»Danska izkušnja« je morda najboljša oznaka za nedavno drugo srečanje Evropske zdravstvene komunikacijske mreže (ta je nastala in se vse obetavneje razvija in širi na pobudo evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije). Decembrskega srečanja v Kobenhavnu se je udeležilo več kot 180 predstavnikov 47 držav, novinarjev, urednikov, zdravnikov, predstavnikov zdravstvene politike, nevladnih organizacij, skratka vseh, katerih moč, volja in poslanstvo se skrivajo v seznanjanju javnosti o tako pretanjenih in pomembnih stvareh, kakršni sta zdravje in zdravstvo.

Vsi živimo v družbi in v času, kjer si je prevladujočo vlogo prisvojila informacija. Hkrati se je Evropa v zdravstvu - tako pri zagotavljanju zdravstvenih storitev kakor promocije zdravja - znašla na občutljivem razpotju, na katerem bo v korist vseh treba poskrbeti za dobro informacijo. Ti ugotovitvi danes prav po zaslugi omenjene mreže dobivata pomembno vsebinsko nadgradnjo. Ta bo v prihodnje krojila lik novinarja, ki pooseblja odličnost informacije. Zapisanost novinarstvu - ne le na področju zdravstva - namreč nosi v sebi skupni izziv, v skrbi, da bi komunikacija potekala predvsem v dobro vseh, ki jim je namenjena posredovana informacija.

Da navedeno ne bi ostalo zgolj neuresničena pobožna želja »virtualne« delovne skupine, pa v sodelovanju z International Press Institute pospešeno nastajajo etična vodila za novinarje. Pravzaprav nanje lahko gledamo tudi kot na etična vodila, ki drugim akterjem v pravi luči predočajo vlogo današnjega neodvisnega, korektnega, poštenega, ažurnega in suverenega novinarja. Lahko bi rekli, da je v obliki 10 izredno pomembnih vodil - ki jih, čeravno tovrstnega kodeksa tisti novinarji na Slovenskem, ki »pokrivamo« zdravstvo, nimamo črno na belem zapisanega, pri svojem delu dosledno uporabljamo - danes že tako rekoč gotov mednarodni kodeks, ki narekuje pravila igre pri poročanju o zdravstvu. Zavezujoč bo za vse, ki kljub naraščajočemu komercialnemu pritisku (včasih nerazumnim iskanjem ali celo oblikovanjem zgodbe, brez zavedanja o posledicah za udeležence) ostajajo zapisani pravim vrednotam dobrega novinarstva, ki s senzacionalizmom nimajo nič skupnega.

Ta vodila naj bi v praksi opozarjala na odgovornost vseh, ki skrbijo za komunikacijo v zdravstvu, tudi zdravnikov, ki po oceni predstavnikov mreže še vedno vse prepogosto cinično gledajo na vlogo medijev pri komuniciranju v zdravstvu, kar seveda v končni fazi ni v pomoč nikomur.

Delovni osnutek mednarodnega kodeksa za novinarje, ki pokrivajo zdravstvo, se glasi:

1. Ne škodi. To vodilo v sebi nosi tudi bistvo novinarjeve odgovornosti oziroma odgovornosti medijev do javnosti in do vsakega posameznika. Kakor vedo tudi vsi zdravniki kot podpisniki Hipokratove prisege, tovrstna zaveza nikakor ne pomeni, da bi se morali zaradi nje pretvarjati, da je vse dobro. V težnji po sporočanju resnice moramo biti novinarji pripravljeni poročati tudi o »neprijetnih« dejstvih opisovati, denimo, etično sporna dogajanja v bolnišnicah, vse pa mora temljiti na preverjenih podatkih.
2. Povej resnico. Preveri dejstva, četudi tvegaš, da zamudiš rok za oddajo teksta. Gre za temeljno pravilo v novinarstvu, ki obide govorice in zahteva dejstva, ki zgodbo podprejo. Pri tem je za razmere v slovenskem zdravstvu, ko v komunikaciji z zdravstveno stroko marsikje še vedno niso odpravljeni »kratki stiki«, nadvse zgovorna naslednja teza: to seveda zahteva zaupanje in sodelovanje odgovornih v zdravstvu, ki se morajo sprijazniti z dejstvom, da je v trenutku, ko je »duh ušel iz steklenice«, nastalo situacijo bolje razložiti, kakor pa jo zanikati ali prikrivati dejstva.
3. Ne zbujaj lažnih upov, še zlasti ne s poročanjem o tako imenovanih »čudežnih zdravilih«. Pri vprašanjih, ki zadevajo zdravje, seveda vsakdo rad sliši dobre novice. A pri tem je treba vedeti, da lahko dober naslov po eni strani odpre pot dragim raziskavam, po drugi strani pa lahko mimogrede povzroči veliko škodo z zbujanjem lažnih upov pri bolnikih.
4. Pazi se prikritih interesov. Tu gre predvsem za nevarno področje, na katerem lahko novinarju mimogrede spodrsne s poročanjem o novih proizvodih v zdravstvu, denimo zdravilih. Pri tem so nemalokrat v ozadju interesi proizvajalcev, ki seveda skrbijo predvsem za svoj dobiček.
5. Nikoli ne razkrij zaupnega vira informacij. Primer: uslužbenca tobačne ali farmacevtske industrije, ki v dobro vseh razkrije zaupno informacijo, denimo o ugotovljeni škodljivosti določenega proizvoda, je nujno treba zaščititi. Vse prevečkrat se je namreč že zgodilo, da so takšni ljudje zaradi svoje poštenosti pozneje izgubili službo ali kako drugače postali žrtve.
6. Ko se kot novinar srečuješ z ljudmi, ki so bodisi bolni bodisi hendikepirani, in to še posebno velja za otroke, se vedno zavedaj posledic zgodbe, ki jo boš objavil. Ta zgodba jih bo spremljala veliko dlje in veliko močneje kot tebe.
7. Nikoli ne vdiraj v zasebnost. To vodilo velja zlasti za osebne tragedije, pri katerih mora dober novinar sam vedeti, da (nedovoljeno) poseganje v čustva prizadetih prestopa meje etike.
8. Vedno spoštuj zasebnost bolnih, hendikepiranih in njihovih družin. Na tem področju lahko mediji naredijo veliko dobrega - s preseganjem predsodkov med zdravimi in »nezdravimi«, z odpravljanjem, žal, še vedno relevantnih dvojnih standardov.
9. Spoštuj občutke žalujočih, zlasti v katastrofah, ko bi se bilo treba fotografijam in posnetkom, ki prikazujejo bodisi žrtev bodisi njeno družino, izogniti. Na smrt naj občila gledajo kot na najbolj zasebno zadevo.
10. Če si v dvomih, potem o tem ne poročaj.

Vse močnejše zavedanje o tem, da je novinarsko pero lahko ravno tako usodno - v pozitivnem in v negativnem smislu - kakor skalpel v rokah kirurga, je zagotovo ustrezna podstat (tudi v podobi »danske izkušnje«) za nenehno izboljševanje vpliva, ki ga ima komunikacija v zdravstvu tudi na zdravje ljudi, na njihovo zavedanje in vedenje o tem, kaj lahko sami storijo za svoje zdravje, kje lahko najdejo prave odgovore, kam naslovijo svoje pritožbe.

Pri tem sem kot novinarka pravzaprav lahko hvaležna Delu, da me je poslalo na takšno strokovno izpopolnjevanje. Ob seznanjanju z vsemi novostmi, ki mi je zdaj kot članici te mreže tudi dejansko zagotovljeno, lahko le rečem, da nam kriteriji, ki potrjujejo odličnost novinarstva, gledano z mednarodnimi očmi, nikakor niso tuji. Tako rekoč istovetni kriteriji so praviloma že vgrajeni v delo novinarjev, ki pri nas poročajo o zdravstvu. Treba pa se bo vprašati, zakaj komunikacija v zdravstvu včasih še vedno ne deluje tako, kakor bi morala. Dejstvo je namreč, da novinarji tudi ali še zlasti na področju zdravstva niso zapisovalci mnenj, ugotovitev, navedb ali sklepov medicinskih strokovnjakov. Ta so lahko zgolj iztočnica za novinarjevo delo. In njemu mora tudi zdravniška stroka začeti priznavati profesionalnost.

Ruski novinarji so v začetku decembra 1999 povabili v Nižni Novgorod novinarje iz drugih držav z namenom, da bi jim svetovali pri oblikovanju novega etičnega kodeksa, s katerim hočejo omogočiti »objektivno« novinarstvo, hkrati pa zaščititi novinarje pred vmešavanjem politike in njenimi enostranskimi interesi.

Na tridnevni konferenci so udeleženci razpravljali o številnih temah: ali novinarska etika sploh obstaja, kaj etika je, kaj je objektivnost, je šolanje novinarjev smotrno, kaj je namen novinarskega kodeksa. Večina pa je predstavila tudi svoje gledanje na novinarstvo in etiko.

Novinar etiko ima ali pa je nima. Kodeks je le odsev univerzalne etike, nekakšno vodilo, ki novinarje (zdravnike, oglaševalce,…) opominja, kaj je prav/dobro in kaj ni prav/slabo. Novinarski kodeks pa postaja vedno bolj (okusen?) sirov namaz, ki je vedno na razpolago v hladilniku, namažemo pa si ga le takrat, ko to hočemo. Novinarji kodeks imajo, a ga iz številnih razlogov ignorirajo. Zakaj torej sploh pisati kodeks? Da bi se dokument, ki naj bi bil abeceda novinarstva, valjal med drugo staro šaro, nima pomena. Kodeks bi moral varovati novinarstvo, njegovo nepristranost, upoštevati pravico javnosti do informiranja, osebno integriteto vpletenih oseb in njihovo pravico do zasebnosti.

O kršenju teh etičnih načel se je na konferenci veliko govorilo. Posnetki vojnih žrtev in njihovih svojcev, posnetki nesreč in trupel. Holivudizacija novinarstva ali le pravica do informiranosti? Boris Čibej, novinar Dela, je omenil tudi vojno poročanje, vendar se razprava (predvsem zaradi spretnega prevoda) ni razmahnila. Novinarka iz Kazahstana, ki se je s Čibejem podrobneje pogovarjala o čečenski vojni, je bila zgrožena nad tem, kako jim oblasti lažejo in prikrivajo podatke, ki bi verjetno bistveno spremenili javno mnenje o omenjeni vojni.

Kako najpomembnejše podatke stlačiti v poročilo (sinonim nepristranosti podajanja dejstev), ne da bi pri tem izkrivili realnost? Boris Čibej in Gojko Bervar, novinar Radia Slovenija, sta ruskim kolegom pojasnila, da novinarja brez ideologije ni. Če že nisi zaprisežen radikalen levičar ali desničar, pa podpiraš, čeprav nevede, kakšno drugo politično opcijo. Morda tržni kapitalizem, amerikanizacijo. To pa Rusom ni bilo všeč. Verjetno zato, ker se nočejo sprijazniti s tezo, da ni objektivnosti, vsaj takšne idealizirane ne.

Nekateri so v referatih kritizirali razmere v ruskem novinarstvu. Tako je nekdo trdil, da je v »matjuški« Rusiji le sedem odstotkov neodvisnih medijev, druga novinarka pa je govorila o 30 odstotkih. Četudi je resnica nekje vmes, ali pa je odstotek neodvisnih medijev celo morda malo višji od 30, se je treba zamisliti. Kodeks v takšnih razmerah pomeni le kapljo v ocean. Pa tudi o novinarskih idealih ne gre izgubljati besed. Ljudje so hitro zamenljivi, težje pa je potem najti novo službo. Tudi če imaš, hm, jajca, je bolje, da jih ne pokažeš. Podobno se godi mladim novinarjem, ki delajo to, kar jim naročajo uredniki. Prvo je preživetje, etika pa ni nujni dejavnik preživetja.

Novinarka iz Nižnega Novgoroda si želi takšen kodeks, ki bi ščitil tudi novinarjevo zasebnost in njegov ugled. Hkrati je opozorila na številne tožbe proti novinarjem, ki opravljajo svoje poslanstvo: objektivno poročajo o zadevah, ki zanimajo javnost. Doslej so tožniki redko novinarji. Večkrat so v vlogi toženih, ko se politiki obnašajo kakor užaljene neveste, če novinar njihova dejanja presoja drugače, kakor bi sami hoteli. Toda kodeks v tem primeru ne bi bil učinkovit, saj zavezanost kodeksu ni obvezujoča, je prostovoljna, zato se po kodeksu ravnaš ali pa ne (sirov namaz…). Učinkovitejša bi bila zakonodaja o medijih, ki bi omogočala svobodo tiska in na katero bi se novinarji pri svojem delu lahko sklicevali. Toda, mar ni v Rusiji prezgodaj govoriti o svobodi govora in tiska? Ko bo ta svoboda zagotovljena, bodo Rusi lahko govorili o neodvisnem novinarstvu, pa tudi o samoregulaciji novinarjev oz. kodeksu. Torej o svobodni odločitvi novinarja o tem, ali informacijo objavi ali ne. Šele potem, ko bodo ruski novinarji svobodno pisali, se bodo srečali z novo težavo: tržnim kapitalizmom oz. kugo novega tisočletja, kakor je dejal latvijski novinar. Takrat svobode govora ne bo (?) omejevala trenutna politična oblast, pač pa predvsem kapital, gonilo našega časa.

Rusi si torej želijo tak kodeks, ki bi jih varoval pred posegi države, ki bi upošteval temeljne človekove vrednote in (novinarjevo) osebnost, ki bi bil nepristranski, čimbolj univerzalen in nedvoumen. Trije študentje na začetku svoje novinarske poti pa smo jih pozvali, naj mislijo na prihodnje rodove novinarjev, ki se bodo ubadali z enakimi, velikokrat pa tudi z drugačnimi težavami. Kodeks naj bo torej vodilo, ne pa kazen.

Mednarodni festival lokalnih televizijskih postaj v Košicah je med 13. in 16. oktobrom pod pokroviteljstvom predsednika vlade Mikulaša Dzurinde slavil že peto obletnico. Tokrat je na festivalu poleg 23 slovaških lokalnih nastopilo 22 tv postaj iz tujine, med 124 udeleženci festivala pa sta bili dve tretjini iz 17 evropskih držav in iz Združenih držav Amerike. Organizatorji so bili City tv Foundation, tv naša iz Košic in slovaška Asociacia mestskyh a lokalnych televizii, pokovitelji pa norveški Telenor, u. s. Information Service iz Bratislave, Sklad za razvoj Karpatske evroregije, Know how Fund in Open Society Fund irex ProMedia za Slovaško.

Programe, ki so se uvrstili v končni izbor, so predvajali štiri dopoldneve, vse dni pa so bili udeležencem na voljo tudi demonstratorji televizijske opreme na priložnostni razstavi video in avdio tehnologije citech 99. Prvi dan, »day of democracy«, sta bili popoldne na vrsti dve predavanji: najprej o izkušnjah beograjske postaje B92 »Odgovornost medijev pod pritiskom« in Sandorja Kolesa »Sodelovanje lokalnih tv postaj v Karpatski evroregiji«. Drugi dan popoldne so namenili predavanju Davida Lowena »Vloga in položaj lokalnih medijev na globalnem trgu« in delavnici »Trženje in oglaševanje na lokalni tv postaji«. Tretji dan, ki so ga posvetili telekomunkacijski tehnologiji, smo najprej poslušali Johna Richardsona Shearerja o programiranju in financiranju na lokalni tv postaji, potem pa so strokovnjaki družbe Telenor, ki se ukvarja z raznimi močno donosnimi telekomunikacijskimi dejavnostmi, predstavili delovanje mreže lokalnih tv postaj za izmenjavo programov in za pripravo skupnega programa teh postaj, povezanih po satelitu. Taka mreža naj bi začela poskusno delovati prav na Slovaškem z usklajevalnim štabom in uredništvom skupnega programa v Košicah.

Zadnji dan so bila v debatni delavnici na vrsti vprašanja in pojasnjevanja, predstavniki nacionalnih združenj lokalnih in regionalnih televizij so se zbrali na letni skupščini, po novinarski konferenci pa je sledila razglasitev zmagovalcev v sedmih kategorijah. Slovenska lokalna produkcija se je dostojno predstavila, še zlasti pa Tinček Ivanuša in njegova Televizija Ptuj z mojstrskim kratkim filmom Koko-učenec, s pravim, živim petelinom v glavni vlogi, ki je prislužil posebno priznanje in nagrado italijanske radiotelevizijske federacije frt Italiana.

Predsednik žirije Ed J. Baumeister, sicer podpredsednik The Independent Journalism Foundation v zda, je po razglasitvi zmagovalcev povedal, da so imele prednost obravnave lokalnih zadev, v katerih nastopajo manjšine, Romi, starejši ljudje, zasvojenci in nasilneži, zaželene pa so tudi predstavitve drugih, bolj vedrih lokalnih posebnosti, za kar je dokaz najvišje priznanje, kipec zlatega berača, košičkega mestnega znaka, filmu Juriš Televizije Niš.

Četrti mednarodni tv festival Bar '99 je bil od 25. do 29. novembra v črnogorskem pristaniškem mestu Bar. Ponavadi so ga pripravili spomladi, tokrat pa so ga zaradi vojne v Jugoslaviji lahko šele v pozni jeseni. Iz 14 držav se je za nastop prijavilo 26 producentskih hiš, med njimi tudi Televizija Slovenija s celovečernim dokumentarcem Maje Weiss Cesta bratstva in enotnosti, hrvaška nacionalka htv z dokumentarcem Ladje in ljudje, makedonska nacionalna televizija s kar štirimi prispevki in štiri alternativne televizije iz Bosne in Hercegovine s 14 prispevki. Med 24 domačimi, jugoslovanskimi producenti sta bili seveda tudi Radiotelevizija Srbije in Televizija Črne gore. Pokrovitelj festivala je bila vlada Republike Črne gore, organizatorji pa občinska skupščina Bar, Turistični center Bar, Televizija Črne gore in republiški sekretariat za informiranje. Programe so razvrstili v sedem kategorij: igrani, dokumentarni, otroški, ekološki in turistični filmi in avtorske reportaže in spoti. Ponos Bara je dva tisoč let stara oljka, ki še rodi, pa se zato tudi nagrade festivala imenujejo zlata, srebrna in bronasta oliva, torej za vsako kategorijo po tri. Glede na številne dokumentarne prispevke so se odločili za to zvrst podeliti še tri posebne nagrade, poleg tega pa sta dve novinarski žiriji podelili tudi dve posebni nagradi.

Navzlic manjšim organizacijskim spodrsljajem, malo tudi zaradi povojnega in siceršnjega razpoloženja v Črni gori, malo zaradi prestavljenega roka, so gostoljubni prireditelji festival srečno pripeljali do konca. Glavno nagrado grand prix festivala so prisodili ruskemu filmu Vojaki ljubezni (Soldaty lubvi), pa tudi sicer so največ nagrad v posameznih kategorijah pobrali ruski filmi.

Zlato olivo za igrani film je dobil celovečerec romunske televizije Dolgo potovanje z vlakom, ena od posebnih nagrad za dokumentarec je pripadla filmu britanske televizije Channel 4 Belgrade Blitz za hrabro pričevanje o razpoloženju med bombardiranjem Beograda, posebna nagrada novinarske žirije pa izjemnemu dokumentarcu alternativne TV Banjaluka z naslovom Nije srpski ćutati o usodi znanega beograjskega protirežimskega novinarja Slavka Ćuruvije, ki so ga ubili v še danes nepojasnjenih okoliščinah. Izjemnemu tudi zato, ker so ga predvajali in nagradili na tleh Miloševićeve Jugoslavije. Majine Ceste BiE ni bilo na festivalu, ker ga Televizija Slovenija sploh ni poslala, master z angleškimi podpisi je namreč »izginil« (?) iz njihovega arhiva. Slovensko televizijsko prizadevanje pa je vseeno častno zastopal ekološki film Televizije Novo mesto z naslovom Kotarjeva prepadna, ki je prislužil srebrno olivo. Če povem, da je zlato v tej kategoriji dobil turistični film prvega programa ruske televizije, bron pa prvi program Televizije Črne gore, je naša uvrstitev več kot odlična.

Prvič se je ponudila priložnost tudi slovenskim regionalnim, lokalnim in kabelskim televizijam, da se pod pokroviteljstvom predsednika države Milana Kučana pomerijo na domačih tleh - na festivalu v Medijskih Toplicah. Začel se je sicer z okroglo mizo o nacionalnih video arhivih v četrtek 18. novembra zvečer, vendar ga je potem snežni metež prikrajšal za nekaj visokih gostov in ga prestavil na nedeljo, 5. decembra, ko sta se zvrstili še okrogli mizi o programskem sodelovanju lokalnih televizij in o možnostih tržnega sodelovanja med njimi.

V kategoriji rednih informativnih oddaj je žirija prisodila najvišjo stopničko prispevku Televizije Medvode za Novice med vodami. Med samostojnimi novinarskimi prispevki do 30 minut je najvišjo oceno prislužila oddaja gorenjske televizije Tele-TV iz Kranja za Gorenjske grče, med oddajami po prosti izbiri, dolgimi do ene ure, pa je zmagala Televizija Idea iz Murske Sobote z Lončarskim sejmom v Filovcih.

Festivalska žirija, ki ji je predsedovala dr. Sandra Bašič-Hrvatin s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, je po besedah članice žirije Ljerke Bizilj zaradi prestavitve in skrajšanega delovnika festivala odločala »virtualno« (korespondenčno). Tako smo bili prikrajšani za celovitejšo oceno oddaj, ki so se uvrstile na predstavitveni spored, kar smo seveda najbolj pogrešali. Osnovni namen takega festivala naj bi bilo prav vrednotenje lokalne televizijske proizvodnje, upoštevaje gmotne, človeške in tehnične možnosti, kar bi nedvomno prispevalo tudi k stvarnejšemu odnosu oblasti do vloge lokalnih televizijskih programov.

Prvi slovenski festival regionalnih, lokalnih in kabelskih televizij pa je bil prikrajšan še za nekaj: od natanko 41 v Sloveniji registriranih tovrstnih programov se ga je udeležila samo tretjina! To so v Medijskih Toplicah seveda opazili tudi mediji, ki so o dogodku poročali in med drugim povzeli priporočilo predstavnika TV Primorke iz Nove Gorice, naj vse slovenske lokalne televizije enotno nastopajo, sicer ne bodo preživele. Skupaj bi bile močnejše pred oglaševalskimi agencijami, skupaj naj bi iskale svoje druge prednosti - zlasti pristno istovetenje z okoljem, kar je po izkušnjah v svetu največja spodbuda za gledanost. In hkrati za trženje!

Morda pa tudi zaradi tega razhajanja ni pravega razumevanja države za lokalne televizije?