Ko je novinarsko častno razsodišče (NČR) pred časom dobilo pritožbo družbe Traffic Design zaradi prispevka Kanala A o domnevni sporni pridobitvi dela za Dars, je bilo v nemajhni zadregi. Prispevek je namigoval, da je podjetje dobilo projekt, ker je njegov lastnik stric Simone Dimic, nekdanje šefinje kabineta predsednika vlade – torej zaradi sorodstvenih povezav. Toda v prispevku ni bilo nikjer eksplicitno rečeno, da je bila sorodstvena zveza odločilna za pridobitev posla.[1] Novinarka in voditeljica sta pustila gledalcu, naj se do tega sklepa prikoplje sam. So pa v prispevku zamolčali, da je državna revizijska komisija, potem ko je odkrila, da Traffic Design ni izpolnil enega od pogojev, razpis razveljavila – torej posla ni dobil nihče od prijavljenih konkurentov. Ko je nastajal ta prispevek, je bila odločitev revizijske komisije znana že pet mesecev. A v prispevku v Svetu na Kanalu A tega niste mogli izvedeti, ampak ste dobili informacije, da obstaja sorodstvena zveza med visoko uradnico in lastnikom podjetja, pa o sklepu Darsa, da je posel oddal Traffic Designu, in o odločitvi protikorupcijske komisije, da bi primer, v katerem je družba za avtoceste prav to podjetje razglasila za zmagovalca javnega razpisa, kljub temu da ni izpolnjevalo le enega od številnih pogojev, lahko imeli za korupcijo. Pogoj, ki ga podjetje ni izpolnjevalo, je bila zahteva po temperaturnem razponu, v katerem bi morale delovati nadzorne kamere, čeprav so v pri Traffic Designu zatrjevali, da bi izpolnjevali tudi tega, če bi bile kamere v ohišjih, kakor so tudi sicer drugod po avtocesti. A državna revizijska komisija je odločila, kakor pač je in Dars je razpis razveljavil. O tem, da posel ni bil realiziran, kot rečeno, v prispevku nismo slišali niti besede. Avtorici in voditeljici ni padlo niti na pamet, da bi trditve preverili pri prizadetih, s čimer bi, če jima to ni bilo jasno že prej, izvedeli, da Traffic Design dela ni dobil. A ta del avtorjem prispevka ni ustrezal in so ga zamolčali. In če tega ne bi zamolčali, bi enominutni prispevek sam po sebi, kot rečemo, »stal«. Vsak stavek je držal in vse obtožbe v njem so bile posredne, sklepi pa prepuščeni gledalčevi domišljiji. Tudi pred sodiščem bi bilo avtoricama težko prisoditi zlonameren naklep. Če ne bi bilo naslova, ki je bil ključ, kako je treba razumeti izdelek (»Drugi sporni posli v zvezi s šefinjo Pahorjevega kabineta«), tudi novinarsko častno razsodišče v njem ne bi prepoznalo kršitev. Svet na Kanalu A, ki je ponosen na svojo obliko podajanja informacij, čeprav je ta pogosto skregana s profesionalno etiko, slovi po tem, da svojih informacij ne preverja pri prizadetih – še posebej, če bi jim preverjanje načelo vnaprej zastavljeno zgodbo. Novinarsko častno razsodišče se je tako v zadnjem času ukvarjalo še z enim prispevkom oddaje Svet, povezanim z družbo za varovanje G7. Prispevek, ki je govoril o tem, da je ta družba dobila na obrambnem ministrstvu nov posel, čeprav so jim nekaj mesecev pred tem pred nosom ukradli orožje iz vojaškega skladišča, je »pozabil« povedati, da so podjetje v tem primeru razglasili za nedolžno. Novinar tega ni omenil, niti G7 ni dal priložnosti, da pojasni svojo plat zgodbe. V novinarskem častnem razsodišču se pogosto spričkamo o tem, ali je dovolj, da novinar vsaj poskuša pridobiti odziv, kot to zapoveduje kodeks (kar lahko dokaže, recimo, z elektronsko pošto ali izpisom novinarskih klicev), ali pa bi ga tudi zares moral pridobiti – narediti torej vse, da bi obdolženi lahko povedal svojo plat zadeve. Toda Svet na Kanalu A ni odziva niti poskušal pridobiti; pravzaprav se zdi, da se je temu, da se jim ne bi uničila sočnost zgodbe, celo izognil. To kajpak ni izvirna »specialiteta« Kanala A, razsodišče se s tem srečuje pogosto in skoraj pri vseh medijih. Večinoma je razlog za tako površnost tekma s časom in želja prehiteti konkurenco – kar lastniki medijev in uredniki očitno postavljajo pred profesionalno etiko. Novinarji se pri tem poskušajo znajti po svoje: uporabijo del informacije uradnega vira – recimo načelno mnenje komisije za preprečevanje korupcije, ki samo po sebi ne pomeni nič; pomeni zgolj to, da bi neko dejanje lahko, če bi bili izpolnjeni tudi drugi pogoji, veljalo tudi korupcijo. A dokler preiskovalni organi dela ne končajo, gre pri načelnih mnenjih protikorupcijske komisije bolj ali manj za izobraževalni in opozorilni akt.

Drugi problem, ki ga izkazuje ta primer, je medijsko mrhovinarstvo. O tem, ali je Simona Dimic v resnici kaj zagrešila ali ne, v času nastajanja tega besedila še ni znano nič – nobena ovadba ni spisana do konca, tožilstvo ni vložilo obtožnic(e). Nič ni narobe, da so se novinarji pognali po sledi domnev o morebitnem zlorabljanju visokega položaja v državni upravi. Problem je, ker so v to vložili minimalno časa in je preverjanje nadomestilo ugibanje. Je Simona Dimic plačala obrtnikom na roko in brez računa (ker vsi doživljamo podobne primere, ko obrtnik razloži, da bo cena storitve brez računa pač nižja, je to celo precej verjetno). Ampak, ali je tudi res? Kje so dokazi? Je šefinja Pahorjevega kabineta omogočila znancem in prijateljem, da so prišli na visoka mesta v družbah s prevladujočim državnim lastništvom? Morda. Ampak objavite neposredne ali vsaj posredne dokaze! Smo jih videli? Ne, seveda jih nismo. Pod nos so nam pomolili le vabo z njenimi prijateljskimi in sorodstvenim povezavami. V pomanjkanju časa za temeljito raziskovanje je v medijih neverjetno močno zaživela metoda opozicijskega vodje Janeza Janše,[2] kadar se znajde v zagati. Namesto iskanja dokazov so tudi novinarji začeli kot argumente uporabljati »krvne grehe« – s kom je Simona Dimic v sorodu, kdo so njeni prijatelji, kaj so ji domnevni dolžniki za lep državni položaj podarili za rojstni dan. Ne resnična dejanja, temveč sorodstvene in prijateljske povezave so dovolj za javno zapisano sumničenje, da je nekaj narobe. Pri tem seveda ni mogoče spregledati, da je v majhni družbi, kakršna je slovenska, nevarnost klientelizma zares izrazito povečana. Toda že hitra analiza doslej zaznamovanih primerov klientelizma pokaže, da so še najmanj temeljili na sorodstvenih povezavah; prej na ideoloških ali prijateljskih. V dvomilijonski državi so povezave med ljudmi pač pogostejše in – razen pri izrazitih ljudomrznežih – skoraj ni možnosti, da jih v kakšnem primeru ne bi tudi odkrili, pa naj gre za znanstva iz taborniške organizacije, kulturnih društev, športa ali za daljna in bližnja sorodstva. Ampak to je predvsem razlog za večjo in ne manjšo previdnost pri raziskovanju zgodb. Hlastanje za hitro zgodbo, ki jo zahtevajo lastniki medijev, je v slovenskem novinarstvu najpogostejše opravičilo za pomanjkanje potrpežljive raziskovalnosti. Namesto da bi zgodbo utemeljili z dejstvi, jo sorodstvene povezave v slovenskih medijskih izdelkih naredijo samoumevno.

Skrajni primer takega hitrega novinarjevega zadovoljstva s tem, kar ima v rokah, je primer poročanja POP TV, ko sta novinarja brez preverjanja objavila anonimko o domnevnih nepravilnostih predsednika uprave enega od slovenskih podjetij. Anonimno prijavo, ki je do dneva objave ni preveril še noben organ!!! Vse, kar sta bila pripravljena storiti pred objavo, je bilo to, da sta poskusila direktorja priklicati po telefonu, pa se jima ni oglasil. Prvi člen kodeksa slovenskih novinarjev (podobne zahteve imajo vsi novinarski kodeksi) govori o najosnovnejšem od zahtevanih opravil, ki jih je treba narediti pred objavo – informacijo je treba preveriti. Ko gre za anonimko, ki je lahko tudi zgolj plod maščevanja in domišljije kakega od nezadovoljnih uslužbencev ali sosedov, je ta zahteva tem bolj zaostrena. Ampak ne: človeka sta oblatila brez dokazov, preden je, kot rečeno, stekel kakršen koli postopek, ki bi anonimko potrdil ali ovrgel. Pri tem nista uporabila niti toliko energije, da bi pri delavcih in uslužbencih v podjetju poizvedela, ali so take govorice prišle tudi do njih, kar bi vsaj za silo upravičilo naglico pri objavi. Uporabila sta najkrajšo in najmanj zahtevno pot – človeku, ki ga obdolžuje anonimna prijava, bi ponudila, da lahko trditve zanika. Pa kaj, tudi če jih, je v neenakopravnem položaju, kajti ljudje še vedno verjamejo, da mediji stvari ne objavijo, če nimajo »zadaj« še kaj dokazov. V tem primeru novinarja nista imela v rokavu niti srčeve desetke, kaj šele asa. Hitropoteznost takega novinarskega dela, seveda, nima nikakršne zveze z eno od temeljnih zahtev tega poklica – da je namreč treba človeku pustiti njegovo pravico do dostojanstva in da ta postane dotakljiva šele, ko so indici o njegovem spornem ravnanju dovolj močni, da poseganje vanj utemeljuje tudi javni interes.

Relativizacija razumevanja javnega interesa je druga pomembna prvina kršitev poklicnih in etičnih standardov, ki jih določa novinarski kodeks. Večina novinarjev, ki so se znašli pred novinarskim častnim razsodiščem, kratko malo verjame, da lahko sintagma »javni interes« pokrije vsa njihova škiljenja pod odejo, »umazano« radovednost in naslajanje nad tujo nesrečo. V resnici je v državah z razvitimi mediji že zdavnaj jasno, da je tudi javni interes omejen (resnici na ljubo to dobro vedo tudi slovenski novinarji, pa svoje poklicne zdrse vseeno najpogosteje opravičujejo z njim). Omejitve so posebej pomembne, ko gre za tako imenovane »preproste« ljudi, ki se v fokusu zanimanja znajdejo po naključju in jih njihov položaj v družbi ni pripravil na to, da bi zgradili obrambne mehanizme. V takih primerih bi novinarji morali obvladati tako imenovani »škodni test« – test, v katerem na tehtnico položiš dve pravici: pravico do zasebnosti in pravico do obveščenosti. Ali pa vsaj poznati tako imenovane tri kroge zasebnosti, ki so z vsakim prestopom v novi krog vse bolj zavarovani: 1. javni prostor, 2. stanovanje in 3. kopalnica – torej prostor človekove intimnosti. Vdor rumenega tiska v slovenski medijski prostor je močno razrahljal tudi eno od ključnih pravil zaščito človekove zasebnosti – to, namreč, da mora biti zasebnost ljudi, ki so se znašli v središču neke zgodbe po naključju, ali celo kot žrtve, sicer pa medijske pozornosti niso vajeni, zavarovana bolj kot zasebnost tistih, ki od javne pozornosti tako rekoč živijo. Medijska občutljivost, ko gre za mladoletne otroke, žrtve ali sopotnike življenjskih tragedij, je v vseh profesionalnih kodeksih zapoved – slovenski prepoveduje objavljanje njihovih fotografij, imen, podatkov, po katerih bi jih lahko prepoznali. Avstrijska afera Fritzl je vsaj za nekaj časa stvari postavila na glavo, saj avstrijski mediji ob njej niso pokazali pretirane občutljivosti. Ko se je v Sloveniji pojavil primer, ki so ga poimenovali »ptujski Fritzl« (šlo je za posilstva mladoletnih hčera), so naši mediji prav zaradi načina, kako so stvar prikazovali Avstrijci, izgubili kompas. V njih ste našli vse: imena, posnetke, podrobnosti. Ta slovenska afera pa je opozorila tudi na to, da niti tedaj, ko je sodišče opravilo delo in je razsodba pravnomočna in torej tudi javna, mediji niso odvezani zaščite mladoletnikov pred javnim razgaljanjem njihovih podatkov. Tega v slovenskih medijskih hišah še do danes niso dojeli. Novinarsko častno razsodišče se je s primerom »ptujskega Fritzla« ukvarjalo v zadnjem času že drugič, ko je novinar, potem ko so odkrili, da je bilo pri istem človeku posilstev v domačem krogu še več, opogumljen s pravnomočnostjo prve sodbe, objavil informacije, ki so člane družine še enkrat potisnile v ospredje zanimanja. Kaj se dogaja zlorabljenim otrokom v šoli, si je zlahka mogoče predstavljati.[3]

Da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni, priča še en primer, s katerim se je ukvarjalo novinarsko častno razsodišče. Novinarka POP TV je v najboljši veri, da pomaga najstniku umorjene matere iz ene od vzhodnoevropskih držav, naredila ganljiv prispevek. Namen je bil gotovo dober: s prispevkom je poskušala vplivati na javnost, da bi otrok ostal v Sloveniji, dokončal šolanje in dobil tudi ustrezno podporo. Pri tem jo je podpirala otrokova babica, pa tudi društvo prijateljstva med Slovenijo in omenjeno državo. Da bi gledalci dojeli katastrofičnost položaja mladega moža, je pogovor z njim in drugimi posnela na pogrebu njegove matere. Uporabila ni nobene od metod, s katerimi je mogoče prikriti identiteto mladoletnika, kaj šele sogovornikov, ki bi posredno lahko pokazali, za koga gre. Babičino podporo in podporo društva je razumela kot odprto menico, pogreb pa je izkoristila za čustveni pritisk na gledalce. Nikoli ne bomo vedeli, ali ni morda celo prav ta prispevek pripomogel k temu, da je fant ostal v Sloveniji in dobil štipendijo. Ampak to ne spremeni dejstva, da je bil izrabljen za novinarski projekt – pa naj za njim stojijo še tako lepe želje.[4] Problem, ki ga je odprl ta primer, je precej zapleten. Ko se je novinarsko častno razsodišče odločilo, da je novinarka kršila kodeks, je imelo precej težav. Ali so humanitarne akcije, ki želijo pomagati v stiski prav določenim ljudem, lahko uspešne, če javnosti ne predstaviš, komu v resnici pomagajo, oziroma ostajajo anonimni? Hkrati pa ljudje nismo ravno zadovoljni, če nas prikažejo kot luzerje, tiste, ki jim v življenju ni uspelo in zato potrebujejo pomoč drugih. Še bolj zapletena pa postane zadeva, ko so otroci tisti, ki potrebujejo tujo pomoč in podporo. Je mogoče zbirati pomoč za otroke, ki nimajo javne identitete in so skriti za inicialkami in zamegljenimi fotografijami? Če bi se novinarsko častno razsodišče odločilo za tako zoženo razlago, bi lahko zaustavilo vrsto povsem dobronamerno zastavljenih humanitarnih akcij, ki pa so, tudi to je treba priznati, del uredniških politik nekaterih medijev, ki naj dvignejo naklade. To bi sicer lahko bila zgodba o simbiozi med humanitarnostjo in zaslužkom – a vselej bi bilo treba pretehtati, kolikšno ceno bo za to plačal/a glavni/a junak/inja zgodbe.

Člani novinarskega častnega razsodišča opažamo, da postajajo naše razsodbe vse pomembnejše v življenju medijev. Častno razsodišče je od osemdesetih let, ko so bili mediji prisiljeni objavljati njegove razsodbe, do danes prehodilo nekaj faz. Od izstopov obsojenih novinarjev iz novinarskega društva, ki je NČR ustanovilo,[5] do popolnega medijskega ignoriranja njegovih razsodb, celo spregledovanja pozivov novinarjem, naj odgovorijo na obtožbe ob njihovih prispevkih. V zadnjem času je nastopil popolni preobrat: prepoznavna odzivnosti medijskih hiš – celo tistih, ki se doslej za razsodbe NČR niso menile. Kaj se je zgodilo? Slovenska sodišča so začela uporabljati razsodbe NČR v primerih, ko je treba razsojati o novinarskih standardih in etiki. Pravniki mnogih medijskih hiš so svojim avtorjem svetovali, naj se intenzivneje poglobijo v novinarski kodeks, če nočejo biti krivi izgubljenih tožb. To je v teoriji sicer narobe svet: medijska samoregulacija naj bi izšla iz novinarskih in uredniških vrst. Zato, ker jim koristi, ker dviguje njihovo verodostojnost – in z njo, če hočete, vpliva tudi na prodajo. Pa tudi zato, da bi se mediji vnaprej izognili tožbam. Zdaj pa sodišče medijem posredno dopoveduje, naj se držijo standardov, ki so jih sprejeli novinarji sami.

Celotna zgodba o dosedanjem ignoriranju novinarskega častnega razsodišča pa ima še eno neprijetno plat. Pišmeuharstvo v razmerju do NČR bi moralo lastnikom in urednikom medijev pokazati zobe prav s tem, da bi jim ljudje jasno pokazali, da jim ne verjamejo. Očitno pa postaja, da ljudje v Sloveniji kupujejo časopise, gledajo televizijske programe ali poslušajo radio ne glede na to, da nobenemu od njih ne verjamejo preveč, ali pa so do njihovih informacij vsaj skeptični. To je vodstva medijev prepričalo, da bodo ljudje medije uporabljali zaradi privlačnosti zgodb in ne pa zaradi njihove resničnosti ali korektnosti. Konec osemdesetih let 20. stoletja so mediji v javnomnenjskih merjenjih doživljali visoko stopnjo zaupanja. V naslednjih letih se je stopnja verodostojnosti medijev v očeh njihovih odjemalcev začela zniževati. Deloma zaradi vse večje površnosti in nedokončanosti »velikih« zgodb, deloma pa je njihovo verodostojnost (podobno kot verodostojnost pravosodja) začela načrtno spodkopavati politika, da bi omilila medijski pritisk nase.

Vprašanje, ali je slovenska država sploh končala proces tranzicije, postaja spet aktualno. Po moje ga ni.

O družinskem nasilju je treba pisati čim več in iz čim več zornih kotov zaradi najmanj treh razlogov. Prvič, institucije, ki bi ga morale preprečiti ali sankcionirati, prevečkrat »zaspijo«. Drugi razlog je, da tudi ko se zbudijo, svoje delo opravljajo prepočasi in ne nujno strokovno. Tretji razlog pa je, da žrtve – ker se jih ne zaščiti že na začetku njihove kalvarije – pridejo v medije zato, da bi vsaj na koncu poti izpovedale svoje zgodbe, pogosto tudi zato, ker jim nič drugega niti ne preostane. Za nekatere od njih ima javno razgaljanje tudi terapevtski učinek, javna razgrnitev pa postane edina »sankcija« za (sodno nekaznovane) nasilneže, včasih tudi edina »sankcija« za socialne delavce ali centre za socialno delo, ki po navadi ne odgovarjajo za strokovne napake.

Zgodbe družinskega nasilja najpogosteje končajo na straneh črne kronike. Komercialni, tabloidni, zadnje čase pa tudi javni mediji (zlasti njihove spletne različice) posegajo za tovrstnimi zgodbami iz preprostega razloga: poudarjanje tragičnih posledic vanje vpletenih, »malih« ljudi so zelo brane in klikane vsebine. Kljub temu si večina medijev prizadeva predstaviti tudi razloge, ki so pripeljali do bolj ali manj tragičnih dogodkov. Toda za raziskovanje ozadij večkrat zmanjka časa. A ravno ozadja – vključno z (ne)delovanjem pristojnih – najpogosteje socialnih in drugih strokovnih delavcev, policistov, kriminalistov (včasih tudi tožilcev in sodnikov) utegne pojasniti marsikatero dejanje iz obupa. Takšno je bilo, na primer, ravnanje očeta koroške deklice, ki se izogiba izvršbi pravnomočne sodbe, s katero bi hčerko moral vrniti materi. Ta je pred odhodom v varno hišo živela v hiši skupaj s svojim očetom, ki je domnevno spolno zlorabljal deklico v času, ko je še imela stike z mamo.

Zakaj je primer razburkal javnost: ker pred »spolno zlorabo« novinarji skoraj leto dni zapisujemo besedico »domnevno«. V postopku dodelitve deklice materi sodnica namreč ni dovolila izvajanja dokazov, ki pričajo o zlorabi. Brez teh dokazov, ki naj bi bili na sodišču potrjeni ali zavrženi, je jeseni presodila, da otrok mora k mami, še preden je policija končala preiskavo o sumih spolne zlorabe s strani dedka. Policija je z njo mencala do novega leta in jo je končala s poročilom tožilstvu. In ker je bilo ravno v medijih predstavljenih kar nekaj pričevanj, dvomov in kritik na račun strokovno pomanjkljivih ravnanj socialnih delavcev in policije v Slovenj Gradcu, je tožilstvo vendarle nadaljevalo s preiskavo suma zlorabe. Ali bi se to zgodilo brez intenzivnega poročanja o primeru? Ne bi, saj je to prvi primer v zgodovini Slovenije, da je tožilstvo nadaljevalo s preiskavo, ki jo je policija končala s poročilom. Do zdaj se to torej še ni zgodilo.

Na sodelavca svetovalnice Akcija Matica Munca in Natalijo Markač so se glede tega primera z vseh koncev zgrnile kritike in obtožbe, da nista dovolj strokovna, da bi ocenjevala dela drugih strokovnjakov, s policisti vred. Zakaj psiholog, veliko let zaposlen pri centru za socialno delo, ni dovolj strokoven? Markačevi najbrž lahko pripišemo nekaj pristranskosti, saj je osebno šla skozi travmatično izkušnjo, ki da so jo zakrivile iste socialne delavke, ki so krojile usodo štiriletne deklice s Koroške. Zakaj ne bi mogla o njih govoriti naglas? Ali bi o odgovornosti o smrti Bora Nekrepa zdaj morali razpravljati samo zdravniki? Saj tudi vsi zdravniki ne poznajo bolezni, zaradi katere je umrl. Vsi pa zelo dobro razumemo časovni element dogajanja, protokole, pravila; prav tako je širši javnosti očiten porazen odnos zdravniške zbornice do primera. Zakaj torej Munc in Markačeva ne bi mogla opozarjati na napake, opustitve dolžnih ravnanj tistih, od katerih žrtve pričakujejo pomoč? Svoja stališča vedno tehtno podpreta z argumenti in obsežno dokumentacijo, vselej pa je njune informacije, trditve, opozorila moč zlahka preveriti pri naslovnikih njunih obtožb. Ni nujno, da imata vedno prav – na novinarjih je, da kritike preverijo pri tistih, na katere te letijo in po možnosti pridobijo še kakšno tretje mnenje.

O vsem tem je pomembno javno govoriti, problematizirati sporne prakse. Glede na javna pooblastila, s katerimi vplivajo na življenja drugih ljudi, je delo socialnih delavcev potrebno včasih postaviti pod lupo. A so se domislili, kako se temu izogniti: pogruntavščini se reče začasna odredba. Tako je CSD Ravne na Koroškem okrožnemu sodišču v Slovenj Gradcu poslal predlog za »začasno odredbo prepovedi objavljanja osebnih podatkov v medijih«.

»Poročanja o takšnih postopkih ni dopustno pavšalno in na splošno prepovedati. Niti ovirati. Onemogočanje poročanja ne bi sodilo v današnji čas, bilo bi pravno nevzdržno, njegove zagovornike pa bi morale doleteti poklicne posledice. Seveda je treba poročati na pravno pravilen način. Treba je zavarovati anonimnost, zasebnost in dostojanstvo žrtev, oškodovancev in drugih vpletenih oseb, ki niso predstavniki oblastnih organov,« ugotavlja ustavni pravnik z Univerze na Primorskem dr. Andraž Teršek. Dodaja, da se »meja določa od primera do primera, glede na naravo zadeve, vključene osebe in ocenjen javni interes. O pravici do poročanja o postopkih ne gre razpravljati niti načelno, ker je del svobode izražanja, tiska, načela demokratičnosti in pravne države. Zaščita otrok in drugih žrtev je povsem drugo vprašanje. Tu je treba poznati in uporabiti pravne teorije in koncepte, ki govorijo o svobodi tiska, informacijah javnega značaja in pravici do zasebnosti.«

Instituta začasne odredbe se je pred kratkim poslužil še en CSD, tokrat iz Šentjurja. Pri okrajnem sodišču v Ljubljani je hitro dosegel začasno odredbo, s katero je Delu, Slovenskim novicam, Večeru in Žurnalu24 prepovedal poročanje o deklici iz Šentjurja, v nasprotnem primeru jim je grozila kazen v višini 30.000 evrov. Zanimiva je utemeljitev začasne odredbe, ker prepoveduje: poročanje o otroku na način, da se uporablja njegovo ime in priimek; objavljanje osebnih podatkov staršev otroka in fotografij doma ter kakršnihkoli drugih podatkov, iz katerih bi bilo možno prepoznati identiteto otroka; objavljanje fotografij ali posnetkov otroka in kakršnihkoli podatkov o obravnavi tega otroka pred Centrom za socialno delo in objavljanje kakršnihkoli podatkov, po katerih bi bila prepoznana identiteta mladoletnega otroka.

Četudi se strinjam z vsemi alinejami odredbe, moram nasprotovati tisti, ki prepoveduje objavi podatkov v zvezi z obravnavami na CSD. Ravno tu se vidi, kako so tovrstne začasne odredbe posrečen mehanizem, kako medijem preprečiti spraševanje in poročanje o ravnanju uradnih oseb in organov. Morda je bilo vse v redu z ravnanjem CSD Šentjur, a tega nismo mogli izvedeti, ko je bil primer v osrčju interesa javnosti. Zanimivo je še to, da je začasna odredba prenehala veljati, saj se CSD Šentjur ni odločil za tožbo. »Z začasno odredbo smo dosegli naš namen zaščititi koristi otroka,« je sredi aprila zapisala direktorica CSD Šentjur Anica Weber.

Zdaj torej mediji lahko raziskujemo delovanje CSD Šentjur, a kdo se že spominja, za kaj je pravzaprav šlo? Novinarji smo vmes dobili nove zgodbe, ozadja dva meseca »starih« bomo težko »prodali« urednikom. Vsi si želijo novih zgodb, ki bodo brane in klikane. Šentjur je pozabljen, kot je žal preveč drugih primerov. In tega se institucije socialnega varstva očitno zavedajo oziroma so se toliko že podučile o naravi medijev. Hkrati pa se lahko na tem mestu lahko vprašamo, kako to, da se je CSD Ravne na Koroškem šele zdaj spomnil začasne odredbe, potem ko že skoraj eno leto mediji poročamo o koroški deklici?

Vsi ti primeri samo dokazujejo, kako je področje družinskega nasilja pomanjkljivo regulirano. Glede na to, da so primeri vse bolj drastični (Zaloška), kaže, da je veliko treba spremeniti v sistemu sociale, ki podobno kot zdravstvo ni osvobojeno od napak. Hkrati socialna inšpekcija zaposluje samo tri inšpektorje, žrtve pa se včasih zatečejo k medijem.

Za družinsko nasilje je značilno, da ostaja skrito, saj žrtve o tem težko javno spregovorijo. Vendar se tudi to spreminja. Nastopanje v medijih je lahko tudi pozitivno. Poglejmo izkušnje dveh žrtev z mediji.

Vida Mavrer je naprej nastopala skrita, kot žrtev nasilnega moža je druge žrtve želela opozoriti, da najprej odidejo v varno hišo. Nekaj časa je vse možne organizacije obveščala o tem, kaj se ji je dogajalo, a je ugotovila, da zgolj obveščanje ne prinese zaščite otrokom in da največkrat povzroči dodatno škodo. Sama se je za javno nastopanje odločila iz dveh razlogov: povečati varnost njenih otrok, saj lahko institucije kadarkoli otroka prisilijo v stike z izvršbo. Drugi motiv pa je upanje, da bo objavljanje tovrstnih primerov dolgoročno doprineslo k ozaveščanju tako žrtev kot predstavnikov uradnih organov.

Mavrerova je prepričana, da je obravnava njenega primera v medijih dosegla »zamrznitev« ali opustitev načrtov odvzema otroka. Zanimivo je tudi to, da je bila začasna odredba slaba dva meseca v predalu, prejela jo je takoj po objavi prispevka v TV Tedniku. Meni, da se ima ravno medijem zahvaliti za trenutno relativno dobre razmere; po objavi v Žurnalu24 je opazila, da se je začela zelo hitro izvajati sodna izvedba v postopku za stike. Na vsak način pa na podlagi lastnih izkušenj želi opozoriti, da »CSD velikokrat potencialne dokaze o sumu nasilja ne zavedejo v uradne zaznamke, posledično podajo drugim uradnim inštitucijam neresnične informacije, svetujejo žrtvi, naj se ne obrača na policijo, kar pomeni, da žrtev ostaja brez moči: preteklosti ni možno dokazati, za sedanje stanje pa se okrivi žrtev vsaj z enim očitkom: zakaj v preteklosti ni sporočala o nasilju«.

Steffen Leskovar se je za javno izpoved odločil, ker mu je manjkal epilog doživetega. Kot žrtev spolnega nasilja je imel Leskovar občutek, da ni storil vsega, da bi preprečil morebitne nadaljnje zlorabe otrok. Pravi, da je občutek po vstopu v javnost in pozitivnem odnosu ljudi zdravilen. »Ravnal sem prav, ljudje me, kljub grozoti, ki jo težko prebavijo, podpirajo. Izgubil sem odprto rano, ki se je zacelila. S tem dejanjem sem storil resnično vse, kar je v moji moči, s pomočjo medijev«.

Najpomembnejša se mu zdi preventiva – da se to, kar se je njemu dogajalo, ne zgodi kakšnemu drugemu otroku. »Črepinje od duše sestavljaš mnoga leta. Kriki morebitnih otrok odzvanjajo preglasno v glavi, dokler ne storiš ve, da bi to preprečil,« razlaga in priznava, da je »dejanje obveščanja in osveščanja terapevtsko«. Javnost si, tako Leskovar, mnogokrat zatiska oči in ni bolj pozorna na ta pojav. »Družba še ni razvila sistema prevencije in kurative za žrtve in storilce, pomembno je vzpostaviti sistem, ki bo žrtvam omogočal efektivno terapijo in hitro povrnitev v kolikor toliko normalno življenje.« Pravi, da je izstopanje v javnosti zanj edino zadoščenje, ki ga je imel, saj mu do danes niti en organ v državi še ni pojasnil, zakaj niso leta 1989 in 2008 preiskali domnevnega pedofila (proti njemu je podal dve ovadbi) in preprečili nadaljnje zlorabe.

Morda smo tisti, ki poročamo o zlorabah v sociali, za nekatere mrhovinarji, a prepričana sem, da opravljamo naloge, koristne za družbo: dajemo možnost šibkim členom v družbi, da spregovorijo, in preverjamo, kako ravnajo pristojne javne službe. Če njihovo ravnanje ni bilo strokovno ali je celo povzročilo škodo, iščemo odgovore na vprašanja, kdo je za to odgovoren, ter kako naj se napake odpravijo in sankcionirajo.

Prepričana sem, da novinarje pri obravnavanju te problematike ne sme voditi slepo zaupanje v institucije, temveč prej zdrav dvom in iskanje odgovorov. Pri vztrajnem iskanju odgovorov gre tudi za to, da se morajo vsi akterji znotraj sistema socialnega varstva, pa tudi policija, tožilstvo in sodišča navaditi, da se ne skrivajo pred mediji, temveč z nami komunicirajo korektno, pravočasno in vsebinsko. Pri tem smo vsi, z novinarji vred, s podatki dolžni ravnati odgovorno.

Pisanje o trpljenju otrok ne sodi med najbolj priljubljena in zaželena novinarska področja; veliko pomembnejše in uglednejše je, na primer, pisanje o notranji politiki ali gospodarstvu. Poročanje o trpinčenih, zlorabljenih ali zanemarjenih otrocih je čustveno zahtevno, obenem pa spodbuja močne čustvene odzive pri bralcih, kar se potem skozi njihove komentarje prenaša na novinarja.

Novinar, ki se vendarle odloči, da bo pokrival to področje, ima po navadi za takšno odločitev razloge. Moji so, da bi rada pomagala, da bi rada spreminjala in izboljševala stvari, in da so mi od vseh področij novinarstva najbližje zgodbe. Zgodbe o ljudeh: kako se rojevajo, kako umirajo, kako se ljubijo in kako sovražijo.

V teoriji novinarstva so uveljavljeni trije modeli upovedovanja vsebin: tradicionalni, senzacionalistični in zgodbarski model, ki predvsem v zadnjem času pridobiva na veljavi.

Prvi, imenovan tudi klasični model, vlogo novinarstva vidi v prenosu družbeno in politično koristnih informacij; v tem modelu novinarji novice podajajo po principu obrnjene piramide, kar pomeni, da najpomembnejše informacije o nekem dogodku napišejo na začetku prispevka, nato pa nanizajo tiste, ki so manj pomembne. Bralec se zaradi suhoparnega, tako imenovanega objektivnega načina posredovanja, ki poskuša uravnoteženo in verodostojni predstaviti resnico vseh vpletenih, težko poveže z dogodkom; zaradi izbora jezikovnih sredstev, ki poskušajo biti čim bolj nepristranska, ostaja na drugem bregu.

Senzacionalistični oziroma komercialni model ima drugačno vlogo; namenjen je predvsem dvigu naklade in dobičkonosnosti, zato je način upovedovanja vsebin subjektiven. V tem se približuje zgodbarskemu modelu. Oba vplivata na čustva bralca, le da prvi pogosto izzove zgolj hitre in površinske odzive, denimo zgroženost, ogorčenje.

Tretji model je prav tako subjektiven, vendar bralca spodbuja k razumevanju; poskuša zgraditi most med dogodkom in bralcem. To ni vedno preprosto. Pred leti je ameriški novinar v strokovni reviji Columbia Journalism Review (CJR) opisoval, kako se je pisanja o religioznih prepričanjih desničarskih volivcev na jugu ZDA zaradi svoje ateistične in liberalne vzgoje lotil poln predsodkov in kako močno je na novinarsko delovanje sprva še vplivalo njegovo dojemanje sveta. Bil pa je dovolj odprt, da je vse to pravočasno prepoznal in ozavestil ter da je celo zmogel razumeti in sprejeti ljudi, ki so svet doživljali diametralno nasprotno. To ni pomenilo, da je spremenil svoje prepričanje, niti da je bil njegov prispevek zaradi tega pristranski. Pomenilo je le, da je bil do drugačnosti, ki jo je znal postaviti v odnos do sebe in svojega dela, bolj odprt in zato strpen. Zgradil je most, za katerega si teoretiki in praktiki kakovostnega novinarstva prizadevajo, in tako omogočil bralcem prispevka, da so si lažje ustvarili relevantnejšo podobo o ljudeh in dogodkih, ki jih je predstavljal.

Zgodbarski model se od tradicionalnega razlikuje v tem, da prvi spodbuja dvom, zastavlja nova vprašanja, spreminja razmišljanje in gradi most med bralcem in dogodkom, drugi pa odgovarja na vprašanja, pogosto potrjuje bralčev pogled na svet, ohranja razdaljo in pasivnost zaupanja. Od senzacionalističnega se razlikuje v tem, da zavestno gradi most čez epistemološki prepad, ki ločuje bralca, in dogodek, medtem ko senzacionalistični model bralca sicer približa dogodku, a le za hip, dokler se zaradi negativnih čustev, ki ga preplavijo, ne odmakne.

Razlikovanje med zgodbarskim in senzacionalističnim modelom je moje vodilo pri razmišljanju o tem, o kateri zgodbi poročati, kdaj in na kakšen način.

Zadnje mesece se v medijih pogosto pojavlja zgodba o domnevno zlorabljeni koroški deklici. Veliko zanimanja novinarjev je zbudila tudi zato, ker se je v njej izpostavil Matic Munc, sodelavec svetovalnice Akcija, psiholog, nekdanji uslužbenec enega najboljših centrov za socialno delo v državi, in sicer CSD Moste Polje, in nekdanji predsednik sindikata socialnih delavcev Slovenije. Matic Munc je vso zimo in zgodnjo pomlad skliceval redne tiskovne konference, na katerih je s sodelavko Natalijo Markač sistematično razkrival domnevne napake in nepravilnosti v ravnanju različnih inštitucij v omenjenem primeru. Povedati je še treba, da je tudi Natalija Markač novinarjem znana, in sicer kot mati, v katere primeru je center za socialno delo slabo opravil svoje delo.

Kako se odzvati kot novinar v zgodbi, ki jo je po običajni novinarski poti, to je z intervjuvanjem vseh vpletenih primarnih virov, nemogoče preiskovati, in v kateri se na prvi pogled zdi, da sta se po drugi strani spopadla dva enako kredibilna strokovna vira?

Naloga novinarja ni odkrivanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do zlorabe; tudi zato ne, ker za takšno zahtevno delo ni usposobljen. Kako naj nekdo, ki nima ustreznega psihološkega, medicinskega pravnega ali kriminalističnega znanja, sprašuje otroka, kaj se mu je v resnici dogajalo, če pa je iz številnih primerov, opisanih v strokovni literaturi, znano, da lahko pri takem spraševanju zlahka pride do hotenih ali nehotenih manipulacij?

Naloga novinarja v takšnem primeru je, da ugotovi, ali so inštitucije, vpletene v primer, ravnale, kot morajo.

Novinar preiskuje, tako da sprašuje. Ampak zastavljati mora prava vprašanja. To pa zahteva nekaj znanja, tako novinarskega kot vsebinskega, in nekaj izkušenj. Prav tako pomembna je tudi mreža virov, ki jim novinar lahko zaupa, to pa vzpostavi z nenehnim preverjanjem njihove kredibilnosti.

Matic Munc je bil za marsikaterega novinarja takšen vir. Za mnoge ostaja še danes, saj ga predstavljajo kot neodvisnega svetovalca, pa čeprav v svetovalnici Akcija dela popoldne, kot samostojni podjetnik, in v tej vlogi zastopa očeta domnevno zlorabljene deklice.

V časopisu Delo smo objavili poročilo s prve od Munčevih tiskovnih konferenc; odzvali smo se na dejstvo, da jo je sklical kredibilen strokovnjak, ki bo, kot je zapisal v vabilu, predstavil številne dokumente o domnevno nepravilnem ravnanju različnih inštitucij, predvsem policije in centra za socialno delo Ravne na Koroškem.

Dokumenti, ki so bili predstavljeni na tiskovni konferenci, niso bili tako revolucionarni, kot so jih napovedovali. Ker so bili predstavljeni v kontekstu, ki je zbudil dvome, sem zadevo začela preiskovati še sama, po svojih virih. Pri tem sem se zavedala, da se lahko zanašam samo na ljudi, ki v zgodbo niso neposredno vpleteni, a so se z njo strokovno ukvarjali, saj za izpraševanje deklice nimam ustreznega znanja, mati in oče pa bi mi, to sem lahko domnevala z veliko verjetnostjo, povedala vsak svojo različico zgodbe.

Med drugim sem si natančno prebrala tudi pravnomočno sodbo višjega sodišča v Mariboru, ki se je v civilnem postopku o dodelitvi otroka. Iz nje je izhajalo, da je sodišče otroka dodelilo materi; da otrok ni bil zlorabljen; in da oče na različne načine manipulira z dokazi.

Na dogajanje na tiskovni konferenci sem se zato odzvala z zapisom v Sobotni prilogi Dela, v katerem sem zapisala, da včasih v zgodbi ni zgodbe. Opozorila sem, da tega iz večine novinarskih zapisov sicer ni mogoče razbrati; novinarji so namreč bodisi popisali, kar so slišali na tiskovni konferenci (nekateri med njimi so šli korak dlje in za odziv prosili tudi napadane inštitucije), bodisi o zgodbi niso pisali.

V obeh primerih rezultat ni bil v korist bralca; iz enih medijev je izvedel zgolj enostranske trditve, ki so bile predstavljene na tiskovni konferenci (v najboljšem primeru si je lahko v istem prispevku prebral še odziv vpletenih z druge strani), iz drugih ni izvedel tako rekoč nič. To je bilo morda še slabše, saj bralci, ki informacijo dobivajo samo iz enega medija, niso mogli vedeti, da novinarji zgodbe niso objavili; in še manj, da so to naredili zavestno. Obenem so novinarji z molkom omogočili, da je Matic Munc v drugih medijih predstavljal svojo resnico; in da so tej resnici lahko nasedli ugledni mnenjski voditelji, ki zadeve niso dovolj poznali, a so o njej kljub temu ali ravno zato nekritično in enostransko pisali.

Bralci pač ne morejo vedeti, da so se novinarji zavestno odločili, da o neki zgodbi ne bodo pisali in da so s to odločitvijo hoteli zavzeti stališče do nje. Bralcem se bo morda zdelo nenavadno, da v časopisu, ki ga berejo, ni informacij o tem primeru; a najverjetneje bodo to pripisali površnosti novinarjev in urednikov.

Toda molk lahko koristi otroku. In zato smo se nekateri novinarji odločili zanj. Vsakič ko novinarji pišemo o primeru domnevne zlorabe, podkrepimo pečat stigme, ki težko izgine. Ljudje takšnih stvari ne pozabijo še leta po tistem, ko se v nekem okolju izve, da je bil morda nekdo zlorabljen.

Sčasoma se je zadeva toliko razplamtela, da molk ni bil več najboljša odločitev. Zato smo se začeli oglašati; previdno, morda za koga premalo drzno in neposredno, vendar z mislijo na vpletene. Zavedali smo se namreč, da novinarji lahko opozarjamo na problem, na primer na nepravilno oziroma nezakonito ravnanje, tudi če ne posegamo v zasebnost posameznika.

Pustimo ob strani razmišljanje, kako se počuti dedek, za katerega je sodišče v Mariboru že presodilo, da ni ničesar kriv; ali spraševanje, kaj doživlja mati, ki že mesece ni videla otroka.

Pomislimo na deklico. Ali bodo bralci v tem primeru prikrajšani, če bodo novinarji preiskovali domnevne nepravilnosti in pri tem javnosti ne bodo ves čas spominjali, kateri primer jih je k temu spodbudil?

Razlikovati je treba med interesom javnosti in njeno radovednostjo.

Včasih v zgodbi ni zgodbe. Včasih moramo novinarji jasno povedati, zakaj je tako. Vedno pa se moramo vprašati, kako naj opravljamo svoje delo, da bomo povzročili čim manj škode tistim, ki so nehote in po naključju postali del medijske obravnave neke zgodbe.