Žvižgači (iz angleškega the whistlers) so zaposleni, nekdanje zaposleni ali prostovoljni člani organizacij, ki »neprimerno vedenje« znotraj podjetja prijavijo kolegom ali pristojnim inštitucijam. Najpogostejši tip žvižgača je interni žvižgač, ki se v prijavi motečega obnašanja omeji na notranjo strukturo podjetja. Za razliko od omenjenega pa eksterni žvižgači nepravilnosti v obnašanju prijavljajo osebam ali inštitucijam, ki niso del njihovega podjetja. Glede na njihovo voljo in pogum, se žvižgači obračajo na odvetnike, policijo ali na medije.

»Iščemo študentko/študenta za delo v obdelavi medijev.« Tako se glasi eden izmed oglasov za delo, ki se od časa do časa znajde na oglasnih deskah študentskih servisov. Prek takih in podobnih oglasov ljubljansko podjetje Kliping, d. o. o., hčerinsko podjetje marketinške agencije Pristop, rekrutira svojo glavno delovno silo. Skozi oglase obljubljajo »nezahtevno delo, ki se opravlja pod odličnimi delovnimi pogoji v mešanem in razgibanem kolektivu«. Prednost imajo računalniško pismeni in iznajdljivi kandidati »odprte glave«, med drugim piše v atraktivnem pozivu. Delo v omenjenem podjetju je menda hkrati še »idealna referenca za kariero v prihodnosti«.

Poleg zdrave doze radovednosti je bilo prav to zadnje odločilno, da sem se odločil in poskusil s srečo na ljubljanski Trubarjevi ulici, kjer je sedež Pristopa. Kot mnogi drugi, od ambicije rahlo »opiti« mladi, sem si tudi jaz želel imeti v CV-ju referenco znane marketinške agencije. A streznitev je prišla dokaj hitro …

Služba ni težka in sproti lahko prebereš vse mogoče časopise, mi je delo na Pristopu opisovala študentka, s katero sva se zaklepetala v nekem študentskem servisu nekaj mesecev prej, ko je v meni že dozorevala želja glede tega, ali naj se prijavim ali ne. Bila je dovolj poštena in na koncu, bolj sebi v brado, dodala, da delo sčasoma postane »mentalno ubijajoče«. Kaj kmalu mi je postalo jasno, kaj je imela s tem v mislih. Večina, ki je kdaj delala kaj podobnega, ve, da človek, ki opravlja delo »medijskega klipinga«, po določenem času postane stroj, ki bi z istim navdušenjem, navdihom in idealizmom lahko zlagal tudi kartonske škatle ali kaj podobnega na katerem koli tovarniškem tekočem traku. Pod takimi pogoji postanejo odnosi na delovnem mestu zelo pomembni. Posebno še v omenjenem primeru in v katerem tudi znesek mesečne plače ni ravno motivirajoči dejavnik …

Nedavno tega sem zasledil, da Slovenec, če je nezadovoljen s svojo izkušnjo – delom ali storitvijo –, želi slednje deliti s kar sedmimi drugimi. Če je tak način »reklamiranja« resničen, je zgodba o odnosih v Pristopu odkrivanje tople vode. Njihov »dober glas« je gotovo že davno segel v deveto vas, o njihovem »pristopu« do zaposlenih pa verjetno tudi že čivkajo vsi vaški vrabčki.

Kliping je eno od podjetij v »grozdu« hčerinskih podjetij Pristopa, ki najhitreje rastejo in najbolje služijo. Ocenjuje se, da pokrivajo približno 60 odstotkov slovenskega trga. Njihova osnovna storitev je pomoč strankam, da na najhitrejši način pridejo do medijskih prispevkov, ki jih zanimajo. Slednje zanje pripravljajo tako imenovani bralci medijev (med katerimi sem bil tudi sam), ki vsakodnevno, do določenega roka pregledajo tiskane ter elektronske medije iz Slovenije in tujine. Manjši del ljudi je tu tudi stalno zaposlenih. Ti so praviloma »srečni in tihi«, saj imajo stalno zaposlitev, precejšen del njihove energije pa je namenjen ohranjanju dela po principu znajdi se, kakor veš in znaš. Zadržani in prestrašeni so do te mere, da si, na primer, ne upajo vprašati vodstva, zakaj zamuja regres.

Glavnino dela v Klipingu večinoma opravijo študentje in samostojni podjetniki. V glavnem gre torej za t. i. prekeriat, ljudi brez trajne ali zagotovljene zaposlitve, med katerimi je veliko mladih, delavci, ki delajo na določen čas, honorarno in pogosto brez pogodb o delu. Lahko jih je zaposliti, še laže odpustiti. Njihov status je več kot nazorno prikazan ravno v Klipingu.

Honorarje izplačujejo pravočasno, petnajstega v mesecu, s ponosom zagotavlja nadrejeni ob rekrutaciji nadobudnega delavca. Dva dni na teden je zaposlenim na voljo sveže sadje in pecivo, brezplačna je tudi kava. Zidovi v pisarnah so sveže prebeljeni, vključen je ionizator za prečiščevanje zraka v prostorih, zaposleni lahko domov vzamejo, recimo, sredinske plakate iz Playboya. Od daleč slika idilične zaposlitve. A le od daleč …

V omenjenem oglasu, katerega vsebina ostaja vseskozi enaka, ponujajo delovni čas s plačilom delovne ure po 4,5 evra. Povprečni mesečni zaslužek ob osemurnem delavniku znaša tako 720 evrov, bruto kajpada (za primerjavo, tajnice v istem podjetju dobijo pet evrov na uro). Po pravilu se prava agonija s plačili in delom začne šele nekaj tednov pozneje, ko nadrejeni od najnižje kaste delavcev Klipinga poskuša po principu palice in korenčka izsiliti nove pogoje dela. Sprva te poskuša prepričati, na primer po treh tednih navajanja na nov kolektiv (ko si imel že dovolj časa, da si vso družino in prijatelje obvestil o novi službi), da se ti bolj splača delati po učinku. To v praksi pomeni, da si plačan na podlagi števila vnesenih tekstov. Ne vem, s kakšno velikodušno ponudbo sicer Kliping prepričuje svoje stranke pri zaračunavanju tarife, a delo »bralca medijev« je za en vneseni tekst vredno le 0,25 evra.

Najprej sem bil prepričan, da se je taka zgodba pripetila le meni, smola pač, dokler nisem ugotovil, da se enako, z minimalnimi variacijami na isto temo, dogaja tudi vsem drugim novo zaposlenim. In teh ni bilo malo, obrat delovne sile je v Klipingu namreč zelo velik – mnogi so prišli, številni med njimi tudi hitro odšli. V meni je nejevernost zato hitro zamenjal nekakšen tihi srd, kmalu sem ugotovil, da dogovarjanje in barantanje o že tako bornem plačilu nikakor ni naključje, temveč skrbno razdelana strategija.

Zaradi podobnega pogostega menjanja pogojev na škodo delavcev je odšla tudi moja znanka, študentka in prevajalka. Bila je hitra in zanesljiva in kmalu je začela služiti več, kot so ji bili pripravljeni dati!? Ker je zaradi vse slabših pogojev in mnogih prelomljenih obljub odšla brez predhodne najave, dobesedno iz danes na jutri, so ji zabičali, da v svojem CV-ju ne sme navesti, da je delala zanje, torej Kliping oziroma Pristop. Zanje je sicer delala skoraj dve leti. Če jih bo kdo poklical, da bi preveril priporočilo iz življenjepisa, bodo rekli, da te osebe ne poznajo, so ji še zagrozili.

Dalje, bralci medijev praviloma delajo brez pogodbe o delu, vsaj prvih nekaj mesecev ali več. Tak je bil moj primer, a tudi primer vseh petih ali šestih mladih, ki so za časa mojega dela »zaokrožili« po Klipingu. To je v meni, sicer nejevernem Tomažu, spet vodilo do trdnega sklepa – da moja izkušnja ni osamljen primer in naključna napaka tamkajšnjega sistema, temveč sistemski pristop do delovne sile, vsaj v najnižji kasti bralcev medijev. Brez pogodbe o delu se zaposleni znajde v šah poziciji, ne ve, kako drugi urejujejo lastne statuse (ena izmed načrtnih strategij je namreč tudi strategija enostranskega informiranja, ne le na vertikalni, ampak tudi na horizontalni ravni ter politika po načelu divide et impera), njegove zadolžitve pa mu brez jasno opredeljenih odnosov v neobstoječi pogodbi o delu ostanejo zamegljene. Kot take so seveda prepuščene interpretaciji nadrejenih, ti pa dirigirajo po svoje, delo se nalaga in z vsakim dnem ga je vse več in več. S plačami pa je obratno: priti do skromne norme je vse težje in težje.

Zanimivo je, da vodstvo podjetja, ki se reklamira kot eno vodilnih na področju marketinga in vsakovrstnega svetovanja, še ni osvojilo osnovnih spoznanj, aksiomov produktivnega delovnega odnosa. Osnovni aksiom namreč pravi, da je nezadovoljen delavec slab delavec, pa naj bo v državi ali svetu kriza ali ne. Namesto v zadovoljnega delavca v omenjenem podjetju vlagajo v izdelavo delavca, zmedenega zaradi nedefiniranosti lastnega statusa, nasprotujočih si govoric kolegov ter navodil razno raznih nadrejenih. Delavec se mora ves čas spraševati, kaj je pravzaprav njegovo delo, počuti se kot »deklica za vse«, hkrati je pripravnik za vse večne čase in vajenec, ki s svojo nerodnostjo povzroča slabo voljo ostanka kolektiva. Če nič drugega, sem za svoj trud vsaj tu in tam pričakoval za vsako normalno komunikacijo povsem običajno besedico hvala. Očitno je v slovarju Pristopa ni, kljub visokoletečim pravičniškim sloganom, s katerimi se podjetje širokousti navzven.

Če niste navdušenec nad reševanjem težav prek elektronske pošte, je svoje probleme v tem podjetju, ki sicer veliko večino komunikacije med zaposlenimi opravlja prek tega medija, zelo težko reševati. Vsekakor zagata za ljubitelje odprtega reševanja konfliktov na štiri oči. Če do slednjega sploh pride, je največkrat omejeno na hodnik in se opravlja »v hodu«.

Sestanki so namenjeni obveščanju nadrejenega podrejenim o tem, kaj se (še dodatno) pričakuje od zaposlenih, da bi se izboljšale storitve. Ko bi bilo treba slišati še drugo stran, na sestankih običajno zmanjka časa. Komunikacija je le horizontalna, vertikalna je omejena na pristop od vrha proti dnu, komunikacijski impulzi potekajo enosmerno, od prosvetljenega vrha piramide k najnižjim kastam, »nedotakljivim«, katere član sem se, med svojim izletom v svetišče Pristopa, čutil sam. Zaposleni dobiva odmerjene informacije, ki jih ne more do konca preveriti, ko to poskuša, pa del nadrejenih prelaga odgovornost na drugi del. Ko sem, na primer, želel zvedeti, zakaj sta se spet spremenila način in vsebina dela, mi je bilo zabičano, da je tako odločila direktorica in da se je tega pač treba držati. Pri direktorici seveda tega nisem mogel preveriti, ker komunikacija z njo sploh ni stvar bralcev medijev, temveč le izbrancev iz mnogo višjih kast.

Medtem ko je glavna značilnost bralcev medijev razgledanost (slednja se od njih tudi pričakuje, saj je delo vezano na stalno žarišče aktualnih tem), bi za organizacijo Klipinga lahko rekli, da jo najbolje opisuje nepreglednost, ne transparentnost odnosov ter nezaupanje, ki vlada med zaposlenimi in njihovim vodstvom. Lahko bi rekli, da ne naključno.

Od tod morda nadrejenim tudi ideja za sistem nadzora na računalniški bazi vnosov, prek katerega nadrejeni pred malico v bližnjem trendovskem lokalu na Trubarjevi s pritiskom na tipko preverijo efektivnost bralcev medijev. Mimogrede, slednji v istem času skočijo potešiti lakoto v bližnji Mercator.

Nisem prepričan, če gre za klasični mobing, vendar vsekakor močno diši nanj – ko si šef med običajnim »nadzorom«, ki v delovni klimi bralcev medijev nesramno spominja na brezdelje, dovoli nonšalantno sprehoditi do tvojega računalnika (mimogrede, v Klipingu se delavci ves čas menjujejo za različnimi računalniki, tako da osebnih delovnih miz praktično ni) in te pobara glede potencialnega padca efektivnosti. Do dvanajstih si vnesel le 19301388639895835683268462856728625237563259905834689738975893256586256346 tekstov. Kako to? Namesto da bi odgovoril, da sem imel trebušne težave, mu obljubim, da se bom potrudil in bom boljši.

Svojevrsten mobing je prav gotovo tudi odnos zaposlenih do nove delovne sile. Ker je obrat delovne sile, kot rečeno, v tem kolektivu nadpovprečno visok, so neizkušeni novinci v največji meri prepuščeni sami sebi. Zanje morajo po »službeni dolžnosti« (slednja je običajno kaplja čez rob v že tako nabitem urniku) skrbeti bolj izkušeni kolegi, ki so pod stalnim pritiskom, preobremenjeni z rednim delom, utrujeni od stalnega učenja novih in novih ljudi, s katerimi si delijo delovni prostor, mize in računalnike.

V moji zgodbi, osebni izkušnji bralca medijev, priljubljena fraza ustanovitelja Pristopa, Francija Zavrla, izzveni kot svojevrsten posmeh. Slednji po legendi, ki si jo radi pripovedujejo pristopovci, vsaj tisti na nekoliko višjih pozicijah, rad na hodniku podjetja zaustavi kak nov obraz in ga pobara o slovitih treh »Z-jih«.

Pravilen odgovor naj bi se, v ne vem katerem zaporedju že, glasil: Zaposleni, Zadovoljstvo, Zaslužek. Z velikim Zagotovo sem prepričan zgolj o tem, da so iz vseh treh Z-jev izvzeti vsaj klipingaši.