N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
uvodnik
mediji in demokracija
radikalni mediji
mediji in politika
izobraževanje novinarjev
politična satira v medijih
evropska medijska politika
20 let medijske tranzicije
splet
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
rtv slovenija
regija
diskurz o balkanu
iz zgodovine medijev
razprave o politiki
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Satira, še posebej če je dobra, ne računa na neinteligentne – Vztrajanje pri nedotakljivem statusu fašističnega zla je samo ena od različic njegovega zanikanja – Odlagališče demonov varuje liberalna vojska, oborožena z dobrimi nameni, umetnimi zobmi in retoriko srce parajočega humanizma

Prevod: Anamarija Urbanija

Najpomembnejša ugotovitev, ki jo Hannah Arendt navaja v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu (pozneje je dobila oznako »teorija o banalnosti zla«, kar je po mojem mnenju pretirano, saj v bistvu ne gre za zaokroženo teorijo, temveč za pronicljiv uvid, a je bila avtorica prva, ki je zmogla pogum, da jo je javno in glasno predstavila), nasprotuje lakoničnemu odlaganju Eichmanna na ograjeno in dobro varovano odlagališče demonov, in se omejila na trditev, da bi se mnogi ljudje, če bi se po naključju znašli v Eichmannovem položaju, vedli podobno kakor on. Priskutnost te neizprosne resnice – da največjih zločinov ne zagrešijo nujno samo gensko zaznamovane pošasti – je razlog, da so jo najprej zapakirali v »teorijo«, nato pa jo uporabili za številne obsodbe in napade na avtorico.

Hannah Arendt se je posredno ukvarjala s pojavom poslušnosti in v tem pogledu je bil Joseph Goebbels nekoliko drugačen lik kakor Adolf Eichmann. Vsaj toliko, kolikor ga je odlikovala kreativnost, večja svoboda odločanja in višji rang v hierarhiji nacističnega režima. Kljub temu pa je bil družinski človek, skrbel je za zunanjost in lepo vedenje, posvečal se je svojim otrokom, ob nedeljah jih je peljal na izlet, jih učil lepega vedenja, spretno izkoriščal malomeščanske tehnike prikrivanja prostaštva in – ne glede na svoj političen fanatizem – ni kazal nagnjenosti k temu, da bi se hotel osebno ukvarjati z mesarskim delom uresničevanja Ideje in si neposredno okrvaviti roke.

Grims in Goebbels v satirični intervencji Mladine

Ne glede na godrnjanje, ki ga utegnem izzvati, se mi zdi ugotovitev o »banalnosti zla« ustrezna, ko gre za satirično intervencijo Mladine marca letos. Revija je takrat skupaj z lucidnim spremnim komentarjem eno nad drugo objavila zelo podobne družinske fotografije slovenskega politika Branka Grimsa in visokega nacističnega funkcionarja Josepha Goebbelsa. S tem je izzvala javno pohujšanje in skoraj soglasne kritike medijskega in intelektualnega mainstreama.

Klišejske značilnosti teh obsodb so nam lahko povod, da za trenutek pustimo ob strani tistega, ki se ga ščiti, torej Grimsa, in se vprašamo, kaj nam danes pomeni Joseph Goebbels? Ali nam sploh še kaj pomeni poleg tega, da je strah zbujajoča abstrakcija, ki nam refleksno zamrzne kri v žilah? O aktualnih vidikih njegovega nekdanjega političnega delovanja se namreč prav tako molči kakor o fašizaciji naših sodobnih družb.

Povedano drugače: ali obstaja možnost, da je Goebbels zato, ker je v naših spominskih karticah zapisan kot ena od simboličnih značilnosti najvišjega Zla, kot negativni junak iz mitološkega arhiva zgodovinske katastrofe skrajnih razsežnosti, neprimeren za današnjo rabo celo na področju zagotovljene »svobode duha«, ki ga nominalno zavzema politična satira? Dilemo lahko posplošimo in obrnemo: ali je sprejemljivo, da nevarne manipulatorje in odkrite politične škodljivce brez milosti kritično razkrinkamo, preden pride do genocidov in podobnih sranj?

Zatorej menim, da je popolnoma napačno vprašanje, ki je na vrhuncu škandala (morda zaradi rekreativne potrebe, da se raziskuje prožnost demokracije) lebdelo v ozadju: »Ali je neprimerno primerjati Grimsa z Goebbelsom?« Pravo vprašanje se glasi: »Kaj če med Grimsom in Goebbelsom ni bistvene razlike in je vse razen njune neposredne primerjave s stališča odgovornega razuma nesprejemljivo?«

Ideološki konflikt prenesen na področje fikcije javne morale

Ni dvoma, da Branko Grims pri svojem političnem delovanju uporablja »goebbelsovske« metode, od tega, da je predan demagog in manipulator, da vztraja pri lažeh, ki se z vztrajnim ponavljanjem začnejo dozdevati, da so resnične, da najpomembnejšo vsebino politike vidi v propagandnem delovanju (vključno z javno predstavitvijo lastne »družinske idile«), da blati politične nasprotnike kot državne sovražnike in narodne izdajalce, obtožuje leve stranke, da so naslednice komunističnega režima, državljane straši z »rdečimi elitami«, ki da so »poškropljene s krvjo«, in neprikrito rasistično demonizira izbrisane (med katerimi je – to je za našo razpravo pomembno – kar 5300 otrok) ... Lahko bi rekli, da Grims kot aktualna politična osebnost popolnoma ustreza več kot 15 let stari oceni Rastka Močnika, po kateri je retroaktivno mistificiranje »komunizma« neposredno orodje poskusa uvajanja fašizma.

Problem je očitno v tem, da je Mladina s svojo grafično-satirično intervencijo to neprijetno dejstvo poudarila tako, da je razsvetlila zatemnjeno plast stvarnosti. To pa z vidika vladajočega sistema ni konstruktiven način sodelovanja pri utrjevanju skupnih vrednot. Enoglasna obtožba zaradi »zlorabe« Grimsovih otrok je, kot bomo pokazali pozneje, čisti izgovor; jasno kazanje s prstom na resnični greh Mladine bi se namreč razumelo kot resno demokratično diskreditacijo, zato se je »zloraba otrok« pokazala kot od Boga dan manever, s katerim se realni ideološki konflikt prenese na področje fikcije javne morale.

V času, ko je razglašeno splošno oboževanje mlečnozobega naraščaja, je to precej hvaležna operacija, saj so otroci idealen povod za širjenje moralne panike. Če pa bi se Mladina satirično norčevala iz Grimsa in cele njegove družine v kontekstu, kjer ne bi bil navzoč nacistični velikan, javnega zgražanja prav gotovo ne bi bilo. Fotografije Grimsove srečne družine, na katerih, pod vodstvom pater familiasa, zavestno pozira snemalcem, da bi se vključila v politično kampanjo in promovirala »največjo družbeno vrednoto«, so bile objavljene v mnogih slovenskih časopisih. Celo v Mladini je bila pred izbruhom afere ena od teh objavljena kot satirična fotografija tedna, pa se ni nihče posebno razburjal. Ker gre za banalno dvojno igro – poskus, da se govori o eni stvari, misli pa se na nekaj drugega –, je na koncu paradoks neizbežen: dejanska zloraba otrok poteka pod geslom njihove zaščite pred »zlorabo«.

Kopičenje družbenega nelagodja

Kopičenje družbenega nelagodja je potemtakem povzročil Joseph Goebbels in ne napad na Grimsove potomce. Tukaj se vsiljuje legitimna dilema – ali je mogoče vsiljevanje izbranih osebnosti fašizma kot edinih nosilcev »skrajnega političnega zla« uporabiti tudi kot zaščitni ukrep za tiste, ki so jim zelo podobni, a so imeli več sreče (ali nesreče) z zgodovinskimi okoliščinami in zato njihovih političnih naporov (za zdaj) ne spremljajo genocidi in podobna sranja?

Težko je oporekati obstoju svojevrstnega tabuja z negativnim predznakom. Sodobne demokracije je strah fašizma do te mere, da imajo vsako povezovanje z njim za prvorazredno blasfemijo. Kot da so se naše družbe do te mere osvobodile preteklosti, da jih že samo spomin nanj onesreči in se zato »osvoboditev« večinoma krepi v pozi noja, z glavo, porinjeno globoko v pesek. Če dojamemo ta pesek kot simbolična tla – kjer so oči prebodene z delci natančno zadanega pomena –, dobimo prostor, kjer se najpogosteje vzpostavlja distanca.

Hitler, Goebbels, Himmler, Göring in drugi nacistični prvoligaši uživajo posebno vrsto nedotakljivosti. Industrija kolektivne zavesti jih je uveljavila kot izbrano garnituro svetinj zla, ki jim odreka človeške lastnosti in jim prepušča popolni patronat nad temeljno politično sprevrženostjo. Odvrženi so na odlagališče demonov, kamor vstop, če ne upoštevamo obzirnih zgodovinarjev, brez posebne izkaznice ni dovoljen, še posebej umetnikom, novinarjem in komedijantom.

Polemika po premieri nemškega filma Propad se je, na primer, razplamtela okoli vprašanja, ali je Hitler v njem prikazan »preveč človeško« in ali se kaj takega sme dopustiti. Čeprav je Hannah Arendt opozarjala, da je lahko najbolj pošastno v pošastnih zločinih ravno to, da so »preveč človeški«, je svoj čas doživljala napade, ki so izhajali iz istih motivov.

Zato vsaka intervencija, ki nekatere druge družbene okoliščine ali osebe pripelje v preveliko bližino nacističnih okoliščin ali oseb, pomeni potencialno nevarnost spodkopavanja in jo zato spremlja tveganje, da bo opredeljena kot intelektualni terorizem. Za zatiranje tega dejanja pa se upravičeno odrečemo demokratičnim ozirom. Zdi se, da lahko ohranjanje nacističnega tabuja kot neke vrste (zunaj)zgodovinskega ekscesa – nenadne ekspanzije zla, ki je pridrvela kot orkan ali kakšna druga naravna katastrofa – poleg trajnega opozorila služi tudi kot sredstvo za kozmetične popravke sedanjosti.

Ničelna toleranca?

Decembra 2008 je hrvaška policija aretirala 22-letnega Nikšo Klečaka, ker se je na »facebookovi skupini«, ki jo je ustanovil, pojavila fotomontaža s premierom Ivom Sanaderjem v nacistični uniformi. Klečaku so preiskali stanovanje ter mu zaplenili računalnik in mobitel. Ko so ugotovili, da on sam ni objavil fotomontaže na omrežju, so sledili policijski lov na »internaute« in na desetine novih aretacij. Tiskovni predstavnik policije je izjavil, da je »poudarjanje nacističnih in fašističnih obeležij kaznivo, prepovedano in nezaželeno ter da za uporabo teh simbolov velja načelo ničelne tolerance«, čeprav je bilo jasno, da je bila fotomontaža (treba je povedati, da je bila neprimerljivo manj učinkovita in uspešna od satiričnega prispevka Mladine) kritična do fašizma, hkrati pa zaradi poveličevanja fašizma s poudarjanjem njegovih simbolov (ustaških pokrival, zastav ali črnih majic s stilizirano črko »U«, kar so v moji državi zelo razširjeni folklorni artikli) na Hrvaškem doslej še ni bilo enega samega primera kazenskega pregona.

Tudi sam premier Sanader je začutil potrebo, da se izreče o aferi, in pri tem podal bistvo sistemskega cinizma: »Zelo nevarno je reči, da je objava nacistične uniforme satira. Nobena satira in nobeno igranje s kljukastim križem in nacističnimi obeležji nista sprejemljiva!« (Zanimivo je, da so režimski operativci z »zlorabo otrok« poskušali oblatiti tudi Nikšo Klečaka. V javnost so poslali izmišljotino, da je bila leta 2003 proti njemu uvedena preiskava »zaradi posedovanja otroške pornografije«. »Storilec« takrat še ni imel 17 let, takrat je bil torej v tistem vznemirljivem obdobju, ko je tudi masturbacija nekakšna oblika pedofilije.)

Eden izmed najočitnejših napadov na svobodo govora na Hrvaškem se je zgodil leta 1996, ko je državni tožilec vložil tožbo proti urednikoma tednika Feral Tribune – tudi proti piscu teh vrstic – in zahteval kazen treh let zapora zato, ker sta takratnega predsednika države Franja Tuđmana primerjala s fašističnim diktatorjem Franciscom Francom. V tej pravosodni farsi je šlo za bizaren in nerešljiv »procesni nesporazum«, saj je znano, da se je Tuđman v svojih govorih večkrat skliceval na Franca in ga citiral.

Če torej Franja Tuđmana razumemo kot osrednji um vladajočega režima, potem ta razum sporoča, da ima pravico uporabljati Franca za svoj politični vzor, hkrati pa zahtevati, da ga nihče ne sme primerjati s Francom, za kar je bil zagrožen sodni pregon. Zavzel se je za protifašistično vzdušje razumevanja fašizma, vzdušje, ki bo – če ne bo šlo drugače – uvedeno s prisilnimi ukrepi, vzdušje, ki je v nekoliko razredčeni verziji te dni tako razširjeno …

Mar ni Joseph Goebbels prikriti vzor današnjemu političnemu menedžmentu?

Mar ni Joseph Goebbels prikriti vzor današnjemu političnemu menedžmentu? Mar ni nepriznani guru tistih, ki jih pred njim teatralično obhaja groza? Njegovo znano načelo, da »pogosto ponovljena laž postane resnica«, danes doživlja svoj »demokratični« preporod in morda ravno zaradi demonske izoliranosti tvorca skovanke postaja splošno sprejeta metoda množičnega prepričevanja. Koliko politikov danes ne bi varčevalo z denarjem, če bi lahko za vodjo svojih odnosov z javnostjo najeli kakšnega kloniranega ministra za propagando Tretjega rajha, če se jim že samostojno ne bi posrečilo doseči njegovih zmogljivosti? Le kdo še verjame, da bi jih pri tem ovirali moralni ali ideološki predsodki?

Že dejstvo, da je v t. i. političnem življenju marketinških agencij kot listja in trave in da si danes močne stranke ne moremo zamisliti brez obrata, polnega ljudi, ki se poklicno ukvarjajo z manipulacijo javnosti, priča o tem, da je organizirano laganje postalo prvorazredno politično gorivo; da je učinkovito uveljavljanje lastnega blaga na trgu prevar pravzaprav najpomembnejša vsebina »programov blaginje«, ki so uradno ponujeni.

V tem pogledu je Goebbels s svojimi dosežki samo brezobziren del tradicije, žal tradicije, ki je sodobni politični akterji, vsi po vrsti novomašniki v svetišču demokracije, niso zavrgli. Nasprotno, kaže, da jo ravno zaradi tega tako agresivno zanikajo. Branko Grims je daleč pod ravnijo izvirnika, po katerem skrivaj hrepeni, a ni edini. Z nekoliko zlobe bi lahko pripomnili, da skupni napad na Mladino ni nič drugega kot protest slabih kopij.

Tam, kjer kraljuje licemerstvo

Preveč je elementov, ki opozarjajo na to, da fašizem vsakdanjosti, ki se nenehno opredeljuje in sistemsko kanalizira z oblikami lastnih nasprotij in se izkazuje za nenehen ples v maskah, brezskrbno miga, varuje pa ga (med drugim!) strah, ki ga oddaja veliki (a)historični Projekt teme, tam pa dežura pretorijanska garda skritih navdihovalcev.

Zato se tem bolj splača vrniti k našemu prvotnemu vprašanju, ga nekoliko modificirati in ga poslati na naslov liberalcev. Kaj če kakršnakoli kritika Grimsa, ki opušča Goebbelsovo politično dediščino, samo še prispeva h krepitvi vladajoče hipokrizije?

Tam, kjer kraljuje licemerstvo, so navadno v bližini otroci. Tarnanje nad ogroženostjo njihove nedolžnosti je ena od priljubljenih metod, s katero se razglaša privid skupne humanosti. Zagotavljanje njihove »brezskrbnosti« oziroma »eksteritorialnosti« v razmerju do splošne bede družbenega okolja je popoln razlog, da se obuje visoke škornje in napne opasač.

Če bi »sporočilo« obeh fotografij, ki ju je Mladina postavila v skupni kontekst, brali na najbolj prizemljen način, kot to počnejo najbolj zaskrbljeni napadalci, bi ugotovili, da Grimsovi otroci niso primerjani z Goebbelsom, temveč z njegovimi otroki, ti pa bi si po enako sočutnih merilih prav tako zaslužili nekaj usmiljenega humanizma. Za njih pa ni usmiljenja. Zakaj? Nikakršnih dokazov ni, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da so Grimsovi otroci kaj boljši (ali slabši) od Goebbelsovih, razen da imajo zadnji za očeta pošast.

Tako se tudi značaj »žalitev« omeji izključno na odnos do pater familiasa (družinskega očeta). Grimsovi otroci bi lahko duševno trpeli, ker njihovega očeta primerjajo z Goebbelsom. Prav tako bi lahko trpeli, čeprav ne bi bili na fotografiji. In naprej – kaj če je primerjava točna in je bolečino povzročilo odkritje tople vode?

Nedvomno je točna tudi zato, ker Grims povsem po »goebbelsovsko« svoje otroke iz propagandnih razlogov postavlja pred fotografske objektive in izkorišča za repromaterial za svoje politične ambicije, jih vključuje v svoje politične tekme in jim posledično namenja vlogo žrtev. Ker je bil Goebbels popoln fanatik, je svojim otrokom dobesedno sodil. Grims pa je svojim otrokom namenil vlogo osebnega političnega okrasja, to pa imamo lahko v precej konkretnem smislu za ubijanje otroštva, ker je izkoristil patos vznemirjenih moralistov.

Primerno odmerjena politična satira izzove nelagodje

Očitno gre za pomanjkanje inteligentnosti, če pridemo do spoznanja, da so Grimsovi otroci, ne glede na to, da so se znašli na objavljeni fotografiji, na kakršenkoli način predmet politične satire, kot je neinteligentno presojati o Goebbelsovih otrocih (ki so prav tako na fotografiji) na podlagi političnega delovanja njihovega očeta. Satira, še posebej če je dobra, ne računa na neinteligentne.

Primerno odmerjena politična satira izzove nelagodje, ne pa brezbrižnega smeha. Bolj bi morala razgibati želodec kot čeljusti. Politična satira v svojih najboljših delih ni nujno torišče nebrzdane domišljije, temveč povzroči to, kar se je posrečilo Mladini. Sooča nas z zatemnjenim delom resničnosti, pri tem pa najpogosteje uporablja minimalne tehnične intervencije. Če je njena bistvena lastnost pretiravanje, ki je navadno povezano s satiro tako, da jo je mogoče uporabiti tako za pretvezo kot za podcenjevanje, ima to pretiravanje namen bralca ali gledalca na udaren način soočiti s potlačenimi resnicami o naši družbeni resničnosti. Za to pa je treba imeti zelo občutljive in izostrene senzorje. Ravno zaradi teh senzorjev je sicer Mladina najprodornejši časnik v prostoru (nekdanje) dejanske in (današnje) bivše Jugoslavije.

Zlahka bi dokazali, da imajo namrgodene kritike zaradi »prestopanja meje«, čeprav se drugače predstavljajo, skrivno oporišče pogosto prav v pomanjkanju pretiravanja (»To ni satira!«). To je namreč za kršitev tiho dogovorjenih pravil igre. Gre za prodor realnosti na področje, v katerem bi pričakovali izmišljotine. Ko odstranimo ideološke konotacije (ogrnjene v moralistična oblačila), vidimo, da gre v bistvu za obtožbe, češ da se je avtor izneveril žanru. Ustrezna stopnja očitnega karikiranja namreč navadno zagotavlja nebolečo zabavo. Tisti, ki takšne zabave ne najdejo, tisti, ki so seznanjeni s finesami politične korektnosti in konstruktivnega novinarstva, lahko torej z vso pravico vzkliknejo: »To ni satira!« A koga to zanima? Najslajše poslanstvo politične satire je prav v tem, da se izneveri svoji gotovosti.

Sredi leta 1992 sem s sodelavci v času, ko Feral še ni bil tednik, temveč satirični dodatek takratni Slobodni Dalmaciji, napisal prispevek, ki je bil v svoji tehnični izvedbi (prav gotovo pa tudi v sporočilu) zelo podoben prispevku, ki ga je objavila Mladina. Na celi časopisni strani so bile ena pod drugo objavljene tri arhivske fotografije, na katerih šolarji pozirajo za »razredno spominsko sliko«. To so bili razredi, v katere so hodili Hitler, Stalin in Tuđman. Slike je povezovalo skupno pojasnilo: »Veliki vodja, zadnja vrsta, na sredini.« Na avtentičnih fotografijah namreč zbuja pozornost dejstvo, da učenci Hitler, Stalin in Tuđman stojijo natančno na istem mestu, na vrhu piramide, v zadnji vrsti, na sredini. Edino mogoči naslov prispevka je sledil Goebbelsovi propagandni paroli: »Ena šola, en razred, en učenec.«

Vsak ima svojega Gregorja Golobiča

Nekoliko pozneje je HDZ, s pomočjo odredov oborožene policije, prevzel nadzor nad Slobodno Dalmacijo, državni tožilec pa je zaradi satiričnega prispevka vložil obtožnico, ki pa jo je hitro umaknil, ker mu dokumentarna narava inkriminiranega gradiva ni dopuščala zadosti manevrskega prostora v morebitnem sodnem procesu. Za našo temo pa je še posebej zanimiv odziv Slobodana Prosperova Novaka, tedanjega predsednika hrvaškega PEN, organizacije, ki se formalno zavzema za zaščito svobode govora. Na mednarodni center PEN je naslovil protestno pismo in zahteval, naj ta zaščiti Franja Tuđmana, sicer člana PEN, zaradi »divjih napadov«, ki »gredo tako daleč, da se tega pisatelja primerja s Hitlerjem in Stalinom«.

Povedati hočem, da ima vsak svojega Gregorja Golobiča. Če se približaš kateri od posvečenih pošasti, kateremu od zgodovinsko potrjenih zlikovcev z namero, da ga zaradi zrcalnega učinka na kratko popelješ skozi današnji čas, potem zagotovo iz zasede skoči kakšen Golobič, ki poln skrbi za usodo človeštva vzklikne: »Stoj!« Odlagališče demonov varuje liberalna vojska, oborožena z dobrimi nameni, umetnimi zobmi in retoriko srce parajočega humanizma.

Vse dokler se Goebbels in njegova druščina kot čudna mitološka bitja z rogovi, izbuljenih oči, dvignjenih repov, z ognjem, ki ga bljuvajo iz ust in živo zeleno tekočino, ki jim namesto človeške krvi teče po telesu, plazita skozi naše predstave, bosta prispevala k mitologizaciji sedanjosti. Uporabili ju bodo za doseganje učinka strelovoda. Če do neke mere zlorabimo Močnikovo oceno o »retroaktivni mistifikaciji 'komunizma'«, bi lahko z vožnjo v nasprotno smer opazili, da je tabuiranje nekdanje nacistične politike, imperativ, da se jo zamrzne v preteklosti, označi s pečatom z napisom »pekel« in uporabi izključno za arhivsko-izobraževalne namene, v neposredni službi zaščite sedanjih fašistoidnih praks. Vztrajanje pri nedotakljivem statusu fašističnega zla je tako samo ena od različic njegovega zanikanja.

Dejanska subverzivna moč Mladinine provokacije ne izhaja iz tega, da je z dejanjem satiričnega nasilja povezala nasprotja, ampak iz tega, da je povezala nekaj do takšne mere podobnega, da se to povezovanje obravnava kot nedopustno in zahteva ostro moralno obsodbo in po možnosti tudi javni linč. Moč Mladinine satire je, kot sem že povedal, v tem, da ni karikatura. Če je njen učinek na koncu komičen, potem to ni zaradi tega, ker so Grimsa povezali z Goebbelsom, temveč je najbolj komično to, da Grims verjame, da ni podoben Goebbelsu. Če razumemo glavnega junaka kot »politika našega časa«, mnogo bolj tipičnega kot pa ekscentričnega, pa je to tisto, kar izziva kolektivno nervozo.

Kot v mnogih drugih primerih smo neutemeljeno prepričani, da temno siva obleka gospoda Grimsa nima kroja fašistične uniforme.


izpis

Gojko Bervar

Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
V medijih demokratičnega sveta ugotavljajo, da politiki in volivci politične desnice ne dojemajo najbolje odtenkov humorja v politični satiri – Fo: satira mora biti tako ostra, da se tarča počuti užaljeno, sicer ni satira – Kranjc: satira mora udariti, mora zaboleti, nastaviti ogledalo, ljudem odpreti nove receptorje razumevanja stvari

V medijih demokratičnega sveta ugotavljajo, da politiki in volivci politične desnice ne dojemajo najbolje odtenkov humorja v politični satiri. Nič slabega nočem reči, a okoli desnice so se ljudje zbrali, ker so njeni politiki pregledni, kleni in vsakomur razumljivi, torej prisegajo na preproste obrazce, ki pa, prav zato, ker so tako poenostavljajoči, že sami ponujajo gradivo za satiro. Oni z levice so bistveno manj razločni, izgubljajo se v podrobnostih, ki jih razumeš šele, ko se poglobiš vanje. Paradoks politične satire je zato v tem, da ljudje, ki jim je torej njen humor duhovno oddaljen, najpogosteje nastopajo kot njeni junaki. To doživljajo kot krivico, kot nepoštenost in pristranskost medijev, a dejstvo je, da so politiki z levice prav zaradi izgubljenosti v svojem svetu metafor za politično satiro nezanimivi. Bojan Kranjc, ki ga na TV Slovenija najdemo podpisanega pod edinimi oddajami z elementi politične satire, recimo letos preminulega Hri-bara, pravi, da je sicer v svoji karieri prvi odziv s strani politike doživel iz urada »levega« Janeza Drnovška, pri animiranih likih v Hri-baru pa se zapisana teza potrjuje:

Obremenjenost z uravnoteženostjo

 »Najprej: Hri-bar smo ukinili sami. Ta format se je izpel in zdaj pripravljamo nove stvari. Če pa lahko posplošim – politiki levega spektra so bili tedaj, ko so v njem nastopali kot animirani liki, bolj tolerantni kot oni z desnice, v vseh primerih pa le ni bilo tako. Nekateri politiki pa so to jemali zelo hudo. Branko Grims je, recimo, v svojem liku prepoznal sovražni govor, načrtno naravnan proti njemu osebno, čeprav je bil lik eden najbolj popularnih v seriji, prikazan bolj človeško, kot se poslanec kaže sam. Poslanec Jože Jerovšek je, recimo, čutil za potrebno, da je v zadnji oddaji, ko smo jih vprašali, kaj mislijo o svojem liku, dejal, da je v življenju prebral veliko knjig in nikakor ni tako neumen, kot smo ga prikazali z njegovim likom.«[1]

Drugo prekletstvo politične satire, še posebej na nacionalki, je zgodba o »uravnoteženosti«.

Igralec, režiser, satirik, soavtor morda ene najostrejših politično satiričnih oddaj, ki smo jih kdaj videli na TV Slovenija – TV Poper (sam pravi, da take za časa njegovega življenja tudi ne bomo več), je v pogovoru za Primorske novice dejal:

»Najslabše je tedaj, ko mi rečejo, da če že moram govorili o politiki, potem naj pazim in upoštevam ene in druge, naj uravnotežim nastop. To je za satiro smrt. Ne moreš nastopiti kot satirik in ne biti opredeljen.«[2]

Javna RTV pa je tudi pri satiri, kjer bi morala biti osebna svoboda avtorja širša, obremenjena s tako pojmovano uravnoteženostjo in morda ni naključje, da bo prihodnja animirana serija gradila bolj na značajih sicer prepoznavnih, a preimenovanih političnih in drugih likov kot na aktualni politiki. Ko Bojan Kranjc iz glave našteva prihodnje junake serije, našteje natanko pet ljudi z desnice in pet z levice. Naključje ali refleks?

»Zasnova je taka: naselje Jebovlje, ki je hibrid med mestom in vasjo, zadaj so Alpe, spredaj jezero, v njem živijo politične osebnosti in slavni Slovenci, ločuje jih tampon cona, ulica. Vsak od junakov ima funkcijo: Janković je gostilničar, Pahor je cvetličar, Kresalova je bivša miss, ki vodi na sprehod svojega bulmastifa, Golobič je iluzionist, Žižek je nori znanstvenik, Janša ima svoj bife Pomlad in hkrati svoj trop zelo poslušnih ovc, Grims je rtv-mojster, Jerovšek in Pukšič sta avtomehanika, Rupel je živi spomenik, ki pride zjutraj na glavni trg in zvečer odide. Imena so prirejena, kar dopušča, da si pri vsem lahko privoščimo malo več kot pri realnih osebah, čeprav dvomov o tem, o kom govorimo ne bo prav veliko.«[3]

Oddaje s kratkim rokom trajanja

In morda o »vsadku uravnoteženosti« v možganih rtv-jevcev govori tudi naslov tega članka. Čeprav bi se mi namreč zdela vloge Janše kot lastnika bifeja Pomlad bolj atraktivna, sem (kot bivši novinar na nacionalki) Ruplu ob bok v naslov uravnoteženo postavil »levega« Jankovića. Ruplu kot živemu spomeniku se kajpada v naslovu ne bi mogel upirati noben avtor.

Še enkrat naj se vrnem k pogovoru z Borisom Kobalom: »Nobelov nagrajenec Dario Fo zelo poglobljeno razmišlja o humorju in pravi, da mora satira užaliti, udariti in je absolutno vedno proti oblasti. Prizanesti mora le kategorijam, ki so v določeni družbenopolitični situaciji potlačene. Vedno pokaže na problem in na krivce. Satira je bila od srednjega veka dalje na neki način vedno robinhudovska. Ne ponuja pa rešitve, v dejanju ni nikoli revolucionarna.«[4]

Ko gre za javni servis, še posebej pa nacionalko, nas Fo postavlja pred težko izbiro. Ljudje, ki za RTV Slovenija plačujejo obvezni mesečni prispevek, od te hiše zgrešeno pričakujejo, da se mora prilagoditi plačnikom. Fo ima kajpada prav, ko pravi, da mora biti satira tako ostra, da se tarča počuti užaljeno, sicer pač ni satira. A na RTV Slovenija se srečujejo z užaljenostjo ne le pri tarčah, ampak pri njihovih privržencih. Domnevam, da moj komentar na to Fojevo zahtevo ne bi bil precej drugačen od Kranjčevega, ko pravi: »Saj se strinjam s Fojem, ampak besedo 'užaliti' bi dal v oklepaj. Doslej sem delal tako, da nisem žalil – tu se mi zdi, obstaja meja. Lahko smešiš, parodiraš, žalitev je na mejni točki, ki sem jo upošteval. V 99 odstotkih je to uspevalo. V tistem enem, pri katerem je bil morda kdo užaljenen, si mora krivdo pripisati s svojim početjem, človek, ki je bil tarča v naši oddaji. O konkretnih primerih ne bom govoril, je časovna oddaljenost prevelika in so stvari že precej zunaj današnjega konteksta. Je pa res, satira mora udariti, mora zaboleti, nastaviti ogledalo, ljudem odpreti nove receptorje razumevanja stvari.«[5]

In končno o pogumu. Vse dosedanje satirične oddaje na TV Slovenija, začenši s sorazmerno odkrito oddajo TV Žehtnik, ki jo je TVS oddajala še v času prejšnjega režima, so imele sorazmerno kratek rok trajanja. Nekatere so kmalu čudežno usahnile, druge so po mnogih intervencijah začele izgubljati ostrino in s tem svoj smisel in so tudi odšle v zgodovino. Kranjc je pri tem (vsaj za zadnja leta) prizanesljiv do svojih šefov: »Verjamem, da sem drugačen značaj od njih, tako na kratko pa le ne bi opravil z njimi – nisem prepričan, da laže dihajo, če v programu ni satire. Saj so na TV tudi ljudje širokih pogledov, ki jo pogrešajo, pa ni ekipe, ki bi to delala. So pa, jasno, tudi taki, ki jim je odsotnost politične satire všeč, saj ni pritiskov. Če jo pa že imajo, umaknejo oddajo na poznejši termin, kar se je zgodilo tudi nam, in upajo, da bo gledanost padla. Ampak nam gledanost ni padla, ratingi so bili taki, da bi bila danes katerakoli oddaja, ki jo sicer RTV Slovenija oddaja v prime timu, prav ponosna, če bi jih dosegala. Mi pa smo imeli še pol ure pred polnočjo gledanost osem odstotkov.«[6]

Skromen nabor avtorjev

Pa smo najbrž prišli do bistva problema. Ni toliko problem v pogumu, ampak v zelo skromnem naboru avtorjev. V pogovoru z Bojanom Kranjcem naredim še en test. Kaj pa, če je vse skupaj vseeno vprašanje poguma. Če je tako, z naborom piscev s politiko neobremenjenih komedij ne bi smelo biti težav: »Saj pri politični satiri ne gre za kakšno večje tveganje, je pa treba poznati ozadja, zgodovino, značaje likov, ki so osredje zgodbe. Saj obstajajo avtorji dobrih komedij, ki so ne le sproščujoče, včasih tudi osvobajajoče, satira pa zahteva več, je včasih kot haiku poezija, z malo besedami povedati vse. Imeli smo nekaj mladih avtorjev, ki so se prišli ponujat, pa so ugotovili, da to pač ni South Park. Naredil sem precej jasen koncept animirane serije in ta je zajel vso politično satiro – treba pa je upoštevati razmerja med liki, njihove položaje v družbi in politiki in splošna družbena razmerja. Po tem sem imel stike vsaj s štiridesetimi: od bolj znanih avtorjev pa do takih, ki jih je bilo treba še malo otipati, delati z njimi. Žanr še nekako dojamejo, manjkajo pa zamisli. Od štiridesetih sta nam ostala dva, s katerimi smo delali, dokler se stvari niso ustavile tudi same po sebi. Zgrajenih avtorjev, ki bi ti prinesli izdelane scenarije, pa ni.«[7]

1   Pogovor z Bojanom Kranjcem, 8. 11. 2011.
2   Primorske novice, 4. 4. 2011.
3   Pogovor z Bojanom Kranjcem, 8. 11. 2011.
4   Primorske novice, 4. 4. 2011.
5   Pogovor z Bojanom Kranjcem, 8. 11. 2011.
6   Pogovor z Bojanom Kranjcem, 8. 11. 2011.
7   Pogovor z Bojanom Kranjcem, 8. 11. 2011.

izpis

Mirko Lorenci

Trpki (po)smeh
Čeprav bi človek pričakoval, da bo v končno dočakani medijski svobodi satira doživela pravi razcvet, se to ni zgodilo.

Ravno pred kratkim je časopisna satira spet povzročila hud odmev. Z molotovko so neznani napadalci zažgali prostore francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo, in to le dan pred izidom nove številke, za katero so napovedali, da bo njen »glavni urednik« prerok Mohamed, na naslovnici pa je bila njegova karikatura z besedilom: »Sto udarcev z bičem, če ne boste umrli od smeha.« Da je šlo pri požigu za načrtovano akcijo, dokazuje tudi opozorilno sporočilo na spletni strani revije v angleščini in turščini. Glavni urednik Stephane Charbonnier je ob tem dejal: »Če se lahko šalimo z vsem v Franciji, če lahko tudi govorimo o vsem v Franciji – razen seveda o islamu –, potem to postane nadležno.« In da ne bi strasti prebudil še bolj, je dodal, da napada po njegovem niso izvedli francoski muslimani, ampak »idiotski skrajneži«. Dogodek spominja na tistega na Danskem leta 2005, kjer je z objavo Mohamedovih karikatur, prav tako v satiričnem časopisu Jyland Posten, prišlo do velikega škandala s hudimi posledicami. Enajst islamskih držav je zahtevalo ukrepanje danske vlade, vendar je ta odklonila cenzuro časopisa in se ni hotela opravičiti ali zagotoviti, da do podobnih dogodkov ne bo več prišlo. Posledice: klub opravičilu časopisa nekaj zaprtih ambasad na Danskem, napadi na danska predstavništva in državljane v muslimanskih državah, bojkot danskih izdelkov...

Grims in njegova žena tožita Mladino

Slovenija kakšnih tako hudih sporov zaradi medijske satire še ni imela. Ko sta pri nas Žurnal in Mladina v člankih o tej temi ponatisnila sporne karikature, ni bilo kakih javno znanih hudih reakcij. Je pa prav tako v Mladini, pravzaprav njenem satiričnem delu, Mladinamitu, letos povzročila veliko hude krvi objava fotografij slovenskega politika Branka Grimsa in njegove družinena Brezju in družine nacističnega zločinca Josepha Goebelsa, ki je bila objavljena na isti strani. Polemik o primernosti ali neprimernosti take primerjalne objave je bilo ogromno, končalo pa se je z zavrnjeno ovadbo zoper Mladino in njenega odgovornega urednika Grego Repovžana okrožnemdržavnem tožilstvu v Ljubljani. No, Grims je tožil zaradi »napada nase in svojo družino« civilno in zahteva 40.000 evrov odškodnine in objavo opravičila ter sodbe. Posebno tožbo je vložila še Grimsova žena.

Tipanje plafona?

Ko smo se še v starem političnem režimu nekateri mladi novinarji pogovarjali, do kod si smemo privoščiti kritičnost do oblasti (v resnem, ne satiričnem pisanju), je eden od starejših, Otmar Klipšteter, ki je veljal za pogumnega in pri spopadih s politiki in uredniki izkušenega, na koncu vedno dejal: »Neprestano je treba tipati plafon in pozorno opazovati reakcije oblastnikov. Ko postanejo preveč nervozni in popadljivi, se malo potuhneš, potem pa spet na lestev, po možnostimalo višjo, in – tipanje.«

Če bi me danes kdo o mladih novinarjev vprašal, do kod lahko gre s svojo kritičnostjo, mu kakega tako priročnega recepta ne bi znal dati. Tudi pri medijski satiri ne, pa čeprav sem bil kar nekaj let urednik Večerove »humoristične priloge« Toti list, ki je nastala že pred drugo svetovno vojno. Pri tem sem se zelo trudil, da ne bi bila kak vicmmaherski kotiček, ampak da bi na štirih straneh, kolikor sem si jih sčasoma pridobil, gojila resnično politično satiro. Časi so bili tam v začetku prvega desetletja tega stoletja, ko sem se s tem službeno ukvarjal – kot že vse tam nekje od konca osemdesetih prejšnjega – idealni. Ampak čudno in zanimivo: čeprav bi človek pričakoval, da bo v končno dočakani medijski svobodi satira doživela pravi razcvet, se to ni zgodilo. Kot da bi se uredništvom zdelo dovolj, da lahko predvsem v komentarjih povedo vse, kar je treba kritičnega povedati. Ali pa so odločilni ljudje takrat politiko jemali vse preveč resno in sploh niso ugotovili, da se je včasih skorajda ni več mogoče lotiti drugače kot s trpkim (po)smehom.

Vsekakor pa lahko vsaj za čas svojega urednikovanja trdim, da razen ene izjeme, ko so številko cenzurirali na pobudo Mirka Munde, urednika na Večeru, kakšnih pritiskov zaradi objavljenega ni bilo čutiti. Milan Predan kot odgovorni urednik, ki ob tisti cenzuri ni bil na tem položaju, mi je redko rekel, da je kdaj kak politik dal vedeti, da mu kaj ni ravno všeč, da bi kateri poklical mene, pa ni bilo niti govora. Sam seveda tudi nisem niti enkrat resnim in rednim sodelavcem, ki sem jih nanovačil po vsej Sloveniji, predvsem pa v hiši, zavrnil niti enega sestavka. Le včasih sem dal komu vedeti, da se mi pač ne zdi duhovito, če se enako norčuje, na primer, iz Kučanove telesne majhnosti ali Janševe pleše kot iz njunega napačnega ravnanja. Drugače pa sem privrženec misli profesorja Toma Korošca, ki je v zvezi z ironijo zapisal: »Ironije ni, nikoli ni bila, ne more biti žaljiva. Med ironijo in žaljivostjo so velike razdalje, ironija je to, kar je, prav zaradi tega, ker ne potrebuje žaljivih sredstev, je popolna negacija žaljivosti.« Ja, pa še en problem je bil. Ker sem sam trdno prepričan, da je treba postavljati zrcalo vsej politiki, vendar predvsem vladajoči, sem tudi Toti list skušal urejati na ta način. In sem imel kar nekaj problemov, da sem nekatere sodelavce prepričal, da se je treba po zamenjavi garnitur na volitvah pač bolj skrbno lotiti novih oblastnikov.

Razdeljenost novinarjev in agitprop v satiričnih rubrikah

Ravno to se mi zdi velikanski problem tudi danes, in to tako v »resnem« kot satiričnem delu novinarstva. Celo ne posebej pozorni bralci, poslušalci in gledalci upravičeno ugotavljajo, da so novinarji razdeljeni skoraj tako kot politika in da imamo cele falange skrajno navijajočih, ki svojega početja pač ne bi mogle stlačiti v še tako ohlapen novinarski kodeks, profesionalnost ali etiko. Kot da se ne bi zavedali, da pri tem izpadajo skrajno smešni in neverodostojni, predvsem pa neskončno škodujejo celotnemu cehu. Politiki jih imajo le za svoje orodje, ki ga lahko po uporabi zavržejo, ljudje, katerim naj bi bilo njihovo delo namenjeno, pa za navadne strankarske plačance.

Na žalost je v nekaterih satiričnih časopisnih rubrikah ali oddajah, ki jih imamo v slovenskih medijih, pogosto opaziti enak pojav nekakega novodobnega agitpropa, zaradi česar je pomen slovenske medijske satire veliko manjši, kot bi lahko bil. Najbolj kričeč primer tega je Reporter, kjer dva sicer sposobna avtorja satire (Sajovic in Vasle) pišeta tako enostransko, da je to bolj smešno (ampak seveda žalostno smešno) od vsebine, ki jo zapišeta. Da ne bo pomote, tudi v sicer sijajnem Mladinamitu se mi mešanje Grimsovih otrok v povsem upravičeno satiro na račun njihovega očeta ni zdelo niti najmanj primerno. On sam pa si seveda zasluži pogosto obdelavo.

Ne najdeš za vsakim vogalom kakega Marka Zorka

Veliko manj škodljivo, čeprav žalostno, je, da je kar precej poskusov politične satire v nekaterih medijih včasih lotevajo avtorji, ki je kratko malo ne obvladajo. Avtorji, ki mislijo, da je kaj kozerija ali glosa ali kaka druga satirična zvrst že, če uporabijo kak po njihovem nenavaden in zato smešen izraz ali če pojasnjujejo, kaj je menda tisto smešnov njihovem prispevku. Tudi mešanje satiričnega teksta z resnim komentatorstvom je opaziti kar pogosto. Čeprav sem seveda prepričan, da je lahko tudi t. i. resen komentar skrajno satiričen in ironičen, vendar seveda ne bo objavljen v rubriki, ki je tako ali drugače označena kot satirična. Naj si takšni pogledajo, kako se reči streže pri Mladinamitu, Roku Kajzerju, Sašu Hribarju, Marku Radmiloviču, Zoranu Senkoviču...

V Sloveniji je dobre medijske politične satire absolutno premalo, čeprav časi prav vpijejo po njej. In kolikor vem, ni ravno veliko objektivnih izgovorov za to. Resda za vsakim vogalom nikakor ni mogoče najti kakega Marka Zorka, ki se je znal genialno izogniti vsem pastem, ki sem jih omenil, je pa gotovo dovolj sposobnih avtorjev, ki bi znali tudi na žlahten novinarski način oblastnikom povedati, kar jim gre, bralcem, gledalcem ali poslišalcem napisati ali povedati, kar želijo in kar bi jim pomagalo k razumevanju dogajanja, ter pomagati spraviti svoj poklic v boljšo vsakovrstno kondicijo, kot jo marsikdaj kaže zdaj.


izpis

Darinko Kores Jacks

Za hec? Ne se hecat'!
Satira je v medijih spodbuja kritičnost, razmišljanje o alternativah in preseganju konvencij. Rada hodi po robu in ga kdaj tudi prestopi. Žal se javnost njenega pomena zave predvsem ob ekscesih.

Težji so časi, plodnejši so za humor. To trditev je sicer nemogoče znanstveno verificirati, a po splošnem mnenju kar drži. Humor sproža smeh, ta pa je nekakšen katarzični ventil, ki pomaga – praviloma skozi presenetljiv obrat ali izvirno domislico, ki se izmuzne (samo)cenzorskemu nadzoru – izraziti »prepovedano« in sprostiti tako zavedne kot potlačene frustracije[1] ter s tem olajšati življenje. Kar omili občutek neznosnosti bivanja, pa, vsaj hipotetično, zmanjšuje možnost upora. Tudi zato so humor do neke mere dopuščali in skrivoma že kar spodbujali celo najbolj totalitarni režimi ter hkrati budno pazili, da se ne razvije v kaj več.

V prvinski obliki je namreč infantilno »nedolžen«, vulgarno skatološki, primitivno (do »drugih« celo nestrpno) stereotipen ali naivno butast ... Vsekakor pa je predvsem stvar ljudskega ustnega izročila in neposredne interakcije. Sploh ni lahko na posrečen način predstaviti, kar »vsi« mislimo, a si ne upamo ali ne znamo izreči – ali pa nam kratko malo še ni padlo na pamet! Še tako dobra šala zvodeni, če je pripovedovalec ne uspe ustrezno podati ali če jo poslušalstvo že pozna. Tudi zato rubrike, ki zgolj nizajo tovrstne zapise[2], v medije pravzaprav ne sodijo najbolj, čeprav utegnejo biti dokaj priljubljene. Menda pa je jasno, da sta trenutna popularnost in trajna kvaliteta le redko v premem sorazmerju. Medijsko ustreznejši in s preostalo vsebino bolje usklajen humor je praviloma bolj sofisticiran in se nanaša na splošno družbeno situacijo. Govorimo lahko torej predvsem o satiri, ki je bolj duhovita kot neposredno smešna: zahteva nekaj miselnega napora in izvablja bolj muzanje kot krohot. Analizira aktualno – tudi in predvsem politično – stanje in je izrazito angažirana, torej že po definiciji vsaj malce subverzivna.

Kje, kdaj, kdo, kaj?

Če je deklarirani imperativ resnih medijev objektivno ali vsaj nepristransko poročanje o realnosti, satira v strogo novinarskih prispevkih (člankih, poročilih, vesteh ...) najbrž nima kaj iskati. A zato še nikakor ni izobčena, prej nasprotno. V reportažah in intervjujih se pogosto znajdejo anekdotični vložki s satirično noto. Ščepec satire je še kako dobrodošel pri sicer »mejnih«, bolj avtorsko osebnih, a zato – vsaj med kolegi in pozornejšo publiko – tembolj cenjenih zvrsteh, kot so eseji, recenzije, kritike, komentarji, kolumne, uvodniki, v še večji meri pa seveda pri feljtonih, kozerijah, polemikah, glosah ... Delno do pretežno satirični so tudi kratki, največkrat redni in stalno pozicionirani dovtipi, namenjeni popestritvi sicer informativnih rubrik.

A »posvečeno mesto« so eksplicitno satirične rubrike (samostojnih satiričnih medijev pač ni več[3] ali nastanejo le sporadično). Pogosto se trudijo predstavljati parodijo ali travestijo resnih medijev – še najraje kar lastnega (ali pa karikirati konkurenčnega). Imajo uredniški koncept in dokaj stalno mrežo sodelavcev. Ti so večinoma »zunanji«[4] – za razliko od novinarstva, ki se ga je mogoče naučiti, zahteva satirično ustvarjanje poseben talent, podoben umetniškemu (pri marsikom se prekrivata) – in praviloma ne posebno številni. Načeloma so odprti tudi za naključne »padalce«, ki bi sicer srčno radi objavljali, a le včasih spravijo skupaj karkoli vsaj pogojno »užitnega«. In predvsem imajo dokaj zvesto publiko, ki morda ni večina, vsekakor pa zavzema opazen delež odjemalcev matičnega medija.

Satira ne prodaja ...

Medijska krajina je doživela mnogo sprememb; nekaj z nastankom novih kanalov, še bolj zaradi prilagajanja zahtevam trga, kar pa je le evfemizem za komercializacijo. Tradicionalni resni mediji vse bolj »rumenijo«, namesto da bi se zavedali svojih specifičnih prednosti pred zgolj zabavnimi in jih še poudarili. Lastnike, nadzorne svete, uprave in druge parazite privat(izira)nih[5] medijskih hiš, ne glede na »uradno« poslanstvo, bolj od dolgoročne verodostojnosti zanimajo kratkoročni dobički. Ti pa, vsaj po presoji mnogih šefov, prinašajo populistično zmanjševanje kakovosti in količine vsebin ob hkratnem povečevanju navidezne privlačnosti oblike. Dajanje pretirane prednosti lahkotni ponudbi, ki jo (domnevno nekritična) masa »hoče«, pred tehtnostjo, ki jo ljudstvo »potrebuje«, deluje kot samouresničujoča se prerokba: potrošniki postajajo vse bolj zadovoljni z nezahtevnimi »instanti« – že ker drugega skoraj ne morejo dobiti in se pač navadijo.

Čeprav so podobnim trendom podvržene tudi satirične rubrike, pa se zdi, da jim dokaj uspešno kljubujejo. Že zaradi deklarirane neresnosti delujejo kot nekakšni otoki (relativne) ustvarjalne svobode, ki ne podlegajo diktatu splošne všečnosti. Kakor navzven predstavljajo potencialni ventil za publiko, ga navznoter še bolj tudi za medij sam. Satira se na videz lahko sprijazni s poneumljajočim antiintelektualizmom, lahko ga celo sprejme za svoje do absurda prignano izrazno sredstvo – a kakor hitro bi ga ponotranjila zares, bi prenehala obstajati. Večja nevarnost za (po obsegu že sicer skromne) satirične rubrike je njihovo krčenje ali ukinjanje v imenu varčevanja[6] in premajhne zanimivosti za potrošnike, predvsem pa za oglaševalce. Reklame sredi takega tematskega sklopa utegnejo namreč delovati nasprotno namenu. Propagandistom se očitno še ni posvetilo, da je prav to priložnost za še bolj učinkovito in predvsem bolj duhovito oglaševanje z antireklamami – so pa zafrkantski (anti)oglasi kar pogosta forma avtorskih prispevkov.

Objekti satire so predvsem družbeno pomembni ali vsaj javno izpostavljeni ljudje[7], ustanove[8], dogodki[9], stanja[10] – in še posebno anomalije v zvezi s tem. Pogosti so pozivi k etičnosti, racionalnosti, tudi estetiki, ki pa so večinoma posredni: na primer kritično smešenje ali sarkastična glorifikacija družbenih krivic in nemorale, omejenosti, poplave plehkega kiča ... Seveda pa v medijski satiri ni zaželen ne moralizatorski, ne znanstveno suhoparen, niti preveč poetičen in še manj didaktičen slog; izogiba se tudi konvencionalnosti, nikakor pa ostrini. Splošno sprejeti tabuji ji seveda niso sveti – vprašanje pa je, kdaj njihovo rušenje prestopi mejo žaljivosti in kdaj je tak prestop pritiran do neprimerne grobosti.

Prodajajo pa škandali

Kakor se sicer demokratičen medij (domnevno anonimnih) spletnih forumov in klepetalnic rad sprevrže v »pljuvalnice« in legla sovražnega govora, se tudi satiri – najbrž v želji po izvirnosti, učinkovitosti in odmevnosti – včasih zgodi, da preseže mejo dobrega okusa. V takih primerih je najbrž dolžnost resornega in tudi odgovornega urednika, da se z avtorjem pogovorita in da še pravočasno[11] skupaj ugotovijo, ali je ekscesnost prispevka upravičena – če na primer sramotenje obravnavanega pojava ustreza stopnji njegove sprevrženosti. Da objave takih prispevkov rade sprožijo burne reakcije, je splošno znano – da prav škandali hitro (a praviloma le kratkoročno) povečajo povpraševanje po mediju, pa prav tako.

Pa končajmo s konkretnim primerom. »Gromovnika« in medijskega (kvazi)eksperta največje desne stranke so (ne le satirični) mediji že večkrat – ne sicer po sposobnosti, temveč po idejah – v različnih kontekstih primerjali z nacističnim ministrom za propagando. Vljudno vsekakor ni, je pa vsaj v prispevkih, ki so jasno opredeljeni kot satirični, še za silo »prebavljivo«. Problematično je postalo s kreacijo, objavljeno na satirični strani (bolj levici naklonjenega) tednika.[12] Besedilo objave sicer, resda z očitno ciničnim prizvokom, protestira proti takim primerjavam, sledita pa mu druga ob drugi postavljeni fotografiji obeh primerjanih z družinama. Prav to pa je sporno, saj majhni otroci nikakor niso (so)odgovorni za neprimerna ravnanja svojih staršev niti niso javne osebnosti. To so – v reakciji na proteste – tudi priznali v naslednji številki. A obsežna uredniška razlaga opravičuje objavo s poudarjanjem še večje nevarnosti premalo provokativnega opozarjanja na nesprejemljivost početja izpostavljene osebe.

Recimo, da pojasnilo dobrohotno sprejmemo. Kljub temu pa potencialne nadaljnje izpeljave, ki jih avtor morda niti ni imel v mislih, ostajajo problematične. Še najmanj pravzaprav tista, ki implicitno sugerira vzporejanje prvaka stranke obravnavanega politika z voditeljem Tretjega rajha. Skrajno zlonamerna interpretacija bi se lahko v končni konsekvenci, na primer, osredotočila na to, kako so končali omenjeni minister in njegova družina ter firer s pravkar poročeno soprogo. In izpeljala sklep, da je dopustno tudi tukaj in zdaj vplivne osebe, ki jim povsem arbitrarno pripišemo, da so simboli ali nosilci arhetipskega zla, brezobzirno iztrebiti – s celotnim zarodom vred. Tako militantno hujskaštvo pa je gotovo v najbolj neposrednem nasprotju z namenom žlahtne satire, ki hoče, pa čeprav z radikalnimi sredstvi, svet vendarle izboljšati, nikakor pa poslabšati.

1   O tem je dokaj podrobno razpravljal že Sigmund Freud.
2   Največkrat jih prispevajo kar bralci oziroma publika, včasih organizirana v neformalne klube šaljivcev.
3   Razen morda internetnih, ki ne terjajo pretiranih produkcijskih stroškov – sploh če delujejo prostovoljno.
4   Podpisujejo se s polnimi imeni, stalnimi kraticami ali znanimi psevdonimi. Če sodeluje kdo od zaposlenih novinarjev, mu za satirične prispevke praviloma pripada vsaj simbolično dodatno plačilo.
5   In, kar je še huje, celo javnih, nacionalnih, ki se v želji po odmevnosti in tržni uspešnosti zgledujejo po njih.
6   Že ker zasedajo medijski prostor/čas in jih večinoma ustvarjajo honorarni sodelavci, stroški presegajo neposredne prihodke.

7   V prvi vrsti seveda politiki, funkcionarji in javni uslužbenci na visokih položajih, a tudi gospodarstveniki, »tajkuni«, »sive eminence«, verski dostojanstveniki, zvezde estrade in druge znane, slavne, razvpite osebnosti ... Kot take morajo seveda razumeti, da so legitimne tarče satiričnega posmeha tako one same kot njihove poljubne (dejanske ali zgolj domnevne) lastnosti – a pregloboko poseganje v intimo vendarle ni dopustno.
8   Gospodarski in politični subjekti, (para)državne organizacije, službe, podjetja in skladi, cerkve, sindikati, civilna gibanja in pobude ...
9   Politično, gospodarsko in nasploh družbeno dogajanje, (ne)sprejemanje zakonov, referendumi, medstrankarske razprtije, izpostavljene javne polemike, zavoženi sodni procesi, afere, ekscesi ...
10 Družbena, politična in ekonomska klima, javno mnenje, finance, zdravstvo, sociala, šolstvo, kultura, ekologija, (ne)enakost, pravice, potrošništvo, korupcija, klientelizem ...
11 Torej pred objavo – kar pri oddajah v živo seveda ni mogoče.
12 Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels; Mladinamit, Mladina, 9. marec 2011. Slovenski »dr. G.« je poslanec SDS Branko Grims.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
notranja svoboda tiska
Medijska preža
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu