti javnega glasu, je najbolj razširjena oblika klientelizna: patron je etnično definirana nacija, klient je medijski akter, ki verno producira pravilno sliko sveta. Tukaj se srečujeta dve klasični vrednoti klientelizma: pietas (dolžnost, odgovornost, čast) in auctoritas (lojalnost in moralna nadmoč), ki zagotavlja klientelizem tako patronom – očetom nacije – kot tudi klientom.

1 Prispevek je spisan za omizje o oblikah politične instrumentalizacije in klientelizma v državah nekdanje Jugoslavije, ki je bilo v Ljubljani 29. septembra 2007, v srbskem jeziku. Za izid v Medijski preži je prispevek v slovenski jezik prevedla Lana Zdravković.

izpis

Senad Pećanin

Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Celo tisti mediji, ki so se pogumno, spremljajoč vso tveganje označbe »nacionalni izdajalec«, upirali idealističnemu klientelizmu, ga iz ekonomskih razlogov niso več zmožni zavrniti. 
Politični(1) klientelizem v medijih razumem kot tisto zvrst razmerja, v kateri politični akterji prevladujoče vplivajo na uredniško politiko medija.

Hlapčevstvo medijev v odnosu do politike je »izvirni greh« novinarstva. Gre za pojav, star najbrž vsaj enako kot mediji, navzoč pa je celo v najbolj demokratičnih sodobnih družbah. Tisto, kar med drugim dela razliko med družbami z visoko stopnjo medijske svobode, je dejstvo, da politika na politiko medija odločilno ne vpliva. Eden od ključnih pogojev za preprečevanje usodnega vpliva političnih dejavnikov na medije je obstoj trga oziroma ekonomska razvitost družbe, ki omogoča obstoj medija na podlagi ustvarjenih lastnih prihodkov iz dveh ključnih virov – iz prodaje časopisa in oglasnega prostora, ko gre za časopis (razen brezplačnikov), oziroma iz naslova prodaje oglasnega prostora, ko gre za elektronski medij.

Razložil bom specifike političnega klientelizma v medijih v Bosni in Hercegovini v prepričanju, da se poglavitni del mojih razlag v veliki meri nanaša na stanje v medijih v vseh tranzicijskih deželah, zlasti pa v medijih v naši regiji. Posebej bom ločil dva koraka v razvoju klientelizma in predstavil precej črno napoved perspektive medijev v regiji.

Sredi 80. let prejšnjega stoletja je prišlo do popuščanja komunistične, partijske kontrole medijev v nekdanji Jugoslaviji. To so bila leta, ko sem se začel ukvarjati z novinarstvom. Takrat smo bili presrečni, ko smo iz tedna v teden počasi premikali meje svobode govora: na začetku smo uporabljali namigovanja in metafore, s katerimi smo postavljali pod vprašaj lik in delo »največjega sina naših narodov« in legitimnost absolutne oblasti komunistov. Počasi smo se sprostili, morda tudi zato, ker nismo imeli osebnih izkušenj represije države in partije nad novinarji, in začeli odkrito kritizirati in obdolževati zvezo komunistov, oblast in najvišje funkcionarje. Odprli smo medije t. i. disidentom – žrtvam komunističnih pregonov, ki so bile na črnih seznamih. Dejstvo, da so bili preganjani, je zadoščalo, da jim nekritično odpremo naše medije, v prepričanju, da so ravno ti naši disidenti mučeniki boja za demokracijo, svobodo, odprto družbo. Žal se je izkazalo, da to večinoma ne drži. Drugače kot v državah kot sta, recimo, Češka ali Poljska, so bili naši »disidenti« nacionalisti in nič bolj demokrati kakor tisti, ki so jih preganjali, kar se je potrdilo v naslednjih letih, ko so ravno naši poveličevani disidenti postali med najodgovornejši akterji krvavega razkroja Jugoslavije, množičnih zločinov, genocida in etničnega čiščenja.

Razkroj Jugoslavije je pripeljal do vojn, med katerimi je večina medijev s prostorov nekdanje Jugoslavije padla v tisto zvrst političnega klientelizma, ki mu pravim idealističen. S tem mislim na zvrst, pri kateri mediji popolnoma služijo vladajočim nacionalističnim politikam lastnih držav, motiv njihovega prostovoljnega podrejanja politiki pa je prepričanje, da se s podrejanjem ščitijo najvišji nacionalni interesi lastnih narodov in držav. Klasični novinarski vzorci delovanja so: netenje sovraštva do drugih narodov; lažna interpretacija skupne zgodovine, katere žrtve so izključno pripadniki »mojega« naroda; prikrivanje zločinov, ki jih je storila vojska »mojega« naroda; prikazovanje vojnih operacij vojske »mojega« naroda izključno kot obrambnih ter zavračanje možnosti, da tisti, ki se branijo, lahko tudi sami storijo zločin; širjenje teorij zarote o svetovni zaroti zoper »moj« narod … Množična uporaba takšnih novinarskih vzorcev je hotela spodbuditi mobilizacijo našega naroda pod pretvezo obrambe najvišjih nacionalnih interesov. In pokazalo se je, da je večina medijev dala »junaški«, morda tudi ključni prispevek k uresničevanju tega cilja. Žal je bilo »nacionalnih izdajalcev« in »izdajalskih medijev« zelo malo, ne morem pa se izogniti redakciji izdajalca, splitskega tednika Feral Tribune. Po koncu vojn v nekdanji Jugoslaviji se je počasi končevalo obdobje – kot sem ga prej poimenoval – idealističnega klientelizma v medijih.

Z začetkom privatizacije v naših državah se je začelo drugo obdobje klientelizma, ki ga imenujem materialistično. To je čas, ki se ujema z okrepitvijo prepričanja o prevari naroda z velikimi nacionalni cilji in ki ga hkrati spremlja dejansko izginotje srednjega razreda ter ostra ločitev družbe na dva razreda – nekaj odstotkov državljanov, ki so jih vojne naredile za ultrapremožne posameznike, in družbeni razred, ki komaj shaja in ki vsak dan, z vedno več nostalgije, dojema, da zlom komunizma ni le prinesel možnost večstrankarskih volitev, temveč tudi zaznamoval konec vsem dostopnega šolanja, zdravstvenega varstva, fizične varnosti, pravic iz delovnega razmerja, svobode potovanja …

Kar zaznamuje odnos oblasti do medijev v tem obdobju, danes, so njene zahteve do lastnikov medijev oziroma novinarjev, da svoje strokovne obveznosti izpolnjujejo na način, ki jim omogoča bodisi legalizacijo ogromnih gmotnih dobrin in denarja pridobljenega med vojno, bodisi njega pomnoževanje skozi privatizacijo in zasedbo in/ali ohranjanje monopolnega položaja, bodisi dokončanje nezakonite privatizacije ali pa nezakonitega poslovanja z državo. Obdobje »nacionalistično-romantične« politike je mimo, z njim pa tudi priložnost, da se medije in novinarje prepriča o nujnosti prostovoljne vdanosti velikim nacionalnim ali patriotskim smotrom.

Velik kriminal, največji, tisti, ki prinaša največje zaslužke, ni niti v eni tranzicijski državi uresničljiv, če največji kriminalci niso hkrati najmočnejši posamezniki na oblasti, ali če tem kriminalcem ne nudijo zaščite. Ker je, kot rečeno, čas velikih nacionalnih interesov in prostovoljne vdanosti novinarjev in lastnikov medijev že mimo, se sedaj lojalnost medija kupuje z denarjem.

Dve vrsti storitev sta, za katere kriminalci plačujejo medijem. Prva je, da novinarji o njihovih »poslovnih potezah« objavljajo, kar si močni delodajalci/dajalci ukazov želijo, da bi bilo objavljeno. Ta metoda je zelo pogosta in tudi zelo učinkovita v okoljih, kjer ni vplivnih podkupljivih medijev. Je pa za novinarje in medijske lastnike zelo kompromitirajoča, pa tudi za kriminalne nalogodajalce, ker je pač precej zlahka opazna v javnosti. Zaradi tega je zadnje čase čedalje več v obtoku drugačna metoda: kriminalci plačujejo velike vsote medijskim lastnikom in novinarjem, da se ti sploh ne bi ukvarjali z njihovimi kriminalnimi poslovnimi aktivnostmi. To metodo je veliko teže odkriti, celo profesionalnim medijskim analitikom, pa tudi utemeljiti. Gre torej za situacije, v katerih so novinarji plačani, da se ne ukvarjajo in ne objavljajo ničesar o temah in osebnostih, s katerimi bi se sicer ukvarjali. Ena najbolj pogostih metod plačevanja takšnih storitev je z zakupom in plačevanjem oglasnega prostora v medijih. Prihodki iz trženja oglasov so za vse medije ključni: za elektronske je pogosto edini vir prihodkov, za tiskane pa glavni, ob prihodkih iz trženja naklade.

Z zavedanjem, kakšni so ekonomski pogoji vseh medijev v Bosni in Hercegovini, in kako razširjeno je pogojevanje oglasnih objav oz. vplivov na uredniško politiko, lahko zatrdim, da je profesionalno novinarstvo v pomenu nepodkupljivega v naši državi v zadnjem izdihljaju. Celo tisti mediji, ki so se pogumno, spremljajoč vso tveganje označbe »nacionalni izdajalec«, upirali idealističnemu klientelizmu, ga iz ekonomskih razlogov niso več zmožni zavrniti. Lastniki in novinarji mnogih medijev so postavljeni pred izbiro: ali sprejeti pogoje »oglaševalca« ali ukiniti medij.

Za konec bi namenil nekaj besed obetom profesionalnega novinarstva v Bosni in Hercegovini, tistega, ki je v službi državljanov. Morda zveni nepričakovano, a pripravljen sem zagovarjati trditev, da bodo kmalu – če ne pride do pomembnejšega ekonomskega napredka cele družbe – javni medijski servisi edine možne oaze za preživetje nepodkupljivega novinarstva. Vendar pod enim pogojem: če ne bo oblasti uspelo v upravne odbore nastaviti svoje ljudi, kot je uspelo oblastem v Republiki srbski, oziroma če bodo upravni odbori varuhi uredniške avtonomije javnih medijev, kot je še zmeraj primer v Federaciji Bosne in Hercegovine – koliko še bo, pa je negotovo.

Prevod: Lana Zdravković
1 Prispevek z omizja o politični instrumentalizaciji in klientelizmu v medijih v državah nekdanje Jugoslavije, ki ga je 29. 9. 2007 v Ljubljani organiziral Mirovni inštitut.

izpis

Snežana Trpevska

Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Pokazalo se je, da zasebni kapital v osnovi ni zainteresiran za pravi medijski zaslužek, za razvoj medijske industrije in novinarstva kot avtonomne stroke.
V(1) zadnjih letih je bilo v Makedoniji večkrat opozorjeno, da je eden največjih problemov na področju radiodifuzije ta, da so največje in najvplivnejše komercialne televizijske postaje povezane z močnimi posamezniki ali podjetji, ki le-te uporabljajo za uresničitev svojih poslovnih in političnih ciljev. V svojih dveh študijah sem že ugotavljala, da lastniki štiri (od petih) nacionalnih TV-postaj uporabljajo svoje medije za popularizacijo lastnih dejavnosti in neposredno oglašujejo svoje storitve ali izdelke, da sta dva lastnika (TV Sitel in TV Kanal 5) direktno vpletena v politične procese in da uporabljajo svoje medije tudi za politično promocijo, še posebno v času volilnih kampanj. Tretja oblika vpliva, ki smo ga takrat lahko le zaslutili čeprav ne tudi empirično dokazali (saj to zahteva dolgotrajno kvalitativno raziskovanje), je subtilna uporaba medijev s strani lastnikov, ko poročajo o aferah, v katere so vpleteni njihovi osebni ali korporativni interesi.

Vendarle pa smo imeli na voljo nekatere raziskovalne evidence in smo že takrat opozorili na nekaj primerov, kot na primer na poročanje TV A1 o aferi »Piščančje krače« (ameriški kredit, ki ga je lastnik te televizije namesto za razvoj medija uporabil za lasten posel) ali poročanje TV Kanal 5 o privatizaciji trgovskega centra (TZ Plaza) in o aferi o banki »Export-Import«. V obeh primerih je šlo za afere, v katerih je bil vpleten oče lastnika te televizije, ki je bil tedaj finančni minister. Takrat smo, kot mnogi drugi, večinoma menili, da lastnik najvplivnejše TV-postaje (A1) nima drugih interesov, razen da uporablja televizijo za podpiranje svojih poslovnih interesov. Položaj se je spremenil, ko je pol leta pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami lastnik TV A1 ustanovil svojo politično stranko. Začel je voditi aktivno kampanjo med kmeti, organiziral njihove stavke pred vlado in osebno vodil pogajanja kmetov z oblastniki, pri tem pa izjavljal, da je »on močnejši od premiera, njegova televizija pa močnejša od vlade«. Vse to je bilo odlično pokrito na njegovi televiziji, kljub temu da ni bil čas uradne predvolilne kampanje: v poročilih se je redno poročalo o stavkah kmetov, o pogovorih z vlado, o njegovih obiskih kmetov v različnih vaseh; v reklamnih blokih so se predvajali politični spoti njegove stranke, ob nedeljah pa je bila posebna oddaja (Agrobiznis), posvečena kmetijskim temam, skupaj z odlomki njegovih javnih nastopov; v osrednjih poročilih so redno objavljali napovedi za to oddajo, seveda spet z odlomki iz govorov.

Najmanj podatkov o instrumentalizaciji je bilo zaznati v četrti nacionalni TV-postaji (TV Telma) v lastništvu podjetja Makpetrol, ki se ukvarja s trgovino z nafto in naftnimi derivati, z avtomobili, elektronskimi aparati in podobnim. Strokovnjaki in novinarji ocenjujejo delovanje TV Telma kot najbolj profesionalno in najbolj objektivno, njen skupni program je bolj podoben konceptu javnega servisa in ima visok odstotek izobraževalnih in kulturnih programov, brez komercializacije vsebin. Edina povezava z lastniškim podjetjem je v tem, da se reklame o njegovih proizvodih redno oddajajo, v zameno za to pa podjetje pokriva stroške za plače zaposlenih. Zastavljalo se je vprašanje, kakšen interes ima to podjetje pri vzdrževanju takšne TV-postaje, ki ne ustvarja dobička – zaposleni na TV Telma odgovarjajo, da je poglavitni razlog izboljševanje javne podobe podjetja.

Zgodovinski kontekst makedonskega medijskega sistema
Kako in zakaj je prišlo do takšne situacije v lastniški strukturi zasebnih medijev v Makedoniji, in zakaj se medijski lastniki v Makedoniji bojijo izgubiti svoje pozicije v medijskem sistemu? Prvo vprašanje je povezano z družbenozgodovinskim kontekstom, v katerem se je razvil novi demokratični medijski sistem v Makedoniji. Na pomembnost tega vprašanja opozarjata Hallin in Papathanassopoulos v članku »Politični klientelizem in mediji«, kjer navajata, da je v državah, ki so jih oni analizirali, eden od razlogov za nastanek političnega klientelizma večplastna in zapoznela tranzicija vsesplošnega demokratičnega sistema (tako tudi medijskega).

Ne bi se spuščala v večplastnost tranzicije skupnega demokratičnega sistema, bi pa rada poudarila to, kar se nanaša na medijski sistem. V Makedoniji je namreč v prvih nekaj let po razpadu SFRJ pri vzpostavljanju novega medijskega sistema prevladovalo liberalistično razumevanje, da je dovolj z ustavo zagotoviti svobodo izražanja in informiranja in da je vse ostalo treba pustiti na trgu, oziroma da bi vsak zakon o medijih pomenil oviranje svobode informiranja. Zato je zakon o radiodifuziji nastal šele leta 1997, ko smo naposled dojeli, da moramo v radiodifuziji uresničiti evropski model, ki promovira koncept družbene odgovornosti in javnega interesa (obstoj javnega servisa, licenciranje komercialnih postaj in nadzor nad njimi). Med letoma 1991 in 1998 so razne politične in kapitalske združbe prepoznale moč medijev in okupirale največji del frekvenčnega spektra. Regulator, ki še ni imel polno moč odločanja, saj je vlada lahko dajala končne odločbe, tudi proti svoji volji, je moral legalizirati že obstoječe medije, ki so seveda izpolnjevali zakonske in razpisne pogoje. Število radiodifuznih medijev se je tako zmanjšalo na pol, od 300 na okoli 150, vendar so največji in najbolj vplivni (politično in ekonomsko) igralci vendarle ostali v igri. Moramo pa priznati, da so nekateri od teh medijev, pod zavetjem zasebnega kapitala, v prvih letih dejansko odigrali vlogo demokratične alternative državni televiziji, ki je bila že leta v službi vladajočih garnitur, in do neke mere pripomogli k razvoju neodvisnega in nepristranskega novinarstva. Vendar se je, potem ko je minilo nekaj časa, pokazalo, da zasebni kapital v osnovi ni zainteresiran za pravi medijski zaslužek, za razvoj medijske industrije in potemtakem tudi ne za razvoj novinarstva kot avtonomne stroke. In tukaj pridemo do odgovora na drugo vprašanje, to je do druge bistvene točke, ki nas povezuje z državami južne Evrope in Latinske Amerike, ki sta jih prav tako analizirala Hallin in Papathanassopoulos, in ki kot bistveno razlago za pojav klientelizma in instrumentalizacije v medijskem sistemu navajata dejstvo, da ima država še vedno osrednjo (intervencionistično) vlogo v ekonomiji. To je temeljni razlog za globoko vpletenost zasebnega kapitala v politiki. Z drugimi besedami, brez političnega vpliva ni mogoče uresničiti uspešen posel, mediji pa so seveda zelo močno sredstvo za uresničevanje vpliva (najprej pritiskov, zatem pa tudi povezovanja z določenimi strukturami) na vladajoče politične strukture.

Tako je bilo tudi v Makedoniji – močni lastniki in podjetja so podpirali (in še vedno bodo) neodvisno novinarstvo »v krogu svojih medijev« vse do takrat, dokler niso ogroženi njihovi interesi. Še več, le-ti dopuščajo, podpirajo in celo »konstruirajo« kritiko oblasti in drugih struktur državne in javne administracije zato, ker koristi njihovim individualnim ali korporacijskim ciljem, ne pa zaradi njihove prepričanosti, da morajo imeti mediji vlogo regulatorja oblasti. To je edina možna razlaga, in zato velika podjetja, kot na primer Makpetrol, rada posedujejo močne nacionalne medije, ki jih lahko »aktivirajo«, kadar je treba zaščititi lastne poslovne interese. V vsakem primeru je to tema, ki jo je treba še naprej raziskovati.

Sam radiodifuzni regulator je nekajkrat na lastni koži občutil pritiske posameznih lastnikov (v času volitev ipd.), ki imajo velik vpliv tudi na združenje zasebnih medijev, ki ščiti predvsem njihove interese. In ne samo to, združenje izvaja pritisk na vlado, ministrstvo in na Svet za radiodifuzijo – če se njihovi predlogi ne sprejmejo (posebej ko gre za zamenjavo zakona)m organizirajo kampanjo v lastnih medijih. Najnovejši primer je pritisk na Svet za radiodifuzijo, da se ne dovoli liberalizacija trga, ki je nujna posledica digitalizacije in novih tehnoloških platform, ter da se trg konzervira le za obstoječe lastnike. Četudi so zakonske ovire za priliv tujega kapitala umaknjene, pa niti en lastnik do sedaj ni hotel prodati svojo TV-postajo, kljub temu da je bilo zainteresiranih nekaj tujih medijskih korporacij.

V raziskavi radiodifuznega trga v Makedoniji, ki smo jo opravili v okviru Strategije, smo še posebej analizirali probleme in ovire za povečanje radiodifuznega sektorja. Eden največjih problemov je, da lastnikom največjih TV-postaj medijski posel ni primarni. Nekateri ekonomski strokovnjaki so celo predlagali, da se uvedejo posebne zakonske omejitve glede tega, da se lastniki ne smejo ukvarjati z drugimi posli razen medijskim, kar bi bilo verjetno problematično z vidika svobode poslovanja in verjetno bi bilo težko izglasovati takšen zakon. Vsekakor pa smo mnenja, da je ena pomembnih rešitev tega problema v Makedoniji liberalizacija trga in spodbujanje konkurence, kar se bo gotovo tudi zgodilo z digitalizacijo in prihodom novih tehnoloških platform. Seveda, obstoječe zakonske omejitve o lastniški strukturi se morajo obdržati, morajo pa se uvesti tudi nove, da bi se preprečile mogoče negativne posledice različnih oblik integracije v novih digitalnih pogojih. Razen tega smo v primeru TV A1, ki sem ga predstavila, analizirali zakonodajo s stališča obstoječih zaščitnih mehanizmov in vplivov lastnikov na medijske vsebine ter ugotovili, da kljub obstoju velikega števila splošnih določb o programskih principih in uredniški neodvisnosti, dejansko nimamo mehanizmov sankcioniranja tovrstne zlorabe medijev – sankcij za nespoštovanje osnovnih programskih principov ni, prav tako pa ni regulirano vprašanje politične promocije, ko volilne kampanje ni ipd.

Prevod: Lana Zdravković
1 Prispevek z omizja o politični instrumentalizaciji in klientelizmu v medijih v državah nekdanje Jugoslavije, ki ga je 29. 9. 2007 v Ljubljani organiziral Mirovni inštitut.

izpis

Milka Tadić Mijović

Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Le svobodna in kritična javnost lahko na volitvah kaznuje in zahteva odgovornost oblasti, ki se v Črni gori ni spremenila že dve desetletji. Z nadzorovanjem in obvladovanjem medijev se poskuša ustvariti situacija, da bi tudi naslednjih dvajset let bilo tako. 
V(1) Črni gori mediji niso nič kaj boljši od družbe – večina jih je še vedno daleč od svobodnih in profesionalnih, ter neodvisnih od vplivov politično in ekonomsko močnih krogov. Tako kot za samo Črno goro, je bilo tudi za črnogorsko novinarstvo celotno 20. stoletje polno majhnih in redkih vzponov na eni ter velikih padcev in problemov na drugi strani. V tem trenutku je v velikem številu najbolj vplivnih črnogorskih medijev, še posebno tistih, ki so bili do pred kratkim v lastništvu države, opazno pomanjkanje distance do vladajočih krogov ter skorajda popolna odsotnost kritičnega premisleka o najbolj pomembnih vprašanj, ki opredeljujejo prihodnost Črne gore.

Tako se vprašanja črnogorske ustave, prostorskega plana, številnih privatizacij, korupcije ipd. v črnogorskih medijih pogosto pojavljajo le kot navadna informacija, medtem ko primanjkuje analitičnih prispevkov ter raziskovalnih del. Pogosto mediji ne ponujajo dovolj prostora za dialog, za izmenjavo argumentov, za soočanje glavnih predstavnikov moči v družbi, ki imajo različna stališča do teh pomembnih vprašanj. Največji mediji večinoma služijo le še kot mikrofon, prek katerega se sporočajo brezkompromisne odločitve oblasti. Ali pač opozicije. Takšni mediji ne morejo voditi družbo h konsenzu, prav nasprotno, lahko le spodbujajo konflikte.

Že leta 2002 je parlament po pritiskih organizacij iz Črne gore in tujine izglasoval vrsto medijskih zakonov, ki so jih relevantne mednarodne institucije ocenile kot dobre. Pohvale so prispele tudi s strani Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter številnih donatorskih organizacij iz Evrope in Amerike. Nekatere izmed teh organizacij so tudi neposredno sodelovale pri izdelovanju teh zakonov. Do sprememb v medijski zakonodaji je prišlo v trenutku, ko je Črna gora že izšla kot zmagovalka v boju z Miloševićevo Srbijo in merila moči s Koštunico ter za svoje cilje deklarativno razglašala neodvisnost in pridružitev Evropski uniji ter drugim evropskim in atlantskim strukturam. S strateškega vidika bi morala nova zakonodaja omogočiti preoblikovanje najbolj vplivnega medija, RTCG, v javni servis, pa tudi lokalnih postaj v državnem lastništvu in privatizacijo najstarejšega črnogorskega dnevnika Pobjeda. Ti mediji, podaljšana roka oblasti v 90. letih, so bili pozneje spreobrnjeni v vojno propagandne servise srbsko-črnogorskega nacionalističnega vrha in so danes skupaj s tajnimi službami ena glavnih opor sedanje oblasti. Tako danes, štiri in pol leta po spremembi zakonodaje, glavni cilji še vedno niso doseženi. RTCG, najbolj vplivni medij, se tako po uredniškem konceptu in programski vsebini namesto javnosti prilagaja interesom črnogorskih visokih vladajočih in poslovnih krogov. Prva uredniška struktura se je po spremembi zakonodaje poskušala izmikati nadzoru ter se osvoboditi klientelističnega odnosa. RTCG je, skupaj z drugimi črnogorskimi mediji in nevladnim sektorjem, vodila boj za ohranjanje kanjona Tare, ki so jo močni kapitalski lobiji želeli uničiti zaradi izgradnje hidroelektrarne. Tara je bila rešena, med drugim tudi zahvaljujoč mednarodnim organizacijam, črnogorska vladajoča elita pa se je naučila pomembne lekcije: da mediji zunaj njenega nadzora lahko razkrinkajo nekatere izmed velikih poslov, ki škodujejo družbi, vendar pa koristijo vladajoči eliti. Zato je bil uredniški vrh RTCG zamenjan konec leta 2005.

Pobjeda, najstarejši črnogorski dnevnik, še ni privatiziran; ta proces bi se moral začeti to jesen. Kako bo potekal, ali bodo novi lastniki transparentno predstavljeni, ali pa se bodo za kakšno by-pass institucijo ali tujo organizacijo skrivali vplivni domači krogi, je v tem trenutku težko napovedati. Tudi drugače v večini privatnih črnogorskih medijev lastniška struktura ni jasna in transparentna, saj še vedno ni zakona, ki bi lahko preprečil koncentracijo medijskega lastništva in različne monopole. Od štirih dnevnih listov sta dva pod neposrednim nadzorom vplivnih vladajočih krogov. Razen Pobjede je v takem položaju tudi zasebni dnevnik Republika, čigar lastniki so poslovno povezani s političnim vrhom vladajoče Demokratske partije socialistov.

Prav tako tudi dnevnik Dan, ki je nastal konec 90. let kot Miloševićev odgovor črnogorskim oblastem, financiran iz fondov tedanje (srbsko-črnogorske) zvezne administracije. Potem ko so ubili lastnika ter glavnega urednika dnevnika Duška Jovanovića, je Dan nadaljeval politiko umerjene kritike črnogorske oblasti, četudi bi lahko rekli, da je nekem klientelističnem odnosu z opozicijskimi političnimi strankami v Črni gori in nekaterimi političnimi krogi v Srbiji.

Boj za nadzor na dnevnikom Vijesti
Največji boj pa je zadnjih letih potekal glede kontrole nad privatnim dnevnikom Vijesti, ki je kot prvi zasebni črnogorski dnevni časopis – s pomočjo donatorjev z Zahoda – nastal leta 1997. Vijesti so hitro postale najbolj vpliven črnogorski dnevnik, z več kot 20.000 izvodov naklade, kar je impresivno za črnogorske razmere. Pred nekaj leti so Vijesti postale strateški partner nemškega WAZ-a. V tajnem dokumentu črnogorske vlade, ki je spomladi 2005 pricurljal v javnost, so, skupaj z RTCG, obdolžene za nepatriotsko uredniško politiko, ki bi lahko škodila državi pred referendumom o neodvisnosti. Pravi boj za nadzor nad tem dnevnikom se je odvijal tudi po referendumu, konec prejšnjega leta, ko je WAZ, sicer 50-odstotni lastnik, poskušal priti do večinskega paketa, saj je enega črnogorskih lastnikov prisilil prodati delnice. Zaradi angažmaja štirih črnogorskih ustanoviteljev in preostalih 50-odstotnih lastnikov, ki odločajo tudi o uredniških vprašanjih, WAZ-u ni uspelo prevzeti vodilne vloge v časopisu. A šele ko so direktorja Vijesti Željka Ivanovića, ob deseti obletnici časopisa, brutalno napadli na ulici, je bilo javno izrečeno, da se je za kulisami vodila prava vojna za nadzor nad časopisom. Eden od solastnikov, Miodrag Perović, je izjavil, da verjame, da je napad na Ivanovića povezan z »nedavnim poskusom enega močnega lobija, da pridobi kontrolo nad časopisom«, medtem ko je bil sam Ivanović bolj direkten, saj je odgovornost za napad pripisal prejšnjemu črnogorskemu premieru in najbolj vplivnemu politiku Milu Ðukanoviću in njegovi »biološki in širši kriminalni družini«, ki poskuša utišati medije.

Skupaj s tednikom Monitor, ki opozarja na zgodbe o netransparentnih in sumljivih poslih oblasti, so Vijesti postale resna skrb vladajoče elite, ki nadzoruje velike privatizacijske posle in druge transakcije v državi. Primer tega dnevnika je še toliko bolj zanimiv, kolikor ga lokalni krogi poskušajo utišati prek velikega nemškega medijskega koncerna. Zanimivi pa so tudi drugi detajli, povezani z WAZ-om, posebej zaradi vloge, ki jo ima v regiji.

WAZ se je v Srbiji vpletel v skupne posle s Stankom Subotićem Canetom, s katerim vodi distribucijsko hišo Futura, eno največjih na Balkanu. Subotić pa je poslovni partner črnogorskih oblasti še iz časov tihotapljenja cigaret iz 90. let. Za njim so pred kratkim izdali tiralico Interpola, saj ga srbsko ministrstvo za notranje zadeve sumi tihotapljenja in preprodaje na črno ter utaje davkov, kar je Srbijo odškodovalo za več deset milijonov evrov. Sum, da se Subotić skriva v Črni gori, v kateri ima razvejane donosne posle, še nihče ni zanikal. Po nekaterih informacijah bi lahko bila Subotić in WAZ potencialna kupca dnevnika Pobjeda. Mogoče načrtujejo, da bi z vlaganjem kapitala v ta dnevnik posredno lahko vplivala in ogrozila tudi Vijesti.

Oblast se boji svobodnih in nenadzorovanih medijev, saj bi lahko javnosti predstavili veliko število tem: kriminal in korupcijo, nove posle in nove načrte monopolnih krogov, s katerimi bi uničevali kanjone, betonirali obalo, razprodajali zemljo, ustvarjali ekološko škodo, spodbujali nepravično privatizacijo … Da bi se izognili takšnim temam, v Črni gori poskušajo vzpostaviti totalno kontrolo nad mediji in pri tem ne izbirajo sredstev, saj je le svobodna in kritična javnost sposobna zaznati prevaro in škodo. Le svobodna in kritična javnost lahko na volitvah kaznuje in zahteva odgovornost oblasti, ki se v Črni gori ni spremenila že dve desetletji. Z nadzorovanjem in obvladovanjem medijev se poskuša ustvariti situacija, da bi tudi naslednjih dvajset let bilo tako.

Prevod: Lana Zdravković
1 Prispevek z omizja o politični instrumentalizaciji in klientelizmu v medijih v državah nekdanje Jugoslavije, ki ga je 29. 9. 2007 v Ljubljani organiziral Mirovni inštitut.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

medijski trg

Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji