N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
uvodnik
slovensko novinarstvo in vojne na balkanu
kršitve medijske svobode
mediji v srbiji
internet in kosovska vojna
lastništvo medijev v vzhodni evropi
analiza medijskega poročanja
avtorizacija
konkurenčna klavzula za novinarje
internet
recenzije in napovedi
ekskrementi
foto
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Odlomki iz pogovora Borisa Čibeja z Ervinom Hladnikom Milharčičem o vojnem poročanju iz BiH na novinarskem večeru v Škucu, julija 1997
Ervin Hladnik Milharčič: »(...) Če delaš za humanitarno organizacijo, si opredeljen s tem, da ti gre za reševanje življenj. Pojdi in rešuj. Zgodilo pa se je, da so Združeni narodi humanitarnim organizacijam pustili politično interpretacijo položaja in prevzeli njihovo logiko, tako da so generali raznih vojska govorili, kakor da so vodje nevladnih organizacij. Politični prevod tega je bil, da smo vsi ljudje, da gre za razne vojskujoče se strani in da med njimi ni razlik. Vsi so bodisi žrtve, bodisi morilci. Nam je vseeno, mi tukaj le posredujemo, smo nevtralni in ne delamo političnih analiz. Na to informacijsko črevo so se seveda priključili mediji, ampak preden je operacija propadla, nihče ni mogel vedeti, da se je to zgodilo. Zvenelo je dobro. Mene je prevaral MacKenzie. Z njim sem naredil briljanten intervju, ki pa ne pove ničesar, saj mu nisem postavil niti enega agresivnega vprašanja, kjer bi ga soočil z dejstvi, ampak sem verjel njegovi analizi, da je poseg v Bosni humanitarna operacija in da je treba je reševati življenja. Cel kup floskul. To je bil eden od virov informacij, ki si jih bolj ali manj zaradi konsenza lahko zelo dolgo časa citiral kot dejstvo. Na začetku, če so Združeni narodi dejali, da se je nekaj zgodilo, ti ni bilo niti treba reči: »Po mnenju ali pa po podatkih Združenih narodov se je zgodilo...,« ampak si vzel, kar so govorili Združeni narodi, češ oni že vedo, za kaj gre. Kdo bo vedel, če ne oni? To je povzročilo veliko nesporazumov. Na terenu je to pomenilo, da so zaradi take logike delovanja raznim paravojaškim in parapolitičnim centrom oblasti dali enak status, kot so ga imeli, recimo temu, uradno izvoljeni organi bosanske države. Do tega je prišlo zato, ker so prve stike navezovale humanitarne organizacije, ki seveda potrebujejo urejene odnose z vojaškimi oblastmi, ki delujejo na terenu, saj od njih dobivajo dovoljenja za razvažanje hrane in prosto pot čez njihove nadzorne točke. Mrežo humanitarnih organizacij so potem prevzeli vojaki Združenih narodov in taista mreža je pozneje postala prevladujoča mreža reševanja političnega konflikta, na katerem temelji daytonski sporazum. Novinarji so pač o tem poročali. V Bosni si naletel na stanje, ko si imel paravojaške in parapolitične centre moči, ki so jim Združeni narodi dajali enak status in enako pomembnost kot legalno izvoljenim oblastem. Tako da ta terminologija ni nastala kar iz zraka ali pa v uredniških hišah. Mislim, da je bila odsev politične norosti mednarodne skupnosti, ki je hotela reševati ta problem.

(...) Novinarji ki so se nekaj časa ukvarjali z Bosno, so hitro prepoznali pasti in začeli poročati drugače. Zdi se mi, da sem Martina Bella zelo redko slišal, da bi na BBC-ju rekel, da so sprte strani naredile to ali ono. Preprosto šel je naokoli in napisal članek, v katerem je povedal, kaj se je zgodilo, po pravilih, ki se jih kot soliden anglosaksonski novinar drži tudi sicer. Vse skupaj je povzročil medijski šum. Nič se ne čudim, da Američani uporabljajo izraz »sprte strani«. To je zelo priročen termin, ki se ga da hitro uporabiti. Bil pa sem šokiran, ko sem to slišal na slovenskih televizijah in bral v slovenskih časnikih. Odkod to? (...) Pri poročanju z Balkana sebe nikoli nisem imel za nevtralnega. Nisem si niti prizadeval, da bi bil, saj se mi je zdelo, da bi s tem goljufal lastno vest. Tako sem se pač odločil. Sem inteligenten, poznam razmere in znam ločiti, kaj je prav in kaj ne. Če je to prav ali ne, je povsem moralno-politična odločitev. (...) Kot sem že rekel, vprašanje ni akademsko. Ne zastavi se ti enkrat na začetku in ga rešiš za vse večne čase. Zastavi se ti pri vsakem poročanju posebej... Potem si postavljen pred konkretno vprašanje. ok, imaš dve strani. Ali boš govoril: ta stran dela to, druga stran pa dela tisto? Sam mislim, da novinarji smejo misliti. Kadarkoli mi redakcijske in uredniške razmere dopuščajo, primaknem svoj lonček in napišem, kaj si o tem mislim sam. Po pravici povedano, mi je čisto vseeno, ali je to objektivno novinarstvo ali ne. Samemu sebi zaupam toliko, da znam prav presoditi, če pa ne, sem se pripravljen opravičiti, kar pa se mi je doslej redko dogajalo.

(...) Ti konflikti so resna stvar in jih je treba tudi vzeti resno, zato ne vem, zakaj bi se jim morali dajati enak status kot odbojki, saj tu namesto žog po zraku letijo glave. Zdi se mi, da se da metodološko stvar najbolje rešiti tako, da konflikt pokriješ z ene strani. Zato, da realiziraš to metaforo, da se postaviš na eno stran. Ampak to ne pomeni, da za to stran delaš propagando. Na fronti se lahko postaviš na stran, s katere mečejo kamenje, ali pa na stran, s katere švigajo krogle. Meni se zdi, kar se Palestine tiče, dosti bolj informativno stopiti tja, od koder mečejo kamenje, pa tudi boljši čaj kuhajo. Seveda pa je to delo, ne odločaš se turistično, kaj boš šel gledat.

izpis

Svobodnjaku je veliko teže
Fotoreporterji in vojna
Zakaj so fotografije iz vojne v Zvezni republiki Jugoslaviji oz. begunske krize v Albaniji in Makedoniji, ki jih objavljajo v slovenskem tisku, večinoma agencijske, med agencijskimi pa največkrat Reutersove? Koliko avtorji fotografij izgubljajo, če se pod njihovo fotografijo podpisuje agencija? Koliko stane življenjsko zavarovanje in zavarovanje opreme fotoreporterja? Ali se s fotografijami z vojnega območja lahko zasluži veliko denarja? Ta vprašanja smo zastavili slovenskemu fotoreporterju z mednarodno kariero Bojanu Breclju.

Bojan Brecelj: »Reuters pokriva svojega fotografa v celoti. Drugače kot svobodni fotoreporterji - free lancerji, ki se morajo popolnoma sami izpostaviti, tvegati svoj denar in opremo, je Reutersov fotograf krit z opremo, je zavarovan in so mu vsi stroški pokriti. Prav tako je teže svobodnemu fotoreporterju spraviti fotografije v obtok, pokazati jih, da jih mediji lahko opazijo in poberejo. Free lancer bi kvečjemu lahko delal v navezavi z kakšnim medijem, pa še takrat mediji niso zainteresirani, ker se bojijo, da je to zanje preveliko tveganje. Ne delajo vse agencije tako, da pod fotografije podpisujejo le ime agencije. To delajo Reuters, CIPA, GAMMA in še nekatere, so pa agencije, kot so Black Star in Sygma, ki imajo podpis avtorja. Te sicer niso toliko navzoče v informativnih medijih, kjer dominira Reuters.

Vsote za zavarovanje so visoke. Sicer pa sem v Sloveniji velikokrat hotel opremo zavarovati in na koncu mi ni uspelo, ker se je pokazalo, da bi veliko plačal, hkrati pa ne bi dobil garancije, da bi res dobil povrnjeno škodo, če se kaj zgodi. Novinarsko in fotoreportersko delo na vojnem območju je velik hazard, se pa se od tega lahko dobro zasluži. Osebno ne bi šel snemat vojne, ker me vojna kot vojna ne zanima. Bolj me zanima ta mašinerija, ki poskuša posledice vojne na nekakšen način reševati. Zdaj se dogovarjam z neko angleško revijo, da bi šel to delat. Ves svet je obrnjen v te ljudi - begunce s Kosova -, ki izčrpani pridejo čez mejo in tam životarijo. V bistvu pa je tam še en strahoten poligon ljudi in napora, da se te ljudi reši. Mislim, da mediji sploh niso usmerjeni v to, kar se mi zdi krivično.«

izpis

Edo Pajk

Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Kratek pogled na delo dnevnega časopisja v prvih dneh napadov Nata na ZRJ
Ob sklepnem (?) dejanju jugoslovanske drame bi dobronamerna bralec in bralka nedvomno upravičeno pričakovala, da bodo slovenski mediji znali izrabiti nekdanje življenje v skupni državi in številne osebne stike, kar bi se moralo preliti v kakovostnejše poročanje. Toda v nasprotju s hrvaškimi časniki, ki kljub težjim okoliščinam za svoje novinarke in novinarje polnijo časopisne strani z jugoslovanskimi zgodbami iz prve roke, slovenskim ni uspelo.

Delo se je na dogodke v Jugoslaviji sicer odzvalo ustrezno močno, pomembnost zračne intervencije Nata pa se kaže tudi v razporeditvi tem in številu prispevkov; spremljanje dogodkov od blizu sta novinar Vili Einspieler in fotoreporter Tomi Lombar plačala tudi z enodnevno psihično in fizično torturo v rokah srbske paravojske. Uredniška politika Dela do jugoslovanske vojne, če jo merimo skozi komentarje, pa je bila vse prej kot jasna; poenotila se je le v izjavi uredništva, v kateri slovensko vlado opozarjajo na spornost vpletanja države v vojaško akcijo Nata, ki je ni odobril Varnostni svet OZN. Sprva je bilo v komentarjih Dela največ govora o legalnosti akcije: »Pri tem ni toliko skrb vzbujajoče, da najmočnejša sila sveta deluje nezakonito, temveč, da v sodobnem svetu očitno sploh ni več možno delovati zakonito.« (R. Kozmos, Delo, 69/99). Očiten je tudi strah pred širšo vojno: »Okoli Kosova je, čeprav potihem in neopazno, vendarle znova oživela hladna vojna... V tem kontekstu so nove razmere tako nevarne, da se utegnejo sprevreči v povsem realne tragične konflikte.« (B. Jokić, Delo, 70/99). Vseskozi je aktualno vprašanje strategije Nata: »Če zahodne sile nimajo niti politične niti vojaške volje za strategijo, s katero bi Jugoslavijo prisilile k avtonomiji Kosova, bi bilo bolje, če bi se takoj začele pogajati za njegovo popolno samostojnost... Kaj je torej bolje: razmisliti o pragmatični trajni rešitvi krize na Kosovu (in v Bosni) ali vztrajati pri sedanji vihri in doseči Srbijo brez Kosova in Kosovo brez Albancev?« (cf. R. Kozmos, Delo, 72/99). Trajno rešitev in najbolj radikalno strategijo izhoda Nata iz Srbije pa je nakazal E. Hladnik-Milharčič: »Strategija izhoda iz Srbije je le zasedba in denacifikacija, podobno kot v Nemčiji. Letalske bitke za Kosovo Nato ni izgubil letos, ampak leta ’91, ko so miže preleteli Vukovar.« (E. Hladnik-Milharčič, Delo, 73/99).

Dnevnik je za prvi komentar poprosil vojaškega analitika Milana Gorjanca. Ta je takoj opozoril na veliko nevarnost Miloševićevega maščevanja civilnim prebivalcem Kosova: »Albanci na Kosovu so talci srbske vojske. Vojska lahko nekaj ur po napadu požene na sto tisoče ljudi proti meji z Albanijo ali Makedonijo...Piloti in generali Nata bodo nedosegljivi, sosedje Albanci pa pri roki.« (M. Gorjanc, Dnevnik, 81/99). D. Kovač je ponudil zanimivo rešitev krize, ki pa je danes že nepovratno zapravljena: »Krizo, ki je iz kosovske postala svetovna po zaslugi Clintona (in ne Miloševića, v tem primeru bi bila takšna že 13 let), lahko reši le Jugoslavija v Natu. Tako bi bil volk sit - Nato bi imel svoja oporišča v Srbiji - koza pa cela, saj ga Miloševič ne bi sprejel kot okupacijsko, ampak zavezniško vojsko.« (cf. D. Kovač, Dnevnik, 82/99).

Verjetno je Večer pri komentiranju dogodkov v Jugoslaviji še najbolje zadel bistvo, saj se je, denimo, edini vprašal, kako je mogoče, da Nato ni predvidel ( ali ni hotel predvideti) Miloševićevega odgovora na zračne napade: »Miloševiću je z napadi Nata dejansko padla še zadnja ovira. Pravzaprav si je sam prižgal zeleno luč za dokončanje umazanega posla na Kosovu. Prav neverjetno je, da načrtovalci v Natu niso predvideli takega odgovora. Vsakomur, ki vsaj malo pozna razmere, je bilo jasno, da bo Milošević udaril po Albancih. Nerazumljivo je, da se je Nato spustil v kaznovalno akcijo in hkrati pozabil (ali pa tudi ne) zaščititi žrtve genocida. Kosovski Albanci so torej strateški drobiž.« (cf. B. Zgaga, Večer, 73/99). Hkrati so se na Večeru tudi vprašali, ali je bila, vsem slabostim navkljub, mogoča kakšna druga rešitev: »Ali je bila mogoča še kakšna druga pot za zaščito Albancev na Kosovu in za postopno vrnitev demokracije v Srbijo? Mnogi smo še danes prepričani, da je Milošević pripravljen razumno reagirati in popustiti le, ko sede za mizo z močnejšim od sebe.« (B. Bauman, Večer, 72/99). Usklajeni komentatorski pogled Večera pa lahko sklenemo z mislijo, da je bilo posredovanje Nata nujna napaka: »Američani so podcenili Miloševićevo brutalnost, toda kaj bi lahko storili drugače? S pogajanji ne bi dosegli nič.« (cf. M. Predan, Večer, 74/99).

Kljub dolgotrajnemu rožljanju Nata z orožjem so Slovenske novice v četrtek, dan po akciji, povsem odpovedale. Najpomembnejša vojaška operacija v Evropi po drugi svetovni vojni, zapovrh še na ozemlju nekdanje skupne države, je do zaključka redakcije komaj prišla v kolikor toliko zajeten članek in se tako pridružila obilju razgaljenih lepotic in raznovrstnih tračev. V naslednjih dneh so Slovenske novice zamujeno sicer poskušale popraviti, a obseg in maloštevilnost virov poročanja nikakor ne pristajata pomembnosti dogodkov. Zato pa Slovenske novice niso imele težav z uredniško politiko do akcije Nata: v dveh komentarjih, ki sta bila tudi edina, jo je postavil kar Marjan Bauer: »Normalen človek ne more uživati v napadih na Jugoslavijo. Vendar je nekdo moral vzeti v roke meč in odigrati boga. Hudič je na odru že dolgih 7 let, spomnimo se samo Vukovarja, Sarajeva, letal, ki bi morala poleteti nad Ljubljano, tankov, ki so jih Srbi obmetavali s cvetjem.« (M. Bauer, Slovenske novice, 73/99). Uredniško politiko Slovenskih novic torej označuje teza o kolektivni krivdi Srbov in Srbkinj, ki je še bolj jasno razvidna iz naslednjega komentarja: »Če je Milošević kaj in za kaj kriv, ni kriv sam, kriv je skupaj s Srbi, oziroma so Srbi krivi skupaj z njim.« (M. Bauer, Slovenske novice, 70/99).

Po obsegu in celovitosti poročanja je tako nedvomno prednjačilo Delo, za opazno najšibkejše so se pokazale Slovenske novice, Dnevnik in Večer pa bi lahko skupaj umestili nekam vmes.

Za vse opazovane dnevnike po vrsti lahko ugotovimo, da niso bili zmožni ustvarjati lastnih »živih« zgodb s prizorišč; četudi so tam imeli poročevalce, so jih uporabljali predvsem za podpisovanje zbranih agencijskih vesti, ki bi jih lahko (lažje) dobili kar doma. Praksa, ki traja že kar predolgo in bi jo lahko pretrgala le močnejša konkurenca.

izpis

Gašper Lubej

Naj bi, menda, govori se...
Poročanje Dela iz ZRJ pred začetkom napadov Nata
Od vodilnega nacionalnega resnega dnevnika bi pričakoval, da bo posebno pozornost namenjal preverjanju informacij in skrbel za kvalitetno dopisniško mrežo. Delu se območje bivše skupne države očitno ne zdi posebno pomembno. Vsaj sodeč po poročilih, nastalih od januarja letos do začetka napada Nata, ko smo podrobneje spremljali pisanje dopisnika Dela iz Jugoslavije Branka Jokića.

Bralec od dopisnika seveda pričakuje, da njegovi teksti ne bodo zgolj gola poročila brez zanimivih detajlov, vendar pa ne morejo temeljiti večinoma na neimenovanih virih in psihologiziranju. Tako lahko v članku z naslovom »Odprti poker ZRJ s svetom« beremo o domnevnem Miloševićevem razmišljanju glede odločitve Evropske unije o novih sankcijah za ZRJ. »Tuji novinarji in opazovalci menijo, da je Miloševića ›kosovski lonec‹ le začel skrbeti... Po drugi strani pa je slišati, da ga nič kaj ne skrbi uvedba novih sankcij... Njegov vojaški vrh ga je menda prepričal, da se je vojska ZRJ pripravljena uspešno postaviti po robu...« (Delo, 27. 1. ’99). V Jokićevih poročilih imamo velikokrat opraviti z govoricami, s katerimi poskuša razložiti zgodbo. «Govori se, da je bil Vlahović, tako kot Stojičić, tesno povezan z visokimi državnimi funkcionarji in je ›preveč vedel‹, pri tem pa je bil morebiti ›premalo pripravljen sodelovati‹ oziroma se je preveč ›osamosvojil‹. Navajajo, da je bil tesno povezan...« (Delo, 15. 3. ’99). Članek, objavljen 15. marca, je tudi dobri primer Jokićeve rdeče niti vsakega članka: uporabe kratkih nekajbesednih citatov, pri katerih bralec ne ve, ali gre le za avtorjeve narekovaje, ki so v tem primeru nepotrebni, ali pa za navedke iz člankov drugih časopisov, ki pa bi seveda morali biti navedeni.

Mnogokrat lahko v Jokićevih analizah opazimo tudi pretiravanje, ki je posledica poenostavitve zgodbe, in trditve brez realne osnove. Tako lahko v članku z dne 5. 1. ’99 beremo, da bi lahko zaradi zakona, ki je omogočal visoke plače politikov, tri vladajoče stranke ostale brez članstva, Miloševićev režim da je zadeva resno ogrozila, samemu Miloševiću pa da je cenzura tiska prinesla vsaj toliko nevšečnosti kot kosovski problem. »Če v Parizu srbska stran ne bo privolila v predloge skupine za stike, bo prišlo do delitve Kosova...« (Delo, 2. 2. ’99)

Pri Jokićevih poročilih imamo pogosto opraviti tudi s posploševanjem v imenu vseh Srbov, Beograjčanov, intelektualcev, javnosti ali pa Albancev: »Beograjčani imajo zanimiv razlog za zadovoljstvo. Za župana je izvoljen... Pričakujejo, da bo to ›prvi korak k vsesrbski spravi‹...« (Delo, 25. 1. ’99). Ali pa: »... Srbi Walkerju zamerijo vse...Trdijo, da poskuša Srbom nekaj podtakniti... Srbi so prepričani, da so ›teroristi‹ mrtvim ljudem v Račku sekali glave ...« (Delo, 19. 1. ’99). »A četudi bi vse to držalo in če bi listina vendarle imela neko verodostojnost, so srbski intelektualci – kot razmišljajo v mnogih anketah – osupli nad besednjakom, s katerim so ožigosani sovražniki. Iz tega sklepajo... Demokratska javnost se kljub zmedi na političnem prizorišču še naprej zavzema za izredne volitve...« (Delo, 20. 1. ’99) »Albanci ždijo ob radijskim sprejemnikih..., pripravljeni odločno kritizirati svoje pogajalce, če bi se odrekli zahtevi po neodvisnosti...« (Delo, 22. 2. ’99)

Akterji Jokićevih člankov so velikokrat brez imen, imajo insiderske informacije, njihove analize pa so večkrat pokazale za netočne, čeprav jim avtor pripisuje pomembnost. »...Stvarni opazovalci in kronisti so od včeraj še bolj prepričani, da bo Slobodan Milošević ›umiril žogo‹ in privolil v prihod mednarodnih sil, seveda z drugačnim ›vzdevkom‹ oziroma kompromisom, kot predlaga skupina za stike. Podobno menijo tudi strankarski vodje...« (Delo, 23. 2. ’99) »Kot so sporočili iz srbskih virov, je Hill v pogovoru z Rugovo dejal, da ›ne bo nič z neodvisnostjo Kosova‹. Ve se tudi, da se je Hill včeraj sestal...« (Delo, 28. 1. ’99)

Pogosto se za poročila iz Beograda zdi, da bi bolj sodila v Slovenske novice kot pa v resen politični dnevnik. Tako lahko na zadnji strani Dela nad novico o sodelovanju Slovenije in bih na tretjih trgih v naslovu beremo o »Potokih vina za Miloševićevega vnuka«, čeprav v sami vesti ne zvemo nič o vinu, ampak samo ugibanja o tem, ali sta Marko in Milica poročena ali ne, hkrati pa »je slišati, da ju je pred dnevi k poroki prisilila Markova mati Mirjana...« (Delo, 21. 1. ’99)

Poleg tega, da bralec pogosto nima občutka, da ima Delo na terenu svojega človeka, ne pa le sledilca dogajanj v srbskih medijih, bi lahko temeljne pomanjkljivosti poročanja iz ZRJ strnili takole: pomanjkljivo navajanje virov, direktno citiranje brez navedbe vira, posploševanje in stereotipizacija in pomanjkljivo navajanje podatkov.

izpis

Saša Banjanac Lubej

Neposrečena presoja
Intervencija Nata dodobra oznojila naše časnikarje
V petek, 16. aprila, dan potem ko je Nato priznal, da je streljal na kolono albanskih beguncev na Kosovem, so naslovnice slovenskih časnikov odsevale različno težo omenjenega incidenta. Najbolj »udaren« je bil Večer, ki je poročilu iz Bruslja dal naslov »Pilot bombardiral kosovske begunce«. Dnevnik je z velikimi črkami zapisal »Nato je res streljal«. Delo pa škandalu, ki še vedno vznemirja svetovno javnost - nesrečni dogodek je predmet tako propagandnih manipulacij, kakor tudi raziskovalnega novinarstva – ni pripisal pomembnosti vodilne zgodbe za naslovno stran. Še več: poleg velike fotografije s trupli ubitih beguncev, ki ležijo na cesti, je vodilnemu članku zraven dalo naslov »Ceste dodobra oznojile poslance«. Neokusno, bi lahko rekli, kljub temu da se naslov članka nanaša na temo iz notranje politike, ki z nesrečnim dogodkom nima nobene zveze. Tako je ustvarjen kontekst, ki si ga ne urednik ne novinarji, ki so delali na naslovnici, verjetno niso niti najmanj želeli. Napačnemu dojemanju, kaj je bila ključna novica tega dne, pa je pripomogla tudi forma, ki jo Delo pogosto uporablja od začetka napadov Nata na Jugoslavijo. Veliko fotografijo namreč spremlja daljša »foto vest«. Fotografiji, ki naj bi jo po novinarskih pravilih spremljala le eden ali dva stavka, sledi poročilo, ki pa ni opremljeno z običajnim naslovom, nadnaslovom in podpisi novinarjev (razen inicialk). Skratka, Delo je ključno zgodbo objavilo grafično ločeno v spodnjem delu naslovne strani pod naslovom »Zavezniki iskreno obžalujejo«, ki se izogiba imenovanju napadalcev in žrtev.

Izbira vodilne in drugih tem za naslovnico je seveda stvar ocene urednika deska ali pa drže uredništva do konkretne teme - kot je trenutno Kosovo. Ker pa je urednik Delovega deska Darjan Košir pred časom na enem od novinarskih večerov v škuc-u povedal, da se Delo želi vizualno približati britanskemu Guardianu smo si za primerjavo ogledali tudi izdajo tega londonskega časnika 16. aprila. Dvoma ni bilo: cela naslovnica je vsebovala le dve plati iste zgodbe. Na levi strani so bralci lahko prebirali zgodbo pilota (podnaslovljeno kot »Pogled iz zraka«), na desni pa zgodbo žrtev (»Pogled s tal«). Dve zgodbi ločuje celostranska fotografija krvavega obraza umrle begunke. Naslov, natisnjen z velikimi mastnimi črkami pa se je glasil: »Nato včeraj: ›Ko je pilot napadel, so bila tam vojaška vozila. Če pa se pokaže, da je šlo za traktorje, je to nekaj drugega.«

izpis

Gašper Lubej

Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
V soboto, 17. aprila, so jugoslovanske oblasti že drugič pregnale dopisnika RTV Slovenija iz Beograda Vanjo Vardijana in že naslednji dan smo lahko iz ust voditeljev »24 ur« na POP TV slišali napoved, da se iz Beograda oglaša »edina slovenska televizijska poročevalka« Breda Ozim. V drugačnih okoliščinah bi lahko komercialni tv hiši to hvalisanje spregledali, kovanje dobička na račun konkurence, še posebno, ker gre za novinarskega kolega, pa je lahko le težek profesionalni in etični zdrs, ki pa ni bil edini ta večer: naprej smo lahko spremljali telefonski pogovor s predstavnikom srbske skupnosti v Londonu, ki je bil predstavljen kot pogovor v živo, hkrati pa so prevod besed sogovornika spremljali podpisi. Za piko na i so na POP-u poskrbeli s tem, da novice dneva iz Beograda, namreč to, da so neznanci ubili lastnika neodvisnega časnika Dnevni Telegraf Slavka Ćuruvijo, v prvem poročilu dopisnice iz Beograda nismo slišali. Novico so svetovne agencije sporočile debelo uro pred začetkom oddaje, ki se je zaradi Formule 1 začela ob 21. uri. Poročilo o dogodku smo slišali šele ob drugem javljanju v dodatku po športu in vremenu.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in vojna

Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev