V zagovor sprememb strukturnih, zakonodajnih in nadzornih mehanizmov na področju medijske politike in z željo, da ključne akterje potrebnih sprememb spodbudimo k premisleku in delovanju glede pomembnih strateških vprašanj o prihodnosti razvoja in delovanja medijev v Sloveniji smo junija 2008 predstavili priporočila, katerih uresničevanje bi po našem mnjenju prispevalo k urejanju razmer na medijskem področju.

Potrebna je priprava strategije razvoja medijskega sektorja in o tem dokumentu tudi široka javna razprava. Medijsko področje v zadnjem desetletju zaznamujejo številne spremembe: od tehnoloških do uporabniških. Definicija medija, kot jo podaja zakon o medijih, je zastarela, nedorečena in tehnološko omejena. Medije določajo vsebine in storitve, ki so posredovane potencialnim uporabnikom, in ne komunikacijski kanali, po katerih so te vsebine dostopne. Nova regulacija medijev mora preseči tradicionalno in anahrono razumevanje medijske politike kot (predvsem) kulturne politike in jo umestiti na področje zagotavljanja različnih medijskih vsebin in storitev v interesu državljanov in državljank.

Pred kakršno koli bodočo spremembo zakonodaje naj vlada pripravi ustrezno oceno dosedanjega izvajanja zakonov in jasne predloge sprememb, predvsem pa zagotovi široko javno razpravo, v katero bodo vključeni domači in tuji strokovnjaki.

Oblikovati je treba celovit pristop k reševanju in izboljšanju komunikacijskega položaja manjšin. V sistemu »porazdeljene odgovornosti in pristojnosti« ni jasno, kdo je neposredno zadolžen za oblikovanje konsistentne medijske politike, namenjene manjšinskim skupinam v družbi. Pri pripravi tega dokumenta naj sodelujejo predstavniki vseh reprezentativnih organizacij, ki zastopajo interese manjšin.

Zaradi uveljavljanja javnega interesa v medijih je treba poostriti nadzor nad delovnimi in civilnopravnimi pogodbami v medijih.

Urediti je treba pravni položaj, socialno in pogodbeno varnost ter pravice svobodnih in samostojnih novinarjev, tako da bodo primerljivi s položajem redno zaposlenih. Delovnopravna zakonodaja naj se prilagodi tako, da bo zagotavljala minimalen nabor pravic za vse, ki delajo, ne glede na njihov status.

Vlada in pristojno ministrstvo naj se zavzameta za okrepitev socialnega dialoga med delodajalci in novinarji v pogajanjih za kolektivno pogodbo za poklicne novinarje, ta pa naj vsebuje tudi minimalne pravice za novinarje, ki niso v rednem delovnem razmerju, in primerna nadomestila za uporabo avtorskih pravic, čemur delodajalci vztrajno nasprotujejo. Poklicna kolektivna pogodba naj vsebuje tudi minimalna pravila razreševanja konfliktov znotraj uredništev in z izdajatelji.

Za potrebe kolektivnega dogovarjanja in socialnega dialoga naj bo oblikovana reprezentativna skupina izdajateljev medijev.

Izdajatelji medijev naj se vzdržijo neupravičenega pritiska na novinarje pri sklepanju pogodb o prenosu avtorskih pravic in naj uvedejo pravico do pravičnega nadomestila za vse in vsako rabo avtorskih del. Vlada naj oblikuje pravni okvir, ki bo vsem novinarjem – zaposlenim in svobodnim – zavaroval pravico do kolektivnega pogajanja o pravicah avtorjev.

Uvedeni naj bodo mehanizmi družbene odgovornosti medijev; v medijih gre v tem smislu predvsem za prostovoljno uvajanje institutov medijske samoregulacije, kot so reader's editor, medijski ombudsman, interne pritožne komisije, izdajatelji naj ustanovijo svoja združenja in oblikujejo kodeks izdajateljev medijev.

Akterji medijske industrije – novinarske organizacije in združenja izdajateljev (med njimi pa v prvi vrsti največji in najvplivnejši izdajatelji medijev) bi morali nujno začeti razpravo in sprejemanje prostovoljne odločitve o tem, ali bi lahko po zgledu številnih evropskih držav ustanovili skupno samoregulacijsko telo, ki bi delovalo na ravni celotnega medijskega sektorja in bi na osnovi kodeksa obravnavalo pritožbe državljank in državljanov glede etičnega ravnanja medijev pri objavi vsebin in delovanju ter glede na zavezo izdajateljev in novinarjev zagotavljalo široko sprejemanje in spoštovanje odločitev. Pri tem bi se v razpravi moralo razjasniti, ali bi lahko v sestavo tega telesa njegovi ustanovitelji povabili tudi predstavnike javnosti.

Izdajatelji medijev ter novinarke in novinarji bi v okviru obstoječih in novih mehanizmov samoregulacije in samoomejevanja morali še posebej dejavno in samoiniciativno delovati na preprečevanju in sankcioniranju neprofesionalnega in neetičnega delovanja pri obravnavi ranljivih družbenih skupin v medijih, še posebej otrok in manjšin. Izdajatelji naj novinarje spodbujajo k etičnemu ravnanju in jim omogočajo izobraževalne in druge dejavnosti, ki bi prispevale k večji občutljivosti in kakovostnejšem delu pri obravnavi ranljivih družbenih skupin v medijih. Naj v sodelovanju z novinarskimi organizacijami opravljajo redne monitoringe glede prispevkov o ranljivih družbenih skupinah, poročajo o njih ter na podlagi rednega dialoga s službami in organizacijami, ki pomembno vplivajo na življenje ranljivih skupin, ustvarijo krog zaupanja in zavezanosti za delovanje v interesu javnosti.

V zakon je treba vnesti pravila urejanja konfliktov med uredništvom in izdajateljem ter znotraj uredništva. Ponovno je treba uvesti arbitražne postopke, ki jih je slovenska medijska zakonodaja že vsebovala. Vlogo institutov notranje avtonomije uredništev naj zakon v razmerju do izdajateljev okrepi z uvedbo soglasja uredništva k vsem za operativno zagotavljanje uredniške neodvisnosti pomembnim notranjim odločitvam. Kot pogoj za vpis v razvid medijev naj zakon o medijih predpiše podpis sporazuma med uredništvom in izdajateljem, ki bo vseboval minimalne samoregulativne mehanizme, katerih najmanjši obseg naj bo določen v zakonu. Zakon naj predpiše tudi ustrezne sankcije.

Potrebno je zagotoviti učinkovito pravno varstvo za uveljavljanje ugovora vesti za novinarje, ki imajo v skladu z zakonodajo pravico izražanja mnenj in stališč, ki so v skladu s programsko zasnovo medija in profesionalnimi standardi.

Ministrstvo za kulturo naj pripravi analizo izvajanja zakonskih določb, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do odgovora in popravka ter zakon ustrezno popravi.

Za sofinanciranje javnega interesa na področju medijev je treba določiti merila, ki celovito upoštevajo različne razsežnosti medijskega pluralizma, na primer geografsko, kulturno, politično in druge. Da bi sofinanciranje temeljilo na upoštevanju sprejetih meril, je potrebno za vsako merilo izdelati indikatorje, s pomočjo katerih je možno ugotoviti, ali je državna pomoč potrebna.

Z ustrezno raziskavo je treba preveriti učinke že podeljenih državnih pomoči na medijskem področju ter na osnovi empiričnih dejstev pripraviti seznam prioritet (dolgoročnih in kratkoročnih) za nadaljnje subvencioniranje.

Sistem zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev je treba predelati v posredno in horizontalno subvencioniranje, osnovano na ciljih jasno definirane nacionalne medijske politike (s participacijo javnosti in izdajateljev) in zagotoviti od vlade neodvisen nadzor nad porabo proračunskih sredstev za izvajanje javnega interesa. Vsi postopki morajo biti transparentni in njihov temeljni cilj mora biti usmerjen na zagotavljanje interesov državljanov in državljank.

Sredstva, ki jih za uresničevanje pravic do javnega obveščanja in do obveščenosti manjšinskih skupnosti v Sloveniji podeljujeta tako urad za narodnosti kot Ministrstvo za kulturo, naj se obravnavajo kot sestavni del medijske politike in v ta namen naj bo vzpostavljen mehanizem, ki bo zagotavljal usklajenost, celovitost in preglednost teh ukrepov.

V okviru sofinanciranja javnega interesa na področju medijev naj bo zagotovljeno večje sofinanciranje delovanja strokovnih novinarskih združenj (uvajanje rednega profesionalnega usposabljanja novinarjev), sofinanciranje raziskav z medijskega področja, sofinanciranje projektov, namenjenih različnim manjšinam in deprivilegiranim skupinam, sofinanciranje projektov medijske pismenosti, sofinanciranje projektov, ki bodo podpirali ustanavljanje samoregulacijskih mehanizmov in podpirali družbeno odgovornost na medijskem področju.

Ministrstvo za kulturo naj na osnovi opravljenih analiz medijskega trga ugotovi, koliko radijskih in televizijskih programov posebnega pomena Slovenija potrebuje in jasno določi njihove programske obveznosti. Pridobljeni status mora biti posebna »javna koncesija«, ki je podeljena za določen čas pod natančno definiranimi pogoji. Ministrstvo naj obstoječi sistem financiranja revidira glede na že izvedene analize, ki kažejo, v kolikšni meri so dosedanje državne pomoči vplivale na raznolikost programskih vsebin (analiza potreb poslušalcev/gledalcev) in zaposlovalno politiko. Ugotovi naj, ali gre v tem primeru za netransparentno uvajanje sistema »porazdeljenega javnega servisa«. Vlada naj zagotovi, da bo delež radiofrekvenčnega spektra namenjen lokalnim skupnostim, civilnodružbenim skupinam in iniciativam, ki bodo ustvarjali nekomercialne programske vsebine.

Glede na to, da je Ministrstvo za kulturo ključni oblikovalec in izvajalec medijske politike, je treba tudi na formalni ravni izpostaviti njegovo vlogo na medijskem področju. Predlagamo, da se MK preoblikuje, kar naj bo razvidno že iz njegovega naziva in sicer v »Ministrstvo za kulturo, medije in avdio-vizualne storitve« ali »Ministrstvo za kulturo, medije in informacijsko družbo«.

Direktorat za medije pri MK predstavlja steber medijske politike, zato mora biti takšen oddelek kadrovsko močan in strokovno usposobljen.

Kadrovsko in strokovno je potrebno okrepiti Inšpektorat za medije, da bo sposoben učinkovitega sankcioniranja kršitev medijske zakonodaje in nadzora nad delovanjem medijev. Delo od vlade neodvisnega inšpekcijskega nadzora mora biti predvideno s programom in sistematično načrtovano po posameznih elementih, ki jih morajo izpolnjevati izdajatelji.

Vse podatke, s katerimi so mediji vpisani v razvid medijev, je treba uskladiti z določbami zakona o medijih in jih na spletnih staneh MK javno objaviti. Potrebna je objava vseh programskih zasnov medijev in njihovih z določbami zakona o medijih usklajenih temeljnih pravnih aktov.

Na področju koncentracije lastništva naj Ministrstvo za kulturo dosledno izvaja določila zakona o medijih, ki se nanašajo na omejitve lastništva, določanje povezanih oseb in omejevanje nedovoljene koncentracije.

Radiotelevizija Slovenija (RTVS) mora dejavno in skrbno komunicirati z javnostjo, z državljankami in državljani, svojimi poslušalci in gledalci, poskrbeti, da so v največji možni meri obveščeni o poslovnih in programskih vidikih njenega delovanja ter jim dati možnost, da izrazijo svoja mnenja in predloge. Pritožbe gledalcev in poslušalcev mora obravnavati od drugih organov RTVS neodvisen organ, čigav status in pristojnosti določi zakon in ne le statut RTVS. Treba je zagotoviti, da višina prispevka za programe RTV Slovenija ni odvisna od dobre volje vsakokratne vlade, zato mora biti metoda rasti višine prispevka avtomatizirana in zapisana v zakonu. Javnemu zavodu je treba omogočiti poslovno načrtovanje ter kontinuiteto delovanja in zagotoviti, da so spremembe RTV-prispevka, vezane na stopnjo rasti povprečne mesečne plače zaposlenih v RS, osnovane na statističnih podatkih za preteklo leto, objavljene do 1. septembra za naslednje leto. Zaradi stabilnosti financiranja je treba z zakonom določiti obseg oziroma delež sofinanciranja iz državnega proračuna za programe za manjšine v Sloveniji, slovenske manjšine in izseljence ter za tujo javnost, in se s tem izogniti odvisnosti financiranja ter posledično obsega in kakovosti programskih vsebin od izida vsakoletnega pogajanja med vlado in vodstvom RTV Slovenija.

Oceniti je treba posledice uvedbe parlamentarnega programa v okviru javne radiotelevizije glede na programske, kadrovske, tehnične in finančne dejavnike. Na podlagi te ocene naj bo sprejeta odločitev, ali naj bo parlamentarni program po zgledu nekaterih drugih evropskih držav izvzet iz javnega RTV-servisa in njegovo delovanje predano v neposredno upravljanje parlamentu, ali pa naj parlament zagotovi le financiranje vseh stroškov delovanja tega programa, program pa naj ostane v okviru javne radiotelevizije. Treba je najti rešitev, ki bo sprejeta v dialogu in bo zagotovila, da delovanja, neodvisnosti in finančne stabilnosti javne radiotelevizije ne ogroža politično samovoljna uvedba parlamentarnega programa.

Za učinkovito izvajanje javne službe RTVS je treba preučiti učinke sprememb zakona o RTVS predvsem v smislu zagotavljanja uredniške avtonomije ter vpliva in nadzora državljank in državljanov nad uresničevanjem javnega interesa v programu javnega servisa. Skrbno je treba preučiti sestavo organov javnega upravljanja in nadzora programov RTVS ter najti rešitve, ki bodo tem organom zagotavljale najvišjo možno mero neodvisnosti, verodostojnosti in široko zastopanost različnih interesov javnosti. V zakonu o RTVS je zato treba postopke kandidiranja in imenovanja članov programskega sveta urediti tako, da bodo bolj pregledni, da bo v imenovanje vključenih več različnih in neodvisnih institucij ter s tem omejena sedaj odločilna vloga državnega zbora in vlade pri imenovanju organov javnega zavoda. Sprejemanje Statuta RTVS kot najpomembnejšega dokumenta, ki ureja delovanje javnega zavoda, naj sodi v pristojnost organa, ki v najširšem pomenu zastopa javnost, kateri je program namenjen.

Slovenski tiskovni agenciji je treba zagotoviti ustrezno avtonomnost. Preoblikovana naj bo v javni zavod ali pa v kakršno koli drugo pravno-organizacijsko obliko, ki bo onemogočala vpliv politike oz. povečala vpliv javnega nadzora in javne odgovornosti.

Vlada naj predstavi ekonomske in finančne ocene stroškov digitalizacije radiodifuzije. Ugotovi naj, kdo bo nosil finančno breme digitalizacije. Vlada naj pripravi tudi jasno oceno stroškov in načinov odpravljanja »digitalne izključenosti« in aktivnih mehanizmov za vključevanje »deprivilegiranih« skupin v te spremembe. MK naj pripravi široko javno razpravo o Strategiji razvoja radijskih in televizijskih programov, ki jo je pripravila Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK).

»Koalicijski partnerji se zavezujemo, da se bomo pri spremembi zakona o RTV Slovenija zgledovali po modelu odličnosti in odprtosti javnih televizij kot na primer BBC. Treba je spremeniti sistem upravljanja, kjer mora programski svet vnovič dobiti osrednjo vlogo pri določanju programske in poslovne politike zavoda.«
(Osnutek koalicijske pogodbe, oktober 2008(1))

Eno od temeljnih vprašanj, na katerega je treba odgovoriti pred ponovnim posegom v Zakon o RTV Slovenija in posledično tudi v delovanje javnega zavoda, je: kakšen javni medij (RTV Slovenija razen televizijskih programov ustvarja še radijske programe in multimedijske vsebine) državljani in državljanke te države potrebujejo? Odgovor na to vprašanje pa ne bo prinesel (novi) zakon o RTV Slovenija, ampak jasno oblikovana medijska politika, za katero je odgovorna država kot nosilka ustanoviteljskih pravic. Odgovorna politika pa bo v procesu spreminjanja zakonodaje razen javnosti vključila tudi sami javni zavod. Kaj si o sedaj veljavnem zakonu mislijo zaposleni na RTV Slovenija in kakšna je njihova vizija in odgovornost do ljudi, mora biti predmet javne razprave. Če je sedanji Zakon o RTV slab, potem za posledice slabega zakona niso odgovorni samo pisci (oz. pisec) in poslanci/ke, ki so takšen zakon sprejeli, ampak tudi vsi tisti, ki so ta zakon »izvajali« v praksi. Zakon v 2. členu izrecno navaja, da je »dolžnost ustanovitelja zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe«. Kljub izrecno postavljeni zahtevi v zakonu, ustanovitelj (država) ni zagotovil niti enega od teh pogojev. Še več, omogočil je, da se (kljub zakonskemu določilu) institucionalna avtonomija in uredniška neodvisnost sistematično omejuje. Zakon o RTV Slovenija v 5. členu navaja, da morajo novinarke in novinarji, urednice in uredniki in drugi, »ki so neposredno udeleženi pri ustvarjanju ali pripravljanju rtv-programov, pri svojem delu še posebej:

• spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij;
• spoštovati načela ustavnosti in zakonitosti pri oblikovanju programov, vključno s prepovedjo spodbujanja kulturne, verske, spolne, rasne, narodne ali druge oblike nestrpnosti;
• spoštovati načelo politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev ...«

Tudi ta načela velikokrat niso bila spoštovana.

Zakon o RTV Slovenija v 17. členu pravi, da so v programski svet »lahko izvoljene oziroma imenovane osebe, ki s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem ali katerem koli drugem področju družbenega življenja lahko pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije, tako v Republiki Sloveniji kot v tujini.« Kljub jasnem navodilu je državni zbor med člane programskega sveta RTV Slovenija izbral posameznike, ki ne »pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne RTV«. V istem členu, drugem odstavku, zakon pravi, da morajo člani programskega sveta »svoje delo opravljati neodvisno ter nepristransko in so dolžni uresničevati samo interese RTV Slovenija kot javne radiotelevizije. Pri opravljanju svoje funkcije so dolžni upoštevati Ustavo Republike Slovenije in določila zakona o RTV …« Tudi ta člen ni bil spoštovan. Lahko pogledamo še veliko število členov veljavnega zakona in ugotovimo, da se ne spoštujejo. Ne gre za posamezne primere, ampak za sistematično nespoštovanje veljavne zakonodaje, za katero nihče ne odgovarja. In prav v tem je eden od ključnih problemov pri sprejemanju nove zakonodaje. Model odličnosti in odprtosti je nemogoče zagotoviti samo z zakonom. Za to je treba razviti celo mrežo institucionalnih in civilno družbenih mehanizmov, ki bodo preprečili in kaznovali nespoštovanje zakonskih določil.

Zakon o RTV Slovenija ureja delovanje slovenskega javnega rtv-sistema. Kraljevska listina pa delovanje britanskega BBC. BBC je nacionalni (prvi B v BBC pomeni britanski) javni medij, ki ustvarja programske vsebine za britanske državljane in državljanke in s slovenskim medijskim prostorom nima praktično nič (ne v preteklosti ne v sedanjosti in verjetno tudi v prihodnosti ne). Če želimo »model odličnosti in odprtosti«, ki da je značilen za BBC, prenesti v Slovenijo, ne potrebujemo samo »isto/podobno« regulacijo (zakon), temveč tudi desetletja učinkovite medijske politike, tako na ravni države kot tudi na ravni same korporacije.(2)

Pri pripravi zakona o radioteleviziji želimo posebej opozoriti na vprašanja, ki bi nujno morala biti predmet javne razprave in vključena v novo zakonodajo.(3)

Poleg deklarativno zagotovljene institucionalne avtonomije javne radiotelevizije je v zakon potrebno vnesti še dodatne »varovalke«, ki bi omogočale učinkovito ukrepanje v primeru kršitev. Ustanovitelj »prenese« odgovornost za spoštovanje institucionalne avtonomije in uredniške neodvisnosti na programski svet. Neodvisnost in avtonomija delovanja javnega zavoda morajo postati temeljno vodilo delovanja vseh zaposlenih.

Zakon bi moral zavezovati RTV Slovenija, da bo zagotavljala družbeno odgovorno in etično delovanje, skrb do naravnih in človeških virov, delavcev in sodelavcev javnega zavoda, poslušalcev in gledalcev ter skupnosti, v kateri deluje. Zakon bi moral zavezovati RTV Slovenija, da bo s svojim delovanjem prispevala k spoštovanju in promociji temeljnih človekovih pravic in svoboščin, spodbujala kulturno ustvarjalnost, spodbujala čim širši javni dialog ter utrjevala pravno in socialno državo.

Zakon bi moral izrecno določati, da je RTV Slovenija dolžna prilagoditi spremljanje informativnega, kulturnega, izobraževalnega in razvedrilnega programa potrebam slepih in gluhonemih oseb, v njim prilagojenih tehnikah.

Zakon naj določi, da mora RTV Slovenija organizirati javne predstavitve in razpravo o letnem poročilu o poslovanju in programskem delovanju RTV Slovenija, ki vključuje tudi letno poročilo o družbeni odgovornosti RTV Slovenija in letno poročilo o pritožbah in predlogih gledalcev in poslušalcev.(4)

Javne radiotelevizije so dejavnik družbene kohezije in integracije vseh posameznikov, skupin in skupnosti, ki živijo na območju, kjer te radiotelevizije delujejo. V Sloveniji poleg Slovenk in Slovencev, italijanske in madžarske narodne skupnosti tradicionalno ali v večjem številu živijo še romska skupnost ter druge etnične skupnosti, kot so Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Nemci, Srbi in drugi. Po ocenah strokovnjakov v Sloveniji in poročilih mednarodnih organizacij bi morali biti položaj in pravice teh skupnosti bolje urejeni, z dostopom do medijev vred. Novi zakon o RTV Slovenija bi zato v opisu poslanstva in dejavnosti moral vključevati vse te skupnosti, ki so tudi plačniki rtv-prispevka, in s tem potrditi, da Slovenija spoštuje priporočila glede upoštevanja kulturne raznolikosti v medijih.

Poleg dveh nacionalnih televizijskih programov, treh nacionalnih radijskih programov, radijskih in televizijskih programov regionalnih centrov v Kopru in Mariboru; radijskih in televizijskih programov za italijansko in madžarsko narodno skupnost; radijskih in televizijskih programov za slovenske narodne manjšine v sosednjih državah ter za slovenske izseljenke in izseljence in zdomce; radijskih in televizijskih programov za tujo javnost; teleteksta, internetnega in mobilnega portala, bi morala javna služba RTV Slovenija vključevati tudi radijski in televizijski program za romsko skupnost v Republiki Sloveniji ter radijske in televizijske programske vsebine za skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev, Nemcev, Srbov in drugih etničnih skupnosti, ki živijo v Republiki Sloveniji.

Poleg tega bi romska skupnost in skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev, Nemcev, Srbov in druge etnične skupnosti, ki živijo v Republiki Sloveniji, morali imeti enega ali dva predstavnika v programskem svetu RTV Slovenija.

Javna služba RTV Slovenija obsega tudi poseben nacionalni televizijski program, namenjen informiranju državljanov in državljank o delovanju državnega zbora Republike Slovenije. Menimo, da ni potrebno z zakonom podrobno predpisovati vsebine tega programa, ampak je to treba prepustiti avtonomni uredniški presoji RTV Slovenija. Zakon bi moral predpisati, da je pri ustvarjanju in pripravljanju televizijskega programa, namenjenega informiranju državljanov in državljank o delovanju državnega zbora Republike Slovenije, zagotovljena uredniška neodvisnost in avtonomnost. Treba je tudi premisliti, ali je glede na obstoječe finančne pogoje smotrno vzdrževati »dvotirni« informativni program.

Programski svet mora biti osrednji organ, ki določa programsko politiko RTV Slovenija v interesu vseh državljanov in državljank. Delovanje programskega sveta mora biti »očiščeno« vpliva politike in vseh drugih oblik konfliktnosti interesov. Člani/ce programskega sveta ne smejo s svojimi osebnimi (ne)kulturnimi okusi določati vsebinske prioritete. Da bi programski svet učinkovito deloval, morajo njegovi člani/ce s svojo strokovnostjo, odgovornostjo in javnim delovanjem prispevati k ugledu javnega zavoda. Člani/ce programskega sveta morajo pri svojem delovanju izhajati iz interesov celotne družbe in vseh zaposlenih, ne pa zagovarjati svoje osebne ali partikularne interese institucij in organizacij, ki so jih predlagale. Novi zakon bi moral spremeniti določila, ki se nanašajo na imenovanje in pristojnosti programskega sveta. Izbira članov in članic pa mora preprečiti, da bi bila temeljni kriterija za članstvo v programskem svetu politična ustrežljivost in lojalnost.

Člani programskega sveta morajo delovati neodvisno od političnih in drugih posebnih interesov in vplivov, ne smejo sprejemati navodil od oseb in organov, ki jih niso imenovali, ter pri svojem delu zagotavljajo uresničevanje splošnega javnega interesa in skupnega interesa družbe kot celote. Člani programskega sveta bi morali ob nastopu funkcij podpisati izjavo, s katero se zavezujejo k spoštovanju teh načel.

Med pristojnosti programskega sveta mora soditi sprejemanje statuta. Na radioteleviziji naj bi bil vsak vidik delovanja organizacije podrejen nalogi ustvarjanja programa, zato sprejemanje statuta sodi v pristojnosti programskega sveta.

Nadzorni svet naj bi sestavljali predstavniki ustanovitelja (Republike Slovenije, v njenem imenu pa parlamenta ali vlade), javnosti in zaposlenih z visokošolsko izobrazbo s področja prava, ekonomije, financ, ali upravljanja in najmanj s petimi leti delovnih izkušenj na področju finančnega poslovanja in upravljanja.

Tudi za člane nadzornega sveta naj velja zakonsko določilo, da morajo delovati neodvisno od političnih in drugih posebnih interesov in vplivov, predstavljati skupne interese družbe v celoti ter svoje delo opravljati dosledno v interesu RTV Slovenija. Po nastopu funkcije bi člani nadzornega sveta morali podpisati izjavo, s katero se zavezujejo k spoštovanju teh načel.

Nadzorni svet naj ne določa cen storitev RTV Slovenija, ki niso del javne službe, ampak naj nadzira in zagotavlja, da so te storitve opravljene v skladu s poslanstvom RTV Slovenija. Nadzornemu svetu naj se zagotovi vpogled v dokumentacijo javnega zavoda, ki je pomembna za izvrševanje njegovih funkcij, in ne kar brez omejitev v vso dokumentacijo, kot je zapisano v Zakonu o RTV Slovenija.

Višina prispevka za programe RTV Slovenija naj se določi z zakonom tako, da je indeksirana s stopnjo rasti drobno prodajnih cen v Republiki Sloveniji ali rastjo povprečne plače v Sloveniji. Lahko se določi, da znaša določeni odstotek povprečne plače v RS. Spremembe prispevka je treba objaviti najpozneje do 1. septembra tekočega leta za naslednje leto. O izrednih spremembah prispevka, ki niso vezane na stopnjo rasti drobno prodajnih cen ali povprečne plače v Republiki Sloveniji, naj odloča Državni zbor Republike Slovenije.

Stabilno financiranje javne radiotelevizije je ključen pogoj za učinkovito izvajanje javne službe in uresničevanje vseh predpisanih nalog. Priporočilo Sveta Evrope(5) določa, da »moč organov odločanja zunaj organizacije za javno radiotelevizijo glede vprašanja njenega financiranja ne sme biti uporabljena kot instrument kakršnega koli posrednega ali neposrednega vpliva na uredniško neodvisnost ali institucionalno avtonomijo organizacije« ter da »plačilo dotacije ali naročnine mora biti izvedeno tako, da bo zagotovljena kontinuiteta dejavnosti organizacije javne radiotelevizije in da ji omogoči dolgoročno načrtovanje«. Zato je potrebno zagotoviti, da višina prispevka za programe RTV Slovenija ni odvisna od dobre volje vsakokratne vlade, ampak da je vezana na inflacijski indeks. Hkrati je potrebno RTV Slovenija omogočiti poslovno načrtovanje in kontinuiteto delovanja ter zagotoviti, da se spremembe rtv-prispevka, vezane na stopnjo rasti drobno prodajnih cen, objavijo do 1. septembra za naslednje leto.

V zadnjih 15 letih se ob spreminjanju Zakona o RTV Slovenija vseskozi odpirajo enaka vprašanja in ponujajo enaki ali podobni odgovori. RTV Slovenija bi morala končno postati javni medij. Zakon o RTV Slovenija bi moral postati Zakon o javnem mediju. Namreč, razen radijskih in televizijskih programov ta inštitucija ustvarja in ponuja programske vsebine tudi na drugih platformah, katerih doseg in vpliv bo v prihodnosti vse večji. Digitalizacija ni več tehnološko, ampak vsebinsko vprašanje. Koncept radiodifuzije nadomešča koncept avdiovizualnih storitev. Javnem zdravstvu in javnem šolstvu je treba dodati tudi javno komunikacijsko storitev. In prav na tem področju naj bi javni mediji odigrali posebno vlogo. Zagotavljati najbolj kakovostne storitve vsem državljanom in državljankam na temelju njihovih zahtev in potreb.

Ena od tragičnih posledic Zakona o RTV Slovenija je »uzakonitev« populizma, domačijskosti, antiintelektualizma, izključevanja in politične servilnosti. Če parafraziram Marxa, »lizuni, paraziti in sladkoritniki« trenutno postavljajo standarde (ne)kvalitete programskih vsebin. Žal za »popravo teh krivic« ne bo zadostovala sprememba zakona.