 |
|
 |
Brankica Petković Kadrovski vrtiljak V Medijski preži, knjižni zbirki Media Watch in v okviru drugih dejavnostih projekta Media Watch pri Mirovnem inštitutu že vrsto let opozarjamo na pasti ohranjanja državnega lastništva v medijih v Sloveniji, zlasti v dnevnem splošnoinformativnem tisku
V zagovor prizadevanj, da na seji 11. aprila 2005 programski svet RTVS vendarle glasuje o soglasju na predlog generalnega direktoraja RTVS za izbor Vinka Vasleta za direktorja Radia Slovenija in Jožeta Možine za direktorja Televizije Slovenija, ne glede na nasprotovanja številnih članov programskega sveta, ker predloga in pripadajočega gradiva niso prejeli pred sejo, je predsednik programskega sveta RTVS Stane Granda povedal, da je potrebno »končati ta kadrovski vrtiljak« in preiti na »vsebinske zadeve«. Kadrovski vrtiljaki v medijih niso nov pojav, tokrat, po nastopu Janševe koalicije na oblast, so pomenljive metode in intenziteta kadrovskih menjav ter dejstvo, da sovpadajo s kadrovskimi vrtiljaki v drugih industrijah, ki jih tako ali drugače nadzoruje država.
V Medijski preži, knjižni zbirki Media Watch in v okviru drugih dejavnostih projekta Media Watch pri Mirovnem inštitutu že vrsto let opozarjamo na pasti ohranjanja državnega lastništva v medijih v Sloveniji, zlasti v dnevnem splošnoinformativnem tisku. Rišemo grafikone, naštevamo lastniške in kadrovske povezave z namenom opozoriti, da so vzvodi obvladovanja nastavljeni tako, da je ogrožena neodvisnost in kakovost novinarstva, s tem pa tudi javni interes, interes občank in občanov, da se s pomočjo medijev informirajo in vključujejo v javno razpravo o pomembnih družbenih vprašanjih.
Ker se kadrovski vrtiljak še vrti, nam ostane, da spremljamo kaj nam bo, ko se odvrti, prinesel prehod na »vsebinske zadeve« na RTVS in v drugih medijih. Pomenljivo je tudi, da so relativno varno na svojih vodilnih mestih le kadri v dveh dnevnikih, kjer je prisoten znaten delež tujega lastništva. V Dnevniku in Financah.
Pregledali smo in vam povzemamo kadrovske spremembe v splošno-informativnem dnevnem tisku v Sloveniji in spisali kratke portrete nekaterih akterjev, ki so na vodilna mesta nastavljeni, z njih odstavljeni, ali pa jih ohranjajo, vendar so zaznamovali razpravo v zadnjih mesecih o tim. »medijskem prevzemu«.
izpis
Neva Nahtigal Pregled kadrovskih sprememb
Funkcije in nosilci |
Kronologija |
Podrobnosti |
Predsednik uprave |
|
ČZP DELO, d. d. |
Tit Doberšek |
- imenovan junija 1996
- 9. 5. 2001: nadzorni svet mu podeli kandidaturo za ponovno imenovanje
- 28. 5. 2001: NS sprejme izjavo Tita Doberška o odstopu od kandidature |
- Prej glavni in odgovorni urednik Dela;
- pred koncem mandata je odstopil od vnovične kandidature;
- ob sporih z odgovornim urednikom Mitjo Meršolom v prvih mesecih
leta 2001 glede posebnih prilog Dela, za katere je uredništvo zahtevalo
avtonomijo in zavrnilo lansiranje priloge Start, je Doberšek predlagal,
naj pristojnost za imenovanje odgovornih urednikov preide z nadzornega
sveta na upravo, kar se v njegovem mandatu ni zgodilo.
- Za odstop je navedel več razlogov, med drugim nastale razmere
in odnose na Delu, razočaranje nad vodenjem in usmeritvijo Dela, kadrovsko
politiko na Delu, pa tudi zdravstvene, osebne in družinske razloge.
Dodal je, da mu funkcija predsednika uprave ne predstavlja več nobenega
profesionalnega izziva ("Najbrž se da razumeti, če človek,
ki je po duši novinar, ne vidi več izziva, da bi se še
naprej ukvarjal z menedžerskimi zadevami.") in da želi
s svojo potezo spodbuditi nujne spremembe na vseh ravneh časopisne
hiše, saj naj bi po njegovem dosegla kritično točko, ko
zaradi občutka samozadovoljstva in monopolnega položaja ne zmore
storiti koraka naprej v novo kakovost. |
Jure Apih |
- 28. 5. 2001: imenovan
- 14. 7. 2004: razrešen |
- Prej direktor trženja in Doberškov
namestnik;
- do imenovanja novega člana uprave za trženje Zorana Trojarja
(1. 10. 2002) Apih pokriva tudi to področje;
- 8. maja 2003 je skupščina Dela obravnavala in potrdila predlog
sprememb statuta, za katere se je Apih dolgo zavzemal: prenos pristojnosti
za imenovanje odgovornega urednika z NS na upravo družbe. Predsednica
Aktiva novinarjev Ženja Leiler je v času spreminjanja statuta
menila: "Uprava noče razumeti, da nismo običajna gospodarska
družba, temveč medijska hiša."
- Ob razrešitvi je NS zapisal: "Razrešitev predsednika
uprave je sporazumna, razlogi pa so v različnih pogledih na nadaljnje
vodenje osrednje slovenske časopisne družbe. /.../ Verjamemo,
da družba Delo ob vse večji dinamiki na trgu medijev potrebuje
novo vodstvo, ki bo zagotovilo njeno dolgoročno konkurenčnost." |
Tomaž Perovič |
- 14. 7. 2004: imenovan
- 1. 9. 2004: prevzel položaj
- 20. 1. 2006: odstopil |
- Prej direktor informativnega in športnega
programa Pro Plus;
sporazumno razrešen iz nekrivdnih razlogov; po pogodbi mu
je pripadla odpravnina v višini 12 bruto plač.
- aprila 2006 Perovič za Finance potrdi, da je podpis pogodbe z ameriško
družbo CME, lastnico POP TV in Kanala A, samo še vprašanje časa;
Perovič naj bi postal svetovalec CME za zdajšnje in nove projekte
zunaj Slovenije. |
Danilo Slivnik |
- 20. 1. 2006: imenovan
- 21. 1. 2006: prevzel položaj |
- Prej član uprave za tehnične
zadeve (imenovan 13. 10. 2005 z mandatom od 17. 10. 2005 do 31. 9. 2009);
- NS je ob imenovanju Slivnika za predsednika odločil, da uprava Dela
ne bo več tri-, ampak dvočlanska. Člana uprave za finance
in marketing je Delo iskalo z javnim razpisom, ki prvič ni uspel,
zato je NS do 14. 4. 2006 podaljšal mandat članoma uprave v
odstopu.
- Slivnik je večkrat ponovil, da trditve o političnih razlogih
za njegovo imenovanje v upravo Dela niso upravičene.
- Danilo Slivnik: "Novi medijski projekti so seveda nove medijske
vsebine, zanesljivo pa se ne bom vtikal v delo Delovega odgovornega urednika." - "Delo
do oblasti ne sme biti napihnjeno sovražno; če mediji spodkopavajo
oblast, so revolucionarni mediji. Mediji morajo nadzirati oblast, politiko,
opozicijo, lahko se vključujejo v razprave o civilni družbi,
o nacionalnih temah. To je naloga nacionalnega časopisa." |
Odgovorni urednik |
|
DELO |
Tit Doberšek |
|
- Prej dopisnik Dela iz Moskve in Nairobija;
- Doberšek je bil še glavni in odgovorni urednik, vsi za
njim so odgovorni uredniki. |
Mitja Meršol |
- Imenovan 1996
- 9. 5. 2001: NS mu podeli ponovno kandidaturo
- 30. 5. 2001: ponovno imenovan za obdobje petih let
- 5. 6. 2003: uprava predlaga razrešitev
- sept. 2003: Aktiv novinarjev Dela s tesno večino (50,8 odstotka
novinarjev) podpre Meršola |
- Prej mdr. dopisnik Dela iz New Yorka in
Londona;
- predsednik uprave Jure Apih o razlogih za razrešitev: nezmožnost
sodelovanja uprave in odgovornega urednika – ključna ovira za
produktivnejše odnose v kolektivu; Meršol naj ne bi bil človek,
ki bi bil sposoben "preseči in produktivno povezati" protislovja,
nasprotje interesov med upravo in uredništvom. Apih je z razrešitvijo
pogojeval svoje nadaljnje vodenje Dela;
- po besedah predsednika Borisa Zakrajška se je NS poskušal
izogniti odločitvi, ki bi bila v nasprotju z mnenjem uredništva: "Hkrati
pa v nadzornem svetu vemo, da so odnosi med upravo in dosedanjim odgovornim
urednikom slabi. Zato nismo razpravljali o razlogih za Meršolovo
razrešitev, temveč o situaciji. In sprejeli odločitev,
da damo pogojno soglasje k razrešitvi, kar pomeni, da bo Meršol
razrešen takrat, ko bo dal nadzorni svet soglasje k imenovanju novega
odgovornega urednika."
- Meršol je menil, da so obstajali drugi motivi za njegovo zamenjavo.
Opozoril je na pretekla prizadevanja predsednika uprave, da bi statut družbe
spremenil tako, da bi predsednik uprave lahko sam nastavljal in odstavljal
odgovornega urednika. "Med obema funkcijama vlada pravilo ločenega
delovanja," je pisal Meršol, "to pa je nujno zaradi
specifičnosti delovanja medijskih hiš ter predvsem zaradi bralcev,
ki morajo biti prepričani, da je časopis verodostojni prinašalec
informacij in mnenj, ki niso krnjena s korporacijskimi, menedžerskimi
in oglasnimi motivi";
- po razrešitvi Meršol postane svetovalec uprave za mednarodne
zadeve.
|
Darijan Košir |
- 28. 8. 2003: uprava predlaga imenovanje
- 23. 9. 2003: Aktiv novinarjev podpre predlog (72 za, 56 proti)
- 3. 10. 2003: NS potrdi imenovanje
- 6. 10. 2003: prevzame funkcijo
- 18. 7. 2005: uprava začne postopek za razrešitev Koširja
in za imenovanje Janija Virka; Aktiv novinarjev septembra podpre Koširja
- 16. 9. 2005: NS potrdi razrešitev
- 30. 9. 2005: NS sprejme sklep o imenovanju Janija Virka
- 7. 10. 2005: Jani Virk odstopi od funkcije, ker ni dobil podpore novinarjev
Dela (za 46, proti 44)
- 13. 10. 2005: NS razveljavi sklep o imenovanju Virka; do imenovanja novega
odgovornega urednika Darijan Košir dela s polnimi pooblastili |
- Prej urednik centralne redakcije Dela;
- izbran na internem razpisu (protikandidata nekdanji predsednik uprave
in nekdanji odgovorni urednik Dela Tit Doberšek, urednik priloge
Na kolesih Janez Kovačič);
- ko ga predlaga NS, uprava meni, da Koširjev program ponuja jasno
vizijo novega "reafirmiranega, konsolidiranega in ambicioznejšega
osrednjega slovenskega časnika ter da dovolj dosledno, premišljeno
in prepričljivo utemeljuje organizacijske, delovne in profesionalne
prijeme, predvsem pa da lahko s svojo vizijo spodbudi neizkoriščene
kreativne energije uredništva tako na polju profesionalnega novinarstva
kot na polju uresničevanja dosežene razširjene avtonomije
uredništva";
- predsednik uprave Tomaž Perovič je po seji NS septembra
2005 povedal, da je razlog za predlagano razrešitev strokovne narave
in da je po njegovem prepričanju tako najbolje za družbo. "Moja želja
je, da bi bila podjetje Delo in časnik Delo neprimerno uspešnejša
kot zdaj." Po Perovičevih besedah to vključuje boljše
vodenje znotraj podjetja, boljše vodenje kolektiva s strani odgovornega
urednika in sposobnost hitrejšega odzivanja na nekatere strateške
odločitve. Na Borznem fokusu je ponovil, da se je za razrešitev
odločil, da bi podjetje lahko bolje poslovalo, saj da od dosedanjega
odgovornega urednika ni dobil odgovorov, kako časopis razvojno voditi
naprej;
- nadzorni svet zapiše, da je bila razrešitev na predlog
uprave, tri leta pred iztekom mandata "posledica različnih
pogledov na uredniško politiko časopisa";
- Darijan Košir: "Vztrajam, da za mojo razrešitev ni
bilo nobenih vsebinskih, prihodkovnih ali stroškovnih razlogov – skratka
nobenih notranjih, lahko so bili le zunanji. Seveda imata uprava in nadzorni
svet pravico, da razrešita odgovornega urednika. Ker pa sta po mojem
mnenju to naredila brez prepričljive utemeljitve in razlogov, sta
prevzela vso odgovornost za nadaljnjo usodo časopisa Delo kot neodvisnega,
profesionalnega in politično nevtralnega časopisa";
- novi odgovorni urednik ga aprila 2006 imenuje za urednika gospodarske
redakcije in za svojega pomočnika. |
Peter Jančič |
- 6. 2. 2006: Danilo Slivnik predlaga imenovanje
- 17. 2. 2006: Aktiv novinarjev zavrne predlog imenovanja
- 28. 2. 2006: NS da soglasje k imenovanju
- 2. 3. 2006: Peter Jančič prevzame funkcijo |
- Prej novinar in urednik notranjepolitične
redakcije Večera;
- oktobra lani je Danilo Slivnik zatrdil: "Če bi odgovorni urednik
prišel od zunaj, bi bil to poraz za Delovo novinarstvo";
- Peter Jančič: "Odločil sem se, da sprejmem kandidaturo,
saj verjamem, da lahko pošteno in profesionalno vodim časopis,
v katerem bodo bralci vsak dan našli vse, kar se najpomembnejšega
dogaja v državi in svetu." "Nikoli v življenju nisem žrtvoval
načel poštenosti, da bi sklepal kakšen političen
posel s komer koli, in tisti, ki na to računajo, me slabo poznajo";
- njegovo imenovanje je podprlo le 17 izmed 170 zaposlenih novinarjev Dela,
115 pa mu je nasprotovalo.
- Po imenovanju na seji NS izvršni odbor Aktiva novinarjev Dela
zapiše: "Izvršni odbor aktiva, zagotovo tudi večina članov
Aktiva novinarjev Dela, sta takšen sklep nadzornega sveta družbe
Delo žal pričakovala, ker je tako nakazovala že politična
logika kadrovskih menjav v zadnjih mesecih. Nova uprava in novi nadzorni
svet tako nadaljujeta serijo nespoštovanj mnenja novinarskega kolektiva,
v tem primeru sta nastopila celo proti plebiscitarni volji uredništva.
Izvršilni odbor je bil pri razreševanju uredniške
krize pripravljen tvorno sodelovati že prej, a ob tako očitno
vsiljeni volji, ki deluje razdiralno tudi na temelje novinarskega poklica,
je razumljivo, da vse morebitne negativne posledice te odločitve nosita
uprava in nadzorni svet družbe Delo, d. d." |
Odgovorni urednik |
|
SLOVENSKE NOVICE |
Marjan Bauer |
- urednik že od začetka izhajanja
SN leta 1992
- 28. 2. 2006: NS potrdil še en, petletni mandat |
- ČZP Delo Slovenske novice predstavlja
kot časnik "za bralce, ki imajo radi hitro, sočno, kratko
in udarno napisano informacijo";
- najbolj odmevna uredniška odločitev zadnjih let je bila objava
intimnosti Aurelia Jurija. Novinarsko častno razsodišče
je o tem presojalo na pobudo Aktiva novinarjev Dela in 23. 6. 2005 ugotovilo,
da so odgovorni urednik in oba avtorja (Bojan Požar in Mitja Lomovšek)
prekršili 10. (uporaba nedovoljenih metod) in 20. člen novinarskega
kodeksa: "Razkrivanje zasebnosti poslanca je povzročilo njemu
in njegovi družini neprimerno večjo škodo od koristi,
ki jo je imela javnost z objavo informacij," piše v razsodbi. |
Direktor |
|
ČZP VEČER, d. d. |
Božo Zorko |
- imenovan junija 1990
- potek mandata junija 2000 |
- Med študijem ekonomije je delal
na Radiu Študent, leta 1980 se je zaposlil kot novinar na RTV
Slovenija; med letoma 1984 in 1986 je bil novinar Večera, zatem
do imenovanja na mesto direktorja Večera sekretar Skupnosti slovenskih
zdravilišč.
- Leta 2000 je ponovno (neuspešno) kandidiral za direktorja; pravi,
da zato, ker je "ocenil, da bi se dalo še veliko narediti,
pa zaradi nerazumnih odločitev takratnega Nadzornega sveta nismo mogli". |
Boris Cekov |
- imenovan l. 2000
- 30. 6. 2004: iztek mandata |
- Prej vodja podružnice NKBM na Ptuju;
- ostal na direktorskem položaju celoten mandat;
- zadnje leto je zaznamoval odstop odgovorne urednice, po katerem Cekov
ni iskal novega urednika, ampak je (z odgovorno urednico v odstopu) čakal
na konec svojega mandata. |
Marko Tišma |
- 7. 6. 2004: imenovan do l. 2008
- 31. 1. 2006: nekrivdno razrešen |
- Prej likvidacijski upravitelj Tiskarne
Janeza Moškriča v Ljubljani;
- razrešen na lastno prošnjo zaradi osebnih razlogov;
- po besedah predsednika nadzornega odbora Večera Črtomirja Mesariča
so odstop "sprejeli soglasno predvsem v interesu družbe in zaposlenih,
saj so se tako želeli izogniti agoniji, ki bi lahko nastopila ob morebitnih
pravnih postopkih, če bi večinski lastniki želeli imenovati
novega direktorja";
- Tišma se je po lastnih besedah odločil odstopiti, "ker
ni želel, da bi se v Večeru ponovili večmesečni zapleti
zaradi menjave vodstva in odgovornega urednika, kakršnim smo priča
na Delu". |
Milan Predan |
- 17. 2. 2006: imenovan
- 1. 3. 2006: prevzame funkcijo |
- Od leta 1991–2000 glavni in odgovorni
urednik Večera;
- Predan je ob prevzemu položaja napovedal zamenjavo odgovorne urednice
v mesecu dni, pripravo dopolnjenega finančnega načrta za leto
2006, ker so nadzorniki menili, da bi moral biti bolj ambiciozen, pa tudi
odločno vsebinsko in grafično prenovo časnika ter povečano število
prodajno-naročniških akcij;
- "Samo dobra vsebina danes več ne prodaja časopisa," je
povedal Predan, ki si uspešnega medijskega projekta "ne
predstavlja brez sodelovanja med odgovornim urednikom in direktorjem ter širše
med novinarskim in poslovnim delom". |
Odgovorni urednik |
|
VEČER |
Milan Predan |
- 1991: prvič imenovan
- 2000: iztek drugega mandata |
- Direktor Boris Cekov je Predanu po koncu
drugega mandata podaljšal mandat za tri mesece, nato ga ni izbral
med prijavljenimi kandidati. Predan je zatem sprejel ponudbo za mesto
namestnika generalnega direktorja srednjeevropske pobude v Trstu, nato
se je zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve. |
Majda Struc |
- imenovana l. 2000
- sept. 2003: podala odstopno izjavo |
- Prej dopisnica Dela iz Maribora;
- imenovana brez podpore novinarskega kolektiva;
- po odstopu Struceve - kot so pisale Finance, uradno iz zdravstvenih razlogov,
neuradno zaradi nezaupnice uredništva -, je na Večeru nastopila
kriza vodenja. Časnik je bil devet mesecev brez odgovornega urednika
oziroma ga je vodila urednica v odstopu. Pojavljala so se mnenja, da brez
soglasja vrha NKBM, ki je v državni lasti, ne bo opravljena nobena
kadrovska sprememba oziroma imenovanje v vrhu Večera. |
Darja Verbič |
- avg. 2004: imenovanje za štiri
leta
- 1. 3. 2006: novi direktor napove predčasno razrešitev |
- Prej izvršna urednica šolstva
in turistične priloge Trip časnika Delo;
- aktiv novinarjev Večera je podprl njeno imenovanje (42 glasov za,
28 proti);
- protikandidati: komentator v notranjepolitičnem uredništvu
Večera Peter Jančič, notranjepolitični komentator Dela
Dejan Pušenjak, Srečko Klapš, samostojni novinar, Marko
Lesar, ki se je takrat pripravljal na doktorat iz fizike na dunajski tehniški
fakulteti.
- po imenovanju Milana Predana na mesto direktorja je zaprosila za sporazumno
prekinitev delovnega razmerja s 30. aprilom 2006. |
Tomaž Ranc |
- 21. aprila 2006: novinarji z 48 glasovi
od 61 podprejo imenovanje
- mandat od 1. maja 2006 |
- Prej novinar, urednik in voditelj TV dnevnika
na RTV Slovenija;
- napovedal je, da bo pri vsebinski prenovi časnika upošteval
predvsem tri usmeritve: odprtost v svet, prodornost v mestu in na vasi
ter pluralnost. Do poletja naj bi sestavil nov uredniški odbor,
do jeseni pa naj bi bila končana grafična in vsebinska prenova
Večera.
|
Predsednik uprave |
|
ČD DNEVNIK, d. d. |
Branko Bergant |
- okt. 1996: imenovan
- okt. 2001: iztek mandata |
- Branko Bergant ima funkcijo direktorja.
Po koncu njegovega mandata po sklepu NS uprava Dnevnika postane dvočlanska;
- Bergant postane član uprave. |
Branko Pavlin |
- 30. 10. 2001: imenovan
- 15. 12. 2005: predčasen sklep NS o novem petletnem mandatu |
- Njegov protikandidat leta 2001 je Branko Čakarmiš,
programski direktor Pro Plus;
njegov cilj ob prvem imenovanju je "oblikovanje dolgoročne,
nevtralne in napredne poslovne politike, ki bo zagotavljala, da bo časopisna
družba z vsemi proizvodi vred ostala v slovenski lasti";
- Branko Pavlin po vnovičnem imenovanju, 10 mesecev pred koncem mandata: "To
ni zaščita pred mojim morebitnim odpoklicem, ki bi bil z zamenjavo
lastništva seveda mogoč";
- Klaus Schweighofer (Styria): "Pavlin je v tem času najboljši
medijski menedžer v Sloveniji in na Balkanu." - "Ker je
KD Group pred časom povabila predsednika uprave Dnevnika Branka Pavlina
k vodenju časopisne družbe Delo, mu je nadzorni svet Dnevnika
v četrtek predčasno podaljšal mandat na čelu družbe
do leta 2011";
- pobudo za Pavlinovo ponovno predčasno imenovanje je dal predsednik
NS Bojan Petan (ki preko družbe DZS obvladuje 51 odstotkov Dnevnika),
Schweighofer pa je zanikal, da bi predčasno imenovanje Pavlina lahko
bilo uvod v lastniške spremembe v Dnevniku. |
Odgovorni urednik |
|
DNEVNIK |
Zlatko Šetinc |
|
- Od 1. 1. 2002 je Šetinc direktor
edicij Dnevnika oz. odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika in Hopla. |
Miran Lesjak |
- 2001: imenovan |
- Pred imenovanjem namestnik odgovornega
urednika, v 90. letih urednik Mladine, komentator Dela in urednik na
Republiki;
- imenovan s podporo novinarskega kolektiva;
- na začetku leta 2004 so v javnost prišle informacije o Lesjakovem
sporu z upravo, zaradi katerih naj bi ga ta nameravala razrešiti.
Nedolgo zatem je skupščina Dnevnika sprejela spremembe statuta,
s katerimi je odpravila obvezno soglasje novinarskega kolektiva k razrešitvi
odgovornega urednika in to spremenila v neobvezujoče mnenje. |
Odgovorni urednik |
|
DIREKT |
Bojan Požar |
- 15. 3. 2005 – uprava seznani NS z
načrti, da bo Dnevnik začel izdajati nov tabloid in da bo urednik
Požar
- 15. 9. 2005 – izide prva številka Direkta |
- Prej novinar Slovenskih novic in urednik
priloge Bulvar;
- direktor razvoja in raziskav ČD Dnevnik Aleksandar Bratina je Direkt
lani spomladi napovedal kot "tabloidni časopis z lastno identiteto,
filozofijo in uredništvom". Bralcem so obljubili domače
in tuje novice ter pokrivanje zabave, medijev, športa, kulture,
gospodarstva, politike in kriminala. Direkt naj bi zaznamovali sodobno
oblikovanje, privlačne fotografije, udarni članki ter hitre in
pregledne informacije;
- na vprašanje, ali že ve, kdo vse bo ustvarjal v njegovem
uredništvu, je Požar spomladi povedal, da ve, kateri novinarji
so sposobni sodelovati v takem projektu: "Seveda pa bomo poleg izkušenih
k sodelovanju pritegnili tudi malo manj izkušene, a ambiciozne novinarje.
Vsi pa se bomo po malem učili";
- Najodmevnejša uredniška poteza v zadnjem času je bila
marčna objava obdukcijskih zapisnikov treh deklet, ki so umrla pred
klubom Lipa, s podnaslovom na prvi strani, ki je govoril o sledeh narkomanskih
igel. "Mi smo zgolj opravili svoj novinarski posel," je povedal
Požar. |
Direktor |
|
Časnik FINANCE, d. o. o. |
Jurij Giacomelli |
- 1999: imenovan za direktorja Časnika
Finance
- 1.4.2006: v veljavo stopi sporazumna razrešitev |
- Prej (od leta 1997) svetovalec za finančne
zadeve GV Skupine, nato finančni direktor družbe;
- Jurij Giacomelli: "Finance so v slovenskih razmerah novost,
ki uvaja nove bralne navade, zadovoljuje potrebe, ki so bile doslej vsaj
latentne in so drugim medijem kvečjemu komplementarne. Ustvarjajo
torej svoj nov trg, na takšen način pa seveda do neke mere
spreminjajo pravila igre v medijskem prostoru";
- Združenje managerjev Slovenije mu podeli nagrado "Mladi manager
leta 2004" (mdr. zato, ker je podjetje Časnik Finance v letih
2001–2003 zabeležilo 75-odstotno rast prihodkov, dodana vrednost
pa se je povečala za 170 odstotkov).
- Po razrešitvi postane svetovalec za mednarodni razvoj v švedskem
podjetju Bonnier Business Press, ki je večinski lastnik Časnika
Finance. |
Peter Frankl |
- 1.4.2006: združita se funkciji direktorja
in odgovornega urednika |
- Frankl je pri Financah od začetka,
leta 1992, ko je časopis izhajal dvakrat na teden v okviru založniške
skupine GV.
- Peter Frankl: "Združitev direktorske in uredniške funkcije
je morda nenavadna v Sloveniji, v tujini ni."
- Kot prednostne naloge je Frankl izpostavil nadaljnjo rast naklade, dosega
branosti časopisa in prihodkov. |
Odgovorni urednik |
|
FINANCE |
Peter Frankl |
- odgovorni urednik od konca leta 1994 |
- Do združitve funkcij odgovornega urednika
in direktorja je Frankl tudi glavni urednik vseh edicij Časnika
Finance. |
Direktorica |
|
PRIMORSKE NOVICE, d. o. o. |
Barbara Verdnik |
- nov. 1990: imenovana za v. d. direktorice
- 1991: postane direktorica |
- Novembra 2004 so Primorske novice (po dokapitalizaciji)
prešle z izhajanja trikrat na teden na dnevno izhajanje in tako
postale četrti splošnoinformativni dnevnik v Sloveniji.
- Leta 2005 so na skupščini spremenili družbeno pogodbo,
tako da so vanjo vnesli tudi petčlanski nadzorni svet. Zaradi še
ne rešene tožbe Dnevnika zoper Primorske novice (zaradi prehoda
na dnevno izdajanje) delo nadzornega sveta še ni formalno steklo;
po besedah Barbare Verdnik naj bi se to zgodilo še letos.
- V prvih mesecih leta 2006, pred februarsko skupščino, so
se začela v medijih pojavljati ugibanja o morebitni razrešitvi,
ki naj bi jo hoteli nekateri lastniki. Skupščina takšnega
predloga ni obravnavala, na Mestni občini Koper pa so zanikali, da
bi poskušal zamenjavo sprožiti koprski župan: "Res
je sicer, da ima župan Boris Popovič oziroma MOK velikokrat kar
precej pripomniti na objektivnost poročanja v Primorskih novicah,
vendar si v MOK ni nihče prizadeval in si niti ne prizadeva zamenjati
poslovodstva oz. direktorice Barbare Verdnik, kajti ne nazadnje je tudi
občinski delež v lastništvu PN izredno majhen." |
Odgovorni urednik |
|
PRIMORSKE NOVICE |
Slobodan Valentinčič |
- 1991: imenovan
- 1995: konec mandata |
- Zdaj urednik centralne redakcije Primorskih
novic. |
Branko Podobnik |
- 1995: imenovan
- 1999: konec mandata |
- Podobnik je končal urednikovanje mesec
ali dva pred iztekom mandata. Po besedah Barbare Verdnik je šlo
za prekinitev iz osebnih razlogov, in to "ne takšnih, kot
so danes". |
Robert Mecilošek |
- 1999: imenovan
- okt. 2002: pred koncem mandata odšel na Dnevnik |
- Pred prihodom na Primorske novice je že
delal za Dnevnik, kot pomočnik odgovornega urednika in obenem urednik
notranjepolitičnega uredništva. Tik pred prenehanjem izhajanja
je bil odgovorni urednik Republike. |
Bojan Gluhak |
- imenovan nov. 2002
- mandat do nov. 2006 |
- Prej urednik športa na Primorskih
novicah;
- zaplet z imenovanjem, ker direktorica predloga ni naslovila na Aktiv
društva novinarjev Slovenije oz. uredništvo Primorskih novic
(v kar se je organiziral novinarski kolektiv);
- po sklenitvi kompromisa med direktorico in uredništvom novinarski
kolektiv podpre imenovanje;
- spomladi 2006 se v medijih pojavljajo ugibanja o njegovi skorajšnji
zamenjavi, skupaj z ugibanji o zamenjavi direktorice.
|
|
|
|
izpis
Neva Nahtigal Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega Izbrisani uvodnik, prepovedani intervju, cenzurirani članki, discipliniranje novinarjev in urednice – Dokumentiramo dogajanja ob izidu zadnje številke Sobotne priloge Dela pod uredništvom Ervina Hladnika Milharčiča in Tadeje Zupan Arsov
V tednu pred mednarodnim dnevom svobode tiska v Sobotni prilogi Dela zaradi pritiskov predsednika uprave in odgovornega urednika ni izšel že opravljen intervju z nekdanjim predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. To je bila zadnja izdaja priloge pod vodstvom urednika Ervina Hladnika Milharčiča in izvršne urednice Tadeje Zupan Arsov, med njeno pripravo (v petek, 28. aprila) pa smo bili priča še več posegom in poskusom posegov v vsebino.
Prolog: Kdo se boji Zorana Jankovića?
Nekdanji predsednik uprave Mercatorja je bil povabljen k intervjuju prav za Sobotno prilogo (SP), vendar so se odgovorni urednik Dela, urednik gospodarske redakcije ter predsednik uprave tik po pogovoru odločili, da naj bi bila šele po prvomajskih praznikih objavljena le krajša različica, in to na gospodarskih straneh časnika Delo. Taka rešitev naj bi bila kompromis; predsednik uprave Danilo Slivnik je namreč zahteval, da Delo intervjuja sploh ne objavi.
Zapisa štiriurnega pogovora (ki sta ga Primož Cirman in Vanja Tekavec opravila v torek popoldne) pred vsemi temi odločitvami (sprejetimi v sredo) ni videl nihče. Ni bilo, skratka, pomembno, kaj je Janković sploh povedal, ampak je za prepoved objave v SP zadoščalo že samo ime intervjuvanca.
Zakaj umik intervjuja z Jankovićem? Zato, ker so dogajanja na Delu del širše zgodbe o Mercatorju in povečevanju lastniškega deleža Pivovarne Laško, največje lastnice Dela, v njem. Prve uredniške spremembe na Delu so se na primer zgodile v času zelo kritičnega pisanja o državni kupčiji z Mercatorjevimi delnicami. V ta prizadevanja lahko šejemo tudi cenzorska posega - umik članka o tožbi malega delničarja Mercatorja zoper Stojana Zdolška, odvetnika Pivovarne Laško, iz jutranje izdaje Dela (objavljen je bil se v večerni izdaji 12. aprila) in intervjuja Zorana Jankovića iz Sobotne priloge (njene izdaje 29. aprila), v času, ko Laščani povečjejo svoj delež v Mercatorju brez prevzemne ponudbe. Pomenljivo pa je, da je isti dan, ko bi moral biti v Sobotni prilogi objavljen intervju z Jankovićem, večino mnenjske strani Dela zasedel Žiga Debeljak, ki je Jankovića nadomestil na vodilnem položaju v Mercatorju in ki v članku zagovarja t. i. zaprto dokapitalizacijo Mercatorja. Vse to navaja na sklep, da so Laščani odločeni preko nastavljenih šefov posegati v vsebino Dela, dokler ne zaključijo operacije Mercator.
O prepričevalnih metodah Delovih šefov je med drugim znano to, da so usmerjene neposredno na posamezne novinarje in vključujejo grožnje z odvzemom stimulacije in znižanjem plače. To in še kaj več je grozilo Primožu Cirmanu, lanskoletnemu dobitniku nagrade Bratstvo resnice za dosežke mladih novinarjev, če ne bi upošteval navodil svojega resornega urednika. Ta je Darijan Košir, ki od predčasne razrešitve s položaja odgovornega urednika vodi gospodarsko redakcijo in je tudi namestnik novega odgovornega urednika Petra Jančiča. Koširjeva navodila Cirmanu (na zahtevo nadrejenih) so bila, naj ne izpolni naročila iz drugega uredništva, in to kljub že sklenjenim dogovorom in že opravljenemu pogovoru. Ob poskusu preverjanja teh informacij me je Cirman napotil na vodstvo Dela, ki pa (tudi zaradi praznikov) ni bilo dostopno do oddaje tega besedila. Dejstvo je, da Cirman do petka, 28. aprila – ko je šla v tisk SP –, intervjuja ni oddal. Po nam dostopnih informacijah mu je odgovorni urednik pred tem izrecno prepovedal, da bi zapis poslal komur koli drugemu kot njemu.
Sobotna priloga je bila tisti teden izjemoma podaljšana z 32 na 40 strani. Odločitev o povečanem obsegu lahko sprejme oziroma potrdi le odgovorni urednik - ki je to tudi storil, in to z vednostjo, da naj bi dodatne strani med drugim napolnil omenjeni intervju. S tem je bil seznanjen tudi Darijan Košir, o povečanem obsegu priloge in intervjuju z Jankovićem je bila obveščena tudi Delova oglaševalska služba. Kljub temu naj bi bil glavni razlog, da intervju ni smel biti objavljen v SP, da ni bil »medresorsko usklajen«.
V času, ki bo minil med tem zapisom in tiskanjem Medijske preže, bi se sicer utegnilo zgoditi, da intervju kljub vsemu objavijo v SP. Janković naj ne bi privolil v objavo kje drugje kot v ediciji, za katero je sploh dal intervju. Pragmatičen vzgib za umestitev intervjuja v SP bi lahko bil, da bi s tem poskusili zajeziti očitke o preprečevanju objave (ki so se že pojavili v nekaterih medijih in škodijo ugledu Dela ter odpirajo nova vprašanja o zakulisju poslov z Mercatorjem). Poleg tega se bo nova urednica SP ob nastopu funkcije soočila z velikim pomanjkanjem vsebin in bo treba prilogo večinoma sestaviti iz že obstoječih člankov, ki jih ni na pretek.
Nekaj dni pred predčasnim iztekom mandata urednika Ervina Hladnika Milharčiča, ki je bil tedaj na potovanju v Sudanu, je poleg prvih informacij o zapletih z omenjenim intervjujem do nas z Dela prišla tudi informacija, da je odgovorni urednik od izvršne urednice SP zahteval, naj bo namesto načrtovanega uvodnika na prvi strani objavljeno besedilo Ivana Puca. Ta je pred nedavnim iz uredništva Maga prešel na Delo. Na uredniškem kolegiju je Tadeja Zupan Arsov od Petra Jančiča slišala, da bo – če ne izpolni te in drugih vsebinskih zahtev – odpuščena.
Prvo dejanje: »Boste že videli!«
V petek, 28. aprila, smo skozi odprta vrata sosednje pisarne v redakciji SP zagledali predsednika uprave Danila Slivnika. Videli smo, kako razburjeno žuga proti izvršni urednici, medtem ko ji odločno govori, da niti ena stran ne sme v tisk, ne da bi jo odobril odgovorni urednik Dela. Izvršna urednica je predsednika uprave pozvala, naj ne uporablja grozilnih gest in naj si ne jemlje pravice posegati v vsebino, ker je po statutu Dela nima.
Okrog pol dvanajste je Tadeja Zupan Arsov odšla v centralno redakcijo, kjer poteka tehnično urejanje SP. Kmalu se ji je pridružilo še nekaj sodelavcev, zaradi dogodkov v minulih dneh je bil prisoten tudi pravni zastopnik Sindikata novinarjev Slovenije Bogdan Mahne.
Ko se je končal uredniški kolegij, okrog poldneva, je v centralno redakcijo prvič prišel Peter Jančič in želel videti SP. Izvršna urednica ga je prosila, naj počaka, da bosta s tehničnim urednikom dokončala delo. Približno pol ure zatem se je Jančič vrnil, tokrat z novo urednico priloge Ireno Štaudohar, ki jo je predstavil sodelavcem. Kmalu sta oba odšla, nekaj čez 13. uro pa je Jančič spet prišel v desk in pripomnil, da priprava SP zamuja. Med drugim je od tehničnega urednika izvedel, da ob petkih ni treba oddati postavljenih strani že ob 12. uri kot običajno in da so prilogo že (brez posebnih zapletov) pošiljali v tiskarno tudi po 14. uri, kar je pomembno predvsem zaradi njegovih kasnejših očitkov o triurni zamudi.
Jančič se je vrnil okrog 14. ure, tokrat v spremstvu Danila Slivnika, ki je najprej stopil do pravnega zastopnika novinarskega sindikata: »Kaj pa vi tu delate? Oprostite, sindikat novinarjev nima pri uredniškem delu nobenih pristojnosti. Če boste za vsako figo sem prihajali, bomo v pogodbo drugače zapisali. Ker pogodba (Delova kolektivna, op. a.) še ni podpisana …«
Odgovorni urednik je dobil »printe« SP in sedel za nekaj metrov oddaljeno mizo v centralni redakciji. Slivnik se mu je nemudoma pridružil in začel čez njegovo ramo prebirati tekste. Sledili smo jima Tadeja Zupan Arsov in nekaj sodelavcev SP, ki smo slišali, da želi odgovorni urednik odstraniti nekaj besedil, tudi če bo zato treba zmanjšati število strani. »Nenavadno, ali ne bi morda to vodilo v poslovno škodo?« je vprašala Tadeja Zupan Arsov in dobila odgovor Danila Slivnika: »To bo pa uprava presodila, ali bo poslovna škoda. On (Peter Jančič, op. a.) bo pa presojal, on je urednik.« Oporekali smo, ker je Slivnik stal ob Jančiču, ko je bral tekste, in opozorili, da je po veljavnem statutu odgovorni urednik avtonomen. »Ja, saj je,« je odvrnil Slivnik, »on ima avtonomno presojo.« Izvršni urednici SP je Slivnik očital, da je prekoračila pristojnosti. »S čim?« ga je vprašala urednica. »To bomo pa naslednji teden obravnavali. Boste že videli!« Pri tem je ostalo, kljub več pozivom, naj očitke utemelji.
Drugo dejanje: »Jaz lahko prepovem, kar hočem.«
Jančič je sedel za računalnik in hotel spremeniti uvodnik Saše Vidmajer. Zupan Arsova je ugovarjala, ker je bil tekst že popravljen, in to po pogovoru, ki sta ga imela Jančič in Vidmajerjeva po telefonu. Prej da je v zaključku pisalo, da se sproščenost meri po številu ministrovih pojavljanj »na teh straneh«, zdaj namesto tega piše »na časopisnih straneh«. Zupan Arsova je vztrajala, da se teksta brez privoljenja avtorice ne sme spreminjati. Odgovorni urednik je klical Vidmajerjevo po mobilnem telefonu, izvršna urednica pa istočasno v zunanjo redakcijo, kjer je izvedela, da je novinarka na dopustu. Ta tekst je nazadnje ostal nespremenjen.
Naslednja zahteva je bila, da se spremeni zapis Dejana Pušenjaka. Jančič se ni strinjal z zadnjim stavkom uvoda, v katerem se je Pušenjak poslovil od pisanja za SP. Še bolj ga je vznemiril zapis Cukjatijeve izjave, da ga »nihče z Dela leto in pol ni nič vprašal«. Jančič je zahteval, da gre »tudi ta del ven«. Izvršna urednica je večkrat ponovila, da so zapisane Cukjatijeve besede, ki so tudi posnete. Jančič je poklical Pušenjaka in večkrat ponovil, da bo prekinil nastajanje SP in prestavil tisk na prihodnji teden, če tega dela uvoda novinar ne umakne. Pušenjak je skupaj z Zupan Arsovo presodil, da je treba zagotoviti izid SP in se odločil, da skrajša uvod. V tiskani izdaji tako omenjene izjave ni.
Odgovorni urednik je nadaljeval pregled vsebine: »Rešiti moramo problem druge strani, ki ne bo objavljena. Poslovilnega članka ne bo.« Na vprašanje, kako lahko to prepove, je odvrnil: »Enostavno: jaz sem rekel, da to ne bo objavljeno. Jaz lahko prepovem objavo katerega koli članka, če to hočem.«
Odgovornemu uredniku sem zato prebrala preambulo kodeksa novinarjev Slovenije, in sicer del, ki pravi: »Da bi zagotovili pravico javnosti do obveščenosti, morajo novinarji vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj.« Spomnila sem ga, da je ta dokument nekoč služil njegovemu odločanju v Novinarskem častnem razsodišču in ga torej dobro pozna, zato prisotne njegova dejanja še toliko bolj čudijo, ker si nenazadnje prizadevamo prav za uresničevanje te temeljne zapovedi novinarskega dela.
Jančič je takrat vzrojil, češ da nimam kaj iskati v desku – ne kot sodelavka Sobotne priloge ne kot članica uredništva Medijske preže in ne kot svobodna novinarka, ki spremlja medije – in me pozval, naj odidem, ker da oviram nastajanje časopisa. Ker nisem odšla, je zagrozil: »A moram poklicati varnostno službo? Kdo bo gost tukaj in kdo bo tukaj mi govoril, bom jaz odločal.« Varnostne službe odgovorni urednik kljub vsemu ni poklical. Ob 14:40 je sam zapustil desk.
Tretje dejanje: Izbris
Danilo Slivnik je ostal v centralni redakciji in poklical odvetnika Stojana Zdolška. Prosil ga je, naj pride na Delo, vendar se, kot je bilo razbrati, Zdolšek ni mogel nemudoma odzvati.
Ob 14:50 se je vrnil odgovorni urednik. Najprej mi je ponovno očital, da motim nastajanje časopisa, ki da zamuja že tri ure. Zatem se je lotil popravljanja besedila Dejana Pušenjaka, temu je sledilo navodilo tehničnemu uredniku, naj izbriše besedilo na drugi strani in poveča ilustracijo. Izvršna urednica je ugovarjala: »Kaj se tu dogaja? Ali nisi pravkar rekel, da boš besedila spreminjal le v dogovoru z avtorji?« – »Če gre za posege v besedilo. Tu pa gre za zavrnitev besedila v celoti. Ne mislim se prepirati, imam svoje pristojnosti, v skladu z njimi ravnam.« – »Kot urednica in soavtorica tega besedila tega ne dovolim. – »In jaz sem zavrnil objavo. – »Z utemeljitvijo?« – »Da ni v skladu z odločitvami, ki smo jih sprejeli na uredniškem odboru in uredniško politiko Dela.« – »Ne razumem.« – »Pošlji v tiskarno. Ne mislim se prepirati. Sprejemam odločitve, sem jih sprejel, lahko greš v spor proti meni.«
Ob 15:06 je tehnični urednik SP na zahtevo odgovornega urednika Dela izbrisal celotno besedilo na drugi strani. Ko je Sobotna priloga nekaj ur pozneje prišla iz tiskarne, je bila tam poleg kazala le ilustracija.
Epilog
Pogovor s Petrom Jančičem
Nekaj minut zatem, ko je tehnični urednik Sobotne priloge na zahtevo odgovornega urednika Dela Petra Jančiča izbrisal kratko besedilo (tedaj še) urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milharčiča in seznam avtorjev, ki smo v SP objavljali v času njegovega urednikovanja, je potekal ta pogovor med mano in Petrom Jančičem:
NN: Gospod odgovorni urednik Dela, prosim, pojasnite svojo potezo ob 15:06, ko ste izbrisali celo drugo stran (Sobotne priloge, op. a.).
PJ: Ne dajem nobenih komentarjev.
NN: Kdaj pa boste dajali komentarje?
PJ: Ko mi bo ugajalo.
NN: Ko vam bo ugajalo? Ne daste komentarja? Je bila to avtonomna odločitev?
PJ: (Tišina.)
NN: Je bila to avtonomna odločitev?
PJ: Ne dajem nobenih komentarjev.
NN: Ali je bila to avtonomna uredniška odločitev?
PJ: (Tišina.)
NN: Ali je bila to avtonomna uredniška odločitev?
PJ: Razumeš slovensko?! Ne dajem komentarjev.
Pogovor z Danilom Slivnikom
Takoj po tem pogovoru z odgovornim urednikom časnika Delo sem stopila do predsednika uprave Dela, d. d., Danila Slivnika, ki je bil prav tako v centralni redakciji.
NN: Gospod Slivnik, sem svobodna novinarka in redna sodelavka Medijske preže. Kot predsednik uprave Dela…
DS: (odrine roko, v kateri držim diktafon) Nimava dogovorjenega… nimava dogovorjenega termina, ko boste poklicali pa prišli okrog, boste pa lahko kaj spraševali.
NN: Zdaj, ta hip, ne morete komentirati tega, kar se je zgodilo?
DS: Ne, ta hip to ni pomembno. Ta hip …
NN: Lahko odgovorite, zakaj ste bili zdaj, zadnjo uro v desku? Je to vaša praksa?
DS: Zato, ker je to podjetje Delo, jaz sem pa predsednik uprave Dela in sem lahko po celem podjetju. A je prav?
NN: Kako pa vi vidite uredniško avtonomijo?
DS: (govori čez mene) Lahko bi pa vas vprašal, kaj vi tu delate, pa nisem poklical varnostnikov pa vas ven vrgel, kar bi tudi lahko naredil, a je prav?!
NN: Kako pa razumete uredniško avtonomijo?
DS: Da je … da … da … Da uredništvo samostojno odloča o tekoči uredniški politiki. Dolgoročna uredniška politika je pa stvar izdajatelja, uprave in vseh zaposlenih, ne samo …
NN: In to je stvar dolgoročne uredniške politike, kar se je zdaj zgodilo?
DS: Ne, to zdaj … Samo se pogovarjava.
NN: Kako pa komentirate to uredniško odločitev odgovornega urednika Dela, da izbriše drugo stran v Sobotni prilogi?
DS: Da je naredil pametno in nujno …
NN: Poslovno ali uredniško?
DS: Poslovno, uredniško, profesionalno in v vseh pogledih korektno.
NN: V vseh pogledih korektno?
DS: Ja.
NN: Kaj pa svoboda izražanja?
DS: Svoboda izražanja je relativna stvar, ni absolutna stvar.
NN: Kaj pa je absolutno?
DS: Absolutno je pa, da izide časopis.
NN: Tudi če s prazno stranjo?
DS: Tudi.
NN: Dobro. Torej vas lahko pokličem za nadaljnje odgovore?
DS: Lahko.
NN: Se boste pogovarjali za Medijsko prežo?
DS: To bom pa sam presodil.
NN: Aha. Ampak zdaj, ta trenutek, se vi niste nič vpletli v to odločitev (o izbrisu besedila, op. a.)?
DS: Ne.
NN: Zakaj ste bili pa danes dopoldan na uredništvu Sobotne priloge in sem vas skozi odprta vrata videla žugati (proti izvršni urednici, op. a.)?
DS: Jaz sem samo povedal, da bo odgovorni urednik pač … V bistvu … je šlo za tehnološko uskladitev strani, kako bo potekalo delo, a ne. Kako se pregledajo strani, verificirajo strani in oddajo strani, a ne. To je tehnološki proizvodni proces.
NN: Kako se pa verificira?
DS: Tako, da odgovorni urednik to pogleda.
NN: Zakaj pa ste bili potem vi tam?
DS: Zato, da … Ker … Itak je pa … baje iskala mojo telefonsko številko.
(Predsednika uprave med njegovim obiskom v uredništvu Sobotne priloge nismo slišali, da bi izvršni urednici ali komu drugemu posredoval svojo številko.)
NN: Kaj ste pa… Prej ste tudi vi gledali te strani (»printe« Sobotne priloge, preden je šla v tisk oziroma pred posegi v izvirno postavitev, op. a.). To redno delate?
DS: Saj, jaz sem bralec, a ne.
NN: Bralec?
DS: Jaz lahko gledam strani, zakaj pa ne?
NN: Preden so natisnjene?
DS: Seveda.
NN: Kot kdo? Kot bralec?
DS: Lahko kot bralec, kot zaposlen, kot predsednik uprave, kakor koli.
NN: Potem pa mi povejte, kako na Delu izgleda uredniška avtonomija? Kako vi in gospod Jančič ločujeta svoje delo?
DS: Tako, da je gospod Jančič samostojen odgovorni urednik.
NN: Kako? Na kakšen način?
DS: To pa njega vprašajte! Tako kot piše v statutu.
NN: Je tako? Vse je tako…
DS: Vse je tako, kot piše v statutu in kot piše v Zakonu o medijih.
NN: Kaj pa to, da se trenutno ni iztekel mandat uredniku, ki je odločil, da bo na 2. strani objavljeno…
DS: On je… V vsakem primeru je odgovorni urednik Dela nad urednikom Sobotne priloge, s starim, novim urednikom, vedno. Odgovorni urednik Dela odgovarja za cel časopis. Od prve strani do zadnje strani. Za vse priloge in za vse. On je absoluten odgovorni urednik.
NN: Se pravi, to je absolutno?
DS: To je absolutno.
NN: Svoboda izražanja ne, to pa je absolutno?
DS: Svoboda izražanja je relativna stvar, lahko še enkrat vam povem to, a je prav?
NN: Dajte jo pojasniti še v tem, konkretnem primeru.
DS: To se mi pa ne ljubi. Ni… To bi tak… (se začne oddaljevati)
NN: Si vi želite biti še naprej urednik kakšnega časopisa, mogoče?
DS: Jaz… (zastane)
NN: V prihodnosti…
DS: Ja, to je odvisno…
NN: Mogoče ste?
DS: (Zelo tiho izdihne: »Ne«.)
NN: Razmišljate o združitvi funkcij, tako kot na Financah?
DS: O tem bom pa mogoče razmišljal.
NN: Pa že razmišljate?
DS: Ne, še ne, pa bom, mogoče. Ta primer me bo mogoče napotil na to razmišljanje.
NN: Da bi združili uredniško in funkcijo predsednika uprave?
DS: Ne, to ne. Ker je Delo prevelik časopis, da bi to funkcioniralo.
NN: Kako pa? Ravnokar ste rekli, da boste razmišljali o tem…
DS: Eno je razmišljanje, drugo je pa izpeljava, moja draga mlada dama. A je prav? Malo se pomena besed zavedajte, kaj govorite!
NN: Ampak rekli ste, da vas bo to napeljalo…
DS: Joj, glejte, mene lahko tudi napelje k razmišljanju o tem, kakšno bo jutri vreme, a ne.
NN: Aha.
DS: a kaj?!
NN: Mene ste napeljali k razmišljanju o uredniški avtonomiji. Zato se poskušam z vami o tem pogovarjati.
DS: Joooj, ste dolgočasni! (globoko zavzdihne)
NN: A res?
DS: Ja. (zdolgočaseno) Pa ponavljate se.
NN: Mhm.
DS: Vi pa ne delate profesionalno intervjujev? Ker v intervjujih se človek ne sme ponavljati, zlasti ne novinar.
NN: Nisem jih vajena delati v takšnih okoliščinah, da mi najprej grozijo z varnostniki in me potem fizično odrivajo.
DS: (v odhajanju) Ja, pa kaaaj mene to briiiga! Kaj me to…
Pogovor Tadeje Zupan Arsov z Danilom Slivnikom
V desku se je nadaljevala razprava med več prisotnimi. Izvršna urednica SP Tadeja Zupan Arsov je od Danila Slivnika želela izvedeti, zakaj se je vpletel v uredniško delo, in se sklicevala na avtonomijo uredništva, ki jo zahteva tudi statut delniške družbe Delo.
DS: Zakaj se zdaj z mano pogovarjate? Tam imate odgovornega urednika. Z njim se pogovarjajte!
TZA: Vas sprašujem, zakaj ste tukaj.
NN: Odgovorni urednik ne daje komentarjev.
PJ: Ej, nekaj prosim… Gospod predsednik uprave je tu na mojo željo.
TZA: A tako?
PJ: Ima vso pravico biti tukaj! Vas pa prosim… Glejte, mi moramo časopis do konca narediti. Jaz vem, da je bil… čas zbornice. Ampak ne motite časopisa zdaj, ko mora nastajati naprej. Tu je vrsta ljudi, ki mora delati in ni fer, da to delate. Zamudo ima zaradi vas Sobotna priloga tri ure.
TZA: Predsednik uprave je tukaj na tvojo željo?
PJ: Tako je. Ima vso pravico biti tukaj…
Kmalu zatem je odgovorni urednik odgovarjal na vprašanja novinarke Televizije Slovenija. Tedaj mu je že »ugajalo« komentirati odstranitev besedila Ervina Hladnika Milharčiča: »Jaz sem že prej opozoril, da ne bom dovolil, da bi tisti, ki so zamenjani, zlorabili časopis za to, da bi branili neke svoje pozicije ali pa kaj takega. Zahteval sem korektno številko in kot urednik sem tudi zagotovil, da je korektna številka nastala. In tisto, kar ni bilo v skladu z dogovori, v časopisu ni objavljeno.«
Besedilo z naslovom »Maj 2004–maj 2006«, ki 29. aprila ni smelo biti objavljeno v Sobotni prilogi Dela:
Kaj naj naredimo iz tega papirja?« smo se vprašali pred dvema letoma.
»Zakaj se ne bi držali tradicije in ga ohranili kot inštrument, skozi katerega družba komunicira sama s sabo?«
Zato smo ukinili prevode iz tujega tiska.
Investirali smo v novinarske tekste, ki so bili od začetka do konca narejeni v hiši, in objavljali relevantna mnenja zunanjih sodelavcev.
Prav presenetljivo je, kako pogosto se je časopis dal brati. Bil je toliko svetel, kolikor je družba okoli njega bila pripravljena biti veseljaška, in toliko mračnjaški, kolikor se v spodobni družbi še sme. Kadar si ni imela kaj povedati, je zletel mimo, kadar je bilo kaj reči, je vedno zmanjkalo papirja. In prostora je zmanjkalo skoraj zmerom.
Pisci so dobili eno samo ljubeče navodilo. Naj upoštevajo pametnega bralca, ki rad bere, in naj mu sproti dajo vse elemente za razumevanje besedila. Formalno je to zelo konservativna naprava, ki pa je vsebinsko tolerantna do vsega, kar je napisano v sodobnem jeziku.
To so avtorji, ki so delali za tega bralca.
(Sledijo imena avtorjev besedil, fotografij in ilustracij v SP med urednikovanjem Ervina Hladnika Milharčiča.)
Pismo novinarja, ki je opravil neobjavljeni intervju z Zoranom Jankovićem, predsednici Sindikata novinarjev Dela Miji Repovž
Draga Mija,
Na današnjem sestanku z g. predsednikom uprave Dela, d. d., mi je slednji med drugim omenil nekatere možne posledice (razbral sem sicer, da je to evfemizem za kazen), ki bi me lahko doletele v primeru neuboganja navodil mojega redakcijskega šefa.
Konkretno: očital mi je pisanje prispevka za drugo redakcijo, domnevno brez vednosti mojega resornega urednika. Sam seveda nimam nikakršnega namena več dni pripravljati se za prispevek, za katerega ne bi zagotovo vedel, da mu je v časopisu namenjen prostor. Druga redakcija mi je ta prispevek naročila, sam pa sem se nanj pripravljal več kot teden dni, ker sem bil obveščen, da je »medresorsko usklajen«.
Kakorkoli, med drugim mi je g. predsednik uprave Dela, d. d., v pogovoru omenil, da mi lahko v primeru »neposlušnosti svojemu šefu« (redakcije - op.p.), navajam:
- odvzame stimulacijo za leto dni,
- zniža plačo,
- navajal je tudi nekatere druge, manj »opredelujoče« oblike kaznovanja »neposlušnosti šefu«. Nekaj med njimi jih sicer ni razkril.
Ker sem doslej uradno slišal le za uvedbo kaznovanja z odvzemom dela enomesečne stimulacije zaradi očitnih napak (primer sodelavke izpred treh tednov), me zanima:
- ali trditve g. predsednika uprave Dela, d. d., držijo? Torej mi lahko v primeru, če me moj resorni urednik pri njem prijavi zaradi domnevne neposlušnosti, res odvzame vse stimulacije v dolžini enega leta?
- ali so v internih aktih Dela, d. d., kjerkoli predvidene kakršnekoli kazni zaradi, navajam, »neposlušnosti« resornemu šefu in kakšne te so? Ali te predvidevajo znižanje plače?
- ali se lahko g. predsednik uprave Dela, d. d., odloči za kakršnokoli kazen, ki je zakonita in v skladu z akti Dela, d.d., brez uvedbe disciplinskega postopka?
Vnaprej se ti zahvaljujem za pojasnila. Razumela boš, da te zaradi občutljivosti tematike in njenega vpliva na moje nadaljnje novinarsko delo v družbi Delo, d. d., prosim za čimprejšnji odgovor.
Lepo te pozdravljam,
Primož Cirman
To delo je licencirano z
Creative Commons Priznanje avtorstva 2.5 Slovenija licenco
izpis
Boris Vezjak Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko Portret Petra Jančiča
Osebna izkaznica
Peter Jančič, rojen 1966 v Mariboru, je diplomiral iz novinarstva pri profesorju dr. Slavku Splichalu na FDV (takratnem FSPN) leta 1991 iz teme »Novinarska etika in kodeksi časti« in za nalogo prejel nagrado Prešernovega sklada. Na Večeru je preživel zadnje desetletje in pol, najprej kot novinar, po prihodu glavne in odgovorne urednice Darje Verbič v to časopisno hišo leta 2004 pa kot urednik notranjepolitične redakcije. Jančič je ves čas aktiven v svojem stanovskem novinarskem društvu, do konca mandata 2006 je bil predstavnik Društva novinarjev Slovenije v programskem svetu RTV. Hkrati agilno nastopa kot član Novinarskega častnega razsodišča. V zadnjih treh letih je postal pogost in opazen gost obeh televizijskih dnevnikov (RTV in POP TV), kjer priložnostno komentira notranjepolitično dogajanje. Na obeh omenjenih televizijah se v isti vlogi začne pojavljati v soočenjih ali okroglih mizah, predvsem kot komentator desne provenience. Je dobitnik Jurčičeve novinarske nagrade za leto 1997, ki jo podeljuje leta 1993 ustanovljeni sklad Josipa Jurčiča za novinarske in publicistične dosežke leta. Njegov ustanovitelj je Nova revija in nagrajenci so skoraj izključno blizu intelektualni in politični klimi ustanovitelja.
Posebnosti Jančičevega pisanja
Jančič je na mestu komentatorja in novinarja notranje politike v Večeru večinoma pokrival področja strankarskega življenja, volitev in volilne zakonodaje, dogodke v izvršni in zakonodajni oblasti. Za njegov slog pisanja so značilni naslednji elementi ali poudarki: (a) velika in dobršna mera zavzemanja in zavezanosti novinarski etiki, ko gre za vprašanje medijev (spremembe in vplivi na medije, RTVS, medijska zakonodaja), skrb in poudarjanje novinarske avtonomije; (b) deklarirana lojalnost do časopisa, za katerega piše, kar je razvidno iz številnih utemeljitev in sklicevanj v komentarjih, v katerih se navaja korektno in ustrezno novinarsko ravnanje v Večerovi hiši in implicitno graja uredniške odločitve drugih hiš; (c) ideološka prepoznavnost pisanja, ki sicer v omejeni in zmerni rabi vendarle razkriva naklonjenost do določene politične opcije. Njegove zapise začne javnost ocenjevati in povezovati z nekaterimi političnimi strankami že konec devetdesetih let, predvsem ga opisuje kot z Janezu Janši naklonjenim novinarjem. V televizijskem omizju leta 2001, kjer sta bila navzoča takrat še opozicijski vodja Janša kot Jančič, prvi odkrito pohvali tako njega kot Večer, zaradi nenadne odkritosti pa se drugi celo začne braniti. Še pred Delom si uspe izboriti in narediti intervju zdaj že s premierom Janšo za svoj časopis – po tistem, ko je slednji vidno in deklarirano izražal nestrinjanje s politiko Dela in vsaj delno bojkotiral ta dnevnik.
Jančiča in delno zaradi njega tudi Večera se utrjeno prime sloves desno in sredinsko orientiranega pisca (časopisa) predvsem po državnozborskih volitvah 2004 in ustoličenju nove oblasti. Je takšna ocena upravičena? Občutek ob nekaterih zunanjih faktorjih (nagrade, pohvale Janeza Janše in drugih politikov, naklonjenost pri intervjujih) potrdi predvsem njegov slog pisanja, za katerega so v veliki meri značilni apologetizem (prej opozicije, zdaj vlade), poskusi racionalizacije nekaterih ravnanj ali dogodkov. Navzlic temu je treba priznati, da Jančič ostaja zmeren in kontroliran novinar, ki mu ne moremo očitati ostrih stališč in jasnih kršitev pravil novinarskega kodeksa, v čemer se razlikuje od nekaterih piscev desnih političnih tednikov v Sloveniji. Ne zahaja v sfero diskreditacij, zavitih žalitev in napadov. Vendar tudi če ne ocenjujemo njegovega pisanja z vidika objektivnosti in politične subjektivnosti, je za njegov stil novinarskega zapisa in premisleka še posebno karakteristična nagnjenost k pretiranim poenostavitvam, večkrat nekakšnemu vsebinskemu »bricolageu«, tj. mreženju nepovezanih vsebin, političnih idej in okoliščin, kar mu omogoča preskakovanje iz teme v temo ter velikokrat neupravičeno in preslabo utemeljeno asociativnost. Zgodbe, teme, ljudje in dogodki se navezujejo na nenavadne načine. Sklepanje je pogosto šibko ali napačno. Neobičajne povezave, ad hoc racionalizacije, pohvale in graje prevečkrat ustrezajo neki politični oceni. Tako, na primer, pred državnozborskimi volitvami 2004 piše kritično o tedanji oblasti, po teh volitvah pa naklonjeno aktualni. Opazna je novinarska korektnost, ko gre za žanr poročil, v komentarjih pa redno zahaja v kritično držo predvsem do stranke LDS in apologetiko Janševe vlade. Pristranost sicer ni absolutna, a dovolj prepoznavna; najmočneje se kaže v izbiri naslovov in intervjuvancev, relativizaciji stališč, poudarjanju negativnih strani neke odločitve, analogijah s preteklimi situacijami in dejanjih v smislu »tudi oni niso bili boljši«, neumestnih in slabo podprtih vrednostnih sodbah, logičnih napakah in zmotah.
Oglejmo si nekaj primerov zapisov v Večeru v zadnjem letu.
- Novi program reform je treba podpreti, kajti »v nečem ima Janša namreč prav: država spremembe potrebuje in čisto jasno je, da brez konfliktov ne bo šlo. Po desetletju umiranja, ki ga kažejo podatki o nataliteti, ima tudi dober razlog, da kaj premakne. In na tej točki si vlada zasluži razumevanje javnosti.« Seveda ni jasno, kakšna natanko bi morala biti vzročna povezava med nataliteto državljanov in nujnostjo gospodarskih reform.
- Po tistem, ko je tiskovni predstavnik vlade Jernej Pavlin prepovedal komunikacijo ministrskih resorjev s tednikom Mladina in s tem kršil zakone in etični kodeks, je Jančič prijateljsko minimiziral dogajanje. S Pavlinovim protizakonitim dejanjem menda ni nič posebno narobe in bi utonilo v pozabo, če ne bi bilo izpostavljeno v Delu (sic!) in če ne bi šlo za nekakšno maščevanje Dela predsedniku vlade, ki da za ta časopis ne želi dati intervjuja. V komentarju na isto temo Jančič zagovarja dostojnost in korektnost Pavlinovega odstopa in problematizira pisanje medijev o tem – namesto da bi jih vzel v bran. Njegova analogija ob tem je komično zgrešena; Pavlin je menda Mladini zgolj naredil reklamo, pravi problem pa ni odstop, temveč siceršnje skrivanje podatkov pred novinarji: »Podobno je bila škodljiva odločitev policije pred več kot letom, da bo javnosti povsem onemogočila dostop do podatkov o mrtvih in ranjenih v prometnih nesrečah ali pri kaznivih dejanjih. V letu po tej odločitvi se je dramatično povečalo število mrtvih in ranjenih na cestah.«
- Jančič uporabi nenavaden zagovor izbire predsednika državnega zbora, ki da bo upošteval le parlamentarno preiskavo vladne koalicije o prodaji Mercatorja: »Opozicijski LDS in SD sta javno govorili, da bosta zahtevali parlamentarno preiskavo, a koalicija je raziskavo poslov prodaje državnega premoženja zahtevala kak teden pred opozicijo, ki se ji očitno ni nikamor mudilo.« Kronologija dogodkov pokaže drugačno sliko – koalicija je zahtevala preiskave refleksno, da bi prehitela pobudo opozicije in jo s tem preprečila. Njegovo prepričevanje, da je slednja zamujala in da si je sama kriva, je težko razložiti drugače kot advocatus diaboli.
- Včasih mu ni težko z neobičajno navdušenostjo polaskati premieru z »Upa pa si« – samo zato, ker je položil roko na RTV in si jo podredil, kar mimogrede brez težav tudi prizna. Do novega direktorja Dela je, še preden je postal njegov kandidat za glavnega urednika, izjemno prizanesljiv, pri čemer ne verjame v »maščevanje« nad levo usmerjenimi pisci v tej hiši. Nepričakovano so po njegovem prihodu na Delo na preizkušnji njegove lastne besede: »Skozi prizmo preteklih konfliktov je mogoče razumeti dogajanje zadnjih tednov, ko se Slivnik vrača v Delo. Razlog za ostre tone med novinarji Dela in Maga je tudi v strahu pred maščevanjem, ki bi zdaj prizadelo odlične pisce, ki so nazorsko bolj na levi. A tako neumen in za novinarstvo slab razplet je malo verjeten.«
- Postopanje Jančiča je včasih takšno, da z argumentativnim varanjem (hotenim ali ne) učinkuje politično pristransko: opozicijskima LDS in SD podtakne, da menda kritizirata ministra Mateja in premiera Janšo, »ker nista preprečila, da bi policija na televiziji predstavila, kakšno ovadbo je poslala na tožilstvo proti povojnemu politiku«. Svojo izpeljavo nasloni na podtaknjeno podmeno, da si opozicija prizadeva po tem, da novica o ovadbi ne bi prišla v javnost, s čimer želi »omejiti možnost poštenega informiranja javnosti«. Njegova teza in pripisane intence (zakrivanje, omejevanje svobode informiranja, prilaščanje resnice, smiselnost novega Zakona o RTV) sumljivo spominjajo na bogati imaginarij slovenske ideološke desnice in Jančič jih nekritično prevzame.
- Ob zapisu o policijskem preverjanju dela novinarke POP TV Damijane Seme se razpiše o aferi s prisluškovanjem novinarju Tomažu Rancu, v katerega je bil vpleten tedanji kriminalist Drago Kos. A le zato, ker istega Kosa kot predsednika komisije za preprečevanje korupcije želi in pozneje Janševa vlada tudi »ukine«. Čeprav članek sploh ne govori o tem, je nadnaslov članka »LDS za zaščito Draga Kosa, ki je nezakonito nadzoroval novinarja, pripravlja celo referendum«! Zapis o preverjanju Semetove se tako sprevrže v diskreditacijo tistih, ki domnevno neupravičeno ščitijo Kosa in protikorupcijsko komisijo. Lep primerek argumentacijskega mešanja vsebin in zgodb, verjetno z določenim namenom.
Imenovanje Jančiča za odgovornega urednika Dela
Jančičev prihod na mesto odgovornega urednika Dela pade v čas burnih perturbacij medijske pokrajine v Slovenije, povezanih z začrtano medijsko politiko in slej ko prej očitnim in nezanikanim prevzemom medijev s strani nove oblasti. Medijski cunami je ob njegovem imenovanju dobesedno hkrati doživel še dva vrhunca: isti dan kot Jančič je bil za generalnega direktorja RTV Slovenija potrjen Anton Guzej. Naslednji dan, 1. marca 2006, je svojo službo nastopil novi direktor časopisa Večer Milan Predan. Intenzivno kadrovanje v februarju 2006 je v časovni koincidenci močno obarvalo že poprej prisotni občutek, da si novi oblastniki želijo zagotoviti politično prevlado v poglavitnih slovenskih medijih in po novem zakonu tudi v RTV-hiši, kjer so se menjave odložile zaradi izvedbe referenduma o njem. Po javnem radijskem in televizijskem servisu je ta navrgel lastniške, zaradi njih pa nemudoma še kadrovske menjave in rošade v dveh od treh poglavitnih slovenskih časnikov.
Politično motivirane spremembe v lastniški strukturi Dela so po tistem, ko je KD Holding z Matjažem Gantarjem novembra 2005 s pridobitvijo skoraj 20 odstotkov delnic vstopil vanjo, potegnile za sabo krizo vodenja in delno urednikovanja, poglobile pa tudi novinarski strah in pričakovanja. Spremembe so omogočile prihod Danila Slivnika za tehničnega direktorja in nato ekspresno, 20. 1. 2006, pripeljale predsednika uprave Dela Tomaža Peroviča do odstopa in njegove zamenjave s Slivnikom. Na to funkcijo so ga postavili že novi nadzorniki Dela, saj je isti dan skupaj s Perovičem odstopil še predsednik nadzornega sveta Robert Šega.
Nadzorniki so Slivniku naložili, da v roku dveh tednov pripravi predlog za novega odgovornega urednika. Ker v tem času ni predstavil kandidata, so mu za odločitev dali še nekaj časa. Največkrat omenjeni kandidati v javnosti so bili dotedanji odgovorni Darijan Košir, dr. Janez Markeš kot odgovorni urednik Maga in novinar POP TV Matjaž Erznožnik. Slivnik je 6. februarja 2006 predstavil svojega presenetljivega kandidata – Petra Jančiča. Ta je izziv sprejel, aktiv novinarjev Dela pa je moral v 30 dneh izraziti svoje mnenje, ki za upravo ni obvezujoče. Napovedani prihod na to mesto so v medijih spremljale burne in negativno konotirane reakcije. Pa tudi spodbudne besede: minister za kulturo dr. Vasko Simoniti je Jančiča javno predstavil kot nekoga, ki bo uredil razmere na Delu. Verjetno ravno zaradi močno prisotne javne skepse ali pritiska je ta dan pred odločanjem aktiva novinarjev napovedal, da »brez podpore ne namerava kandidirati za odgovornega urednika Dela«. Bil je decidiran: »Če me kolektiv odločno zavrne, jaz seveda ne bom prevzel tega položaja, iz preprostega razloga: tiste vrednote, ki sem jih ponudil, so vrednote, od katerih ne morem odstopiti, in potem nimamo kaj skupaj delati.« Podobno stališče je ponovil še v izjavah za POP TV in RTV Slovenija.
Naslednji dan, 17. februarja, ga aktiv ni podprl, ker da je njegov program presplošen in da preslabo pozna razmere na Delu. Zanj je glasovalo pičlih 12 odstotkov novinarjev. Ob mizerni podpori je pokazal vidno razočaranje: menil je, da je »izid slab« in da je pred njim svaril tudi v svoji predstavitvi. Hkrati je ponudil odstop. Toda čeprav ni minilo niti 24 ur od spoznanja, da z novinarji Dela ob takšni naklonjenosti »nima kaj skupaj delati«, je expressis verbis snedel besedo in jo zatajil. Ob ponujenem odstopu je namreč obenem v isti sapi priznal, da se ne umika, če bo Slivnik vztrajal. Vtis o deklariranem »umiku« s figo v žepu je bil očiten: odstopiti in čakati, da odstop ne bo sprejet, ni posebej konsistentno ravnanje. »Če so pripravljeni vame investirati svoj denar, potem je to njihova odgovornost,« je bil njegov komentar isti dan – po tistem, ko je slišal, da bo Slivnik vztrajal pri njegovem imenovanju. O svojem programu je znova dejal, da je dobra podlaga za naprej in da boljše ni. »Rezultat je tudi zelo nevaren za celotno hišo Delo; to je pomembno za vso državo.« Svoj ponujeni umik je preigral v insistiranje pri kandidaturi zaradi tehtnosti svojega ravnanja – dobrobit države je močnejša od požrte besede.
Slivnik se je, kot napovedano, navkljub nepodpori novinarskega kolektiva Dela odločil, da ga predlaga nadzornemu svetu v soglasje in 28. februarja ga je ta brez zapletov potrdil. Predsednik aktiva Dela Jože Poglajen je nastopal s previdno dikcijo in upravi ter nadzornemu svetu očital izigravanje plebiscitarne volje zaposlenih. Ob imenovanju je bil Jančič redkobeseden: na vprašanje, ali pričakuje konflikte, je to potrdil (»Novinarstvo je tak posel, da konflikti morajo biti. V tem poslu je to povsem normalno.«), na vprašanje o tem, ali lahko pričakujemo spremembo uredniške politike Dela, pa je odgovoril, da bo vztrajal pri spoštovanju kodeksa novinarske etike in da v Delu ne bo enostranskega in pristranskega pisanja. To verjetno pomeni naznanitev sprememb.
Za konec citirajmo njegovo pomenljivo refleksijo o medijih iz novembra 2005: »Ni pa vedno čisto jasno, kdo so lastniki posameznih medijev, precej gotovo pa, da politiki, ker je vlada velikanski solastnik podjetij in podobnega, so in bodo imeli vpliv. In če nova vlada ocenjuje, da so razlogi za sovražnost tudi v lastniškem vplivu, ki ga je deloma zdaj sama pridobila, je to resna stvar. Mediji za politike niso enostavna stvar. Od medijev je deloma odvisno, kako prepričljivi bodo politiki, torej ali bodo ohranili ali izgubili oblast. Mediji so okostje demokratične družbe, v kateri poteka spopad za oblast. Če so zaradi vpliva prejšnje ali nove oblasti pretežno pristranski ali sicer ne opravljajo informativne, nadzorne in drugih vlog, ki jih imajo, to vodi v zagate vso državo.« Zgodilo se je, da je Jančič postal kar sam preizkusni zajec v igri »de te fabula narratur«, saj je po neodobravanju lastne kandidature naletel na še en protest aktiva Delovih novinarjev, ki so se uprli njegovim uredniškim zamenjavam, predvsem ob napovedani menjavi urednika Sobotne priloge Ervina Hladnika Milhariča. Ob tem so med drugim zelo decidirano zapisali: »Delo je najočitnejša žrtev politične čistke med tiskanimi mediji v državi« in »Ne bomo sodelovali pri uničenju časopisa!«. Jančičeva reakcija je bila, da ne misli popustiti, da je nastavitev uredniške ekipe njegova legitimna pravica in da gre za »zlonamerne interpretacije«. Zanimivo bo videti, kako zares na odgovorni funkciji glavnega urednika Dela jemlje svoja lastna prepričanja. Še posebno utegne politično »harmonizacijo« časopisa popestriti Slivnikova napoved izdajanja novega dnevnika, ki bo po svoje pregnetla Jančičevo zahtevo po »uravnoteženosti« Dela . Novi Delov dnevnik po napovedih uprave namreč ne bo uravnotežen. Kako zelo lahko koeksistirata uravnoteženo Delo in »neuravnoteženi« Delovček (kot smo prebrali), bo pokazal čas.
1. Posebnost izbire gostov na RTVS in POP TV je običajno njihova uravnoteženost po ključu levo-desno. Značilno frekventno izbiro predstavljata kolumnista dr. Vlado Miheljak in dr. Bernard Nežmah kot levo-desna opcija. Vzorec ideološke izbire večkrat prepoznamo po levo-desnem pozicioniranju na sedalna mesta ob moderatorju.
2. Prvi nagrajenec tega sklada je, na primer, Danilo Slivnik. Sklad Josipa Jurčiča sta ustanovila Nova revija in Društvo slovenskih pisateljev, da bi z vsakoletnimi nagradami spodbujali resnicoljubnost kot moralno načelo slovenskega novinarstva. »Novinarjem nikoli ni bilo preprosto doseči avtonomije. Če so bili v preteklosti močno nadzorovani s strani politike, so v današnjem času precej pod udarom cenzure kapitala …«, je ob priložnosti izjavil član sklada Jože Snoj. Zanimiva je izjava Jančiča ob podelitvi nagrad tega sklada leta 2001: po njegovem imajo naše politične stranke brez izjeme zelo podoben interes podrejanja medijev in ekonomskih centrov moči, za profesionalnost in nepristranskost novinarske službe pa je vsem približno enako malo oziroma sploh ni mar. Izbor nagrajencev sklada je sploh zanimiv, ker gre za povečini imena, ki po volitvah 2004 prihajajo na pomembna uredniška ali direktorska mesta v prestižnih medijih.
3. Takoj je treba pripomniti, da sam to odločno zanika. Emfatično recimo pravi, da bo »slehernemu, ki mu bo rekel, da je desničar, zabrusil, da ni ne desničar ne levičar, ampak novinar, ki si prizadeva samo za pošteno novinarsko delo.« Ali: »Novinarji se ne smejo ukloniti tistim, ki imajo oblast.« Prim. portret Jančiča izpod peresa Dragice Korade, »Ne levo ne desno, samo po resnici«, Večer, 6. 3. 2006.
4. TV omizje, RTV SLO, 16. 10. 2001.
5. Intervju je objavljen 3. 12. 2005 pod naslovom »Nasprotniki reform ponujajo bedo«. Seveda je treba vedeti, da so mediji stalna preokupacija Janeza Janše skorajda ves čas njegovega staža v politiki. Nekaj, kar odkrito v svojem pisanju priznava celo omenjeni novinar. To je v bitki med Delom in Večerom že drugi »prestižni« intervju s premierom, prvega je Jančič za Večer naredil pred pol leta: Peter Jančič, »Opozicija trka na odprta vrata«, Večer, 12. 3. 2005.
6. Peter Jančič, »No future«, Večer, 5. 11. 2005.
7. Za omenjeni citat si je prislužil objavo v tedniku Družina v »hvaljeni« rubriki »Zadetek v polno«. (Družina, 13. 1. 2006)
8. »Dogodek bi bil obroben, če ga dnevnik Delo ne bi bil postavil na prvo stran in v uvodniku potožil, da tudi njim Janša noče dati intervjuja in da od vlade ne morejo dobiti nič, pa čeprav so piarovci po njihovi oceni dolžni servisirati novinarje in skrbeti za dostop ljudi do informacij.« Prim. Peter Jančič, »Odstop port-parola«, Večer, 9. 6. 2005.
9. Peter Jančič, »Je problem res Pavlin?«, Večer, 8. 6. 2005.
10. Prav tam. Avtor spelje zgodbo čisto drugam, pri tem pa stori še nenavadno logično zmoto. Kaj je značilno zanjo? Oblika je preprosta: B se je zgodil časovno po A, torej mora biti A vzrok z B. Najprej je bil javnosti omogočen dostop do podatkov o mrtvih, potem je to povzročilo, da se je povečalo število mrtvih. Takšnemu pripisu vzročnosti pri naključni korelaciji se ponavadi ne more upreti magično mišljenje in praznoverje, pa tudi Jančič ne.
11. Peter Jančič, »Sprenevedanja ob Cukjatiju, Večer, 4. 1. 2006.
12. Četudi sam verjame v to, kar pravi, pa takšna advokatura ne more prepričati nevtralnega opazovalca.
13. »Referendumska zmaga za Janšo ni dosežek. Pridobil si je vpliv na javno radiotelevizijo, ki pa je požrešni kolos z nerodno strukturo zaposlenih in s stalnimi finančnimi krizami, ki ga je na televizijskem področju po gledanosti že davno prehitel POP TV in ki ga konkurenti majejo tudi na radijskem. Prav lahko se zgodi, da bo šefa vlade zaradi zmage še bolela glava. Ampak upa pa si.« (Peter Jančič, »Čigav bo račun«, Večer, 27. 9. 2005)
14. Peter Jančič, »Spopadi sedme sile«, Večer, 18. 10. 2005. Avtor za oceno političnih ravnanj ali širše sploh rad uporablja izraze, kot so moder, pameten, dober na eni strani in nemoder, slab in neumen na drugi. Pozneje bo svoj kandidatski program na Delu ocenil kot »dober«, situacijo kot »slabo«, časopis bi rad naredil »boljši« …
15. Peter Jančič, »Je resnica nevarna?«, Večer, 27. 8. 2005.
16. Iz tega njegov moralizirajoči prst izpelje sklep, da bi očitno – po mnenju opozicije – morali državni organi »prikrivati resnico« in da si prizadevajo ohraniti poprejšnji »nedopustni privilegij« nad njo, ko so jo še imeli v lasti, kar posredno priča o dvojem: da so si lastili medije poprej in da je prihajajoči referendum o RTV še kako potreben, takšno ravnanje opozicije pa le potrjuje potrebnost novega zakona. V enem zamahu je torej Jančič uspel v isto vrečo stlačiti diskreditacijo prejšnjih oblastnikov, ki da omejujejo svobodo govora in tiska, jo začiniti z moralo o dvoličnosti, pridodati svoj glas k referendumu in emfatično predstaviti zahtevo po presoji ustreznosti ravnanja ministra in premiera kot bežanje pred resnico o povojnih pobojih. Cela veriga pridodanih intenc z namenom zaničevanja pa počiva na Jančičevi argumentacijski prevari, v učbenikih neformalne logike znani pod imenom strašilo (straw man). Taktika je jasna in sila pogosta: sogovorcu podtaknemo tezo, ki je sploh ne zagovarja, potem pa navidez uspešno spodbijamo njeno absurdnost in tolčemo po njej, čeprav je to naša lastna imputirana misel. Opozicijski poslanci namreč sploh nikjer ne kritizirajo nikogar zato, ker naj ne bi preprečil objave novice o kazenski ovadbi zoper Ribičiča zaradi omenjenih razlogov! Ne prizadevajo si, kot to podtika novinar, da ne bi prišlo do objave, temveč problematizirajo, kako se je to zgodilo! Razlika med »da« in »kako«, na katero ne privoli, pripelje do niza napačno pripisanih intenc. Prim. moj zapis o tem in javno vprašanje Jančiču, na katerega pa, četudi izzvan, ni nikoli odgovoril: Boris Vezjak, »Manipulacija z resnico«, Večer, 14. 9. 2005.
17. Peter Jančič, »Semetova jo je dobro odnesla«, Večer, 25. 7. 2005. Morebitni referendum o ukinitivi protikorupcijske komisije s temo policijskega nadzora nima nič opraviti. In enako bi mu moralo biti jasno, da zahteve po tem, da se protikorupcijska komisija ne odpravi, še posebej ne, če si želite boja proti korupciji, ni povezana z njenim predsednikom. To je trdila celo vladajoča koalicija. Da želi predlagatelj s pomočjo referenduma zaščititi Draga Kosa (če bi to že bil predmet zapisa), je za lase privlečena teza z natančno določeno funkcijo – domnevno odvrniti pozornost drugam. Takšnemu postopku pravimo »strašilo«: v njem, hote ali pa ne, napačno interpretiramo sogovorčevo intenco. Strašilo ima obliko A trdi P. Vendar zadnjič ste vendar rekli ali naredili Q. Torej ne drži, da P. Jančič v novinarskem poročilu (sic!) hkrati zaide s poti in hkrati argumentativno vara.
18. Oba »prevzema« sta bila jasno in brez zanikanj v javnosti označena za politična.
19. Če štejemo, da Slovenske novice kot četrti dnevnik prav tako izdaja časopisna hiša Delo. Delo, Slovenske novice in Večer so hkrati v vrhu branosti in verjetno ni posebno naključje, da so menjave najprej dohitele prav njih.
20. Po polletnem vedejevstvu Darijana Koširja po tistem, ko Peroviču na Delo ni uspelo pripeljati za novega odgovornega urednika Janija Virka (ta je bil imenovan, a je odstopil), se je zdelo, da se utegne zgodba o neulovljivem pravem kandidatu ponoviti tudi Slivniku. Kot da si nihče zares ne želi prevzeti te funkcije ali pa so zahteve tako visoke.
21. Zaradi napovedi, da bo to nekdo iz Delove hiše, je bil izbor označen za presenetljiv. Še posebno, ker je tiste tedne veljal za kandidata za odgovornega urednika Večera. Ta je dejal, »da so na Delu velike dileme«, upa pa, da bo »ekipo Dela lahko prepričal, da bo ta časopis odslej boljši«. Prim. »Kandidat je Peter Jančič«, Spletno Delo, 6. 2. 2006.
22. Še pred njim se Jančiča označuje z nadimkom »Janšič« zaradi domnevne politične pristranosti in lojalnosti predsedniku vlade. Glej še že citirani portret Jančiča v Večeru po imenovanju izpod peresa Dragice Korade, »Ne levo ne desno, samo po resnici«, Večer, 6. 3. 2006. V Direktu so opazili Jančičevo ambicioznost: menda naj bi lobiral zase v različnih kadrovskih kombinacijah kot novi glavni in odgovorni urednik Večera, še pred tem kot generalni direktor RTV, pa tudi kot novi odgovorni urednik Dela (Tone Cajhen, »Sam svoj lobist Janšič«, Direkt, 10. 12. 2005). No, kasneje zares zasede omenjeni stolček. Mimogrede, presenetljivo in skrb zbujajoče je dejstvo, da so se skoraj vse napovedi Direkta o medijskem dogajanju, lastniških in kadrovskih rošadah na RTV, Delu in Večeru pozneje res uresničile. Paradoksalno so bralci rumenega tiska zvedeli resnične informacije o dogodkih še pred bralci resnega slovenskega tiska, kar je zanimivo spoznanje o informativnosti slovenskih medijev.
23. Izhajajoč iz predpostavljene teze o neuravnoteženosti Dela in njegovi domnevni pristranskosti je v televizijskem omizju še neimenovanemu Jančiču pokroviteljsko navrgel, kaj mu je storiti: »Upam, da boste na novem delovnem mestu za to poskrbeli.« (Pod žarometom, RTV SLO, 14. 2. 2006)
24. Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 16. 2. 2006.
25. Prav tam.
26. Glasovanja se je udeležilo 133 od 170 upravičencev (78,2 odstotka). Predlog uprave je podprlo 17 upravičencev podpore (12,8 odstotka), 115 članov aktiva je bilo proti (86,5 odstotka), ena glasovnica pa je bila neveljavna.
27. Ponuditi odstop od kandidature bi moralo pomeniti umakniti se od nje, saj ne gre za odstop s funkcije v pravno strogem smislu besede.
28. Gorazd Utenkar, »Peter Jančič brez podpore«, Delo, 18. 2. 2006.
29. »Izvršni odbor aktiva in zagotovo tudi večina članov aktiva novinarjev Dela sta takšen sklep nadzornega sveta žal pričakovala, ker je tako nakazovala že politična logika kadrovskih menjav v zadnjih mesecih. Nova uprava in novi nadzorni svet sta nastopila celo proti plebiscitarni volji uredništva,« je v imenu aktiva izjavil Poglajen (Blaž Zgaga, »Peter Jančič odgovorni urednik Dela«, Večer, 1. 3. 2006). Nato pa še dodal: »Izvršni odbor je bil pri razreševanju uredniške krize pripravljen tvorno sodelovati že prej, a ob tako očitno vsiljeni volji, ki deluje razdiralno tudi na temelje novinarskega poklica, je razumljivo, da morebitne negativne posledice te odločitve nosita uprava in nadzorni svet družbe Delo.« (Prav tam)
30. Prav tam. Kot je menda zapisal v programu, ga moti, da Delo po internih raziskavah med bralci ne slovi po nepristranskem podajanju vsebin. V tem vidi »svarilo, da sloves popravimo«. Citirano po članku Vanje Pirc »Novinarski upor«, Mladina, 20. 2. 2006. Ista avtorica opozarja na nedopustno napoved Jančiča v svojem programu, po katerem bo »pri najpomembnejših osebnostih na različnih področjih, ki se v časopisu pojavljajo«, preverjal njihovo zadovoljstvo. Glej Vanja Pirc, »Od prvega aprila do pustnega torka«, Mladina, 6. 3. 2006). Če bo Delo poročalo o, recimo, premieru, bo tega vprašal za mnenje o zapisih v Delu.
31. Peter Jančič, »Servilnost ali sovražnost«, Večer, 19. 11. 2005.
32. Spletno Delo, Očitki aktiva Delovih novinarjev so zlonamerni«, 12. 4. 2006.
33. STA, »Jančič zavrača očitke o zamenjavi Milharčiča«, 13. 4. 2006.
34. Zdi se, da je prav Jančič avtor novega označevalca »uravnoteženost« v političnem jeziku nove oblasti, apliciranega na Delove razmere. Spomnimo, da so bili kandidati za predrugačenje medijske pokrajine v diskurzu Ministrstva za kulturo ali poslanca Branka Grimsa običajno skriti v navidez nevtralnem »pluralizmu« medijev, zato ni bilo presenečenje, ko je Grims zelo hitro posvojil Jančičevo uravnoteženost in jo recimo skupaj z ministrstvom prebral in našel celo v poročilu state departmenta, kjer ga seveda ni. Invencija izrazov-označevalcev, ki naj legitimirajo politične spremembe medijev (uravnoteženost, sproščanje, pluralizem itd.) in proti katerim na ravni vrednotenja ne moremo oporekati (kdo bi pa kaj imel proti uravnoteženosti, pluralizmu…) so pomembna metoda takšne legitimacije.
35. O napovedi Delovčka in priznanju Slivnika, da razmišljajo o njem, prim. npr. Katarina Matejčič, »Slivnik bo Delu naredil Delovčka«, Finance, 2. 3. 2006.
izpis
Dejan Pušenjak Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice Portret Milana Predana
Ne glede na to, kako nesprejemljivo je v normalnih razmerah kadrovanje politike v medijih, je pri ocenjevanju dejstev v slovenskih razmerah upravičeno reči, da je vrnitev Milana Predana na Večer ena redkih profesionalno neoporečnih političnih kadrovskih zamenjav in poprava krivice, morda celo edina taka v mandatu te vlade.
O tem, da je šlo za politično namestitev, (skorajda) ne more biti dvoma. V začetku januarja letos je Predan v priložnostnem intervjuju za Večer med drugim dejal, da ga v totalnem kadrovskem preurejanju najvplivnejših slovenskih medijev še nihče ni poiskal, dober mesec kasneje je že bil direktor Večera. Vmes je nadzorni svet Večera, v katerem ima država preko državne banke NKBM in njene hčerinske družbe Infond ter drugih povezanih lastništev prevladujoč vpliv, sprejel dokaj hiter in predvsem nedoumljiv odstop dotedanjega direktorja »iz osebnih razlogov« ter na njegovo mesto imenoval Predana. Predan je sredi februarja letos funkcijo direktorja Večera zasedel s podobno nepojasnjenimi razlogi, kot ga leta 2000 tedanji direktor Večera ni več znova imenoval za glavnega in odgovornega urednika časopisa – tudi tokrat so bili poslovni rezultati Večera dobri in kljub temu nihče od odgovornih ni čutil nobene potrebe, da bi odločitev o zamenjavi v vrhu časopisa vsebinsko utemeljil.
Zakaj Predan po skoraj desetletnem uspešnem urednikovanju Večera leta 2000 ni mogel še naprej ostati glavni in odgovorni urednik časopisa, ni povsem jasno. Menda je šlo za splet različnih dejavnikov, med katerimi so bili štirje glavni: nezadovoljstvo tedanje vladajoče politike s tem, da je bil Večer preveč politično desno oziroma k tedanji politični opoziciji in sedanji vladi usmerjen časopis; nezadovoljstvo glavnih lastnikov časopisa, se pravi državne banke, kako je Večer pisal o banki; strah centraliziranih poslovno finančnih lobijev spričo naraščajoče finančne moči, naklade in vpliva Večera ter posledično tudi njegove potencialne neodvisnosti; nezadovoljstvo znotraj časopisa s Predanovim avtoritarnim vodenjem, kar pa je sicer obča značilnost razmer v vseh slovenskih večjih medijih.
Predan je bil glavni in odgovorni urednik Večera od leta 1991 (najprej odgovorni, potem še glavni urednik; pred tem je bil urednik notranjepolitične redakcije) in z direktorjem Božom Zorkom sta počasi in postopno krepila kadrovsko in finančno moč časopisa, ki je v času privatizacije z odkupovanjem delnic prešel pod upravljanje državne banke NKMB. Največja zasluga Predana in Zorka je bila, da se je Večer pod njunim vodenjem razvil iz pretežno regionalnega časopisa v upoštevanja vreden in vpliven medij na državni ravni. V času Predanovega urednikovanja je novinar Miro Petek, tedaj dopisnik Večera s Koroške in zdaj poslanec SDS, objavljal tudi tekste o sumu pranja denarja v koroški podružnici NKBM in 28. februarja 2001 so Petka surovo pretepli pred njegovo hišo v Mežici.
V razpravi, ali časopis sme objavljati tekste o sumljivih poslih svojega lastnika ali ne, so predstavniki banke zastopali nasprotno stališče kot časopis. V tej razpravi je Večer sicer načeloma zmagal, vendar je za to plačal visoko ceno in je bil dejansko prva žrtev neprosvetljenih lastnikov med slovenskimi mediji. Lastniki so sicer zamenjali svojega predsednika nadzornega sveta, vendar tudi direktorja Zorka z anonimnežem iz lokalne podružnice državne banke, ki je po izteku sicer dolgega in uspešnega mandata Predana in po javnem razpisu, na katerega se je prijavil tudi Predan, za novo urednico izbral kandidatko, ki v profesionalnih krogih niti približno ni veljala za konkurenco Predanu. Predan je to upravičeno razumel kot ponižanje in zaničevanje njegovega dela in njegovih sposobnosti ter je po nekaj mesecih v zunanjepolitični redakciji v času ministrovanja Dimitrija Rupla odšel za namestnika direktorja srednjeevropske pobude v Trst (na Večeru so mu nekateri zamerili, češ da iz užaljenosti ni hotel več ostati na časopisu in se sprijazniti z zamenjavo, zdaj pa je to vnovčil kot politično čistko prejšnje oblasti). Po njegovem odhodu z uredniškega mesta je naklada Večera vsekakor začela naglo padati. Sredi leta 2004 so lastniki zamenjali dotedanjega direktorja, ki je istega leta imenoval novo glavno in odgovorno urednico, februarja 2006 pa je direktor odstopil na seji nadzornega sveta in praktično isti lastniki, ki so leta 2000 dopustili odhod Predana, so Predana tokrat izbrali za direktorja Večera.
Predan je odličen komentator in za njim je tudi profesionalno in merljivo uspešna uredniška kariera. Njegovi sodelavci ga v glavnem ocenjujejo kot zelo sposobnega, vendar tudi kot samovoljnega in samozadostnega, »napoleonskega« šefa. Ob zasedbi direktorske funkcije so se pojavile špekulacije, da bo Predan poskušal zlobirati spremembo Večerovega statuta ter v eni osebi združiti direktorsko in uredniško funkcijo, vendar je Predan to zanikal. Napovedal je zamenjavo glavne in odgovorne urednice. Njegova prva izbira je bila v Večerovem novinarskem kolektivu ocenjena za približno enako, kot je bila zamenjava Predana leta 2000, Predanova druga izbira pa je kandidat, ki prihaja s televizije in s Koroške ter zato malo ve tako o časopisu kot o Mariboru, kjer Večer izhaja.
Na tak način je Predan vendarle dejansko združil direktorsko in uredniško funkcijo Večera. Ob Predanovem prehajanju z ene na drugo funkcijo in odhodu z Večera ter zmagoslavni vrnitvi nanj je med mnogimi pomisleki vendarle ena stalnica – politika gor ali dol, Predan je nedvomno v špici slovenskega žurnalizma.
izpis
Lucija Bošnik Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero Portret Tomaža Peroviča
Tomaž Perovič, nekdaj novinar in urednik na POP TV, še prej na TV Slovenija, do pred nedavnim predsednik uprave Dela, je v času vodenja Dela poskrbel za vrsto komunikacijskih šumov in nasprotujočih si dejanj. Od ustoličenja za predsednika uprave in postavitve na drugo stran televizijskih kamer ni hotel ničesar več komentirati. Res ni imel kaj povedati, je hotel le taktizirati ali samo ni hotel povedati? Sam pravi, da je bil raje tiho, kot pa da bi lagal. Ne ve še, katero od treh ponudb za službo bo sprejel, ve pa, da bi rad delal v medijskem menedžmentu. Zdi se mu, da POP TV ohranja koncept informativnega programa, kakršnega pričakujejo gledalci, TV Slovenija pa je izgubljena. O delu tabloidov, natančneje Direkta, pa pravi, da ne verjame, da lahko nov slovenski tabloid Direkt poslovno uspe. Njegovi kolegi in poznavalci slovenskega medijskega trga so ga, preden je šel na Delo, tja pospremili s komentarji, da pozna medije, da je dober menedžer in prodajalec ter da razume oglaševanje. Kot pravi, se trenutno odloča med tremi ponudbami za službo. Ena je ponudba ameriške družbe Central European Media Enterprises (CME), ki je tudi lastnica POP TV in Kanala A. Z njimi se dogovarja o svetovanju za projekte zunaj Slovenije. CME je v lasti Ronalda Launerja, v Evropi pa ima televizijske postaje pod znamko Nova TV v šestih državah. Poleg Slovenije in Češke še na Hrvaškem, Slovaškem in v Romuniji. Druga je ponudba slovenske televizije v tuji lasti. Kot pravi, se bo najverjetneje odločil za ponubo CME. Za Peroviča je tudi nekako logično, da bi rad delal v medijskem menedžmentu, saj si je z leti urednikovanja in dela na vodilnih mestih v slovenskih medijskih hišah pridobil precej znanja. Ob pogovoru z njim se je izluščilo bistvo Tomaža Peroviča: televizijo pozna in razume do najmanjše podrobnosti, o razvoju slovenskega informativnega programa pa še ni rekel zadnje besede.
Tomaž Perovič, predsednik uprave Dela
Spomnimo na nekaj ključnih dogodkov v času, ko je Perovič predsedoval upravi Dela. Namigi, da bo Perovič nov predsednik uprave Dela, so se pojavili julija 2004, tik pred razglasitvijo odločitve lastnikov Dela o tem, da bo to postal. Perovič namige zanika. Septembra 2004 že pride v službo, kmalu za tem noče komentirati novinarske stavke (pojasni, da je ne more), v katero se vključijo tudi novinarji Dela. Januarja 2005, po zadnji seji nadzornega sveta, na kateri ta obravnava poslovne rezultate Dela (Perovič dobi nalogo, naj se posveti obvladovanju stroškov), o ukrepih za dosego dobrih poslovnih cilje ne želi podrobneje govoriti. Pove le, da niso revolucionarni, da ima nalogo ustvarjati večji ali enak dobiček ter širiti poslovanje družbe. Zanika tudi, da se na Delu obetajo kadrovske spremembe. Od začetka njegovega dela ga spremljajo govorice, da lastniki zahtevajo podvojitev dobička, kar komentira kot nerealno in neresnično novico. Aprila 2004 se zaplete ob novici, da je nemški koncern WAZ potrdil, da jih je Perovič povabil k nakupu Dela, nato pa poskušata to obe strani zanikati. Julija 2005 začnejo krožiti govorice, da se je Pivovarna Laško, takratna največja lastnica Dela, z državo dogovorila, da ji prepusti časopisno hišo, Laščani pa lahko v zameno dokapitalizirajo Mercator. Vse strani vse zanikajo, Perovič pa jezen izjavi, da se na Delu nič ne dogaja. Pozneje se te informacije izkažejo za resnične. Julija 2005 Perovič predlaga novega odgovornega urednika Dela, s čimer nakaže na razrešitev takratnega urednika Darijana Koširja. Oktobra 2005, le tri mesece pred svojo razrešitvijo z mesta predsednika uprave, pa izjavi, da so namigovanja, da bo razrešen, zlonamerne. Ko januarja letos odstopi, izjavi, da ne ve, kaj bo počel, in noče govoriti o morebitnih političnih pritiskih za njegov odstop. Danes, nekaj mesecev po vsem tem, je bolj pripravljen govoriti. »Določenih stvari, ki sem jih vedel, nisem hotel povedati, ker niti ni bil moj interes, da se jih izve. Hkrati pa nisem hotel lagati, ker tega ne znam. Potem raje nisem odgovarjal na vprašanja. Časopisi pa so pisali, da nočem ničesar komentirati,« pravi Perovič o svojem nekomuniciranju z mediji v času vodenja Dela. »Ko smo pri PRO PLUS ustanavljali POP TV, so nas mediji raztrgali. Pisalo se je, da bomo propadli, da nimamo denarja za novinarske plače, da bomo pralnica denarja nekdanje komunistične partije, da bomo črna, desničarska televizija, da smo neumni, da bomo delali informativni program in tako dalje. A nismo udarili nazaj, zdelo se nam je, da bo čas pokazal, ali drži, kar pišejo ali ne. Zgodba se je ponovila na Delu,« pravi Tomaž Perovič. Septembra 2005, tri mesece pred zamenjavo vodstva na Delu, za medije izjavi, da se čez tri leta vidi na istem mestu, torej na mestu predsednika uprave. Kot pravi, v odgovoru ni blefiral, temveč je mislil resno sem mislil. Vedel je, kaj bi rad delal, in kako to storiti, zato je na vprašanje, kje se vidi čez tri leta, odgovoril kot nekdo, ki pač nekje dela in želi delati. In zakaj je Perovič sploh privolil, da bo predsednik uprave Dela? Sam pravi, da zato, ker je dobil fenomenalno povabilo lastnikov. »Vendar ne fenomenalno v smislu denarja. Lastniki so dejali, da želijo nekoga, ki bo iz Dela naredil dobro podjetje. Povedali pa so tudi, da dolgoročno nimajo namena ostati lastniki Dela,« razlaga Perovič. In kaj o obdobju vodenja Tomaža Peroviča povejo številke? Primerjali smo prihodke in dobiček Dela v dveh primerljivih obdobjih. Prvo je obdobje od januarja do septembra 2004 (preden je Perovič postal predsednik uprave), drugo pa obdobje od januarja do septembra 2005 (ko je Perovič vodil Delo). V prvih devetih mesecih leta 2004 (prvega septembra 2004 je Perovič uradno nastopil položaj predsednika uprave) je Delo ustvarilo 10, 2 milijardi prihodkov in 709 milijonov tolarjev dobička, kažejo finančni podatki na Delovi spletni strani. V primerljivem obdobju leta 2005 (septembra 2005 se je že začelo govoriti o možni zamenjavi prvega moža Dela) pa so prihodki padli na 9,6 milijarde tolarjev, dobiček pa na 284 milijonov tolarjev. Številke pri prodani nakladi Dela Peroviču niso nič bolj naklonjene. Delo je po podatkih RPN (revidirane prodane naklade, podatke zbira slovenska oglaševalska zbornica) med julijem in septembrom 2004 prodalo 78.125 tiskanih izvodov časnika Delo, v enakem obdobju lani pa okoli pet tisoč izvodov manj, to je 72.680 časnikov.
Zakaj je zgodba o Delu tako zapletena
Odkar je oblast prevzela druga politična stran, je časopisna hiša Delo kar naprej na prvih straneh slovenskih časnikov. O Delu se veliko govori in namiguje. Kot pravi Perovič, sta na Delu od nekdaj dve zgodbi. Ena so lastniki, druga pa zaposleni. »Prvi so se, kot je seveda v javnosti dobro znano, šli trgovanje z Delom. Lastniki so dali vedeti, da nimajo namena ostati lastniki. Pod takim pritiskom, da bo podjetje vsak hip prodano, ni prijetno delati. Jasno je tudi, da se ob zamenjavi lastnika zamenja tudi uprava,« pravi Perovič. Druga zgodba so pa zaposleni na Delu. »Delo je institucija zaprtega tipa. Večina novinarjev je tam že 20 let, nikoli niso bili nikjer drugje kot na Delu, pa še znotraj hiše so se redko prezaposlovali. Ti ljudje so močni, nedinamični, vedno so bili v ospredju, nihče jih ni nikoli napadal. Na novinarje iz drugih medijev so gledali omalovažujoče. Ni se jim zdelo nič narobe, če niso prvi objavili novice, češ, naj kar objavijo novico, mi bomo pa napisali komentar,« razlaga. Zgodilo pa se je to, da so vse evropske časopisne hiše v zadnjih šestih do desetih letih same sebe izpraševale, kaj naj storijo, da se bodo po vsebini bolj približale bralcu, se mu prilagodile. Kot pravi, je pred dvema letoma veljalo prepričanje, da povprečni bralec za branje časopisa porabi povprečno 20 minut. Na zadnji konferenci WAN (World Association of Newspapers) je bila ta številka samo še osem minut. Časopisi so ugotavljali, da ljudje hočejo grafe, da nočejo dolgoveznih člankov, njihove navade so se spremenile. »Tudi na Delu obstajajo povratne informacije bralcev, kaj hočejo, a uredniška ekipa Dela se ne zna lotiti sprememb,« je Perovič povzel svoje videnje težav na Delu. Kot pravi, Delo brez sprememb ne bo preživelo, saj trendi na časopisnem trgu niso od včeraj. Ko ga povprašamo o tem, ali je res verjel, da lahko uspe slovenski športni dnevnik As, ki ga je Delo izdajalo le slab mesec, pravi, da je julija 2004, ko se je vse skupaj začelo, to verjel. »As bi uspel z vsebino in 7000 bralci. Takrat je nogometni klub Olimpija še živel, začelo se je dogajati v Tivoliju. Danes ne verjamem, da lahko uspe slovenski dnevni športni časopis. Slovenija nima popularnega in prepoznavnega športa, ki bi ga potegnil navzgor,« možnosti za nastanek še kakšnega športnega dnevnika opisuje Perovič.
Direkt poslovno ne more uspeti
In kaj misli o nastanku novega slovenskega dnevnika Direkt? »Da ne bo izzvenelo cinično: povsod po svetu imajo tabloide, le da so eni bolj mehki (denimo italijanski), eni pa bolj trdi (britanski). Osebno nisem prepričan v poslovni koncept dolgoročnega preživetja tabloida Direkt. Kar pomeni, da po mojem mnenju več kot okoli 20.000 bralcev ne bo dobil na način, na katerega piše in objavlja svoje zgodbe. Zame bulvarski tisk sam po sebi ni težaven, ker ga znam brati in jim pač ne verjamem vsega, vendar več kot 20.000 ljudi ne bo vsak dan bralo, kakšni tepci so,« ocenjuje Perovič. Z nekaterimi moralnimi zadržki povezuje tudi vprašanje delovanja Direkta na dolgi rok. »Če bi bil Direkt tako dober, potem bi naklada Slovenskim novicam padala, pa jim ne. Ravno v času začetka Direkta so Slovenske novice tolkle rekorde. Slovenske novice ne pišejo na uničevalski in brezbrižen način, zanje je nekaj tragedija, medtem ko je za Direkt ista stvar škandal,« pravi Perovič.
Sporna se mu zdi uporaba besede »domnevno« pri pisanju o čisto navadnih ljudeh z ulice (in ne v pisanju o javnih osebah). Še večji problem je, če dobi tak medij vpliv na določene spremembe, ki se tičejo političnih odločitev, ki krojijo vsakdanje življenje. Pri tem spomni, kako sta britanska premierka Margaret Thatcher in Rupert Murdoch delala skupaj in »zrušila« britanske rudarje. Na vprašanje, kateri slovenski dnevni časopis se mu zdi najboljši, pravi, da je treba prebrati tri časopise, da dobiš pogled na celotno zgodbo. To so po njegovem Delo, Dnevnik in Finance. Samo z informacijami iz enega človek ne more biti povsem informiran. Skupno vsem dnevnikom pa je to, da jim vsebina večkrat smrdi po vplivu politike in lobijev.
Informativni program TV Slovenija: neprepoznavno; informativni program POP TV: b. p.
O informativnem programu POP TV, ki ga je tudi soustvarjal kot urednik, pravi, da je dober. Ima znan koncept, kaj se dela in česa ne. Po njegovem ima izdelano dramaturgijo, nikoli ne preseneča, gledalec ve, kaj, kako in kdaj bo kaj objavljeno, medij pa je verodostojen. »Skratka, tisti gledalci, ki ga spremljajo, natančno vedo, kaj bodo dobili. Zelo sem ponosen tudi na Preverjeno. Oddaja je izredno televizijska. V njej je polno pravih kratkih filmčkov. Vidi se, da znajo uporabljati televizijo. POP TV verjetno težko naredi več, saj so omejeni z denarjem in gledalci,« ocenjuje Perovič. O informativnem programu TVS nima dobrega mnenja. »TVS pa je izgubljena. Ne vem več, kaj je TV Dnevnik. Ali je politično sporočilo, ali je komentar, zmedeno zbirajo teme, zelo nihajo, enkrat hočejo biti popularni in prodorni, naslednji hip so hudo dolgočasni. Z denarjem, ki ga imajo, bi lahko delali boljše programe, pa jih ne,« meni in na vprašanje, ali bi se kdaj vrnil na TVS (preden je postal urednik na POP TV, je urejal oddajo Studio City), pravi, da ne. Nikoli? »Ne bom rekel nikoli,« pove. Na televizijskih informativnih programih pogreša kakovostne oddaje za zelo določeno ciljno publiko. Vendar je po njegovem nemogoče pričakovati, da jih bodo v Sloveniji naredile zasebne televizije. »Poleg ciljne publike mora biti pri taki oddaji treba vedeti, kaj hoče publika in na kakšno gledanost cilja oddaja. Oddaje secirajo ideje. To so resne, politične oddaje, ki analizirajo nek problem. To je denimo tip oddaje TV Klub, kjer bi voditeljici Špeli Šipek dali eno uro časa za več gostov, vmesne prispevke in podobno. Ne gre za boj, tako kot pri Trenjih, temveč za bolj analitičen pristop. Na TVS bi take oddaje lahko delali,« razlaga svoje videnje takega projekta.
izpis
Ana Kus Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe Portret Petra Frankla
Novinar, ki je svojo kariero začel na Delu, se tam, kot pove, naučil vestičarstva, nato presedlal na zdaj že ugasli Gospodarski vestnik in se zadnjih 14 let zasidral (če rahlo karikiramo njegovo izjavo, da nikakor ne bi mogel zapustiti projekta Finance) kot urednik edinega finančnega dnevnika pri nas. Komentator, ki ga pogosto vabijo v televizijske oddaje, v katerih podaja svoje refleksije o gospodarskih gibanj, političnih zamenjavah direktorjev, špekulira o vzrokih za odstope ministrov, novinarji pa ga vabijo pred kamere in mikrofone tudi, ko gre za vlogo medijev, razmerja med lastniki, politiki in novinarji.
Prodati javno RTV!
Še posebej se zdi Peter Frankl zanimiv sogovornik ob prodajah deležev in zamenjavah predsednikov uprav v tiskanih medijih in ob vlogi ter poslanstvu javne RTV, ki bi jo bilo treba po njegovem kar prodati. No, vsaj delno. »Informativni program RTV bi prodali, recimo kaki RTL,«1 je pisal v svojem uredniškem komentarju pred referendumom o zakonu o RTV. Tam po njegovih besedah vlada »anarhija« in živi mnogo »parazitov«. In ne država ne civilna družba doslej nista znali počistiti tega »hleva«, kar bi morda uspešno storil kak zasebnik. Kar dodatno pojasni s tem, da »v koncept javne televizije, ki je ne obvladuje politika, ne verjamem,«1 Pozneje je v televizijskem soočenju s profesorico na FDV, dr. Sandro Bašić Hrvatin, v oddaji Studio City2 pojasnil, da bi bilo pravzaprav treba ločiti komercialni program od drugega programa, ki ni tako komercialne narave (otroški, kulturno-umetniški in dokumentarni program), in ga ponuditi na trgu. »Televizija pa bi tako dobila denar in delala še bolj kakovostne programe.« Potemtakem je po njegovem mnenju informativni program RTV Slovenija komercialni program, ki bi zlahka preživel na trgu in se bržkone še bolj skomercializiral, saj, kot je pisal v že citiranem komentarju, lahko »informativni program RTV ob pametnih lastnikih na trgu preživi in je ob tem novinarsko razmeroma normalen in profesionalen /…/ če lahko POP TV, zakaj ne bi mogla RTV?«1 Razmeroma (?!) normalen in profesionalen? Gre za nedoslednost ali kontradiktornost? Namreč, Peter Frankl, ki je sicer prepričan v tržno ekonomijo in so mediji zanj poslovni projekti in gospodarske družbe (»Mediji so boljši, če gre za zasebne gospodarske družbe, ki želijo ustvariti dobiček posredno preko poštenega novinarstva.«3), se v vseh svojih nastopih odločno zavzema za visoko profesionalnost in poštenost novinarstva. Pri tem kritizira izobraževalni sistem novinarjev, ugodnosti članov Društva novinarjev Slovenije, ki izkoriščajo popuste pri nakupih avtomobilov in zastonj smučarske karte, pa označi kar za skorumpiranost. Zato toliko bolj bode v oči privolitev v »razmeroma« profesionalno novinarstvo. Gre za žrtev v imenu svobodnega trga?
Prodal pa ne bi le informativnega programa javne RTV, še večji trn v peti je njen razvedrilno zabavni program: »Ne razumem zakaj moram s parafiskalno električno dajatvijo financirati Maria Galuniča ali Saša Hribarja, proti katerima nimam nič in ju seveda cenim, a ne vem, zakaj ju moram prisilno plačevati.«1 In še: »Nesmiselno je, da bi financiral Hribarja, če je interes družbe, da se financira dokumentarec o Cankarju.«2 O vsakokratnem interesu družbe bi odločali zamenljivi uredniki. Tržišče je pač alfa in omega, kar dokazujejo izjave, v katerih Frankl trdi, da vnaša razvedrilni program javne RTV »zmedo na trg«3 in je po morda rahlo naivno prepričan, da tuje licenčne oddaje »niso nevarne Galuniču in Hribarju. /…/ S pametno poslovno logiko, veliko domišljije in načrtovanjem se da te stvari dobro prodati na trgu.«2
Novinar je prodajalec časopisov
Novinarji niso (več) »družbenopolitični delavci, ampak profesionalci«.4 Ob prvem omenjanju sklada za pluralizacijo medijev, ki da je »brezvezen«6, je leta 2000 Frankl pisal o sodobni logiki medijev, po kateri le-ti niso več »družbenopolitična ustanova. A ta logika pri nas še ni prodrla povsem, saj je kapital v prevelikem obsegu (para)državen, in kot tak želi posegati tudi v največje poslovno premoženje časnika«.6 Da je vloga medijev prerasla izobraževalno in se morajo obnašati trgu primerno, dokazuje Frankl tudi s propadom Gospodarskega vestnika in trdi, da je »bistvo časopisa prodajati informacije in da si pri svojem delu pošten«.3 A novinarji morajo biti po njegovem več kot zgolj profesionalni podajalci informacij, hkrati so celo prodajalci časopisov: »Nekoč mi je kolega z nacionalne televizije očital neko rumenost: ‘Kaj ste sploh vi na Financah prodajalci časopisov ali novinarji?’ Odgovor je jasen: ‘Novinarji in prodajalci časopisov.’«5 Citirani komentar je bil spisan v bran Slovenskim novicam, ki so javnost takrat razburjale s t. i. ‘svingersko’ afero politika Jurija, ki jo je Frankl primerjal s Clintonovo afero. Zaslužek tabloida na račun blatenja javne osebe je pač legitimen, je menil in se zgražal nad dvoličnostjo družbe, ki je tabloid obsodila: »Cigarete lahko prodajamo, žgečkljivih zgodb o javnih osebah, močnih politikih na položaju, ki ne govorijo resnice, pa ne!«5 Meni, da so naši mediji dosti bolj kot tuji pod »udarom obtožb napadalnosti, rumenosti«.3 Tudi Finance so že bile deležne tovrstnih obtožb, a je Frankl prepričan, da je treba časopisne zgodbe »analizirati in presonificirati. Če ni personifikacije, je časopis brezbarven /…/, ljudje pa želijo brati o ljudeh«.3 Mediji so pač gospodarske družbe in kot take se lahko in morajo pehati za dobičkom. Ureditev v Sloveniji, ki medije tlači pod ministrstvo za kulturo, se mu zdi nesmiselna in v svojem komentarju ugotavlja: »Menim, da gre v Sloveniji za latentno preziranje česar koli, kar je povezano s trgom. Medije obravnavamo kot kulturni fenomen – celo pri ministrstvu za kulturo so pristojni za medije. In kultura je vendar nad tem banalnim trgom, ‘intelekt’ mora biti nad ‘kramarijo’. Strah me je, ko uzrem tak intelekt, ki se ima za tako vzvišenega in prezira podjetnika.«5 Skladno s svojim zavzemanjem za profesionalno novinarstvo pa Frankl nasprotuje kakršnemu koli prilagajanju informacij marketingu, saj je na prvem mestu poštenost in »dobiček bi bil zelo kratkoročen, če bi šel na rovaš novinarskega dela«.3 A včasih se zgodi tudi slednje, je posredno priznal, ko je v oddaji Intervju govoril o preiskovalnem novinarstvu, ki vse bolj postaja žrtveno jagnje menedžerjev, saj ti zaradi dolgoročnejše narave dela, preiskovalnim projektom praviloma niso naklonjeni.3
Mediji v Sloveniji? Paradržavni!
Zakaj Janša prevzema oblast v medijih? »Ker misli, da bo, banaliziram, laže zmagal na naslednji volitvah,« odgovarja Frankl Ladu Ambrožiču, »v našem primeru so mediji paradržavna last /…/ in so vedno bili in ostajajo političen plen«.3 Zato se, razen pogojno v primeru RTV, tudi tako močno zavzema za zasebno lastništvo, po možnosti tuje, kot je pred leti zapisal v Medijski preži: »Prav tuji partner lahko v marsičem pripomore k večji novinarski avtonomiji, saj manjša moč domačih lastnikov, ki v nekaterih medijih potencialno, ponekod pa tudi dejansko in kar grobo, pokušajo po lastniških vzvodih vplivati na uredniško politiko. Domači lastniki so namreč tako ali drugače povezani z raznimi političnimi opcijami, predvsem zato, ker so lastniki medijev zelo pogosto tudi lastninsko podaljšana roka države oziroma posamezne politične opcije, ki kraljuje v posameznem državnem oziroma paradržavnem fevdu. Če pa ne gre za lastninski podaljšek države, gre za lastninski podaljšek cerkve.« 7 In ob prevzemanju Dela je opozarjal na zmanjšano novinarsko avtonomijo, saj »če kupuješ Delo, misliš, da kupuješ vpliv«.8 In se je zgodilo, da je odgovornega urednika na Delu, Koširja, zamenjala oblast, ker so »zdaj na oblasti tisti, ki menijo, da je morda malo preveč lev«.9 Pa se mu zdi tovrstno vmešavanje politike v novinarsko avtonomijo sporno? Ob prihodu »desnega Danila Slivnika na levo Delo«10, kot je zapisal, je Frankl sicer priznal, da gre za zelo »neapetitlih«10 kupčijo, a je ponovno postregel s tržno rešitvijo: »Kar nekaj Delovih novinarjev je namreč v času dolgoletne vladavine LDS podpiralo in malikovalo državni kapital. Če je Slivnikov prihod posledica politično-poslovne kupčije /…/, kaj se potem ti novinarji zdaj pritožujejo? Prej bi Delo odkupili (in ne prodajali!) ali pa si za lastnika našli kako domačo ali tujo založniško hišo.«10 Novinarji bi se morali v medijih, ki jih, kot vsa slovenska podjetja, še vedno pesti »sindrom samoupravljanja«, po njegovem mnenju videti »kot lastniki«11, kot je zapisal že leta 2000, saj je »vsak lastnik zainteresiran za dobiček, prav zato obstaja vsako podjetje in kapitalist, ki hoče biti medijski lastnik, mora vedeti, da bo projekt prinašal dobiček, če bodo uredniki in novinarji svobodni v svojih prepričanjih in izražanju«.11 Nasprotuje pa morebitni solidarizaciji novinarjev, ki so jo pogrešali nekateri medijski delavci ob prevzemanju časopisnih hiš, menjavanju uprav ali politizaciji, saj je prepričan, da »solidariziranje pomeni nek kartel na škodo uporabnikov«.3
Peter Frankl je, skratka, prepričan, da bi svobodno tržišče uredilo vse težave slovenskega novinarstva, morda tudi RTV-jevske, četudi njeno poslanstvo vendarle ni povsem služiti trgu, »to je verjetno poslanstvo drugih«.3 Toda s klani zaznamovano, premalo profesionalno in skorumpirano slovensko novinarstvo, če uporabimo njegove besede, se trenutno bolj kot s pritiski tržišča ukvarja s političnimi ter kadrovskimi menjavami zaradi in za politiko, saj gre poleg želje po vplivu, moči in denarju v prevzemanju medijev tudi za, kot je opozoril, spreminjanje vrednot oziroma »gre za željo narediti Slovenijo nekoliko bolj konservativno«.3 Poteka, skratka, »rekatolizacija«.3 Posredno preko medijev bržkone tudi novinarstva.
1 »RTV je za prodajo, ne za referendum«, Finance, 20. 9. 2005.
2 Studio City, TV Slovenija 2, 16. 1. 2006.
3 Intervju, TV Slovenija 1, 19. 2. 2006.
4 »Direkt: Bo Požar šel nad dvoličnost?«, Finance, 14. 9. 2005.
5 »Aurelio Juri in Gospodarski vestnik«, Finance, 7. 2. 2005
6 »Manj vložka, več zaščite?«, Finance, 14. 7. 2000.
7 »Švedski kapital v Financah«, Medijska preža 07, jesen 1999/zima 2000.
8 »Kaj bo Laško z Delom«, Finance, 3. 2. 2003.
9 »Delov Košir, Janković, Bavčar in Janševi tajni fondi«, Finance, 15. 7. 2005.
10 »V bistvu Mag prevzema Delo«, Finance, 4. 10. 2006.
11 »Delo naj kupijo menedžerji in uredniki«, Finance, 1. 12. 2000.
izpis
|
 |
S O R O D N E T E M E
radio in televizija Medijska preža
 |
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
 |
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
|
 |
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
|
 |
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
|
 |
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
 |
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
|
 |
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
|
 |
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
|
 |
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
 |
Brankica Petković
Kar ni romantika
|
 |
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
|
 |
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
|
 |
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
|
 |
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
 |
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
|
 |
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
|
 |
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
|
 |
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
|
 |
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
|
 |
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
|
 |
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
|
 |
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
|
 |
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
|
 |
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
|
 |
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
|
 |
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
|
 |
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
 |
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
|
 |
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
|
 |
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
|
 |
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
|
 |
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
|
 |
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
|
 |
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
|
 |
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
|
 |
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
 |
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
|
 |
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
|
 |
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
|
 |
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
|
 |
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
|
 |
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
|
 |
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
|
 |
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
|
 |
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
|
 |
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
|
 |
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
|
 |
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
|
 |
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
|
 |
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
|
 |
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
|
 |
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
|
 |
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
|
 |
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
|
 |
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
|
 |
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
|
 |
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
|
 |
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
|
 |
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
|
 |
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
|
 |
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
|
 |
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
|
 |
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
|
 |
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
|
 |
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
|
 |
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
|
 |
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
|
 |
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
|
 |
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
|
 |
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
|
 |
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
|
 |
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
|
 |
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
|
 |
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
|
 |
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
|
 |
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
|
 |
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
|
 |
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
|
 |
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
|
 |
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
|
 |
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
|
 |
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
|
 |
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
|
 |
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
|
 |
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
|
 |
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
|
 |
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
|
 |
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
|
 |
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
|
 |
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
|
 |
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
|
 |
|
 |
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
|
 |
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
|
 |
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
|
 |
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
|
 |
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
|
 |
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
|
 |
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
|
 |
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
|
 |
Anita Mikulič
Otroci in televizija
|
 |
|
 |
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
|
 |
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
|
 |
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
|
 |
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
|
 |
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
 |
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
 |
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
|
 |
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
 |
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
|
 |
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
|
 |
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
 |
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
|
 |
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
|
 |
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
|
 |
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
|
 |
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
|
 |
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
|
 |
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
 |
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
|
 |
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
|
 |
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
 |
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
 |
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
|
 |
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
 |
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
|
 |
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
|
 |
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
|
 |
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
|
 |
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
|
 |
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
|
 |
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
|
 |
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
|
 |
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
|
 |
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
|
 |
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
|
 |
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
|
 |
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
|
 |
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
|
 |
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
|
 |
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
|
 |
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
|
 |
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
|
 |
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
|
 |
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
|
 |
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
|
 |
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
 |
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
|
 |
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
|
 |
Cene Grčar
Beseda velja
|
 |
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
|
 |
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
|
 |
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
|
 |
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
|
 |
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
|
 |
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
|
 |
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
|
 |
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
|
 |
TV3 bo preživela
|
 |
RTV Slovenija
|
 |
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
|
 |
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
|
 |
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
|
 |
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
|
 |
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
|
 |
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
|
 |
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
|
 |
Omejevanje je nedemokratično
|
 |
Gregor Belušič
TV Duh
|
 |
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
|
 |
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
|
 |
Mojca Širok
Medijske selitve
|
 |
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
|
 |
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
|
 |
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
|
 |
Goran Ivanović
Televizija na internetu
|
 |
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
|
 |
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
|
 |
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
|
 |
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
|
 |
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
|
 |
Matjaž Gerl
Gneča v etru
|
 |
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
|
 |
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
|
 |
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
|
 |
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
|
 |
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
|
 |
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
|
 |
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
|
 |
Rastko Močnik
Javne betice
|
 |
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
|
Edicija MediaWatch Novinarski večeri
 |
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
|
 |
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
|
 |
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
|
 |
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov,
Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
|
 |
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
|
 |
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
|
 |
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
|
 |
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
|
 |
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
|
 |
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
|
Omizja
 |
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
|
 |
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
 |
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
|
 |
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
|
socialni položaj novinarjevMedijska preža
 |
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
|
 |
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
|
 |
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
 |
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
|
 |
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
|
 |
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
|
 |
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
|
 |
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
|
 |
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
|
 |
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
|
 |
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
|
 |
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
|
 |
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
|
 |
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
|
 |
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
|
 |
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
|
 |
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
|
 |
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
|
 |
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
|
 |
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
|
 |
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
|
 |
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
|
 |
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
|
 |
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
|
 |
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
|
 |
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
|
 |
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
|
 |
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
|
 |
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
|
 |
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
|
 |
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
|
 |
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
|
 |
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
|
 |
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
|
 |
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
|
 |
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
|
 |
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
|
 |
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
|
 |
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
|
 |
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
|
 |
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
|
 |
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
|
 |
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
|
 |
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
|
 |
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
|
 |
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
|
 |
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
|
 |
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
|
 |
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
|
 |
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
|
 |
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
|
 |
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
|
 |
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
|
 |
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
|
 |
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
|
 |
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
|
 |
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
|
 |
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
|
 |
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
|
 |
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
|
 |
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
|
 |
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
|
 |
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
|
 |
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
|
 |
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
|
 |
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
|
 |
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
|
 |
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
|
 |
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
|
 |
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
|
 |
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
|
 |
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
|
 |
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
|
 |
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
|
 |
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
|
 |
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
|
 |
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
|
 |
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
|
 |
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
|
 |
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
|
 |
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
|
 |
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
|
 |
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
|
 |
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
|
Novinarski večeri Omizja
 |
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
 |
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
|
medijski trgMedijska preža
 |
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
|
 |
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
|
 |
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
|
 |
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
|
 |
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
|
 |
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
|
 |
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
|
 |
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
|
 |
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
|
 |
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
|
 |
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
|
 |
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
|
 |
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
|
 |
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
|
 |
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
|
 |
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
|
 |
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
|
 |
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
|
 |
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
|
 |
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
|
 |
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
|
 |
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
|
 |
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
|
 |
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
|
 |
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
|
 |
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
|
 |
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
|
 |
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
|
 |
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
|
 |
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
|
 |
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
|
 |
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
|
 |
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
|
 |
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
|
 |
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
|
 |
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
|
 |
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
|
 |
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
|
 |
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
|
 |
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
|
 |
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
|
 |
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
|
 |
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
|
 |
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
|
 |
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
|
 |
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
|
 |
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
|
 |
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
|
 |
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
|
 |
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
|
 |
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
|
 |
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
|
 |
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
|
 |
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
|
 |
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
|
 |
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
|
 |
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
|
 |
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
|
 |
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
|
 |
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
|
 |
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
|
 |
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
|
 |
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
|
 |
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
|
 |
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
|
 |
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
|
 |
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
|
 |
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
|
 |
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
|
 |
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
|
 |
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
|
 |
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
|
 |
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
|
 |
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
|
 |
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
|
 |
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
|
 |
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
|
 |
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
|
 |
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
|
 |
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
|
 |
Sonja Zdovc
Brezplačniki
|
 |
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
|
 |
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
|
 |
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
|
 |
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
|
 |
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
|
 |
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
|
 |
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
|
 |
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
|
 |
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
|
 |
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
|
 |
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
|
 |
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
|
 |
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
|
 |
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
|
 |
Brankica Petković
Mediji za državljane
|
 |
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
|
 |
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
|
 |
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
|
 |
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
|
 |
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
|
 |
Boris Čibej
Demokratične čistke
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
|
 |
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
|
 |
Neva Nahtigal
Medijska kronika
|
 |
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
|
 |
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
|
 |
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
|
 |
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
|
 |
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
|
 |
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
|
 |
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
|
 |
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
|
 |
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
|
 |
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
|
 |
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
|
 |
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
|
 |
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
|
 |
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
|
 |
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
|
 |
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
|
 |
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
|
 |
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
|
 |
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
|
 |
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
|
 |
|
 |
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
|
 |
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
|
 |
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
|
 |
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
|
 |
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
|
 |
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
|
 |
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
|
 |
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
|
 |
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
|
 |
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
|
 |
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
|
 |
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
|
 |
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
|
 |
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
|
 |
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
|
 |
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
|
 |
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
|
 |
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
|
 |
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
|
 |
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
|
 |
|
 |
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
|
 |
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
|
 |
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
|
 |
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
|
 |
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
|
 |
|
 |
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
|
 |
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
|
 |
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
|
 |
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
|
 |
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
|
 |
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
|
 |
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
|
 |
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
|
 |
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
|
 |
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
|
 |
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
|
 |
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
|
 |
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
|
 |
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
|
 |
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
|
 |
Brankica Petković
Romi
|
 |
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
|
 |
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
|
 |
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
|
 |
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
|
 |
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
|
 |
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
|
 |
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
|
 |
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
|
 |
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
|
 |
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
|
 |
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
|
 |
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
|
 |
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
|
 |
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
|
 |
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
|
 |
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
|
 |
Suzana Kos
Na drugo stran
|
 |
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
|
 |
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
|
 |
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
|
 |
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
|
 |
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
|
 |
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
|
 |
Petra Šubic
Lastniški premiki
|
 |
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
|
 |
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
|
 |
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
|
 |
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
|
 |
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
|
 |
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
|
 |
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
|
 |
Medijski pregled
|
 |
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
|
 |
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
|
 |
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
|
 |
TV3 bo preživela
|
 |
Novi dnevnik
|
 |
RTV Slovenija
|
 |
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
|
 |
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
|
 |
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
|
 |
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
|
 |
Medijski pregled
|
 |
Medijski pregled
|
 |
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
|
 |
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
|
 |
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
|
 |
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
|
 |
Grega Repovž
Medijski pregled
|
 |
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
|
 |
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
|
 |
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
|
 |
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
|
 |
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
|
 |
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
|
 |
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
|
 |
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
|
 |
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
|
 |
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
|
 |
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
|
 |
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
|
 |
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
|
 |
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
|
 |
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
|
Edicija MediaWatch
 |
Tanja Petrović
Dolga pot domov
|
 |
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
|
 |
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
|
 |
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
|
Novinarski večeri Omizja
 |
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
|
 |
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
|
 |
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
|
 |
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
|
 |
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
|
 |
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
|
|
 |