V 11. točki Kodeksa novinarjev Slovenije je zapisano: »Novinar ima pravico brez posledic zavrniti nalogo, ki je v nasprotju s tem kodeksom in osebnim prepričanjem. Nihče mu brez soglasja ne sme vsebinsko spremeniti, predelati in bistveno skrajšati novinarskega izdelka. (Podčrtal Z. M.) Novinar ima pravico podpisovati svoje prispevke. Novinarja ni mogoče podpisati brez njegove vednosti ali proti njegovi volji.«

Pa se je zgodilo - v prejšnji številki Medijske preže, ko so uredniki objavili na objavo nekoliko predolgo čakajoč prispevek avtorja teh vrstic o delu Novinarskega častnega razsodišča (NČR). In tako je bil objavljen prispevek o dilemah pri delu NČR, ki so bile odpravljene nekaj mesecev prej, točneje novembra lani na Novinarskih dnevih na Otočcu, ko sta bila sprejeta spremenjena statuta Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije ter nov Pravilnik o delu NČR. To je še en dokaz, da čas ni zaveznik novinarjev pa tudi urednikov ne. Toda vrnimo se k spremembam.

V novih dokumentih obeh novinarskih organizacij in pravilniku je NČR dobilo možnost, da razsoja o dejanjih vseh udeležencev v procesih množičnega komuniciranja, ki (lahko) vplivajo na delo novinarjev, in ne le samih novinarjev. Članstvo v društvu in sindikatu ni bilo niti prej, zdaj pa zagotovo ne more biti več izgovor, da NČR ne obravnava napake posameznega novinarja; o pojavih in ne le o posamičnih dejanjih (za katera velja, da nekdo mora predlagati uvedbo postopka pred NČR) pa razsodišče lahko zapiše svoje mnenje tudi v javni izjavi. S tem je NČR dobilo možnost za resnično uveljavitev načela samoregulacije v širšem družbenem kontekstu. Delo novinarjev je pogosto odvisno od obnašanja virov informacij, napake pa se dogajajo tudi zaradi zavestnega namena posameznih virov, da manipulirajo z novinarji in zlasti z njihovo tekmo s časom, ko večina pozabi na 2. točko Kodeksa, ki od novinarja zahteva, da pred objavo vse informacije skrbno preveri. V številnih primerih zato ni mogoče obsojati samo novinarjev, hkrati pa pozabiti na okoliščine, ki so vplivale na njihove napake.

Spremenjen je tudi sam postopek pred NČR. Javna obravnava ni več nujna in edina prvina postopka, ampak le eden od delov postopka, saj se razsodišče lahko odloča tudi na temelju pisnih vlog in odgovorov udeležencev v postopku, dostopnih gradiv in predloženih dokazov, če presodi, da ti zadostujejo za izrek razsodbe. Natančno je določeno, kaj vse mora vsebovati predlog za uvedbo postopka, breme dokazovanja pa je dosledno preneseno na predlagatelja postopka. O posameznih predlogih se najprej izreče razsodnik-poročevalec (analogijo za to smo poiskali pri delu Ustavnega sodišča), ki prvi podrobno preuči predlog za uvedbo postopka, zatem pa razsodišču predlaga, kako nadaljevati postopek in ob koncu predlaga tudi razsodbo. S tem je bila odprta možnost, da si razsodniki porazdelijo breme pri preučevanju posameznih predlogov in hitreje razsodijo o vseh primerih, saj je istočasno »v delu« lahko devet primerov, toliko, kolikor je članov NČR. K hitrejšemu delu pa prispevajo tudi skrajšani roki za odločanje v posameznih fazah postopka, zaradi česar naj ne bi posamezni primeri izgubili svoje aktualnosti.

Sodeč po dosedanji praksi NČR v novi sestavi (medtem sta dva člana že odstopila in sta ju nadomestila nova) so bile takšne spremembe pri delu NČR nujne in koristne. Razsodišče je že večkrat sklenilo, da ne bo obravnavalo nepopolnih predlogov za uvedbo postopka, predlagatelje pa je dosledno pozivalo, naj svoje vloge dopolnijo in oblikujejo v skladu z določili Pravilnika o delu NČR. Nekaj predlagateljev je napotilo na druge organe odločanja, vse to pa je razsodišču omogočilo, da skrbno in z vso odgovornostjo preuči primere, v katerih je obstajal utemeljen sum, da so novinarji zagrešili napako in kršili določila Kodeksa.

O kakovosti dela dovolj priča že podatek, da so bile skoraj vse dosedanje razsodbe NČR v tem mandatu sprejete soglasno, samo v enem primeru je bilo razsodbi priloženo tudi ločeno mnenje razsodnika. Razsodbe nikoli niso bile enostranske ali omejene le na ugotovitev očitane kršitve. Razsodišče je bilo še posebej pozorno na predloge, v katerih je novinarju očitanih več kršitev oziroma kršitev večjega števila točk Kodeksa. Največkrat so ugotovili, da novinarjem ni bilo možno dokazati vseh očitanih kršitev. Razsodišče je tudi večkrat moralo ugotoviti, da predlagatelji postopkov napačno berejo in razumejo določila Kodeksa - praviloma vsako točko posebej ali zase, zunaj konteksta celotnega besedila. Če bi enako ravnalo razsodišče, bi se velikokrat zgodilo, da bi bil novinar obsojen po nedolžnem ali pa neupravičeno oproščen krivde. To pa bi bilo nedopustno.