N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
uvodnik
medijska politika
medijska industrija
raziskovalno novinarstvo
medijsko pravo
medijske reprezentacije
medijska etika
zaščita otrok
splet
kliping
novinarji
mediji in življenjski slog
iz zgodovine medijev
združene države amerike
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Podoba zamorca v slovenskem časopisju v 19. in začetku 20. stoletja
Začnimo z zamorci. Kje živijo? Za morjem? Smo za njih tudi mi zamorci? Mogoče, sicer pa ni važno. Važno je, da so črni. Važno je, da so daleč. Nadaljujmo s Slovenci. Narod brez zgodovine, vedno podložni tujčevi peti, benevolentno prepuščeni viharjem svetovnega toka, vedno v iskanju najboljšega gospodarja: ker sami ne zmoremo, ker sami ne znamo. Oh, to prekletstvo majhnega naroda! Če si majhen si vedno kriv. Tako vsaj pravi mit o slovenskem hlapčevstvu. O Slovencih kot hlapcih veliko beremo in še več slišimo. Teze o »slovenski podložni naravi« se brez prestanka že več kot stoletje in pol širijo tako v levi, desni, srednji, pa tudi v spodnji in zgornji publicistiki. Najverjetneje zaradi univerzalnosti. Priležejo se vsem sistemom in režimom. Uporabne so kot izgovor, primerne za bojno geslo, največkrat pa se jih servira skupaj z občutkom brezupa. Najbolj tragični so kritiki slovenskega hlapčevstva, ki ga pravzaprav vedno znova ponovno izumljajo, namesto da bi zapustili začarani krog in kritizirali celotno shemo razmišljanja o gospodarjih in hlapcih. In ravno v tej, lahko bi rekli navidezni dihotomiji je problem. Prepričanje o slovenski podložnosti je, če gledamo iz širše zgodovinske perspektive, posledica nacionalizma, imperializma in rasizma 19. in zgodnjega 20. stoletja. Vse skupaj pa ne bi šlo nikamor brez kapitalističnega plesa. Ko se je v 19. počasi formiral slovenski nacionalizem, ki je v nekaj desetletjih naredil velikanske korake, je nad njim bdela avreola dobrega cesarja. V habsburški monarhiji so se narodi delili na »zgodovinske«; tiste ki so imeli priznano »historično-politično individualnost« zaradi srednjeveške državnosti in »nezgodovinske«, narode drugega reda, ki niso imeli dokazane stare države.[1] Argument historičnega prava je imel v državi, ki je nastala kot družinska posest, veliko ceno. Kljub neprestanim poskusom iskanja lastne »slavne« zgodovine so se Slovenci lahko naslonili le na naravnopravni princip. V času historicizma in socialnega darvinizma so manjšim narodom brez zgodovinske podlage prerokovali propad.[2] Zmagali naj bi »sposobnejši«, z »močjo kulture« in vse bolj ko se je približevala prva svetovna vojna tudi z »močjo rase«.

Sozvočje s podobami v tedanji Evropi
In kakšno zvezo imajo s tem zamorci? Več, kot je videti na prvi pogled. Imperialistična in ekspanzionistična logika večjega, močnejšega, boljšega in seveda »kulturnejšega«, ki mora prevladati nad »nekulturo«, je pestila tako »divja ljudstva« v daljnih deželah kot Slovence. Nacionalizmi večjih narodov so radi opletali z besedo kultura, ki so dobrodušno ponujali manjšim narodom. Seveda v obliki brezpogojne kapitulacije in asimilacije. Nosilci slovenskega nacionalizma so »kulturtregerstvu« Nemcev in Italijanov dosledno in argumentirano nasprotovali. Leta 1861 so se v Bleiweisovih Novicah pritoževali, da si je »nemška in ponemčena gospoda v glavo vbila, da je njena slavna naloga, nemški jezik in nemško kulturo vse do sinjega morja razprostraniti; vse druge narodne življe so deržali ti odpadniki za mertvo tvarinao, ktero bo še le nemški element oživil in počlovečil«.[3] Slovenski voditelji so dobro razumeli brezobzirnost imperialističnega in kulturnega vsiljevanja v Evropi. So zato bolje razumeli kolonialno izkoriščanje v daljnih deželah? So zato simpatizirali s trpljenjem čezmorskih ljudstev? Odgovor je preprost: niti ne.

Podoba divjaka in zamorca v slovenski javnosti 19. in zgodnjega 20. stoletja je bila v sozvočju s podobami v tedanji Evropi. Novice iz daljnih krajev so prihajale do slovenskih žurnalistov iz velikih evropskih centrov, predvsem iz cesarskega Dunaja. Kljub temu so imeli Slovenci tudi svoje obveščevalce. Misijonar Ignacij Knoblehar (1819–1858), ki je med leti 1847 in 1857 potoval in deloval v Južnem Sudanu, je bil rojen v Škocjanu na Dolenjskem.[4] O njegovih pustolovščinah v »črni« Afriki je leta 1850 v Ljubljani izšla knjiga z naslovom Potovanje po Beli reki. V uvodu je urednik Vinko Fereri Klun poudaril, da je Knobleharjevo »serce že dalj časa gorečo željo redilo, nevernim divjakam božjo besedo oznanovati in jih tako na pot spoznanja in omikanja pripeljati«.[5] Glavna naloga misijonarskega dela naj bi bila »nas z notranjimi deželami Afrike soznaniti in kupčevanje s sužnimi odpraviti«.[6] Raziskovanje, misijonarstvo in abolicija so tesno povezani. Najprej raziskati, potem prinesti Kristusov nauk in šele potem izkoreniniti suženjstvo. »Kar kupčevanje s sužnimi tiče,« trdi urednik, »so si Evropejci že zlo prizadevali, mu konec storiti. Pa vse prizadevanje je omagalo. Sužništvo se ne da ne s silo ne s postavami odpraviti. To se da samo s podučenjem in prepričanjem doseči. In to je težavni namen misionarjev.« Knoblehar naj bi nameraval »fantičev raznih zamorskih narodov nakupiti, v Hartumu seminiše napraviti, v katerim bi se ubogi mladeniči bogočastja in omikanja, raznih rokodelstev, kakor tudi kmetijstva, poljodelstva i. t. d. učili. Ko bi se tako omikali, bi šli k svojim rodovom nazaj, bi učili svoje rojake in bi bili stvarniki njih dušne in telesne sreče.«[7]

Lakirajo svojo černo kožo
Tako preprosto naj bi bilo to. Malo znano je, da so se Knobleharjevega projekta udeležili tudi abolicionistični navdušenci v domovini. Katoliški časopis Zgodnja Danica je sprožil obsežno akcijo za odkup Knobleharjevih otrok. Za 50 goldinarjev je bilo mogoče kupiti lastnega »kerščenika« in mu dati poljubno ime (na primer: Stanislav Kostka Ljubljanski, Luka Kranjski, Alojz Latinski, Maksimiljan Celjski). Otroke so pripeljali na Kranjsko, kjer naj bi jih izobrazili za misijonarko delo v domovini.[8] Dogajalo pa se je, da se ti ljudje po koncu šolanja niso zavedli svoje vzvišene misijonarske naloge in niso želeli nazaj v domovino. Svojeglavost v slovenskem okolju ni bila sprejeta z naklonjenostjo. Leta 1874 je časopis Slovenski narod poročal o zamorcu, »ki po ljubljanskih krčmah goreče predivo žre, kozarce grize in iz svojega afrikanskega jezika trideset čevljev dolgo vrv spleta. /…/ Ta zamorec je gospod Janez Jeran Kranjski, ki ga je naš pobožni gospod Luka Jeran v Afriki kupil, da bi se v Ljubljani izšolal in se kot katoliški misionar vrnil v Afriki črne duše past./…/ Krstil ga je Slovencem na čast za Janeza Kranjskega. A sedaj ta noče več slišati ne za gospoda Luka Jerana, ne za Afriko in se od mesta do mesta potepa.«[9] A ker so bili zamorci že na videz tako drugačni, so bili tudi eksotični in zanimivi. Etnografski opisi čezmorskih ljudstev so bili hvaležna tema za polnjenje časopisnih strani. Starosta slovenskega novinarstva Janez Bleiweis je v Kmetijskih in rokodelskih novicah rad poučeval o življenju povsem drugačnih ljudstev. Še zlasti so bile zanimivi običaji, ki jih civiliziran evropski človek ne počne. Leta 1854 so novice poročale, da »stanovniki v zahodnih afrikanskih deželah in otočani južnega morja lakirajo svojo černo kožo kakor mi marsiktero hišno orodje. Is pesek različnih palm si napravljajo olje, in s tim oljem si mažejo kožo, da je leposvetla in voljna, in da jih mergolinci tako radi ne pikajo. Hotentoti, Kafri in druge ljudstva južne Afrike namesti vode in olja rabijo loj in mast, s ktero se mažejo in čez to potresajo neko rumeno ali rudečo zemljo in v prah zdrobljene posušene zeliša. Naj večji mojstri v tem so Hotentoti; oni se s sajami, ovčjim lojem in z mnogo drugo svinjarijo pridno mažejo, da se svetijo kakor bron. Ko so se Holandci med Hotentote naselili, so dale čedne Holandkinje hotentotske dekleta, ki so jih v službo vzele, do čistega umiti; ali kmalu so se prepričale , da koža Hotentotk je gerda in nečedna, če ni namazana, kakor naše škornjice, če niso očejene in namazane.«[10] Več kot šestdeset let pozneje je liberalni Slovenski narod v podobnem stilu poročal o nenavadnih afriških frizurah: »Potovalci po osrednji Afriki pripovedujejo, da žive tamkaj plemena, pri katerih nosijo moški čez meter visoke frizure. Tako pripoveduje neki potovalec v svojem ravnokar izdanem delu 'Divjačina in Divjaki' o možeh iz rodu Meshukulumbve v Rodeziji, da imejo poldrugi meter visoke frizure. Frizure si napravijo na ta način, da si namažejo lase z ilovico in maščobo, in jih dvignejo v zrak ter povežejo v šop. Sprva povzroča takšna frizura precejšnje bolečine, ker vlečejo lasje vso kožo skupaj, da nastane okrog glave nekakšen krožen lok. Po konci strleči šop okrase še z ranimi školjkinimi lupinami ter z umetno napravljenimi koščenimi iglami. Ker se tako napravlje stolp drži toliko časa skupaj, da sam od sebe razpade, je umevno, da se zarede v njem mnogoštevilne živalice, ki popolnoma svobodno kraljujejo v svojem gnezdu.«[11] Poanta obeh novic je, ne glede na veliko časovno razliko nastanka, zelo podobna: oblačilna in telesna kultura zamorskih ljudstev je lahko zgolj nesnažna in odurna.

Beseda zamorec kot psovka
Umazanost je zgolj eden izmed stereotipov, ki so jih slovenski časopisi pridno prenašali iz tujega tiska. Zapacani zamorci morajo biti tudi divji. Pogoste so bile kratke novice, ki so poudarjale njihovo divjaštvo. Na primer: »V Afriki je republiko Liberijo nagloma napadla četa divjih paganskih zamorcev, posekala 350 ljudi, potem spekla in požrla. Grozno djanje! Slišati je, da hoče Anglija temu konec storiti.«[12] Ali pa: »Zamorci so ropali kakor najbesnejši banditje. 50 zamorcev so postrelili vojaki na mestu ker so ropali imetje mrtvecev. Pri nekem zamorcu so našli 23 odrezanih prstov s prstani. Nekega zamorca so zalotili, ko je hotel neki bogati gospej odgrizniti ušesi z dragocenimi uhani.«[13] Če že ne morijo, pa vsej kradejo: »Zamorci – kolesarji. Iz Salisburyja poročajo, da se sambesijski zamorci kolesarijo iz rudokopov v svoje kraale. Zamorci, na pol nagi, so zelo komični na kolesih, ker so oprtani s koški in zabojčki. Seveda si koles ne kupijo, nego jih nakradejo.«[14] Ni nenavadno, da je bila beseda zamorec uporabna kot psovka v različnih variantah, še zlasti v političnem boju. Ko so se pri časopisu Slovenski gospodar leta 1910 zgražali nad ravnanjem štajerskih Nemcev, so zapisali, da so »kričali tamkaj kakor zamorci, psovali kakor pouličnjaki ter napadali kakor tolovaji«.[15] Popularna je bila tudi krilatica »Zamorcev ne bomo umivali«, ki je pomenila podobno kot reklo Sizifovo delo. Konservativni Štajerski gospodar je na primer leta 1923 označil proglas nasprotne Samostojne kmečke stranke za »brezuspešno pranje samostojnih zamorcev«.[16]

Zamorce in njihovo »divjost« so si lahko Slovenci ogledali tudi v živo. Potujoči cirkusi in menažerije (razstave eksotičnih živali) so imeli pogosto s seboj kakšnega črnega člana, ki so ga našemili čim bolj eksotično. Včasih pa je prišla na obisk kar cela folklorna skupina, kot na primer 26. februarja 1880 v Gorici, ko so nastopali pripadniki ljudstva Zulu, popularno imenovani Culukafri: »Zulu-kafri so pretekli ponedeljek producirali v tukajšnjem gledališči. Videli in žalibog tudi slišali smo 5 divjakov, temne, skoro črne kože, okoli glave in pasu, pa pod koleni ovite z neko kožuhovino, sicer pa čisto nage. Možje so lepega, zalitega života in jeklenih udov, samo nekako okorne glave, zlasti debelo moleče ustnice kaze njihovo telesno lepoto. Peli so neke vojne pesmi, seveda v nikomur razumljivem zuluškem jeziku, metali jatagane v tarčo in omagavali se. Vse je bilo divje in za omikanca malo mikavno. Po končani produkciji so se razšli po gledališči, da jih je lahko vsak ob blizu ogledal in potipal.«[17] V omikanem dunajskem Pratru so večkrat organizirali tematske parke »eksotičnih ljudstev«, kjer so si lahko »kulturni« Dunajčani v živo ogledali »divjake« kot živali v živalskih vrtovih: »Afrikanci na Dunaji. Nek dunajski podjetnik si je naročil družbo afrikanskih zamorcev, ki naj bi dajali predstave v Pratru. V družbi, ki šteje 35 oseb, je tudi 14 žensk in 5 otrok. Tri ženske imajo v desno stran nosa zabodeno zaponko iz koralne perle, kar znači, da one še niso ljubile.«[18]

Nakupovanje neveste na obroke
Divjost in umazanost gre lepo skupaj z animalično pohoto. Ker je v tem času po Evropi strašil splošen strah pred spolnostjo, je eksotika »črnih« pogosto simbolizirala skrito erotiko »belih«. »Z zamorcem pobegnila. V mestu Smecno na Češkem se je kazal več dnij atlet in magik Jirauch. S seboj je imel zamorca, starega 29 let, krepkega in lepo raslega. V Nemčiji je bil zamorec krščen in dali so mu ime Fran Butterbrod. S tem zamorcem je začela ljubimkati atletova žena in je naposled z njim zbežala. S seboj sta ponesla tudi ves atletov denar, kar moža menda še najbolj jezi.«[19] Čeprav se je moška evropska javnost na vse pretege upirala enakopravnosti žensk, pa se je v isti sapi zgražala nad vrednostjo ženske v »črni« Afriki. V deželi Culukafrov, »ki še ni deležna blagodejnih dobrot civilizacije«, je poročal Slovenski narod oktobra 1910, »se gleda pri sklepanju edinole na to, kakšno kupčijo napravi mož, oziroma starši od hiše odhajujoče neveste. Mož, ki hoče dobiti v svojo hišo družico, jo mora kupiti.« In kakšna je cena? »Navadno se suče cena za kafersko gospodično od dveh do desetih krav. Možje iz rodu Mismi a dajo za ženo mnogokrat tudi 20 govedi; reven mož dobi dekleta seveda že za eno svinjo.« Revnejši so se zato domislili nakupovanje neveste na obroke. »Mož vzame dekleta, za katerega jamči oče, da je rabljivo. Mož plačuje za ženo v določenem času, zato pa postane last šele po tem, ko so vsi obroki plačani. Kdor se hoče svoje žene iznebiti, mu ni treba drugega nič storiti, kakor da z obroki zaostane.« [20] Bralci, ki so se muzali ob branju te novice, najverjetneje niso pomislili, da je bila takratna slovenska navada poročnih dot sumljivo podobna »zamorskim« kupčijam. Z eno razliko. Pri nas je plačal doto nevestin oče, pri Culukafrih pa ubogi ženin.

O zaostali zamorski inteligenci v slovenskih časopisih niso dvomili. Po mnenju novičarjev pri Novicah so zamorci nepoboljšljivi naivneži in notorični bedaki. Leta 1898 so Novice pisale o tem, »kakih sredstev se poslužujejo omikanci v Kongu, da drže zamorce v strahu. Časih skrije omikanec v žepu električno baterijo, katero tako napelje, da dobi zamorec hud električen udarec, ako mu seže v roko. Drugič si užge omikanec s pomočjo solnčnega stekla svojo smotko in zamorec veruje, da je mož z solncem v zvezi. So pač še otroci.«[21] V »Svobodni državi Kongo«, ki je bila dejansko zasebna last belgijskega kralja Leopolda II., so nosilci kulture omikano sekali roke in pobili na milijone ljudi«.[22] Res, pravi omikanci. Je pa naivnost, ki naj bi bila lastna divjakom, ustvarjala ozračje pristne radovednosti: »Radovedni divjaki. Če zagledajo divjaki bledokožce, so v začetku proti njim, če že ne sovražni, vendar sila nezaupljivi. Še-le s časom se privadijo nanje in se jim približajo. Takrat prikažejo silno radovednost in naravnost naivno obnašanje proti njim. Bledokožca otipavajo od nog do glave.« Kaj vse se lahko zgodi civiliziranemu Evropejcu v Afriki! »V Kamerunu so hodili gledat divjaki tudi v celih trumah nekega Angleža, ki je imel navado, da je vsak večer na provizoričnem napravljenem drogu telovadil. Silno so ga občudovali, kljub temu pa so ga zvali opica.«[23] Kdo bi jim zameril.

Zgražanje nad očitnimi krivicami v deželi svobodnih
Na začetku 20. stoletja so časopisi ugotavljali, da so kulturna prizadevanja velikih sil v Afriki obrodila določene sadove. »Kultura zamorcev v novejšem času precej napreduje. Krožniki, sklede, kozarci, žlice, noži, svetilke, ure, dežniki, milo itd so tudi pri njih že nekaj navadnega. Tudi hrano imajo boljšo, kot so jo imeli.« In kaj je glavno gonilo napredka? Meso in ženski lišp: »Včasih so bili zamorci vegetarijanci, sedaj pa so povsod na javnih trgih mesarji, ki prodajajo govedino. Zlasti pa se kaže baje civilizacija zamorcev v ženski obleki. Zamorci izdajo mnogo denarja, da nakupijo svojim soprogam, hčeram in ljubicam vedno novih živopisanih robcev.«[24] Povečala se je tudi pismenost. Seveda se ne more primerjati z evropskimi razmerami. Culukafri so použili dovolj kulture, da so si omislili lasten časopis. Za dobro vsebino, pa so po mnenju Slovenskega naroda še vedno premalo brihtni: »Urednik tega lista postavlja uvodne članke na konec lista, ker jih po njegovem mnenju itak nihče ne čita. Zato je prva stran prenapolnjena z različnimi inserati, ki pa so navadno originalni. Tako npr. le inserat: 'Oženiti se želi'. Mlad Kafr naznanja vsem dekletom, da želi nositi zakonski jarm, Od svoje izvoljenke zahteva, da mora biti najmanj 15 pestij visoka, mora znati kuhinjsko umetnost, ker se je inserent že naveličal tolčenih koruznih storžev in presnega kruha. Star je kakih 25-35 let, za gotovo ne ve, toda to nima pomena, ker je lep in ima močne brke; v ušesih nosi zlate uhane, ima 135 funtov šterlingov denarja in novo obleko.«[25]

Ne glede na ukoreninjene stereotipe so slovenski časopisi v določenih trenutkih stopili na zamorsko stran. Linčanje temnopoltih na jugu ZDA je v devetdesetih letih 19. stoletja dosegalo grozljive razsežnosti. Konservativne Novice so se, kljub ukoreninjenim predsodkom o zamorcih, zgražale nad očitnimi krivicami v deželi svobodnih in pogumnih. »Enakopravnost pred ameriško sodnijo. Lansko poletje je nekaj dečkov kradlo sadje na vrtu generala Flaglerja, zapovednika topništva Zjed. držav, njegova hči pa je na te dečke ustrelila z nabito puško. Zamorček imenom Ernest Greene, sin služabnika državne blagajne, je bil tako hudo zadet, da je kmalu nato umrl. Morilka se je sama ovadila in so jo proti varščini izpustili, Sodnik jo je pripoznal krivo, a ob jednem oproščeval umora: ta izrek pa je napravil veliko razburjenje med zamorci glavnega mesta! Dne 31. okt. je bila tožena uboja, 2. febr. pa obsojena na tri ure ječe in 500 dolarjev kazni! Seveda je nje oče takoj plačal kazen in hčerko odvel v ječo na tri ure. Take komedije se uganjajo v tej deželi s pravico! /…/ Lincoln je umrl, Amerikanci ga slave, ker je suženstvo odpravil, ali sami pa še to goje.«[26]

In danes? Temnopolti ljudje se kažejo na televiziji v dveh različicah. V dokumentarcih so zanimivi, eksotični, erotični, barviti. Običajno plešejo, pojejo, vmes pa se vrti belec, ki je ganjen do nezavesti. Kako so drugačni, kako so naravni! Pri novicah se pojavi druga slika. Goreče barake, mitraljezi in shirani otroci z muhami na obrazu. Obe podobi v popolnosti ustrezata rasistični podobi črnca. In obe sta bili tu že davno pred prvim televizorjem.

1 Glej npr.: Robert A. Kann, The Multinational Empire, Nationalism and National Reform in the Habsburg Monarchy 1848-1918, Volume 1, New York 1964, str. 33.
2 Hagen Schulze, Država in nacija, Ljubljana 2003, str. 170.
3 Novice, l. 1861, št. 4.
4 Enciklopedija Slovenije, knjiga 5, Ljubljana 1991, str. 165.
5 Potovanje po Beli reki, Po izvirnem rokopisu velikega vikarja s. Afrike, Dra. Ignacia Knobleharja, zdelal in posloveniti dal Dr. V. F. Klun, Ljubljana 1850, str. III.
6 Isto, str. IV.
7 Anton Šepetavc, Pridiga o prijaznih, gostoljubnih, dobrih Slovencih, ki niso vedno (bili) taki, Zgodovina za vse, l. 1994, št. 1-2, str. 26.
8 Slovenski narod, 9. 11. 1910.
9 Slovenski narod, 4. 9. 1901.
10 Slovenski gospodar, 15. 9. 1910.
11 Slovenski gospodar, 11. 1. 1923.
12 Novice, l. 1898, št. 17.
13 Novice, l. 1897, št. 34.
14 Slovenski narod, 22. 10. 1910.
15 Glej knjigo: Peter Forbath, Rijeka Kongo, Rijeka 1982.
16 Slovenski narod, 6. 8. 1901.
17 Soča, 27. 2. 1880.
18 Novice, l. 1898, št. 17.
19 Novice, l. 1897, št. 34.
20 Slovenski narod, 22. 10. 1910.
21 Novice, l. 1898, št. 52.
22 Glej knjigo: Peter Forbath, Rijeka Kongo, Rijeka 1982.
23Slovenski narod, 17. 6. 1911.
24 Slovenski narod, 27. 12. 1901.
25 Slovenski narod, 6. 8. 1901.
26 Novice, l. 1896, št. 16.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost