N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
uvodnik
svet v medijih
slovensko predsedovanje eu
mediji in politika
medijska politika
recepcija medijev
rtv slovenija
novi mediji v starih medijih
splet
pravica do popravka ali odgovora in inšpektorat za medije
izbrisani - odgovor na članek
analiza medijskih diskurzov
novinarska združenja v sloveniji
literarno novinarstvo
položaj in pravice delavcev v medijski industriji
ekskrementi
fotografija
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Strategija regulatorja (APEK) predstavlja konsistentno in premišljeno besedilo za bodočo nacionalno strategijo, ocena stanja Sveta za radiodifuzijo (neodvisnega strokovnega »inštrumenta javnosti« za nadzor nad mediji) pa spolitizirano besedilo z zelo malo uporabnimi strateškimi usmeritvami
»Ni naloga Bruslja ali nacionalnih oblasti, da do minute natančno določajo, kdaj natančno se lahko z oglasi prekine določena televizijska vsebina. Taka pravila so bila morda primerna leta 1989, ko je imela večina držav članic EU le dva do tri televizijske programe. Danes pa, v dobi digitalizacije in programskih paketov s stotinami medijskih vsebin, taka natančna pravila niso več primerna. /.../ Nova direktiva »Avdiovizualne medijske storitve brez meja« tako simbolizira pomemben obrat trenda v evropski medijski politiki. Namesto velikokrat kritiziranih prekomernih regulacij iz Bruslja je medijska politika prvo politično polje, na katerem Bruselj odločilno deregulira. /.../ Rahlejša medijsko-politična pravila omogočajo, da se tudi v Evropi zopet producira in oddaja več vsebin. To se ne da regulirati kar tako, kot se je v 80. letih poskušalo z zakonsko določenimi kvotami. To se lahko doseže le s politiko, ki krepi gospodarski temelj medijev.« Viviane Reding, evropska komisarka, 18. 6. 20071

Če je značilnost »nove« evropske medijske politike deregulacija in krepitev gospodarskega temelja medijev, poglejmo, kakšne so (ali naj bi bile) značilnosti slovenske medijske politike. To, da načrtne medijske politike že skorajda dva desetletja ni, ne pomeni, da ni mogoče govoriti o določenih ukrepih države, ki proizvajajo učinke na medijskem področju. S spremembami Zakona o medijih leta 2006 je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) dobila »nalogo«, da pripravi Strategijo razvoja radijskih in televizijskih programov v RS (v nadaljevanju strategija). V skladu z ohlapnimi navodili, kaj naj bi ta strateški dokument dejansko vseboval, je APEK pripravil predlog besedila strategije, opravil javna posvetovanja, v razpravo vključil strokovno javnost in oddal dokument v obravnavo Svetu za radiodifuzijo. Strategija2 je dejansko prvi dokument, v katerem so predstavljene smernice bodočega razvoja na področju radiodifuzije in predstavljeni predlogi ključnih področij, na katerih je potrebno razmisliti o spremembah. Če pustimo ob strani, da je nerazumljivo (in v primerjavi s ostalimi evropskimi državami redkost), da regulator pripravlja dokument nacionalne strategije razvoja na področju, ki ga sam regulira in ga bo (v skladu s tem istim dokumentom) reguliral v prihodnosti, je treba opozoriti na nekaj odprtih vprašanj, med katerimi je najpomembnejše – kdo je (ali pa so) nosilci vizije predlaganih sprememb oz. v imenu katerih interesov »govori« strategija?

Strategija razvoja rtv-programov in »pakiranje« javnega interesa
Prebiranje skoraj 100 strani dolgega zapisa z javnega posveta, na katerem je bil obravnavan predlog strategije3, pokaže, da so v razpravi (razen pripravljavcev dokumenta, med katerimi so bili tudi strokovnjaki) večinoma sodelovali izdajatelji radijskih in televizijskih programov, torej tisti, ki običajno najbolj (predvsem finančno) profitirajo od obstoječe regulacije.4 Med razpravljavci in njihovimi argumenti je mogoče opaziti določeno »skupinsko« pripadnost: predstavniki javnega zavoda RTV Slovenija, predstavniki radijskih in televizijskih programov posebnega pomena in predstavniki komercialnih radijskih in televizijskih programov. Če je na prvi pogled videti, da obstajajo tri različne skupine izdajateljev, ki zastopajo tri (različne) skupine interesov, pri prebiranju njihovih pripomb opazimo, da gre večinoma za dokaj enostaven spopad samo dveh pogledov na bodoči razvoj – javnega in zasebnega, pri tem pa je zasebni deloma prevzel retoriko (domnevnega) zagotavljanja javnega interesa. Cinično lahko rečemo, da je razprava pokazala, da v Sloveniji razen redkih komercialnih izdajateljev, ki odkrito zahtevajo, da država (tudi s to strategijo) ustvari konkurenčne razmere na medijskem trgu, večina ostalih izdajateljev svoje zasebne interese skrajno neprepričljivo »pakira« v javni interes. Težava pa je tudi v tem, da tudi sama strategija izhaja iz predpostavke, da so predlagane rešitve in smernice bodočega razvoja v javnem interesu.

Znamenja avtistične medijske politike
Kljub temu da je predlog strategije odlična osnova za oblikovanje nacionalne medijske politike, želimo izpostaviti nekaj kritičnih pomislekov za nadaljnjo razpravo:

Kljub popisu in pregledu obstoječe radijske in televizijske ponudbe in predstavitvi prevladujoče radijske in televizijske potrošnje strategija ne ponuja analize trenutnega stanja (ekonomskega in finančnega) na medijskem trgu. Predlagati smernice razvoja in vizijo bodoče politike na radiodifuznem trgu brez natančne analize obstoječega stanja je problematično in kljub »dobrim nameram« lahko proizvaja neprimerne učinke. Govoriti o medijski koncentraciji in medijskem pluralizmu, ne da bi natančno vedeli, kaj obstaja in kaj manjka na medijskem trgu, pomeni odpirati prostor za različne politično motivirane ukrepe in instrumentalizacijo ekonomskih kriterijev in družbenega interesa v politične namene. Če strategija ocenjuje, da imamo v Sloveniji preveč radijskih in televizijskih programov, je vsaka odločitev za določeno število (kje se natančno začne preveč in konča premalo?) radijskih in televizijskih programov popolnoma arbitrarna. Analiza medijskega trga pa v nobenem primeru ne bi smela ločeno obravnavati radijske in televizijske programe, časopise, revije, internet ali storitve mobilne telefonije. Avdiovizualne medijske storitve ne določa različnost ali podobnost tehnologij za njihovo ponudbo potencialnim potrošnikom, ampak vse večje prepletanje, če ne združevanje uporabniških izkušenj.

Javni interes država najlažje določi z zelo natančnim definiranjem obsega javne službe. V Sloveniji javno službo na področju radia in televizije izvaja javni zavod RTV Slovenija. Obseg javne službe pa bi morali natančno definirati v petletnem obdobju, kar bi omogočalo ne samo planiranje produkcije, ampak tudi učinkovit javni nadzor nad opravljanjem javne službe.

Programi posebnega pomena v tem trenutku delujejo kot del »porazdeljenega javnega servisa«, kljub temu da Zakon o RTV tega ne predvideva. Predlog strategije o podeljevanju koncesije za izvajanje deljenje javne službe je vreden podpore. V tem primeru ne gre za vnaprejšnje določanje števila programov, ampak za skrbno podeljevanje koncesij, kjer bi bilo v koncesijski pogodbi jasno navedeno, katere programske vsebine je koncesionar dolžan izvajati v določenem časovnem obdobju. Za uvajanje sistema koncesnin mora ministrstvo za kulturo pripraviti izčrpno ekonomsko in programsko analizo učinkov podeljevanja državnih pomoči programom posebnega pomena.

Medijska politika ni samo del kulturne politike, ampak tudi ekonomske in informacijsko-tehnološke. Leta 2008 obravnavati medije kot kulturne agente in nosilce kulturne politike, ne da bi pri tem upoštevali njihovo pomembno vlogo v ekonomskem in tehnološkem razvoju, je tipičen primer avtistične medijske politike.

Premisliti je treba dosedanjo prakso prijavljanja in izvajanja programske zasnove ter v pogojih bodočega razvoja medijskih storitev tudi pomen uredniške politike oz. uredniške avtonomije. Namreč, v prihodnosti bo pomembno uredniško politiko izvajal tudi upravljavec ali lastnik kabelskega omrežja, ki ga sedanja zakonodaja vidi predvsem kot tehnološko in en kot pomembno vsebinsko »ozko grlo«.

Na koncu pa manjka še kritična samorefleksija tudi pripravljavca strategije – regulatorja. Institucija, ki nadzoruje izvajanje zakonodaje in je v tem skrajno nenavadnem primeru tudi ustvarjalec taiste politike, bi lahko predstavila tudi kritično oceno lastnega dela in smernice oz. vizijo bodoče regulatorne politike.

Paralelna »strategija« sveta za radiodifuzijo – površne ocene, škodljivi predlogi
APEK je v skladu z zahtevami Zakona o medijih posredovala strategijo Svetu za radiodifuzijo (SRDF). Na svoji seji 25. 3. 2008 je SRDF na dnevni red vključil tudi obravnavo resolucije Sveta za radiodifuzijo o oceni stanja radijskih in televizijskih programov ter strategiji razvoja radiodifuzije na Slovenskem. Dokument, ki je bil sprejet na seji, ni več resolucija, ampak ocena stanja in je nekakšen »pareleni« strateški dokument razvoja radiodifuzije v Sloveniji.5 V nasprotju s strategijo, ki jo je pripravil APEK, je »strategija« SRDF mešanica površnih ocen (»splošno znano je«, »nekateri pravijo« …), nenavadnih »teoretičnih« razlag in definicij (dokument vsebuje 17 definicij – od »sindroma normativne substitucije faktičnega«, »hiperpolitizacije medijev«, »poklicnega amoralizma oz. imoralizma« do »medijske evfemizacije«, komercializacije, »esmeraldizacije« in »rumenizacije« medijev) do neuresničljivih in škodljivih predlogov za prenovljena programska merila. Tako predlog prenovljenih meril v delu, ki se nanaša na oceno politične nevtralnosti programa, navaja: »Ocena je vezana na pozitivne strokovne recenzije treh strokovnjakov političnih analitikov, ki bi upoštevale med ostalim tudi raziskavo o tem, kolika je frekvenca pojavljanja v pozitivnem smislu pozicije in opozicije v programu postaje, kolika teža v komentarjih je dana vladi, kolika pa opoziciji, kako je tretirana pozicija, kako pa opozicija; upošteva se tudi število pritožb poslušalcev ali gledalcev, ki jih je medij dobil glede na politični profil svojega programa« (Ocena stanja SRDF, str. 26). SRDF predlaga, da se obstoječim merilom doda še kazalec interaktivnosti K(i), ki se izraža v dvosmerni komunikaciji med medijem in uporabniki, katere rezultat je vpliv na medijske vsebine oz. sooblikovanje le-teh (Ocena stanja SRDF, str. 34).

Ocena stanja je nekakšen urbis et orbis SRDF. V uvodnem delu lahko preberemo oceno, da je »slovenski medijski prostor več kot pol stoletja odločilno oblikovalo ideološko stališče, ki ga nekateri imenujejo boljševizem, bolj primeren bi bil naziv ždanovstvo« (Ocena stanja SRDF, str. 4). Temu sledi ocena, da »vsaka razvita demokratična družba potrebuje (samo)osvoboditev medijev od ostankov ždanovstva in njegovih klonov« (str. 4) in zahteva po »novem prerodu« na področju razvoja (in regulacije) medijev, »ki bo bistveno in učinkovito prispeval k preoblikovanju naše obstoječe (ne)kulture javnega dialoga v medijsko kulturo, primerno Evropi 21. stoletja« (str. 5). V zaključku besedila pa avtor(ji)6 sklenejo svojo analizo z naslednjim pozivom: »Ustavimo v lastnem mediju in svoji glavi duha 'hitrega sodišča'. Začnimo najprej zares misliti, razlagati in razumeti bistvo tistega, o čemer bi potem hoteli govoriti. Medijci vseh provenienc – 'skulirajte' se! Čim manj razpihovanja živčnosti in nevrotičnosti, zviševanja zaskrbljenosti in histerije, ustrahovanj in čim manj doslednega oportunizma« (ocena stanja SRDF, str. 43). In tako naprej in tako naprej.

APEK in Svet za radiodifuzijo – dve strategiji, neznani izid
Priporočila, ki jih predlaga SRDF (formalno gre za dokument, ki ga SRDF predlaga državnemu zboru), pa zahtevajo javno razpravo. Nekatera priporočila (večinoma gre za zelo splošne predloge) so lahko osnova za nadaljnjo razpravo, nekatera so vredna premisleka (uvajanje bolj učinkovitih soregulacijih in samoregulacijskih mehanizmov, ustanovitev neodvisnega strokovnega organa Sveta za medije), nekatera pa zgrešena in utemeljena na napačnem razumevanju evropske medijske regulacije (žal dokument nikjer natančno ne navaja virov). V predlogu, ki se nanaša na status programov posebnega pomena, SRDF predlaga njihovo ukinitev kot očitnega »ostanka preteklosti« in se zavzema za ustanavljanje pokrajinskih radiev in televizij v vseh novoustanovljenih pokrajinah, »na katere se prenesejo sredstva za subvencioniranje po merilih, ki bodo natančno definirana v novem zakonu o medijih«. V tem primeru gre za korenito spremembo medijske ureditve, ki bi zahtevala resen premislek (predlog strategije APEK je na tej točki veliko bolj premišljen in utemeljen).

Kaj naprej? Imamo dva dokumenta, ki na dva različna načina vidita prihodnji razvoj radiodifuzije v Sloveniji. SRDF mora podati soglasje strategiji, ki jo je predložila APEK (v 30 dneh), ker šele s soglasjem agencija taisti dokument posreduje ministrstvu za kulturo. Oceno stanja SRDF bodo verjetno obravnavali v državnem zboru; njihova priporočila lahko sprejmejo ali pa ne. V sedanjih razmerah pa je najslabši izid – tiranija status quo.

Na koncu lahko rečemo, da je strategija regulatorja (APEK) konsistentno in premišljeno besedilo za bodočo nacionalno strategijo, ocena stanja SRDF (neodvisnega strokovnega »inštrumenta javnosti« za nadzor nad mediji) pa spolitizirano besedilo z zelo malo uporabnimi strateškimi usmeritvami. Kljub temu da imamo veliko pomislekov glede ustanavljanja in delovanja superregulatorjev, ki združujejo regulacijo tehnoloških poti in medijskih vsebin na enem mestu, je v našem primeru »tehnološko naravnani« APEK premogel veliko več vsebinskih odločitev in predlogov za bodočo regulacijo. Nekaj podobnih premikov lahko opazimo tudi na najmočnejšem medijskem trgu v Evropi – v Veliki Britaniji. Britanski superregulator OFCOM, ki je nastal z združevanjem 16 različnih medijskih regulatorjev in ki naj bi predvsem skrbel za regulacijo trga, je v zadnjem letu povečal svojo moči ne s posegi na trgu, ampak s posegi v vsebino v imenu javnega interesa.

Britanski primer aktivne politike na medijskem področju
Vsako leto britanski časopis The Guardian objavi seznam stotih najvplivnejših posameznikov v britanski medijski industriji.7 Skupina ocenjevalcev vpliv določa v treh kategorijah: kulturni, ekonomski in politični. Najvplivnejša oseba na britanskem medijskem trgu je bil leta 2007 predsednik uprave Googla Erich Schmidt. Na drugem mestu je Rupert Murdoch, največji globalni medijski lastnik, in na tretjem generalni direktor britanskega javnega servisa BBC. Presenetljivo je, da se je na lestvico desetih najvplivnejših oseb na medijskem področju povzpel tudi generalni direktor OFCOM, Ed Richards. Svoj vpliv dolguje predvsem zelo aktivni politiki na medijskem področju, ko se je od prevladujoče ekonomske regulacije v preteklih treh letih odločil za zelo odmevne posege tudi v programsko politiko. V naslednjih letih mora OFCOM sprejeti odločitev o tem, kaj narediti z analognim frekvenčnim spektrom, kako urediti uničujočo in brezkompromisno konkurenca na trgu širokopasovnih povezav, kakšna naj bi bila prihodnost financiranja Channel 4, bodoča regulacija komercialnega radia, kakšen naj bo obseg javne službe v digitalnem obdobju, kako regulirati umeščanje izdelkov na televiziji, televizijo visoke ločljivost in še in še in še ... James Purnell, minister za kulturo v vladi Gordona Browna, je šele na 19. mestu.

Če bi se kot državljani in državljanke morali odločati, katero strategijo naj podpremo, potem vsekakor predlagamo tisto, ki jo je pripravil APEK. Presenetljivo je, da je regulator, ki predvsem skrbi za interese industrije in trga, premogel več posluha za javni interes, kot so to imeli sami »zastopniki javnega interesa« v Svetu za radiodifuzijo.

1 Viviane Reding, članica Evropske komisije, odgovorna za informacijsko družbo in medije, Svoboda mišljenja, svoboda medijev in pluralnost medijev. Cilji in perspektive evropske medijske politike, govor na 19. Medienforum.nrw, Köln 18. 6. 2007, dostopno na: http://www.europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=SPEECH/07/406&format=HTML (20. 3. 2008).
2 Strategija je dostopna na www.apek.si(20. 3. 2008).
3 Objava pripomb k delovnemu osnutku predloga Strategije razvoja radijskih in televizijskih programov v RS, objavljenem 14. 1. 2008 na spletnih straneh APEK. Dostopno na: www.apek.si(20. 3. 2000)
4 Za odlično razpravo na to temo glej Cass Sunstein, Republic.com, Princeton University Press, Princeton: New Jersey, 2002.
5 Ocena stanja radijskih in televizijskih programov, prenovljena programska merila in priporočila za razvoj radiodifuzije na Slovenskem, dostopno na: www.srdf.si(28. 3. 2008).
6 Pod besedilo Ocene stanja… je podpisan dr. Dejan Jelovac, predsednik SRDF.
7 media.guardian.co.uk/top1002007

izpis

Tanja Kerševan-Smokvina

Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Predlog prve strategije razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji prihaja ob koncu drugega desetletja od začetka liberalizacije slovenskega medijskega trga, vendar v trenutku, ko je potreba po ukrepih za zaščito javnih interesov večja kot kdaj koli prej
Po osemnajstih letih od podelitve prve frekvence zasebni televiziji, kar štejemo za začetek razmaha zasebnih elektronskih medijev v Sloveniji, lahko v času, ki ga zaznamujejo velike in hitre spremembe medijskih tehnologij, produkcije in razširjanja programskih vsebin ter načinov njihovega sprejemanja in uporab, naposled le predstavimo dokument, ki prinaša predlog vizije, ciljev in smernic za oblikovanje ukrepov za razvoj radijskih in televizijskih medijev ob ohranjanju njihovih najpomembnejših družbenih funkcij.

Predlog strategije razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji1, ki ga je Agencija za pošto in elektronske komunikacije sredi marca letos poslala v soglasje Svetu za radiodifuzijo2, je nastajal poldrugo leto. Agencija je za regulatorja, ki ureja trg elektronskih komunikacij (resda vključno z radijsko in televizijsko dejavnostjo, a brez prave pristojnosti za kreiranje medijske politike), nekoliko neobičajno nalogo prevzela z novelo Zakona o medijih, leta 2006. Prenovljeni zakon je po petih letih od uveljavitve svoje prve različice namreč ponovno poudaril nujnost sprejema strategije na področju radia in televizije ter pristojnost za njeno oblikovanje s Sveta za radiodifuzijo prenesel na Agencijo.

Zakonodajalec je za oblikovanje predloga strategije predvidel šest mesecev. Za dokument, ki pokriva tako široko področje, kot je področje radia in televizije, ki vključuje pomembne družbene, kulturne, gospodarske in tehnične vidike, je to seveda izjemno kratko obdobje. Agencija je izhodišča za oblikovanje strategije prvič javno predstavila štiri mesece po uveljavitvi zakona in pred oblikovanjem prvega osnutka z naročenimi raziskavami pridobila obsežne podatke o vrstah in vzorcih medijske potrošnje v Sloveniji, trendih razvoja radia in televizije, pomenu lokalnih, regionalnih in nacionalnih programov za njihova občinstva, pričakovanjih in potrebah javnosti ter predvidevanjih strokovnjakov. Od uveljavitve novele zakona do prve objave osnutka dokumenta, junija 2007, je preteklo leto dni. Osnutek dokumenta, ki ga je Agencija predstavila kot delovno izhodišče za začetek javne razprave o možnostih za razvoj radijskih in televizijskih programov, je bil na dnevnem redu dveh poletnih sej Sveta za radiodifuzijo, pripombe k njemu pa so podali še Ministrstvo za gospodarstvo, izdajatelji radijskih in televizijskih programov ter operater mobilnih telekomunikacij.

Spodbujena z mnenji, ki so osnutku očitala preveliko tehnično in ekonomsko usmerjenost ob odsotnosti ustrezne obravnave družbenih in kulturnih vidikov, je Agencija k sodelovanju povabila več strokovnjakov s področja družbenih ved, medijskih študij in novinarstva ter oblikovala nov delovni osnutek, ki ga je decembra 2007 dala v obravnavo Svetu za radiodifuzijo, javnosti pa predstavila januarja 2008 na posvetu, ki se ga je udeležilo 65 predstavnikov izdajateljev radijskih in televizijskih programov, stroke ter institucij. S posvetom, na katerem se je razvila živahna razprava, je Agencija pridobila številna mnenja o razmerah na področju radijskih in televizijskih programov, predvsem pa kakovostne povratne informacije, ki jih je uporabila za novo dopolnitev dokumenta.

Dodatno zbiranje pisnih pripomb je potrdilo, da je med zainteresirano javnostjo največ nezadovoljstva s predlagano ureditvijo programov posebnega pomena, ki je z utemeljitvijo, da morajo imeti tovrstni programi v okolju svojega delovanja primerno gospodarsko zaledje, predvidevala podeljevanje tovrstnih statusov predvsem na nivoju regij (v skladu s prihodnjo regionalno razdelitvijo). Zato je Agencija predstavnike združenj programov posebnega pomena, predstavnike strokovne komisije za programske vsebine medijev in strokovnjake, ki so sodelovali pri nastajanju dokumenta, povabila na delovni sestanek, na katerem so se dogovorili o sprejemljivih rešitvah in skupaj oblikovali dopolnitve predloga strategije. S tem se je delo z oblikovanjem predloga strategije razvoja radijskih in televizijskih programov za Agencijo za zdaj končalo. Na potezi je Svet za radiodifuzijo, ki mora odločati o soglasju k predloženemu predlogu. Če bo soglasje dano, bo Agencija dokument posredovala v sprejem Ministrstvu za kulturo.

Vsebinski okvir
Zakon o medijih ni podrobneje določil vsebinskega okvira želene strategije. Edino predstavo o tem, kaj naj bi ta dokument prinesel, je bilo moč izpeljati iz njegovega (z zakonom določenega) imena, torej strategijo razvoja radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji. Iz različic dokumenta v posameznih fazah nastajanja je razvidno, da smo snovalci strategije njen vsebinski okvir iz tehničnih in ekonomskih vidikov postopoma širili na družbeni kontekst delovanja medijev ter radiu in televiziji v klasičnem smislu pridružili tudi nove avdiovizualne medije.

Izvorne ideje o potrebi po dokumentu, katerega namen naj bi bil predvsem določitev politike podeljevanja radijskih frekvenc, so bile v času nastajanja predloga strategije že precej obrabljene. Zaradi zavedanja, da je že leta in leta skoraj ob povsem zasedenem frekvenčnem spektru za kaj takega prepozno, je strategija izšla iz izhodišč, da je razvoj radia možen samo prek konsolidacije prenasičenega radijskega trga, razvoj televizije pa prek prehoda na digitalno oddajanje. Pozneje se je temu pridružilo spoznanje, da strategije ni več moč snovati samo za tradicionalni radio in televizijo ter da ukrepov za njun razvoj ni mogoče oblikovati brez upoštevanja širšega družbenega konteksta sodobnih rab medijev. V predlog strategije smo zato vključili tudi pogled na nove avdiovizualne medije ter ob upoštevanju pomena elektronskih medijev za politično kulturo in kulturno ustvarjalnost postavili smernice za uresničevanje javnega interesa na tem področju.

Analiza stanja s predlogi ukrepov
Ob pripravljanju predloga strategije so raziskave radijske in televizijske dejavnosti v Sloveniji potrdile to, kar smo vsi, ki nekoliko poznamo to področje, vedeli že ves čas. Na izredno majhnem slovenskem medijskem trgu je preveč radijskih in televizijskih programov. Poleg tega da jih je preveč po številu, so si preveč podobni po vsebini. To je razumljivo, saj je slovensko občinstvo tako majhno, da se njegova dodatna drobitev na posamezne ciljne skupine z vidika medijske ekonomije ne izplača. Zato se večina medijev odloča za vsebine, ki pritegnejo največ poslušalcev in gledalcev.

Kljub neobetavnim razmeram na trgu pa trend ustanavljanja novih radijskih in televizijskih programov ne usiha. Število vseh v Sloveniji delujočih radijskih programov je naraslo že na 97, pri čemer se jih večina (85) razširja prek prizemeljske analogne radiodifuzije. Število televizijskih programov je doseglo 64. Prek prizemeljske analogne radiodifuzije se jih razširja 22, preostali so dostopni v kabelskih omrežjih. Navedeni podatki so iz uradnih evidenc Agencije in odražajo stanje z dni tik pred oddajo pričujočega članka, vendar bralcem ni moč zagotoviti, da bodo ob prebiranju pričujočega besedila podatki še točni. Število registriranih programov namreč vztrajno narašča, v zadnjem času predvsem zaradi pojava novih specializiranih televizijskih programov. Ob objavah javnih razpisov za radijske frekvence se poveča tudi število na novo registriranih radijskih programov.

Po številu radijskih in televizijskih programov nas upravičeno primerjajo z Italijo, ki je med prvimi deregulirala svoj medijski trg in ima zelo specifičen način podeljevanja radijskih frekvenc, ki ne priznava mednarodnih sporazumov in povzroča težave sosednjim državam – tudi nam. Za razliko od sosedov v Sloveniji spoštujemo sporazume in ne podeljujemo frekvenc, ki niso mednarodno usklajene, kljub temu pa je naš način razdelitve radiofrekvenčnih resursov za delovanje radijskih in televizijskih programov dolga leta zaznamovala odsotnost kakršne koli politike podeljevanja frekvenc. In prav to je eden od glavnih razlogov za zdajšnjo podobo radijskega in televizijskega trga pri nas.

Kot smo zapisali tudi v uvodu predloga strategije, je bila večina frekvenc na višinskih oddajnih točkah, ki omogočajo kakovostno pokrivanje večjih območij, oddana že leta 1993, torej še preden se je uveljavilo podeljevanje prek obveznih javnih razpisov, preostanek pa v naslednjih letih, ko je tedanji zakon za področje telekomunikacij zahteval objavo najmanj dveh javnih razpisov na leto. Okoli deset let so se frekvence razdeljevale prek povsem neusmerjenih javnih razpisov, tako da je bil vsakič ponujen obsežen nabor frekvenc, ki so omogočale bolj ali manj velika, nepovezana območja pokrivanja, dodeljevale pa so se posamično, po sistemu ena frekvenca enemu ponudniku, brez jasnih meril za izbiro najboljšega ponudnika. Podobno velja za področje televizije, le da je bil interes za ustanavljanje televizijskih programov in pridobivanje frekvenc za njihovo razširjanje vedno nekoliko manjši kot interes za ustanavljanje radijskih programov, poleg tega pa delovanje televizij ni tako močno odvisno od pridobitve frekvence, saj je država dobro pokrita s kabelskim omrežjem.

Sicer je res, da je, zlasti pri radijskih programih, dejansko število med seboj ne samo na papirju različnih programov nekoliko nižje od uradnega, predvsem zaradi lastniškega in programskega povezovanja, s katerim se iz več uradno samostojnih programov tvorijo novi programi. Zavirati te procese, dokler se dogajajo v smeri ustrezne konsolidacije preveč razdrobljenega trga, je pravzaprav nesmiselno. Zdajšnje nenadzorovano povezovanje bi kazalo s primernimi ukrepi le nekoliko usmeriti in povezovanje omogočiti tudi programom posebnega pomena, ki si želijo okrepiti svoj položaj nasproti velikim komercialnim ponudnikom vsebin, s katerimi, z različnimi programskimi usmeritvami, tekmujejo za isti oglaševalski kolač. Tržni mehanizmi so ob učinkovitih pravilih glede medijskega lastništva za dosego manjšega števila igralcev veliko primernejši kot restriktivni posegi države. Zavedati se je treba, da izdajatelji s takšnim povezovanjem pravzaprav presegajo dolgoletno politiko neusmerjenega in razpršenega dodeljevanja frekvenc. Z večanjem pokritosti slovenskega ozemlja si poskušajo, neodvisno od izjemno omejenih možnosti za pridobivanje novih frekvenc, izboljšati položaj na trgu. Spomnimo se, da se je tudi ponudba komercialnih televizijskih programov na nacionalni ravni vzpostavila prek lastniških povezav z izdajatelji televizijskih programov, ki so razpolagali s frekvencami za posamezna regionalna območja.

Seveda pa mora država poskrbeti za učinkovitejše preprečevanje koncentracije medijskega lastništva. Sedanja, sicer kompleksna zakonska določila, ki naj bi služila regulaciji medijskega lastništva in ki v postopkih pridobivanja več kot petinskega deleža v izdajateljih radijskih in televizijskih programov predvidevajo sodelovanje kar pet ustanov z javnimi pooblastili, pomenijo veliko administrativnega dela brez pravega učinka, zato jih je treba spremeniti in izboljšati.

Poskrbeti je treba tudi za to, da trg ne bo iz programskih shem radiev in televizij povsem izbrisal vsebin, ki pritegnejo ožje javnosti in so za izdajatelje bodisi manj donosne ali celo v preveliko stroškovno breme; ter za krepitev in razvoj tistih medijev, ki so temeljni nosilci izvajanja javnega interesa na področju medijev in že v osnovi bolj regulirani (RTV Slovenija, programi posebnega pomena). V obdobju množične ponudbe radijskih in televizijskih programov ter multimedijskih vsebin ima javni zavod RTV Slovenija, ki izvaja javno službo na tem področju, še posebej pomembno vlogo, zato mora dosledno slediti svojemu poslanstvu in ne podlegati komercialni logiki delovanja. V okvir javne službe RTV Slovenija sodi tudi dejavnost na področju novih medijev, ki je v javnem interesu tako zaradi potrebe, da javni zavod sledi razvoju medijskih tehnologij in spremembam v medijski potrošnji, kot tudi zaradi nalog javnega servisa na področju vsebin in storitev posebnega pomena, ki jih je moč laže in bolj celovito izvajati ob uporabi novih medijev.

K omogočanju boljšega položaja radijskih programov na trgu lahko prispeva tudi dodeljevanje dodatnih frekvenc tistim, ki si želijo širiti območje pokrivanja izven lokalnih okvirov in imajo kadrovske in tehnične resurse za produkcijo kakovostnega programa. Po drugi strani pa to ogroža programe z manjšim pokrivanjem. S pojavom močnih medijev z večjim pokrivanjem se jim namreč manjšajo možnosti za pridobivanje oglaševalskega denarja. To ima lahko dva negativna učinka: propadanje programov, ki delujejo v majhnih skupnostih in ponujajo zgolj lokalne vsebine, ter nevarnost, da izdajatelji programov, ki širijo območje delovanja, svoje programe posplošujejo in vanje ne vključujejo lokalnih programskih vsebin iz posameznih okolij v okviru njihovega širšega pokrivanja.

Zaradi tega je velikega pomena, da se ustrezno uredi položaj medijev, ki v posameznih okoljih lahko prispevajo k celovitejšemu uresničevanju javnega interesa. Bolj kot zdaj uveljavljen sistem dodeljevanja statusov programov posebnega pomena bi bil primeren sistem koncesij. Omogočil bi namreč jasnejšo določitev pooblastil pri opravljanju javne službe na področju programov posebnega pomena, omejitev števila takih programov, ustreznejše financiranje njihove javnoservisne dejavnosti ter učinkovitejši nadzor.

Ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz majhnega trga, se nekaj možnosti za razvoj kaže v prehodu na digitalno oddajanje, pri čemer je med radijem in televizijo razlika v tem, da za radio ta prehod za zdaj še ni obvezen, medtem ko za televizijo je in tudi že poteka. Digitalni radio se bo razvijal ob analognem, ki ga ne bomo ugašali, zato je smiselno, da ponudi nove vsebine. Pri televiziji pa je treba zagotoviti prehod televizijskih programov, ki se razširjajo prek analogne prizemeljske radiodifuzije, na digitalno oddajanje, ter pri tem gledalcem ponuditi prepričljive razloge, da je naložba v dodatno opremo, ki jo bodo potrebovali za sprejemanje digitalne prizemeljske radiodifuzije, upravičena.

Od sprejemanja televizijskih programov prek prizemeljske radiodifuzije je odvisnih le še četrtina slovenskih gospodinjstev3 in delež takih gospodinjstev iz meseca v mesec upada, saj je na trgu vse več alternativnih načinov sprejemanja televizijskih signalov. Pričakovati je, da se bo delež od prizemeljskega sprejema odvisnih gospodinjstev še naprej zmanjševal zlasti zaradi intenzivne rasti internetne televizije (IPTV), pa tudi zaradi prodora ponudbe satelitske televizije (DTH, direct-to-home) za slovenski trg. Satelitska televizija lahko v Sloveniji postane platforma, ki bo med drugim konkurirala tudi uvajanju prizemeljske digitalne televizije, saj se ciljni publiki teh dveh platform v določeni meri prekrivata (ruralna območja, kjer ni dostopa do kabelskih sistemov ali interneta). Če želimo, da bo digitalna prizemeljska televizijska platforma uporabnikom privlačna, je treba s primerno regulacijo omogočiti, da bo lahko ponudila zanimiv paket programov in storitev ter boljšo sliko.

Glede novih medijev, ki večajo možnosti za udeležbo posameznikov v novem, bolj odprtem, decentraliziranem in nizkostroškovnem modelu sprejemanja in produkcije vsebin, predlog strategije poudarja tako njihov pomen kot tudi potencialne nevarnosti ter opozarja na nujnost širjenja medijske pismenosti in spodbujanja informacijske vključenosti. Ob tem se morajo novemu polju delovanja prilagoditi tudi regulatorji, ki morajo vzpostaviti »helikopterski« pogled, spremljati trende in dogajanja na področju novih medijev, voditi dialog s ponudniki storitev in promovirati samoregulacijo ter spodbujati večanje zavesti o lastni odgovornosti uporabnikov. Obstoječe mehanizme za zaščito otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami, ki jih je prinesla novela zakona o medijih in jih je treba bolj dosledno izvajati tudi v praksi, bi bilo smiselno nadgraditi z bolj univerzalnim sistemom za označevanje in razvrščanje programskih vsebin glede na stopnjo fizičnega in psihičnega nasilja, erotičnih elementov, prikazovanja oseb in likov v nevarnih situacijah, neprimernega izražanja, uporabo drog ipd. Tak sistem bi moral biti uporaben na širšem področju avdiovizualnih medijev in storitev ter za označevanje filmov v kinematografih, avdiovizualnih vsebin na nosilcih zvoka in slike, videoigric …

Glede vprašanja prihodnje regulacije tako klasičnih kot tudi novih avdiovizualnih medijev, je okvir postavila nova direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki zahteva vzpostavitev usklajenih pravil igre v prid zagotavljanja konkurenčnih razmer na enotnem evropskem trgu avdiovizualnih medijskih storitev ter vzpostavljanje enotne minimalne ravne zaščite interesov javnosti in evropske kulturne produkcije. Države članice EU jo morajo implementirati do 19. decembra 2009, kar je glede na to, da posamezna področja (na primer zaščita evropskih del v nelinearnih avdiovizualnih medijskih storitvah ali vprašanja s področja oglaševanja) terjajo poglobljen premislek, ne zgolj prepis iz direktive, javna razprava o tem pa se pri nas še ni začela, razmeroma kratko obdobje. Direktiva širi nekaj tradicionalne televizijske regulacije na nelinearne avdiovizualne storitve, a le na tiste, ki jih je hkrati moč obravnavati kot množične medije in kot gospodarsko dejavnost. V prihodnosti bo tako več reguliranih medijev, vendar reguliranih v manjši meri. Direktiva mora postati temelj za oblikovanje novega zakona o medijih, ki bo bolj prilagojen sodobnim procesom na področju medijev in bo zagotavljal zaščito specifičnih nacionalnih interesov. Glede na to da se je zakon o medijih enkrat že spreminjal, bi bilo bolje oblikovati povsem nov zakon kot pa ga še enkrat spreminjati, saj je pri takih posegih možnost za napake večja.

Vizija razvoja
Na kratko, javna politika na področju radia, televizije in novih medijev mora z odpravljanjem administrativnih ovir, skrbjo za ustrezno izrabo radiofrekvenčnih resursov, varovanjem konkurence na medijskem trgu in preprečevanjem koncentracije medijskega lastništva omogočiti ponudnikom programskih vsebin in storitev dolgoročen ekonomski in tehnološki razvoj, rezultat, katerega bo raznolika ponudba za vse okuse, želje in potrebe. Obenem mora zagotavljati razmere za učinkovito in nepristransko delovanje javnega zavoda RTV Slovenija in drugih programov v javnem interesu, predvsem lokalnih in regionalnih ter programov za specifične javnosti, vse skupaj pa tam, kjer je mogoče, podpreti z multimedijskimi storitvami, ki naj bodo najširši javnosti dostopne na kateri koli napravi, ki omogoča njihov sprejem.

Uresničevanje predlaganih usmeritev
Kako se bo predlagane ukrepe izvajalo v praksi, je seveda drugo vprašanje. Pravzaprav bomo o tem z večjo legitimnostjo razpravljali, ko (če) bo predloženi dokument sprejet kot nacionalna strategija. Poudariti je treba, da predlog strategije na področjih, ki jih obravnava, ne prinaša končnih, podrobno izdelanih predlogov, ki jih je moč vreči na mizo in pričeti neposredno izvajati. V nekaterih primerih so predlogi bolj dovršeni, v drugih manj, nakazane so širše usmeritve in podrobnejše smernice za oblikovanje ukrepov. Nekateri ukrepi zahtevajo pripravo novih ali spremembo starih zakonskih podlag. Drugi le narekujejo korake pri izvajanju določenih politik v okviru obstoječih zakonskih predpisov. Kljub temu, da predlog strategije gotovo ni pokril vseh vidikov izjemno kompleksnega področja in da bi za razvoj celovitejših politik na posameznih podpodročjih (na primer za javno RTV) potrebovali posebne strategije, ki bi se ukvarjale samo s temi vprašanji, si upamo trditi, da izhaja iz predloga strategije – če ga bomo sprejeli in želeli uresničevati – veliko dela za ministrstva, regulatorje, zakonodajalca in nenazadnje za izdajatelje medijev.

1 Predlog strategije je dostopen na www.apek.si/si/predlog_strategije_razvoja_radijskih_in_televizijskih_programov.
2 Članek je nastal 17. 3. 2008, v času ko je Agencija predlog strategije posredovala Svetu za radiodifuzijo v soglasje.
3 Vir: AGB Nielsen Media Research, bazična raziskava, november 2007.

izpis

Miha Krišelj

Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Razvoj radijskih in televizijskih programov je v precejšnji meri odvisen od razvoja tehnologije in ta napreduje z vedno večjimi koraki – V Sloveniji je mogoče vzpostaviti dve nacionalni digitalni televizijski omrežji – Prostora je za 16 nacionalnih programov, koliko pa imamo programov, ki naslavljajo nacionalno občinstvo?
Mejniki v razvoju radia in televizije so povezani s tehnologijo in razpoložljivostjo frekvenčnega spektra. V Evropi velja, da je vseskozi prisotno pomanjkanje frekvenčnega spektra, zato se je razvil t. i. evropski model radiodifuzije, ki je bil zasnovan na modelu javne radiotelevizije. Najznačilnejši in dolgoletni vzor je angleški BBC, ki je s svojim motom »izobraževati, zabavati in informirati« postavil visoka merila za programe javnih radiotelevizij. Zasebne televizijske in radijske postaje so se začele razvijati razmeroma pozno, ko se je začela liberalizacija medijske zakonodaje v posameznih evropskih državah. Pred tem so bile namreč zaznavne oblike kvazikomercialnih medijev, ki so začeli nastajati v okvirih javne radiotelevizije. Nam najbližja primera sta oddajanje komercialnega programa MM2 v nemškem jeziku, ki je bil namenjen avstrijskim poslušalcem, in programa TV Capodistria, ki je bil namenjen italijanski manjšini, vendar je imel razvito pretvorniško omrežje daleč v sosednjo Republiko Italijo in zelo veliko gledanost; oba programa sta nastajala v okviru javne RTV Ljubljana. Takrat komercialne radijske in televizijske postaje niso bile dovoljene ne v Italiji kot tudi ne Avstriji. Liberalizacija je bila torej neizogibna. Danes lahko ugotavljamo, da je bil takratni frekvenčni spekter za današnje pojme razmeroma slabo izkoriščen, kar se je potrdilo pozneje s prihodom velikega števila komercialnih radijskih in televizijskih postaj.

Dodeljevanje frekvenčnega spektra
Osnova za dodelitev frekvenc je bil sporazum, ki so ga države t. i. evropskega radiodifuznega območja podpisale leta 1961 v Stockholmu. Sporazum je bil v uporabi dolgih 45 let, veljal pa je za televizijske in radijske frekvence. V letu 1984 se mu je pridružil nov sporazum, ki je bil podpisan v Ženevi in je radiu dodelil še dodatnih 8 MHz spektra. V obdobju, ki je sledilo, se je na podlagi teh sporazumov koordiniralo veliko število novih frekvenc in prostega spektra je ostajalo vedno manj. Nove frekvence so praviloma manj konkurenčne od obstoječih, saj je treba pri dogovarjanju o novih frekvencah upoštevati in ščititi pravice obstoječih radijskih in televizijskih postaj. S prihodom digitalizacije v poznih 90. letih prejšnjega stoletja se je tudi na področju prenosa radijskih in televizijskih programov uveljavila nova tehnologija, ki bolje izkorišča frekvenčni prostor in omogoča prenos višje kvalitete zvoka in slike. Digitalizacija elektronskih komunikacij pa bo vplivala tudi na uporabnike, saj ne moremo več pričakovati, da se bo določena tehnologija obdržala toliko časa, kot je trajala analogna televizija (50 let) in analogni radio (80 let). Digitalne tehnologije se bodo spreminjale veliko hitreje in praviloma ne bodo združljive z obstoječimi digitalnimi sistemi. To pomeni, da se bo tudi življenjska doba digitalnih radijskih in televizijskih sprejemnikov bistveno skrajšala ter približala življenjski dobi informacijske tehnologije.

Spektralna dividenda
Nove radiodifuzne tehnologije so z obeti o boljši izrabi frekvenčnega spektra povzročile nastanek ideje o spektralni dividendi. Digitalna dividenda je razumljena kot spekter, ki bo na voljo po prehodu obstoječih televizijskih programov v digitalna omrežja na frekvencah v območju VHF in UHF.1 Ta definicija je dokaj vprašljiva, ker govori le o obstoječih televizijskih programih, kar še najbolj ustreza operaterjem mobilne telefonije, ki lobirajo za prerazporeditev spektra v njihovo korist. Pritiski na ta del potencialno sproščenega spektra so veliki, harmonizacija spektralne dividende pa je eden izmed prioritetnih ciljev novega regulatornega okvira, ki ga je predlagala Evropska komisija. Takšen način razmišljanja temelji na preprostem izračunu, da je v enem televizijskem kanalu mogoče prenašati pet televizijskih programov v MPEG-2 formatu ali osem televizijskih programov v boljšem MPEG-4 formatu. Za prenos takšne televizije bi porabili samo 12 do 20 odstotkov obstoječega analognega spektra. To pomeni, da bi potemtakem dividenda zanašala približno 80 odstotkov spektra, ki je bil v uporabi za klasično analogno televizijo.2 Gerard Faria (Teamcast) v svojem referatu na konferenci World DVB pravi, da je to nevarno razmišljanje, saj temelji na predpostavki, da se ponudba programov prizemeljske televizije ne bo razvijala v smeri nastajanja novih, specializiranih programov in televizije visoke ločljivosti.

Glede razvoja televizije visoke ločljivosti, ki nedvomno zmanjšuje digitalno dividendo, je svoje dvome izrazila tudi komisarka Redingova v svojem govoru na srečanju skupine evropskih regulatorjev (ERG) in evropske medijske regulatorne platforme (EPRA) na Capriju leta 2007.3 (Preden se odločimo o dodelitvi velike količine radijskega spektra za HDTV programe, se moramo odločiti o skupnih prioritetah. Dodelitev spektra za dve ali tri omrežja HDTV v nekaj posameznih evropskih članicah ne moremo razumeti kot skupno evropsko odločitev. Zato je sedaj čas za pogovor o prihodnosti prizemeljske HDTV v evropskem merilu. Prev. M. K.)

Kljub temu je angleški regulator OFCOM objavil svojo strategijo o prehodu na novo tehnologijo prenosa televizijskih programov, ki bo gledalce nagovarjala s ponudbo televizijskih programov visoke ločljivosti (HDTV). V začetku bodo na voljo tri omrežja, angleška spektralna dividenda pa bo zavoljo takšne odločitve ustrezno manjša.

Na svetovni radijski konferenci WRC07 je veliko evropskih držav podprlo idejo o uporabi dela televizijskega spektra za nove »ne-televizijske« storitve. Francois Rancy, ki je predsedoval konferenci WRC07, je na nedavni konferenci o evropski digitalni dividendi4 opozarjal, da je kljub omenjenemu dogovoru treba takšno uporabo še vedno uskladiti oz. dogovoriti s sosednjimi državami. Prva država, ki je kljub temu objavila uradno spektralno dividendo, je Švedska, kjer je vlada naročila regulatorju, naj pripravi vse potrebno za prodajo tega dela spektra na javni dražbi.

Spektralna dividenda v Sloveniji
V Sloveniji še nimamo uradno določene digitalne dividende, glede na geografijo naše države pa na takšno odločitev v precejšnji meri vplivajo tudi sosednje države. Najverjetneje bomo sledili usmeritvam, ki so bile sprejete na svetovni radijski konferenci. Slovenija je, na temelju pravila o enakopravnem dostopu do frekvenčnega spektra, na regionalni radijski konferenci v letu 2006 pridobila frekvence, ki so enakovredne načrtom sosednjih držav. To pomeni, da imamo na območjih, kjer mejimo z Avstrijo, Hrvaško in Madžarsko, osem omrežij, na območju meje z Italijo pa precej več zaradi prilagoditve njihovem načinu planiranja televizijskih omrežij. Slovenija ima kar tri omrežja v t. i. digitalni dividendi, kar pomeni, da teh kanalov dolgoročno ni smiselno uporabljati za digitalno televizijo. Žal so ravno ti kanali prosti in uporabni za digitalno televizijo v prehodnem obdobju. Ob delujočem prvem digitalnem prizemeljskem televizijskem omrežju, ki ga upravlja RTV Slovenija, bo torej drugo omrežje treba zgraditi na začasnih kanalih, pozneje pa preiti na nižje kanale, ki bodo sproščeni z izklopom analognih televizijskih oddajnikov.

Razvoj TV-programov v slovenskih razmerah
Na televizijskem področju je trg razmeroma majhen, poleg tega pa smo se odločili za naprednejši sistem kodiranja televizijske slike, kar pomeni, da je izkoristek spektra v Sloveniji približno dvakrat večji kot v državah, ki uporabljajo starejši sistem digitalne televizije. To pomeni, da lahko v eno omrežje umestimo vsaj osem programov. Glede na to, da je v prehodnem obdobju mogoče vzpostaviti dve nacionalni digitalni omrežji, je na prvem mestu vprašanje, koliko imamo programov, ki naslavljajo nacionalno občinstvo. Prostora je torej za 16 nacionalnih programov, pri tem pa ne smemo pozabiti, da ima javna radiotelevizija po Zakonu o digitalni radiodifuziji pravico do uporabe enega omrežja brez javnega razpisa. V času, ko imamo eno samo delujoče omrežje, je agencija dosegla dogovor z javno radiotelevizijo o gostovanju največjih treh komercialnih televizijskih programov na prvem omrežju. Razlog je enostaven – ponuditi gledalcem že v začetni fazi uvajanja digitalne televizije čim večje število programov. Seveda pa je ta rešitev zgolj začasna in velja do takrat, ko bo drugo nacionalno omrežje doseglo 90 odstotkov pokrivanja prvega. Takrat naj bi se trije komercialni programi preselili na drugo omrežje, ob tem pa ostaja na tem omrežju prostora še za pet nacionalnih komercialnih programov ali poljubno kombinacijo nacionalnih in regionalnih programov.

Glede vsebine oz. programov drugega nacionalnega omrežja je torej nekaj odprtih vprašanj, ki so vsa povezana z velikostjo slovenskega televizijskega trga in posledično z ekonomskimi vprašanji. Ugotovimo lahko, da ni dovolj komercialnih televizijskih programov, ki bi naslavljali nacionalno občinstvo prek analogne prizemeljske mreže. Nekaj takšnih programov je sicer v kabelskem omrežju, vendar se tu zastavi vprašanje, ali bi bili takšni programi pripravljeni plačevati visoke stroške oddajanja v nacionalnem prizemeljskem digitalnem televizijskem omrežju. Tu ne gre prezreti določila Zakona o medijih, ki pravi, da imajo tisti televizijski programi, ki za svoje razširjanje uporabljajo zemeljske frekvence, prednost pred ostalimi. To določilo je logično, saj je programom, ki uporabljajo analogni spekter, treba zagotoviti prehod na digitalno oddajanje. Druga možnost bi bila omogočiti vstop v digitalno nacionalno omrežje programom, ki bi šele nastali v slovenskem medijskem prostoru. Ta možnost je malo verjetna, saj so komercialne televizije najbolj odvisne od oglaševalskega trga. Novi programi bi vsekakor povzročili drugačno delitev oglaševalskega denarja, vendar obstaja dvom o tem, ali je tega dovolj za preživetje novih komercialnih televizij.

Razvoj radijskih programov
Na področju radia je analogni spekter izkoriščen do te mere, da realnih možnosti za razvoj novih radijskih postaj skoraj ni več. V radijskem spektru bo sicer še vedno mogoče poiskati posamezno prosto frekvenco, vendar se je treba zavedati, da bodo nove frekvence vedno slabše, vsaka nova dodelitev pa bo zmanjševala doseg (ne posega pa v pravice) že obstoječih radijskih postaj. Nove radijske postaje zatorej ne morejo imeti enakega položaja na radijskem trgu. Agencija je za izboljšanje razmer v radijskem spektru predlagala možnost usmerjenega povezovanja obstoječih radijskih postaj v programske mreže, kar bi pomenilo zmanjšanje števila radijskih postaj in posledično izboljšanje slišnosti.

Tudi pri radiu je prisotna digitalizacija. Digitalni radio smo v Sloveniji začeli uporabljati že leta 1997, vendar se je pozneje javna radiotelevizija odločila, da preneha z oddajanjem, saj ni bilo pravega zanimanja. Pri digitalizaciji radia ne moremo govoriti o digitalnem prehodu in prehodnem obdobju tako, kot je to primer pri digitalni televiziji. Za razvoj digitalnega radia bo na voljo nov frekvenčni spekter, tj. spekter, ki ga danes uporabljamo za analogna televizijska omrežja in bo sproščen po televizijskem digitalnem prehodu. V tem frekvenčnem območju ima Slovenija proste frekvence za eno digitalno radijsko omrežje še iz leta 1997 ter frekvence za dve novi nacionalni omrežji, ki smo jih dobili leta 2006. Istega leta je v tem delu spektra Slovenija pridobila frekvence za še eno nacionalno televizijsko omrežje in glede na to, da dolgoročno ne pričakujemo pomanjkanja frekvenc za digitalno televizijo, je agencija v predlogu strategije razvoja radijskih in televizijskih programov predlagala, da bi to omrežje spremenili v dodatna štiri digitalna radijska omrežja. Tako bi imeli možnost postaviti sedem nacionalnih/regionalnih omrežij in s tem pridobili prostor za približno petdeset novih radijskih programov. Danes je ob delujočem omrežju, ki ga za svoje programe upravlja javna radiotelevizija, mogoče postaviti dodatno digitalno radijsko omrežje ob cestnem križu, kljub delujočim analognim televizijskim oddajnikom, ki uporabljajo iste frekvence. Pozneje, ob digitalnem preklopu televizijskih omrežij, se bo to omrežje lahko razširilo po celi državi.

Pri uvajanju digitalnega radia je največja ovira izredno majhno število avtomobilov z tovarniško vgrajenimi digitalnimi radijskimi sprejemniki. Izjema so le nekateri avtomobili višjega cenovnega razreda, pa še pri teh je digitalni radio praviloma na seznamu opcijske opreme. Kljub temu ostaja dejstvo, da digitalni radijski sprejemniki obstajajo, da niso predragi in torej ni tehnične ovire za tako majhno razširjenost digitalnega radia.

Vendar tako kot pri drugih digitalnih tehnologijah tudi tu razvoj digitalnega radia ne miruje in prihaja nov sistem, ki uporablja boljšo tehnologijo kodiranja zvoka s tem pa omogoča boljši izkoristek radijskega spektra oz. prenos večjega števila radijskih programov. Tako tudi na področju radia nimamo stabilnih razmer. Dinamika razvoja radijskih sprejemnikov postaja podobna razvoju računalnikov, to pa pomeni, da je treba opremo, ki ni tako poceni, menjati vsakih nekaj let. Če so ljudje to sprejeli pri računalnikih, še ni rečeno, da bodo z lahkim srcem zavrgli digitalni radijski sprejemnik, ki je na pogled še vedno kot nov, vendar neuporaben v novejši različici digitalnega radijskega omrežja. Prepričati poslušalce, da bodo sprejeli ukinjanje analognega FM radijskega omrežja, bo izredno težko. Zaradi tega je morebitni scenarij, ki bi bil podoben televizijskemu digitalnem prehodu, v radijskem mediju zelo težko izvedljiv.

1 Vir: Aljo van Dijken, Predsednik CEPT skupine TG4 (Spectrum Dividend).
2 Gerard Faria, Teamcast, World DVB konferenca, Budimpešta 2008.
3 The digital dividend: towards a win-win situation for the media and tele- communication sectors. First Workshop with the members of the European Regulators Group (ERG) and the European Platform of (Audiovisual) Regulatory Authorities (EPRA) Capri, 18–19. oktober 2007.
4 F. Rancy, Digital dividend: A post WRC-07 perspective, The European digital dividend conference, 4–5. marec, Le Chatelain, Bruselj.

izpis

Majda Juvan

Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Radijske postaje brez novinarjev pa so v Sloveniji prej pravilo kot izjema. Zakaj? Zato, ker so lahko in ker, če je ravno sila, lahko kakšnega pisuna ali pa čvekača najdeš za vsakim vogalom. Za drobiž.
V Sloveniji so radijske frekvence že podeljene in razdeljene. Prostih pravzaprav ni več. Z nekaj zlobe in cinizma torej lahko mirno zapišemo: Napočil je pravi čas za novo strategijo razvoja radijskih in televizijskih programov. Zakaj je nismo napisali tam v začetku devetdesetih, ko se je začelo množično razdeljevanje tega skupnega in omejenega dobra, bi morali povedati drugi. A kaj, ko tistih ni več niti na ministrstvu, niti v svetu za radiodifuzijo, niti v Apeku. Kar je bilo, je bilo. Jutri bo nov dan.

Ta nov dan pa bo pogojen z – grdo povedano – zatečenim stanjem. In to je pač takšno, da radijski prostor v Sloveniji že desetletje in več pogojuje denar. Denar in še enkrat denar. Dejstvo je, da je radijska postaja podjetje, ki mora prinašati denar. Radijski programi so zgolj in samo sredstvo za ustvarjanje dobička svojim lastnikom. Če ga ne, potem ne opravljajo funkcije, zaradi katere obstajajo. Časi, ko smo o medijih govorili in razmišljali kot o dejavnosti posebnega družbenega pomena, so že davno mimo in jih za komercialne medije tudi nikoli ni bilo.

Nekoč bil je RGL
Ker sem dobršen del svojega delovnega veka preživela na RGL, ki je bil vse do sredine 90. let zelo popularna, ugledna in celo vplivna radijska postaja s statusom in močno novinarsko redakcijo, sem agonijo – lahko pa seveda temu rečemo tudi ugašanje – nekoč pomembne radijske postaje spremljala in doživljala na lastni koži. In ni bilo prijetno. Zgodba se mi zdi nekako simptomatična za oris razmerij med komercialnimi in nekomercialnimi radijskimi postajami.

Začelo se je že kakšno leto ali dve pred tem, ko je RGL kupil zasebnik. Začelo se je z neodzivnostjo na razmere, v katerih so se začele druga za drugo pojavljati komercialne radijske postaje. Z malo denarja in malo ljudmi so delale všečen program. Tako kot danes vidim potek dogodkov, bi se RGL v razmerah, kakršne so nastale v novi, mladi državi, ko so bile lokalne in regionalne radijske postaje posebnega pomena – torej te, ki so ohranile informativne, izobraževalne, kulturne vsebine – povsem prepuščene trgu in poceni konkurenci instant radijskih programov, rešil le, če bi tudi sam pravočasno zaplul v te vode. A tega ni storil, ker smo vsi skupaj verjeli, da je naše poslanstvo vendarle nekaj več. In smo se ušteli.

Leta 1996 je prišel RGL v zasebne roke. Težko bi rekla, da smo imeli z novim lastnikom hudo smolo. Zaradi precejšnjega medijskega pompa, ki je spremljalo lastninjenje radia, je bil razmeroma razumevajoč. Strinjal se je z ohranitvijo informativnega programa. A najverjetneje si ni predstavljal, da to tako veliko stane. Pred lastninjenjem je bilo na RGL zaposlenih 35 ljudi, kakšnih 30 je bilo tudi rednih zunanjih sodelavcev, potem pa z vsakim letom manj. V zadnjem obdobju – bila pa je to že prava radijska agonija – sva bila zaposlena le še en novinar in pol, bolj ali manj redno pa je sodelovalo še kakšnih 10 zunanjih sodelavcev. Ob tem pa smo se še vedno poskušali ohranjati vsaj privid informativnega programa.

Že precej pred tem popolnim kadrovskim osiromašenjem je RGL izgubil tudi status radijske postaje posebnega pomena. Ker sem za enega od razpisov tudi sama pripravljala dokumentacijo, si bom za večno zapomnila, da nismo zadostili tistemu pogoju, ki je od radia terjal redno tedensko oddajo za in o Romih. Bilo je to leta 2003. Samo mimogrede, nacionalna radijska hiša takšno oddajo uvaja šele letos, ministrstvo za kulturo pa jo je od nas terjalo že pred petimi leti. Kakšnega zelo hudega žalovanja za statusom niti ni bilo. Lastnikom je bilo jasno, da bi s tem, ko bi panično lovili predpisane odstotke in minute predpisanih vsebin, iskali vse mogoče in nemogoče zvijače za to, da bi zadostili predpisom o številu reklam, pa nabijanju minutaže govornega programa, pa prebiranju odlomkov iz literarnih del slovenskih klasikov – saj veste, treba je imeti tudi literarno izobraževalne vsebine – izgubili še tiste poslušalcev, ki smo jih imeli. Zelo realno in pošteno gledano, nekomercialna radijska postaja v primerjavi s komercialno skorajda nima nobenih možnosti.

RGL v svojem zadnjem obdobju ni več zadostil pričakovanj svojih lastnikov. Tudi mojim ne, priznam! Zato so ga sklenili ukiniti in na njegovo mesto namestiti novo blagovno znamko. Radio Aktual.

Sama nikoli ne bom razumela, zakaj se je morala novim programskim vsebinam umakniti tudi blagovna znamka. RGL je kljub zadnjim letom ohranil prepoznavnost imena. Resnici na ljubo, je bila je bila pri RGL-u v zadnjih letih največ vredna prav blagovna znamka. Želja po brisanju sledov za RGL-om se mi ne zdi najbolj modra. Le zakaj, recimo, lastniki multinacionalke RTL ne zamenjajo blagovne znamke? Konec koncev Radiotelevizija Luksemburg že dolgo nima več kaj dosti z Luksemburgom.

Je prihodnost v instantnih radijskih postajah?
In zdaj pogled naprej! Gledanje nazaj je za nostalgike, za ljudi z vizijo je prihodnost! A kakšna neki bo prihodnost radijskih postaj v Sloveniji? Po tem, kar zdaj vidimo in slišimo, posebno pestra ne bo! Brez sprememb pri podpori programom posebnega pomena se ti vsej zvijačnosti in iznajdljivosti urednikov in direktorjev navkljub ne bodo mogli ohraniti. Sama imam namreč občutek, da pri ohranjanju teh programov sploh ne gre več za to, kaj naj bi tak program dobrega prinesel poslušalcem na določenem področju, temveč za to, da mora ta program zadostiti pravilom in predpisom, ki so jih nekje v neki pisarni napisali ljudje, ki radia nikoli niso delali in ga verjetno niti poslušajo ne prav posebno radi.

Moramo pa pri tovrstnih presojah ostati realni. So dogodki in so razmere, ko je lokalni radijski program nenadomestljiv. Gre seveda za posebne razmere, katastrofe, ujme, vojne. Internet v takšnih razmerah ni uporaben, nacionalni mediji pa zaradi svoje vsenacionalnosti tudi ne. A to je, na srečo, redko. In ko nam nič ne manjka, na to ne mislimo. Če izgine ena zvočna kulisa, jo mirno nadomesti druga. Saj vsi vemo, kako hitro menjamo postaje v avtomobilu, kjer radio prav vsi najbolj zvesto poslušamo. Povem vam, kak teden ali dva ljudje še sprašujejo po »svoji« radijski postaji in po svojem voditelju, potem oba mirno nadomestijo s čim in kom drugim. Radijski program ni nekaj, brez česar ni mogoče živeti.

Morda pa me je povozil čas?
Včasih pa me, ko preklapljam s programa na program v tem našem slovenskem etru, vseeno malo zaskrbi. Kaj pa, če me je povozil čas? Kaj pa, če jaz več ne vem, kaj je dobro in kaj ni? Kaj pa, če jaz ne zmorem več razumeti generacije, ki posluša današnje komercialne radijske postaje? Morda pa gre med kolegi in prijatelji, ki skupaj ne razumemo, za generacijsko ujetost enakomislečih in enako nerazgledanih? Morda je to, da programov kljub trudu ne zmorem ločevati, ker se mi zdijo podobne kot jajce jajcu, moj problem? Najverjetneje je v vsem tem tudi nekaj resnice. A gotovo je res tudi to, da so si ti programi danes tako zelo podobni tudi zato, ker je pravzaprav precej vseeno, kakšni so. To so precej pred nami pogruntali v belem svetu, od koder zdaj naši producenti uvažajo zmagovito formulo. Na vseh postajah imajo voditeljske pare, ki z veseljem veliko govorijo o ničemer, na vseh postajah poskušajo poslušalce privabiti z navidezno privlačnimi nagradnimi igricami, na vseh postajah vrtijo vnaprej posnete najbolj osnovne novice, ki jih praviloma pripravljajo za več radijskih postaj v nekem osrednjem studiu in na vseh postajah trdijo, da vse to počnejo izključno in samo za svoje poslušalce.

Lastniki kapitala vedo, kaj se splača!
Resnica je, da programi danes niso več zelo pomembni. Pomembni so le rejtingi posameznih radijskih postaj. O realnosti le-teh kdaj drugič. Ne glede na to pa je res, da na rejtinge precej bolj kot sam program vpliva promocija. Nikoli ni bilo po naših cestah toliko jumbo plakatov z nasmejanimi radijskimi voditelji, nikoli prej – razen res redkih izjem – niso bili radijci medijske zvezde. Za to so pripravljeni narediti kar koli. Eden je vodil program sedem dni skupaj, drugi so imeli program na Triglavu, tretja pokaže kak drug atribut. Svet današnjih radijskih programov nima kaj dosti opraviti s tistim, v kakršnem je radio na začetku 20. stoletja začel svoj zmagoviti pohod. Danes je to biznis oziroma, bolje, show business. Ta pa mora biti donosen. Stroški dela morajo biti čim manjši, ustvarjanje programa pa čim bolj racionalno. Računalniški programi so cenejši od ljudi, radijske mreže pa od samostojnih postaj. Lastnikom se bolj splača najeti agencijo za promocijo blagovne znamke kot novinarja.

Zato ni čudno, da danes večina radijskih postaj v Sloveniji nima zaposlenega niti enega novinarja. Le kaj bi z njim? Mnogo ceneje je kupiti že narejene novice in jih – zato, da vse skupaj nekako izgleda – vtakniti v program. Za obvezni delež lastnega programa pa poskrbijo voditelji, ki jim ni težko veliko govoriti o čemer koli ali pa čem drugem. Poleg tega pa jih je kolikor hočete. Za novodobnega radijskega voditelja sta osnovna pogoja neskončna samozavest in samozaverovanost, ostalo pride samo po sebi. Čast izjemam, seveda. Te so povsod. Tudi v tem poslu.

In kaj ima pri vsem skupaj frizer?
In če je tako, kaj nam je storiti? Če niste lastnik radijske postaje ali pa če ni vaša službena dolžnost razmišljati o strategiji razvoja radijskih in televizijskih programov v Sloveniji, potem vam ni treba storiti čisto nič. Ko vam presede en program ali donebesni ego enega voditelja, preklopite na drugega. Ali pa na svoj iPod. Če pa je tvoje življenje kruto in moraš razmišljati o strategiji, potem je to druga pesem. Predvsem zato, ker sem sama v resnici trdno prepričana, da bi morali tudi v majhni Sloveniji narediti vse, da bi ohranili status lokalnih informativnih radijskih postaj. A ne tistih, ki se le delajo, da to so, temveč tistih, ki v resnici služijo svojem poslušalcem.

Tistim, ki ne delajo le za odstotke in zvrsti, ampak predvsem za ljudi. A tak program je drag in zelo težko konkurira tistemu, ki uro za uro ljudem ponuja 10.000 evrov ali pa plačilo računov za elektriko. Zato, če mene vprašate, se mi zdi bolj pomembno kot to, da neke komisije dneve in noči preštevajo minute in dlakocepijo o radijskih programih posebnega pomena, načelno uredijo ali pa, če hočete, zaostriti pogoje, v katerih delajo in služijo komercialne radijske postaje. Tudi ali pa še posebej tiste, ki so se razmeram na trgu prilagodile s povezovanjem v mreže in se lahko – največja gotovo – pohvali že kar s pravim monopolom. Država to menda zmore in zna!

Zdaj bom vodo napeljala na svoj mlin, priznam! Ne vem, zakaj, recimo, ne bi bil pogoj za pridobitev frekvence potrditev programskih izhodišč in sheme, v kateri črno na belem piše, da boš ob uri predvajal novice, spremljal vreme in promet, tudi zaposlitev dveh ali treh profesionalnih novinarjev?

Znano je, da mehaniki popravljajo avtomobile, frizerji frizirajo, zdravniki zdravijo, učitelji učijo, novinarji pa pišejo novice, mar ne? Servisne delavnice brez mehanika ne boste našli, salona brez frizerja tudi ne, bolnišnice brez zdravnika ni nikjer in tudi šole brez učitelja ni. Radijske postaje brez novinarjev pa so v Sloveniji prej pravilo kot izjema. Zakaj? Zato, ker so lahko in ker, če je ravno sila, lahko kakšnega pisuna ali pa čvekača najdeš za vsakim vogalom. Za drobiž. Tudi o tem naj premislijo tisti, ki pišejo strategijo! Postavljanje kadrovskih pogojev ni omejevanje demokracije ali pa trga, kot je mogoče pogosto slišati, je le postavljanje profesionalnih okvirov neki čisto spodobni dejavnosti.

Brez občutnejše opore radijskim programom s statusom pač ne bo šlo. Ali pa se bomo morali sprijazniti, da jih pač ne bo več in bomo imeli v Sloveniji kakšnih 100 zelo podobnih radijskih programov, ki bodo služili predvsem svojim lastnikom. Poslušalce bodo potrebovali le zato, da bodo zaslužili še malo več. Konec koncev tudi za to se lahko odločimo. Še vedno bomo namreč imeli nacionalni radio z zanesljivim virom financiranja, ki mora po zakonu skrbeti za vse poslušalce. Tudi za tiste v najbolj oddaljenih kotih. Pred kakšnimi 50 leti se je sicer zdelo, da bi bile lahko lokalne radijske postaje precej bliže ljudem, a morda je danes, ko je svet postal globalna vas, drugače. Sama sicer dvomim. Niti tega, da bo lokalna informacija z digitalizacijo izgubila pomen, ne verjamem. A kdo sem jaz, da bi presojala?

In, kot rečeno, meni ni treba pisati strategije!

izpis

Irena Vide

Lokalna novica je kraljica
Prihajajo zahtevni časi. Na stežaj odpiramo vrata digitalizaciji. Rok je znan, kaj pa nova znanja in nova oprema, ki sta osnovni pogoj za delovanje v digitalnem spektru? In kje bomo pristali?
»Saj imate tiste tri procente, saj vas financira država, mar ne? Se spomniš, tudi jaz sem se prišel podpisat, ko ste zbirali podpise za podporo 'naši televiziji',« me je te dni na otvoritvi neke razstave, ki so jo, tako kot skorajda vse v naši regiji, budno beležile kamere naše medijske hiše, ogovoril eden izmed ambasadorjev vseslovenskega projekta »Rastoča knjiga«, katerega medijski pokrovitelj je že vse od njegovih začetkov regionalna televizija Vaš kanal. Seveda se spomnim, le kako bi pozabila svoj prvi javni nastop »za prižnico« v slovenskem parlamentu. Zgodilo se je pred tremi leti in še danes slišim besede, ki so odmevale v slovenskem medijskem prostoru: »Tako kot nacionalna televizijska hiša tudi mi delujemo v javno dobro. Lokalni in regionalni mediji s statusom posebnega pomena smo s svojimi programskimi vsebinami pomembno dopolnilo javnemu zavodu RTVS /…/. Medijska zakonodaja med drugim narekuje in opredeljuje obvezno 20-odstotno pripravljanje in oddajanje raznovrstnih lastnih programskih vsebin za lokalne in 30-odstotno za regionalne radijske in televizijske programe s statusom posebnega pomena … In vse to stane! In to, če je kolikor toliko zgledno in profesionalno pripravljeno, ne ravno malo denarja …« In tako dalje.

In naprej smo šli tudi mediji s statusom posebnega pomena. Toda tako kot za pridobitev statusov moramo mediji tudi za njegovo ohranitev nenehno vlagati precejšnja sredstva, tako v kadre kot v programsko opremo. Ustvarjanje kakovostnih ali pa vsaj kolikor toliko zglednih programskih vsebin, ki jih medijska zakonodaja pogojuje, je namreč vse prej kot »mačji kašelj«. Pa ne gre samo za vsakodnevno prizadevanje zadostiti zakonu. Nenehno se namreč pojavljajo tudi želje, pa kaj želje, prej bi lahko rekla kar zahteve naših gledalcev, po pokrivanju raznovrstnih dogodkov, vse tja od otroških vrtcev in njihove prostorske stiske pa do morda po krivem spregledanih društev, ki da prav tako prispevajo k javnemu dobrem, šolski problematiki in informiranju javnosti po izumiranju poklicev, ljudskih običajev, kulturnih in športnih dogodkih, ki jih roko na srce, tudi zunaj prestolnice ni malo, ter še vrsto lokalnih in regionalnih zanimivosti tako iz gospodarskega, političnega in splošnega vsakodnevnega dogajanja, ki vsak na svoj način pomembno zaznamujejo utrip življenja v regiji … Vsi bi bili radi videni in opaženi, na tak ali drugačen način prepoznavni. Za mnoge je to tudi edino plačilo za njihov trud in delo. Vsaj tako znajo povedati. Javnost kratko malo pričakuje od nas, da moramo biti na kraju dogodka, tako z radijskim mikrofonom kot s televizijsko kamero.

Nacionalnim medijem nepomembni dogodki
Iz izkušenj lahko povem, da se je na mnogih dogodkih začelo »prvo dejanje« odvijati šele tedaj, ko je na kraj dogodka prispela televizijska ekipa … Otvoritev vaškega vodovoda, ja, v marsikateri vasi še ne teče voda iz pipe, je za te ljudi pravi mali čudež in velik dogodek, ki ga zvečer, ko so na sporedu lokalne in regijske novice, težko pričakujejo. Pa ne samo novice, tudi prispevke in oddaje, ki so odsev njihovega življenja, dela in vpetosti v lokalni in širši slovenski prostor. V poplavi raznovrstnih domačih in tujih programov pa gre pričakovati tudi, da so oddaje primerljive z drugimi, se pravi narejene na visoko profesionalni ravni, in to običajno tudi so. Še več, v mnoge je vtkana tudi duša in srce ustvarjalcev, ki se nemalokrat zrcalita v posebno skrbno pripravljenih prispevkih, ki jim nacionalni mediji nikoli niso bili naklonjeni. Njim se morda zdijo nepomembni, tja na »obrobje mesta« se jim običajno ne zdi vredno hoditi, razen seveda, ko gre, po njihovem mnenju, za izjemne in redke primere, teh pa je zaznati zelo malo. A to ne pomeni, da bi morali ostati v osami in neopaženi. Nasprotno, lokalne radijske in televizijske postaje, še posebno tiste, ki se podpisujemo pod »status posebnega pomena«, jim pripisujemo spoštljivo pozornost in naklonjenost. In zato rek, ki ga odzivi gledalcev in poslušalcev vedno znova potrjujejo, da je lokalna novica kraljica, še kako velja. Prav te dni, ko so naše televizijske in radijske hiše prijavljale svoje zakonsko pogojene programske vsebine na ministrstvo za kulturo (žal samo z omejenimi petimi projekti), sta se pomen in vloga našega poslanstva in delovanja v lokalnem in regijskem prostoru skozi številna priporočila gledalcev in poslušalcev, ministrstev, poslovnih partnerjev, gospodarstva, zavodov, šol, lokalnih skupnosti, društev itd. ponovno potrdila. In to s klicajem!

Zakaj s klicajem? Zato, ker upam, da niso bila sama sebi namen in da bodo, vsaj naj bi, po razpisnih pogojih sodeč, kot eden izmed obveznih prilog k razpisni dokumentaciji, služila svojemu namenu. Ker upam, da jih bodo člani komisije vzeli resno, jih prebrali in v njih zaznali, kako poslušan in gledan, kako pomemben, verodostojen in visoko cenjen je lokalni in regionalni program. Program, ki ne samo obvešča in informira, temveč živi s krajem in okoljem. Program, ki na svoj način tudi pomaga mnogim in je nepogrešljiv pri humanitarnih akcijah, naravnih in drugih nezgodah. Program, ki kot zaveza statusu posebnega pomena sledi tako malim kot velikim dogajanjem doma, pa tudi v ožji in širši domovini, povsod tam, kjer se za naš lokalni in regijski prostor kaj pomembnega dogaja. Pa naj bo to spremljanje delovanja lokalnih skupnosti kot naših poslancev v državnem zboru, ki smo jih izvolili, da bi skrbeli za našo regijo, ali pa svetnikov v državnem svetu. Beležimo utrip pevskih zborov in folklornih skupin, ki so ponosno ponesle ime naše države izven, danes ne več tako ostro začrtanih, meja, skozi naše medije so prepoznavni športni asi, ki jim je aplavdiral svet, ali pa vrhunski gospodarski dosežki, vredni veliko več kot le trideset sekund na nacionalni televizij.

Kadri odhajajo
Naša regionalna televizija Vaš kanal, ki jo vodim že deveto leto, zna prepoznati velike pa tudi tiste še tako male dogodke in jih narediti velike, za ljudi, ki si to zaslužijo, in z ljudmi, ki jim delo v naši medijski hiši ni samo in zgolj zaslužek, temveč veliko več, saj so se za tak način in izziv življenja kratko malo odločili. Mnogi, ki jim delo v naši medijski hiši ni samo izziv, temveč tudi ali pa predvsem opravljanje svojega poklica, za katerega so se izšolali in osnovni vir dohodka, pa so tudi odšli. Montažer v mednarodno gradbeno podjetje, odlična novinarka in programska urednica na precej bolj dobičkonosen Žurnal, še ena novinarka v občinske vode … Tisti, ki naj bi se podpisovali pod ime marketinga, ki naj bi v hišo prinašal sredstva za tako želeni razvoj, temveč vsaj osnovno preživetje, pa se menjavajo kot po tekočem traku, saj denarja ni in ni … Če pa se že zgodi, da bi ga bil partner pripravljen vložiti v svojo promocijo prav v našem mediju, pa se v boju s pravili o t. i. prikritem marketingu raje odloči za drug, bolj sprejemljiv medij, ki je morda ravno tako podvržen temu zakonu, a si ga razlaga po svoje in prikroji tako, da je volk sit in koza cela. Ni kaj, kdor zna, pa zna. Da ga le država za krivega ne spozna.

Je pa za krivega spoznala otroško oddajo v našem regionalnem programu, ki da je grobo kršila zakon, ko je objavila, kje lahko otroci najdejo informacije o lutkovnem gledališču, o katerem je na slikovit in duhovit način potekala oddaja … No ja, po kar nekaj dokazovanjih in izgubljenem času v ta namen je bila resnica ta, da nam je odlična, vestna in izredno prizadevna voditeljica in avtorica oddaje skorajda odšla (beri ušla). A ljubezen do njenega dela, po poklicu je namreč tudi vzgojiteljica, je zmagala na tehtnici odločitve. Le vprašanje časa pa je, kako dolgo bo ta ljubezen ob pogledu na vse bolj prazen medijski mošnjiček še tlela v njenem srcu, gori že davno ne več. Pa smo spet pri zakonu, medijskem, se razume, in pri denarju … Tam pa se običajno vedno vse začne in konča. Z njim so pogojeni tudi naši statusi in naši programi, programi posebnega pomena. In ko smo že pri statusih: toliko prednosti in ugodnosti so obetali, toliko upov je bilo vpetih v izvedbo oddaj in dopolnitev programa za »to diplomo«, ki je obetala svetlejšo prihodnost, ko jo je kolega ponosno prinesel sredi mrzle zime pred štirimi leti. Vsi niso verjeli v učinke tega izpita, čeprav je bilo pripravništvo na nek način že davno za nami, toda jaz sem večni optimist in kljub jasno vidnim in očitnim popravnim izpitom še vedno verjamem v zmago. Vem, da prihajajo zahtevni časi. Na stežaj odpiramo vrata digitalizaciji in le vprašanje časa je, kdaj jih bomo morali dokončno odpreti. Rok je znan, kaj pa nova znanja in nova oprema, ki sta osnovni pogoj za delovanje v digitalnem spektru. In kje bomo pristali? Kje je tu pomen naših statusov? Naših malih, a vendarle velikih in pomembnih medijev. Ne vseh. Osebno menim, da jih je preveč in da smo med sabo težko primerljivi. Ne moremo se primerjati ne po dometu ne po vsebini in količini programskih vsebin. Pa vendarle, tu smo, delujemo in to dobro, in v javno dobro … Za Vaš kanal, našo medijsko hišo, lahko rečem, da odlično. Zato verjamem, da je in ostaja lokalna novica kraljica. In še to zanjo pravzaprav ni več meja, saj je prek svetovnega spleta dostopna skorajda vsakomur, povsod po svetu. Še en adut več, da država dejansko zagotovi redni, to je pogodbeni odnos (v zdravstvu in še kje mu rečejo koncesija), morda najprej za redne informativne sklope, nato pa še za ostale programske vsebine in oddaje, ki jih predpisuje z zakonom kot obvezne programske vsebine medijev s statusom posebnega pomena. Poudarjam, medijem, ki te programske vsebine razširjamo, in ne neodvisnim producentom (mimogrede, to je tudi moj sosed, ki ga ne boli glava ne zaradi programa, ne zaradi pogodbenih obveznosti do avtorskih pravic, ne zaradi obvezne zaposlitve novinarjev, ne zaradi …).

Zagotovljena podpora ali razpisna tombola?
Z vsem spoštovanjem do sedanje vlade, ki je ne samo prepoznala naše medije, medije s statusom posebnega pomena, kot kvalitetno dopolnilo javne RTV in jim omogočila kandidirati na razpisana sredstva sklada za medije, kjer naj bi bila programskim izdajateljem tudi zagotovljena sredstva v višini treh odstotkov RTV-naročnine. Zagotovljena! Toda temu ni ravno tako. Zagotovljena namreč pomeni redna mesečna ali letna podpora, ne pa »razpisna tombola«, kjer lahko izgubiš vse, kar si s poštenim in vestnim delom priigral skozi leto. Morda le zaradi napačno izpisanega naslova, pozabljenega žiga ali pa spregledane priloge, ki skoraj nima nobenega vpliva na vrsto že opravljenih programskih vsebin.

Sicer pa verjamem v popravni izpit, če je ta v javno dobro in v njegovem interesu in če se je »učeči« nanj dobro pripravil, mu skorajda ne more spodleteti.

Spoštovani prijatelj, dragi dolgoletni ugledni državni in javni uslužbenec, dragi Jani Gabrijelčič, spoštovani oče vseslovenskega in mednarodnega projekta Rastoča knjiga, hvala ti za tvoj podpis za »tiste tri odstotke«. Pa ne samo za Vaš kanal, temveč za vse tiste kanale, po katerih se pretakajo neprecenljive lokalne in regionalne informacije. In hvala vsem, ki ste verjeli in še vedno verjamete v »vaše nacionalne medije«. Tudi mi verjamemo in upamo, da se na tisoče vaših podpisov prepozna kot dejanska in redna podpora našim programom. In upanje umre zadnje.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
mediji in pravo
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Andreja Tratnik
Kdo naj presodi, ali naj se od novinarja zahteva razkritje vira?
Brankica Petković
Slaba vest evropske medijske politike
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Tanja Kerševan-Smokvina
Evropsko orodje za merjenje neodvisnosti regulatorjev
Toby Mendel
Uvrstitev Slovenije v mednarodni raziskavi o dostopu do informacij javnega značaja
Saša Banjanac Lubej
Inšpektorat za delo novinarjem odgovarja na svoji spletni strani
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Andreja Tratnik
Korak naprej pri varovanju pravice novinarjev do nerazkritja vira informacij
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Ustavno sodišče
Del odločbe Ustavnega sodišča v primeru Prijatelj proti Mladini[1]
Ciril Ribičič, Marija Krisper Kramberger
Prijatelj proti Mladini: Zastraševalni učinek obsodbe Mladine
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Tadej Praprotnik
Nizozemska: Učinkovit sistem zaščite otrok pred škodljivimi medijskimi vsebinami
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
Brankica Petković
Narobe
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Goran Novković
Kje so meje pravice? Kje so meje molka?
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Nataša Pirc Musar
Pravica vedeti – Prvi mednarodno zavezujoči akt na področju dostopa do javnih informacij na svetu
Toby Mendel
Ali sprejeta konvencija izpolnjuje pričakovanja?
Helen Darbishire
Prepoznavanje pravice
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Tanja Kerševan-Smokvina
Direktiva kot preskus za medijske politike držav članic EU
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Ian Mayes
Dejstva v zadevi
Ian Mayes
Po navedbah vira
Slavko Vizovišek
Guardianov zgled in slovenska realnost
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Sandra Bašić-Hrvatin
V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Mediji za državljane – Priporočila
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Brankica Petković
Ministri evropskih držav o medijski politiki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Miha Trampuž
Varstvo avtorskih pravic v predlogu dopolnitev in sprememb kolektivne pogodbe
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Jernej Rovšek
Pravica do popravka ali odgovora v medijih – Primer Vladislava Stresa
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Urška Prepeluh
Procesni labirint do informacij javnega značaja
Urška Prepeluh
Dostop do javnih informacij pri organih EU
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Serge Halimi
Nova cenzura
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Milada Mirković
Sprejet zakon o dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Ali zakon o dostopu do informacij res ni pomemben za novinarje?
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Jaka Repanšek
Je moje res tvoje?
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Jernej Rovšek
Je to zakonska podlaga za bolj odprto javno upravo?
Milada Mirković
Pomanjkljivosti predloga zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Jaka Repanšek
Konkurenčna klavzula v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Vpis v razvid medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Senko Pličanič
Ustavna pravica doslej neuresničena
Milada Mirković
Zakon bi moral veljati za vse državne organe
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Jaka Repanšek
Konkurenčna prepoved v novinarskem poklicu
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Borut Zajc
Prikrito oglaševanje je zloraba medijev
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Špela Šipek
Ko država prikriva informacije, jo lahko tožimo
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Simona Zatler
Brez sodne prakse, brez politične volje
Tomaž Ranc
Nadzorovani novinarji
Rainer Reichert
Nadzor zasebnih pogovorov
Boris Rašeta
Novinarjem so v Tuđmanovem obdobju redno prisluškovali
Jaka Repanšek, Simona Zatler
Intervjuvanec lahko preverja le natančnost
Boris Čibej
Želja po umiku ostrih izjav
Lidija Koman Perenič
Odškodninske tožbe naraščajo
Renata Šribar
Oglaševanje »vročih linij«
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Matjaž Gerl
Za pravice gledalca
Tanja Kerševan-Smokvina
Kako prehiteti daljinca
Alexander Scheuer
Televizija čez državne meje
Simona Zatler
Pravica medijev in javnosti
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Milka Pance
Konkurenčna prepoved in svoboda dela
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Milada Mirković
(Ne)dostopnost javnih informacij
Stojan Zdolšek
Brez vrtoglavih odškodnin
Barbara Kelbl
Država proti novinarju
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
28.01.1999
Alexandre Lévy
Novinarji brez meja
18.12.1998
Vesna Alaburić, Stojan Zdolšek
Pod udarom zakona
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
18.02.1998
Jochen Frowein, Igor Mekina
Kako prerezati globoko grlo?
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
27.02.2002
Aljoša Pečan Gruden, Senko Pličanič, Alja Brglez, Marjan Antončič, Špela Šipek
Dostop do informacij javnega značaja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
zakon o medijih
Medijska preža
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Gorazd Kovačič
Kaj so mediji za Janšo in Pahorja?
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Renata Šribar
Regulacija avdiovizualnih medijev: kompleksnost in izmuzljivost potencialno spornih vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Judit Bayer
Madžarska medijska reforma – diktat politične večine
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Lana Zdravković
Sprejemanje medijske zakonodaje: In temu pravite javna razprava?
Rina Klinar
Lokalni mediji v Sloveniji: nacionalna mreža, medijske regije ali umiranje na obroke?
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Renata Šribar
Zaščita otrok pred spornimi vsebinami v osnutku zakona o medijih: nadaljevanje regulacijske stihije
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Sandra Bašić-Hrvatin
Vztrajati pri vsebini in načinu sprejemanja medijskih zakonov
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Peter Lah
Pluralizem medijev: predmet arbitrarnih ocen ali empiričnih meritev?
Simona Zatler
Ali je učinkovita regulacija sploh možna?
Renata Šribar
Protiregulacijski kompleks bo med pripravo novele zakona o medijih gotovo še živ
Marko Milosavljević
Napake, iz katerih bi se (že) morali kaj naučiti
Renata Šribar
Ko mediji premikajo meje v prid pornokapitala
Mateja Boldin
Sistem koregulacije na preizkušnji
Renata Šribar
Različno branje zakona izgovor za neukrepanje
Renata Šribar
Kdo je pristojen za ukrepanje, če oglaševanje vsiljuje porno seksualnost otrokom?
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Cene Grčar
Hudobni mediji in uboga država: ali lahko državni organi zahtevajo objavo popravka?
Janez Markeš
Zakon, ki popravlja mnenja
Jernej Rovšek
Od pravice do popravka do medijskega sveta
Barbara Verdnik
»Tožena stranka redno objavlja članke ...«
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Sandra Bašić-Hrvatin, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Špela Stare, Matej Šurc, Blaž Zgaga, Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Slovenije
Za prenovo medijske politike
Jernej Rovšek
Pot do zaupanja vrednega regulatorja medijev
Jernej Rovšek, Brankica Petković
Ali je v primeru Stres proti POP TV medijski inšpektor prevzel vlogo sodišča?
Ivan Pal
Več prijav inšpektorju za medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Mediji za državljane – Priporočila
Brankica Petković, Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin
Sporna določila o financiranju programskih vsebin
Predlog amandmajev Mirovnega inštituta na člene o proračunskih sredstvih za medije
Predlog Mirovnega inštituta za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Renata Šribar
Predlog Renate Šribar in koordinacije nevladnih organizacij za spremembo člena o zaščiti otrok in mladoletnikov
Jurij Žurej
Reguliranje medijskih vsebin za odrasle
Jernej Rovšek
Kaj je na medijskem področju mogoče urejati z zakonom?
Marta Gregorčič
Novi zakon o medijih: žrtve o žrtvah
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda
Licence Creative Commons tudi v Sloveniji
Jernej Rovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Kakšen sklad za medije?
Špela Stare
O subvencijah za medije naj ne odloča komisija
Gorazd Perenič
Na poti od odprtega k preglednemu javnemu sektorju
Nataša Pirc Musar
Zakonske novosti in dostop do informacij za novinarje
Pavel Gantar
Lahkotnost sprememb v dostopu do informacij javnega značaja
Jernej Rovšek
Neskladje glede zakona o dostopu do informacij javnega značaja
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Aljaž Marn
Kronologija sprejemanja evropske direktive o hrambi telekomunikacijskih podatkov
Aljaž Marn
Iniciativa "Hramba prometnih podatkov ni rešitev!"
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Jaka Repanšek
Pravni okvir avdiovizualne industrije v EU
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Brane Maselj
Pooblastila državi, omejitve medijem
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Aleš Gaube
Dopolnila za lažji spanec
Sandra Bašić-Hrvatin
Past prekomerne regulacije
Matjaž Jarc
Paranoja o državnem nadzoru nad mediji
Peter Jančič
Ozka zakonska ureditev dostopa do informacij
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Aleš Gaube
Umakniti slab predlog zakona o medijih
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Aleš Gaube
Novinarski ceh na preži
Gojko Bervar
Novinarska zaščita ali jarem
Marjan Moškon
Onemogočiti lokalne televizije?
Gojko Bervar
Izgubljena bitka za soglasje
Matjaž Jarc
Zlati rez
Borut Mehle
Poti slovenske medijske zakonodaje
Zoran Medved
Vrnitev k abecedi
Na začetku je bil Zakon
Edicija MediaWatch
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
24.09.2001
Božidar Zorko, Irma Benko, Marjan Moškon, Bojan Veselinovič, Bojan Petan, Goran Novkovič, Marko Milosavljević
Država in mediji v Sloveniji
15.02.2001
Božidar Zorko, Rudolf Moge, Sandra Bašić-Hrvatin, Matevž Krivic, Janez Čadež, Gojko Bervar, Cene Grčar, Rosvita Pesek, Peter Jančič
Zakon o medijih v slepi ulici - Kakšen izhod obeta nov predlog, pripravljen v novi vladi?
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko