N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
uvodnik
svet v medijih
slovensko predsedovanje eu
mediji in politika
medijska politika
recepcija medijev
rtv slovenija
novi mediji v starih medijih
splet
pravica do popravka ali odgovora in inšpektorat za medije
izbrisani - odgovor na članek
analiza medijskih diskurzov
novinarska združenja v sloveniji
literarno novinarstvo
položaj in pravice delavcev v medijski industriji
ekskrementi
fotografija
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Mednarodnopolitične novice so geografsko in tipološko selekcionirane glede na interese in perspektivo globalne kapitalske elite. Geografsko so presejani tako, da se svet razdeli v geopolitično in novičarsko pomembne ter geopolitično in novičarsko nepomembne regije
V 29/30. številki Medijske preže (december 2007) je bil objavljen članek Marte Gregorčič »O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih«. Članek je med drugim precej ostro napadel pisanje sodelavca Dnevnika Simona Tecca o Latinski Ameriki. Očital mu je, da piše samo o ekscesih Huga Cháveza, in to iz izrazito proameriškega zornega kota. Kot je ugotovila M. Gregorčič, so Teccovi članki o južnoameriški celini omejeni tako tematsko kot tudi terminološko in po svojem stališču. Ocenila je, da bi Tecco kot poznavalec celine in kot človek, ki je zaradi svojega levičarstva pred desetletji pobegnil pred Pinochetovo diktaturo v Čilu, mogel in moral objavljati še marsikaj drugega o političnem dogajanju in socialnih razmerah. Namesto tega lahko kar naprej prebiramo samo o politiku, ki se zdi zanimiv kot karikatura nasprotnika trenutne zunanje politike ZDA.

Tecco po oceni M. Gregorčič o Chávezu piše v besednjaku njegove domače opozicije, ki zastopa interese bogatih domačih in ameriških elit, katerih vpliv je Chávez degradiral. Venezuelsko opozicijo označuje kot »demokratično«, čeprav je skušala leta 2002 odstraniti demokratično izvoljenega Cháveza z vojaških udarom, Chávez pa naj bi bil po Teccu diktator in zatiralec ljudstva, čeprav je bil vedno zavezan volilnim izidom in čeprav je znatno prerazporedil bogastvo v prid revnih množic. Takšen pogled je stalnica vodilnih zahodnih medijev, ki so iz Cháveza naredili opazno simbolno figuro. Problem ni le v maličenju ustreznih pojmov in oznak. Ključna ideološka operacija je v tem, da izpostavljanje enega populista prikriva sistemsko cenzuro vsakršnih relevantnih informacij o celi celini. Ideološko sporočilo »chavezomanije« je to, da nerazviti svet ne šteje nič in da je ta zanimiv le pod rubriko črne kronike, političnih ekscesov in podobnih atrakcij.

Na članek Marte Gregorčič sta se na vidnih časopisnih mestih odzvala renomirana kolumnista Vlado Miheljak in Franco Juri. Solidarizirala sta se z novinarskim kolegom, zavrnila slog in argumentacijo M. Gregorčič ter se obregnila ob uredniško politiko Medijske preže, ki da objavlja prenapete članke. S pristopom Marte Gregorčič je po mojem mnenju mogoče polemizirati, tudi njena ocena političnega (in celo epistemološkega) pomena ljudskih vrenj v Latinski Ameriki utegne biti vprašljiva. Resno vprašanje je, ali je ravno Tecco kot svobodni novinar najprimernejša tarča za kritiko zunanjepolitične uredniške politike Dnevnika. Za pojasnjevanje teh vprašanj in okoliščin so najbolj poklicani neposredno vpleteni.

Dejstvo pa je, da je Marta Gregorčič s svojo intervencijo odprla zelo pomembno vprašanje o zunanjepolitičnih vsebinah slovenskih medijev. V uvodnem delu svojega članka je opozorila na nekaj relevantnih splošnih opažanj o poročanju o tretjem svetu in o produkcijskih pogojih, ki spodbujajo takšen način poročanja. Škoda bi bilo, če bi avtoričina opozorila na geopolitično ozkost in ideološko spornost zunanjepolitičnega novinarstva ostala brez odmeva.

Sestavni del poklicne samopodobe novinarjev je predstava o profesionalizmu in avtonomiji, ki jih žal ne ščiti pred zunanjimi pritiski in pred samocenzuro, zato pa pogosto sproža osebno užaljenost, kadar se kdo pritoži čez njihove izdelke. Načelno zaklinjanje k ideji avtonomnega novinarstva ne more nadomestiti analize stanja in produkcijskih pogojev, ki vodijo vanj. Nerefleksija vodi v rutinsko nadaljevanje obstoječega načina dela.

Ocena stanja
Kakšen je izbor mednarodnopolitičnih prispevkov v dnevnoinformativni medijski produkciji? Ključen postopek v pripravi novic je selekcija. Mednarodnopolitične novice so geografsko in tipološko selekcionirane glede na interese in perspektivo globalne kapitalske elite. Geografska selekcija se prekriva s tipološko selekcijo. Geografsko so presejani tako, da se svet razdeli v geopolitično in novičarsko pomembne ter geopolitično in novičarsko nepomembne regije.

Glavnino novic zasedajo politični dogodki v najmočnejših državah in v regijah, kjer se nahajajo strateške surovine oz. interesi. Štiri glavne tipološke skupine dogodkov v strateško pomembnih regijah so: uradna dejanja politikov in institucij, spektakelski protesti in volilna slavja, veliki gospodarski dogodki (združitve podjetij, bankroti, tržni pretresi) in dogodki iz črne kronike. Največkrat predstavljeni politični dogodki so kratki izseki političnih izjav na diplomatskih srečanjih, tiskovnih konferencah in parlamentarnih zasedanjih. Te izjave so pogosto vsebinsko plitve: ponavadi ponavljajo neko že znano stališče, držijo se žanra in vljudnostne dikcije, znotraj tega so včasih literarizirane in šele kot take atraktivne. Brez razumevanja ozadja so takšne izjave nezanimive, ozadje pa se največkrat ne odvija pred novinarji. Zbeganost, kaj sploh prikazati, se najjasneje kaže v televizijskih poročilih o zasedanjih institucij EU. Kamera, ki zaradi značaja medija željno išče dinamiko in drugačnost dogodka, se mora vedno znova zadovoljiti s prizori prispelih protokolarnih vozil in izstopajočih državnikov, sproščenih rokovanj v sejni dvorani pred uradnim začetkom zasedanja ter zasedenih omizij. Prava mala televizijska umetnost je povezati temo zasedanja s sliko, ki bi ponazarjala pomen dogodka. Užitek nemara zagotovi šele kritično gledanje tega podžanra televizijskih novic, ki lahko prepozna nehoteno subverzivnost: slika sporoča, da je protokolarni dogodek prazen in da se odločitve sprejemajo v ozadju in netransparentno.

Ozadje dogodkov, katerih predstavitev je predpripravljena protokolarno in s taktičnimi prijemi služb za stike z javnostjo, lahko predstavi šele komentar (s tem merimo na širši spekter zvrsti). Komentarje izvajajo novinarski ali gostujoči eksperti. Izbor tem, ki se jih komentira, kaže na dve dimenziji. Prva je dimenzija pomembnosti dogodkov: tisti dogodki, ki so pomembni za določeno publiko, so deležni komentatorske okrepitve. Velja tudi obratno: vpeljava komentiranja podeli pomembnost dogodku, četudi za življenje pripadnikov publike ni zelo pomemben – v slednjem primeru govorimo o senzacionalizmu. Druga je dimenzija relevantnosti medija. Medij, ki želi imeti status vplivnega in resnega medija, mora podajati komentarje. Poznavanje področja je pogoj ne le za produkcijo komentarjev, ampak tudi za novičarski izbor in za to, da se naredi novico iz podrobnosti, ki jih piarovske službe centrov moči želijo zamolčati. Kako pa resni mediji obravnavajo dogajanje v geopolitično perifernih regijah? Pretežno neresno – če vztrajamo pri tem, da je področna novinarska ekspertnost kriterij za resnost teme in medija. Nacionalni mediji, ne le v Sloveniji, temveč tudi drugod na Zahodu, skorajda nimajo dopisništev na svetovni periferiji. Opirajo se na oligopolne agencijske vire, ki v zvezi z veliko večino človeštva posredujejo le skope informacije. Strateško obrobni del sveta se prebije skozi agencijsko sito med dnevne novice, če se tam pripetijo nenavadni dogodki, predvsem nenavadne oblike človeškega trpljenja. To so naravne nesreče (potresi, poplave, neurja, plazovi …), civilne nesreče s številnimi žrtvami (letalske, železniške, avtobusne nesreče, eksplozije ipd.), nasilje (izbruhi vojn, državni udari, atentati, genocidi, pogromi, nasilne demonstracije – če vse to ne traja predolgo) in politični ekscesi (na primer škandalozne izjave državnikov).

Regularna politična dejanja, ki lahko pomembno vplivajo na življenje lokalnega prebivalstva, na primer pomembne reforme in volilne spremembe oblasti, se praviloma prebijejo med (eno)dnevne novice, če so pospremljene z burnim odzivom privržencev oz. nasprotnikov sprememb. V zvezi z geopolitično nepomembnim svetom skorajda ne moremo brati, slišati ali videti tistega, kar zapolnjuje pretežni del zunanje političnih novic iz t. i. normalnega (razvitega, demokratičnega, medsebojno nevojskujočega se) sveta, se pravi dolgočasnih poročil o diplomatskih srečanjih. Odsotnost dnevnih, nekriznih novic iz nerazvitega sveta temu podeljuje status nepomembnosti, njegova zastopanost v eksotični luči pa mu podeljuje status eksotike, za katero se zanimamo predvsem iz eksotičnih razlogov. Tako je varnostno priporočilo morebitnim turistom sestavni del poročil o izbruhu nasilja v kateri od eksotičnih držav. Krajšo ekspertno predstavitev problematike lahko pričakujemo le v primeru hujših izbruhov nasilja, a poročila o tem dogajanju se redko ponavljajo dlje kot nekaj tednov.

Okvirna primerjava dnevne in tedenske produkcije mednarodnih vsebin kaže, da se resni mediji zavedajo pomena tistih informacij, ki segajo širše od dometa neposrednih nacionalnih interesov. Njihov dnevni primanjkljaj skušajo kompenzirati s tedensko produkcijo, ki pa je finančno in kadrovsko še bolj podhranjena in, kot kaže, sloni na entuziazmu posameznikov in na njihovih omejenih možnostih. Širše mednarodne vsebine so pogosto vključene ad hoc in ne sistematično. Tako sobotne priloge časopisov objavljajo reportaže naključnih popotnikov, ki so največkrat subjektivno obarvane: popotnik-turist poroča o tem, kaj je nekje zanimivega za turiste, popotnik-humanitarec o trpljenju beguncev; celovitejši prikaz tega, kako ljudje v določeni deželi živijo in s katerimi strukturnimi družbenimi problemi se soočajo, je redek. Televizija zaradi omejenih sredstev objavlja reportaže hišnih novinarjev, ki niso poznavalci področja, pač pa so neko deželo obiskali iz drugih razlogov. Posledično lahko reportaža reproducira ideološke stereotipe, pomešane s turističnim pogledom na eksotiko.

Kakšna medijska vzgoja za državljanstvo?
Med številnimi mediji v Sloveniji jih velika večina producira prosto- oz. kratkočasne vsebine. Namenjene so različnim življenjskim stilom in tipom potrošnikov. Med dogodke vključujejo le tiste iz družabne, črne in morda športne kronike – če med dogodke ne štejemo fraze o »novem odkritju znanstvenikov«, ki podpira promocijo proizvodov za zdravje in kondicijo s tistim splošnim tržnim prijemom, ki oglašuje kvaliteto izdelka rekoč, da je ta nov. Če je naslovnik medijskih vsebin potrošnik, se relevantnost dogodkov skrči na tisto, kar ga neposredno zadeva, torej tisto, kar se dogaja v soseščini ali s čimer se nekdo identificira. Potrošnikov interes je skrčen na njegovo telo, tako dejansko kot tudi imaginarno. Realnost dogajanj po svetu pa prezre.

Kaj pa vsebine peščice t. i. resnih medijev? Katere so specifične vsebine, ki resne medije etablirajo kot resne? Notranja politika, gospodarstvo, lokalna poročila o raznem družbenem dogajanju in zunanja politika. Kakšno je razmerje med njimi v dnevnoinformativnih tiskanih in avdiovizualnih medijih? Opažamo, da v zadnjih letih notranja politika dobiva vse več prostora, zunanja politika pa je potisnjena na obrobje. Pod rubriko notranje politika nastopa lokalni »podalpski« spektakel blokovsko polarizirane demokracije. Dobršen del resnih vsebin predstavljajo dnevni medstrankarski boji. Poroča se predvsem o proceduralnih in retoričnih dimenzijah teh trenj, o strateških in programskih razlikah pa redkeje.

To, da se novinarjem zdi nagajanje med političnimi funkcionarji atraktivnejše od njihovih stališč, ni brez posledic za politično kulturo. Ker je dostop akterjev na političnem polju do publike posredovan prek medijev, kjer selekcijo vrši neka druga logika, logika novinarskega polja, se tudi politični akterji nagibajo k medijsko zanimivemu ravnanju.1 V najskrajnejšem primeru, ki se mu letos obeta celo zmaga na državnozborskih volitvah, všečnost publiki nadomesti politični program. Publiko, ki so jo vzgojili »kratkočasni« mediji, očitno fascinira to, da Pahor že več let govori o politiki na tak način, da pripoveduje o samem sebi, o svoji subjektiviteti, vizijah in telesu.

Zunanja politika je po svoji zastopanosti vse bolj na obrobju v primerjavi z dnevno notranjo politiko. Geografsko je skrčena na poročanje iz institucij EU, iz sosednjih držav, držav nekdanje Jugoslavije in najmočnejših evropskih in svetovnih držav. Svet zunanjepolitičnih uredniških politik je skrčen na tiste države, ki neposredno zanimajo Slovenijo. Natančneje: zunanjepolitično poročanje pokriva tista območja in pojave, do katerih sega domet slovenske zunanje politike. Ta skuša slediti trendom v regiji (četudi pred domačo javnostjo ustvarja vtis, da je slovenska diplomacija v središču evropskega dogajanja), o drugih regijah pa ne ve skoraj ničesar. V 19. stoletju bi bila taka lokalna samoumeščenost male države še razumljiva, v globalno soodvisnem svetu pa je kratkovidna. Še večji problem je tematski fokus zunanjepolitičnih poročil: izrazito so naravnana na diplomatske dogodke in izjave. Takšen pristop omogoča publiki, da je seznanjena z imeni glavnih državnih funkcionarjev in s približnim tonom diplomatskih odnosov med državami, o katerih se največ poroča. Poleg tega si je na podlagi dnevnoinformativnih vsebin mogoče ustvariti stereotipno predstavo o značaju in moralnem statusu nekaterih državnikov.

Manjka pa poročil o najrazličnejših drugih družbenih, političnih in kulturnih dogajanjih, ki ne spadajo v kategorijo uradne diplomacije držav. Tema podnebnih sprememb kot naravnega pojava z različnimi lokalnimi družbenimi posledicami se, na primer, pojavlja v medijih šele v zadnjem času, pa še to večinoma le kot postranska informacija ob poročilu s konference diplomatov oz. znanstvenikov. Le slučajno izvemo kaj o številnih razrednih bojih po svetu, če izvzamemo sindikalne proteste po Evropi. Še pri slednjih pogrešamo analizo sprememb ekonomskih in socialnih modelov, ki ogrožajo položaj evropskih delavcev. Premalo se piše o migracijah in položaju migrantov: novinarji običajno registrirajo njihov obstoj le ob tragičnem zaključku poti katere od skupin migrantov, praviloma pa ničesar ne izvemo o kompleksnih vzrokih, ki so jih pognali na pot. Ničesar ni zaslediti o različnih problematikah procesov modernizacije; inflacija stereotipnih poročil o njihovem izbruhu pod firmo »islamizma« in »Al Kaide« ne pojasnjuje ničesar. Poročanje o pravnih, ekonomskih in političnih bojih glede privatizacije naravnih in kulturnih virov najde svoj prostor v manj izpostavljenih rubrikah, kot sta »računalništvo in informatika« ter »kultura«, če imata razgledanega in prodornega urednika. Skratka, obveščeni smo o jutranjem kašlju predsednika ZDA, nič pa ne vemo o tem, kako ljudje po svetu živijo.

Splošna vsebinska pomanjkljivost zunanjepolitičnih medijskih vsebin je torej ta, da so vse preveč zunanjepolitične, se pravi, da se pretežno osredotočajo na dogodke, ki jih proizvajajo in novinarjem dostavljajo diplomacije bližnjih ter vplivnih držav in organizacij. Morda pričakovanj po nečem več od tega, kar nam slovenski resni mediji ponujajo zdaj, niti ni najprimerneje kategorizirati kot »zunanjo politiko«, temveč širše. Te vsebine bi morale biti razširjene tako geografsko kot tudi tematsko. Namesto oznake »zunanja politika« jih lahko označimo kot »svetovno dogajanje«.

Ni dovolj, da je medijska ponudba svetovnih vsebin le spremljava dometa in aktivnosti uradne državne diplomacije. Državljanom bi morala širiti obzorje in jim kot relevantne predstaviti dogodke in procese, ki so na prvi pogled relativno oddaljeni od slovenskih neposrednih interesov, a se nas lahko po ovinku ali z zamikom še kako tičejo. Zdi se, kakor da državna in uredniška zunanja politika druga drugi legitimirata ozkost zajetega svetovnega horizonta. Ta horizont je provincialen. Sodeč po teži in tematikah glavnih resnih medijskih vsebin se zdijo dnevnopolitična medstrankarska trenja vse bolj pomembna, poznavanje sveta pa obrobnega pomena.

Še pred 20 leti je bila ta dežela del države, ki je razmišljala globalno in je vodila svetovno zunanjo politiko. Potem so Slovenci baje hoteli »z Balkana v Evropo«, danes pa je za marsikoga samoumevno, da Sloveniji zadošča, da je provinca EU in privesek velesil(e). Drnovšek je bil za zdaj zadnji svetovljanski politik v Sloveniji in simptomatično je, da številni sploh niso razumeli pomena njegovih gest za mir v Darfurju ali pa prisostvovanja inavguraciji prvemu staroselskemu predsedniku v Boliviji. »Ljudski glas« in nekateri njegovi parlamentarni zastopniki so angažma zunaj običajnega geopolitičnega dometa Slovenije pospremili s poniglavostmi, češ, »čemu se ukvarjati z Afričani«, ali pa z namigovanji, da je predsednikovo svetovljanstvo posledica njegove bolezni oz. izguba stika z realnostjo. Kot da je relevantna realnost le tista, ki jo zmore dojeti tipičen lokalni obrtnik. Še en primer sramotne nacionalne samozagledanosti in provincializma Slovenije je bil sramotno nizek znesek pomoči žrtvam cunamija decembra 2004 – kot da se nas humanitarna katastrofa ne tiče.

»Javnost« je normativna kategorija
Končni argument, s katerim se upravičuje obrobni status svetovnega poročanja, je argument, da »javnosti to ne zanima«. Produkcija svetovnih vsebin stane, sploh lastna v izvedbi mreže potujočih dopisnikov, in vsak strošek je treba upravičiti. Trenutni pogled, ki ponudbo določenih vsebin prilagaja obsegu povpraševanja, je pogled s perspektive poslovnih bilanc: če nek medij investira dodatna sredstva v lastno produkcijo svetovnih vsebin, se mu vložek na kratki rok ne bo finančno povrnil. Če na medijsko produkcijo gledamo izključno kot na poslovno dejavnost, se torej zdi, da je uredniška politika ujetnica pričakovanj publike. A takemu pogledu niti novinarji sami ne verjamejo povsem, saj se vedno, kadar skušajo upravičiti senzacionalistično brskanje po za nekatere neprijetnih dogodkih, sklicujejo na »zainteresiranost javnosti« – čeprav to zainteresiranost s svojim »napihovanjem« novic šele sami ustvarjajo.

Pravo vprašanje ni, kdaj je »javnost« resnično zainteresirana za določene informacije, kdaj pa ponudnik inducira to željo. Pravo vprašanje je, kaj kategorija »javnosti« sploh pomeni oz. kakšna so razmerja med različnimi rabami te kategorije. V sodobnem novinarskem diskurzu »javnost« pomeni predvsem pasivni naslovnik informacij in mnenj. To pojmovanje je skupno tako komercialnemu kalkuliranju o tem, katere informacije gredo v promet, kot tudi senzacionalistični referenci, s katero si skuša radovedni novinar zaščititi hrbet pred pritiski. S takim pojmovanjem »javne« funkcije »javnih« medijev se težko utemelji načrtno krepitev zapostavljenih resnih vsebin. Prej gre pričakovati drsenje nivoja proti zabavnim vsebinam, pri katerem so mediji in »javnost« v vzajemnem razmerju: drug drugemu postavljajo vse nižje kvalitativne standarde.

Temu nasproti je Habermas postavil zgodovinski koncept javnosti kot sfere aktivnega državljanstva, v kateri se odvija racionalna izmenjava mnenj, da bi prišli do najbolj umnih in s tem univerzalnih politik2. V tej luči je javna funkcija medijev izobraževanje državljanov, zato da so ti opolnomočeni in usposobljeni za kompetentno rabo uma in odgovorno udeležbo v politiki. »Javnost«, ki ni več zavezana maksimi racionalne presoje in obči odgovornosti za politične razmere in ki ne implicira aktivnega državljanstva, po Habermasu ni več javnost. Če gre za pasivnega naslovnika informacij, ki jih posredujejo centri moči in medijska industrija, je ustrezna oznaka »publika«. Isto velja za t. i. »javno mnenje«: to po Habermasu ni niti javno (po navedenem kriteriju) niti mnenje, kajti mnenje je nekaj individualnega, kompleksnega in racionalno utemeljenega. Tisto, kar proizvaja industrija »javnega mnenja« in kar beleži tehnologija »javnega mnenja«, bi prej lahko označili kot »množično razpoloženje«. To kot diskurzivni industrijski produkt ne podpira aktivnega državljanstva. Zaradi strukturnih sprememb javnosti v množični družbi, kakor jih je opisal Habermas, tudi sami demokraciji grozi, da bo de facto vse bolj suspendirana.

Konceptualna plat medijskega vsebinskega siromaštva je ta, da je javna funkcija medijev (izobraževanje državljanov) podrejena poslovni funkciji medijskih podjetij (trženje vsebin publiki potrošnikov). Funkciji sta teoretično lahko do neke mere združljivi, vendar le pod pogojem, da mediji namesto sledenja vse nižjim standardom pričakovanj publike prevzemajo odgovornost za informativno in mnenjsko opolnomočenje javnosti, da uredniška politika aktivno vzpostavlja določeno raven vsebinske kvalitete in da jo poslovna politika podpre z računico dolgoročne rentabilnosti. Še posebno odgovornost za državljansko izobraževanje imajo javni medijski zavodi, ki imajo zagotovljeno javno financiranje ravno zaradi te funkcije. Problem trženja kvalitetnih vsebin ima torej značaj spirale, ki se lahko giblje navzgor ali navzdol. Pri tem je javnost predvsem normativna kategorija in ne nekaj, kar bi se vedno že ponujalo kot obstoječi trg, željan resnih medijskih vsebin. Ob vsem govorjenju o javnosti bi se bilo treba zavedati normativnega statusa tega koncepta in njegovega ozadja, ki je (ravno tako normativni) koncept aktivnega državljanstva.

Vzroki za skromno uredniško politiko svetovnih vsebin
V tem sklopu prispevkov nas zanimajo produkcijski postopki in produkcijski pogoji, v katerih nastajajo svetovne oz. zunanjepolitične medijske vsebine.

Koliko prostora in kakšno mesto imajo svetovne vsebine znotraj posameznih medijev? Kakšne vire spremljajo uredništva? Koliko se opirajo na agencijske vire in koliko imajo lastnih dopisniških virov? Kako so izbrani agencijski viri? Kako poteka postopek selekcije novic in dogajanj? Kdo odloča o izboru relevantnih tem in po katerih kriterijih sprejema odločitve? Koliko pozornosti novinarji in uredniki posvečajo refleksiji teh kriterijev in koliko se zanašajo na rutinski občutek o relevantnosti, se pravi na spontano ideologijo novinarjev? Je slednje vzrok za to, da vsi resni mediji reproducirajo isti nabor svetovnih vsebin, ki so obenem količinsko močno zastopane v glavnih agencijskih virih? Kakšni so finančni pogoji za produkcijo svetovnih vsebin? Kako kadrovsko močne so zunanjepolitične redakcije? Je sodelavcev, ki spremljajo vire, dovolj? So zadovoljni s plačilom? Kakšen je njihov zaposlitveni status (redno zaposleni, zaposleni za določen čas, pogodbeni honorarni delavci, študentski delavci …)? Koliko imajo redakcije na voljo sredstev za poročevalska in reporterska potovanja? Uspejo storiti še kaj več od akreditacij na uradne politične dogodke v evropskih državah in EU? So dopisniki pretežno priklenjeni na pisarno in uradna novinarska središča? Poleg v zadnjih letih razvpitega vprašanja, ali so zunanjepolitične redakcije pod pritiski politikov, se velja vprašati tudi to, ali novinarji želijo poročati še o čem drugem razen o diplomatskih srečanjih, pa nimajo možnosti za to. So pod finančnim pritiskom, naj ne zapravljajo denarja za produkcijo vsebin, ki da publike ne zanimajo?

Opravljanje funkcije izobraževanja državljanov nujno potrebuje refleksijo novinarskega dela. Se to refleksijo spodbuja? Se spodbuja in omogoča strokovno usposabljanje novinarjev, s čimer ne mislimo le na tečaje o rokovanju s tehnično opremo, temveč tudi izobraževanje na področjih regijskih študij in humanistične teorije? Se skratka spodbuja vseživljenjsko učenje ali uredniki in poslovodstvo morda domnevajo, da fakultetno in ljubiteljsko izobraževanje zadoščata?

Zakaj je torej ponudba svetovnih vsebin v slovenskih medijih takšna, kot je? Odgovore na ta vprašanja smo poiskali pri tistih, ki producirajo svetovne vsebine, pa tudi pri raziskovalcih, ki na problematiko gledajo od zunaj.

1 Glej Pierre Bourdieu: Na televiziji. Ljubljana: Krtina, 2001.
2 Glej Jürgen Habermas: Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana, ŠKUC in ZIFF, 1989.

izpis

Miro Samardžija, Julija Sardelić

Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Zame mednarodna politika obsega marsikaj, od dela nevladnih organizacij do, recimo, nasilja nad ženskami. Rada bi, da bi poročali tudi o resnih temah in o trendih v mednarodni politiki. Za analitične prispevke bi potrebovali več časa in denarja – Intervju s Ksenijo Horvat Petrovčič, TV Slovenija
Že precej let se ukvarjate predvsem z zunanjepolitičnim novinarstvom. Zdaj vodite tedensko oddajo Globus, ki se loteva mnogih vprašanj in dogodkov po svetu ter njihovih implikacij, tudi na Slovenijo. Kateri so vaši glavni viri in kako so ti izbrani?

Težko je postaviti natančno hierarhijo virov. Glavni vir je splošno spremljanje dogodkov, kar pomeni spremljanje tuje televizije. Jaz gledam BBC, CNN in angleško Al Džaziro. Blanka Doberšek, urednica oddaje Globus, spremlja še posebej teme z Daljnega vzhoda. Pomembni viri so agencijska poročila, predvsem Reuters. Časopise beremo vsak na svojem področju. Omeniti je treba Guardian in New York Times, sama podrobneje spremljam tudi bližnjevzhodne časopise. Pomembna je izmenjava televizijskih posnetkov. TV Slovenija je članica European Broadcasting Union, opiramo pa se tudi na televizijsko ponudbo Reutersa in Associated Pressa.

Med spremljanjem različnih področij se porodi veliko različnih zamisli o tem, kaj naj bi delali. Nekaj je tedensko relevantno, velikokrat pa vključimo tudi teme, o katerih menimo, da niso bile dovolj tehtno in dobro pokrite v osrednjih informativnih oddajah, ker je zanje zaradi drugih dogodkov zmanjkalo časa. Tu so še naši dopisniki, ki nam ravno tako posredujejo svoje ideje. Vse skupaj kombiniramo tako, da imamo eno nosilno temo, ki jo obdelamo širše, z različnih zornih kotov, in še nekaj drugih tem.

Naš velik problem je ta, da je bilo nekoč v Odmevih veliko več prostora za zunanjo politiko. Zdaj so dopisniki v nerodnem položaju. Dnevnoinformativne novice so uporabne za Dnevnik in Odmeve, zgodbe in rezultate raziskovalnega novinarstva pa težko kam lansirajo. Pri oddaji Globus smo seveda zelo veseli takih prispevkov. Pred kratkim je bil, na primer, Andrej Stopar slučajno v Gruziji, kjer je spremljal nekaj drugega, in je napravil še en prispevek v Stalinovi rojstni vasi; zdaj je namreč v Gruziji nekakšen stalinski revival.

Zdi se, da je slovensko zunanjepolitično novinarstvo večinoma navezano na produkcijo drugih, večjih novinarskih hiš in na akreditiranje na uradne politične dogodke na ravni EU in evropskih držav.

Za Globus to nedvomno ne velja, ker ima dve dovolj trmoglavi ženski. Sicer pa se bojim, da je delo velikokrat rutinsko, na primer pri predsedovanju Slovenije EU. Resda je tu težava, kako se sploh da na nov način poročati o suhoparnih birokratskih srečanjih, da bi ljudje začutili njihovo relevantnost. S preskušanjem novitet v načinu poročanja se nasploh, ne le na naši televiziji, ukvarja zelo malo ljudi in presežki so zelo redki. Nekaj nadpovprečnih prispevkov je pripravila Manica Janežič Ambrožič. Novinar mora biti kar pogumen, da se tega loti, saj ne ve, ali mu bo uspelo.

Mi imamo sicer veliko sekundarnih, zlasti slikovnih virov, na primer Reuters in EBU, a dopisniki imajo možnost snemanja primarnega gradiva. Resda ne vedno, saj nimajo kar vsak dan na voljo kamere in montažne opreme, čeprav se je televizijska oprema precej pocenila.

Razlog, zakaj delam v zunanjepolitični redakciji in edina stvar, ki mi je bila pri tem izjemno zanimiva, je delo na terenu. Ampak če bi pred desetimi leti vedela, da bo tega vedno manj, bi se takrat morda odločila drugače. Zdi se mi, da je v Sloveniji zadnje čase zunanja politika odrinjena v ozadje. Mogoče imam ta občutek zato, ker se je pred petimi leti vse vrtelo okrog iraške vojne, zdaj pa smo v obdobju, ki ga je težko definirati, hkrati pa se dogajajo zelo opazne notranje-politične teme.

Je informacija z BBC za vas bolj relevantna kot z Al Džazire?

Ne. Al Džaziro zelo upoštevam. Ne vem, če se je kdaj zgodilo, da se z njimi ne bi popolnoma nič strinjala. Tam so zbrani zelo sposobni ljudje, marsikdo je prišel z BBC, CNN ipd. Al Džazira je zelo uspešen projekt. Če kdo pripomni, da gledam samo Al Džaziro, mu odgovorim, naj si najprej sploh ogleda, kakšne informacije ponuja.

Kakšen je postopek selekcije novic in kakšni so kriteriji za izbor določenih novic? Kdo o teh kriterijih odloča: voditeljica, urednica oddaje, obe skupaj, cela redakcija ...?

Blanka Doberšek je urednica oddaje, jaz sem voditeljica z nekaterimi uredniškimi pooblastili. Intenzivno sodelujeva, pogovoriva se o vsaki temi in o kriterijih. Idealno bi bilo, če bi pri tem sodeloval tudi širši krog sodelavcev redakcije, vendar praksa pokaže, da ima vsak svoje naloge in je od njih težko pričakovati, da bi se tukaj še dodatno angažirali. Uredniki pa posredujejo samo, če jih res kaj zelo zmoti.

Koliko pri odločanju reflektirate o kriterijih za odločitev in koliko gre za rutino in zanašanje na uredniški občutek? Gre pri tem morda za reprodukcijo tistih vsebin, ki so zastopane v glavnih agencijskih virih?

Velikokrat določene teme ne vključimo, ker se je zgodila čez vikend in vemo, da bo v ponedeljek že premleta po dolgem in počez, mi pa smo na sporedu šele v torek, ko zanimanje že malo pade. Pri dogodkih, kot so razne volitve, smo vedno v precepu, ali jih niso gledalci že naveličani. Včasih pri takih dogodkih tudi tvegamo in poskusimo obravnavati novi zorni kot, ki ga v Dnevniku ali Odmevih ni bilo. Hkrati pa občasno dobimo izvrstno reportažo, ki ni strogo aktualna, a jo vključimo, ker je dobra.

Ali ne učinkuje pri izboru neka »spontana ideologija«, ki spodbuja delanje tistega, kar se zdi samoumevno?

Če pride novinar neizkušen v redakcijo, gleda starejše od sebe in dela tako kot delajo oni. Jaz sem prišla na TV Slovenija s skoraj desetletnimi izkušnjami in sem imela drugačen odnos do novinarskega dela. Prišla sem delat tisto, kar sem v novinarstvu počela že prej. Menila sem, da je treba odpirati številne nove teme. Pri tem mi nikoli ni nihče rekel, da je to nerelevantno. Tudi za svojo urednico, ki je tik pred upokojitvijo, lahko rečem, da ima še vedno ogromno svežih idej, ki se jih loteva na nove načine.

Koliko imate sodelavcev, ki premlevajo vse te vire? Jih je dovolj? So zadovoljni s svojim plačilom in kakšen je njihov zaposlitveni status?

Približno polovica jih je redno zaposlenih, polovica pa honorarcev na različnih pogodbah. S plačo na RTV Slovenija ni bil nihče še nikoli zadovoljen. To je dejstvo. Zaradi tega je težko dobiti nove ljudi, ki bi prišli sem delat. To je delo za ljudi, ki jih nekaj tako zelo zanima, da finančna plat zanje ni bistvena. Ali pa za nekoga, ki se želi uveljaviti ali ki rabi izkušnje.

Koliko je na voljo sredstev za spremljanje različnih agencijskih virov? Koliko od fonda za zunanjo politiko dobi vaša oddaja?

To je zelo dobro vprašanje, na katerega ne morem odgovoriti. Pri financah sem šibka. Zdi se mi, da naš proračun za prevajalce in za vse ostalo znaša nekaj tisoč evrov, a ta podatek bi bilo treba preveriti1. Zelo pazimo na stroške. Po občutku vem, da si, na primer, lahko privoščimo en dupleks na oddajo. Možno je posneti en prispevek na terenu, vendar novinarja ne moremo posebej poslati na teren, temveč se dogovorimo z nekom, ki je že nekje, da naredi nekaj še za nas. Če gre nekdo delat prispevek za Dnevnik, ostane tam nekaj ur dlje, da naredi še prispevek za Globus, recimo nekaj intervjujev. Rada bi videla, da bi ostal še nekaj dni, vendar to ni realno. Televizijska produkcija je danes zelo hitra. Še pred desetimi leti je bilo drugače, lahko smo si vzeli več časa za bolj premišljeno delo.

Ali se kdaj znajdete pred kakršnimi koli pritiski na način poročanja?

Lažje so vodljivi mlajši in manj izkušeni novinarji kot tisti z več izkušnjami. Sama nimam izkušenj z neposrednimi pritiski, za kar si štejem zasluge predvsem sama. So pa včasih posredno izražena pričakovanja. Na primer: pred nekaj leti je Janez Janša po zmagi na volitvah rekel, da ni treba šteti vsake bombe v Iraku, s čimer je hotel reči, naj se poročanje osredotoči tudi na pozitivne stvari. Zanimivo bi bilo pogledati, koliko kakšnih prispevkov je bilo narejenih pred to izjavo in po njej.

Si želite poročati o nekaterih drugih temah, o katerih ne poročate?

Seveda so stvari, s katerimi bi se še ukvarjali. Vsi se preveč ukvarjamo z visoko formalno politiko in diplomatskimi srečanji. Zame mednarodna politika obsega marsikaj, od dela nevladnih organizacij do, recimo, nasilja nad ženskami. Rada bi, da bi poročali tudi o resnih temah in o trendih v mednarodni politiki. Ampak medije velikokrat bolj fascinira to, da kdo izjavi kaj neumnega. Poleg tega bi za analitične prispevke potrebovali več časa in denarja in novinarji bi morali biti na terenu.

Koliko se znotraj hiše reflektira neka Javna RTV je razpeta med funkcijo izobraževanja državljanov, ki vključuje tudi obveščanje o svetovnem dogajanju, in med komercialni pritisk, naj se ne troši veliko denarja za produkcijo vsebin, ki naj Slovencev ne bi zelo zanimale.

Ves čas govorim, da moramo imeti v programu tudi Afriko, Južno Ameriko in druge odrinjene regije. Na načelni ravni mi nihče ne oporeka, a v praksi se poroča predvsem o poplavah, potresih, kriminalu, padcih letal ipd. Večkrat sem slišala: »Kaj pa to Slovence briga?« ali: »Zakaj sploh potrebujemo neke zunanje novice?« Sprva sem mislila, da je bilo to izrečeno bolj v šali, zdaj pa se mi zdi, da morda ni čisto tako. Zunanjepolitična redakcija ne bi smela pokrivati pretežno črne kronike. Žal je naš program zelo podoben programu komercialne televizije POP TV, a bi se moral, kar zadeva zunanjo politiko, od nje bistveno razlikovati.

O Afriki smo v zadnjih letih slišali le ob genocidih v Ruandi in Darfurju ter nemirih v Keniji. Zakaj se o periferni delih sveta poroča samo, kadar so tam izredne razmere?

Delno gre za imanentno hierarhijo tem, ki naj bi jih pokrivali. Na prvem mestu so okoliški dogodki v Evropi in dogodki na Balkanu. Poleg tega imamo praktičen problem: v celi Afriki in Latinski Ameriki nimamo nobenega dopisnika, agencijsko gradivo, ki ga dobimo z izmenjavo, pa iz teh regij prihaja, le kadar so tam izredne razmere. O Keniji dolgo nismo dobili nikakršnega gradiva. Iz Latinske Amerike dobimo občasno kakšno Chavezovo izjavo. V Globusu smo vendarle imeli prispevek o zdravstvu na Kubi, ampak dobili smo ga bolj slučajno: Tone Hočevar je bil tam za Mednarodna obzorja in je še za nas posnel prispevek o običajnem kubanskem življenju. Za televizijo rabiš sliko, ne moreš zgolj napisati članka.

Se vam zdi, da je poročanje o etničnih, verskih in jezikovnih manjšinah na RTV Slovenija ustrezno?

Pred kratkim je neka kolegica tako govorila o »islamskih teroristih«, da so mi šli lasje pokonci. Ni dopustno uporabljati nesmiselne izraze, za katerimi ni ustrezne vsebine.

V TV Dnevniku se vsakodnevno uporablja besedna zveza »palestinski skrajneži«.

Ampak to še ni tako hudo kot »islamski teroristi«. V Palestini dejansko obstajajo skrajneži, obstajajo pa tudi izraelski skrajneži. Hamas je skrajno gibanje, ni pa v svojem bistvu teroristična organizacija. Problem nastane, kadar s tem označiš celotno prebivalstvo. Mislim, da se je najbolje izogibati vsem ekspresivnim izrazom in uporabljati natančne oznake, saj ljudje niso neumni in vedo, kaj je Hamas.

Na nekaterih televizijah uporabljajo oznako »militanti«.

To ni slab izraz, je bolj nevtralen, a ga lektorice ne dovolijo. Podobno še nobene lektorice nisem uspela prepričati, da »judovske naselbine« niso »naselja«: beseda »naselbina« označuje njihov nezakonit status.

Kako komentirate dokumentarec o Osami bin Ladnu, ki je bil pred kratkim predvajan na TV Slovenija?

Na sestanku sem prav danes dejala, da sama tega dokumentarca ne bi predvajala. Kdor to želi, si lahko te stvari ogleda na CNN. Če pa ga že predvajamo, bi ga morali uravnotežiti z nečim, kar ni tako izrazito proameriško. Ljudje v Gazi, na primer, množično umirajo vsak dan.

Precej dobrih novinarjev je v zadnjem času odšlo z javne televizije, ker so želeli delati »drugače«.

To je zelo delikatno vprašanje, ki smo ga izpostavili tudi na programskem svetu, kjer pa so se nam smejali. Naše mnenje je bilo, da kolegi ne odhajajo zaradi plač, saj na »nacionalki« ne delamo zaradi denarja. Zakaj torej mlad, ambiciozen, strankarsko nepovezan človek odide z javne televizije, ki ga je izoblikovala? To je zelo resno vprašanje za naše urednike in odgovora nanj ne bom dala. Uredniki bi morali resno premisliti kot tudi o tem, s kom so te ljudi nadomestili oz. jih nameravajo nadomestiti.

Oddaja Globus bo v teh dneh praznovala prvo obletnico. Kakšne so vaše želje za prihodnost, morda daljša minutaža, ugodnejši termin ali več terenskih oddaj?

Vedno nas dajejo v termine, ki so obsojeni na neuspeh. Vsebine, ki same po sebi ne vlečejo gledalcev, bi morali uvrstiti v bolj gledane termine in ne hkrati s Preverjenim ali Piramido. Globus ima stalno število gledalcev in sem s tem osebno zadovoljna; nimam iluzij, da se bo tu kaj spremenilo. Zadnjič so nas zaradi športnega prenosa predvajali pozneje in gledanost je bila ob 21.30 odlična, okoli 5 odstotkov. Oddaja o Kosovu je bila taka, kot bi si jo lahko samo želeli, če bi imeli dovolj sredstev in časa. Potekala je v živo, z javljanji iz Beograda in Prištine. Takrat smo verjetno dosegli maksimum gledanosti v tem terminu.

Kje vidite vzroke za probleme, omenjene v tem pogovoru?

Eden od vzrokov so finančna sredstva. Pomembno je razumevanje izobraževalnega poslanstva javne televizije in prepričevanje sodelavcev o tem, da je pomembno tudi neko dogajanje v tretjem svetu. To je napor. Tako ni samo v Sloveniji, ampak vsepovsod. Javne televizije so povsod v krizi. Vsi se sprašujejo, kaj naj producirajo in kdo naj jih plačuje. Nekateri se sprašujejo o smiselnosti mreže dopisnikov s celega sveta, saj naj bi se menda vse dalo dobiti na internetu. Toda potrebujemo ljudi, ki znajo v povodnji informacij izbirati in ovrednotiti informacije v kontekstu. Tega se ne da tako kvalitetno početi v Ljubljani, kakor če dopisnik živi v tujini.

1 Podatek o proračunu oddaje Globus smo želeli preveriti pri odgovornem uredniku informativnega programa TV Slovenija Rajku Geriču, a je odgovoril, da gre za poslovno skrivnost.

izpis

Julija Somrak, Aleš Zobec

Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Med selekcijske dejavnike novic uvrščamo tudi subjektivne - Kaj se skriva za argumentom »tega ne bo v oddaji, ker se mi to ne zdi tako pomembno«? Praksa kaže, da lahko za tem stojijo najrazličnejše osebne tendence novinarja oziroma urednika
Kakšne in katere novice so gledalcem »servirane« v osrednjih informativnih televizijskih oddajah vsak večer ob sedmih? Zakaj ravno te in ne katere druge? Ali je informiranost gledalcev nacionalne, javne televizije drugačna kot informiranost gledalcev komercialnih medijev (POP TV)? S pomočjo relativno nove strokovne literature (Zajc, 2004 in Prpič, 2007), ki je nastala na podlagi praktičnih izkušenj in znanstvenega raziskovanja, bova skušala odgovoriti na ta vprašanja.

Za začetke informativnih oddaj v Sloveniji je pomembno leto 1968, ko začne Televizija Ljubljana oddajati večerno dnevno informativno oddajo, ki je bila slabih 30 let brez konkurence. Leta 1995 se ji pridruži prva informativna oddaja komercialne televizije POP TV, ki je moči že v začetku usmerila na informativno področje (Prpič, 2007: 63).

Zajc: Nereflektirana selekcija
Pred pregledom konkretnih selekcijskih učinkov in praks nastajanja ter izbora televizijskih novic je treba opredeliti pojem »novica«. Pridružujeva se ugotovitvi Zajčeve, ki omenja različne definicije različnih avtorjev pojma novice, ki pa so si kljub vsemu dokaj podobne. Za namen tega članka bova »novico« razumela kot informacijo o nečem novem oziroma kot nekaj, kar »informira o nečem novem, česar naslovnik še ne pozna in s čimer še ni bil seznanjen«. (Zajc, 2004: 6)

Najprej bova poskusila povzeti ključne oziroma najpogostejše t. i. novičarske faktorje – torej dejavnike, ki vplivajo na izbor informacij, ki se kažejo v televizijskih poročilih, način njihove reprezentacije, čas trajanja predstavitve … V grobem bi se lahko osredotočili na 7 pogosto navajanih novičarskih faktorjev. Imena faktorjev so sama po sebi dovolj zgovorna. Tako na selekcijo informacij vpliva širina vpliva dogodka (hurikan, ki zajame velik del nekega kontinenta, ima verjetno širši vpliv kot narasel potok v Zgornjem Dupleku), zemljepisna bližina dogodka (vendar pa ima drugi dogodek za Slovence vseeno večji pomen kot za Tirolce), časovnost (spet ni vseeno, ali je potok narasel par stoletij nazaj ali danes), prominentnost (teža informacije se spremeni, če ob naraslem potoku živi predsednik državnega zbora), novost (če potok v Zgornjem Dupleku naraste po vsaki manjši padavini, na televiziji o tem ne bodo poročali vsakokrat), nenavadnost (naplavljen srednjeveški zaklad ob poplavah v Zgornjem Dupleku bo zagotovo prispeval k večji verjetnosti objave) in konfliktnost (če so vaščani Zgornjega Dupleka ministra za okolje in prostor že nekaj let prosili za pomoč pri rešitvi problema pogostih poplav, minister pa v tem času tega ni uredil, bo ta dogodek bolj verjetno senzacija). (Zajc, 2004: 14–18)

V vsakodnevni novinarski praksi to ne pomeni, da novinarji pri vsaki informaciji dejansko merijo razsežnost posameznega novičarskega faktorja pri novicah, ampak počno to nezavedno (Zajc, 2004: 33).

Teoretičnih konceptov, ki skušajo razložiti proces izbiranja in oblikovanja informacij, je mnogo. V nadaljevanju bova predstavila praktičen vidik tega procesa.

V diplomskem delu je Jerca Zajc na podlagi opazovanja in sodelovanja pri nastajanju televizijskih poročil (Dnevnik) na TVS opozorila na večfaznost procesa. Omeniva naj le raven zbiranja informacij (še preden govorimo o pravi selekciji), ki nastaja s pomočjo agencijskih servisov. Televizijske hiše imajo naročenih več servisov tiskovnih agencij (na primer Reuters, STA …). Tiskovne agencije pošiljajo medijskim hišam različne vrste gradiv, pri katerih težko govorimo o načrtni selekciji, vseeno pa se moramo zavedati, da agencijska ponudba novic še zdaleč ne zaobjame VSEGA, kar se trenutno dogaja po svetu. Agencijska novica je v nekaterih primerih že skoraj končna podoba novic posameznih televizijskih hiš, v nekaterih primerih pa služi le kot primaren vir informacij ali kot njegov del. Televizijske hiše imajo svoja dopisništva v različnih mestih, običajno glavnih mestih določenih držav. Seveda ne more imeti vsaka televizijska hiša svojega dopisnika v vsakem mestu (ravno zato televizijske hiše pridobivajo informacije od tiskovnih agencij), ampak ga imajo zgolj tam, kjer ima to večji pomen za gledalce programa. Dopisniki si pri pripravi prispevkov pogosto pomagajo z gradivom tiskovnih agencij, nasploh pa so pri svojem novinarskem raziskovanju in delu precej avtonomni, kar predstavlja eno izmed selekcijskih sit. (Zajc, 2004: 27–29)

»Prava« selekcija se začne na naslednji ravni z nastankom načrtov dnevno informativnih oddaj. Ni odveč omeniti, da je proces selekcije pri tako velikem številu informacij, ki jih televizijske hiše vsakodnevno prejmejo, nujno potreben. TVS ima na sporedu 7 dnevno informativnih oddaj. Proces selekcije lahko konkretno opazujemo na uredniških in redakcijskih sestankih (dnevni, tedenski …), kjer se pogovarjajo o količinski zastopanosti notranje in zunanjepolitičnih dogodkov ter njihovem izboru, prav tako pa tudi o izboru ostalih informacij ter dogodkov, ki bodo v obliki novic in prispevkov del informativne oddaje. Na sestankih se novinarji dogovorijo o konkretni shemi posamezne informativne oddaje, vendar oddaja, ki jo gledalec nato vidi, velikokrat ni identična prvotnemu načrtu. Zakaj na sestankih izražene ideje niso vedno prikazane? Zakaj so določeni dokončani prispevki zamenjani z drugimi vsebinami? Zakaj lahko dobi njihova časovna podoba drugačno razsežnost (omejen čas prispevka)? (Zajc, 2004: 30–33)

Jerca Zajc je pri opazovanju konkretnega dela na TVS ugotovila najrazličnejše, tudi banalne selekcijske dejavnike. Tako je na primer urednik neko vest o aretaciji treh italijanskih poslancev, zaradi domnevne povezave z mafijo, zavrnil zaradi pomanjkanja slike aretacije (to je navedel kot edini argument), kljub novinarjevemu vztrajanju, da je novica pomembna. V nekem drugem primeru je urednica oddaje Odmevi presodila, da bo celotna oddaja posvečena notranjepolitičnemu dogajanju. Razlog za tako odločitev je bilo njeno osebno mnenje, da si tokrat osrednje mesto v oddaji zasluži »pač« slovenska politika. Omenjena avtorica ugotavlja, da vsebina in količina notranjepolitičnih dogodkov »določata« čas, ki ostane na voljo za informiranje o zunanjepolitičnih dogodkih (ker se ob koncu tedna na domačih tleh dogaja manj, imajo takrat zunanjepolitični dogodki večjo možnost objave). To potrjuje tudi sama shema informativnih oddaj, ki se načeloma začne z notranjepolitičnimi dogodki, v posebnih primerih jih nadomestijo zunanjepolitični dogodki. Nadalje je dežurni novinar med dvema dogodkoma izbral tistega, ki še ni bil omenjen v poročilih tekočega dne, in ker je presodil, da je izbran dogodek za gledalce bolj zanimiv (dinamično dogajanje, možnost konflikta – državnega udara) in bo tako doprinesel k večji gledanosti oddaje. Zanimivo je, da se tudi novica »ZDA, Marija na sendviču« (vest o visoki ceni deset let starega sendviča, na katerem se je prejšnji lastnici prikazala Marija) lahko pojavi v dnevni informativni oddaji. Urednik je objavo tovrstne novice utemeljil predvsem na podlagi siceršnje vsebine informacij iste oddaje – zaradi velike količine negativnih novic, je menil, da mora gledalcem na koncu postreči z nekoliko šaljivo vsebino (pospremljena z zanimivo sliko), ki v gledalcu vzbudi pozitivna čustva. Pri pripravi načrta poročil ob 16.30 (ki pogosto vključujejo vesti, ki napovedujejo dogodke in daljše prispevke v glavni informativni oddaji) se je zgodilo, da je urednik zavrnil napoved o objavi poročila z utemeljitvijo, »da se o dogodkih poroča, ko so se ti že zgodili«. (Zajc 2004: 46) V nekem drugem primeru je urednik tri novice izločil, ker jih v »svoji« oddaji ni želel objaviti. Na tem mestu se je argumentacija za njegovo odločitev začela in končala. (Zajc, 2004: 41–42, 46, 49–50, 52)

Logično je, da »svet teče dalje« tudi po nastanku načrta posamezne oddaje. In navsezadnje je tudi to eden od pogostih razlogov za prilagajanje prvotnih načrtov novim dogodkom in informacijam (čeprav je bil 11. septembra 2001 morda navsezgodaj zjutraj pripravljen načrt informativnih oddaj, je tekom dneva, zaradi aktualnih dogodkov, dobil povsem drugačno podobo).

Na podlagi opazovanja konkretnih praks ustvarjanja dnevno informativnih oddaj lahko izluščimo kot pomembne selekcijske dejavnike koncept same oddaje in njeno časovno omejenost, pomembni pa so tudi ¬drugi dogodki, kvaliteta slike in pogosto preprosto osebne odločitve urednika (Zajc, 2004: 51).

Jerca Zajc opozarja, da so nekateri selekcijski dejavniki (novičarski faktorji) veliko bolj »samoumevni«, lažje preučljivi. Osebne odločitve, torej subjektivni dejavniki, pa so tisti, ki jih je mnogo težje videti, preučiti, interpretirati … in kot taki za humanista, sociologa toliko bolj zanimivi. Kaj se skriva za argumentom »Tega ne bo v oddaji, ker se mi to ne zdi tako pomembno.«? Praksa kaže, da lahko za tem stojijo najrazličnejše osebne tendence novinarja oziroma urednika (religiozne predpostavke, politično prepričanje, pretekle izkušnje iz osebnega ali poklicnega življenja, spolna usmerjenost, spol …). (Zajc, 2004: 53–54)

Že omenjene spremembe v slovenskem medijskem sistemu sredi devetdesetih (iz monopolnega sistema v dualni) so gledalcem dnevno informativnih oddaj ponudile novo možnost spremljanja »vseh« dnevnih dogodkov doma in po svetu. S semiotične perspektive je pojav nove televizijske hiše izredno zanimiv. Kakor hitro se ob obstoječi možnosti (TVS) pojavi še nova (POP TV), lahko začnemo govoriti o diferenciaciji – tako samega karakterja televizijske hiše kot tudi njene ciljne publike. Javni televizijski program naj bi bil namenjen zahtevnejši publiki, kar pomeni, da so informacije predstavljene bolj poglobljeno. Komercialni medij pa je namenjen manj zahtevni javnosti, posledično so pomembnejši »zanimivi dogodki, dogodki z veliko pompa in lahko bi dejali s 'čim več žrtvami'« (Zajc, 2004: 54).

Prpič: Podobnost obeh osrednjih dnevnoinformativnih oddaj
V javnosti vlada splošno prepričanje, da se vsebine na javni in komercialni televiziji, tudi kar se tiče dnevno informativnih oddaj, razlikujejo. Te domnevne razlike je v svoji doktorski disertaciji s kvantitativno metodo in precej podrobno preučil Marko Prpič. Primerjal je osrednji dnevnoinformativni oddaji TVS in POP TV.

Namen njegove analize je, »da primerja oddaji po vsebini, in sicer na osnovi primerjave objavljenih tem/dogodkov, tematskih sklopov in akterjev ugotovi, kaj imata oddaji skupnega in v čem se razlikujeta« (Prpič 2007: 65). V ta namen je podrobneje analiziral naslednje ravni: dolžina vseh segmentov; preštevanje obravnavanih dogodkov, tem in akterjev; vrstni red tem in dogodkov v napovednikih; beleženje vseh posegov voditeljev v oddajah in analiza le-teh; beleženje virov televizijskih slik. Uvodoma je avtor ugotovil, da so obema dnevno informativnima oddajama skupni segmenti: napovednik (5 kratkih napovedi za dogodke – sem sodi tudi »v nadaljevanju«, »vmesni napovedniki«), vreme in šport, ločila (kratki spoti, ki so namenjeni glasovni in vidni identifikaciji, na nek način prehod med temami oziroma novicami, ki nimajo skoraj nič oziroma nič skupnega), napoved drugih oddaj in napoved dnevno informativnih oddaj, ki oddaji sledita ter oglaševalska sporočila. Kvantitativna narava tovrstnih raziskav zahteva kategorizacijo novic. Prpič je vse novice sprva razvrstil v 10 glavnih tematskih sklopov (Drugo, Družba/religija, Evropska unija, Gospodarsko/gospodarska politika, Javni servisi/socialna država/humanitarno delo, Kultura/zabava/prosti čas, Notranja politika, Sodstvo, Vojne/konflikti/kriminal/varnost in Zunanja politika), ki združujejo vsaka posamezne podsklope (Prpič, 2007: 64–67, 70).

Rezultati analize so pokazali, da največ časovnega prostora pri obeh oddajah zavzemajo segmenti: Novinarski prispevki, Voditelj, Oglasi in Šport. Izstopajo zlasti Novinarski prispevki, ki zavzemajo 37,3 % skupnega časa, od tega 39,7 % v oddaji 24 ur, v Dnevniku pa 34,7 %. Mesečna količinska razlika je 6 ur in pol. Segment Voditelj zavzema 18,2 % časa obeh oddaj, med oddajama pa ni bistvenih razlik, prav tako ni pomembnih razlik primerjalno v letih 2004 in 2006 (število tovrstnih posegov pa se zmanjšuje, v Dnevniku nekoliko bolj). V 24 ur sledijo nato Oglasi, v Dnevniku pa Šport in nato Oglasi. Trend časa, namenjenega oglasom, je v obeh oddajah naraščajoč. Ti štirje segmenti predstavljajo 78,8 % skupnega časa oddaj (82,4 % v 24 ur oziroma 74,8 % v Dnevniku) (Prpič, 2007: 81–82).

Obema oddajama sta skupna segmenta še Vreme in Ločila. Vreme zavzema 4,1 % skupnega časa v obeh oddajah. Med Dnevnikom in 24 ur je časovna razlika v Ločilih sicer samo 10 minut in 7 sekund na mesec, ker pa so Ločila pri Dnevniku krajša (7 sekund) kot pri 24 ur (kjer trajajo 11 sekund), pomeni 90 predvajanih Ločil v Dnevniku več (Prpič, 2007: 82–83).

Relativno veliko časa je bilo v oddaji 24 ur namenjeno segmentu Pop in (4,5 %), v Dnevniku pa sorodnemu segmentu Magnet (4,2 %). Rubriki sta bili podobni, saj sta bili namenjeni novicam iz »sveta kulture«, vendar so v oddaji 24 ur dajali poudarek estradi in zvezdnikom, v Dnevniku pa zahtevnejšim kulturnim zvrstem (Prpič, 2007: 83–84).

Skupnih točk ni našel le v stalni strukturi, ampak tudi v trendih spreminjanja. V obeh oddajah se zmanjšuje število voditeljevih posegov (za 4,7 % v oddaji 24 ur oziroma 8,1 % v oddaji Dnevnik). Kljub precej nespremenjenemu časovnemu obsegu se zmanjšuje tudi število novinarskih prispevkov (v času analize se je število prispevkov v oddaji 24 ur znižalo za 4,7 %, v Dnevniku pa za 8,1 %), kar pomeni, da so posamezni prispevki nekoliko daljši, posledično to pomeni tudi manj dogodkov/tem. Hkrati pa se vse več poroča o istih dogodkih v obeh oddajah na isti dan (glede na število je skupnih 25,3 %, časovno pa kar 53,9 % skupnega časa obeh oddaj) in v podobnem vrstnem redu (Prpič, 2007, 85–90).

Zelo pomembna skupna značilnost obeh oddaj je tudi čas, ki ga namenita posameznim tematskim sklopom. V obeh oddajah je največ časa namenjenega domačemu notranje političnemu dogajanju (v oddaji 24 ur 33,9 %, v Dnevniku 36,3 %) in drugim domačim temam (ob upoštevanju tega je neizmerjen delež slovenskih tem še višji). Drugo mesto zavzema tematski sklop vojne/konflikti/kriminal/varnost, ki zavzema v obeh oddajah skupaj 16,7 % (relativno več v oddaji 24 ur – 19,5 %, v oddaji Dnevnik pa 13,7 %). Znotraj tega tematskega sklopa se je največ poročalo o podtemah, kot so naravne in druge nesreče, kriminal – nasilna kazniva dejanja in vsebine, ki jih ni bilo moč uvrstiti v podteme. Avtor uvršča v isti tematski sklop še informacije o mirnih protestih/demonstracijah in dejavnosti policije. Na tretje mesto se umešča sklop Gospodarstvo/gospodarska politika. Čas, ki je namenjen poročanju o dogodkih, ki sodijo v ta tematski sklop, se iz leta v leto zmanjšuje pri obeh analiziranih televizijskih hišah. Glede na količinsko zastopanost je zunanja politika v obeh oddajah šele na četrtem mestu (v oddaji 24 ur zavzema 6,8 % prostora, v Dnevniku 8,3 %). Zunanja politika obsega področja bilateralnih odnosov z drugimi državami in delovanje v mednarodnih organizacijah ter drugo (Prpič, 2007, 92–97).

Dogodki iz Slovenije v veliki večini pomenijo poročanje o dogodkih, vezanih na Ljubljano in njeno ožjo okolico. V deležih to konkretno pomeni 78,9 % pri 24 ur in 63,8 % pri Dnevniku (Prpič, 2007: 99).

Pri iskanju razlik med obema televizijskima hišama ne moremo mimo večjega poudarka, ki ga RTV Slovenija nameni poročanju iz tujine. Tako so v letih 2004, 2005 in 2006 v Dnevniku tuji dopisniki objavili 203 novic, v oddaji 24 ur pa le 94 novic. Najbolj dejaven tuji dopisnik pri televizijski hiši POP TV je dopisnik iz Washingtona, pri TVS pa bruseljski. Na POP TV je zelo dejaven tudi dopisnik iz Rima, medtem ko so pri Dnevniku zelo dejavni še dopisniki iz Beograda, Jeruzalema, Washingtona in Moskve (Prpič, 2007, 101–102).

Zanimiv del, izrazito kvantitativno obarvane analize, je izsledek o zastopanosti oseb po spolu v oddajah. Ta v prid ženskam po malem narašča, vendar je še vedno izredno nizek (manj kot 20 %), ne glede na dejstvo, da je delež poročevalk znatno višji (v obeh uredništvih je novinark več kot 65 %). Ti podatki so skladni s stanjem zastopanosti žensk na drugih področjih oziroma pomembnih družbenih položajih. Analiza poročanja po posameznih državah je pokazala, da je velika večina namenjena poročanju iz Slovenije (kar je pričakovano), nato pa sledijo ZDA, Srbija in Črna gora ter Evropska unija. Države, ki se najpogosteje pojavljajo in v katerih je Slovenija primarna država glede na število prispevkov, so Hrvaška, Italija, ZDA in Evropska unija. Akterji, ki nastopajo v prispevkih, prihajajo iz 82 držav (Prpič, 2007, 103–105, 108–109).

Prpič na podlagi svoje izčrpne analize, katere del sva predstavila v tem članku, ugotavlja, da sta si oddaji 24 ur in Dnevnik zelo podobni, saj »ni statistično dokazljivih razlik med oddajama med napovedniki, novinarsko/dopisniškimi prispevki in agencijskimi novicami, časom, ki je namenjen največjim in najpomembnejšim tematskim sklopom, razmerju med domačimi in tujimi novicami ter osebami in akterji v oddajah« (Prpič, 2007: 119), ne glede na to, da je oddaja 24 ur predvajana na komercialnem mediju, Dnevnik pa na javnem.

Skupni družbeni habitus novinarjev
Na koncu se nama postavlja vprašanje, ki povezuje izsledke obeh raziskav. Kako je mogoča takšna podobnost med dvema (po splošno prevladujočem mnenju) različnima dnevno informativnima oddajama, čeprav Zajčeva v zaključku poudarja, da mnogoteri univerzalni dejavniki še zdaleč niso edini, ki vplivajo na končni produkt informativnega poročanja, temveč so subjektivni faktorji tisti, ki imajo velik vpliv. Meniva, da odgovor tiči v našem (novinarskem) »skupnem družbenem habitusu«. Na videz subjektivni faktorji niso tako zelo »subjektivni«, kot se to zazdi na prvi pogled. Subjektivnost je očitno še vedno zelo določena s prostorom in časom, v katerem bivajo subjekti, konkretno novinarji ter uredniki …

V zaključku se nama zdi pomembno poudariti še to, da izsledki Prpičeve raziskave temeljijo na kvantitativni naravi raziskovanja in na tem nivoju analize je enakost oddaj nesporno izražena. Vendar le podatek, da je o nekem politiku, dogodku, pojavu v obeh televizijskih oddajah poročano v obliki 30-sekundnega prispevka, ne pove vsega. Pomembna je tudi vsebina povedanega – tako konotativne kot denotativne narave – in izbira diskurza. Primerjava tega odpira drugačno polje in raven raziskovanja, kvalitativno raven.

Literatura
Zajc, Jerca: Selekcijski učinki pri izboru televizijskih novic. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, diplomsko delo, 2004.

Prpič, Marko: Primerjalna analiza osrednjih televizijskih informativnih oddaj 24 ur in Dnevnik. Institutum studiorum humanitatis, doktorska disertacija, 2007.

izpis

Jože Vogrinc

Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Slovenski mediji kratko malo ne opravljajo več vloge informiranja o tem, kaj se v svetu dogaja – Tiskovne agencije kot globalni monopolisti definirajo kategorije poročanja, ki se ujemajo z agendami najmočnejših zahodnih držav in gospodarstev – Pred izginotjem lahko poročevalce iz sveta reši samo to, da postane njihovo poročanje analitično, refleksivno in odkrito presojajoče, ali pa bo ostalo reprodukcija stereotipov
Nič novega ni, da je svet, kakor ga lahko sestavimo iz vsakodnevnega poročanja novinarjev v slovenskih časopisih, na radiu in na televiziji, hudo skrčen glede na njegove fizične razsežnosti in celo v primerjavi s programi domačih turističnih agencij. Tam brez težav najdete vse celine, večino azijskih in latinskoameriških dežel, in celo kakšen otok v Indijskem ali v Tihem oceanu. Razen kadar se zgodi večja naravna ali politična nesreča, pa bi zasvojenec s poročanjem slovenskih medijev zlahka nasedel halucinaciji, da je svet sestavljen iz ZDA, Evrope in Izraela, drugod pa se skrivajo teroristi, in luč demokracije bledo brli, kakor da ni priključena na globalno omrežje, ampak na improviziran generator.

V nadaljevanju bom poskusil osvetliti družbeni proces in prakse, ki reproducirajo skrčenje sveta v diskurzu slovenskih novinarjev o »zunanjih zadevah«. Tega se bom lotil bolj od daleč, kakor pa to navadno počnejo tisti, ki opisujejo nastajanje agencijskih vesti o dogajanju v svetu, njihovo selekcijo in dodajanje poročil lastnih novinarjev in dopisnikov v uredništvih zunanjepolitičnih redakcij, ali preštevajo, kaj navsezadnje pride do bralke Dela ali gledalca Dnevnika. Z odmikom na »astronomsko« razdaljo laže ugledamo povezanost med temi procesi, njihove predpogoje in posledice, zlasti pa praznine – tisto, kar navadno umanjka ali se zdi nevidno, ker se skriva za nečim drugim. (Prazna podoba je jasna: slovenske televizije imajo zunaj evropske celine stalnega dopisnika samo v ZDA in v Izraelu, časopisi pa temu dodajo le Kitajsko.)

Merilo »pomembnosti« dogodka
Za boljši odmik se moramo najprej vprašati, zakaj sploh obstaja in čemu služi v sodobnih družbah navadnemu človeku vse tisto, čemur nasploh, ne glede na vsebino, rečemo informacije? V resnici so vedno in povsod vsakogar zanimale predvsem tiste novice, ki zadevajo njegovo lastno življenje. Novice iz sveta so najprej zanimale tiste, ki so imeli tam zunaj otipljive interese: vlade, cerkev, trgovce, bankirje. Šele v zadnjem stoletju in pol je svet povezan s kabli, države si lastijo »sleherno ped ozemlja«, naši prihranki pa kopnijo že v ritmu klikanja mišk finančnikov. V globalni vasi so informacije kot take blago, vredno zanimanja vseh, ker se je prostor dogajanja, ki morda usodno vpliva na nas, razširil na ves svet, hitrost učinkovanja pa je postala skoraj takojšnja. Seveda sta skrčenje razdalje in časa proti ničli predmet slavospevov konvergenci med sateliti, mobilci in internetom. Redko pa je od tod izpeljan jasen sklep: če poročevalci lahko skoraj od koder koli skoraj takoj v sliki in besedi poročajo o čemer koli, potem smemo zahtevati, da tudi smo takoj obveščeni o takih dogodkih v svetu, ki neposredno ali posredno bistveno vplivajo na naše življenje.

Tak sklep nas sooči s praznostjo zagotovil medijev in novinarskih učbenikov, da »se pokriva« tisto, kar je »najpomembnejše«. Dvoumna beseda »pokrivanje« je sama dovolj zgovorna, »najpomembnejše« pa je tavtološko določeno s poročevalskimi rutinami: tisto, o čemer poročajo (»najpomembnejši«) mediji. Merilo življenjskega interesa bi zahtevalo prednostno seznanjanje z dogodki, povezanimi z obstojem in stabilnostjo življenja na planetu, človeštva, milijard navadnih ljudi. Zato bi zahtevalo redno poročanje o znanstvenih izsledkih – npr. o prehrambenih verigah v morju ali o spremembah morskih tokov, saj na videz specialistična ekološka ali klimatološka spoznanja lahko zadevajo temelje dolgoročne preskrbe s hrano in zato ves družbeni in politični razvoj sveta. Zahtevalo bi preusmeritev pozornosti z blišča ritualov mednarodne politike, vključno z eksorcističnim obredjem »boja proti terorizmu«, na politične in ekonomske odločitve s trajnimi družbenimi posledicami. Med očitnimi posledicami politike ZDA pod Bushem je, na primer, bistveno skrčenje svobode gibanja, govora in misli v samih ZDA in drugod v »svobodnem svetu«.

Večino dogodkov izberejo agencije
Če razčlenimo proces nastajanja tistega, kar na koncu nenehno prejemamo in trošimo kot novice, moramo ugotoviti, da so ključni momenti, ki določajo formo in vsebino poročil o dogajanju po svetu, na samem začetku produkcijskega procesa in pri pogojih njegove reprodukcije. Veliko večino dogodkov, o katerih se vsak dan poroča iz sveta, izberejo poročevalske agencije. Oligopolno so si razdelile svet že v 19. stoletju, ko so pošiljale sporočila po telegrafu. Zdajšnje agencije so (z izjemo poražencev v obeh vročih svetovnih vojnah in v tisti hladni) njihove naslednice, tesno povezane s svetovno politiko hegemonističnih sil z ZDA na čelu. Zdaj, ko instantnost poročanja zagotavlja preplet satelitskih in kabelskih telekomunikacij, je »normalno« servisiranje medijev z novicami stvar dobre volje svetovnega hegemona.

Agencije vsak dan zalagajo zunanjepolitične redakcije medijev z izdelki, ki nikakor niso nepredelan, grob material iz posnetih »dejstev«. Kar pride, na primer, na zunanjepolitično redakcijo RTV Slovenija (in pride isto, kar pride na vse druge televizije, izjema so skoraj izključno prispevki lastnih dopisnikov), je že zmontiran film s seznamom kadrov in njihovim poimenovanjem, izjavami akterjev, prič ali interpretov dogajanja, in bistveno sestavino, zgodbo. Površen videz objektivnosti izvira kvečjemu iz tega, da avtorstvo posnetkov in zgodbe ni navedeno – pošiljalka, lastnica in producentka sporočila, je agencija, ki storitev ponuja kot informacijo, ne kot interpretacijo. Dejansko pa je v obliki, ki pride do TV-redakcije, opravljeno že skoraj vse ideološko delo polaščanja svetovnega dogajanja in njegove sistematične reinterpretacije v skladu z interesi globalnega kapitala in zahodnih velesil.

Dobro znano je, da je temeljna ideološka odločitev že sama izbira: 1) prizorišč, od koder agencije poročajo; 2) tem, o katerih od tam poročajo; 3) perspektive, iz katere so vredni konstrukcije v poročilo prav izbrani kraji, dogodki in zorni koti. O čemer iz krajev, kjer nimajo dopisnikov (to pa je skoraj ves svet) ne poročajo agencije, tega ni za uredništvo medija, s tem pa že vnaprej niti za javnost. Kritika je včasih pozorna samo na prvo razsežnost (na primer redkost poročil iz nekega dela sveta), čeprav so vse tri razsežnosti neločljivo povezane, odločilna pa je zadnja. Naročniki in uporabniki agencijskih informacij so pretežno v razvitem svetu, saj nanj odpade večina ekonomske menjave. Ostanek sveta je predmet informiranja le toliko, kolikor se razvite države, kapital in drugi, manj pomembni interesenti (na primer nevladne organizacije, ki jih skrbijo človekove pravice, podnebne spremembe, biološka raznovrstnost, pravice živali itn.) že ukvarjajo s problemi, ki so locirani tam.

Agencija je tista, ki formulira problem
Glede tega moramo biti natančni. Agencija je tista, ki formulira problem. Kar se dogaja, na primer, v brazilski Amazoniji, je lahko življenjskega pomena za tamkajšnje prebivalce, recimo tleča vojna za zemljo med kmečkim proletariatom in veleposestniki na večjem delu površin, iztrganih gozdu in savani ter njunim prvotnim prebivalcem. Predmet poročanja svetovnih agencij pa ne bo to, marveč bo kvečjemu navržen podatek o izsekavanju »svetovnih pljuč« s kakšne konference OZN, od koder se poroča by default. Tematski okvir poročanja je svetovna politika, tema poročila pa bodo skoraj zanesljivo le stališča tistih držav, o katerih poročevalec meni, da imajo glavno besedo, in tistih, od koder so glavni odjemalci agencijskih vesti (članstvo obeh kategorij je podobno).

Zato ni dovolj ugotoviti, da se iz večjega dela sveta poroča le malo in da mora dogodek od tam imeti toliko hujše posledice v primerjavi z evroameriškim, če naj bo »zanimiv«. Prav tako ni dovolj ponoviti, da je poročanje s »svetovnega Juga« stereotipno. Od kod in kdaj se poroča ter kateri stereotipi so uporabljeni in zakaj, je jasno le, če vzamemo za izhodišče perspektivo agencij. Kot globalni monopolisti definirajo kategorije poročanja (tematska področja, v katera mora »pasti« dogodek, da bo »zaznaven«), v skladu z njimi potem »prepoznavajo« domnevno zanimive dogodke in njihovo relativno pomembnost, in potem konstruirajo poročila kot zgodbe, ki jim daje smisel izbrana perspektiva. Vizualni posnetki (»slika«) so zmontirani tako, da vsak kader že ustreza delu besedila, in da so še posebej navedeni po vrsti in je vsakemu posnetku dodan opis.

Odjemalci agencijskih poročil torej niso omejeni le z vnaprejšnjo izbiro, o katerih dogodkih se bo poročalo. Opraviti imajo z zgodbami, ki že interpretirajo dogodke in jih uvrščajo v tematska področja, ki se ujemajo z agendami najmočnejših zahodnih držav in gospodarstev. Delo redaktorjev na njih je izbiranje med že izbranim in drugotna obdelava poročil, ki so že narejena kot TV-poročila. Zato jih je načeloma mogoče vključiti v oddajo le z minimalnimi modifikacijami, denimo s prevodom spremnega besedila in morda še z izpustom kadra ali dveh. Zavestno ali ne je slovenska redakcija (in vse druge, ki so naročene na isti servis) s tem verjetno že privzela interpretacijo agencije vsaj glede vsebine najpomembnejšega dnevnega dogajanja v svetu in njegove uvrstitve v tematski okvir.

Vzemimo poljuben zgled. Iz Afrike se praktično nikoli ne poroča o dogodkih, ki bi jih kot pomembne zanje definirale same afriške države (kaj šele, da bi jih upoštevajoč njih avtonomno definiral kot pomembne slovenski medij). Če poljubna država, na primer Zimbabve, postane predmet poročanja, bo to iz zahodne perspektive. V tem primeru je predmet poročanja zadnja leta zmeraj nedemokratično ravnanje Mugabejeve vlade. Sporno je najprej, ali je na celini, kjer revščina ogroža goli obstoj mnogih milijonov ljudi, najpomembneje poročati o kršitvah demokracije. Sicer pa o njih ne poročajo iz desetin drugih afriških držav, kjer s svobodo misli, govora in združevanja ni bolje kakor v Zimbabveju, pa so tamkajšnje vlade bolj servilne do Zahoda, medtem ko so si v Zimbabveju drznili razlastiti nekaj belih veleposestnikov, ker so milijoni ljudi brez zemlje. Tega iz televizijskih poročil v Sloveniji ne izvemo. Redakcije agencijskega poročila iz Zimbabveja ne bodo objavile vedno in praviloma ga bodo precej skrajšale. Kot smisel poročanja od tam se iz take prakse izcimi, da je očitno Zimbabve med najbolj problematičnimi afriškimi državami, problem pa je pomanjkanje demokracije. Slovenski prejemnik novic od njihovih pošiljalcev ne dobi ključa za razumevanje, za koga in zakaj je problematičen prav Zimbabve; dobi pa pouk, da Afriki manjka demokracije, in vtis, da je med najbolj problematičnimi državami Zimbabve.

Reprodukcija ustaljene podobe sveta
Če premaknemo pogled z dotekanja agencijskih poročil iz sveta na specifično delo, ki ga opravijo uredniki in novinarji, smo pri stroju za reprodukcijo ustaljene podobe sveta, kakršna pride do publike. Njeno bistvo je razdelitev tega, o čemer se poroča, na tematska področja, ki se kar dobro ujemajo z razdelitvijo pristojnosti na upravna področja in državna ministrstva domače ali kakšne tuje države. Ve se, da so zunanje zadeve in notranje zadeve (se pravi, delo državnih organov) pa gospodarstvo in finance »pred« šolstvom, znanostjo, kulturo, regionalnimi in lokalnimi zadevami itn. Zdi se, da se je manevrski prostor pisanja o ostanku sveta v zadnjih dveh desetletjih hkrati skrčil iz več razlogov. Najprej se je s privatizacijo medijev skrčil prostor za (resno) informiranje sploh, saj komercialni mediji naslavljajo ljudi kot potrošnike, ne kot javnost v smislu ljudi, ki morajo biti informirani, da bodo lahko spoznali, premislili in reševali skupne, družbene probleme. Z osamosvojitvijo Slovenije se je svet skrčil hkrati zaradi skrčenja »notranjih zadev«, izginotja vzhodnega bloka in vključevanja Slovenije v Evropo. Dostopnost satelitske televizije in radia in elektronskih izdaj svetovnega časopisja, dostopnega na klik, omogoča redakcijam, da si predstavljajo, kako bo zahtevnejša publika informacije o svetu, ki jih ne dobi v tradicionalnih slovenskih informativnih medijih, že poiskala sama. Bralcu, poslušalcu, gledalcu je nujno vsak dan dostaviti le »najpomembnejše«: kar je povezano z zunanjepolitično agendo slovenske države in kar je prepoznano kot najpomembnejše na BBC World, CNN, v New York Timesu ali Guardianu, morda celo v FAZ ali v Libéju.

Informacije na dosegu roke
Osupljivo je, da sta količina informacij, ki jih vsak dan dobavijo iz sveta slovenski mediji, in število različnih dežel in različnih vrst dogodkov danes bistveno manjša kakor v domnevno »enoumnih« časih pred 3 ali 4 desetletji. Je naključje, če sta med redkimi, ki bolj zaradi lastne izkušnje kakor sledeč uredniški politiki svoje »hiše« sploh še nekoliko obveščata o dogajanju v Afriki in Latinski Ameriki, nekdanji dopisnik iz Nairobija in begunec pred totalitarističnim Pinochetovim režimom?

Kolikor bolj je informiranje skrčeno na reprodukcijo okvira konsenza o tem, kaj je pomembno med parlamentarnimi strankami, bolj se slovenski mediji informiranja obsojajo na to, da jih (kljub formalnemu izogibanju komentiranju med poročanjem) gledamo, beremo in poslušamo kot kazalce stereotipiziranih mnenj. Če lahko že zjutraj na BBC vidim, kaj bom zvečer videl na TVS ali POP TV in o čem bom jutri lahko bral, zakaj bi to drugo sploh še počel, če ne samo še zato, da se prepričam o okusu in prepričanju domačih novinarjev, urednikov in oblastnikov?

Informacije so tako zame kakor za novinarje in urednike le nekaj klikov stran: v eni uri lahko preverite vse glavne novice v slovenskih medijih, pa še novice v svetovnih medijih, in izbirate jih lahko tako, da vključite alternativne medije, medije v prizadetih državah, komentatorje in očividce. Radikalen sklep od tod je, da slovenski mediji kratko malo ne opravljajo več vloge informiranja o tem, kaj se v svetu dogaja. Kdor se hoče informirati, to mora in more storiti sam, pri tem pa sva načeloma novinar in bralec/gledalec/poslušalec na istem: za članek, ki ga mora napisati v nekaj urah za jutrišnji časopis, ima novinar na voljo enake vire kakor njegov bralec. Treba je le vtipkati par besed in klikniti na News …

Odpoved najhujšim poenostavitvam novinarske poklicne ideologije
Ali bijem plat zvona? Ali menim, da je toča že pobila, pa zvoniti nima več smisla? Prav iz kopičenja stalnih fraz sestoji tisti del novinarstva, ki reproducira okvir konsenza. Za ustvarjalno novinarstvo in urejanje informativnih medijev pa so stvari zanimivejše kakor kdaj koli prej. Informacije so na dosegu roke. Delo, ki ga je treba opraviti, pa ne sestoji iz filtriranja »najpomembnejšega«, marveč iz soočanja različnih informacij o »istem« dogodku ter iz razpoznavanja in refleksije perspektiv in vrednotenja, iz katerih so nastale informacije, ki so na voljo. Pred izginotjem lahko poročevalce iz sveta reši samo to, da razbijejo doslejšnje okvire samoumevnosti in se radikalno vprašajo o merilih vrednotenja, kaj je pomembno. Informirati je treba začeti o samih procesih formiranja informiranja. To pa bi zahtevalo odpoved vsaj nekaterim najhujšim ideološkim poenostavitvam novinarske poklicne ideologije. Na prvem mestu med njimi je nedvomno mit o nedolžnem poročanju, ki čudežno najde »pomemben« dogodek in o njem poroča, ne da bi vnašalo subjektivno oceno. Novinarsko delo bo moralo postati analitično, refleksivno in odkrito presojajoče delo, ali pa bo ostalo reprodukcija stereotipov, ki bo od bralca zahtevalo in pričakovalo, da je njegovo prepričanje že vnaprej usklajeno s tem, kar mu bodo sporočili.

izpis

Boštjan Nedoh

Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Neposredna učinka antiintelekturalizma in karierizma, dveh strukturnih potez slovenskega medijskega prostora, sta provincialna mentaliteta in destrukcija že tako nizke kakovostne ravni javne razprave
Eden ključnih problemov slovenskih tiskanih in vizualnih medijev, ki je v zadnjih letih prišel povsem do izraza, bi lahko označili kot problem medijskega poročanja in komentiranja zunanjepolitičnih razmer. Medijske reprezentacije »svetovnih« dogodkov so morda še bolj pomembne zaradi paradoksalnega statusa svetovne politike v razmerju do slovenskih notranjepolitičnih dogodkov. Dandanes namreč dobivajo posebej evropske institucije vlogo osrednjega referenta v marsikaterem notranjepolitičnem sporu. Tako je, denimo, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic v imenu Društva izbrisanih leta 2003 posredoval pri komisarju Sveta Evrope za človekove pravice Alvaru Gil Roblesu glede nereševanja pravnega problema izbrisanih.1 Posebej stranke sedanje vladne koalicije so to posredovanje označile za manipulacijo in zavajanje komisarja Gil Roblesa. Podoben primer smo doživeli pri nedavni »novinarski peticiji«, ko je več kot 500 novinarjev iz različnih medijev v Sloveniji evropskim medijskim hišam in uradnim institucijam poslalo dokument, v katerem protestirajo proti »cenzuri in političnim pritiskom na novinarsko in uredniško avtonomijo«, ki jo izvaja sedanja vladna garnitura. Odziv sedanje vladajoče koalicije je bil podoben. Po njihovem naj bi šlo za »blatenje Slovenije v tujini«, nekateri (na primer Marjan Cerar) pa so šli tako daleč, da so podpisnike peticije kazensko ovadili. Ti primeri kažejo, da igrajo mednarodne in druge tuje institucije vlogo nekakšnega poroka veliki večini notranjepolitičnih akterjev. Vsi se borijo za to, da bi v notranjepolitičnem konfliktu stopile na njihovo stran, nihče si glede njih ne želi »umazati rok«, tako da bi svojo pozicijo artikuliral kot njihov protipol.2 Pa vendar nekateri akterji (posebno sedanja vladna koalicija) podporo teh institucij njihovim notranjepolitičnim nasprotnikom interpretirajo kot posledico manipulacij in zavajanj.

Glede medijske reprezentacije in izbora tematik se zdi stanje v slovenskih medijih diametralno nasprotno. Če odštejemo poročanja iz formalnih srečanj v okviru EU in že omenjeno vpletenost mednarodnih institucij v povezavi z notranjepolitičnimi dogodki, je celotno poročanje o teh tematikah reducirano na nekaj kratkih novic iz zunanjepolitičnega sveta znotraj dnevnoinformativnih oddaj, ki so skromne celo z vidika posredovanja informacij, skoraj izključno pa se dotikajo povzemanja agencijskih novic o kriznih situacijah in srečanjih predstavnikov svetovnih političnih ali gospodarskih elit.

S tega vidika se na nek način zdi paradoksalna situacija, po kateri predvsem uradna politika in zastopniki interesov kapitala govorijo o splošni vpetosti Slovenije v mednarodne politične in ekonomske tokove ter globalizacijske procese (kar koli že to pomeni), medijskih oddaj in prispevkov, v katerih bi imele te tematike osrednjo vlogo, pa je čedalje manj oziroma skorajda nič, tiste, ki obstajajo, pa svojo tematiko pogosto omejijo na raven institucij uradne politike. Iz tega izhodišča želimo opozoriti na določene strukturne ali sistemske elemente, ki so pripeljale do takega stanja ali pa so celo njen aktualni konstitutivni element.

Antiintelektualizem
Prvo strukturno značilnost medijskih oddaj3, na katero želimo opozoriti, bomo imenovali antiintelektualizem. Za razliko od klasičnih novinarskih prispevkov, ki so predvsem iz komercialnih razlogov časovno krajši, avtor prispevka pa se poskuša omejiti na »golo posredovanje najpomembnejših informacij«4, so različne pogovorne oddaje, tako se zdi, časovno relativno daljše, govorcem je dovoljeno povedati več, kljub temu da nimajo na voljo neomejenega časa za svoj nastop. Na probleme nastopa intelektualcev v medijih (predvsem na televiziji) je opozoril že Pierre Bourdieu.5 V teh situacijah intelektualci ne nastopajo na svojem domačem terenu, recimo v okviru univerze ali česa podobnega, temveč v povsem drugačnih produkcijskih pogojih, ker so čas, forma, besedišče itd. modificirani. Problem teh nastopov je v kratkem stiku med obema poljema (intelektualnim in novinarskim), pri čemer je narava tega stika dvojna: na eni strani obe polji vztrajata na razmejitveni liniji med seboj, na drugi pa je za novinarsko polje značilno, da si prisvaja intelektualno (in druga) polje in mu vsiljuje lastni diskurz, tako da prihaja do določene heteronomije v polju enega diskurza.6 Posledica tega je, da intelektualci v produkcijskih pogojih, ki so značilni za medije, v določeni meri zapustijo svoj teren in svoje nastope prilagodijo razmeram, ki veljajo na televiziji. Strukturno analogno si polje politike prisvaja polje znanosti.7 Nemalokrat se namreč znanstveniki znajdejo v poziciji, ko, povečini ne da bi se tega zavedali, legitimirajo politične arbitrarne odločitve s svojo znanstveno utemeljitvijo.

Vendar pa tovrstni preseki med različnimi polji ne izčrpajo vse problematike, povezane s statusom intelektualcev v javnem življenju, ki naj bi se primarno odvijalo v prostoru medijev. K tem splošnim značilnostim razmerja med različnimi polji, kot sta novinarsko in intelektualno polje, moramo dodati nov strukturni premik, ki je v zadnjem času vseprisoten v slovenskih medijih. Zdi se, da sta na delu dva povezana procesa, ki strukturirata javno debato v medijih. Po eni strani smo ugotovili, da intelektualizem tako ali drugače izginja iz medijskega prostora. Celo v tiskanih medijih, denimo v Mladini, kjer smo pred nekaj leti imeli priložnost brati teoretsko in intelektualno bogate kolumne Rastka Močnika, Vlaste Jalušič in Bogdana Lešnika, teh ni več oziroma so njihovo mesto zasedli politična satira nedavno preminulega Marka Zorka in pamfleti Bernarda Nežmaha. Na drugi strani je za danes prevladujočo formo javnega nastopanja v medijih značilno naslednje. V njej je odsoten vsakršen moment refleksije, poslužuje se izrazito populističnih prijemov; uspešnejši so tisti govorci, ki uporabljajo čim več sloganov oziroma kratkih in večkrat ponovljenih retoričnih figur, o katerih običajno nihče natančno ne ve, kaj točno pomenijo. Če je princip idealnega tipa javnega nastopa ali kriterij javne debate takšna strukturiranost argumentacijskega polja, da si nihče ne dovoli s svojim nastopom znižati raven argumentacije in debate nasploh, saj bi se sicer samodiskvalificiral, pa je za antiintelektualistično, danes prevladujočo formo nastopa, ki se je poslužuje večina politikov in v javnosti najbolj izpostavljenih ekonomistov, značilno nasprotno. Znotraj tako strukturirane debate je vsako kompleksnejše razmišljanje posameznega govorca že znak simbolne samoizključitve, ki sledi.

Preprostost in homogenizacija
Tipičen primer antiintelektualističnega pristopa je primer Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki je ekscesen, a prav zato indikativen, saj s svojo sprejemljivostjo nakazuje premik splošne forme in ravni debate v medijih, če se omejimo na »resne«, torej aktualnopolitične teme. Za njegove nastope je značilno, da se postavlja v vlogo intelektualca-zgodovinarja in ne v vlogo politika. Spomnimo se njegovega nastopa v pogovorni oddaji Nedeljom u dva (20. 1. 2008) na hrvaški javni televiziji.8 V tem pogovoru je Jelinčič najpogosteje uporabljal retorično figuro »zgodovinskih dejstev«, navajal je »zgodovinske vire«, skratka, postavljal se je na pozicijo vednosti o dejstvih. Na ta način je posledično produciral distanco med vednostjo, ki jo domnevno pozna, in nevednostjo voditelja, ki na večino Jelinčičevih odgovorov ni našel »nasprotnih dejstev«; tako je Jelinčič deloval bolj prepričljivo in verodostojno. Iz tega sledi še ena značilnost te forme. Ta temelji na prisvajanju intelektualno-zgodovinskega polja s strani populistične retorike, kjer je polje zgodovinske vede postavljeno v formo političnega populizma. To potezo antiintelektualizma lahko ločimo od obratnega postopka, v katerem bi (hipotetično) v polje politike ali medijev prodrla forma teoretske refleksije, kar pa seveda zahteva neko kontinuiranost, če želi imeti učinke. Jože Vogrinc ob tem poudarja, »da se mora intelektualno sporočanje na televiziji ponavljati, da mora intervenirati v diskurzih, kamor je vrženo in da mora napotevati drugam – namreč na lastno polje kot hyperlink vsakršnega intelektualnega brkljanja po drugih »medijskih« poljih.«9 Za antiintelektualistično formo pa je značilno, obratno, da homogenizira oziroma staplja različne tipe diskurzov na njihov najnižji skupni imenovalec, ki je populistična preprostost.

Antiintelektualistična forma v javni debati se ne kaže samo v nastopih politikov. V prejšnji številki Medijske preže je Marta Gregorčič objavila kritično analizo člankov Simona Tecca v Dnevniku. Kot izhaja iz njenega pisanja, je glavna tema Teccovega pisanja politika venezuelskega predsednika Huga Cháveza, za katerega Tecco uporablja izraze z izrazito negativno konotacijo, od diktatorja do samodržca itd. Avtorica je prek kritike Teccovih besedil poskušala prikazati kompleksnejše razmere, ki vladajo na vseh ravneh venezuelske politike (od ljudskih gibanj do uradnega establišmenta), ter pokazati, da je v ozadju stereotipne podobe diktatorja Cháveza treba upoštevati potencial za emancipacijo »izključenih« slojev družbe, ki jih Chávez poskuša zastopati. Antiintelektualna forma Teccovih tekstov je v tem, da polisemične probleme Latinske Amerike homogenizira in zgosti v enoten diskurz, katerega jedro je negativna reprezentacija Cháveza. Njegovo pisanje predstavlja Cháveza kot monolit in ne kot kompleksno diskurzivno strukturo, torej, bourdieujevsko rečeno, ne napotuje na kompleksnejši razmislek o drugih poljih. Namesto tega podaja le enoznačno podobo in pomen venezuelskega predsednika kot ne-demokrata, kot nekoga, ki odstopa od formalne podobe voditelja zahodne liberalne demokracije.

Vrhunec te poenostavljene predstave o Chávezu in latinskoameriški politični situaciji nasploh pa je dejstvo, da je Chávez konec leta 2007 organiziral referendum (s stališča liberalne demokracije najbolj demokratično obliko odločanja), na katerem so volivci odločali o njegovem predlogu širših sprememb ustave, s katerimi bi spremenili tako politični kot ekonomski sistem. Kakor je znano, je Chávez s svojim predlogom za las doživel poraz. Paradoks je seveda v tem, da »antidemokrat« (tako Tecco) Chávez organizira najbolj demokratične oblike odločanja, na katerih njegovi predlogi ne dobivajo zadostne podpore.

Novinarstvo: od poklica h karieri
Naslednji strukturni problem se dotika vprašanja pogojev medijske produkcije oddaj, ki bi primarno obravnavale zunanjepolitične tematike. Pri tem je treba izhajati iz dveh splošnih ugotovitev. Prvi problem je ta, da se novinarji (predvsem v tiskanih medijih) zunanjepolitičnih redakcij pri poročanju o »svetovnih dogodkih« večinoma omejujejo zgolj na poročanje o t. i. kriznih situacijah, kjer je ključno v čim manjšem obsegu posredovati gole »informacije« o razmerah na kraju krize. Z izjemo sobotnih kolumen Tomaža Mastnaka v Dnevniku, Jurija Gustinčiča v Mladini in še nekaterih, pravzaprav ni na voljo resnejših in daljših člankov, v katerih bi avtorji reflektirali ali na kompleksen način predstavili politični, ekonomski in kulturni položaj po svetu. Posledica tega je, da dobijo zunanjepolitični problemi večje mesto v medijih, šele kadar postanejo notranjepolitični problemi, pri čemer se forma poročanja o teh problemih ne spremeni10, temveč ostaja površinska in brezrefleksivna, skratka, ne analizira vzrokov, ki so pripeljali do teh posledic.

Če si pri razlagi vzrokov takega stanja pomagamo s primerom, potem vzemimo za zgled eno najpopularnejših dnevnoinformativnih oddaj v zadnjem obdobju, Svet na Kanalu A. Oddaja temelji na razkrivanju notranjepolitičnih in gospodarskih afer, novinarji odkrivajo korupcijo, klientelizem, nepotizem, cinizem politikov itd. Razkrivanje afer je končni cilj novinarskih prispevkov, analitičnih prispevkov, ki bi razkrite afere med seboj povezali in pokazali na določen strukturni problem, pa v oddaji ni zaslediti. Tak pristop je z vidika gledanosti in boja zanjo sicer razumljiv, saj je za današnje občinstvo značilno, da so zanj zanimivejši aktualni, senzacionalni in domači prispevki, ki šokirajo. Druga značilnost oddaje je ta, da nima novinarjev, specializiranih za določena področja. Princip mladih novinarjev v tovrstnih oddajah je, da morajo biti »specialisti za vse«. Za razkrivanje afer, ki so v svetu veliko bolj predmet rumenih, kakor pa »resnih« medijev, namreč ni treba biti specializiran za določeno področje.

Tak okvir predstavlja plodna tla za karierni vzpon novinarjev – in v tem je drugi problem. Za današnje novinarstvo11 je značilno, da novinarstvo ni več dojeto kot poklic, temveč ga je treba jemati kot način življenja, kot investicijo v kariero, ki bo iz novinarja naredila medijsko zvezdo. Na primer v predstavitvi novinarke Sveta Vere Lađič, na spletni strani oddaje, beremo sledeče: »Poznavalci pravijo, da sta za delo na televiziji nujni dve lastnosti. Biti moraš narcis in imeti ogromen ego. Če pa želiš biti poleg tega še dober novinar, moraš ta poklic imeti v krvi. Vera lahko iz izkušenj trdi, da delo televizijskega novinarja ni poklic. Je način življenja, ki si ga je izbrala.«12 Na negativne učinke takšne »popolne identifikacije« s svojim poklicem, ki danes prevladujejo in so splošno sprejete, je opozoril že Robert Pfaller.13 Temeljno individualno vprašanje, na katerega odgovarja ta ideološka operacija, je vprašanje, kaj sem. To vprašanje »cenzurira« vprašanje kaj imam. Posamezniku (v tem primeru novinarju) zato ni pomembna materialna plat njegovega dela, višina njegove mezde, celo delovni čas, ki ga preživi kot novinar, temveč je pomemben izključno njegov status oziroma samopodoba. V tem tiči tudi eden od vzrokov, zaradi katerih je dandanes pravilo pri zaposlovanju mladih novinarjev vse prej kot redno delovno razmerje za nedoločen čas. Če učinkuje, ima ta ideološka operacija funkcijo »varovalke« pred morebitnim sindikalnim organiziranjem novinarjev komercialnih medijskih hiš po načelu razredne pripadnosti.14

Tudi iz tega premisleka lahko sklepamo, zakaj zunanjepolitične tematike na komercialnih programih nimajo svojega mesta. Mladim, v kariero usmerjenim novinarjem veliko bolj ustreza »razkrivanje afer« kakor produciranje analitičnih prispevkov, ki bi z refleksijo osvetlili določeno problematiko. Na drugi strani »afere« seveda prinašajo večjo gledanost in posledično večje zanimanje oglaševalske industrije, kar prinaša večjo dobičkonosnost.

Provincialnost in destrukcija javne razprave
Neposredna učinka teh dveh strukturnih potez slovenskega medijskega prostora sta tako provincialna mentaliteta kot tudi destrukcija že tako nizke kakovostne ravni javne debate. Ker so mediji specifično polje preseka med uradno politiko in javnostjo, torej polje, v katerem bi po definiciji javnih občil moralo priti do razprave med obema sferama, je njihova vloga pri določanju tem, o katerih naj se javno debatira, torej pri ustvarjanju agende, ključna. Za tematike s področja svetovne politike smo ugotovili dvoje. Na eni strani so reducirane na obravnavo delovanja mednarodnih institucij, s čimer se te institucije pripoznava kot referenta pri iskanju odločitev domače politike, nemalokrat pa tudi kot arbitra, ki naj presodi o pravilnosti domačih političnih odločitev, če si deli domačega strankarskega razreda ali civilnodružbeni politični subjekti glede tega nasprotujejo. Na drugi strani mediji ne omogočajo reflektirane debate o problematikah in večznačnosti mednarodnih institucij in ostalega dogajanja po svetu. Tako omejena medijska vsebina predstavlja odlično podlago za to, kar bi lahko imenovali provincializem.

Provincialistična reprezentacija Drugega tega tako poenostavi, da se zdi, da o njem ni treba vedeti kaj več, pomembno je le, da ostaja za svojimi mejami. Provincialni um noče ničesar vedeti o vzrokih za prehajanje meja, vse kar ga zanima, je to, da ima z Drugimi čimmanj opravka. Provincializem se tako navezuje na postfašizem, ki za razliko od klasičnega fašizma pristaja na formalno demokratično ureditev in multikulturnost, pri čemer – in to je ključno – zahteva, da so različne kulture med seboj ločene. V praksi to pomeni dopuščanje drugih ras in kultur ter nasprotovanje njihovim migracijam v Evropo.

Vladavina antiintelektualizma niža kvalitativno raven javne debate, kar vzpostavlja pogoje za uspeh populističnega in rasističnega diskurza – ki pa se promovira ravno prek javne debate. V tem kontekstu se velja spomniti na staro LDS in jo primerjati z današnjim stanjem. Četudi so poslanci takratnih koalicij delovali kot glasovalni stroj, so se vendarle pretvarjali, da argumentirano razpravljajo o zakonskih predlogih, skratka, ohranjali so videz demokratične javne razprave. V nasprotju s tem se poslanci sedanje koalicije ne trudijo ohranjati videza take razprave, ki je tako reducirana na boj za primat v populistični retoriki. Na tem mestu velja opozoriti na naivnost in nevarnost stare levičarske ideje, da je javna debate dobrodošla že zato, ker bodo v njej vsi pokazali »pravi obraz«, in da je bolje imeti takega nasprotnika, ki odkrito priznava svoje rasistične, homofobične itd. predsodke, kakor pa nekoga, ki svoj rasizem artikulira »med vrsticami« in v nasprotju z javno izraženimi stališči. Kot poudari Žižek, »to razumevanje usodno podcenjuje ideološko-politični pomen vzdrževanja videza: videz ni nikoli 'zgolj videz', temveč določa dejansko socio-politično pozicijo vseh vpletenih. Če bi rasistična drža postala sprejemljiva za mainstream ideološko-politični diskurz, bi to radikalno premaknilo ravnotežje celotne ideološke hegemonije.«15

Literatura
Bourdieu, Pierre (2001): Na televiziji. Ljubljana: Krtina.

Krivic, Matevž (2003): »Post scriptum«. V: Dedič, Jasminka, Jalušič, Vlasta, Zorn, Jelka: Izbrisani; organizirana nedolžnost in politike izključevanja. Ljubljana: Mirovni inštitut. Str. 145–151.

Pfaller, Robert (2006): »Približajmo se sovražniku! Uničenje javnega prostora v kulturi intimnosti«. V: Centrih, Lev (ur.): Agregat 8. Ljubljana: Društvo Agregat. Str. 34–37.

Vogrinc, Jože (2001): »Intelektualec na TV«. V: Bordieu, Pierre: Na televiziji. Ljubljana: Krtina. Str. 75–92.

Žižek, Slavoj (2003): Kuga fantazem. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

1 O tem glej Krivic (2003), str. 145–151.
2 To je svoj čas počel predvsem Zmago Jelinčič Plemeniti, a je tudi sam v zadnjem obdobju spremenil svojo strategijo.
3 Osredtočili se bomo predvsem na t. i. pogovorne oddaje z enim ali več gosti (kot so na primer omizja) in ne toliko na toliko na to, kar se imenuje »klasični novinarski prispevek«.
4 To je danes splošna tendenca zlasti na televiziji. Predvsem dnevnoinformativne oddaje niso zasnovane tako, da bi, denimo, iz z dogodki polnega dnevnega dogajanja izbrali določene teme, ki bi jih prepoznali kot prioritetne ter jih predstavili na časovno daljši in vsebinsko kompleksnejši način, skratka, da bi zgodbo ohranili v vsej njeni kompleksnosti. Snovalci teh programov se zato raje odločajo za večje število zgodb, ki pa so posledično zelo grobo in površno predstavljene. Kot poudari Jože Vogrinc (2001), je to posledica prevlade kriterija gledanosti kot univerzalnega kriterija, ki so ga sprejele tudi javne televizijske hiše, po katerem snovalci programa, gledano kvantitativno, stremijo predvsem k temu, da konkurenčni programi ne bi objavili kakšnega prispevka, ki ga sami niso. To »nevarnost« seveda zmanjšuje objava čim večjega števila novic.
5 Glej Bourdieu (2001).
6 O tem glej tudi Vogrinc (2001), str. 82.
7 Seveda samo v kontekstu razmejitvenih linij med obema poljema. Naivna in ideološka predpostavka te razmejitve pa je predstava, po kateri je znanost depolitizirana oziroma apolitična. Tako idealistično predstavo o znanosti je na več mestih kritiziral filozof Louis Althusser.
8 Prvi del pogovora je dostopen na www.youtube.com/watch?v=M2f47xO31HI&feature=related, 22. 3. 2008.
9 Vogrinc (2001), str. 84.
10 Vogrinc navaja primer »afere z imigranti«, ki so postali predmet poročanja medijev šele ob migriranju v Slovenijo iz držav tretjega sveta in bili posledično reprezentirani kot problem nemoči represivnega aparata, da bi naredil meje RS na jugovzhod nepredušno zaprte. Pred tem, torej v času, ko so isti migranti postali žrtve neoliberalne ekonomske globalizacije in uvajanja prostega trga v državah tretjega sveta, kar je nenazadnje vzrok za njihove migracije, niso bili predmet poročanja slovenskih medijev. Na ta način se novinarsko oziroma medijsko polje konstituira tudi z negativno razmejitvijo, to je, s tem, da o nečem ne poroča. Za več glej Vogrinc (2001), str. 87–88.
11 In za poznokapitalistično ekonomijo »razvitega« sveta nasploh.
12 Dostopno na 24ur.com/bin/article.php?article_id=3089149, 22. 3. 2008.
13 Glej Pfaller (2006).
14 Osnovno poanto, na kateri temelji ta konkretna izpeljava, dolgujem Primožu Krašovcu iz DPU.
15 Žižek (2003), str. 90–91.

izpis

Simón Tecco

Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Tekstu dr. Marte Gregorčič je mogoče očitati vsaj tri ali štiri osnovne napake – zgrešen metodološki pristop (zamenjan vrstni red teza – zaključek), nepoznavanje latinskoameriške zgodovine, terminološki redukcionizem in epistemološke motnje
V odgovoru na pisanje dr. Marte Gregorčič v Medijski preži 29/30 decembra 2007 (str. 55–57), ki ga je naslovila »O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih. Primer privatne in imperialistične Radio Caracas Television v Bolivarijanski Republiki Venezuela – o Latinski Ameriki skozi perspektivo poročanja Simona Tecca v Dnevniku« ne mislim ne polemizirati niti diskutirati z njo; prvič zato, ker ne sprejemam njenega ideološkega diskurza, ter drugič, ker raven njenega pisanja bolj kaže na teoretsko praznino ali osebne ambicije kot pa na resno obravnavo te problematike.

Njenemu tekstu je mogoče očitati vsaj tri ali štiri osnovne napake – zgrešen metodološki pristop (zamenjan vrstni red teza – zaključek), nepoznavanje latin-skoameriške zgodovine, terminološki redukcionizem in epistemološke motnje. Zato se bom osredotočil samo na nekatera dejstva in ne bom sledil vrstnemu redu. Moj namen je, da kot sociolog in novinar bralcem pojasnim nekatere netočnosti in podtikanja, ki jih je avtorica tendenciozno in žaljivo zapisala.

Najprej je treba povedati, da je doktorica Marta Gregorčič svoj prispevek objavila kot »strokovno« analizo. Od človeka z akademskim nazivom bi bilo pričakovati, da pozna kriterije strokovne analize in zna ločevati med komentarjem, novinarskim dnevnoinformativnim poročanjem ter drugimi zvrstmi pisanja. Glede na to, da se ukvarja z medijskim poročanjem, bi prav tako pričakovali, da se spozna na ustroj in delovanje medijev ter na delo in vlogo urednikov idr. Iz njenega prispevka to ni razvidno. Tudi zato njena analiza ne zadene bistva problemov in se konča tako kot se lahko konča – z ideološkimi floskulami in diskvalikacijami. Če bi bila seznanjena s problematiko, potem bi med drugim vedela, da teme, poudarke, naslove, pa tudi slikovno gradivo in podnapise, ki mi jih očita, ne dajem jaz oz. avtorji prispevkov, marveč jih oblikuje urednik strani časopisa, ki odloča o aktualnosti dogodkov in v okviru razpoložljivih možnosti tudi o dolžini prispevka. Če je Chávez pogosto tema poročanja, to ni zgolj stvar moje izbire, kot misli Gregorčičeva. Razen tega – presojati oz. označevati vsebino neke novice za »neoliberalno« ali za »revolucionarno« se mi zdi velik nesmisel, ker predpostavlja nekakšnega politkomisarja v časopisni hiši, ki bi razvrščal sleherno prispelo novico v redakcijo. Mogoče bi to nekaterim ustrezalo!

Manipulacije
Toliko v kratko pojasnilo, ker mi avtorica v »analizi« očita prav naslove, podnapise in poudarjene dele besedila, in ko ji pride prav, jih celo kar sama skonstruira ter mi jih brezvestno pripiše. Gre za čisto manipulacijo s citati, iztrganimi iz kontekstov, kakršni smo bili priča v Sloveniji pred nedavnim, ko je nekdo (ve se kdo) posredoval tujim novinarjev svoje »dokaze« o svobodi medijev, s tem da je vključil tudi nekatere izjave podpisnikov novinarske peticije. V prispevku Gregorčičeve gre za podobno zlorabo, ki jo lahko razumem kot napad na mojo osebno integriteto.

Vsakdo, ki je zainteresiran, lahko prebere ter presoja moje pisanje. Vendar ne bo zasledil, da sam kjer koli označujem venezuelskega predsednika Cháveza za diktatorja, niti ne mojega zavzemanja za neoliberalizem ali pa zagovarjanja politike severnoameriške sosede do držav Latinske Amerike. Dr. Gregorčičeva gre celo tako daleč, da tudi takrat, ko citira stavek iz nekega mojega teksta, v katerem jasno trdim, da latinskoameriška desnica v svojem političnem programu nima česa ponuditi »razen diktature«, mi pripisuje sočustvovanje s njo: »Čeprav se je ljudstvo odločilo za alternativo proti preteklim diktaturam, pa, kot kaže, Tecco poroča in premišlja zlasti tegobe domačih in tujih elit, ki so izgubile politično moč« (str. 57). Še bolj podlo je, ko namesto citatov podtika svojo interpretacijo naslovov ali podnapisov k slikam in trdi, da »analiza Teccovih pisanj pokaže, da avtor premišljeno izbira vire, ki mu ne povedo skorajda nič, da potem lažje zaključuje z bušizmi, negropontenizmi, narkotrafikom ter drugimi pojavi in -izmi, ki ne izhajajo iz Latinske Amerike, pač pa jih je s Severa skupaj s svojo 'demokracijo' in 'drugo religijo' pripeljal na Jug«. Kdo pri tem premišljeno izbira vire, da potem lažje sklepa in uvaja svojo demokracijo in drugo religijo? Moja analiza kaže ravno obratno, da je takšno avtoričino početje, ki bi jo lahko primerjal s Pol Potom ali s Kim Il Jungom II, vendar mi je tuje, da bi na tak način dokazoval svoje predpostavke.

Če se vrnem k podajanju informacij, sam vselej poskušam v skladu s prostorom, ki mi je na voljo, čimbolj korektno podati informacijo o dogodku in odzivih nanj, ne da bi vsiljeval svoje mnenje. Pri pisanju razlikujem med komentarjem in novico o dnevnem dogajanju oziroma kroniko, ter smatram, da ne gre mešati obeh novinarskih podzvrsti. Poskušam pa, na primer, s podatki ponazoriti katastrofalne posledice, ki jih ima neoliberalizem ter ekonomski in politični vpliv ZDA za latinskoameriško družbo. Sem namreč privrženec miselnosti, da si je vsak bralec sam sposoben na osnovi podatkov ali informacij ustvariti lastno mnenje in pogled na dogajanja. Ne govorim o objektivnosti, v katero ne verjamem, ker ta pojem označuje nekaj absolutnega in brezprizivnega, kar pa vemo, kam pelje.

Chávez
Predvidevam, da je Gregorčičeva to intenco namenoma prezrla, saj mi pripisuje interpretiranje informacij, ko gre zgolj za citiranje in navajanje raznih stališč. Zdi se, da bi želela bralcem pojasniti, kako je treba zadevo razumeti. A tu se ujame v ideološki diskurz, ko žolčno napade moje poročanje v zvezi z Radiom Caracas Television (RCTV) in »militatno« brani Chávezovo odločitev, da jo ukine. Naj povem, da nisem nikoli branil RCTV in da dobro vem, kakšen je njen politični profil in nameni, toda dosledno se zavzemam za svobodo obveščanja, ne le »našo«, temveč tudi »njihovo«, s katerimi se sicer ne strinjam.

Eksponiranemu Chávezu priznavam zasluge na mednarodnem področju za zmanjševanje odvisnosti latinskoameriških držav od ZDA in drugih mednarodnih institucij, prek katerih Washington izvaja pritisk na njihovo notranjo ekonomsko politiko ter vsiljuje model razvoja. Vendar ga ne dojemam kot »revolucionarja«, temveč kot sodobnega predstavnika populizma v stilu argentinskega liderja Juana Dominga Perona. Gre za populizem v smislu eklektičnega političnega modela, ne pa za ideološki termin, ki služi desnici za diskvalifikacijo levice ali levih vlad. V tem kontekstu Chávez spretno uporablja lik Simona Bolivarja, predvsem njegovo idejo o združitvi južnoameriških držav, kar sploh ni sporno. Sporno pa je avtoričino razglašanje Bolivarja za socialističnega revolucionarja ali kaj podobnega, kar kaže na nepoznavanje zgodovinskih okoliščin in jedra njegove misli ter implikacij, tako kot nerazumevanje idej mnogih drugih voditeljev, ki so se na začetku 19. stoletja bojevali za neodvisnost, a so pozneje izgubili življenje zaradi nasprotovanja razvojnemu modelu, ki je ustrezal domačim predstavnikom finančnega kapitala oz. trgovcem in veleposestnikom.

Bolivarjanska revolucija je po mojem prepričanju navadna floskula, tako kot »socializem 21. stoletja«. Kljub temu da nekaterih privrženci »chavezizma« zagotavljajo, da bodo gradili »drugačen« socializem, pa po predstavljeni vsebini sodeč kaže, da bo ta po vzoru socialističnih sistemov, ki so obstajali v 20. stoletju. Trditev Gregoričeve, ki pravi, da »če pade bolivarijanska revolucija, potem se država vrne nazaj v obdobje popolne gospodarske odvisnosti, tiranije rasizmov, kapitalizmov, klientalizmov, nepotizmov« (str. 56), je prav tako zavajajoča kot celotna vsebina njenega teksta, kajti »če pade bolivarijanska revolucija, potem« bo ostala država z istimi »izmi«, kot jih je imela pred Chávezom in v času Cháveza. To ni moja trditev, ampak so to pred kratkim izjavili nekateri vidni člani v Partido Socialista Unificado de Venezuela. Nadalje razlaga domnevno Teccovo dramatizacijo socialističnega samoupravljanja in pravi: »Socializem mu – samoumevno (ideološko) – služi za grožnjo sodobni »demokraciji« in ga postavi ob bok diktatorju, ki ga je prepričljivo ustvaril. Še več, Chávez mu služi tudi za pojasnitev propada Jugoslavije« (str. 56). Gregorčičeva pri tem ne opazi ali namenoma spregleda, da je v mojem prispevku šlo za citate oz. dele izjav Chávezovih predstavnikov, ki jih je iztrgala iz konteksta in jih gladko pripisala meni. Tega načina se večkrat posluži v svoji »strokovni« analizi, kar kaže na metodološko šibkost njenega razčlenjevanja. Njena misel, da bi mi Chávez lahko služil »za pojasnitev propada Jugoslavije«, je skregana z zdravo pametjo in sposobnostjo analitičnega mišljenja ter dokaz, da dr. Gregorčičeva in velik del levice do danes niso bili zmožni analizirati in potegniti lastnih zaključkov, zakaj je propadel vzhodnoevropski socializem. Raje sprejemajo teorijo desnice, da so socializem porazili kapitalizem oz. Nemčija, Vatikan, ZDA itd.

Objekt
Prav tako je prezrla vrsto mojih člankov o novih družbenih gibanjih in gospodarski situaciji v Latinski Ameriki, čeprav piše, da je pregledala »vsa njegova poročanja iz zadnjih 4 let za Dnevnik (natančneje pa iz zadnjih dveh let, ko je redno objavljal – v letu 2006 je objavil 24 prispevkov, do srede avgusta 2007 pa 21 prispevkov) ter prek medijske analize, izbire vsebin in diskurza pokazala domet Teccovih pisanj za implementacijo neoliberalne doktrine na slovensko javnost« (str. 56), in se opravičuje, da zaradi svoje revolucionarne angažiranosti tega ni storila prej. To, milo rečeno, kaže na njeno površnost in nadutost, če meni, da ji je uspelo pokazati domet mojih pisanj za implemetacijo neoliberalne doktrine na slovensko javnost.

Kot kaže, sem ji služil za objekt, v katerega je projicirala svoje predstave in domislice o medijskem poročanju, o delavcih in delavkah v novinarstvu, o neoliberalizmu, imperializmu, sodobnih družbenih dilemah v Latinski Ameriki, militantnem raziskovanju in še o čem. Morda pa je kot delavka v znanstveno-izobraževalni sferi potrebovala »izvirni znanstveni članek« za dokazovanje svoje raziskovalne uspešnosti in znanstvene relevantnosti? Kako si sicer razložiti poudarjanje njej lastne strokovnosti in izobrazbe, ki stopa na mesto argumentov.

Verjamem, da ne ustrezam njenemu stereotipu o levičarju, kar me niti najmanj ne skrbi. V svoji »analizi« namesto z analitičnim pristopom vseskozi operira s floskulami in z vrednostnimi sodbami oz. diskreditacijami, ne da bi jih poskušala vsebinsko utemeljiti. Kot kaže, si neoliberalizem predstavlja v personificirani obliki ameriškega predsednika Georgea W. Busha kot hudobnega in zlega ter venezuelskega predsednika Huga Cháveza kot dobrega in naprednega. Na način, kako se ju loteva, zares lahko postaneta stvar okusa in navijanja, ne pa predmet resne teoretične analize, ki bi razgaljala dejanske prijeme ameriškega imperializma kot enega izmed generatorjev problemov v teh državah. Zame problem neoliberalizma ni tako enostaven, ne gre zgolj za kulturno-ideološki boj, temveč za mnogo širši in bolj kompleksen družbeno-ekonomski problem in model, ki ima hudo negativne učinke za socialno državo in za široke družbene sloje povsod po svetu.

Tudi razna družbena gibanja in oblike družbenopolitičnega organiziranja v Latinski Ameriki niso od včeraj, kot bi se morda zdelo iz njenega pisanja. Imajo zelo dolgo zgodovino (ne pa spet 500 let dolge zgodovine, kot trdi Gregorčičeva) in so nekatera med njimi že kar legendarna, zato je za razumevanje in interpretacijo nujno potrebno poznavanje zgodovine, političnih sistemov, ekonomskih struktur itd. in ne zgolj opazovanje in militantno angažiranje na terenu. Problemi latinskoameriške družbe, če jo posplošimo, ne izvirajo samo iz ameriškega imperializma, marveč tudi iz zelo konkretnih družbenih, političnih, ekonomskih in drugih notranjih dejavnikov, ki imajo svoj izvor v družbenih odnosih in ureditvah znotraj teh držav. Posledica teh notranjih faktorjev je tudi neoliberalizem. Za nekoga, ki se ima za poznavalca sodobnih procesov v Latinski Ameriki, je prav neverjetno, da celotno dogajanje oziroma »socialne in politične premike« v zadnjih tridesetih letih zreducira na tri subjektivitete. Še huje – Gregorčičeva pravi, da »analize, ki se osredotočijo na zadnje najmočnejše konfrontacije proti in onkraj neoliberalizma, pa morajo pogledati vsaj tja v začetek osemdesetih let« (str. 55), kar bi pomenilo, da so se v Latinski Ameriki začeli boriti proti neoliberalizmu prej, preden je bila ta sploh uveden (z izjemo Čila).

Prisotnost Latinske Amerike v Sloveniji
Iz njenega pisanja tudi ni jasno, kakšni so pravzaprav rezultati, učinki militantnega raziskovanja na tem področju. Avtorica omenja številne raziskovalce in raziskovalke okoli kolektiva »Dost' je«, ki jih potemtakem mogoče razumeti kot nekakšno zbiranje enakomislečih v boju proti drugače mislečim? Ne glede na sporočilnost njenega pisanja na koncu prispevka s podnaslovom »Svobodo ljudstvu, za buržoazijo nam ni mar!« me podatek, da se kar nekaj ljudi v Sloveniji ukvarja s tem kontinentom, veseli, ker to lahko prispeva k obogatitvi pogledov in védenja o latinskoameriški stvarnosti v tem prostoru prek različnih oblik in ravni seznanjanja zainteresirane javnosti. Ne gre zgolj za poročanje v dnevnem časopisju, ki praviloma konča v košu za smeti, temveč tudi za celo vrsto drugih možnosti, ki jih imajo na voljo akademski krogi v okviru predavanj, objavljanj v strokovnih in poljudnih publikacijah, v skrbi za obogatitev študijskih knjižnic z izvirno relevantno literaturo, ki naj bi bila dostopna širšemu krogu bralcev itd. Vpogled v to, kolikšna je ta skrb, lahko dobimo, denimo, z brkljanjem po vzajemni bibliografski zbirki Cobiss. Mimogrede, v avtoričini bibliografiji sem zasledil le eno študijo, ki se eksplicitno nanaša na latinskoameriško problematiko (»Caracol – pu'y – školjka: nekaj značilnosti organiziranja, razvoja, boja in izobraževanja v zapatističnih skupnostih. Časopis za kritiko znanosti 33, št. 222, (2005), str. 134–158). Zdi se mi, da je tovrstna skrb lahko mnogo močnejše orožje v obveščanju množic, kot pa tako rekoč politkomisarsko svarjenje »pred skrajno nevarnim« novinarjem. Tega kratko malo ne sprejemam. Sam si nikoli in nikdar nisem lastil ekskluzivnih pravic do pisanja o Latinski Ameriki in ne sprejemam avtoritete brez argumentov, temveč le avtoriteto argumentov, zato menim, da konstruktivna diskusija z dr. Gregorčičevo ni možna, ker se v tem pogledu temeljno razhajava.

Za konec
V popestritev pa naj bralcu na koncu povem še eno prigodo, na katero sem se spomnil med prebiranjem njenega teksta. Ko sem z evropskim prijateljem, ki se spozna na revolucije, obiskal mesto Temuco v Čilu, me je ta po prihodu navdušeno prepričeval, da je ob cesti videl Indijance, ki so držali v rokah transparente z napisi Hospital, češ da s protestom izražajo zahtevo po bolnicah. Menil je, da bi jim morali ponuditi svojo podporo, kaj naj storijo. Izkazalo se je, da ni šlo za pripadnike indijanskih skupnosti, temveč za prebivalce mesta, ki so se ukvarjali z oddajanjem sob, na transparentih pa ni pisalo Hospital (bolnica), temveč Hospedaje (prenočišče), kajti bil je čas počitnic in prihajali so turisti s severa Čila. Ob ponovnem obisku v Čilu pred nekaj meseci sem imel priložnost srečati se s skupino »Loncov« (poglavarjev Mapuchev), med katerimi je bil tudi neki njihov pisatelj in aktivist. Vsi so bili v času Pinochetove diktature po več let zaprti zaradi svojih levičarskih idej, danes pa vodijo boj za priznanje pravic tega ljudstva in nastopajo proti multinacionalkam celulozne industrije, ki močno onesnažuje njihove kraje in vasi. Na vprašanje o pomoči tujih oz. evropskih nevladnih organizacij in aktivistov mi je eden odvrnil: »O, samo tega ne! Veste, tisti, ki povzročajo največ preglavic naši skupnosti, so protestantski duhovniki in razni evropski aktivisti. Prvi, ker prihajajo z namenom evangelizirati naše ljudi in jih oddaljiti od naše kulture, in drugi, ker ne razumejo našega boja in vključevanja naše skupnosti v sodobni svet.«

Strinjam se, da je z mediji marsikaj narobe, toda s takšne vrste analizami ni mogoče ugotavljati pravih vzrokov za današnje stanje poročanja. Prav tako se mi zdi krivična in nevarna demonizacija novinarjev vsevprek, ki si zagotavljajo preživetje v okviru danih možnosti. Konstruktivna kritika je zmeraj dobrodošla, ne pa stigmatizacija in žalitev.

izpis

Dare Pejić, Neža Prah

Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Odkar so Američani rekli, da je njihovo delovanje v Iraku uspešnejše, od tam tako rekoč v zadnjega pol leta ni več vsakodnevnih agencijskih poročil o eksplozijah – Pogovor z Damijanom Slabetom, nekdanjim urednikom zunanje politike pri Delu
Damijan Slabe je bil na Delu vrsto let urednik zunanje politike, urejal je mnenjsko stran, osem let pa je bil dopisnik iz Bonna. Danes je komentator v zunanjepo-litični redakciji in v pogovoru z njim smo skušali predstaviti težave dopisnikovanja ter s tem povezane omejitve ali nemara tudi prednosti tiskanega medija pri poročanju o svetovni politiki.

Koliko informacij s področja svetovne politike se od dopisnikov in raznih agencij dnevno zlije v časopisno hišo Delo?

Teh informacij je ogromno. Danes so dostopne vse agencije in je izbor že odvisen od tega, kaj agencije ponujajo. Pri tem se ne bom spuščal v vprašanje, koliko je ta ponudba že izbor. Če konkretiziram, odkar so Američani rekli, da je njihovo delovanje v Iraku uspešnejše, od tam tako rekoč v zadnjega pol leta ni več vsakodnevnih poročil o eksplozijah. Lahko špekuliramo, da gre pri tem že za neko določeno selekcijo. Iz tega nabora pa se izbira tisto, kar je za neko redakcijo pomembno.

V kakšni meri so viri že izbor novic?

Že sama ponudba je neke vrste selekcija, saj so nekatere informacije že v agencijskih virih temeljiteje obdelane in bolj udarno predstavljene kot druge. To se odraža v tem, da sorodni mediji iz vsega tega nabora informacij naslednji dan objavijo približno iste teme. Seveda pa je pri tem treba upoštevati tudi druge vire. Recimo televizije, radie, lastne vire informacij in informacije, ki jih posredujejo dopisniki. In pri tem je dobra dopisniška mreža zelo pomembna. Tako lahko na osnovi agencijskih informacij v tistih državah, kjer imaš dopisnike, preverjaš, koliko so te informacije res pomembne in kako točne so.

Če konkretiziramo, koliko informacij se dnevno predela pri časopisu Delo?

Z vsemi agencijskimi tekstovnimi in slikovnimi ter vsemi drugimi informacijami se predela nekaj deset tisoč prispevkov – nikoli nisem štel. Med temi se nato odločamo, katere so pomembne in katere niso.

Kako se odločate o tem, kaj je pomembno? Je kriterij bližina, regija, Evropska unija?

Sedaj smo že pri elementu načina obdelave informacije. Pri tem si odvisen od ljudi, ki jih imaš v redakciji in ki določena področja pokrivajo, ter od svojih dopisnikov, ki so na kraju samem. Delo ima svoje dopisnike v praktično vseh sosednjih in v vseh pomembnejših državah. To je tudi že eden od kriterijev pri selekciji, saj ljudje na določeni krajih lahko ustrezno, zlasti pa avtentično, s svojim pogledom dovolj jasno, precizno, ekskluzivno posredujejo informacije bralcem. Za poročanje o delih sveta, kjer nimamo dopisnika, se obračamo na novinarje v redakciji, ki se s temi področji ukvarjajo. Če se zgodi nekaj pomembnega, morajo biti ti sposobni dati svoj pogled in dogajanje ovrednotiti. Nenazadnje je pomembna tudi konkurenca, predvsem kot kontrola, da vidiš, katere zunanjepolitične dogodke je ponudil svojim bralcem naslednji dan kak drug medij. V tem primeru ne gre samo za konkurenco s slovenskimi mediji, ampak tudi z evropskimi in z ameriškimi.

Kako pa odgovarjate na Gustinčičev očitek, da slovenski novinarji, predvsem zaradi zanašanja na internet, vse manj potujejo?

V nekaj letih ne, v desetletju pa zagotovo. V tem primeru ima starosta ali doajen Gustinčič povsem prav. Včasih je bilo neprimerno težje sploh priti do nabora informacij. Če nisi imel pravih virov in informacij, praktično nisi izvedel, kaj se dogaja. Danes izvedeti ni več težava. Danes je težava, kako to, kar si izvedel, avtentično interpretirati in preveriti. V tem primeru je internet lahko nevaren in se strinjam z Gustinčičem. Težava ni več selekcija, težava je postala interpretacija, razumevanje ozadja.

V kolikšni meri so dopisniki kabinetni novinarji, koliko pa se gibljejo med ljudmi ter zbirajo informacije?

Mislim, da je zgodba o sprejemanju odločitev na redakcijski ravni podobna ravni dopisnikovanja. Le da gre na redakcijski ravni za širši spekter, pri dopisniku pa zgolj za območje posamezne države ali regije. Dopisniki so vezani na veliko bolj direktne informacije in na telefonske pogovore. Možnost preverjanja je neprimerno večja, in ko se kaj zgodi, lahko hitro skočijo tja in najdejo sogovornika. Tako časopis pridobiva na kredibilnosti, predvsem s svojimi dopisniki in dobrimi poznavalci v redakciji.

Kakšen pa je vpliv urednika na dopisnika? Kdo izmed njiju izbira teme?

Gre za interakcijo. Največkrat je dopisnik pobudnik, saj zadeve v državi ali regiji, ki jo pokriva, pozna. Lahko se zgodi tudi obratno, da redakcija odloči, katera tema bi še bila zanimiva.

Kakšen je vpliv gospodarstva in nacionalnih interesov na izbiro tem?

Normalno, da vplivata. Lahko začnem s starim žurna¬list¬ičnim primerom: pes, ki je poginil v sosednji ulici, je pomembnejši od katastrofalne poplave na Kitajskem. Dogajanje v sosednjih državah ima za nas večjo težo. Ta bližina je v večjem interesu bralcev, in zato se tem temam daje več pozornosti. Enako velja za nacionalne in gospodarske interese. Bralce te teme bolj zanimajo.

Kako pa vplivata uradna zunanja in dnevna politika?

Dajte mi primer ...

Matija Grah, Rok Kajzer ...

Aha. Sedaj vidim, kam pes taco moli (smeh). Skratka, tukaj lahko pridemo v konflikt interesov. V konflikt pa pridemo, kadar politični cilji niso enaki. Kadar politika po mnenju novinarja ne prezentira tistega, kar je v interesu države – zaščite slovenske manjšine na Koroškem, če smo zelo konkretni. Mislim, da je tudi v interesu slovenske javnosti in volivcev, da se o tem piše. Do konflikta lahko pride z novinarskim poročanjem o dogajanju, ki gre v prid tej zaščiti, in politiko, ki vleče drugačne poteze. Mislim, da sem bil dovolj jasen.

Na začetku ste omenili pomembnost dopisnika. So bile finančne omejitve kdaj težava pri dopisniški mreži?

Človek je pri svojem delu vedno finančno omejen. Uredništvo stremi k temu, da bi imelo čim več avtentičnih novinarjev po svetu, da bi bil časopis zanimiv in prihodek, ki ga s tem ustvarjamo, čim večji. Finančna sredstva pa so pri tem vedno kruta realnost.

Časopis je omejen tudi fizično, po straneh. Koliko informacij izpade zaradi tega?

Oh, veliko. Ampak na svetu se, kot pravi stara novinarska šala, vedno zgodi ravno toliko pomembnih dogodkov, kolikor jih gre na časopisno stran. Odvisno je seveda od presoje, in kakšno težo se jim da.

Kako odgovarjate na splošen očitek o provincialnosti poročanja o svetovni politiki, češ da se o drugih delih sveta poroča etnocentrično in samo, kadar gre za vojno in kadar je ogrožen turizem. Ne poroča pa se o vzrokih za nastanek konflikta.

Akademsko je to lahko tako enostavno oceniti. Sedaj pa si predstavljajte eno, dve časopisni strani in jih zapolnite z denimo z dogajanjem v Avstraliji, ki je nedvomno zelo pomembno. Lahko ga povežete z dogajanjem v Aziji ali Irakom. Ali pa poglejte, denimo, Skandinavijo, ki je zelo pomembna. Slovenija se celo hoče zgledovati po skandinavskih državah, ampak v časopisih se te teme relativno malo pojavljajo. Kdaj ste nazadnje prebrali zanimiv članek o Švedski ali Danski? Izvemo le, kadar ubijejo ministrico ali režiserja, drugače pa teh držav tako rekoč ni.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
mediji v svetu
Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
raziskovalno novinarstvo
Medijska preža
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Vasja Jager
O belih miših in fantomskih smučarjih: kako smo preiskovali nova dejstva v orožarski aferi
Igor Mekina
Z lažjo do resnice?
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Andrej Koritnik
Med novinarstvom in literaturo
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Gojko Bervar
Miheljak o bolezni v hiši
Bojan Golčar
Z inovacijskim novinarstvom do inovativne družbe
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Roman Kuhar
Mediji v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Saša Bojc
Kaj je preiskovalno novinarstvo?
Edi Pucer
Dober urednik podpira preiskovalnega novinarja
Petra Kerčmar
Vloga medijev pri aferi Rdeči križ
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Ali H. Žerdin
Lahko kupite volitve?
Blaž Zgaga
Res vemo, kaj je raziskovalno novinarstvo?
Špela Šipek
Novinarji nismo prenašalci doziranih informacij
Aleš Gaube
Zgodba o korupciji
Sandra Bašić-Hrvatin
In novinarje ubijajo, mar ne?
Jani Sever
Novinarstvo brez blišča
Brankica Petković
Finančna usodnost raziskovalnega novinarstva
Raziskovalno novinarstvo je delo ekipe
Novinarski večeri
04.06.1999
Peter Preston, Laurie Flynn, Luke Harding
Vodne gate
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
08.09.1997
Viktor Ivančić, Ali H. Žerdin
Neodgovorno novinarstvo
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
mediji in vojna
Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo