N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
uvodnik
mediji in država
v medijih
cenzura
pravice novinarjev
država in film
mediji in politični klientelizem
manjšine in mediji
mediji in liberalizem
medijska industrija
splet
mediji in družba
analize medijskega poročanja
razprave
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Markeš je uvidel, da je večina slovenskih medijskih hiš orodje v rokah velikih kapitalskih korporacij, ki na škodo novinarske avtonomije in javnega interesa barantajo z vlado. Delitev na poštene desničarje in pokvarjeno levičarsko oligarhijo ali obratno ne zdrži več realne presoje – Ko bo Markeš odstopljen, bi bilo zanj, za slovensko desnico in za širši javni prostor zelo koristno, če ga ne bi marginalizirali – Portret dr. Janeza Markeša
Teorija realpolitike trdi, da politiki spremenijo svoje poglede in ravnanje, ko prestopijo iz opozicije na oblast. Ko so v opoziciji, ravnajo rivalsko, kritično, včasih tudi moralistično. Ko pridobijo oblast, pa morajo med drugim poskrbeti za to, da jo obdržijo na legitimen način, zato zavzamejo bolj spravljivo in odgovorno držo. Ostrina se obrusi, radikalne ideje se umaknejo pripravljenosti na sklepanje kompromisov. Teorija naj ne bi veljala le za demokrate, ampak tudi za diktatorje, ki morajo krmariti med različnimi frakcijami in interesnimi skupinami z vplivom v partiji ali na dvoru. Predpostavka realistične teorije je neka temeljna racionalnost akterjev, pri čemer naj bi bil ratio usmerjen k stabilnosti oblasti.

Janez Markeš, ki sicer ni politični funkcionar, ga pa lahko uvrstimo med strankarsko politično umeščene mnenjske voditelje, bi lahko bil tipičen primer opisane značajske preobrazbe, če ne bi bil na slovenski desni sceni prej izjema kot pravilo. Ravno zato je zanimiv in tudi dragocen.

Markeš je imel vrsto let pred prihodom in ustoličenjem na Delu prepoznavno mesto na obrobju medijskega prostora. Ekipa tednika Maga je dolgo finančno životarila v senci gospodarskega omrežja, ki ga je obvladovala LDS. Mnogi so zaradi entuziazma zamenjali dobre poprejšnje službe, denimo na Delu, z negotovim garanjem na Magu. Javni domet njihovega pisanja se ni in ni hotel razviti v volilni preboj, ki bi jim prinesel osebne nagrade. In še glavnina novinarskih kolegov jih je prezirala kot ne-novinarje. V takšnih okoliščinah je psihološko razumljiv razvoj posebne disidentske subkulture, nagnjene k pretiravanju v kritičnosti in k občutku prepada med moralnimi borci za resnico in med pokvarjeno oligarhijo. Za pisanje novinarjev Maga je bila značilna ostra, napadalna drža, ki se je razbohotila v teorijo zarote kot obči način mišljenja. Verodostojnost Magovega raziskovalnega novinarstva in zgodb o koruptivnih povezavah med vladajočo stranko in gospodarstvom je bila vprašljiva, ker so bile konkretne zgodbe vedno prepletene s fantomom totalnega sovražnika, s homogenizacijo nasprotnikov, z manihejskim poenostavljanjem in s paranoično hipertrofijo interesnih povezav, pa tudi s sočno retoriko, sovražnim govorom in kulturnim rasizmom. Skratka, kritični bralci nikoli niso mogli vedeti, kaj od napisanega so dejstva, kaj pa blodnja, zato jim je Mag predstavljal prenaporno čtivo.

Kaj generira verjetje v totalno zaroto?
Nagnjenje marginaliziranih piscev k pretiravanju je morda psihološko razumljivo, kljub temu pa je odgovornost desnih mnenjskih voditeljev za dolgoletno zastrupljanje desne javnosti s fašistoidno mentaliteto ostaja nesporna. Dilema pri razumevanju nekoč opozicijske desne paranoične novinarske produkcije je tale: koliko je bilo pretiravanje s kritiko vladajočega režima posledica stiske, koliko je načrtno merilo na krepitev ideološke polarizacije in koliko je rezultat norosti? Morda lahko zadnji del dileme formuliramo tudi takole: ali je nerazsodnost v obliki verjetja v totalno zaroto generirana kontekstualno (in je zato začasna ter bi usahnila po prihodu na oblast) ali pa gre za trajnejšo kolektivno psihopatologijo? Na to vprašanje o desnih mnenjskih voditeljih pred nekaj leti še nisem znal odgovoriti. Danes pa se lahko oprem na opažanja, kakšen »reality check« se je zgodil mnenjskim voditeljem slovenske desnice, potem ko so dosegli oblast in so racionalni razlogi za frustracije odpadli.

Marginalnost in odrinjenost od vzvodov moči kot prvi možni dejavnik paranoje je z osvojitvijo pozicij in z izpeljano neformalno lustracijo nedvomno odpadel. Negativna, antikomunistična oz. protieldeesovska mobilizacija volivcev kot drugi možni dejavnik je s trajanjem desne vladavine in priložnosti za doseganje rezultatov po alternativni politični viziji vse manj smiselna in prepričljiva. Vprašanje množične psihoze pa, kot kaže, ostaja nerešeno, kajti glavnina desnih voditeljev po treh letih vladanja ostaja v fiktivnem svetu sovražnikov in zarot. Voditelj Janša je pred državnozborskimi volitvami 2004 in nekaj časa po njih poskusil s spremembo strategije. A ko je prišel prvi trenutek šibkosti, na primer ob širokem odporu proti poskusu radikalnih neoliberalnih reform, se je pokazalo, da kljub dejavnemu štabu »spin doktorjev« »volk« ni menjal svoje narave. Začele so se čistke v vseh dosegljivih sektorjih, za vsako težavo so namesto ukrepov krivili prejšnje vlade, retoriko glavnih protagonistov vladajoče stranke in njenih publicističnih ideologov pa zaznamuje mešanica arogance in antikomunističnega poslanstva. Klientelizem in koruptivnost, ki se kopičita okrog te vlade, sta odprla oči le redkim operativcem in intelektualcem desnice. Večina se jih v begu pred obtožbami še bolj oklepa paranoične fikcije antikomunizma, s katero so v dolgem opozicijskem obdobju krmili svoje volivce. Tako njihova govorica kot tudi dejanja implicirajo verjetje v teorijo zarote.

Zmožnost pronicljivega političnega mišljenja
Janez Markeš je, nasprotno, javno zapustil svojo preteklost militantne opozicije. Kot eden redkih desnih publicistov se je s prihodom na pozicijo moči na Delu dobesedno sprostil in se razvil v izvrstnega političnega analitika. V tem trenutku je eden najbolj prodornih intelektualcev na desnici, vsaj med tistimi, ki se niso umaknili v akademske sfere in ostajajo transparentno politično opredeljeni. Poleg tega je Markeš danes eden redkih ljudi v Sloveniji, ki so zmožni pronicljivo politično misliti. Pogoji za politično mišljenje so zavzemanje stališča, razsodnost in za izobražence tudi zmožnost uporabe raznolikega konceptualnega aparata. Markeš premore vse troje, konceptualnost ga celo slogovno obremenjuje, saj večkrat ne zna predstaviti svojih argumentov na poljudno razumljiv način. Argumente pa nedvomno ima.

Zaradi klavrnega stanja na TV Slovenija je v zadnjem času zanesljivo vredno gledati Odmeve, če v TV Dnevniku kot komentatorja aktualnega dogodka napovedo Janeza Markeša. Njegove analize so praviloma problemske, razume koncepte ter dolgoročne učinke posameznih politik oz. dogodkov. Vedno pove bistveno več od nekaterih drugih stalno aboniranih gostov, na primer od Makaroviča ml., Tomšiča ali Balažica, za katere ni jasno, ali jih ne vabijo v studio ravno zato, ker nimajo za povedati nič izvirnega. Markeš pogosto prekosi tudi etablirane liberalne interprete, ki se včasih nemara samocenzurirajo v analitični ostrini, če bi ta škodovala stranki, ki so ji naklonjeni. Janez Markeš je bil eden redkih komentatorjev, ki ob ustanovitvi stranke Zares ni nasedel škodoželjni tezi o kontinuiteti eldeesovske mentalitete ter podmeni o nespremenljivosti in politični neučljivosti ljudi. Razumel in izpostavil je potencial katarze, novega začetka in rehabilitacije politike kot take, kar so Zaresovci storili v izhodišču svoje nove politične poti. Je eden redkih, ki je prepoznal nevarnost vsebinsko praznega sredinskega populizma Boruta Pahorja. V antologijo politične analize spada Markeševa izjava, da je od izida spopada med SD, ki poudarjajo všečnost, in Zares, ki poudarja koncepte, odvisna prihodnost Slovenije. Ob padcu ministra za promet Božiča je, na primer, opozoril, da razlog za zamenjavo nista bili dve prometni nesreči, ampak ga je treba iskati v pregrevanju gospodarstva zaradi pospešene gradnje avtocest.

Markeš in Slivnik
Tiste, ki je pozitivno presenetila Markeševa zmožnost, da v primernih okoliščinah razvije precej velik političnoanalitični potencial, je dolgo begala nenavadna okoliščina: dolgoletna, skorajda sinovska navezanost na Danila Slivnika. Poznavalci so se čudili vdanosti diktatorskemu Slivniku, ki ga je resda rešil s potopljenega Slovenca, a je na drugi strani sodelavce na Magu tudi izkoriščal in jih s prodajo celo izdal. Po pričanju soustanovitelja Maga Vinka Vasleta (intervju za Demokracijo, 16. 12. 1999) se Slivnik ni le nenehno vmešaval v vsebino in pri tem novinarjem med drugim v podpis vsiljeval plačane članke, napisane v podjetjih, o katerih so članki »poročali«. Posle je ves čas vodil netransparentno in ekonomsko izkoriščal sodelavce, ki so se projektu pridružili iz entuziazma: medtem ko so novinarji trdo delali za skromno plačo, je direktor živel na veliki nogi in vozil velikanske avtomobile. Sodelavce je prisilil v sodelovanje v projektu Jutranjik v izdaji podjetja v stoodstotni Slivnikovi lasti. Ko je Jutranjik zaradi diletantskega pristopa po enem mesecu propadel, je po trditvah Vasleta Slivnik dolg v višini 2 do 3 milijonov nemških mark prenesel kar na Mag, in to brez vednosti ostalih dveh solastnikov. Ker se Mag ni zmogel izvleči iz rdečih številk, ga je septembra 1999 prodal Salomonovemu oglasniku, ne da bi o tem obvestil sodelavce. Ti so na mizo ultimativno dobili v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, v katerih so se prejšnji neto zneski plač spremenili v bruto zneske. Kaže, da se Slivnik do zaposlenih na Magu, ki so najprej verjeli, da ekipo povezujeta predanost in prijateljstvo, ni obnašal bistveno bolj korektno kot pozneje do zaposlenih na Delu. S čim je po vseh malverzacijah še uspel prepričati oz. navezati nase Markeša, ki je vedno imel intelektualne ambicije? Morda s tem, da je njemu in ostalim obljubljal Delo?

Jeseni 2005 je desna strankarsko-kapitalska naveza po »kravji kupčiji« v režiji vlade sovražno prevzela nadzor nad Delom kot enim najvplivnejših medijev. Kadrovski vidik operacije je bil izpeljan tako, da je Mag prevzel Delo. Magovci so se iz bunkerja preselili v najvišje nadstropje Delove stolpnice. Danilo Slivnik je za nekajmesečno uvajalno obdobje postal član, nato pa predsednik uprave. Po fazi terorja nad vsebinskim delom hiše v izvedbi Slivnika z asistenco Petra Jančiča je na mesto odgovornega urednika napredoval Janez Markeš.

Markeš je po nastopu funkcije julija 2007 ublažil teror nad sodelavci; si prizadeval normalizirati razmere v kolektivu. Precej novinarjev ga podpira zaradi njegovega pragmatizma in zmožnosti poslušanja, pa tudi zato, ker so se sprijaznili s tem, da bolje ne bo nikoli. Redakcijska komunikacija se je izboljšala, kar sicer ne pomeni, da upošteva vse sugestije. A že to, da ne kriči na sodelavce, je olajšanje. Njegovi sodelavci kljub temu ocenjujejo, da kaj več od njega ni mogoče pričakovati. Po hudem kadrovskem osiromašenju v obdobju Jančiča je umiritev razmer premalo za konsolidacijo in strokovno okrepitev medija. Potrebne bi bile aktivne poteze pri pridobivanju vrhunskih kadrov, od novinarjev do infrastrukturnih ekspertov. Delo bi potrebovalo urednika z velikimi organizacijskimi sposobnostmi za vodenje in tudi za nov zagon oslabelega velikega sistema. Poznavalci pravijo, da Markeš tej preizkušnji ni kos, saj se obnaša vse preveč pasivno. Zahtev sistema ne dohaja, kaj šele, da bi ga zmogel strateško usmerjati. Za operativo skrbi namestnik Darijan Košir, ki je zaslužen tudi za to, da je v času tandema Slivnik-Jančič Delo sploh izhajalo vsak dan. (Koširjevi motivi za sodelovanje in logistično podporo vsem režimom so posebna zgodba, vredna samostojne razprave.) Na tem mestu je ključno to, da je bil Markešu po »politični liniji« dodeljen položaj, v katerem se ne znajde, pa tudi osebno mu ne leži. Kot analitično sposoben novinar, ki rad intelektualizira, bi se zagotovo bolje počutil in laže realiziral svoje potenciale na delovnem mestu notranjepolitičnega komentatorja. Pogosto zapletanje v asociativnem iskanju poante in vzporednic med nepovezanimi dogodki, bizarne besedne zveze in pitijski označevalci v njegovih uredniških kolumnah kličejo po tem, da bi imel kolumnist Markeš nad seboj redaktorja, ne pa obratno.

Prav lahko se zgodi, da se Markešu ne bo treba dolgo mučiti z delom, ki mu ne ustreza in katerega rezultati niso koristni ne za časopis ne zanj osebno. Ne glede na to, da je Markeš v časopisno hišo prinesel olajšanje, so okoliščine, v katerih so ga povzdignili iz obskurnega nizkonakladnega pljuvaškega tednika na vrh nacionalnega novinarskega profesionalizma, zagotovo odebelili njegov črni dosje pri trenutni opoziciji. Še bolj to velja za Slivnika, ki se je s svojo brutalnostjo zameril celotni strokovni srenji. Dana konstelacija vplivov kapitala in vsakokrat vladajoče stranke na ključne medije in še posebej ranljiv položaj Dela pač ne dajeta možnosti, da bi takšno umazano delo ostalo brez sankcij v prihodnosti. Besni prevzemniški triumf pod kolovodstvom Slivnika je moral biti kratkotrajen – že zaradi omajanega ugleda časopisa, padca naklade in s tem objektivne poslovne škode, ki lastnika kot delniško družbo mora skrbeti.

Izvor težav Dela
Še pomembnejši od slabših bilanc pa je razlog, zaradi katerega je korporacija, ki ni specializirana za medije, temveč za proizvodnjo pijač, sploh investirala v nakup časopisa, ki ni kapitalsko donosen, je pa mnenjsko vpliven. Pivovarna ima Delo predvsem zato, da ga uporablja kot zastavek v pogajanjih z vsakokratno vlado o različnih interesnih zadevah. Nizka stopnja kritičnosti najvplivnejših medijev je v interesu vladajoče politike, ki ji lastniki medijev ponujajo storitev pokoritve novinarjev v zameno za druge usluge, ki jih kontrolira vlada. Delo je tako že vrsto let instrumentalizirano za zasebne koristi kapitala in vladajočih strank. Ker se vlade demokratično menjujejo, mora biti instrument prožen, tako da je danes lahko trobilo eni, jutri pa drugi opciji. V nekem trenutku je prišlo do dogovora, da je treba Delo grobo zlomiti in za to nalogo so angažirali Slivnika. Ker z vladnimi protiuslugami lastnikom očitno ni bilo nič, se je sodelovanje med njimi ohladilo in nastopila je taktika umirjanja razmer v časopisni hiši. Ko je lastnikom postalo jasno, da bo sedanja vlada zaradi vrste napak in zamer težko preživela naslednje državnozborske volitve, so se odločili, da Slivnika ne potrebujejo več in da je treba časopis predelati v zmerno konservativnega ter ga pripraviti na potrebne uredniške predelave v skladu z naslednjim volilnim izidom.

Izvor težav Dela ni v tej ali oni nesramni vladi ali tem ali onem podlem kapitalistu. Problem je v tem, da so lastniki javnih medijev zasebne kapitalske korporacije, sploh take, ki jim medijska industrija ne pomeni osrednje dejavnosti, katere kvaliteta vpliva na ugled blagovne znamke korporacije. Postalo je očitno, da v medijih ni kaj dosti prostora za uresničevanje javnega interesa, če so lastniško oz. nadzorstveno podrejeni strukturam partikularnih oligarhičnih interesov. To je sistemski problem. Osebna plat tega problema sega nazaj v čase primarne in sekundarne privatizacije javnih medijev, ko so zaposleni pozdravili preoblikovanje svojih podjetij v kapitalska podjetja, poceni kupili lastniške deleže in jih dražje prodali bodočim rabljem svoje lastne novinarske in uredniške avtonomije. S stališča bralca ta kratkovidnost sproža še dodatno dilemo: koliko zaupanja je vredno novinarsko pisanje nekoga, ki se je »prodal hudiču«, zato da si je kupil nekaj luksuznih predmetov? Ali je zasebno naiven novinar lahko dober profesionalni analitik?

Argument za odslovitev Slivnika z mesta predsednika uprave Dela oktobra 2007 je bilo med drugim nevzdržno (a dolgo znano) vmešavanje v pristojnosti odgovornega urednika. Markeš je od nadzornega sveta zahteval zaščito in jo dobil, Slivnik pa je moral oditi. Sta se njuni poti s tem razšli? Morda. A vprašanje je, koliko časa bodo lastniki še potrebovali Markeša na mestu odgovornega urednika Dela in kje bo pristal potem.

Razočaranje nad politiko
Markeš je verjetno dovolj inteligenten, da je uvidel tisto, o čemer njegovi novinarski kolegi že javno govorijo: da je večina slovenskih medijskih hiš orodje v rokah velikih kapitalskih korporacij, ki danes na škodo novinarske avtonomije in javnega interesa barantajo z vlado, že jutri pa nemara ne bodo le poljubno menjavale direktorjev in urednikov medijev, ampak tudi ministre in šefe vlad. Desna politika in desni kapital (če kaj takega sploh obstaja) iz teh umazanih poslov nista izvzeta. Vse skupaj nima kaj dosti zveze s solidarnostjo med ideološkimi somišljeniki, na primer med malim novinarskim intelektualcem, predsednikom vlade in upravljavcem stomilijonskega kapitalskega sklada. Delitev na poštene desničarje in pokvarjeno levičarsko oligarhijo ali obratno ne zdrži več realne presoje. Markeš zato priznava, da je razočaran nad politiko nasploh. Verjetno mu ne preostane drugega kot resignirano opravljati zaupano mu nalogo do dne, ko ga bo predsednica nadzornega sveta obvestila, da bo čez nekaj ur odstopil iz osebnih razlogov.

Ko bo Markeš odstopljen, bi bilo zanj, za slovensko desnico in za širši javni prostor zelo koristno, če ga ne bi marginalizirali, temveč bi mu omogočili, da v normalnih razmerah počne tisto, v čemer je dober: komentira. Ne smemo pozabiti, da je Markeš v nekih drugih okoliščinah pisal dosti manj razsodne novinarske izdelke. In regresija je možna. Tisti, ki ga poznajo pobliže, pravijo, da iz Markeša tudi danes kljub njegovemu vplivnemu položaju občasno v trenutkih občutka ogroženosti izbruhnejo antikomunistični sentimenti in neutemeljene blodnjave o zarotah. Dejstvo je tudi to, da Markeš zasebno ne more prek samega sebe in prek svojih osebnih zamer. Studijski Markeš ni enak kot redakcijski Markeš, ki je zmožen tudi omejevati poročanje in sodelovanje z osebami in institucijami, s katerimi je v nekih drugih okoliščinah prišel v spor. Če bi ga stisnili v kot, bi se Markešev intelektualni potencial in zdrav občutek za realnost nemara lahko sesedla nazaj v mešanico podatkov in paranoične fikcije. V njegovi sedanji kondiciji sta njegova realizem in pronicljivost dragocena. Če bi slovenska desnica premogla še več takšnih intelektualnih potencialov, bi se morda lahko izvlekla in krogotoka žrtvene identitete in revanšizma. Če pa obstoječi potenciali ne bodo dobili ustrezne podpore, bodo bodisi nazadovali bodisi se bodo distancirali od prevzemanja politične odgovornosti na svojem polu. V javnem prostoru bi imeli tako še več gnojnice in kiča, v politiki pa kombinacijo populizma in lobijev.

izpis

Lana Zdravković

O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Crnkovičev odnos do drugih in drugačnih je odnos aristokratskega prezira in vzvišenosti – V njegovem rasističnem pojmovanju realnosti so izključeni ne le hendikepirani in tujci, temveč vsi tisti, ki odstopajo od ideala »normalnega«, lepega in zdravega: starejši, bolni, narkomani, pripadniki različnih subkultur, pripadniki nižjih socialnih slojev … – Zakaj to objavlja Dnevnik?
Marko Crnkovič, popularni bloger in že leta popularni kolumnist (v Teleksu, Sobotni prilogi Dela, Financah in sedaj v Dnevniku), znan po svojih kontradiktornih, senzacionalističnih in spektakelskih tekstih, je v svojem članku »Volil bom Đurota. Ali Strela?, Ne, Mišo!« v Dnevnikovem Objektivu, 25. avgusta 2007, prekosil samega sebe. Kljub temu da Crnkovič že leta gradi svojo priljubljenost na stališčih, ki naj bi bila kontroverzna in na meji med levico in desnico v stilu »Vse me zanima, nič me ne briga«, kot se glasi nadnaslov njegove serije kolumn v Dnevniku, je omenjeni tekst zarezal globlje od nepremišljene enotedenske provokacije ter je tudi dober razlog, da se sprašujemo o položaju in vlogi časopisa Dnevnik v medijski (zadnje čase, kot vemo, zelo razigrani) pokrajini.

V svojem pregovorno kvazikritičnem stilu se je v omenjenem tekstu Crnkovič spravil ne le na Svetlano Makarovič, ki je javno izrazila svoje mnenje o predsedniških kandidatih (in ki je tudi drugače kot brezkompromisna kritičarka klerikalne in patriarhalne (slovenske) družbe zelo pogosta tarča Crnkovičevih kolumn): »Da se je Svetlani Makarovič dokončno zmešalo, je dokazala z izjavo, da razen Elene Pečarič ne vidi predsedniškega kandidata, ki bi ga bil pripravljena podpreti. ‘Koga pa naj podprem?’ je rekla v svojem naštudirano pisig stilu: ‘Farškega klovna z orglicami?’«, temveč in predvsem na samo predsedniško kandidatko Eleno Pečarič. Razen zdaj že legendarno nesmiselnih Crnkovičevih trditev: 1.) da je kandidatura Pečaričeve »samopromocija v prid ozaveščanja javnosti glede sobivanja z invalidi« (kaj je z ozaveščanjem javnosti glede sobivanja z invalidi narobe in zakaj naj bi to bilo a priori slabo, nam Crnkovič seveda ne pojasni, prav tako ne razjasni, zakaj je,sicer inteligentna in duhovita kritika potrošniške družbe v obliki antireklame za Dormeove vzmetnice, ki jo je Elena Pečarič posnela za elektronski medij Vest.si, po njegovem mnenju »absurdna«) in 2.) da Eleni Pečarič, tako kot ostalim »lumpenkandidatom«, gre le za to »da so malo v medijih«, nam Crnkovič v vsem svojem (neo)konservativizmu, šovinizmu, seksizmu in potemtakem tudi rasizmu, postreže tudi z izjavo, 3.) da »predsednik republike mora biti opravilno sposoben«, za kar »z dolžnim spoštovanjem do hendikepiranih« za Eleno Pečarič dvomi: »Kot invalidna oseba lahko kljub svoji prikrajšanosti še vedno počne zelo veliko stvari in opravlja zelo veliko poklicev, vendar si je ne predstavljam kot predsednice (in vrhovne poveljnice). Še več: funkcija predsednika je v veliki meri simbolična, zato ne želim, da bi jo opravljala invalidna oseba. Naj si najde druge načine za svojo neodtujljivo in zasluženo samorealizacijo in samodokazovanje. Toda predsednik ali predsednica pa naj bosta zdrava in v normalni fizični kondiciji.« Torej je za Crnkoviča Elena Pečarič kot individuum, človek, ženska, javna osebnost in predsedniška kandidatka predvsem in edino invalid. To, da je Pečaričeva univerzitetna diplomirana filozofinja in sociologinja kulture, da govori pet tujih jezikov, da ima za sabo najmanj dvajset strokovnih in znanstvenih prispevkov in še najmanj toliko udeležb na znanstvenih in strokovnih simpozijih in konferencah, da je dolgoletna aktivistka, ki se bori za človekove pravice in pravice hendikepiranih ter v javnem diskurzu (nenazadnje tudi s svojim lastnim primerom) poskuša spremeniti pojmovanje hendikepiranih oseb kot manjvrednih in manj sposobnih, Crnkoviču ne pomeni dosti. Elena Pečarič je hendikepirana oseba in tukaj se Crnkoviču vse začne in konča. To pa je tipično razmišljanje v kategorijah antropološkega univerzalizma, ki nujno predpostavlja idealizacijo estetizirane človeške vrste, ki je človeški ideal tako v telesnem kot tudi v duhovnem smislu in ki je vedno tesno povezan tako s »prvim človekom« (ne-degeneriranim) in »človekom prihodnosti« (supermanom). Ta obsedenost z ne-degeneriranim, ne-hendikepiranim, ne-izmaličenim, lepim, sorazmernim in razvitim telesom pa ni nič drugega kot eden izmed osnovnih postulatov rasizma. Tako si Crnkovič ne želi, da mu je predsednica države invalidna, ne le zato, ker, denimo, fizično ne bi bila zmožna pregledati in pozdraviti častne čete, temveč ravno zato, ker gre za simbolično funkcijo, v kateri ena oseba simbolično utelesi in poenoti celotno nacijo, postane njeno telo – in prav to simbolično nacionalno telo po Crnkoviču ne sme biti hendikepirano!

O človeku, ki ni rojen v Sloveniji
Crnkovičeve rasistične izpade beremo tudi v drugih njegovih tekstih. Kot vemo, temelji rasizem na ideji, da obstaja »čista« (elitna) rasa, ki jo vsaka druga »manj vredna«, »barbarska« (masovna) rasa lahko uniči oz. »razredči«. Zato je rasističen diskurz globoko konservativen, z vero v tradicionalne vrednote in nasproti ideji razvoja, ki se doživlja kot degeneracija in degradacija nacionalne kulture, identitete in integritete, ki naj bi bila »od nekdaj«. Tako kot iz rasističnih razlogov ne more sprejeti, da bi bil predsednik države lahko telesno hendikepiran, Crnkovič iz istih razlogov ne more razumeti zmage »Neslovenca« na zadnjih županskih volitvah v Ljubljani: »Da dobi človek, ki ni rojen v Sloveniji in ki v okviru službe neobvezno in neženirano promovira svojo neslovensko kulturo, skoraj dve tretjini glasov na volitvah za župana glavnega mesta Slovenije, se mi zdi popolnoma absurdna oblika tolerance. In ko potem to proslavlja s srbskim stegovanjem rok in kremženjem obraza ob zvokih ex-YU neofolka, na to nima nihče nobene pripombe. Še več! Nazadnje se še celo spravijo na tiste, ki naglas povejo, da je to balkanizacija politične kulture, in jih zmerjajo z nacionalisti!« (Dnevnik, 5. 11. 2006). Spomnimo tukaj na pomembno karakteristiko (neo)rasizma, ki se je v javnem diskurzu razpasel v zadnjih desetih letih, da je mesto rase, biološke dednosti zavzel pojem etnije oz. kulture oz. nepremagljivost kulturnih razlik. Torej je glavna generična preokupacija rasizma – obsedenost s čistočo krvi – spremenjena v obrambo mešanja kultur, torej višje in nižje kulture. Tako tujci oz. drugi in drugačni niso več nezaželeni zato, ker pripadajo drugim rasam, temveč zato, ker pripadajo drugim (in predvsem drugačnim) kulturam. Ta kultura v neoliberalističnem diskurzu naj na prvi pogled ne bi bila inferiorna, temveč ireduktibilno različna (»drugačna od naše«), kar pa dejansko pomeni manjvredna. Tako pojem kulture nastopa kot maska ali evfemizem za raso, rasistični argumenti pa se skrivajo za prepričanji, da gre »zgolj« za škodljivost odpravljanja meja, nezdružljivost življenjskih stilov in tradicij. Ta antropološki kulturalizem pa upravičujejo kot neko vrsto obrambne reakcije »ogrožene nacionalne identitete« in družbene varnosti. V tem smislu se rasistični izbruhi »domačinov« upravičujejo kot »razumljivi« glede na to, da »le ščitijo čistočo svoje kulture«. Posebej izpostavljajo idejo, da naj bi navzočnost številnih tujcev ali priseljencev ogrožala življenjsko raven, delovna mesta, javni red in mir, ter da bi nekatere kulturne razlike, ki so včasih v resnici zelo majhne, pomenile neprehodne ovire za sobivanje ali da bi celo lahko »denaturirale« »naše« tradicionalne identitete. In ravno to beremo pri Crnkoviču: »Domači populisti pa so zdaj pod krinko kulturne odprtosti in s pomočjo hvaležnih Neslovencev začeli najedati sámo podstat slovenske identitete. Imeli smo svoje jodlarje, pa smo jih sesuli. Morda je bila to napaka. Zdaj so nam namreč pripeljali tuje, mi pa ne smemo več niti pisniti« (Dnevnik, 5. 11. 2006). Niti to, da je »Neslovenec« zmagal na demokratičnih volitvah in z večinsko podporo »čistokrvnih« Slovencev, za Crnkoviča ni pomembno, saj se »tudi 63 % ljudi lahko moti« (Dnevnik, 26. 10. 2006). Tako kot narodovo telo ne more biti hendikepirano, za Crnkoviča tudi meščansko telo ne more biti Neslovensko.

Estetizirane vrednote zamišljenega gospostva
Isti vzorec se pojavlja tudi pri drugih Crnkovičevih temah, na primer tisti o predlaganem kodeksu obnašanja in oblačenja na RTV Slovenija. Tudi tukaj nastopi Crnkovič kot klasični tehnokrat, ki zagovarja tradicionalne estetizirane vrednote zamišljenega gospostva, ki ga vzdržujejo red in disciplina: »Strinjam se s kritiki, da je osnutek kodeksa jalov in smešen. Toda s tem nočem reči, da sem apriorno proti takim rečem. Vsaka resna medijska institucija potrebuje tak kodeks. Niti ni nenavadno – zlasti ne na RTV –, da v okviru tega regulirajo tudi obnašanje in oblačenje. Huronski posmeh, ki ga je osnutek sprožil, je posledica dejstva, da se večini zdi nesprejemljivo, da bi na delovnem mestu veljala pravila, ki posegajo v človekove osebne navade in preference« (Dnevnik, 29. 9. 2007). Vse in vsi, tudi voditelji na televiziji, morajo biti po Crnkoviču podvrženi idealu zdravega, lepega telesa, ki je tudi primerno oblečeno, kar spet ne pomeni preveč razgaljeno in izzivalno, temveč ravno po meri malomeščanskega okusa: »Ampak poglejte, kakšen klošar izgleda Sašo Hribar v miki-majicah z brezveznimi napisi! V torek sem recimo gledal Piramido in ravno na tisti porno-inkriminirani pevki opazil abnormalno (skoraj do kolka) izrezan razporek obleke. Kostimčki in frizura Jelene Aščić pa niso po svoje nič boljši. Ja, veliko dela jih še čaka« (Dnevnik, 29. 9. 2007). »Klošarska podoba« za Crnkoviča vsekakor ni primerna, saj s svojo pojavnostjo ne le uničuje ideal lepega in zdravega, idealiziranega in estetiziranega, temveč tudi nakazuje na družbeno neenakost – to pa je prav tisto, kar Crnkoviča sploh ne zanima in kar se mu dejansko gabi. V rasističnem pojmovanju realnosti so izključeni ne le hendikepiranci in tujci, temveč vsi tisti, ki odstopajo od ideala »normalnega«, lepega in zdravega: starejši, bolni, narkomani, pripadniki različnih subkultur, pripadniki nižjih socialnih slojev … Ta pojav specifičnega medsebojnega povezovanja pojmov razreda in rase se imenuje tudi »razredni rasizem« ali »postfevdalna aristokracija«. Klasični mit rase, ali bolj natančno arianizma, se kot posledica estetizacije socialnih odnosov in idealizacije tehnokratskih vrednot ne nanaša predvsem na nacijo, temveč tudi na razred, in sicer iz aristokratske perspektive. Tako je Crnkovičev odnos do drugih in drugačnih, odnos aristokratskega prezira in vzvišenosti, tipična malomeščanska neurbana drža, tako všečna današnji neoliberalni morali: »Imeti alternativce za sosede in ostati strpen je urbana drža, ki jo lahko zavzame le nekdo, ki vsaj približno razume, kaj se ta mularija sploh gre. Tak človek mora razumeti, da je alternativna kultura samo izgovor za neobziren življenjski stil ali celo divjaško obnašanje v nočnih urah: na primer trubači ali magari harmonikarji, da ne govorim o petju; osameli tolkalci, ki se je jim še ne ljubi domov in na pločniku v enoličnem ritmu trepljajo svoje indijske bobenčke; verbalno obračunavanje skreganih zaljubljencev ali razočaranih osvajačev, kar včasih pripelje do takšnega rjovenja, da bi človek najraje poklical policijo ne zaradi kaljenja nočnega miru, temveč zaradi varnosti udeležencev prepira; zvoki črepinj; posamični kriki in klici. Vse to ponoči. Hvala bogu imam trden spanec, a celo mene včasih zbudijo. /…/ Naša soseska zgleda kot narkomanska soseska. Reveži imajo bazo pri blagajni parkirne hiše, med našim malim Mercatorjem in kafičem. Če bi bil samaritanec, bi me vsaka jutranja kava lahko stala še pet cigaret in nekajkrat po sto, dvesto tolarjev za vbogajme. Ignoranca ni dovolj. Šele v Park Baru sem se naučil revskati na fehtarje« (Dnevnik, 8. 6. 2006). Vse to je Crnkovič zapisal ob izpovedi, da živi v »ugledni in nadstandardni, za nameček celo dragi« soseski, katere blagodati žal ne more uživati, saj je tik pred vhodom zbirališče brezdomcev in revežev, takoj zraven zdravstveni dom, ki je zbirališče narkomanov, in takoj prek ceste kulturni skvot, ki je zbirališče pripadnikov alternativne in nekomercialne kulture, kar Crnkovič, kako predvidljivo, vse skupaj poenoti v a priori manj vreden, nižji razred. Ne preseneča, da Crnkovič, čigar malomeščanski neurbani morali sta tuji vsakršen aktivizem in solidarnost, ne zmore dojeti pomena neinstitucionalizirane, nekomercialne, alternativne kulture, ter da zahteva njeno uničenje: »Metelkova Mesto je urbanistična podrtija in subkulturna neumnost, ki bi jo morali podreti takoj, ko je šla vojska ven, ne pa da so jo dovolili poskvotati. Ampak nekaj se mi zdi še bolj neverjetno od samoumevnosti, s katero bi morali meščani – če želijo biti v očeh alternativcev vredni življenja v mestu – sprejemati ne le to subkulturo, temveč celo njene najbolj pritlehne stranske učinke. Kako je alternativcem sploh uspelo, da so toliko ljudi – na čelu s politiki – prepričali, da je njihov marginalni kulturni ekskluzivizem nepogrešljiv element urbanega življenja« (Dnevnik, 8. 6. 2006). Za takšno mišljenje se strpnost do drugih in drugačnih začne in konča pri njihovem umiku na čimbolj oddaljeno, nevidno mesto, njihovo getoizacijo v stilu: Nimam nič proti Ciganom / pedrom / lezbijkam / narkomanom / revnim / starejšim / grdim (ali podobno), dokler niso moji sosedje oz. dokler »dajo mir«.

Londončan, ne Iračan
Crnkovič se je skozi svojo večletno žurnalistično udeležbo večkrat razkazal ne le kot zakleti antilevičar – »Biti levičar je danes lažje kot biti desničar, saj zahteva manj miselnega napora in je tudi bolj družbeno sprejemljivo. Tako kot je nekoč veljalo, da so politično, socialno in kulturno neizobražene, neozaveščene, neprofilirane in/ali nezainteresirane množice tempirana bomba desničarstva, tako danes velja za drugi politični pol« (Dnevnik, 16. 9. 2007) – ampak tudi kot simpatizer turbo desne opcije, ki promovira mešanico tradicionalnih vrednot in konservativizma, svobodne izbire in prostega trga ter naravno pravico močnejšega oz. bogatejšega: »Biti desničar ni tako nerazumljivo, absurdno, katastrofalno, moralno gnusno in neodpustljivo ali celo prezira vredno, kot se to zdi slovenskim hojladri levičarjem. Desničarstvo je lahko kratko malo vrednostno stališče, ki ne samo noče imeti, temveč dejansko nima nič opraviti z zgodovinskimi bavbavi, kaj šele z aktualnimi, poosebljenimi v trenutni slovenski vladi« (Dnevnik, 16. 9. 2007). Razkazal se je tudi kot tipični skrajni neoliberalec, ki slavi privatno lastnino nad vsemi oblikami sožitja in socialnih vezi: »Samoumevnost, s katero alternativci in narkomani ter zagovorniki enih in drugih terjajo strpnost do 'drugačnih', se mi zdi popolnoma skregana s tem, da ima vsakdo pravico uživati svoj mir v svojem stanovanju in okolici, ki ga obdaja. Stanovati ob prometni cesti ali železniški progi je po mojem nekaj, za kar si je dotični stanovalec pač sam kriv. Stanovati zraven zbirališča nočnih razgrajačev in dnevnih potepuhov pa seveda ni usoda, s katero bi se človek moral sprijazniti« (Dnevnik, 8. 6. 2006). To je človek, ki socialno neenakost in nepravičnost, prosto po Mrkaiću, razume edinole skozi določila nevidne roke trga: »Resda ne mislim, da je socialno krivično, da je hrana v Sloveniji približno enako draga kot v državah z večjo kupno močjo. Mislim pa, da je tržno nelogično« (Dnevnik, 8. 9. 2007). Hkrati pa zelo pomembna (moralna) vprašanja sodobne družbe razume le skozi lastno korist: »Kaj naj rečem? Sem pro life. Drobničev predlog, da bi bilo treba za abortus plačevati, je približno sovpadel z rojstvom mojega sina. Imeti teden dni starega otroka in poslušati floskule o pravici do svobodne odločitve? Rojstvo je dogodek, ko človeku ni mar za izbiro, temveč za življenje« (Dnevnik, 26. 11. 2006) – če se tole ne bi slišalo tako neoliberalno, bi bilo skrajnje dogmatsko klerikalno – in, tako kot se za rasističen diskurz spodobi, trdno verjame v zahodno (seveda belo in seveda mačistično moško) civilizacijo, ki ima neokolonialno pravico, da upravlja z ostankom sveta: »Evropejci in Američani bodo morali še veliko pomesti pred svojim lastnim pragom. A to ne zmanjšuje dejstva – in seveda odgovornosti –, da je Zahod tisti, ki bo urejal in uredil svet. Da bi to delal kateri koli drugi del sveta kot vrednostni sistem, je popolnoma absurdno razmišljati. The West has a mission. Ali se ta hip Zahod že poslužuje pravih metod, še ni povsem jasno. Ni pa nobenega dvoma, da njihova eventualna neprimernost nikakor ne opravičuje terorističnih dejanj, kot si predstavljajo levičarji« (Dnevnik, 21. 6. 2005). V tem kontekstu lahko razumemo tudi njegovo (simbolično) trditev »Jaz sem Londončan!« (14. 6. 2005), ki jo izreče iz solidarnosti z žrtvami junijskih bombnih napadov v londonski podzemni železnici. London je tako zelo fancy. Jasno pa je, da Marko Crnkovič ob terorističnih napadih ZDA in ostale »zahodne civilizacije« na Irak, v katerih je do sedaj umrlo najmanj 100.000 ljudi, iz čiste človeške solidarnosti nikoli ni izjavil, da je Iračan. Tako kot iz novinarske solidarnosti z več kot 500 slovenskimi novinarji nikoli ne bi podpisal Zgagove in Šurčeve peticije, saj dejansko ne more dojeti, da je s slovenskimi mediji nekaj narobe. Za njega je svoboda tiska tako ali tako iluzija (Dnevnik, 6. 10. 2007) in ga je bolj kot oblastnikov strah tistih, ki na medijsko cenzuro, pritiske in probleme opozarjajo (Boris Vezjak na svoji blogerski strani Medijski Watch Dog).

Problem da je v uveljavljanju pravic
Zdaj pa se lahko vrnemo ključnem delu na začetku omenjenega članka, kjer nam bo bolj jasna Crnkovičeva trditev, da »do konca priigrana ideologija vseh enakih, vseh enakopravnih pomeni tudi to, da so medčloveške razlike – tudi tiste, ki niso ne socialne ne krivične – z nekim mnenjskim dekretom ukinjene. Kdor koli je lahko kar koli in počne kar koli. Problem seveda ni v tem, da ima pravico. Problem je v tem, da jo hoče uveljaviti« (Dnevnik, 25. 8. 2007). Tukaj se dejansko in do konca razkrije srž misli Marka Crnkoviča: zanj je problem v tem, da so v današnji družbi medčloveške razlike skozi do konca pripeljano ideologijo človekovih pravic dejansko ukinjene. Zanj je problem v tem, da stremimo k vse večji enakosti in enakopravnosti. Zanj je problem v tem, da stremimo k tem, da imamo vsi enake pravice. Največji problem pa je za njega to, da hočemo te priborjene enake pravice dejansko tudi uveljaviti! To je ne le višek licemerstva in aristokratskega neokolonialnega neoliberalizma postkapitalističnega tipa, temveč tudi in predvsem rasizem par excellence! V 21. stoletju javno – a nekaznovano! – povedati, da že a priori, po naravi, nismo vsi enaki, se mi zdi nezaslišan škandal! In ravno to je tisto, kar se mi pri tem zdi najbolj srhljivo. A ne zato, ker je to napisal Marko Crnkovič, stranski produkt neoliberalne družbe, temveč zato, ker se takšno besedilo lahko znajde v Dnevniku, pregovorno levosredinskemu časopisu, ki se ima danes za enega redkih medijev, na katerega oblast ni imela močnejšega vpliva in kjer so se po »medijski čistki« znašli pregovorno najboljši in najkvalitetnejši novinarji današnje slovenske medijske scene. In ravno na to so, ob reakciji na Crnkovičevo kolumno, med drugimi izpostavili Marko Brecelj: »Njegova priljubljena nadutost vidi problem v tem, da Elena hoče uveljaviti svojo pravico. Jaz vidim problem v tem, da more Marko Crnkovič nemoteno (nekaznovano) za soliden honorar javno žaliti, podtikati, napačno razumeti, laično soditi in predvsem zastrupljati že itak bolno vzdušje, ki ga usmerjajo prevladujoči mediji. Marko Crnkovič je nestrpnež, ki so ga polna usta demokracije. Tisti, ki ga plačujejo, jezdijo (služijo) na njegovem razglašanju mehkega fašizma« (Dnevnik, 1. 9. 2007); Andrej E. Skubic: »Marko Crnkovič je s svojo kolumno v (od vseh časopisov!) Dnevniku izzval nadvse kratko polemiko o okusnosti kandidature Elene Pečarič za predsednico Slovenije« (Večer, 13. 10. 2007); in Grega Tomc: »Oglašam se zato, ker me zanima stališče urednikov Objektiva do njegovega pisanja. Je časopis za vas poštni nabiralnik, kjer naključno zbrani sodelavci pišejo, kar jim pač v določenem trenutku pade na pamet? Ali v uredništvu skratka uresničujete samoupravno socialistično vizijo Petra Jambreka, ki se zavzema za uravnotežene, čim manj profilirane medije, ki odražajo interese vseh predstavnikov delovnega ljudstva? Ali ste enostavno s poslovnega vidika ocenili, da je Crnkovičevo pisanje dobro za naklado časopisa? Predpostavljam namreč, da tretja možnost – da Crnkovičev turbodesničarski populizem sodi v Dnevnik kot liberalen, levosredinski časopis – tudi za vas ni mogoča« (Dnevnik, 1. 9. 2007).

Kaj pa uredniška politika Dnevnika?
Kaj in kako so Gregi Tomcu odgovarjali iz uredništva Dnevnika, mi ni znano, je pa res, da je dva tedna potem, 22. 9. 2007, v Dnevniku izšel Tomčev tekst »Liberalno in tradicionalno moraliziranje: BTC vs. RKC«, v katerem skozi razpravo o gnusu, ki se je »v davnini med hominidi razvil, da ne bi uživali neužitne hrane, a se je razširil tudi na moralni gnus, odpor do drugačnih ljudi« (Dnevnik, 22. 9. 2007), posredno in na teoretični ravni polemizira in ugovarja na omenjen Crnkovičev članek oz. ga poskuša analizirati v širšem družbenem kontekstu, saj se po Tomčevem mnenju »liberalna javnost mora odzvati na tradicionalna moralna razmišljanja, ki so v popolnem nasprotju z načeli neškodljivosti in pravičnosti« (Dnevnik, 22. 9. 2007). Članek je bil opremljen s karikaturo, ki je Crnkoviča vidno užalila, saj je na svojem blogu Za narodov blogor 22. 9. 2007 takoj zapisal: »Zahvaljujem se tudi kolegom v uredništvu, da so objavili karikaturo, ki smeši njihovega kolumnista. Kaj objavili, najprej so jo morali naročiti! Prav ponosen sem. Karikature Vlada Miheljaka gotovo ne bi objavili.« Omenimo, da Crnkovičevo retorično prerekanje z Miheljakom kot »zakletim levičarjem« traja že nekaj časa. Nazadnje se mu je ob komentiranju njegove najnovejše knjige zapisalo tole: »Vlado Miheljak, moj najljubši zoprnež med levičarskimi kolumnisti – in navsezadnje kolega, ki pa mu je nerodno, da tudi jaz pišem za Dnevnik oziroma za Objektiv –, je v sredo predstavil svojo knjigo kolumen iz Sobotne priloge Dela v letih od 2001 do 2004. Najin bivši urednik Janko Lorenci ga je na tiskovni konferenci označil kot ‘najizrazitejšega in najbolj pokončnega političnega kolumnista v državi’. Tej trditvi nočem in ne morem ugovarjati. Naj pa vendarle dodam, da je pokončnost kot kompliment samo druga beseda za nepremišljeno, trmasto in podjebantsko kljubovalnost zaradi kljubovalnosti. To govori kvečjemu o avtorjevi predvidljivi politični pozi in spremljevalnem aktivizmu, ne pove pa nič o tem, ali ima v resnici prav. Prav mu daje samo dejstvo, da šimfa oblast. To pri ljudeh vedno vžge, ker je poceni in zlahka razumljivo« (Dnevnik, 16. 9. 2007).

Toda ali se uredniška politika časopisa Dnevnik uravnava res samo glede na to, da ponudi prostor malo »enim« in malo »drugim«, malo »levim« (na primer Miheljaku) in malo »desnim« (na primer Crnkoviču)? Ali na Dnevniku res verjamejo, da bo objava Tomčevega članka izničila škodo, ki jo je s svojim pisanjem povzročil Marko Crnkovič? Dejansko se mi zdi zastrašujoče že to, da se sestavki Marka Crnkoviča v kakšnem »resnem« mediju sploh objavijo kot kolumne, saj to po svoji formi in vsebini sploh niso, ampak so dejansko njegove osebne izpovedi na ravni kavarniških zgodb s priokusom sušija in šampanjca (Dnevnik, 4. 8. 2007), z zvoki najnovejšega modela iPoda (Dnevnik, 8. 6. 2006) in s podobami najnovejšega modela telefona s fotoaparatom (Dnevnik, 16. 6. 2005) in bolj spominjajo na slog lahkotnega pisanja kakšne Vesne Milek ali Mojce Mavec (tudi ko ne prepisuje). Na vse to spominjajo bolj kakor na resno kolumno, ki bi morala ponuditi argumentiran in kredibilen ter lucidno-osebni razmislek o določeni aktualni temi – ne pa površne, stereotipizirane obravnave česar koli, na posplošen, kontradiktoren, neutemeljen in neargumentiran ter zlobno zdraharski način, zavoljo izsiljene kontroverznosti in začinjeno z nekaj tujkami, nekaj frazami in nekaj konstrukti … Obenem so objave v Dnevniku zelo zgovorne, saj ravno potrjujejo Crnkovičevo izjavo, da je dandanes lahko res kdor koli kar koli, in da lahko počne kar koli. Seveda zavoljo kapitala, saj je vsak medij ne nazadnje tovarna čevljev: kolikor čevljev bo prodal, toliko kosov kruha bodo zaposleni lahko kupili. Lastniki pa bodo kakšen kos verjetno dali tudi v smetnjak – a to je že druga zgodba.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost