Medijska preža št. 25-26, maj 2006

Na dvodnevni delavnici lanskega novembra v Bukarešti se je zbralo okoli 40 udeležencev – romskih in neromskih novinarjev, urednikov, strokovnjakov za medije in človekove pravice, predstavnikov nacionalnih in mednarodnih nevladnih organizacij in drugih, ki se ukvarjajo z nadzorovanjem in izboljševanjem položaja Romov.

Ozadje

Na začetku sestanka mednarodnega usmerjevalnega odbora Desetletja za vključitev Romov in spremljevalnih delavnic so osrednji govorci osvetlili nekaj področij in dejstev, ki so neločljivo povezana s predstavitvami in razpravami na medijski delavnici. V veliko pogledih otvoritveni govori nakazujejo vlogo medijev in nudijo ogrodje za ugotovitve in priporočila udeležencev medijske delavnice.

Romunski premier Calin Popescu Tariceanu je v svojem govoru opozoril, da moramo spremeniti staro miselnost in opozoril na konsolidiranje civilne družbe kot enega glavnih ciljev Desetletja. Predsednik Zavoda za odprto družbo George Soros je povedal, da so ga šokirali rezultati raziskave Svetovne banke o stališčih do Romov – skoraj vsa so negativna, s tem da manjšina gleda na Rome kot podrazred. Desetletje je usmerjeno v dobro za vse državljane, je dejal Soros in poudaril, da se morajo vključiti tudi sami Romi in da bi bilo treba doseči najširše možno vključevanje Romov na vseh ravneh.

Podpredsednik Svetovne banke za Evropo in osrednjo Azijo Shigeo Katsu je dejal, da moramo storiti korak naprej od dobrih namer. Kot kažejo dogodki po vsej Evropi, je skrajni čas, da se osredotočimo na vprašanja socialnega izključevanja. Katsu je poudaril, da bodo imele pri izvajanju ciljev Desetletja osrednjo vlogo lokalne vlade. Predstavnik Programa Združenih narodov za razvoj Soknan Han Jung je povedal, da so prejšnji projekti in programi, usmerjeni v izboljševanje položaja Romov, jasno pokazali, da so tisti programi, v katere so vključeni Romi, bolj uspešni. Vključevanje Romov, je dejala svetovalka romunskega predsednika Renate Weber, zadeva vse nas – vse družbene akterje, oblasti in družbo kot celoto. Vsaka vlada bi morala zagotoviti, da bi bili strukturna diskriminacija ter žalostna in tragična preteklost Romov in drugih znani širši javnosti. Vodja programov Phare (pravosodje, notranje zadeve, socialni sektor in civilna družba) pri delegaciji evropske komisije v Romuniji Anne de Ligne je opozorila na primere diskriminacije in predsodkov v medijih ter poudarila, da so mediji poseben, ključni dejavnik, ki bi lahko pomagal spremeniti stare vzorce mišljenja. Državni sekretar za romske zadeve v madžarski vladi Laszlo Teleki je spomnil, da poleg področij, ki so postavljena ko pritoritete Desetletja, obstajajo tudi druga pomembna področja, ki bi se jim morali posvetiti. Po Telekijevih besedah bi si morali prizadevati za zmanjševanje revščine, krepitev položaja žensk in socialno kohezijo ter podpirati razvoj romskih intelektualcev.

Osrednji mediji in novinarji

»Časopisi, radii in televizije imajo veliko odgovornost za to, kako člani družbe gledajo drug na drugega,« je dejal eden od govorcev na medijski delavnici in s tem povzel splošno ugotovitev udeležencev in udeleženk.

Težave in ovire

Udeleženci in udeleženke so se strinjali, da je medijsko poročanje o temah, povezanih z Romi, v veliki meri prežeto s predsodki. »Medijsko poročanje o Romih zaznamuje ‘protiromskost’. Večinoma je osredotočeno na nasilje in kriminal, medtem ko zgodbe o priseljevanju Romov, na primer, služijo kot podoba grožnje ali celo katastrofe,« je povedal predstavnik evropske protirasistične institucije. »Izražanje rasizma je širše od poročanja v tradicionalnih medijih,« je poudaril govorec in omenil nove medije, internet in različne diskusijske skupine, v katerih je sovražni govor pogost pojav. Proti sovražnemu govoru – prisotnemu tudi v tradicionalnih medijih – je posebno težko ukrepati, ker je treba za to poseči v svobodo izražanja. O tej so se udeleženci in udeleženke strinjali, da je eden od temeljev demokracije.

Govorec, ki se profesionalno ukvarja z zagovorništvom pravic Romov, je opozoril na medijsko »kodiranje« kot gonilo protiromskih nagnjenj in postregel z jasnimi primeri iz čeških medijev, ko so poročali o prisilni sterilizaciji romskih žensk. Rome so večinoma prikazovali, kot da postavljajo nelegitimne zahteve po odškodninah in poskušajo čimveč iztržiti, medtem ko so kršitve človekov pravic romskih žensk ostale ob strani. Govorec je pojasnil: »Kodiranje je domnevano strinjanje znotraj večinske populacije o tem, kakšni so Romi, in to se nekako posreduje bralcu, poslušalcu ali gledalcu. Ne pride do ravni rasnega sovraštva, zato je to nemogoče sodno preganjati, toda nedvomno sproža zatiranje Romov.« Drug udeleženec je povzel prevladujočo »kodo« v njegovi državi: »Družba razume, da obstajajo dobri Bolgari in slabi Bolgari, ko gre za Rome, pa takega razumevanja ni.«

Večkrat je bilo omenjeno nepotrebno (pa vendar prevladujoče) etniciziranje novinarskih poročil, ko gre za Rome. Poleg mnogih drugih primerov je eden od prisotnih medijskih praktikov omenil tudi skrajnost iz srbskega časopisa, ki je poročal, da je »romski konj ustavil promet«. Pogosto opažanje med udeleženci delavnice je bilo, da – skupaj z osredotočanjem na negativne dogodke – nenehno omenjanje romskega ozadja akterjev novinarskih zgodb pomembno prispeva k razširjenemu negativnemu odnosu do Romov znotraj večinske populacije.

Tudi drugi govorci in govorke so potrdili skrb zbujajoče dejstvo, da se malo pozornosti posveča pomenu diskurza – pomenu tega, kako novinarji in novinarke ter drugi z dostopom do produkcije medijskih vsebin povedo, kar povedo in prikazujejo, kar prikazujejo. »Vizualne kode so prav tako lahko orodje rasističnih in etnocentrističnih praks,« je povedala udeleženka s Slovaške.

Glede romskega ozadja akterjev medijskih poročil je bilo na delavnici slišati še nekaj pomembnega: Romi redko dobijo priložnost, da v novinarskih poročilih in v medijih nasploh izrazijo svoje poglede in mnenja. Tudi takrat, ko poročajo o temah, povezanih z Romi, se osrednji mediji največkrat opirajo na »uradne« vire in neromske akterje v novinarskem poročanju. To odraža splošno pomanjkanje dostopa do javnega diskurza (ki je pomemben kriterij družbene moči) za člane in članice romske skupnosti in ta problem še povečuje.

Mnogi govorci in govorke so opozorili na komercializacijo medijev kot ključen dejavnik za večinoma negativno poročanje o Romih in drugih manjšinah. »Večina medijev Rome obravnava s senzacionalističnega zornega kota,« je pripomnil udeleženec iz Romunije, slovaška urednica romskega medija pa je dodala: »Medijev ne zanima zaščita človekovih pravic, ampak le poslovni rezultati.« Podobno je romska novinarka ugotovila: »Osrednji mediji nimajo nikakršnih dilem in izzivov glede Romov; imajo le izzive v obliki dobičkov. Negativno poročanje je ‘naš’ problem.«

Kot so opozorili mnogi, negativno poročanje prinaša boljšo prodajo in višjo gledanost, zato je pomemben dejavnik v gonji za dobičkom. »Novinarske prakse, prežete s predsodki, pa veliko bolj izvirajo iz lastnih stališč posameznih novinarjev, kot bi bili novinarji pripravljeni priznati. Predsodki se regenerirajo tudi zaradi novinarskih rutin in splošne medijske ideologije. ‘Pikantno’ in ‘sočno’ prodaja naklade in dviguje gledanost. Ekstremna stališča veliko bolj verjetno dobijo televizijski čas in časopisne stolpce, ker pritegnejo pozornost več potrošnikov in se bolje prilegajo v uradno ideologijo ‘objektivnosti’ in ‘uravnoteženosti’, ki se ima za doseženo s pro in contra modelom poročanja,« je pripomnila novinarka osrednjih medijev in dodala, da so novinarji in uredniki pod pritiski založnikov, medijskih lastnikov, in da je vedno teže vztrajati pri etičnih standardih novinarskega poklica.

Prisotni so se strinjali, da je poseben problem v osrednjih medijih izjemno majhna prisotnost romskih novinarjev in novinark. Tistih nekaj, ki jim uspe najti delo v osrednjih medijih, po besedah romske novinarke izkuša neenakopraven odnos v medijskih organizacijah in širše: »Če si romski novinar ali novinarka, ni dovolj, če si dvakrat, ampak moraš biti trikrat ali štirikrat boljši, kot so neromski novinarji in novinarke, da te sprejmejo kot enakovrednega. Vsak dan se borim, da bi bila sprejeta kot novinarka ne glede na moj romski izvor, toda dogaja se to, da me ne sprejmejo zaradi mojega rodu.« V medijih je težko sprožiti takšne diskusije in nasloviti novinarje in novinarke s kritikami njihovih praks, so se strinjali udeleženci in udeleženke. Predsodki, rasizem, sovražni govor in podobni pojavi so tako v razpravah o medijskih vsebinah in praksah večinoma spregledani in ne pridejo na dnevni red uredniških sestankov.

Dodatna posledica medijskega poročanja, ki temelji na predsodkih in lovu za dobičkom, je dejstvo, da je romska skupnost prikrajšana za pomembne informacije, ki jih imajo osrednji mediji za ‘neprivlačne’ za večinsko populacijo (večino medijskih potrošnikov). Teme, ki so življenjskega pomena, da bi Romi lahko sodelovali v demokratičnih procesih in družbenem/javnem življenju, osrednji mediji prezrejo, to pa slabo vpliva na socialno vključevanje Romov in na socialno kohezijo.

V več kot eni diskusiji so udeleženci in udeleženke prišli do podobnega zaključka glede obstoječih medijskih vsebin, namenjenih manjšinam: »Osrednji mediji potiskajo programe za manjšine v neprivlačne termine.« Posledica je, da vsebina, ki bi lahko premostila nekaj prepadov v vzajemnem razumevanju večinskih in manjšinskih skupnosti, ne služi svojemu namenu. Poleg tega veliko osrednjih medijev, ki ponujajo nekaj romsko orientiranega programa, ne posveča pozornosti odločilni komponenti kulturne identitete: jeziku. Romsko usmerjene vsebine v veliko primerih pripravljajo izključno v jeziku večinske populacije, kar so mnogi udeleženci in udeleženke videli kot zamujeno priložnost.

Rešitve in priporočila

Romski novinar z izkušnjami v bolgarskih medijih je navedel tri temelje za izboljšave: (1) romski mediji, (2) romski programi v osrednjih medijih, (3) romski novinarji, ki delajo za osrednje medije. »Pomembno je, da so Romi na visokih položajih. Če bodo Romi uredniki in urednice, bodo lahko preprečili zlorabe, ki jih vidimo v medijih,« je povedala druga novinarka in dodala, da je pomembno vključiti Rome ne le v velike medije, ampak tudi v lokalne.
»Pomembno je spremeniti mišljenje v osrednjih medijih,« je dejala govorka s Slovaške. Nekdo drug je menil, da morajo novinarji in novinarke na »potovanje samozavedanja«; ta opažanja je podprl tudi bolgarski udeleženec: »Vsakdo v poročanje integrira lastne predsodke. Pomembno bi bilo, če bi novinarji priznali sami sebi, da imajo predsodke.« »Medijska industrija mora sprejeti, da so spremembe nujne,« je dodal drug govorec. Da bi izzvali trenutne prakse ‘kodiranja’, je vodja nevladne organizacije za romske pravice priporočil: »Potreben je poglobljen angažma novinarjev in novinark osrednjih medijev. Treba jim je posredovati informacije, ki izzivajo globoko negativna stališča. Pomembno je, da se stereotipe neposredno izpostavi.« Udeleženci in udeleženke so menili, da bi morale obstajati tiskovne agencije, osredotočene na Rome, spletne strani, radijske in televizijske produkcije in drugi viri informacij za osrednje medije ter njihove novinarje in novinarke.
Pomembno bi bilo tudi osredotočiti se na graditev medkulturne kompetentnosti s programi usposabljanja, priročniki in podobnimi pripomočki in osveščati novinarje in novinarke, tako da bi jih pripeljali v romske skupnosti, jim omogočali sodelovanje z romskimi kolegi itd. Vseskozi si je treba prizadevati za ozaveščanje o vplivu medijskega diskurza, temelječega na predsodkih.
Kljub odklonilnosti medijskih profesionalcev in profesionalk do diskutiranja o teh temah je treba opozoriti na problematične prakse. Razpravljavci in razpravljavke so poudarili pomen uporabe obstoječih mehanizmov medijske odgovornosti (kot so pisma uredniku, pritožbe komisijam za etiko itd.) ter podpiranja organizacij in posameznikov, ki se posvečajo opazovanju medijev. Hkrati bi bilo treba izvajati zagovorništvo vključitve določil o poročanju, povezanem z manjšinami, v profesionalne etične kodekse. Stalni medijski monitoring bi tiste, ki odločajo (posebno urednike in založnike), usmeril k pogledu na Rome kot občinstvo in potem kot na potrošnike in potrošnice, tako da bi se bolj posvetili njihovim potrebam in pričakovanjem. To je posebej pomembno za mlade Rome, ki so potrošniki prihodnosti, pa tudi potencialni medijski profesionalci in profesionalke. Osveščanje mladih Romov skozi medijsko vzgojo ima zato dvojni pomen.
Udeleženci so se strinjali o posebni vlogi javnih RTV-servisov pri zagotavljanju informacij Romom, pa tudi Neromom o temah, povezanih z Romi. Javni RTV-servisi morajo upoštevati Rome kot del javnosti, ki ji služijo, in zagotavljati več informacij in drugih medijskih vsebin, ki bi služile interesom romske skupnosti. V povezavi z javnimi radiotelevizijami je bilo še enkrat poudarjeno, da bi morali kateri koli programi, usmerjeni k Romom, nastajati v romskem jeziku. V zvezi s tem je bil izpostavljen še en problem: mediji težko najdejo Rome, ki govorijo romsko in bi se lahko vključili v pripravo medijskih vsebin. To samo še podkrepi trditev, da bi bilo treba z radijskih valov slišati več romskega jezika.
Projekti in iniciative, ki so usmerjene k izboljšanju trenutnega poročanja o Romih v osrednjih medijih, bi morali biti zasnovani in izvedeni tako, da ne bi neupravičeno omejili svobode izražanja in svobode tiska.

Udeleženci in udeleženke pozivamo vlade in institucije, vključene v Desetletje za vključitev Romov, da aktivno podprejo programe in iniciative, ki sledijo izpostavljenim ciljem in načelom.

Romski mediji, novinarke in novinarji

»Bilo bi škoda, če bi si prizadevali izboljšati položaj Romov in ne bi pri tem poudarili medijev,« je eden od romskih udeležencev izrazil skupni pogled udeležencev delavnice. Večina romskih medijev je registriranih in delujejo neprofitno, dejansko kot romske nevladne organizacije in kot del romske civilne družbe. Romski medijski profesionalec iz Romunije je povzel misli in izjave mnogih: »Zagotavljati informacije je samo en del zaveze romskih medijev. Romski medijski profesionalci delujejo kot civilnodružbeni aktivisti, ki kombinirajo aktivizem z medijsko dejavnostjo. Izobražujejo in krepijo Rome, zagotavljajo forum za diskusijo, povezujejo nevladne organizacije, lokalne in nacionalne oblasti ter romske skupnosti. Imajo pomembno vlogo pri posredovanju v konfliktih in vzpodbujanju dialoga.«

Čeprav njihove produkcije ne dosegajo vedno visokih profesionalnih standardov, imajo romski mediji med Romi pomembno občinstvo in uživajo zaupanje. Urednik romunskega romskega medije je potrdil takšna opažanja: »Gledalci nam verjamejo. Izobražujemo jih in jih spodbujamo, da se dobro počutijo v svoji koži.«

Drug govorec je pozval k razumevanju »pomembnega mesta, ki ga imajo romski mediji v sistemu institucij, ki so usmerjene k zaščiti človekovih pravic«. Udeleženci in udeleženke so se strinjali o veliki vlogi monitoringa, ki jo morajo opravljati romski mediji. Več predstavnikov in predstavnic romskih medijev je opozorilo na pomen sodelovanja z nevladnimi organizacijami (romskimi in neromskimi, ki se ukvarjajo z romskimi vprašanji). Romske medijske produkcije, ki nastajajo v sodelovanju z nevladnimi organizacijami, so bile ocenjene kot uspešne. Predstavnik mednarodne romske nevladne organizacije je pripomnil, da bi bilo treba v prihodnosti vložiti več naporov v takšne projekte in iniciative, da bi okrepili zagovorniške dejavnosti tako nevladnih organizacij kot romskih medijev.

Več udeležencev in udeleženk je ugotovilo, da Desetletje med Romi ni dobro znano. »V osrednjih medijih ni informacij o Desetletju in tako Romi kot Neromi niso informirani o njenih ciljih in strategijah. Desetletje ni nekaj, kar bi morale vlade početi za Rome, ampak nekaj, v kar morajo biti vključeni sami Romi,« je dejal romski novinar iz Srbije. Poročal je o pomembnem napredku v lokalni skupnosti, odkar je bila ustanovljena radijska postaja, ki uspešno služi kot forum za diskusijo in sporazumevanje o lokalnih akcijskih načrtih v okviru Desetletja.

Romska medijska profesionalka s Slovaške je menila: »Pokazati moramo, da obstaja tudi drugačen način poročanja o temah, povezanih z Romi in vključevanja Romov v medije – ne le v zvezi z romsko orientiranimi temami, ampak na vseh področjih. Lahko prikazujemo ljudi, ki ne skrivajo svojega romskega ozadja in lahko služijo kot zgled za druge.« O zornem kotu romskih medijev ter novinarjev in novinark, ki vplivajo na poročanje o romskih temah v osrednjih medijih, je govorila tudi direktorica romske tiskovne agencije. Poudarila je, da je pri oblikovanju strategij na tem področju treba odgovoriti na dve ključni vprašanji. Najprej, kako gledati na človekove pravice kot na pomembno temo in jih povezati s položajem medijev na trgu; drugič, kako učinkovito odstraniti ovire med Romi in Neromi v medijih.

Kot eden učinkovitih načinov uvajanja sprememb v poročanje o temah, povezanih z Romi, so udeleženci in udeleženke navedli koprodukcije romskih in osrednjih medijev. Koprodukcijski fond, ki se trenutno izvaja kot pilotski projekt s podporo Zavoda za odprto družbo – Network media program, vključuje podporo za takšne projekte. Doslej je prinesel pozitivne rezultate, v letu 2006 pa ga bodo znatno razširili, tako da bo postal eden glavnih mehanizmov podpore romskim medijem.

Ob koncu diskusije o pomembnih vlogah romskih medijev so se udeleženci in udeleženke strinjali:

romski mediji so kanal za razširjanje informacij o Desetletju za vključitev Romov med Romi in Neromi;
romski mediji so komunikacijska vez med državnimi institucijami – na lokalni in nacionalni ravni – in romskimi skupnostmi;
romski mediji so učni pripomoček za Rome o njihovih pravicah in o mehanizmih, ki so namenjeni zagotavljanju spoštovanja pravic;
romski mediji so orodje za izvajanje zagovorništva in promoviranje človekovih pravic za Rome na nacionalni in evropski ravni;
romski mediji so pomembni za izvajanje politik socialne kohezije v okviru Desetletja;
romski mediji so forum za naslavljanje skupnih problemov znotraj romskih skupnosti in iskanje učinkovitih rešitev;
romski mediji so orodje za stimuliranje višjega socialnega vključevanja Romov;
romski mediji imajo pomembno funkcijo psa čuvaja pri nadzoru vlad, odgovornih v okvirih Desetletja in nasploh;
romski mediji so se doslej izkazali za najbolj pomembne pri izboljševanju poročanja o temah, povezanih z Romi v osrednjih medijih (s koprodukcijskimi projekti ali z lastnimi – članki in radijskimi ter televizijskimi produkcijami, ki so jih umestili v osrednje medije).

Težave in ovire

»Romskega medija ni lahko voditi,« je povedal romski medijski menedžer iz Bolgarije, eden tistih govorcev, ki so ponudili globok vpogled v podrazvito romsko medijsko sfero, ki trenutno za romske skupnosti ne more zagotoviti zadostnega dostopa do informacij. Mnogi udeleženci in udeleženke so zastavili žgoče vprašanje dolgoročnega preživetja romskih medijev. Obstaja pričakovanje – ne le, ampak predvsem pri donatorjih –, da bi morali romski mediji uspevati na trgu. Toda ta pristop sledi logiki, ki jo je mogoče povezovati s komercialnimi mediji, ni pa primerna za večino manjšinskih medijev, vključno z romskimi. Produkcije romskih medijev niso komercialne in ne morejo preživeti na trgu. Oglaševalci na Rome ne gledajo kot na potrošnike in potrošnice in ne oglašujejo v romskih medijih. Donatorske podpore ni dovolj, da bi lahko zadostila potrebam romskih medijev, zato se morajo ti vedno bolj posluževati komercialnih vsebin (npr. ‘čestitk in pozdravov’, SMS-sporočil itd.), kar povečuje njihove finančne vire, vendar negativno vpliva na izpolnjevanje njihovega poslanstva v romskih skupnostih.

V nasprotju z zahodnoevropskimi državami v večini srednje in jugovzhodne Evrope ne obstajajo lokalni mehanizmi za javno in zasebno financiranje neprofitnih medijskih projektov in romski mediji so skoraj v celoti odvisni od tujih štipendij. V državah, kjer so javna sredstva na voljo, večinoma ni transparentnih pravil in objektivnih kriterijev za razdeljevanje podpore. Poleg tega v večini držav ni pravnih okvirov, ki bi spodbujali korporativno financiranje (davčne olajšave za dobiček, ki je namenjen podpori dobrodelnih in neprofitnih projektov).

Brez stabilnega in zadostnega financiranja programskih stroškov in opreme so romski mediji slabo razviti in se borijo na robu preživetja. Osebje je slabo in neredno plačano (včasih tudi s polletno zamudo). Opazno je stalno in pogosto menjavanje kadrov, ker večina najboljših novinarjev in novinark sprejme bolje plačane službe v komercialnih medijih ali različnih mednarodnih organizacijah. Večina medijev ima zastarelo opremo, kar slabo vpliva na tehnično kakovost njihovih produkcij in programov.

»Večina medijev je izvedbeno šibkih tako na novinarskem področju kot na področjih produkcije in managementa,« je povedal eden od govorcev in opozoril na pomanjkanje sredstev za usposabljanje. »Trenutni programi usposabljanja ne zadoščajo,« je dejala romska novinarka, ki je tudi ugotovila: »Če dobro delam in sem profesionalka, potem bo občinstvo zaupalo mojim besedam, zaupali pa mi bodo tudi kolegi.« Potrebe po usposabljanju so bistveno prevelike, da bi jim lahko zadostili občasni tečaji v lokalnih izobraževalnih centrih. Udeleženci in udeleženke so poudarili, da so potrebni bolj celoviti programi.

»Skupnostni mediji se vzpenjajo, toda v veliko primerih zakonodaja ne omogoča njihove formalne ustanovitve in zakonitega delovanja,« je bila še ena ugotovitev razprav. Nacionalne medijske zakonodaje pogosto niso naklonjene razvoju manjšinskih medijev, vključno z romskimi. Med drugim ni zagotovljen pošten dostop do licenc za radiodifuzne medije.

Rešitve in priporočila

Udeleženci in udeleženke so se strinjali, da bi morali vsi ključni deležniki v Desetletju posvetiti posebno pozornost romskim medijem, in da bi morale vse vpletene institucije in organizacije redno zagotavljati romskim medijem relevantne informacije.
Obstaja velika potreba po nacionalnih strategijah glede romskih in drugih manjšinskih medijev, za katere je nesprejemljivo, da bi bili ves čas odvisni od donatorjev. Vlade morajo pokazati zavezo razvoju romskih medijev, s strukturnimi sredstvi, dostopom do pomembnih radiodifuznih podlag in podpore za različne programe izobraževanja in usposabljanja.
Kot je poudaril direktor romskega medija v Bolgariji, so nekateri mediji začeli razvijati zdrave dolgoročne vire lastnih prihodkov: umeščanje produkcij (člankov, radijskih in televizijskih produkcij) v osrednje medije in sklepanje dogovorov o kritju produkcijskih stroškov, dopisništvo za nacionalne osrednje medije, produkcija brezplačnih dobrodelnih in podobnih oglasov za mednarodne in lokalne organizacije itd. Da bi lahko to dosegli, morajo romski mediji izboljšati kakovost svojih produkcij. Programi usposabljanja so v tem pogledu življenjskega pomena.
Treba bi bilo bolj spodbujati in podpirati koprodukcijske projekte romskih in osrednjih medijev, ker je to eden najboljših načinov za doseganje bolj primernega poročanja o temah, povezanih z Romi v osrednjih medijih in za izzivanje stereotipov in predsodkov do Romov pri novinarjih osrednjih medijev.
Treba bi bilo okrepiti sodelovanje med romskimi mediji in romskimi nevladnimi organizacijami. Da bi povečali vključevanje Romov v zagovorništvo na evropski ravni, bi bilo treba zagotoviti tečaje angleškega jezika, da bi imel vsak medij dovolj jezikovno kompetentnega osebja.

Glede na vlogo romskih medijev in glede na izkušnje po vsej Evropi se udeleženci in udeleženke medijske delavnice strinjamo o temeljnih priporočilih vsem vladam in institucijam, vključenim v Desetletje za vključitev Romov:

Treba bi bilo dopolniti medijsko zakonodajo, tako da bi omogočala ustanovitev neprofitnih (skupnostnih, civilnodružbenih) medijev, tako radijskih kot televizijskih.
Treba je vzpostaviti transparentne mehanizme za strukturno javno financiranje romskih medijev, da bi zagotovili dostop do frekvenc, financiranje programov, usposabljanja, osnovnih stroškov delovanja in drugih, ki jih imajo romski mediji.
Romske medije bi morali vključiti v Desetletje za vključitev Romov kot temeljno področje in kot vezni člen med vsemi cilji Desetletja.

Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Prvi cestni časopis v Sloveniji

Cestni časopis Kralji ulice je del raziskovalne naloge, ki poteka na Pedagoški fakulteti v okviru socialne pedagogike in ima naslov Problematika brezdomstva v Ljubljani. Eden izmed namenov raziskovalne naloge je bil izvedba pilotskega akcijskega projekta skupaj z brezdomci. Špela Razpotnik, doktorica socialne pedagogike in urednica Kraljev ulice, je razložila, da se cestnega časopisa niso domislili sami. Ideja izhaja iz podobnih projektov po drugih večjih evropskih mestih in po svetu. Na področju brezdomstva se, po besedah Špele Razpotnik in Bojana Dekleve, doktorja psihologije in člana uredništva Kraljev ulice, pogosto razvijejo minimalistični pristopi. Gre za načelo »čim nižjega praga«, kar je temeljni pogoj za sodelovanje s to težko dosegljivo populacijo. Obravnavanje brezdomstva je zapleteno in ne more enostavno povzročati velikih in hitrih sprememb, če se pri tem ne spreminjajo tudi družbeni odnosi in makro razmere. Projekt cestnega časopisa, ki ga izdaja Združenje za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, že od samega začetka ni bil usmerjen le v skupnost brezdomcev samih, temveč v celotno skupnost.

Cestni oziroma ulični časopisi so v zadnjem desetletju in pol nastali v več državah. Časopise prodajajo brezdomci, del ali večino denarja od prodanega ostane njim samim, del pa gre za pripravo naslednje številke. Časopisi hkrati naslavljajo brezdomce ter širšo družbo, ki ji razodevajo različne vidike brezdomskega življenja in hkrati predstavljajo obliko ekonomske integracije brezdomcev. Brezdomci lahko zaslužijo na drugačen način kot z beračenjem, na ta način se vključijo v družbeno življenje. Leta 1991 se je kot prvi cestni časopis pojavil londonski The Big Issue, ki je najprej izhajal kot mesečnik, pozneje kot tednik. V naslednjih letih je začel izhajati še v Avstraliji, Južni Afriki in Namibiji. Po začetnem uspehu v Angliji so se cestni časopisi začeli hitro širiti. Leta 1994 je nastala mednarodna mreža cestnih časopisov (INSP), v katero je vključenih 45 časopisov iz 27 držav po svetu. Po podatkih Severnoameriške zveze cestnih časopisov (NASNA) na svetu izhaja več kot 100 cestnih časopisov v letni nakladi nad 38 milijonov. Cestne časopise izdajajo tudi naše sosednje države. V Avstriji jih izhaja pet: Apropos v Salzburgu, Augustin na Dunaju, Kupfermuckn v Linzu, Megaphon v Grazu in Zwanger v Innsbrucku. V Italiji izdajajo Terre Di Mezzo + Altreconomia, na Madžarskem pa Flaszter. Ulični časopisi izhajajo tudi na Češkem, v Pragi Novy Prostor, ki je zelo uspešen, na Slovaškem Nota Bene, v Rusiji Na Dney, na Poljskem izdajajo časopis z imenom Barka.