N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
uvodnik
mediji in vstaje
novinarji
medijski trg
iz zgodovine tiska
satira
sovražni govor
etika
splet
recenzije in prikazi
in memoriam
zasebno o javnem
medijske reforme
ekskrementi
fotografija
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Eden glavnih problemov medijskih hiš, ko gre za poročanje o finančni in gospodarski krizi, je, da so postale del sistema – Tudi trgovanje z informacijami v slovenskih medijih ni tuje. Nekateri novinarji imajo svoje ljudi in podjetja, o katerih v zameno za ekskluzivo ne objavijo nič kritičnega

Delo novinarjev, ki poročajo o gospodarskih in finančnih zadevah, se je z izbruhom finančne in gospodarske krize bistveno spremenilo. Pred krizo je bilo njihovo poročanje osredotočeno na prevzeme in združitve podjetij, na rast dobičkov in prihodkov podjetij, dodano vrednost, zmanjševanje stroškov. V člankih so prevladovale trditve, da morajo biti podjetja konkurenčna, sposobna tekme na globalnem trgu, in da se mora kapital seliti tja, kjer so najboljše razmere, da ga njegovi lastniki lahko najbolj oplemenitijo.

Po izbruhu krize so glavna tema poročil postali kapitalska ustreznost in nadzor bank, velikost finančnega sistema, zadolženost podjetij, bonitetne agencije, izvedeni finančni instrumenti, kapitalski trgi, hedge skladi, davčne oaze. Politiki, menedžerji, ekonomisti so začeli na splošno uporabljati te nove izraze, ki so jih do krize poznali in razumeli le specialisti. S širjenjem in poglabljanjem krize so gospodarske teme začele bolj zanimati tudi splošno javnost, zato jih je bilo treba najprej ustrezno razložiti; novinarji so se morali najprej poučiti, kaj dejansko pomenijo in kako sistem deluje.

Poljudnih virov o tem tako rekoč ni bilo, v Sloveniji sploh ne in še danes si je treba večinoma pomagati s tujimi viri in izvedenci. Pa tudi pri teh je potrebna velika previdnost ter primerjanje različnih navedb in razlag. Poleg tega je bilo treba urednike slovenskih medijev še prepričati, da bo kriza bržčas prišla tudi v Slovenijo do vsakega posameznika. To ni bilo lahko, saj takšni članki niso pritegnili množice bralcev, poslušalcev in gledalcev. Delno to drži še danes, zato se precej ljudi čudi, zakaj neki špekulanti tam daleč v Ameriki špekulirajo proti majhni Sloveniji, mnogi govorijo, naj že pride ta trojka in naredi red, ki ga nesposobna slovenska politična elita ni sposobna narediti.

Tuji mediji in dokumentarci

Med prvimi so sistem na poljuden način za široko javnost začeli razlagati pri nemškem tedniku Der Spiegel, v medijski hiši, kjer imajo med lastniki pomembno vlogo zaposleni. V tem uredništvu so imeli na voljo tudi denar, da so novinarje lahko poslali v finančna središča, kjer so se pogovarjali z ljudmi, ki so te posle opravljali,  in videli na lastne oči, kako potekajo posli. Nemčija kot največje gospodarstvo v EU je tudi država, ki ima povod na ustrezno visokih položajih svoje ljudi, ti pa imajo ustrezna znanja in hkrati tudi odpirajo vrata novinarjem medijskih hiš, kot je Spiegel. V tem tedniku so lahko na konkretnih primerih razložili tudi, kaj je trojka, saj so v Grčiji lahko en dan spremljali nemškega člana. Članki v tem tedniku so že ves čas pomemben vir informacij tudi za slovenske novinarje; slovenske medijske hiše objavljajo tudi prevode njegovih člankov.

Pomemben vir informacij je vse od začetka krize ameriški nobelovec za ekonomijo Joseph Stiglitz, ki je zlasti na svoji spletni strani, na spletnem portalu Project Syndicate in v britanskem dnevniku Guardian, ki je v lasti novinarjev, začel objavljati članke, v katerih je prav tako precej poljudno pojasnjeval in opozarjal, kaj je šlo narobe in kaj bi bilo treba narediti, da se kriza ne bi razširila. Jeseni leta 2009, torej leto dni po razglasitvi bankrota ameriške velebanke Lehman Brothers, s katerim je finančna kriza prišla tudi v Evropo, se je Stiglitz v Bruslju udeležil konference o bankah. Na njegovi novinarski konferenci je bilo zelo malo novinarjev v primerjavi z udeležbo na tiskovnih konferencah predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa. Na evropsko komisijo, ki je bila takrat že sredi priprav protikriznih ukrepov, Stiglitz sploh ni prišel.

Svetovalec in publicist Richard Eskow je eden od ključnih ljudi, ki opozarjajo na škodljive posledice trgovanja z računalniki. Na spletni strani Huffington Posta je pojasnil, da borznih poslov v veliki meri ne opravljajo več ljudje, ampak superhitri računalniki. Sistem je zato postal tako kompleksen, da nihče več ne razume, kako deluje.

Posnetih je bilo tudi nekaj dokumentarnih filmov o finančni krizi, ki so pomemben vir informacij za pisanje člankov o tej temi. Film Inside Job razkriva povezanost ključnih ekonomistov, tudi profesorjev na uglednih univerzah, s finančno industrijo, pa finančne industrije s politiko, saj ključni ljudje iz tega sektorja neposredno prehajajo v vlade, finančna industrija pa je eden glavnih financerjev volilnih kampanj. Ta dokumentarec pride do zaključka, da je napaka sistem sam, zato se novi krizi ni mogoče izogniti. Kaj se zgodi, ko država tako rekoč nima več industrijske proizvodnje in realnega gospodarstva, ko mladi v najbolj produktivnih letih postanejo »37-letne zgube«, je prikazano v filmu The Company Men (Poslovneži). Ti filmi so seveda posneti v neodvisni produkciji.

Velike medijske hiše so postale del sistema

Eden glavnih problemov medijskih hiš, ko gre za poročanje o finančni in gospodarski krizi, je, da so postale del sistema; tudi one so enako kot druga podjetja postale gospodarske družbe, katerih prva naloga je ustvariti vsako leto nov rekordni dobiček za svoje lastnike. Glavni vir za ustvarjanje tega dobička ni bila več naročnina, ampak oglasi. Tako je padel zid med uredništvi in oglas­nimi oddelki medijev, ki je bil prej nedotakljiv. Kot ugotavlja ugledni ameriški profesor Noam Chomsky, so članki postali mašilo med oglasi.

Britanski novinar Nick Davies, ki je napisal knjigo Flat Earth News, je s svojo analizo pred krizo ugotovil, da je bilo v britanskem resnem tisku 55 odstotkov člankov objavljenih zgolj na podlagi informacij iz službe za stike z javnostjo oziroma sporočil za javnost, v finančnem tisku je bilo takih novic celo 80 odstotkov. Večino informacij, kaj se dogaja, je zaradi tega treba najti na spletnih straneh alternativnih medijev in na blogih.

V Bruslju so novinarji v veliki meri prespali prihod krize tudi zaradi vse bolj tesnih povezav z evropskimi funkcionarji in zlasti z evropsko komisijo. Novinarji velikih medijev, med katerimi je v prednosti britanski Financial Times, redno dobivajo vnaprej različne dokumente, na podlagi katerih objavljajo »ekskluzivne« članke. Predvsem evropska komisija ima med dopisniki velikih medijev v Bruslju kar nekaj hišnih novinarjev. Pri poročanju iz Bruslja je bistveno dobro poznati sistem in poslušati, kaj govorijo pristojni, potem pa pisati članke na podlagi lastnega znanja in v skladu s kriteriji novinarske etike.

Stalna praksa je tudi, da so novinarji izbranih medijev redni »gostje« neuradnih pogovorov z visokimi uradniki, evropskimi komisarji in predsedniki evropskih institucij. Čeprav tega uradno nihče ne pove, se od teh novinarjev pričakuje, da objavijo ustrezna sporočila. Kdor tega nenapisanega pričakovanja zaradi etičnih zadržkov ne izpolni ali pa v skladu s svojimi etičnimi standardi objavi zgodbo po svoji vesti, ker neuradni pogovor izkoristi zgolj kot enega od virov informacij, prihodnjič ni več povabljen. S krizo se je število takšnih neuradnih pogovorov in dokumentov, ki namerno »uidejo« v roke novinarjev, precej povečalo, število vabljenih novinarjev pa tako zmanjšalo, da so novinarji nekaterih večjih medijskih hiš iz večjih držav članic začeli protestirati, da si je evropska komisija ustvarila svojo elitno skupino privilegiranih novinarjev.

Odvisnost samostojnih novinarjev

Zaradi varčevanja veliki mediji vedno več urejajo razmerja z novinarji na podlagi pogodbe, ki jo lahko medijska hiša kadarkoli prekine in novinar ostane čez noč brez kruha. Gre za status samostojnega novinarja, v katerega so mnogi primorani vstopiti. Hkrati je bolj kot preverjenost informacij pomembna »ekskluzivnost«, kar je še dodaten pritisk tako na novinarje svobodnjake kot redno zaposlene novinarje oziroma dopisnike. Oboji so pred dilemo, ali na podlagi etičnih standardov zavrniti ponudbo za sodelovanje z evropskimi funkcionarji in njihovimi tiskovnimi predstavniki in izgubiti kruh ali pa sodelovati in obdržati posel, za katerega mediju večinoma ni težko najti novega sodelavca. V Bruslju je bilo pred krizo akreditiranih okrog 1500 novinarjev, zdaj jih je samo še okrog 800.

Po izbruhu finančne in gospodarske krize se je na oddelku za komuniciranje pri evropski komisiji zelo povečalo število tiskovnih predstavnikov in njihovih pomočnikov, številni novinarji so odšli med tiskovne predstavnike. Tiskovni predstavniki, ki so uradni govorci komisije, imajo vsak dan pripravljalni sestanek, na katerem dobijo navodila, kako morajo odgovarjati na kočljiva vprašanja novinarjev. Tiste odgovore so nato pripravljeni ponavljati v nedogled.

Novinarji imajo premalo časa in prostora

V Sloveniji imajo novinarji v medijih malo prostora za razlaganje sistema in razlogov za krizo. Predvsem uredniki velikokrat te teme vidijo kot preveč dolgočasne in nezanimive za bralce. Precejšen problem je tudi v tem, da o teh temah v vseh medijih govorijo vedno eni in isti ljudje. Uredniki in novinarji jih povabijo v oddajo oziroma prosijo za izjavo, ker so vedno na voljo, ne glede na to, da se njihove izjave vedno znova izkažejo kot zgrešene, ali pa je očitno, da so goreči pripadniki določene ideologije. To se dogaja v največji meri zato, ker imajo novinarji premalo časa, da bi se v zadeve lahko poglobili in jih temeljito preštudirali, se seznanili z razmerami na terenu doma in v tujini, imeli čas za iskanje sogovornikov, ki imajo znanje, a niso lačni medijske slave.

Za zgodbe o ozadjih krize v slovenskih medijih velikokrat zmanjka prostora, ker imajo prednost različne zgodbe o škandalih in korupcijskih poslih politikov in drugih predstavnikov elite. Te posle je vsekakor treba razkrinkavati in o njih poročati, a ne skakati na prvo žogo, kar je žal zdaj stalna praksa. Prevečkrat so te zgodbe nameščene, nekdo, ki nekomu iz lastnih interesov hoče škoditi, pokliče urednika ali novinarja določenega medija, mu izroči dokument z obremenilnimi podatki in zgodba je še isti večer ali naslednje jutro objavljena kot ekskluzivno odkritje. Škandali so zato odmevni dan ali dva, mediji s svojimi uredniki in novinarji pa zgolj orodje za medsebojno obračunavanje pripadnikov elite. Tudi trgovanje z informacijami v slovenskih medijih ni tuje. Nekateri novinarji imajo svoje ljudi in podjetja, o katerih v zameno za ekskluzivo ne objavijo nič kritičnega.

Tako kot med bruseljskimi dopisniki so seveda tudi med novinarji v slovenskih medijih še vedno izjeme, so kredibilni, etični, se v tematiko poglobijo, kar jim omogoča znanje, informacije temeljito preučijo, jih preverijo pri več virih in šele nato napišejo zgodbo, ki res stoji. Žal takšne kakovostne zgodbe večinoma zasenčijo senzacionalistične objave, zaradi katerih mediji in novinarji vse bolj izgubljajo zaupanje bralcev, gledalcev in poslušalcev.

Mediji in novinarji imajo vsekakor glavno vlogo pri informiranju, kaj se v resnici dogaja v gospodarstvu in financah. Zato bi bilo zelo dobrodošlo, da bi imeli na voljo vsaj polovico prostora in časa, ki ga imajo zdaj na voljo za povzemanje izjav politikov in evropskih funkcionarjev, pa tudi več možnosti in več denarja za izobraževanje in raziskovanje zgodb.


izpis

Blaž Zgaga

Izobčene vrednote
Kmalu sem ugotovil, da imam v slovenskih medijih zaprta vrata – Glavni nasprotnik novinarjev v Sloveniji niso politiki ali medijski lastniki, ampak drugi novinarji ali mediji sami

Ko me je urednica Medijske preže povabila, naj napišem članek o izkušnji svojevrstne izobčenosti iz slovenske novinarske in medijske skupnosti, me je najprej prešinila misel, da to ne bi nikogar zanimalo. Še manj me je mikalo deliti večletne neprijetne izkušnje s širšo javnostjo.

Po nekajsekundnem obotavljanju sem si premislil. Le zakaj ne bi z opisom lastne izkušnje nastavil nekakšnega ogledala domačijskim medijem in novinarjem. Tistim, ki družno prepisujejo drug od drugega novice, stare tudi dan ali več, in ki o najpomembnejših svetovnih dogodkih na spletu sporočajo s šest- ali večurno zamudo. Tistim, katerih pisanje in zlasti komentarji nimajo prave lucidnosti in osti proti resničnim pomembnežem v slovenski politiki, gospodarstvu in družbi. In tistim, ki le s stisnjenimi zobmi povzamejo kakšno novinarsko odkritje, objavljeno v konkurenčnem mediju, in to zgolj zato, ker so ga prej objavili drugi. Kaj šele, da bi ga nato nagradili z lastnimi preiskavami v javnem interesu. Sklenil sem, da lahko lastne izkušnje popišem tudi zato, ker slabše zame ne more več biti.

Zakaj sem leta 2008 dal odpoved?

Moja svojevrstna diferenciacija se je začela poleti 2007, ko sem se po dolgotrajnem šikaniranju na časniku Večer, kjer sem bil zaposlen deset let, odločil, da moram o cenzuri in pritiskih na moje novinarsko delo obvestiti javnost. Razloge za to odločitev sem podrobno pojasnil v članku »Dober Večer in lahko noč«[1], zato jih na tem mestu ne bom ponavljal. Malo pozneje je sledila novinarska peticija proti cenzuri, ki jo je podpisalo 571 novinarjev, spomladi 2008 pa sem na Večeru dal odpoved, ker v mediju s tako drugačnimi vrednotami nisem videl nobene prihodnosti.

Že takrat so se mnogi čudili, da sem dal kar odpoved, saj da bi se lahko dogovoril za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. V tem primeru bi lahko prejel odpravnino in še kaj drugega, so mi govorili. A šlo je za princip. Nihče ne more sprejeti odločitve, ki močno poseže v njegovo profesionalno in tudi osebno sfero, ne da bi stal za njo v vseh razsežnostih in s polno mero odgovornosti. Dati odpoved, a se obenem sporazumno raziti, pač ne gre skupaj. To bi bilo polovičarstvo in sedenje na dveh stolih.

Da je bila odločitev pravilna, je potrdila odločitev Novinarskega častnega razsodišča, kamor sem prijavil urednike Večera. Julija 2008, nekaj dni po izteku odpovednega roka, je namreč pritrdilo pritožbi, da so brez mojega soglasja vsebinsko spremenili avtorsko besedilo. S tem je bilo to poglavje profesionalne poti končano.

Prostovoljni eksil

Že mesece prej, ko sem razmišljal o odpovedi, sem se zavedal, da življenje po njej nikakor ne bo lahko. Vedel sem, da bom moral zelo zategniti pas. A me je vseeno presenetilo, ko sem se moral izuriti celo v takšnih veščinah, kot je na primer, kako preživeti mesec s samo 20 evri za osebne potrebe, ki so mi ostali po vseh plačanih položnicah. Brez pomoči družine in prijateljev mi nikakor ne bi uspelo preživeti. Hkrati sem se odločil za prostovoljni eksil in se preselil 100 kilometrov iz Ljubljane. Na lastni koži sem spoznal veljavnost reka, da človek šele v težkih časih spozna, kdo so pravi prijatelji.

Imel sem skromne prihranke za nekaj mesecev, a že na začetku sem precej stavil na prvo veliko zgodbo, ki sem jo nameraval objaviti kot samostojni novinar.

Izkušnja z zgodbo o podkupovanju v zadevi Patria

Od maja 2008 sem bil v rednem stiku s finskim novinarjem Magnusom Berglundom, s katerim sva sodelovala pri preiskovanju podkupovanja ob nakupu oklepnikov Patria. Bolj ko se je bližal 1. september 2008, dogovorjeni datum sočasne objave v obeh državah, bolj sem postajal nervozen. Zgodbo sem ponudil dvema medijema, ki sta bila takrat najbolj kritična do vlade in za katera bi običajen bralec verjel, da si upata objaviti vse. Kako sem se motil! Urednikom obeh sem sporočil, da poznam imena, konkretne vsote denarja in da gre za milijone evrov podkupnin. Predlagal sem honorar v višini 1000 evrov. Skromno glede na dimenzije odkritja.

Eden medij na ponudbo sploh ni odgovoril, kar je v Sloveniji pogost »odgovor«, so pa vseeno zlorabili informacijo in se pripravili na »ekskluzivno« poročanje na ta dan. Z drugega medija so sporočili, da bodo z veseljem objavili, a da mi nikakor ne morejo plačati tako »velike« vsote. O drugih medijih, ki so se takrat vsakodnevno priklanjali desni Janševi vladi ali bili pod njenim posrednim ali neposrednim nadzorom, sploh nisem razmišljal. Znašel sem se v zagati. Vedel sem, da sodelujem pri novinarski preiskavi, ki bo pretresla Slovenijo, a je nisem mogel skoraj nikjer objaviti. Zato sem privolil v objavo v drugem mediju za manjši, a še nedogovorjeni znesek.

Toda na dan objave je prišlo do še večjega zapleta. Končno verzijo sem v skladu z dogovorom poslal uredniku nekaj ur pred predvideno objavo, on pa me je ves zadihan kmalu poklical nazaj. »To je pa bomba! A tega ne moremo objaviti v takšni obliki,« se je slišalo iz telefonske slušalke. Prispevek, ki je temeljil na večmesečnem preiskovalnem delu in čezmejnim sodelovanju z enim najboljših finskih novinarjev, sem naslovil: »Patria podkupila Janeza Janšo«. Urednik, ki je pozneje naredil bleščečo kariero v stikih z javnostmi, mi je čez pol ure poslal popravke, a ko sem jih preletel, sem ga takoj poklical in mu prepovedal objavo članka v tem mediju. Naslov so namreč spremenili v »Osupljivo razkritje finske televizije«, iz teksta pa so izbrisali prav vse moje novinarske ugotovitve, ki so dopolnile odkritja finskega kolega in katere so danes sestavni del obtožnega predloga državnega tožilstva na slovenskem sodišču zoper peterico, ki je obdolžena podkupovanja.

Nemudoma sem poklical legendarnega urednika Mladine Janija Severja, ki je takrat vodil spletni medij Vest.si in mu poslal članek s prošnjo za objavo. Čez nekaj minut je odobril besedilo in pristavil: »A lahko dodamo le vprašaj na koncu naslova?« Seveda sem se strinjal in članek je bil objavljen nekaj minut zatem.

Grožnje in sramotilne kampanje

Po izbruhu afere Patria so se začeli vrstiti mnogi besedni napadi, grožnje, sramotilne kampanje zoper finskega kolega Berglunda in mene, pri čemer so nekateri slovenski mediji voljno sodelovali. Pozneje je več medijev začelo slaviti kar sebe kot tiste, ki so odkrili afero Patria. Toda v resnici slovenskega dela čezmejne preiskave nihče, razen Vest.si, ni želel objaviti v izvirni obliki.

Kmalu zatem sem ugotovil, da imam v slovenskih medijih zaprta vrata. Pri mnogih sem diskretno poizvedoval, ali bi zaposlili novinarja z mojimi izkušnjami. Ko poizkusi niso obrodili sadov, sem aktivno iskal zapos­litev zunaj novinarstva, saj sem spoznal, da v slovenskih medijih nimam več prihodnosti. Dobro leto dni sem se prijavljal na razne razpise, a uspel nisem nikjer. Resno sem začel razmišljati o trajni selitvi iz Slovenije.

Knjig o trgovini z orožjem mediji niso povsem ignorirali

Takrat, leta 2009, pa je dozorela tudi odločitev, da se s kolegom Matejem Šurcem temeljito lotiva preiskovanja trgovine z orožjem. Po letih trdega dela sva prvo knjigo trilogije V imenu države objavila junija 2011, drugo oktobra 2011 in zadnjo aprila 2012. Mediji knjig niso povsem ignorirali. Objavili so krajše vestičke, tudi nekatere daljše prispevke in z njimi obeležili izide knjig. Verjetno je bil molk presežen zato, ker je šlo za tri knjige. Če bi bila samo ena, bi gotovo šla neopaženo mimo. K večji odmevnosti je prispevala turneja predstavitev, ki jih je v več kot 30 slovenskih krajih obiskalo prek 1000 ljudi. Tudi s poročanjem lokalnih medijev o teh dogodkih smo uspeli prebiti medijski molk, ob izidu tretje knjige sva bila s kolegom Matejem Šurcem že osebnosti tedna v Sobotni prilogi Dela. Postala sva osebnosti meseca na Valu 202. Velike zasluge za preboj gredo založbi Sanje in Roku Zavrtaniku, ki sta podpirala projekt.

Ustanovili smo center za preiskovalno novinarstvo

Na njegovo pobudo smo ustanovili Center za preiskovalno novinarstvo. Sam pa sem se v tem obdobju osredotočil na vzpostavljanje mednarodnih stikov, čezmejne novinarske preiskave, postal sem član več mednarodnih združenj preiskovalnih novinarjev, od nekaterih tujih fondacij smo prejeli finančno podporo.

Z obsežno preiskavo lastništva podjetij v davčnih oazah, kjer sem kot član Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ) dolge mesece sodeloval v največji tajnosti, pa so končno nastopili bolj obetavni časi.

Za ugotovitve, kateri so lokalni zmagovalci tranzicije, ki imajo podjetja na rajskih davčnih otokih, se je najbolj zanimal najbolj gledani slovenski medij POP TV. Aprila 2013 smo začeli z odličnim sodelovanjem in doslej skupaj preiskali mnogo ekskluzivnih novinarskih zgodb. A nenavadno je, da so le-te kljub aktualnosti in pomembnosti v drugih slovenskih medijih znova ostale prezrte.

Hkrati sem ponovno imel priložnost od bližje spoznati nizko raven profesionalnosti in kolegialnosti na slovenski medijski sceni. Iznenada so me začeli oblegati slovenski novinarji. Najpogostejše vprašanje: »Daj mi, prosim, povej vsaj eno ime ...« Najmanj petnajst telefonskih klicev sem prejel s strani slovenskih kolegov, ki so bili pri sramotnem moledovanju veliko bolj vztrajni kot tisti z območja nekdanje Jugoslavije.

Pomanjkanje profesionalnih vrednot

Kljub izkušnjam in nizkim pričakovanjem sem bil osupel. Mislil sem si: več kot pet let se stežka prebijam kot samostojni novinar v Sloveniji, ki lažje objavlja članke v ZDA kot doma, in zdaj naj po mesecih trdega dela kolegom kar povem imena, ki sem jih odkril, namesto da dokončam delo in novinarski prispevek sam (so)podpišem? Le kje je tukaj upoštevanje profesionalnih vrednot in integritete? Spoštovanje mojega vloženega dela in ohranjanje poklicnega ponosa kolegov, ki moledujejo?

Pomanjkanje profesionalnih vrednot je kritično tudi na sistemski ravni. Verjetno se v tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj je slovenska medijska scena danes v tako slabem stanju.

Glavni nasprotnik novinarjev v Sloveniji niso politiki ali medijski lastniki, ampak drugi novinarji ali mediji sami. Novinarji bi morali delovati kot profesionalna skupnost, gojiti profesionalno solidarnost in temeljiteje nadzirati tiste, ki dejansko vladajo družbi. Toda namesto tega se rajši spopadajo med seboj ali brezobzirno tekmujejo brez spoštovanja temeljnih pravil igre. To dolgoročno spodkopava novinarstvo in ustreza zlasti elitam na oblasti. Novinarstvo je pač vedno v šibkejšem položaju. Dokler se ne bo vzpostavila profesionalna solidarnost, ki bo temeljila na pozitivnih in profesionalnih vrednotah, ne bo napredka.

Vsak se mora odločiti sam

In še nekaj besed glede izobčenja. V prvi fazi samostojne poti sem se res počutil kot izobčen, a sem tudi vedel zakaj. Po letu 2009 pa sem spoznal, da je na neki način boljše, da ostajam izobčen iz slovenske medijske scene, saj njene prevladujoče vrednote niso enake mojim. Profesionalna etična drža je namreč pogosto edino, kar na koncu ostane novinarjem in česar jim pač nihče ne more vzeti. Lahko jo zgolj poklonijo v zameno za službico ali druge drobtinice, kar žal naredijo premnogi, a to je pač njihova pot. Vsak se mora odločiti sam in za svojo odločitev prevzeti odgovornost. Jaz sem se odločil za lastno pot, zanjo marsikdaj tudi drago plačal, a za zdaj je videti, da se je vztrajanje izplačalo. Zavedam se tudi, da nič ni večno in da se vse lahko spremeni.

A spoznanje ostaja: če novinar vztraja pri nekih temeljnih vrednotah, kot so resnica, zaupanje in poštenje, in si prizadeva zanje kljub težkim razmeram, se na koncu, čez nekaj časa, zadeve vendarle uravnajo. Primeren in zaslužen rezultat takrat pride sam od sebe.

1 Objavljen v zborniku Pet minut demokracije. Ljubljana: Liberalna akademija, 2008.

izpis

Saša Banjanac Lubej

Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Treba je razvijati novi koncept novinarstva, saj kooperativa pomeni združevanje, solidarnost in drugačne oblike upravljanja kot so samoupravljanje oziroma soupravljanje in horizontalno vodenje – Zadruga ni skupnost kapitala, ampak dela

Novinarji v Sloveniji se zadnje čase pogovarjajo le o zadrugah. Medijskih. Drugače kot v Sloveniji so slednje drugod po Evropi že zaživele. Razlogi za premislek o medijskih zadrugah na Slovenskem so dokaj razumljivi: medtem ko se javna televizija ukvarja predvsem sama s seboj, komercialne televizije skrbijo le za gledanost, časopisi pa se utapljajo v rdečih številkah oziroma v vse manjših nakladah. Vse več novinarjev, tako prekercev kot tistih, ki za zdaj še imajo službo, ugotavlja, da je nekaj treba spremeniti. Ne gre samo za način posredovanja informacij in spremenjeno agendo, ampak za sklep, da je treba tako politiki kot kapitalu obrniti hrbet in ponovno skleniti izvirno zavezništvo z bralci oziroma ozaveš­čenimi državljani, ki niso zgolj potrošniki.

Novinarji, ki delajo kot samostojni podjetniki, so ogrožena vrsta

Primorski dnevnik je zadruga, italijansko tiskovno agencijo ANSA so kot zadrugo ustanovili drugi mediji. V najmanj dveh francoskih mestih, Nantes in Saint-Étienne, sta lokalni skupnosti oziroma pokrajini podprli lokalni radijski postaji, katerih programa ustvarjajo mladi sodelavci. V španski Andaluziji je nastala SBP-CA, in še bi lahko naštevali. Po besedah odlične poznavalke zadrug Jadranke Vesel je treba ločevati med zadrugami, katerih ustanovitelji so posamezniki, in med tistimi, ki so pravzaprav združenje zadrug in so posebej razširjene posebej v Italiji.

Zagovarja zadruge, v katerih se združujejo avtonomni posamezniki, in sicer po principu od spodaj navzgor. »Samostojni podjetniki oziroma s.p.-ji so ogrožena vrsta. To je edina pravna oblika družbe, ki vsak trenutek tvega vse.« Tako Jadranka Vesel našteva razloge, ki bi lahko armado novinarjev in drugih sorodnih poklicev v statusu samostojnih podjetnikov vodili k ustanovitvi medijske zadruge. Zadruga bi jim lahko ponujala cenejše računovodske storitve, tveganja tožb bi se lahko zmanjšala (zadruga se drugače pogovarja z zavarovalnico kot posamezni samostojni novinar), ponujala bi skupno bazo podatkov in nabavo opreme po bolj ugodnih cenah. Zadruga mora imeti tudi sklad za bolniške, dopuste in regrese. Prav tako mora imeti medijska zadruga svoje produkte in razvijati »rezervo« oziroma novinarjem sorodno delovno področje ter omogočiti sodelovanje na različnih državnih in evropskih razpisih.

Zadruga mora biti izbira

»Ne moremo pričakovati, da bo nekdo drug namesto nas zagnal zadruge. Treba se je izobraževati o tem, kaj zadruga je in načrtovati, s čim vse naj bi se ukvarjala. Treba se je zavedati, da v zadrugi pogajalec ni hkrati tudi izvajalec. Prav tako morajo biti določena razmerja med zadružniki oziroma člani in zaposlenimi. Zadruga mora biti izbira. Sam moraš razmišljati in delati,« svetuje Jadranka Vesel. Treba je razvijati tudi novi koncept novinarstva, saj kooperativa pomeni združevanje, solidarnost in drugačne oblike upravljanja kot so samoupravljanje oziroma soupravljanje in horizontalno vodenje. Vse to terja veliko energije, še opozarja.

Hrvaška: Brez nič ni nič

Očitno pa so na Hrvaškem zbrali ne samo energijo, temveč tudi sredstva za zagon prve zadruge KopMedija. Zadruga je sicer registrirana kot družba z omejeno odgovornostjo, ustanovilo jo je deset ljudi, med katerimi je polovica novinarjev, polovica pa so aktivisti, ki so sodelovali pri blokadi Univerze v Zagrebu leta 2009. To, da vsi niso novinarji, hrvaške javnosti ne razburja, pravi za Medijsko prežo član zadruge Rade Dragojević, ki je tudi odgovorni urednik časopisa Novosti, tednika srbske manjšine na Hrvaškem. V prostorih Novosti domuje tudi KopMedija. Ustanovitelji so prispevali po 1500 evrov, 300.000 kun (40.000 evrov) pa je primaknilo hrvaško kulturno ministrstvo. Trenutno nimajo zaposlenih, tudi vsi zadružniki, pravzaprav družbeniki, delajo še druga dela. Po besedah Dragojevića po načelu outsource najemajo grafičnega oblikovalca in tiskarske storitve. Projekt, ki so ga kot zadruga sprožili, pa je izdajanje hrvaške licenčne izdaje prestižne francoske revije Le Monde diplomatique.

Prodanih 3000 izvodov že prinaša prva sredstva, s katerimi pokrivajo osnovne stroške. Razmišljajo, da bi licenco pridobili tudi za Bosno in Hercegovino ter Srbijo, ustanovili bi tudi spletni portal. »Zagotovo se bomo širili,« napoveduje Dragojević. Med prednostmi zadruge izpostavlja pravilo en kooperant – en glas, ki velja ne glede na vložena sredstva. »Na ta način ne more priti do špekulacij. Zadruga ni skupnost kapitala, ampak dela. Morate imeti neko vsebino. To ni čarobna palica, ampak organizacijska oblika, ki je zanimiva za ljudi, ki si želijo več neposredne demokracije. Imamo veliko sestankov, debat. Diskusija je stalnica,« pojasnjuje Dragojević. Prisotna je horizontalna solidarnost, odloča se s soglasjem. Če ga ni, se gre na preglasovanje. Zadružniki so torej zaposleni drugod, saj je potrebno daljše obdobje akumulacije, preden bo KopMedija postala samovzdržljiva. Upajo, da bodo z ministrstvom za kulturo dosegli dogovor o triletnem sofinanciranju, ki bi omogočilo zaposlitev vsaj dveh novinarjev in redno izplačevanje honorarjev. Na vprašanje, od kod tolikšno razumevanje na ministrstvu za kulturo, pa Dragojević odgovarja, da je trenutna (politična) ekipa pač naklonjena tovrstnim projektom, da pa tako ali drugače nič ni gotovo. Kljub temu je treba delati, saj brez nič ni nič, sklene Dragojević v pogovoru za Prežo.

Španija: Od laboratorija idej do združenja in medijske kooperative

Potem ko je v Španiji v zadnjih štirih letih več kot deset tisoč novinarjev ostalo brez služb, saj je propadlo več kot 70 medijev, so se medijske zadruge lotili v Andaluziji. Njihova pobuda SBP-CA je veliko več kot samo medij. Vse se je začelo pred letom dni kot laboratorij idej, prostor, znotraj katerega so lahko novinarji, fotoreporterji, producenti in grafični oblikovalci razpravljali, iskali alternative in analizirali razmere v medijih med finančno krizo, pravi za Medijsko prežo članica oddelka SBP-CA za komuniciranje Angeles Lucas.

Po letu dni iskanja rešitev in alternativ pa je SBP-CA razdelila delovanje na dve področji. Prvo pokriva Združenje SPB-CA, ki načrtuje nekaj medijskih projektov, kot je ustanovitev radijske postaje in spletnega portala. Močno podpira raziskovalne in inovativne projekte in tečaje, povezane z mediji. Zavzemajo se za kakovost, poštenost in integriteto kot osnovne postulate pri njihovih storitvah. V začetku bodo sredstva prihajala preko naročnin njihovih partnerjev in iz javnih skladov, navaja Angeles Lucas.

Drugo področje pokriva SBP-CA Cooperative. Gre za zadrugo, ki je po besedah Lucaseve zelo uspešna in edinstvena pobuda. Glavna prednost za samozaposlene profesionalce je, da se lahko združujejo ter uživajo prednosti, ki jih prinaša zadruga ter tako na najlažji način zvišajo svoje prihodke. Zadnje čase je bilo v Španiji skoraj nemogoče dobiti zaposlitev, zaradi česar se povečuje število svobodnjakov in samozaposlenih novinarjev.

Medijska zadruga iz Andaluzije, ki je za zdaj edina tovrstna zadruga v Španiji, je naletela na ogromno zanimanje, saj so novinarska združenja v 20 mestih po Španiji zaprosila za predstavitve in dodatne informacije za svoje člane.

Zadruge pospešujejo gospodarske in druge koristi članov

Zadruge so zelo primerne pravne oblike, kjer večje število članov deluje za svoj in skupni namen, pa slovenski pravni okvir za zadruge opisuje direktor zadruge ZORA in vodja oddelka za zadruge pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije Martin Čavž. »Zadruga pospešuje gospodarske in druge koristi svojih članov na podlagi njihovega enakopravnega sodelovanja in upravljanja,« navaja. Zakonski okvir za zadruge v Slovenije je po mnenju Čavža zelo ustrezen in napreden, čeprav je namenjen predvsem kmetijskim zadrugam, ki predstavljajo največji del zadružništva v Sloveniji. Zadruga lahko deluje na vseh področjih, tudi na področju prenosa tehnologije, varstva okolja, kulture in založništva, inovacij, nudenja socialne pomoči in medijev.

Prednost zadruge: Osebna nota in poenostavljeni postopki

Prednost zadruge – tako Martin Čavž – je v osebni noti, ker se vanjo združujejo člani, ki imajo interes za skupno delovanje. Vanjo se lahko združujejo tudi druge institucije za določen namen. Gospodarske družbe ali društvo oziroma druge institucije se lahko včlanijo v zadrugo za uresničevanje skupnega interesa na posameznem področju, na primer informatike, promocije. Ustanovitev in registracija zadruge je zelo preprosta. Ustanovijo jo lahko trije člani z minimalnim kapitalom. Obvezni delež člana lahko znaša, na primer, deset evrov. Tudi finančno poslovanje je poenostavljeno, če gre za manjši promet. Možno je tudi zaposlovanje članov v zadrugi glede na njihov prispevek oziroma ustvarjanje prihodka. Obstajajo pa tri vrste zadrug: zadruge z omejeno odgovornostjo, kjer zadruga odgovarja s svojim premoženjem in deležem, ki ga morajo zadružniki vplačati v primeru stečaja; zadruge s solidarno odgovornostjo, kjer zadruga odgovarja s svojim premoženjem, v primeru stečaja pa s svojim premoženjem odgovarjajo tudi zadružniki; in zadruge brez odgovornosti članov, kjer zadruga ogovarja s svojim premoženjem, člani pa ne odgovarjajo.

Tako bi se po mnenju Čavža zmanjševalo tudi delo na črno pri različnih storitvenih zadrugah. Zadruga prinaša prednost v obliki podjetništva zaradi poenostavljenih postopkov. Člani morajo izkazovati interes za poslovanje in s tem je podan interes notranjega delničarstva. Zadruga lahko ustanovi podjetje, drugo zadrugo oziroma postane članica druge pravne osebe. Po spremenjenem zakonu lahko zadruge kandidirajo za državna in evropska sredstva. Zaposleni v zadrugah imajo drugačen pravni položaj kot, na primer, pri fizičnih osebah. Večina zadrug omogoča zaposlenim tudi včlanjevanje v zadruge, da pripomorejo k stabilnosti zadruge. Po Čavževi oceni je v zadrugah zaposlenih več kot 3000 delavcev, članstvo pa gre v desettisoče. Prisotnost notarja na občnih zborih ni potrebna, njegovo pomoč se potrebuje le pri vpisih v sodni register. Zadruga ne more prenehati s poslovanjem, če so trije člani za nadaljevanje poslovanja, in tako so zavarovane pred prevzemi, še navaja Čavž.

Zadolževanje zadrug v bankah pod enakimi pogoji

Kljub zakonskim izboljšavam pa je do odnosa države do zadrug v Sloveniji kritična direktorica prve medijske zadruge na Slovenskem Medijska kooperativa Barbara Verdnik. Marca 2012 jo je ustanovilo pet zadružnikov kot pilotni projekt z namenom izdajanja novega neodvisnega medija, ustvarjanja pogojev za elitno, profesionalno in raziskovalno novinarstvo ter z uveljavitvijo novega lastninskega modela medija, ki ga Slovenija na tem področju ne pozna. »Treba je delati na daljši rok. V Sloveniji nimamo zadružne banke, pogoji, pod katerimi se lahko zadolžuje medijska zadruga, so popolnoma enaki kot za vse druge poslovne subjekte, z obrestno mero 6 ali 7 odstotkov,« pravi za Prežo Barbara Verdnik. Zato se predvsem osredotoča na evropske razpise, ki bodo še posebej aktualni po potrditvi nove finančne perspektive EU 2014–2020. Povezujejo se tudi s partnerji v Italiji, saj Medijska kooperativa združuje tudi hrvaško Istro, Primorsko in Julijsko krajino v Italiji. Potrebno je veliko znanja in vlaganj. »Potreben je neke vrste start-up za medije. Sedanja platforma ne daje prav nič na področju davkov ali posojil, še pojmovanje zadružništva je napačno,« je kritična Verdnikova.

Novinarji – lastniki 40 odstotkov Gorenjskega glasa

Drugače kot Medijska kooperativa in njen spletni portal mediteran-info.si, na katerem ima konec aprila zadnja objavljena vest datum 13. januar, pa je Gorenjski glas primer, ki dokazuje, da novinarji že lahko živijo od novic, ki jih sami napišejo in objavijo. Izvedli so namreč notranji odkup svojega časopisa. »Nekateri so nam očitali, da smo si kupili službo. Bili so dvomi, kaj če ne bo nihče 'kupoval' naših novic, potem smo pa si dejali: Mi pa znamo delati novice, pa naj gre za časopis ali za splet,« zgodbo okrog edinega notranjega odkupa časopisa na Slovenskem pripoveduje novinar in urednik gospodarstva Gorenjskega glasu Boštjan Bogataj.

Za nakup se je odločilo 32 od 38 zaposlenih na Gorenjskem glasu, ki bodo po novem lastniki 40 odstotkov podjetja, skupaj s podjetjem Domel Holdingom pa so lastniki 82 odstotkov. Polovico kupnine – po podatkih Dnevnika je znašala okoli 800.000 evrov – je torej prispevalo podjetje Domel Holding, lastnik Domela iz Železnikov. 13,5-odstotni delež Gorenjskega glasu ohranja družba Delo, prav tako je že od prej lastnica 2,6-odstotnega deleža direktorica Marija Volčjak.

Prioriteta: Redno izplačevanje plač in ne delitev dobička

»Čeprav skupščine še ni bilo, je jasno, da prioriteta ni izplačevanje dobičkov, ampak je to redno izplačevanje plač,« poudarja Bogataj. Spominja se, da je bil časopis na razpotju leta 2001, ko bi lahko novinarji prvič prevzeli večinski delež. Toda ker so imeli pri Gorenjski banki v »dobrih časih« samo eno preprosto zahtevo: da časopis dela pozitivno, je bilo za novinarje bolj udobno ostati le v novinarskih vrstah. Ko pa je kriza prišla tudi na Gorenjsko in so sledili zgodbam okrog Dela Revij, so v Gorenjskem glasu dejali: Mi tega nočemo. Gorenjska banka je namreč odprodajala svoj delež, na razpis pa so se javljali tudi takšni kupci, ki jih je zanimalo samo funkcionalno zemljišče Gorenjskega glasu. »Odločitev je bila precej lahka. Imeli smo sicer tisoč vprašanj, saj ko enkrat kupiš deleže, je z njimi treba gospodariti. Prevzeli smo tudi tveganja: če bo šlo kaj narobe, smo vrgli denar stran,« pripoveduje Bogataj. Skoraj vsi zaposleni (32, od tega polovica novinarjev) smo šli v to, nekateri so najeli posojila, zmanjšali smo si tudi plače. »Nekateri so dali manj kot 5000 evrov, večina je dala več,« je bilo največ, kar smo izvlekli iz Bogataja.

Celotna kupnina je namreč poslovna skrivnost. Novinarjem je na pomoč pri odkupu 82 odstotkov časopisa priskočilo podjetje Domel, katerega lastniki so zaposleni, nekdanji zaposleni in upokojenci, in tako Gorenjskemu glasu »vrnilo uslugo«. Ko jim je namreč leta 1996 grozil sovražni prevzem s strani ameriške korporacije, so se delavci temu uprli, Gorenjski glas pa jih je pri tem podpiral. Zdaj so tudi v Domelu želeli, da časopis ostane v gorenjskih rokah. »Končno nekdo želi odločati o svoji usodi,« so potezo komentirali bralci, ki so po besedah Bogataja odlično sprejeli notranji odkup časopisa s strani novinarjev oziroma zaposlenih. Zdaj se o tem govori kot o odličnem primeru socialnega podjetništva; Gorenjski glas je postal tudi dobra zgodba za slovensko novinarstvo.

Zgledi z Gorenjske ne vlečejo

A kot je videti v tem trenutku, zgledi ne vlečejo. Ne na Delu in ne na Večeru ne razmišljajo o notranjem odkupu. Preveč je razdrobljenih, individualnih interesov. Na Delu so novinarji svojo zlato priložnost, da zagospodarijo s svojim časopisom, že zdavnaj zapravili, saj so pred svoje poslanstvo postavili popolnoma človeške, materialne interese: s prodanimi delnicami si je marsikdo kupil lep košček zemljišča in si sezidal hiško, o kateri lahko novinarji mlajših generacij samo sanjajo. Tiste bolj vztrajne novinarje pa so »kupili« z udobnimi službami. Tudi med Večerovci ni hude zainteresiranosti za notranji odkup, čeprav naj bi vrednost časopisa zdaj znašala borih dva milijona evrov; Delo ga prodaja že od leta 2009 zaradi odločbe Urada za varstvo konkurence zaradi presežene lastniške koncentracije. »Večkrat smo sedeli in se o tem pogovarjali v slogu: zdaj pa res moramo nekaj narediti. A ko je bilo treba kaj narediti popoldne, med konci tedna, torej v svojem prostem času, nikjer ni bilo nobenega. Prav tako nihče ni razumel, da se odkup lahko opravi tudi z ustanovitvijo pravne osebe, za katero novinarji ne bi odgovarjali s svojim premoženjem. Vsi razgovori so bili bolj podobni kakšni kolektivni terapiji kot resni razpravi, ki bi ji sledila ustrezna dejanja,« pa je ideje o notranjem odkupu komentiral novinar Večera Vasja Jager.

Iskanje kompasa

Ni dvoma, da je slovensko novinarstvo na novem razpotju. Časi lahkotnega življenja se končujejo – to velja tudi za kolege, ki še prejemajo solidne plače, njihove članke pa iz dneva v dan plačuje manj ljudi. Novinarji, ki so brez zaposlitve, zaslužijo zgolj minimalno plačo ali pa so prisiljeni kombinirati novinarstvo s kakšnimi drugimi priložnostnimi deli, imajo pravzaprav preprosto izbiro: če želijo vztrajati v novinarstvu, morajo ustanoviti medij ali zadrugo, kjer bodo negovali novinarstvo po okusu ozaveščenih državljanov (neodvisno, preiskovalno, z integriteto in odgovornostjo do bralcev in brez služenja politiki ali kapitalu) ali pa se dokončno posloviti od poklica, ki v obstoječih medijih tako ali drugače sploh ni več tisto, kar naj bi bil.

Slovensko novinarstvo je na novem razpotju. Časi lahkotnega življenja se končujejo – to velja tudi za kolege, ki še prejemajo solidne plače, njihove članke pa iz dneva v dan plačuje manj ljudi.

Novinarji, ki so brez zaposlitve, zaslužijo zgolj minimalno plačo ali pa so prisiljeni kombinirati novinarstvo s kakšnimi drugimi priložnostnimi deli, imajo preprosto izbiro: če želijo vztrajati v novinarstvu, morajo ustanoviti medij ali zadrugo, kjer bodo negovali neodvisno in preiskovalno novinarstvo, z integriteto in odgovornostjo do bralcev in brez služenja politiki ali kapitalu, ali pa se dokončno posloviti od poklica, ki v obstoječih medijih tako ali drugače sploh ni več tisto, kar naj bi bil.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

profesionalna etika in samoregulacija

Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
socialni položaj novinarjev
Medijska preža
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Sonja Merljak Zdovc
O prihodnosti novinarstva, če ta sploh obstaja
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Gojko Bervar
Nova oblast in mediji – Kaj se je spremenilo?
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Neva Nahtigal
Problemi s socialno, pravno in profesionalno varnostjo novinarjev v jugovzhodni Evropi
Iztok Jurančič
Dninarstvo na novinarskem trgu delovne sile
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Novinarstvo, ki se bere kot roman
Martin Tomažin
Čedalje manj redno zaposlenih v medijih
Brankica Petković
Njihova svoboda, naša pravica
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Predlog ureditve poklicne avtonomije v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Jasmina Potokar Rant
Novinarske usode: Delo preko avtorskih pogodb
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Neva Nahtigal
Kolektivna pogodba za vse novinarje
Igor Drakulič
Svobodni novinarji: kako urediti svoj status?
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Iztok Jurančič
Pogajanja o novinarski kolektivni pogodbi
Igor Drakulič
Svobodni novinarji podpisali škodljive pogodbe
Jasmina Potokar Rant
Avtorske pravice v pogodbah med mediji in novinarji
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Brankica Petković
Novinarska stavka – znanilka novega vala medijske tranzicije?
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Neva Nahtigal
Prenova kolektivne pogodbe za novinarje
Jaka Repanšek
Varovanje avtorskih pravic v kolektivni pogodbi: kako se miš spreminja v mačko
Jaka Repanšek
Avtorske pogodbe zaposlenih v medijih
Sonja Merljak
Piarovci so dodatna ovira na poti do informacij
Gašper Lubej
Ustanovljena sekcija samostojnih in svobodnih novinarjev
Neva Nahtigal
Tehnologija zahteva dodatno zaščito avtorskih pravic
Iztok Jurančič
Novinarski sindikat pred izzivi priprave nove kolektivne pogodbe
Grega Repovž
Leto 2003 – leto medijskega preloma
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Matjaž Pikalo
Kdo bo še pisal?
Gašper Lubej
Ko novinarji delajo brez pogodb in zavarovanja
Neva Nahtigal
Samostojni novinarji so ranljiva skupina delavcev v Evropi
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Ljuba Babič Košir
Vsi na isti veji
Simona Zatler
Vsak je lahko novinar
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Barbara Bizjak
Stavka na Delu
Mateja Hrastar
Kratek premislek o statusu svobodnjaka
Dejan Pušenjak
Izgubljene novinarjeve utopije
Marinka Boljkovac-Borković
Profesionalna solidarnost je temelj zaščite novinarjev
Brankica Petković
Ko pridejo hudi časi
Novinarski večeri
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
03.10.2002
Arne König, Alenka Burja
Samostojno novinarstvo – stvar izbire ali nuje?
17.03.1998
Aidan White, Marjan Sedmak
Novinarji vseh dežel, združite se!
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo