Novinarji dandanes delamo za medije, ki so predvsem nosilci funkcij v kapitalistični družbi. Temeljni funkciji sta pretok kapitala ter ustvarjanje presežnih vrednosti in dobička. Kot se kaže tudi med poskusi urejanja notranjih odnosov, so funkcije, ki naj bi jih imeli mediji v demokratični družbi, za njihove lastnike drugotnega, če sploh kakšnega pomena. Novinarji so v tem videnju ponudba na trgu, producenti vsebin, zanimivih za čim širši krog občinstva, ki ga je mogoče tržiti pri oglaševalcih. Seveda ni lahko pritegniti oglaševalcev z vsebinami, ki bi izpodbijale kredibilnost plačnikov oglasnega prostora, zato je produciranje takih vsebin nezaželeno, instrumentov pritiska pa ne manjka. Tak pogled na medije in novinarstvo je v konfliktu z zahtevami nacionalne in mednarodne zakonodaje, ki medijem kot prvo, novinarjem pa kot edino vlogo namenja izpolnjevanje javnega interesa in zato tudi zahteva avtonomijo uredniškega od poslovnega dela medijskega podjetja.

Poslovni del medijev ima neprimerno večjo moč pri določanju konteksta, v katerem naj bi se vzpostavljala uredniška avtonomija in to moč uporablja predvsem za vztrajen pritisk k veliki produkciji in majhnim stroškom. To v Sloveniji med drugim pomeni, da (po ocenah) že tretjina novinarjev opravlja svoj poklic brez pogodb o redni zaposlitvi in brez osnovnih zagotovil pravne in socialne varnosti. Gre za vprašanje (z)možnosti novinarja, da uveljavlja profesionalne (etične in druge) standarde, kar je veliko širše od vprašanja primernega plačila za opravljeno delo.

Zakon o delovnih razmerjih bi sicer lahko pomagal veliko novinarjem – s tem, ko določa, da bi zaradi narave njihovega sodelovanja mediji novinarji morali biti redno zaposleni. Toda kot še na mnogih drugih področjih pravega nadzora nad izvajanjem zakonodaje ni in zakonskim določilom navkljub mediji več sto novinarjev, rednih članov uredništev, potiskajo v okvire obligacijskega prava. V tem ni govora o delodajalcih, delavcih, delovnih razmerjih in vrednotenju dela, ampak o naročnikih, izvajalcih storitev, poslovnem sodelovanju in ceni izdelkov. »Izvajalci storitev« sicer delajo, vendar v odnosu do »naročnikov« nimajo pravic delavcev. Samozaposleni so formalno sami svoji delodajalci. Pravice, ki izhajajo iz dela, bi lahko teoretično terjali le sami od sebe.

Ob tem se v zvezi z mediji v Sloveniji zastavi vprašanje: če so sami sebi delodajalci, za kaj in proti komu ali čemu le so stavkali samostojni novinarji?

Kolektivna pogodba, ki jo je pripravil Sindikat novinarjev Slovenije, vsebuje tudi podrobno opredelitev osnovnih pravic svobodnih novinarjev (ne glede na njihov pravno-formalni status). Po novinarski stavki oktobra 2004 so se začela pogajanja z Združenjem za tisk in medije, vendar so zares stekla šele po letu dni, ko je tudi ZTM pripravil svoj predlog kolektivne pogodbe in smo pogajalci sprejeli poslovnik o poteku pogajanj. Odtlej se nekako premika usklajevanje določil za redno zaposlene novinarje, ni pa se razrešil pat-položaj zaradi različnega branja oziroma interpretacij istih pravnih podlag, ko gre za svobodne novinarje. Sindikat novinarjev in ZTM sta zato pred nedavnim ustanovila delovno skupino, ki naj bi vzporedno s pogajanji razreševala najbolj sporna vprašanja. Trenutno delovna skupina obravnava vprašanje vključitve svobodnih novinarjev, verjetno se bo morala ukvarjati tudi z avtorskimi pravicami, uredniško avtonomijo in morda še s čim. Člani delovne skupine naj bi v nekaj mesecih oblikovali priporočila za pogajalce in izvršne organe naših združenj. Osrednja dilema je: ali je s poklicno kolektivno pogodbo mogoče urejati razmerja za vse ljudi, ki opravljajo novinarski poklic, torej tudi za novinarje, ki niso redno zaposleni?

ZTM se sklicuje na slovensko delovnopravno zakonodajo in predlog zakona o kolektivnih pogodbah; trdi, da ni pravnih podlag za sklenitev takšne kolektivne pogodbe. Novinarski sindikat pa poleg omenjenih pravnih okvirov prebira tudi Ustavo RS in konvencije Mednarodne organizacije dela, ki jih je ratificirala tudi Slovenija, in vztraja na stališču, da sklenitev kolektivne pogodbe za svobodne novinarje ni le mogoča, ampak je nujna. V času, ko je vprašanje vključitve svobodnih novinarjev v kolektivno pogodbo postalo javno odmevno, je dr. Zvone Vodovnik analiziral zakonodajo in prakso in ugotovil, da sindikati lahko zastopajo »ne le zaposlene osebe, temveč tudi samozaposlene osebe (21. člen Zakona o medijih...), čemur so nekateri ob napovedi in izvedbi novinarske stavke neutemeljeno nasprotovali,« in nadaljuje: »Eno izmed temeljnih načel sindikalnega prava je namreč načelo prostega organiziranja sindikatov (76. člen ustave in mednarodnopravna ureditev). To načelo je temelj pravice sindikatov, da vključujejo v svoje vrste vse osebe, za katere menijo, da lahko v sindikatu uveljavljajo svoje ekonomske ali socialne interese.«

Poleg drugih je posebej pomembna Konvencija št. 154 o spodbujanju kolektivnega dogovarjanja, ki jo je Slovenija ratificirala decembra lani. Uvodoma potrjuje svečano zavezo »Mednarodne organizacije dela, da bo med narodi sveta podpirala programe, ki bodo dosegli … dejansko priznanje pravice do kolektivnega pogajanja«, in ugotovitev, da to načelo »velja za vse ljudi, vsepovsod«. 4. člen Konvencije predvideva, da se njene določbe uveljavijo z notranjo zakonodajo, če že niso drugače uveljavljene s kolektivnimi pogodbami, razsodbami ali na kakšen drug način, ki je v skladu z notranjo prakso. 5. člen kot prvi cilj ukrepov za spodbujanje kolektivnega pogajanja navaja, naj se omogoči vsem delodajalcem in vsem skupinam delavcev v dejavnostih, za katere velja ta konvencija. Glede na pravno praznino, ki jo izpostavljajo v Združenju za tisk in medije (da svobodnjaki niso izrecno omenjeni v ZDR; torej tudi ne kolektivno dogovarjanje z njimi), pa je bistveno nadaljevanje 5. člena: »Kolektivnega pogajanja naj ne ovira odsotnost pravil, ki urejajo potek postopka, ali nezadostnost ali neprimernost takih pravil.«

Republika Slovenija ne more prepovedati sklenitve kolektivnih pogodb za področja in skupine, ki niso posebej regulirane z zakonodajo. Lahko pa bi uredila z zakonodajo, česar ne bi uredil prostovoljni socialni dialog med delodajalci in delojemalci.

Že prva kolektivna pogodba za poklicne novinarje, sklenjena leta 1991, predvideva veljavnost tudi za svobodne novinarje. Ta je sicer opredeljena le v dveh zelo splošnih členih, vendar je novembra lani posebna komisija sprejela razlago, po kateri samostojnim oziroma svobodnim novinarjem pripada celoten spekter materialnih pravic, ki izhajajo iz redne zaposlitve . Komisija je ugotovila, da je treba kot svobodne novinarje šteti tako tiste, ki so vpisani v razvid samostojnih novinarjev, kot tudi tiste, ki nimajo statusa samostojnega novinarja, vendar izpolnjujejo pogoje, ki sicer veljajo za pridobitev statusa, se pretežno preživljajo z novinarskim delom, niso redno zaposleni za določen ali nedoločen čas pri izdajatelju in izpolnjujejo pogoj ustrezne izobrazbe ali delovnih izkušenj po KPPN.

Komisija se je oprla na opis in obseg dela, ki ga po Zakonu o medijih opravlja novinar , nadgradila pa je statusno-pravni okvir opravljanja dela, kar bi morala biti tudi ena od prioritet pri spreminjanju medijskega zakona. ZMed namreč priznava formalni status novinarja samo tistim, ki imajo pogodbe o redni zaposlitvi ali so vpisani v razvid samostojnih novinarjev. S tem izpušča nezanemarljiv segment tistih, ki opravljajo novinarski poklic, vendar na nobenega od načinov, ki jih predvidevajo zakonske določbe. O obsegu pravic svobodnih novinarjev je komisija presodila, da svobodno voljo v individualnih razmerjih omejuje določilo v KPPN, da pogoji plačila za delo ne smejo biti slabši kot za redno zaposlene novinarje ter da se tudi svobodnim novinarjem povrnejo materialni stroški za naročene prispevke. Svobodnim novinarjem zato pripadajo tudi povračila stroškov za prevoz in prehrano. Pri določanju honorarja in drugih pogojev sodelovanja morata pogodbeni stranki upoštevati tudi pravico do regresa in jo materializirati pri določitvi pogodbene cene v konkretni pogodbi. Merilo za določanje izplačil sta obseg in vsebina novinarskega dela glede na primerljivega redno zaposlenega novinarja.

Že v prvi razpravi članov delovne skupine se je pokazalo, da delo ne bo opravljeno, dokler ne bo mogoče oblikovati priporočil in pobud tudi za državne institucije in tudi za druge poklice, ki jih človek lahko opravlja (ali jih je prisiljen opravljati) kot »svobodnjak«. Delovna skupina mora tako »spotoma« odgovoriti tudi na vprašanja: - Ali zakon o delovnih razmerjih prepoveduje takšno ureditev v kolektivnih pogodbah, kot jo vsebuje Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (in je ta torej nezakonita), ali pa je tudi osebna veljavnost zadeva, o kateri se lahko sporazumejo stranke kolektivne pogodbe? - Ali nacionalna zakonodaja sploh lahko omeji sklepanje kolektivnih pogodb samo na kategorijo redno zaposlenih? - Ali ne bi bila s tem prekršena ustavna pravica do združevanja v sindikat in omejena sindikalna pravica do zastopanja kolektivnih interesov vseh članov? - Ali bi morali za delavce, ki dela ne opravljajo na podlagi pogodb o zaposlitvi, sprejeti posebne zakone ali pa je možno zadeve urediti zgolj s kolektivno pogodbo? – Ali bo zakon o kolektivnih pogodbah izrecno uvedel diskriminacijo različnih statusov, v katerih se poklic opravlja in s tem omejil izvajanje nekaterih pravic, ki izhajajo iz ustave in mednarodnih konvencij?

Ob splošnem priznavanju množičnega angažiranja »svobodnih« novinarjev (in »svobodnjakov« v mnogih drugih poklicih) morajo o teh vprašanjih začeti resno razmišljati ne le delodajalci in delojemalci v medijih, ampak tudi državni regulatorji, ki resno zaostajajo za realnostjo. Težko si bo zatiskati oči pred položajem pogodbenih sodelavcev, ko predlog zakona o medijih posredno legitimira njihovo angažiranje. Med merili za dodeljevanje subvencij za medije iz državnega proračuna je tudi, »ali projekt zagotavlja večje zaposlovanje ali sklepanje pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih sodelavcev, ki medij ustvarjajo«.

Da bi prišli do dna definicijam poklicnega novinarja ter – širše gledano – dela in pravic, ki izhajajo iz njega, bodo morali državni uradi in organi temeljito prebirati pravne podlage na področju sklepanja kolektivnih pogodb in sindikalnega združevanja. V reševanje problematike se bodo morali poleg novinarjev in medijskih lastnikov vključiti vsaj še zakonodajna služba državnega zbora, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za finance, Ministrstvo za gospodarstvo, Davčna uprava RS in Zavod za zaposlovanje RS. Prvi korak vseh bi morala biti resna analiza razmer in možnih rešitev, ki trenutno zaradi pomanjkanja strukturiranih in metodološko korektnih podatkov sploh ni mogoča.

Dokler so mediji pogreznjeni v udobje netransparentnosti, pa lahko analiziramo vsaj tisto, kar vidimo in slišimo sami. V Ustavi Republike Slovenije beremo, da je Slovenija pravna in socialna država. Ko se zamislimo o lastnih položajih, se novinarji pogosto sprašujemo – za koga?

V Sloveniji je po neuradnih podatkih okrog 700 novinarjev, ki niso redno zaposleni, a se večinoma ukvarjajo z novinarstvom. Od teh jih je po zadnjih podatkih (9. marec 2006) 318 s statusom samostojnega novinarja, ki ga podeljuje ministrstvo za kulturo. Kaj pa ostalih 400? Oziroma, ali je številka 400 sploh realen pokazatelj stanja? Koliko je sploh takih novinarjev, ki na tak ali drugačen način opravljajo novinarski poklic, pa niso redno zaposleni in nimajo statusa samostojnega novinarja? Ena od prihodnjih nalog, ki si jo je zadal Sindikat novinarjev Slovenije, je tudi ta, da dodobra prečeše vse medije na Slovenskem in ugotovi točno število tako imenovanih ne-zaposlenih novinarjev. Novinarji, ki niso redno zaposleni in ki nimajo statusa samostojnega novinarja, imajo na voljo različne možnosti za ureditev svojega statusa. Lahko so svobodni novinarji, veliko se jih odloča za status samostojnega podjetnika (s. p.), marsikdo pa se je odločil tudi za fiktivno zaposlitev v kakšni od gospodarskih družb – družbi z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), družbi z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.) itd. Možne so tudi zaposlitve v društvih in podobno, pa tudi opravljanje novinarske dejavnosti preko študentskih napotnic je še zelo razširjeno.

Do 1. 1. 2005 je bilo v Sloveniji veliko več svobodnjakov brez statusa, spremenjena davčna zakonodaja pa je tovrstne osebke zelo razredčila, predvsem zaradi uveljavitve odvisnega in neodvisnega razmerja. Naročniki so se ustrašili, da bo davkarija ob koncu leta ugotovila, da so bili posamezni novinarji v odvisnem, ne pa v neodvisnem razmerju in bi morali plačevati kazni, zamudne obresti, prispevke za nazaj itd. Nova davčna zakonodaja je zmanjšala tudi normirane stroške, uvedla pa je tudi obvezno vodenje številnih davčnih evidenc, če bruto dohodek preseže šest milijonov tolarjev. Država je davčno zakonodajo tako zapletla, da je še sama ne razume povsem, kar seveda pomeni, da je ne razumejo niti naročniki. Zaradi nejasnosti so se hoteli izogniti morebitnim težavam in so od novinarjev večinoma zahtevali, da si uredijo status samostojnega novinarja ali s. p.

Katere so prednosti in slabosti posameznih statusov?
prednosti	slabosti	prednosti	slabosti
Svobodni novinar (brez statusa)		Samostojni novinar (status na Ministrstvu za kulturo)
prosto razpolaganje z denarjem na bančnem računu	le 10-odstotni normirani stroški,	socialno, pokojninsko in invalidsko zavarovan,	plačevanje obveznih prispevkov,
prosto razpolaganje z "brutom" – denar, ki bi ga moral namenjati plačevanju obveznih prispevkov, ga lahko vlagaš po svoji presoji,	ne more uveljavljati 15-odstotne posebne osebne olajšave pri dohodnini,	25-odstotni normirani stroški (če ne zasluži več kot šest milijonov tolarjev bruto na leto),	davkarija hitro blokira bančni račun, če prispevki niso plačani,
ni obveznih prispevkov za pokojninsko, invalidsko in socialno zavarovanje,	medijska hiša mu lahko odreče zaščito, če ga nekdo sodno preganja zaradi članka ali prispevka,	15-odstotna posebna osebna olajšava pri dohodnini,	vodenje davčnih evidenc (če preseže šest milijonov tolarjev bruto na leto),
s prijavitvijo na Zavodu za zaposlovanje lahko plačuje le dobrih 10.000 tolarjev in ima vse pravice iz obveznih zavarovanj,	nejasno odvisno-neodvisno razmerje , zato naročniki nočejo sklepati pogodb oziroma nočejo sodelovati z njim,	lažje sodelovanje z mediji (ni težav zaradi odvisnega/neodvisnega razmerja),	medijska hiša mu lahko odreče zaščito, če ga nekdo sodno preganja zaradi članka ali prispevka,
ni nobenih davčnih evidenc (če ne zasluži pet milijonov tolarjev bruto na leto in vstopi v sistem DDV),	ni socialno in pokojninsko zavarovan,	delovna doba teče,	ni dovolj seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi (avtorske pravice, kolektivna pogodba, etični kodeks),
ni treba zbirati računov za stroške, če se odloči za normirane stroške,	vprašanje, če je dovolj discipliniran, da bi vplačeval v sklade ali za pokojninsko rento, ni dovolj seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi (avtorske pravice, kolektivna pogodba, etični kodeks),	prosto razpolaganje z denarjem na bančnem računu,	težave pri najemanju bančnih posojil,
sodeluje z več naročniki in lahko dela doma,	nima plačanih stroškov v povezavi z delom,	ni treba zbirati računov za stroške, če se odloči za normirane stroške (če ne zasluži več kot šest milijonov tolarjev bruto na leto),	nima plačanih stroškov v povezavi z delom,
ni davka na dobiček,	težave pri najemanju bančnih posojil,	sodeluje z več naročniki in lahko dela doma.	plačevanje računovodstva (če mora voditi davčne evidence),
meja za začetek vodenja preprostih davčnih evidenc (le knjiga prejetih in izdanih računov) je pri pet milijonov tolarjev letnega bruto zaslužka, ko je treba vstopiti v sistem DDV.	delovna doba ne teče (če ni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje),		davek na dobiček.
	zbiranje računov za stroške (če se odloči za obračunavanje dejanskih stroškov).
prednosti	slabosti	prednosti	slabosti
Samostojni podjetnik		Zaposlitev v gospodarski družbi (d. o. o., d. n. o.)
lahko opravlja več dejavnosti,	ustanovitveni stroški,	pravice iz redne zaposlitve,	ne razpolagaš prosto z denarjem,
izstavlja račune za opravljeno delo oziroma storitve,	izpolnjeni pogoji (izobrazba, prostori),	uveljavljanje vseh stroškov iz dela (prehrana, prevoz, osnovna sredstva, najemnina, stroški za delo na domu, stroški za pisarno, kilometrina, dnevnice itd),	plačevanje obveznih prispevkov,
socialno, pokojninsko in invalidsko zavarovan,	vodenje davčnih evidenc,	lahko opravlja več dejavnosti,	davek na dobiček,
lažje sodelovanje z mediji (ni težav zaradi odvisnega/neodvisnega razmerja),	plačevanje obveznih prispevkov,	izstavlja račune za opravljeno delo oziroma storitve,	zbiranje računov za stroške.
prosto razpolaganje z denarjem na bančnem računu,	davkarija hitro blokira bančni račun, če prispevki niso plačani,	socialno, pokojninsko in invalidsko zavarovan,
delovna doba teče,	težave pri najemanju bančnih posojil,	lažje sodelovanje z mediji (ni težav zaradi odvisnega/neodvisnega razmerja),
sodeluje z več naročniki in lahko dela doma,	plačevanje računovodstva,	sodeluje z več naročniki in lahko dela od doma,
članstvo v obrtni zbornici (pravna pomoč, izobraževanje).	zbiranje računov za stroške,	delovna doba teče,
	davek na dobiček,	strošek za računovodstvo ni tako velik, ker podjetje že ima računovodstvo in vodenje računovodstva za enega novega zaposlenega ne predstavlja tako velik strošek, kot če najame povsem novo računovodstvo,
	plačilo članarine za obrtno zbornico.	manj težav pri najemu bančnih posojil,
		višji limit na računu (to je lahko tudi ena od slabosti),
		ni treba izpolnjevati določenih pogojev (izobrazba, prostori),
		ni ustanovitvenih stroškov.