Medijska preža št. 7, jesen 1999-zima 2000

Koprsko okrožno sodišče je konec leta 1999 razsodilo, da nekdanji novinar Republike Boris Vuk ni kriv razžalitve zaradi objave članka o nenavadnem vzponu in požigu piranskega gradbenega podjetja Finali. Tožnik je namreč od novinarja zaradi »duševnih bolečin« zahteval 3,1 milijona tolarjev. »Kdor javno deluje, je izpostavljen javni kritiki. Toliko bolj, če gre za funkcionarja, saj je javna kritika njegovega ravnanja, ki je kakorkoli povezana z njegovim statusom, celo nujna,« je zapisal okrožni sodnik Bogomir Horvat. Ta razsodba je med mnogimi drugimi na isto temo omenjena le zato, ker je po svoje paradigmatična; je namreč ena od prvih sodb, v kateri so se tudi prvostopenjska sodišča v Sloveniji že začela sklicevati na to, kar bi lahko imenovali »koncept javne osebe,« in s tem neposredno na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Prvi premik in prelom v tej smeri se je že pred dvema letoma zgodil v »primeru Nežmah«, ko s(m)o po vrsti člankov, v katerih je bila prikazana evropska praksa obravnave domnevnih žalitev javnih osebnosti zagovorniki manj omejene kritike slavili svojo prvo zmago.Takrat je vrhovno sodišče prvič jasno zatrdilo, da je treba v primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanje in izjave javnih osebnosti, o obstoju »namena zaničevanja«, presojati »po najstrožjih kriterijih,« saj da je omejevanje svobode izražanja v skladu z evropsko zakonodajo mogoče omejiti in kaznovati le, če je to »nujno v demokratični družbi,« pri čemer pa je to »nujo« potrebno tolmačiti izredno restriktivno. Vendar pa to še zmeraj ne pomeni, da je Slovenija na področju javne besede brezhibna dežela. Zakonska določila o izdaji državne skrivnosti so, na primer, še zmeraj precej restriktivna, novinarji pa si kljub več poskusom še nismo mogli izbojevati zakonsko zagotovljene pravice do zaščite vira informiranja. Mejo med dovoljenim in prepovedanim razkrivanjem državnih skrivnosti je seveda težko določiti. Primer jbtz dobro razkriva to dilemo; kar je bilo za tedanje vojaške organe nelegitimna izdaja vojaške skrivnosti, je bila za novinarje informacija, pomembna za javnost. Obsodba četverice je bila seveda napaka, ki se v zahodnih demokracijah ne bi bila zgodila. Ameriški kazenski zakonik, na primer, določa, da je prepovedano odtujevati »karkoli vrednega«, to pa je seveda tudi fotokopiranje zaupnih dokumentov. Slovenski predpisi so na prvi pogled seveda podobni ameriškim.

Vojaška skrivnost so, na primer, vsi podatki ali dokumenti, ki so z zakonom ali drugim predpisom razglašeni za vojaško skrivnost in »katerih izdaja je imela ali bi lahko imela hujše posledice za oborožene sile in njihove priprave za obrambo države.« Toda še bolj zanimiv je člen 282. kazenskega zakonika rs, ki določa, da stori kaznivo dejanje izdaje vojaške skrivnosti tako vojaška oseba, ki sporoči skrivnost nepoklicani osebi, kot tudi tisti, ki »na protipraven način pridobi podatke, za katere ve, da se varujejo kot vojaška tajnost, ali kdor take podatke brez dovoljenja objavi«. V nasprotju z ZDA in še marsikatero drugo državo je tako v Sloveniji lahko za izdajo državnih skrivnosti kaznovana tudi novinar in časopis, ki tajno informacijo objavi. Ameriški sodniki pa so v nasprotju s tem odločili, da se »prenos, predaja in dostava« državnih skrivnosti nepooblaščenim osebam ne more nanašati na objavljanje časopisnih člankov, pač pa samo na pravo vohunstvo. Povedano drugače; država lahko nerga kolikor hoče, toda, »ko tajna informacija doseže tisk, se zadeve radikalno spremenijo«, novinarji pa lahko zaradi svojega poslanstva načeloma brez strahu pred kazenskemi sankcijami objavljajo tudi najpomembnejše državne skrivnosti.

Druga siva lisa se razteza na področju, ki ga je ilustriral primer iz uvoda. Kljub že opisanemu in še nekaterim vzpodbudnim signalom namreč številne obsodbe novinarjev, ki so si v Sloveniji upali kritizirati javne funkcionarje, vendarle dokazujejo, da še zmeraj živimo v času, v katerem se kritikom javnih osebnosti v imenu časti in dobrega imena natikajo nagobčniki. Prakso pregonov in preiskav zaradi kaznivih dejanj, storjenih s tiskom, je po osamosvojitvi znova uvedlo predvsem ministrstvo za obrambo. Na slovenskih sodiščih so v skladu z neevropsko slovensko zakonodajo sodniki tudi večkrat zahtevali, naj novinarji dokazujejo »resničnost« svojih mnenj. Primerov je veliko. Obsodba novinarja Bojana Groma na 1,3 milijona tolarjev kazni zaradi žalitve, ki da jo je povzročil tožilki Barbari Brezigar, obsodba Bernarda Nežmaha zaradi domnevne žalitve župana Rupla, tožba Romane Logar proti Marjanu Sedmaku, nekatere (izgubljene) obtožbe obrambnega ministrstva proti Tadeju Bratoku, Adolfu Štormanu, Bojanu Gromu in novinarjem Mladine zaradi domnevne prizadete »časti in dobrega imenu državnega organa« so samo kapljice v poplavi obtožb in obsodb, ki smo jim priča po prihodu demokracije in ki davkoplačevalce stanejo milijone tolarjev. Javnost sprejema te obsodbe mlačno; v socializmu je bila skoraj vsaka obsodba dokaz represije, v demokraciji pa so vse številnejše obsodbe novinarjev dobile prizvok obračuna z »opravljivci« in predstavljene so kot nekaj popolnoma sprejemljivega. To je seveda daleč od resnice. Obsodbe novinarjev so vsaj v primeru kritike javnih funkcionarjev večinoma nedopusten poseg v svobodo obveščanja. To dokazujejo tako primeri iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu kakor primeri sodne prakse številnih evropskih držav. In ne samo to. Odgovorni v medijih vedo, da so tudi neutemeljene tožbe za žalitve drage za obrambo in zato omejujejo domete raziskovalnega novinarstva. Ta trend k samocenzuri v Sloveniji je težko izmeriti, vendar ni dvoma, da bi razširitev takšne »hladne« klime lahko povzročila trajnejše zatiranje svobodne in odkrite razprave.

Kaj to pomeni? Zgolj to, da sodne prepovedi časopisov, cenzurni uradi, spiski prepovedanih, v bunkerje spravljenih knjig in v celulozno kašo spremenjenih časopisov niso samo podobe iz daljne preteklosti. Cenzura in omejevanje svobode tiska tudi v Sloveniji nista popolnoma izginila po prihodu demokracije, pač pa sta zgolj spremenila svojo podobo.

Zgodovina novinarstva je bila seveda zmeraj zgodovina spopadov za svobodo javne besede. Ne spopadov za absolutno svobodo, ker te seveda ni, pač pa za svobodo govora in tiska, ki je v demokracijah jasno omejena z zakoni. »Oblast vlade, da cenzurira tisk je omejena tako, da je tisku dana pravica, da je za zmeraj svoboden in da lahko obsoja vlado. Tisk je zaščiten s tem, da lahko razkriva vladne skrivnosti in informira javnost,« je v svoji odločitvi v primeru »Pentagonskih papirjev« zapisal sodnik Black. Nekako v skladu s to mislijo tudi vse več sodnikov v Sloveniji s svojimi odločitvami očitno širi meje naše svobode in s tem tudi meje našega sveta. Da pa bi pri tem lahko bili uspešni in bi tako ostalo tudi v prihodnje, bo treba demokratične forme čim prej preliti še nekaj slovenske predpotopne medijske zakonodaje.

Pravijo, da so novinarji, ki se aktivno ukvarjajo s preiskovalnim novinarstvom dobri šele takrat, ko imajo za seboj že nekaj sodnih procesov z javnimi osebnostmi, kopico anonimnih groženj ali pa posledic prepričevanj o »pravilnem stališču«, ki jih občutijo na lastni koži. Glede na to, da je Bosna in Hercegovina brez dvoma predpolitična družba, so v Republiki srbski (RS), manjši bosansko-hercegovski entiteti, sodni spori o pravici do javne besede zelo redki. In ko se zgodi, da se novinarji znajdejo na sodišču zaradi objave sporne informacije, takšna vest skorajda nima odmeva v javnosti.

Od konca vojne v BiH je bilo v RS le nekaj primerov, v katerih so novinarje tožili zaradi razžalitve ali pa objavljanja neresnic. Večinoma so bili ti primeri hitro pozabljeni ali pa sploh niso prišli v medije. Zakaj je tako? Najprej zato, ker bosansko-hercegovska družba bolj kot kdaj temelji na tradicionalnih in patriarhalnih vrednotah in ker je to družba, v kateri ni državljanske zavesti. Če bi obstajala, bi se ljudje gotovo spraševali, zakaj mora človek plačati kazen ali pa oditi v zapor, če delo opravi profesionalno, še posebno, če ima prav. Reakcije pa so prav nasprotne, na primer: »Pač, preveč je govoril, itak ne bo nič dosegel.« Pri nas je vdanost v usodo vedno pravilo, nikoli izjema. Zato velja novinarski poklic za nekoristnega, nesmiselnega ali pa ponižujočega.

To potrjuje tudi lanski primer novinarke lokalne tv postaje v Zvorniku, ki je bila obsojena na šest mesecev zapora. Uredniku ni prinesla v cenzuro vesti, ki je, sicer samo posredno, obtoževala lokalno oblast, da se ne meni za stavko delavcev, ki šest mesecev niso dobili plač. Novica je bila objavljena, zelo hitro so sledili zaslišanje, sojenje in obsodba. Vse je bilo pospremljeno s pripombo: »Kako si upa?« Kakšnih omembe vrednih reakcij seveda ni bilo, kar pa tudi ni čudno, glede na to, da gre za regijo, ki velja za trdnjavo trdoživih nacionalistov, ki jih ni strah tudi napadov na dobro oborožene enote SFOR.

Kljub temu se je v zadnjem letu splošna varnostna situacija v RS izboljšala. K temu je pripomogla tudi zamenjava oblasti, ustanovitev neodvisne komisije za medije, ki jo je ustanovil Urad visokega predstavnika v BiH, pa tudi intenzivne aktivnosti Helsinškega odbora. Advokat Miodrag Stojanović, ki sodeluje s Helsinškim odborom, zagotavlja novinarjem in medijem, proti katerim teče sodni postopek, brezplačne pravne storitve. Povedal je, da gre v zadnjem času predvsem za spore med novinarji in medijskimi hišami glede pravice do delovnega razmerja. V RS ni pravnega predpisa, ki bi eksplicitno ščitil politike pred javno kritiko. Zadnjega od takšnih predpisov je za obe entiteti junija letos odpravil visoki predstavnik v BiH Carlos Westendorp. No, zakone v tej državi, tudi če obstajajo, izvajajo zelo počasi, tako da najenostavnejši procesi trajajo dolge mesece. Morda tudi zato novinarji niso pogosto pod udarom zakonov. Posledica tega so bili zelo svobodno napisani članki in prispevki, v katerih so novinarji upravičeno ali pa brez pravih argumentov kritizirali vse javne osebnosti.

Zunanjemu opazovalcu bi se lahko relativno veliko število elektronskih in tiskanih medijev, v katerih ne manjka dobrih preiskovalnih prispevkov, zdelo velik napredek v primerjavi s policijsko kontrolirano družbo, ki je bila še pred dvema letoma surova resničnost. Toda to je samo privid.

Profesionalizem pri novinarjih v RS ima, zahvaljujoč splošni nacifikaciji družbe v vojni, nacionalni in tudi strankarski prizvok. To je kvazi profesionalizem. Na tiskovnih konferencah raznih političnih strank in funkcionarjev v Banjaluki sem opazil, da vsaj 90 odstotkov novinarjev in »novinarjev« postavlja zelo arogantna, celo predrzna vprašanja tistim, za katere menijo, da niso dovolj »njihovi«. Takšni novinarji svoja poročila odkrito ali pa prikrito obarvajo tako, da ustrezajo političnim stališčem, ki so jim blizu. To je bilo zlasti očitno med zračnimi napadi Nata na Jugoslavijo, ko so se nekateri novinarji – nacionalni dušebrižniki – pred vsemi zahodnjaki, celo tistimi, ki niso imeli z Natom nobene zveze, ponašali s patetičnimi »tarčami« (target) ali pa pozivali na bojkot njihovih tiskovnih konferenc. Vprašanje profesionalizma je povezano s problematiko tožb proti medijem in novinarjem. Dejstvo, da politiki nikoli ali pa zelo redko tožijo novinarje, pomeni samo to, da jih njihovo delo niti malo ne zanima, ker javno mnenje ne obstaja. Vendar se to počasi spreminja. Vprašanje pa je, ali novinarstvo s tem kaj pridobi. Tu mislim na uporabo drugih metod, s katerimi novinarje prepričujejo, da se jim kratko malo ne splača biti iskren. Čeprav prej v RS fizičnih napadov na novinarje ni bilo, pa sta bila oktobra lani v desetih dneh dva takšna primera (prej je zadostovala samo grožnja po telefonu). Dopisnika RTV BiH Mirka Srdića iz Doboja je fizično napadel namestnik predsednika občine. Srdiću so priporočili, naj gre iz mesta, ker je sodelavec »sovražne«, »muslimanske« televizije. Le nekaj dni pred tem je bil Željko Kopanja, glavni urednik in lastnik banjaluškega časnika Nezavisne novine, težko ranjen in je ostal brez obeh nog. Neznani storilec je pod njegov avto podstavil eksploziv. Vzrok je bila očitno novinarjeva drznost, da je v svojih tekstih zapisal, da so pripadniki srbske vojske v minuli vojni na več lokacijah množično ubijali Bošnjake. Bil je edini novinar iz RS, ki je objavil takšne preiskovalne prispevke, čeprav nekateri mediji (ki so o tem objavili samo skromne odlomke) od tujih donatorjev dobivajo veliko denarja, da bi ustvarili »demokratično okolje«. Kolumnist sarajevske Slobodne Bosne Ozren Kebo je pravilno ugotovil, da takrat, ko se postavi vprašanje vojnih zločinov proti nesrbskemu prebivalstvu med vojno v BiH, v RS ni novinarskega profesionalizma.

V sosednji entiteti, federaciji BiH, sta tednika Dani in Slobodna Bosna že pred dvema letoma pisala o zločinih, ki jih je zagrešila bosanska vojska, nakar so sledile številne reakcije predstavnikov oblasti in vojske. S tega vidika so ti preiskovalni prispevki dosegli svoj cilj. Pokazalo se je, da je javnost v Sarajevu veliko bolj pripravljena sprejeti dejstvo, da je tudi njihova vojska ubijala civiliste. Po atentatu na Kopanjo se ni zgodilo nič posebnega – nihče ni nadaljeval njegovega dela. Tisti, ki mislijo, da so dobri novinarji, so prišli do enostavnega sklepa: Kaj je Kopanja dobil za svoje noge? Kup verbalnih protestov, podpor in trepljanja po ramenu… pri nas se torej ne splača postavljati vprašanj o odgovornosti morilcev, ki med nami živijo kot mirni državljani. Resda sta novinarski združenji, ki delujeta v RS, od ministrstva za notranje zadeve zahtevali, da objavi rezultate preiskave, in organizirali okrogle mize o varnosti novinarjev, toda to je bila zgodba za dva dni. Krivca seveda niso našli, toda tisti, ki je hotel Kopanjo likvidirati, ima sedaj še več razlogov za strah, saj je ta novinar povedal, da bo odslej še bolj odkrito govoril o vsem, kar ve.

Tudi v Federaciji BiH je bilo nekaj podobnih poskusov – med vojno so glavnega in odgovornega urednika Slobodne Bosne Senada Avdića nekajkrat fizično napadli, do danes pa tudi večkrat tožili, medtem ko je imel lastnik tednika Dani več neprijetnih izkušenj s sarajevskimi kriminalci, ki so bili med vojno neposredno povezani z vrhom oblasti v Sarajevu. Vrnil se bom na začetek zgodbe. Povečano število sodnih prijav proti novinarjem ne pomeni, da obstaja v zakonu oblika verbalnega delikta ali pa da so vsi novinarji profesionalci.

Zelo spodbudno je, da v takšni družbi ni več nedotakljivih.

Nepristransko sodišče lahko brez problemov ugotovi, ali je novinar s svojimi trditvami kršil moralne norme. S tem bi se gotovo zmanjšalo število neprofesionalcev v medijih in, kar je najpomembnejše, v ospredju bi bila odgovornost za javno besedo, tako za novinarje kot tudi za politike. Prav zaradi pomanjkanja odgovornosti na vseh ravneh je RS država drugorazrednih politikov, med katerimi ni osebe z brezmadežno preteklostjo – prej bi lahko rekli nasprotno. Toda tudi novinarji so odsev svoje podobe v ogledalu, ker so prav oni, skupaj s politiki, po razpadu Jugoslavije največ pripomogli k fašizaciji družbe. Zato morajo sedaj začeti tudi proces v nasprotno smer.