Strukturne in organizacijske spremembe novinarskih uredništev ter transformacije novinarskega dela in uredniške kulture so v zadnjem desetletju v središču razprav v novinarskih študijah. Konvergenco lahko v tem kontekstu opredelimo večinoma kot prostorsko, tehnološko in procesno integracijo prej ločenih časopisnih, radijskih, televizijskih in spletnih uredništev. Takšne premike tako v evropskih kot ameriških medijskih hišah nekateri razumejo kot odzivanje na negotove razmere na medijskih trgih po svetu in kontinuiran razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij.(1)

V raziskavi News Barometer 2008 ugotavljajo, da večina časopisnih urednikov z vseh celin optimistično zre v prihodnost in predpostavlja, da bo integrirano uredništvo v naslednjih petih letih postalo norma.(2) Raziskava v okviru študije Project for Excellence in Journalism je med novinarji pokazala skepticizem do strukturnih in organizacijskih transformacij uredništev, saj jih povezujejo z dvigom novinarske produktivnosti in racionalizacijo uredniškega delovanja – tudi z odpuščanji.(3) V poročilu Innovations in Newspapers: 2008 World Report zaključujejo, da je mogoče s strukturnimi in organizacijskimi spremembami uredništva pridobiti produktivnejšo in večveščinsko novinarsko delovno silo le, če se preseže »uporništvo« s spreminjanjem »miselnosti« v uredništvu.(4) Omenjene raziskave razkrivajo, da strukturna in organizacijska integracija uredništev postaja globalni pojav, vendar ne ponujajo kontekstualizacije procesa konvergence in zanemarjajo tradicionalne razlike med novinarskimi delovnimi okolji v anglosaksonskem novinarstvom in tistem v celinski Evropi.

Cilj tega članka je ponuditi sintezo sodobnih razprav o konvergenci v novinarskih študijah in s pomočjo poglobljenih intervjujev s članoma uprav ter tiskanimi in spletnimi uredniki in novinarji preveriti, kako so se integracije uredništva lotili na Delo, d. d. in Žurnal media, d. o. o. – časopisnih hišah z različnim položajem in vlogo na slovenskem medijskem trgu, različnim obsegom novinarske produkcije ter ne nazadnje z različno evolucijo organiziranja in strukturiranja novinarskega delovnega okolja. Na podlagi zapisanega so raziskovalna vprašanja naslednja: (1) Kako v izbranih časopisnih hišah poteka integracija uredništva? (2) Kako na integriranje uredništva vpliva predhodna organizacija in struktura novinarskega delovnega okolja v časopisnih hišah Delo in Žurnal media? (3) Kako konvergenco in njene posledice razumejo uprava, uredniki in novinarji?

Novinarska uredništva so se v zadnjem stoletju razvila v birokratsko urejena delovna okolja s tradicionalno linearno hierarhijo ter jasno delitvijo dela in odgovornosti z namenom standardizacije novinarskega produkcijskega procesa, homogenizacije posameznih novinarskih publikacij in ohranjanja nadzora novinarskega dela v spreminjajočem se političnem, ekonomskem in kulturnem kontekstu. Hardt pravi, da zgodovinski vpogled kaže na upadanje suverenosti novinarja kot intelektualnega delavca kot rezultat vpenjanja njegovega dela v institucionalizirano okolje, ki narekuje standardizacijo vseh faz novinarskega dela: zbiranje, selekcijo in upovedovanje.(5) Tehnološki, zgodovinski in družbeni dejavniki bistveno prispevajo k oblikovanju in ohranjanju tradicionalnih strukturnih odnosov, organizacijskih procesov in logističnih zmožnosti. Kljub organizacijskim in strukturnim tradicijam je novinarsko uredništvo nenehno spreminjajoč se prostor, ki ga v prvi vrsti oblikujeta odnos med novinarskim delom in tehnologijo(6) ter pogosto konflikten odnos med novinarskimi in tržnimi normami.(7)

Esser v svoji mednarodni raziskavi prepozna anglosaksonsko in celinskoevropsko tradicijo organiziranja in strukturiranja uredništev. Časopisne hiše v Veliki Britaniji in Združenih državah imajo zgodovinsko predvsem centralizirana uredništva z visoko stopnjo uredniškega nadzora in visoko delitvijo dela, kar po Esserju prinaša učinkovitejšo novinarsko produkcijo v časovnih stiskah. Časopisne hiše v celinski Evropi zgodovinsko decentralizirajo novinarsko delovno okolje: en centralni prostor in ločene pisarne, ki bolj ali manj samostojno pripravljajo novinarske vsebine. Decentralizirano uredništvo ima navadno manjšo delitev dela, šibkejši uredniški nadzor in posledično, tako Esser, manjšo prožnost pod časovnim pritiskom.

V zadnjem desetletju se zabrisujejo meje med anglosaksonsko tradicijo organiziranja in strukturiranja uredništev in celinskoevropsko. Nastajajo namreč nova uredništva, v katerih integrirajo tehnologijo, osebje in prostor tradicionalno ločenih časopisnih, radijskih, televizijskih in spletnih novinarskih ekip. Avtorji ta nova delovna okolja imenujejo različno: »združeno uredništvo«,(8) »multimedijsko uredništvo«,(9) »integrirano uredništvo«(10) ali »konvergirano uredništvo«.(11) Čeprav so te transformacije različne v posameznih medijskih organizacijah(12) , presek literature razkriva skupni okvir spodbujanja konvergence v novinarstvu po svetu: medijske hiše v kontekstu digitalizacije novinarske produkcije in negotovosti na medijskih trgih stremijo k navadno nasprotujočim si ciljem, tj. k dvigu novinarske kakovosti in hkrati racionalizaciji novinarske produkcije.(13)

V novinarskih študijah konvergenco primarno povezujejo z integracijo uredništev, prestrukturiranjem in reorganiziranjem novinarskega delovnega okolja ter transformacijami novinarskega dela za različne medijske formate.(14) Pregled literature razkriva, da obstajata dve veji pristopov h konvergenci v novinarstvu: linearni in nelinearni.

Avtorji, ki gojijo linearni pristop, konvergenco razumejo kot kontinuum in prepoznavajo »stopnje«, »ravni« in »korake«, ki individualno vključujejo niz procesnih sprememb, tako da medijske organizacije prej ali slej dosežejo končno stopnjo konvergence – integrirano uredništvo.(15) Deuze takšne pristope kritizira, ker da prispodoba kontinuuma izključuje možnost, da bi bil proces konvergence neuspešen ali da na nekatere dele medijske organizacije sploh ne bi vplival.(16) Deuze tudi trdi, da linearni pristopi konvergenco naivno razumejo kot neizbežno in predpostavljajo konsenz med poslovnimi vodstvi medijev, uredniškimi ekipami ter novinarji in drugimi delavci v uredništvih.

Nelinearni pristopi konvergenco razumejo kot odprt proces, ki deluje na različnih ravneh znotraj medijske organizacije in medijskim akterjem, kot so člani uprav, uredniki, novinarji in drugi zaposleni, prinaša različne posledice.(17) Presek teoretskih poglabljanj in empiričnih raziskav razkriva, da konvergenca izpodbija nekatere tradicionalne vidike novinarskega dela v želji po dviganju produktivnosti, učinkovitosti in dobičkonosnosti. To se odraža v treh vidikih konvergence: prvič, večveščinskost v fazah zbiranja, selekcije in upovedovanja informacij za več medijskih platform hkrati; drugič, pospešitev novinarskega produkcijskega procesa in krajšanje rokov oddaje v skorajda celodnevnem produkcijskem ciklu; tretjič, spreminjanje rutin in praks znotraj časopisne, radijske, televizijske in spletne novinarske kulture.

V tem članku konvergenco razumemo kot kompleksen in heterogen proces, ki izraža interakcijo med tehnologijo in novinarstvom ter stremljenje k specifičnim ciljem v določenem političnem, ekonomskem in kulturnem kontekstu. Tako se bomo obeh izbranih medijskih organizacij lotili skozi prizmo treh dimenzij, tj. vidikov konvergence v novinarstvu in posledic za novinarsko delo na časopisnih hišah Delo in Žurnal media; notranjih in zunanjih faktorjev, ki vplivajo na proces konvergence v obeh časopisnih hišah, ter stališč različnih akterjev do konvergence: članov uprav, urednikov in novinarjev.

Ker ta članek poskuša zapolniti primanjkljaj teoretskega poglabljanja in raziskovanja uredniške kulture, strukturnih in organizacijskih transformacij novinarskih delovnih okolij in njihovih posledic za novinarsko delo v celinski Evropi in Sloveniji, smo se odločili, da kot študiji primera vzamemo dve časopisni hiši, ki se razlikujeta skozi mnoge prizme – med drugim položaj in vlogo na slovenskem medijskem trgu, obseg novinarske produkcije ter organizacijo in strukturo novinarskega delovnega okolja pred načrtovanjem integracije.

Delo, ki z okoli 240 zaposlenimi pripravlja dva dnevnika, sedem tedenskih prilog, spletni časopis in spletno videoprodukcijo ter doseže največ bralcev in obiskovalcev med slovenskimi časopisnimi hišami,(18) ima decentralizirano organizirano novinarsko delavno okolje: s »centralno redakcijo« dnevnika Delo in številnimi ločenimi pisarnami, v katerih pripravljajo posamezne strani dnevnika in njegove priloge, dnevni tabloid Slovenske noviceDelo.si in njegove video novinarske vsebine Studio Delo. Odgovorni urednik Dela Darijan Košir poudarja, da posamezne publikacije časopisne hiše nastajajo skorajda samostojno in brez sodelovanja, kar po njegovo posebej velja za obe spletni uredništvi. Leta 2008 so oblikovali projektno skupino, ki ima ob 50. obletnici cilj prostorsko, procesno in kadrovsko integrirati novinarsko produkcijo do 1. oktobra 2009.

Žurnal media z okoli 80 zaposlenimi pripravlja brezplačni dnevnik Žurnal24, brezplačni tednik Žurnal in spletni časopis Zurnal24.si, je imel centralizirano uredništvo od svoje ustanovitve leta 2003, ko je avstrijska Styria International AG vstopila na slovenski časopisni trg, do decembra 2008. V tem obdobju so v skupnem prostoru nastajale vse novinarske vsebine, vendar brez procesnega integriranja – pravzaprav ni bilo sodelovanja med časopisnim in spletnim uredništvom. Spomladi 2008 so sestavili projektno skupino, ki so jo sestavljali predsednik uprave ter odgovorna urednika Žurnal24 in Zurnal24.si, ob koncu leta so s prostorsko reorganizacijo storili prvi korak k procesni integraciji uredništva.

Zdi se, da gresta obe medijski organizaciji v isto smer, intervjuja s članoma uprav ter 27 časopisnimi in spletnimi uredniki in novinarji med 7. januarjem in 3. februarjem smo ugotovili, da imata časopisni hiši Delo in Žurnal media, prvič, podobne cilje, toda različne poti implementiranja konvergence oziroma različna modela integracije, drugič, sorodne notranje in zunanje faktorje, ki spodbujajo integriranje uredništva, pri čemer so zaposleni na Žurnal media mnogo bolj optimistični do teh strukturnih in organizacijskih sprememb kot v časopisni hiši Delo.

Na podlagi poglobljenih intervjujev ugotavljamo, da imata Delo in Žurnal media podobne cilje: optimiziranje novinarskih virov, pospeševanje spletnega novinarskega procesa ter izboljšanje sodelovanja med časopisnimi in spletnimi uredniki in novinarskimi ekipami. Za uresničevanje teh ciljev sta izbrala podobno pot, toda različna modela integriranja uredništva.

Žurnal media je tako v svojem 750 kvadratnih metrov velikem centraliziranem uredništvu ob koncu prejšnjega leta začel proces prostorskega in procesnega integriranja: zgradili so, kot pravijo, »desk«, kjer za skupno mizo sedijo dežurni uredniki Žurnal24 in Zurnal24.si, urednik fotografije, namestniki odgovornega urednika tiskanih izdaj in ostali pomembni členi dnevne uredniške ekipe, ter spletne novinarje razpršili med časopisne novinarje po sekcijah Novice, Regije, Šport, Scena in Magazin. »Vse, kar smo morali narediti, je obrniti nekaj miz in na novo postaviti dva računalnika. Integracija je stala dva tisoč evrov. O čemer smo razmišljali pol leta, smo izpeljali čez en vikend,« pravi predsednik uprave Dietmar Sternad.(19) Odgovorni urednik obeh brezplačnikov Goran Novković(20) poudarja, da želijo združiti novinarske moči predvsem pri glavnih zgodbah dneva. »Toda ne želimo delati enako za splet in časopis. Ravno obratno, ves čas pazimo, da ohranjamo razlike, saj imamo različni občinstvi. To bolje dosežemo s timskim delom, kroženjem informacij med novinarji in spoštovanjem razlik med novinarstvom obeh medijev. Če spletni in časopisni novinarji sedijo skupaj in med seboj komunicirajo, se ideje hitro zavrtijo in rezultati so boljši.« Proces novinarske produkcije je umeščen v bipiramidalno hierarhično strukturo z dvema ravnema uredniškega odločanja: na prvi ravni sta dnevna urednika tiskane in spletne izdaje z enako formalno močjo in odgovornostjo; na drugi ravni sta odgovorna urednika Žurnal24 in Zurnal24.si, ki sta enakovredna v odločanju, kar je še posebno pomembno, če konsenz ni bil dosežen na prvi ravni. »Ni enotnega šefa v uredništvu. Novinarsko delo se sicer ni dosti spremenilo, želimo le, da več sodelujejo in si izmenjujejo informacije. To je bilo sicer tudi pred integracijo, toda če si fizično bližje, se ti to usede in to prej urediš,« pravi Borut Hočevar, dnevni urednik Žurnal24.

Oktobra 2009 namerava časopisna hiša Delo novinarsko produkcijo preseliti iz razdrobljenega novinarskega delovnega okolja v integrirano uredništvo s površino okoli 2400 kvadratnih metrov. Po besedah člana upravnega odbora Petra Puhana bodo stroški nakupa novih prostorov v Delovi stolpnici, gradnja integriranega uredništva ter nakup strojne in programske opreme dosegli tri milijone evrov.(21) »Želimo enotni informacijski pogon, iz katerega črpajo tiskane in spletne publikacije. Različne kanale nameravamo združiti v skupen prostor in čas ter realizirati cilje: hitrejše, bolj popolne in enotne informacije, s pametno uporabo resursov, da se delo ne bo podvajalo,« pravi odgovorni urednik Dela Darijan Košir,(22) ki je vodja projektne skupine integriranega uredništva. Po besedah Puhana in Koširja želijo z integracijo povečati sodelovanje in učinkovitejšo koordinacijo novinarske produkcije za tiskane in spletne publikacije ter hkrati ohranjati posebnosti obeh platform. Integrirano uredništvo bo po Koširjevih besedah prostorsko organizirano v štirih integracijskih krogih: v prvem krogu naj bi bila uredniška sredica z odgovornima urednikoma Dela in Slovenskih novic, njihovih namestnikov, urednikom fotografije, področnimi uredniki notranje politike, zunanje politike in gospodarstva ter nekaterimi novinarji obeh dnevnikov; v drugem krogu naj bi bila združena ekipa zdaj ločenih Delo.si in Studio Delo, ki bi pripravljala spletne novinarske vsebine; v tretjem krogu naj bi sedeli uredniki in nekateri novinarji športnih, kulturnih in lokalnih novic; v četrtem krogu naj bi bile podporne službe vsem publikacijam časopisne hiše Delo (fotografi, snemalci, lektorji in tehnični uredniki). Na vrhu piramidalne hierarhične strukture, tako Košir, bo odgovorni urednik časnika, ki bo tesno sodeloval z odgovornim urednikom Slovenskih novic z namenom ohranjanja procesne in vsebinske samostojnosti posameznih publikacij in vzpostavljanje kontinuiranega dialoga med novinarskimi delavci obeh platform. Moč in odgovornost naj bi bila naprej razdeljena med odgovornega urednika Delo.si, področne urednike in urednike prilog obeh dnevnikov ter njihove uredniške ekipe.

Poglobljeni intervjuji so pokazali, da kljub izrazitim razlikam med obema časopisnima hišama na proces konvergence oziroma integriranja uredništva vplivajo podobni prežemajoči se notranji in zunanji faktorji. Po besedah intervjuvancev sta najpomembnejša zunanja faktorja negotovosti na medijskih trgih in dejstvo, da je integrirana redakcija globalni trend strukturnih in organizacijskih transformacij novinarskega dela. Člana uprav in odgovorni uredniki prepoznavajo naslednje najpomembnejše notranje faktorje: predhodna organizacija novinarskega delovnega prostora, primanjkljaj sodelovanja in koordinacije med uredniki in novinarji različnih novinarskih kolektivov in medijskih platform ter želja po racionalizaciji novinarskega produkcijskega procesa v vseh publikacijah.

»To je trend in mi smo ga sprejeli,« pravi odgovorna urednica Zurnal24.si Milena Kalacun Lapajne(23) in ugotavlja, da je integrirano uredništvo prava smer prihodnjega razvoja časopisne hiše Žurnal media: »Obiskali smo številna integrirana uredništva v Evropi in Združenih državah, jih primerjali z našimi potrebami in oblikovali svoj koncept.« Po besedah predsednika uprave Sternada so o integriranju razmišljali že leta 2007, ko so se preselili v novo centralizirano uredništvo. Ravno to je bila »olajševalna okoliščina«, pravi odgovorni urednik tiskanih izdaj Novković, da je bila tranzicija lažja za vse, ki sodelujejo pri novinarski produkciji, saj so tudi po reorganizaciji ostali znotraj istega delovnega prostora. V časopisni hiši Delo se po besedah odgovornega urednika Dela za integrirano uredništvo niso odločili, ker je trend, ampak zato, ker je »edina možna rešitev« težav, ki izvirajo iz decentraliziranega novinarskega delovnega okolja. »Jaz si dela, tako kot sedaj poteka, ne predstavljam več. Zdaj smo raztreščeni po posameznih nadstropjih, v katerih nekateri urejajo svoje vrtičke. Uredniki so razmetani po vsej stolpnici. Komunikacija in usklajevanje med njimi sta zato zelo oteženi – še posebej, ko dvigala odpovedo,« ugotavlja Košir.

Po besedah Puhana je odločitev za integracijo povezana z negotovostjo na slovenskem časopisnem trgu: »Želimo biti konkurenčni. Integrirano uredništvo bo prineslo boljšo izrabo človeških resursov, kar je z vidika stroškov dobrodošlo, sploh v kontekstu finančne in gospodarske krize. Prav tako se bodo vsebine bolje pokrivale, kar nam daje dodatna krila, da ta projekt izpeljemo.« Košir hkrati ugotavlja, da bo lahko novinarsko delo po integraciji z »bolj pametno uporabo novinarskih resursov« bolj kakovostno, prav tako bodo lahko publikacije časopisne hiše Delo lahko pokrivale več dogodkov in z njimi povezanih vprašanj. V tem kontekstu pa odgovorni urednik Slovenskih novic Marijan Bauer(24) poudarja, da integracija primarno pomeni »večji izkoristek ljudi«: »Če gledamo z očmi sindikalnega delavca, je to katastrofa, ker bodo morali za enak denar delati več.« Predsednik uprave Žurnal media pravi, da racionalizacija pri njih ne pomeni delati več, ampak delati drugače: »Mi samo želimo z ljudmi in drugimi viri, ki jih imamo, dobiti več kakovostnih informacij za obe platformi. To ni več dela, to je bogatejše delo.« Novković se strinja in pravi: »Vsi smo zmagovalci,« in izpostavlja glavni cilj, da časopisni novinarji, ki so večinoma mladi in fleksibilni ljudje, s pomočjo integracije spoznavajo posebnosti spletnega novinarstva, ter da bi spletni novinarji, ki so večinoma študenti in manj izkušeni, spoznali tradicionalno novinarsko prakso. Toda ob tem večina intervjuvancev na Žurnal media opozarja, da utegnejo strukturne razlike v letih, izkušnjah in statusu novinarjev časopisnega in spletnega uredništva ogroziti vzpostavljanje novih novinarskih rutin in spreminjanje uredniške kulture.

Intervjuji z članoma uprav ter tiskanimi in spletnimi uredniki in novinarji kažejo, da sta stališči do projekta integracije v izbranih časopisnih hišah različni: na Delu bi ga lahko označili kot skeptičnega, posebej med časopisnimi novinarji, na Žurnal media pa kot konsenzualno in optimistično.

»Na začetku so novinarji postavili zid,« je na vprašanje, kako so novinarji sprejeli integracijo, odgovoril odgovorni urednik dnevnika Žurnal24 in tednika Žurnal: »Tudi uprava je bila nekaj časa skeptična – zdaj tega skorajda ni. Kažejo se prvi rezultati sodelovanja med časopisnimi in tiskanimi novinarji. Z isto ekipo dajemo bralcem več kot prej.« Novkovićeve besede v intervjujih potrjujejo tako časopisni kot spletni novinarji. Na primer, novinarka Žurnal24 Ksenja Koren(25) poudarja, da so se nekateri vidiki njenega dela spremenili: »Super je, da lahko na spletni strani prva objavim kako novico. To pred integracijo ni bilo mogoče.« Urednica in novinarka Zurnal24.si Irma Hus(26) poudarja, da integracija prinaša bolj kakovostne spletne novinarske vsebine: »Spletni novinar je omejen z informacijami, saj je večinoma v zaprtem prostoru in je odvisen od zunanjih informacij. Na Žurnal media tiskani novinarji, ki so na terenu, pošiljajo informacije v uredništvo z mobilnimi telefoni ali po elektronski pošti. To nas spodbuja, da kličemo naprej in iščemo vire.« Toda na podlagi intervjujev na Žurnal media lahko prepoznamo tri ovire v procesu integriranja uredništva. Najpogosteje omenjena ovira je nejasnost, kako sodelovati z novinarji druge platforme. Manca Borko pravi: »Ko se spotaknem ob kolegico s spleta, začneva sodelovati pri pripravi mojega tiskanega prispevka za splet. Ne veva točno, kako to početi, toda to je proces, ki ga bomo že spoznali.«(27) Urednica spletne edicije M. Kalacun Lapajne odgovarja: »Projektna skupina vsak teden daje smernice področnim urednikom, ki morajo nato obveščati novinarje. Morda je tu problem. Toda težko je imeti tedenske sestanke s celotno novinarsko ekipo.« Naslednja ovira, na katero opozarjajo anketiranci, je različen status spletnih in časopisnih novinarjev, pri čemer imajo spletni novinarji občutek podrejenosti in podcenjenosti, ki izvira, kot opozarja namestnica odgovorne urednice Žurnal24.si Irena Kolar,(28) iz predsodka, da so obravnavani kot »copy-pasterji«. »To definitivno obstaja in je nekaj normalnega,« pravi Novković in poudarja, da želijo to vrednostno polarizacijo preseči z integriranjem, s katerim so začeli spreminjati novinarski proces za spletni časopis in pripravljati časopisne novinarje na »nov model novinarstva, ki prihaja«. Ena od pogosto prepoznanih ovir v procesu integracije je tudi dejstvo, da Žurnal media nima skupnega redakcijskega sistema, ampak dva – za vsako platformo enega. To spletnim novinarjem otežuje spremljanje nastajanja časopisa in pospeševanje spletne produkcije skupnih zgodb; po drugi strani pa časopisnim novinarjem zavira vključitev v spletno novinarsko produkcijo. »To je ena od največjih težav. To bomo morali še postoriti. Potrebujemo en sistem ali dva prepletena redakcijska sistema,« poudarja predsednik uprave Sternad.

V časopisni hiši Delo je bolj nemirno, čeprav načrtujejo skupni redakcijski sistem. »Začetne strahove smo presegli. Zdaj vsi vedo, da integrirano uredništvo ne bo fabrika, ampak delovni prostor, ki bo prijeten za vse delavce. Drugi strah, ki je bil tudi presežen, je povezan z vprašanjem, ali bodo morali delati za spletno edicijo. Zdaj jim je jasno, da gre razvoj v to smer,« pravi odgovorni urednik Dela Košir. Toda predsednika aktiva novinarjev Dela(29) in sindikata novinarjev Dela(30) sta zadržana do projekta integrirano uredništvo, saj da odgovorni urednik Dela in uprava nista podala dovolj natančnih informacij o načrtovani tranziciji in prepričljivih argumentov za strukturne in organizacijske spremembe. »Od daleč izgleda mikavno, od blizu pa malo manj. Racionalizacija bo s seboj prinesla odpuščanje ljudi. Mislim, da je to prikriti notranji razlog, čeprav vodstvo pravi, da ni tako,« pravi predsednik aktiva Peter Kolšek. Takšno mnenje deli večina intervjuvancev v časopisni hiši Delo, toda vodja projektne skupine Košir trdi, da je projekt popolnoma transparenten in jasen. »Med novinarji smo opravili vrsto komunikacijskih aktivnosti. Projekt smo predebatirali v ožji skupini urednikov in širši skupini urednikov. Predstavili smo ga na zboru novinarjev: odgovarjal sem na vprašanja posameznikov, aktiva, sindikata in sveta delavcev. Radi bi, da bi imeli novinarji ta projekt za svojega. Ker ničesar ne skrivamo, ni nobenih pomislekov in večjih vprašanj. Ne moremo pa izključiti, da določen del kolektiva, ki je ponavadi zelo glasen, projektu nasprotuje.«

Številni intervjuvanci, predvsem spletni novinarji in uredniki, opozarjajo na statusno polarizacijo med novinarji na časopisni hiši Delo, ki izvira iz generacijskih razlik, različne izkušenosti in posplošenih sodb o delu za tiskan ali spletni časopis. »Težava je v tem, da večina novinarjev Dela interneta ni sprejelo za svoj medij. Na Delu v tem okviru prevladuje konservativna miselnost in občutek ogroženosti, kar izvira iz napak, storjenih v preteklosti,« pravi nekdanja odgovorna urednica Delo.si Erika Repovž.(31) Na primer, predsednik aktiva Kolšek Delovih spletnih novinarjev nima za prave novinarje: »Niti jih ne poznam, med nami ni nobene komunikacije, to so ljudje, ki so jih nekje nalovili in jih niti ne nameravajo zaposliti.« Spletna novinarka Katja Štok(32) Delo označi za »mastodonta« in ugotavlja, da si starejših novinarjev ne predstavlja delati v skupnem uredništvu in uporabljati sodobnih tehnologij. Kolšek je osebno zadržan do morebitne večveščinskosti, tj. zbiranja, izbiranja in upovedovanja novic za več medijskih platform hkrati: »Prestar sem za take igrice. Premislil bi celo o menjavi službe.« Večveščinskost bo v tem okviru izbira, pravi Delov odgovorni urednik Košir: »Starejših novinarjev v to ne bomo silili, saj so dobri v tem, kar delajo. Toda za vključitev novih sodelavcev bosta, na primer, obvladovanje kamere in sposobnost montiranja predpogoja.« Podobno stališče do večveščinskosti so zavzeli na Žurnal media, kjer imajo zaposlena dva atipična medijska delavca, ki včasih hkrati snemata, postavljata vprašanja anketirancem in montirata video za spletni časopis. »Koncept, da vsi delajo vse, je na spolzkih tleh, saj je nevarnost, da vse publikacije postanejo preveč podobne. Homogenizacija je ena od največjih nevarnosti integracije. Mi želimo na trgu nastopati s tiskanim in spletnim časopisom kot dvema ločenima produktoma,« pravi Novković, odgovorni urednik tiskanih brezplačnikov Žurnal in Žurnal24.

Uresničevanje koncepta postopnega procesa integriranja tehnologij, osebja in prostora med prej ločenimi časopisnimi, radijskimi, televizijskimi in spletnimi uredniškimi in novinarskimi kolektivi, česar so se najprej lotili v Združenih državah in Veliki Britaniji, nekateri razumejo kot označevalec, da je »anglosaksonski model novinarskih vrednot in praks postal univerzalni standard za preostanek sveta«.(33) Kljub prevladujoči evolucijski poti organiziranja in strukturiranja novinarskih uredništev ter izginjanju tradicionalnih razlik med anglosaksonskimi in celinskoevropskimi uredništvi lahko izbrani študiji primera razumemo kot dokaz, da konvergenca po svetu ni homogen proces, še več, da se razlikuje od medijske hiše do medijske hiše. Delo in Žurnal media sta nastala v politično, ekonomsko in kulturno specifičnih družbenih kontekstih ter sledita različnim tradicijam organiziranja in strukturiranja uredništva, prav tako imata različni vlogi v slovenskem medijskem ekosistemu in medijskem trgu, demografsko precej različna uredniška in novinarska kolektiva pa sta vpeta v novinarski produkciji, ki sta po obsegu različni. Različni medijski hiši sta se kljub podobnim notranjim in zunanjim faktorjem odločili za različna modela integracije, ki odražata specifične in kompleksne odnose med novinarskimi in tržnimi normami ter tehnologijo. Ta ozek vpogled nakazuje, da je konvergenca v novinarstvu heterogen fenomen, ki zahteva nadaljnje kontekstualno uokvirjeno teoretsko poglabljanje in empirično raziskovanje. Integriranje uredništva ni zgolj tehnološko pogojen proces, ampak odraz interakcije med tehnologijo in novinarstvom ter sledenja specifičnim in pogosto konfliktnim odnosom med novinarskimi in tržnimi normami v določeni medijski organizaciji znotraj politično, ekonomsko in kulturno specifičnega družbenega konteksta. Novinarsko uredništvo je namreč delovni prostor, ki je v stalni tranziciji in integrirano uredništvo ne pomeni njegovega konca. Ali, kot pravi Hočevar, dnevni urednik brezplačnega dnevnika Žurnal24: »Integracija je eksperiment. Pomembno je, da smo fleksibilni, če bodo potrebne spremembe.«

That's a catchy diagnosis, you could dance to that.
- Dr. Gregory House

Patološki narcis, takoj vsaj pravi znaten del sodobne psihoanalitske literature, je dominantna forma subjektivnosti postindustrijske družbe (Žižek 1987). Zastopa ideale potrošniške družbe (Lasch 1986; glej tudi Campbell 2001): avtentičnost in zvestobo svoji želji, drznost in odločnost, pa naj se zgodi kar koli (just do it), kreativnost, neinhibiranost (svoboden kot ptica) in prezir do družbe, ki ga na videz paradoksalno spremlja želja po petih minutah slave. Patološki narcis je subjekt, ki šele osmišlja kiberprostor, virtualno realnost, videoigre in surfanje po internetu. Brez predpostavke o tej prevladujoči formi subjektivnosti sodobne družbe je vse našteto namreč predvsem izguba časa. Ko pa se v kiberprostor priključi patološki narcis, postane nesmrten – telo pusti za sabo in začne se igra neskončnih možnosti in virtualnih resničnosti.

S terminom narcizem začenjamo pri Freudu (1987: 33–63), ki ločuje med dvema oblikama libida; narcističnim libidom in objektnim libidom. Gre za ločitev na libido, ki je lasten Jazu, in libido, ki se obeša na objekte. Skladno s tem lahko narcistični človek ljubi, kar je sam (samega sebe), kar je sam bil in kar bi sam želel biti.

Med »normalnim« in patološkim narcizmom je razlika v tem, na kakšno nadjazovsko strukturo se naslavljata. Zaradi socializacijskih okoliščin Nadjaz pri patološkem narcisu ostane personaliziran, ne dobi strukture formalnega (etičnega) zakona in je zato mnogo bolj dejaven, bolj neprizanesljiv in bolj obremenjujoč za posameznika. Od tod osnovni indic vseh partikularnih simptomov patološkega narcizma: »nevezana tesnoba, ki ni vezana na nek poseben objekt, ki nastopa kot splošno, neopredeljeno psihično stanje«. (Žižek 1987: 109) Patološki narcis popolnoma ustreza preseku med dvema tipoma psihiatričnih diagnoz: med mejno motnjo osebnosti(1) in narcistično motnjo osebnosti.(2)

Okoliščine, ki pripeljejo do geneze tega subjekta, imajo v največji meri opravka s spremenjeno strukturo, formo in definicijo družine, kjer gravitacijsko središče družine »ni več ljubeči par, ampak razmerje med materjo in otrokom«. (Kanduč 2003: 185) Iz tega izhaja cel kup novih socializacijskih tehnik in tehnologij, ki skoraj vse prispevajo prav k temu, da otroku ne ostane nič drugega, kot da pod družinskimi in družbenimi pritiski razvije grandiozni Jaz.

»Psihološki obrazci, ki jih najdemo pri patološkem narcizmu /.../, obsedenost s slavo, plitkost in kratkotrajnost osebnih odnosov, doživljanje soljudi kot nenehno grožnjo izhajajo iz posebne strukture ameriške družine, ki spet izhaja iz novih načinov proizvodnje. Industrijska proizvodnja očeta odtegne od doma in zmanjšuje njegovo vlogo v življenju otroka. Mati poskuša otroku izgubo očeta nadoknaditi, pogosto pa ji manjka praktičnih izkušenj v vzgoji otrok. V vedno večji meri se naslanja na strokovnjake. Oba starša želita iz družine napraviti zavetje pred zunanjimi pritiski, sami standardi, po katerih merita uspeh svojega početja, pa v glavnem izhajajo iz industrijske sociologije, iz 'kadrovskega menedžmenta', iz otroške psihologije – skratka, iz organiziranega aparata družbenega nadzora. Borba družine, da se prilagodi od zunaj vsiljenemu idealu družinske solidarnosti in starševstva, ustvarja videz solidarnosti za ceno spontanih občutkov, ustvarja ritualizirane odnose brez prave vsebine. (Lasch 1986: 200–201)

Mati, zavezana kulturnemu imperativu materinstva in življenjskim idealom, ki naj jih uteleša otrok, s svojo ljubečo pozornostjo duši sleherni »normalni« razvoj narcizma pri otroku in ga naravnost sili, da so njegove objektne izbire narcističnega tipa. Socializacijska maksima, ki otroka postavlja v središče družinskega življenja in družbenih vrednot, izražena v zahodnim kulturam lastnemu imperativu »njegovo veličanstvo – Otrok« (Freud 1987: 53), v otroku neizbežno ustvarja občutke izjemnosti, vsemogočnosti, večvrednosti. Vse to so znamenja t. i. »velikega Jaza, patološke tvorbe, ki namesto 'normalnega' Jaza opravi integrativno funkcijo«. (Žižek 1987: 115) Ta patološka tvorba ima več zunanjih izrazov:

• Vztrajanje na imidžu. Tu stopi v ospredje zunanji, visoko estetizirani videz telesa. Ena od ključnih dimenzij podobe telesa patološkega narcisa sta kult mladosti in njegov antipod, patološki strah pred starostjo in smrtjo. Mladost in starost nista več dojeti kot biološki dejstvi, ampak kot patološki dobrini, ki se ju da (kar je nujno) kupiti. Telo, ki kaže znake starosti, ne izdaja starosti kot take (biološke), ampak nezmožnost kupiti si poteze, atribute, znamenja ... mladosti (Lasch 1986: 235–247).
• Nizek tolerančni prag tesnobe. Hitro popusti lastnim impulzom, nezmožen je tolerirati frustracije, hkrati pa ga popolnoma uničijo že majhne narcistične razžalitve oziroma odsotnost aplavza. Posameznik nima sidra identitete, realnost ukinja s primitivnimi tehnikami pozabe (droge, potrošništvo ipd.) in na ta način poskuša zapolniti kronični občutek praznine in pomiriti nevezano tesnobo.
• Patološki narcis se ima za superiornega, za nekakšnega izobčenca, ki sicer nosi masko konformnega posameznika, a igre ne jemlje resno, igra jo le, da bi socialno uspel, hkrati pa sebe postavlja nad zakone, ki to igro uravnavajo (Žižek: 1987: 116).
• V intimnih odnosih je patološki narcis površen, ni zmožen empatije, ne zna »upravljati« s svojo tesnobo. Vsako obliko čustvene navezanosti bere kot omejitev, frustracijo lastnih narcističnih tendenc, zaradi tega ni zmožen intimne navezanosti, ki bi mu lahko zagotavljala občutek varnosti. Njegov cinični odnos do sveta implicira, da je navezava na ljudi pravzaprav znak šibkosti. V medsebojnih odnosih namesto čustvovanja pozna zgolj patetičnost, prestižne objekte pa lovi na imidž in le zato, ker njegov imidž tudi izboljšujejo.
• In še ena značilnost patološkega narcisa: izrazite paranoidne tendence. Paranoidne ideje so pri patološkem narcisu pogosto »vezane na hipohondrijo (patološki strah pred mikrobi, zastrupljeno hrano ipd.), ki pa prevzamejo tudi splošnejšo obliko: na primer ideje, da nas drugi nenehno izkoriščajo, da smo žrtve zarote, zgolj lutke v rokah mračnih sil ipd«. (Žižek 1987: 110)

Brez patološkega narcisa kiberprostor ni le nesmiseln in nepotreben, temveč kratko malo ni možen. Lahko bi trdili, da je kiberprostor popolno »naravno okolje« patološkega narcisa. V njem, »odrezani od resničnega telesa, konstruiramo nadomestno telo /.../ Z njim ravnamo, kot bi dejansko šlo za nas, za naše resnično življenje. Sčasoma to res postane.« (Ullman v: Boler 2007: 159) Avatarji oz. digitalizirana telesa zastopajo »historično konstruiran zahodnjaški individualistični subjekt« (Green v: Boler 2007: 163). In še: »Ironično, ta novi digitalni kartezianizem, ki ga spodbuja retorično navijanje za ločitev uma in telesa kot zaželen cilj računalniško mediirane komunikacije, na koncu rezultira v pojavu stereotipnih teles – da bi zagotovili avtentičnost.« (Boler 2007: 140) Najbrž najpomembnejši vidik kiberprostora, ki zagotavlja interes patološkega narcisa, pa je svoboda spreminjanja podobe: »Od statičnih bitij, ki jih omejuje telo in izdaja videz, spletni surferji lahko rekonstruirajo sami sebe v številne dih jemajoče vloge, ki jih lahko muhasto spreminjajo vsak trenutek.« (Stallabras v: Boler 2007: 151) Poleg teh diskurzivnih skladnosti pa patološki narcis jemlje kiberprostor, kot jemlje vse v življenju – kot sredstvo. Hitro lahko postane ena od primitivnih tehnik pozabe, primerno polje za izgradnjo samopodobe, svetu kaže temeljito načrtovano in skrbno negovano identiteto,(3) lahko postane igrišče neslutenih zmožnosti, lahko je prizorišče skrivnega upora v obliki piratstva in hekanja, hvaležno občinstvo za objavljanje najrazličnejših narcističnih banalnosti, osebni trener ali pa orodje, ki spremlja poslušanje glasbe in okus deli z ostalimi uporabniki; lahko postane celo lasten televizijski program. V kiberprostoru so neskončne možnosti flirtanja, raziskovanja alternativnih seksualnih praks, igramo lahko navidezno igro življenja in smrti – in vedno po napisu Game Over pride možnost New Game. Kadar koli postane kakšen vidik te virtualne eksistence ogrožajoč ali se ne sklada s posameznikovo želeno samopodobo, ga lahko kratko malo izbriše in začne znova, z novim geslom, novim avatarjem, novim glasbenim okusom in blogom. »Američani, ki znotraj kulturno sprejemljive premise, da je spreminjanje 'resničnosti' smiselno, če ne zaželeno dejanje, to resničnost dojemajo kot gnetljivo in živijo življenja serijske substitucije.« (Barnett in Magdoff 1986: 416)

Ena temeljnih potez patološkega narcisa je brezumen strah pred smrtjo, ki se kaže kot popolno zanikanje oz. utajitev ideje o smrti lastnega Jaza. To pa, resnici na ljubo, ni lastnost, ki jo gre pripisati samo patološkemu narcisu. Freud (1987) je namreč zelo odločno vztrajal, da primarni narcizem človeku onemogoča misliti lastno smrt oz. da smrti v nezavednem ni. Na enak način smrt tudi v kiberprostru ne najdemo smrti in lahko bi rekli, da je (vsaj v tem smislu) kiberprostor popolna metafora nezavednega.

Jasno je, da se smrt v kiberprostoru ne počuti kot doma. Razlogov je več in nekateri so zagotovo tudi povsem pragmatični – generacije, ki se gibljejo v njem, kratko malo še ne umirajo zaradi starosti. Tako je vsaka smrt netizena, v bistvu nepričakovana in tragična smrt; posledica nesreče, težke bolezni, samomora in podobno.(4) Zahodne kulture se v vsakdanjem življenju še nočejo zares ukvarjati s problemom spletne dediščine, uporabniškimi profili in blogi preminulih, elektronsko pošto, gesli in spletnimi certifikati ... Nismo še izpogajali, katera so »pravilna«, »primerna« in »normalna« dejanja na spletu po človekovi fizični smrti.

Blogi umrlih in njihovi profili na socialnih omrežjih večkrat kot ne(5) ostanejo objavljeni na internetu, pogosto tudi zato, ker nihče ne pozna pokojnikovih gesel. V takih primerih se takšne spletne strani navadno spremenijo v nekakšno »spominsko knjigo« – na »zid« ali v komentarje njihovi prijatelji in znanci pišejo sožalja svojcem, pa tudi neposredno nagovarjajo umrle – povejo, da jih pogrešajo, jim voščijo za rojstni dan, se jih spomnijo ob obletnicah smrti in podobno.

Obstaja pa že nekaj internetnih iniciativ, ki ponujajo vpogled v prihodnost reševanja ob- in posmrtnih spletnih zadreg in vse po vrsti morajo biti po volji patološkega narcisa. In res je temeljna lastnost vseh spretno prikrivanje dejstva, da se pogovarjamo o smrti.

Na socialnem omrežju My Wonderful Life si, na primer, lahko ustvarimo brezplačen račun, v katerem objavimo želje in napotke v zvezi s podrobnostmi svoje fizične in tudi spletne smrti. V ta namen lahko določimo do 6 oseb (skladno s prevladujočo krščansko ideologijo so jih na My Wonderful Life poimenovali Angels), ki v primeru naše smrti dobijo dostop do pomembnih podatkov – predvidimo lahko vse, od klasične oporoke do arhiva mp3-jev in dokumentov z računalnika, napišemo lahko svojo osmrtnico, celo oblikujemo svoj nagrobnik. Na spletnem mestu si lahko za navdih ogledamo primere dejanskih pogrebov uporabnikov (kategorija Featured Funerals), koristne napotke za izvedbo pogreba (kategorija Funeral Ideas), pa tudi seznam stvari, ki jih je treba narediti ob smrti bližnjega (kategorija Survivor Checklist). Še posebno zanimivo in nekoliko hudomušno pa je dejstvo, da uporabniškega računa ni mogoče zapreti in izbrisati – niti po smrti.

Tudi na najhitreje rastočem socialnem omrežju Facebook v tem smislu živimo večno. Svoj uporabniški račun sicer lahko umaknemo, ga navidez izbrišemo, toda če si slučajno v prihodnosti kdaj premislimo, nas vse čaka natančno tako, kot smo pustili – kot kakšna filmska soba tragično preminulega otroka. V pogojih uporabe Facebooka, s katerimi se seveda moramo strinjati, če želimo ustvariti svoj uporabniški profil, piše, da se odpovedujemo avtorskim pravicam za vse fotografije, videoposnetke, besedila ipd., ki jih naložimo na njihove strežnike. Ta prenos pravic se neha, če svoj uporabniški račun »izbrišemo«.(6)

Na www.deathswitch.com si lahko ustvarimo uporabniški račun, geslo in pripravimo svojo posmrtno dediščino – napišemo pisma prijateljem in podobno. Spletni servis Deathswitch nas nato periodično sprašuje po geslu. Če se nekaj časa oz. večkrat zapored ne odzovemo, Deathswitch sklepa, da smo najverjetneje umrli in izvrši našo poslednjo voljo.

Večina uporabnikov tega servisa ugotavlja, da gre za praktično rešitev potencialnega problema. Taista večina pa hkrati ostro razločuje med svojim »prvim«, »resničnim« in »drugim«, spletnim življenjem in vsaj na videz ni nobenega dvoma, katero je bolj realno. Je pa zanimivo, da lahko potem uspe popolnoma eksplicitna implementacija dejstva, v katerega nihče ne verjame: če niste on-line, ste najverjetneje mrtvi. Še huje, če iskanje po geslu vašega imena ne prikaže nikakršnih rezultatov, sploh nikoli niste obstajali. Google, ergo sum. Sodobni Zahodnjaki, ki prisegajo na »trde« znanosti, na sodobno medicino, naravoslovno gotovost in podobne ideološke konstrukte, so si pustili dopovedati, da je edina poslednja prepričljiva smrt odpoved digitalne in ne fiziološke funkcije – smrt je, če vas diskonekta.

Pa v tem primeru ne gre le za »socialno« smrt in podobne metafore, ampak lahko tudi za povsem »realno«, fizično smrt. Da biologija vendarle ni tista zadnja instanca, prek katere ne moremo in ki na neki točki vklopi avtopilota in »nagon« po preživetju, dokazujejo številni primeri smrti, povezanih s spletno igro World of Warcraft (WoW). Tako je, na primer, leta 2005 umrl neki korejski dojenček, saj sta starša med igranjem WoW kratko malo pozabila nanj (www.gamespot.com/news/2005/06/20/news_6127866.html, zajeto 16. 3. 2009) – toliko o materinskem in ostalih »nagonih«. Nič bolje se ne godi »gonu po samoohranitvi«; tudi neprekinjeno večdnevno igranje omenjene igre je namreč povzročilo že več smrti, navadno zaradi kombinacije naslednjih razlogov: dehidracije, pomanjkanja spanja, izločanja ipd., kar vodi v splošno odpoved organov. Tako se je, na primer, kitajska igralka spletne igre WoW, Snowly, zgrudila in umrla po 160 urah igranja. Njeni soigralci z vsega sveta, ki jih je seveda poznala le virtualno, so ji v okolju Second Life pripravili pogreb. Po internetu kroži kultna slika, print screen tega pogreba (glej sliko), ko virtualna telesa žalujejo zaradi smrti fizičnega telesa, ki ni zdržalo virtualnih naporov. Na podoben način tudi v kultnem filmu smrt dejanskega telesa lahko povzroči dogajanje v matrici (torej v računalniški simulaciji). Ali kot pravi Anne Balsamo: »Po analiziranju 'žive' izkušnje virtualne realnosti sem ugotovila, da konceptualno zanikanje telesa dosežemo prek dejanske potlačitve fizičnega telesa. Fenomenološka izkušnja kiberprostora se zanaša in v bistvu zahteva prostovoljno potlačitev fizičnega telesa.« (Balsamo v: Boler 2007: 159)

V luči ultimativne narcistične fantazije o digitalni nesmrtnosti, uploadanju zavesti na super-računalnik (Harris 2001: 134), je fizično telo postalo zgolj odvečna teža, balast, moteči nosilec virusov. In ne glede na to (ali pa ravno zato), da se uresničitev tovrstne fantazije patološkega narcisa bere kot znanstvena fantastika in je, če morda že ne s tehnološkega, pa zagotovo z zornega kota prevladujoče morale popolna utopija, kiberprostor ostaja »konsenzualna halucinacija« (Gibson 1984), kjer je mogoče vse.

Barnett, Steve in JoAnn Magdoff (1986): Beyond Narcissism in American Culture of the 1980s. V: Cultural Anthropology, letn. 1, št. 4, str. 413–424. Blackwell Publishing za American Anthropological Association: www.jstor.org/stable/656379?origin=JSTOR-pdf, zajeto 23. 3. 2009.

Boler, Megan (2007): Hypes, hopes and actualities: new digital Cartesianism and bodies in cyberspace. V: New Media & Society, letn. 9, št. 1, str. 139–168. London, Thousand Oaks, CA and New Delhi: SAGE Publications.

Buffardi, Laura E. in W. Keith Campbell (2008): Narcissism and Social Networking Web Sites. V: Personality and Social Psychology Bulletin, št. 34, str. 1303–1314. London, Thousand Oaks, CA and New Delhi: SAGE Publications.

Campbell, Colin (2001): Romantična etika in duh sodobnega porabništva. Ljubljana: Studia humanitatis.

Freud, Sigmund (1987): Metapsihološki spisi. Ljubljana: ŠKUC.

Gibson, William (1984) Neuromancer. London: Harper Collins.

Harris, Paul (2001): Thinking @ the Speed of Time: Globalization and Its Dis-Contents or, Can Lyotard's Thought Go on without a Body? V: Yale French Studies, št. 99, str. 129–148. Yale University Press.

Kanduč, Zoran (2003): Onkraj zločina in kazni. Ljubljana: Študentska založba.

Lasch, Christopher (1986): Narcistička kultura. Ameriški život u doba smanjenih očekivanja. Zagreb: Naprijed.

Žižek, Slavoj (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fourth Edition, Text Revision (DSM-IV-TR) (2000). Arlington, VA: American Psychiatric Association.

And don't believe me
If I claim to be your friend ...
- Jarvis Cocker, I Will Kill Again

Lev Manovich in Amanda Palmer sta moja prijatelja. Še zlasti Amanda veliko investira v najin odnos. Resda se ne dobivava v mestu na kavi niti se ne slišiva po telefonu, toda to še ne pomeni, da nisem ves čas seznanjena s podrobnostmi iz njenega življenja, z njenimi duhovitimi domislicami, pa tudi z žalostnimi in razočaranimi trenutki. Amanda Palmer je moja prijateljica s Facebooka in Twitterja. Prijateljujem še z Lily Allen, Stephenom Fryjem, Eddijem Izzardom, Davidom Lynchem. Tvitke objavlja tudi neki Slavoj Žižek, toda menda gre za ponaredek. So pa zato na Facebooku Mesto žensk, Maska, Radio Študent, Sindikat in knjigarna Azil. Pa seveda nemški ovčar Srečko.

Če za izhodišče vzamemo trditev, da je patološki narcis prevladujoča oblika sodobne subjektivnosti (glej: Žižek 1987) in da mu je kiberprostor tako rekoč »naravno okolje«, so vse navidez bizarne reči, ki jih odrasli ljudje počnejo na Facebooku, naenkrat povsem razumljive. Rešujejo teste in rezultate objavljajo na svojem profilu: katera pasma psa si, kakšen je tvoj sanjski avto, ali imaš duševno bolezen, kako zelo sovražiš Damjana Murka, kateri član družine Strojan si. Vsak dan objavljajo t. i. statusna sporočila, kratke nepomembne narcistične banalnosti iz svojega vsakdana – v nekaj besedah povejo, kaj trenutno počnejo: A je s klikom »nahranil otroka, dovolj plemenitih dejanj za danes«, B »mora čim prej nadoknadit pomanjkanje discipline v zadnjem času ... Kava na kavo, pa je mesec mimo. Kdo bo pa študiral?« C »praznuje svoj prvi materinski dan«, D »gre skor po enem tednu na job«, E pa »pelje avto na servis. Vznemirljivo.«

Uporabniki se označujejo na fotografijah, jih komentirajo, na svoj profil nalagajo videoposnetke, si pošiljajo virtualne objeme, kave in brezalkoholna piva, se dregajo (poke), družijo, klepetajo, objavljajo, katerih dogodkov se nameravajo udeležiti (attending), javno izražajo podporo določenim političnim opcijam, objavljajo seznam najljubših filmov, knjig in glasbenih izdelkov, se igrajo vampirje in volkodlake in drug drugemu pišejo po zidu (wall). Spoštovanje konkretni izbiri določenega prijatelja izražajo s klikom na like: »Eva Vrtačič likes this.« Posamezniki se pridružujejo najrazličnejšim skupinam, ki se jim zdijo zanimive ali vredne »podpore« s klikom: »Legalizirajmo marihuano in napolnimo državno blagajno,« »Proti referendumu za vstop Hrvaške v Nato,« »The Official Serial Killers Fan Club,« »Bring back the old Twinings Earl Grey,« »Eddie Izzard Pokes Badgers with Spoons,« »I flip my pillow over to get to the cold side.« Podpirajo izdelke, osebnosti, revije, fikcijske like: suši, Kinder Surprise, JSTOR, Atari, Sennheiser, Maček Muri, Hiro Nakamura, Bajadera, krave, Domaćica, Cafe Open, Radio Študent, Absolutely Fabulous, Superjail, Marina Abramović, Lolek in Bolek, Gargamel, Alan Ford, Slavoj Žižek, Judith Butler in Meryl Streep. Pa Freud, Hitchcock in Mafalda. Stewie Griffin, Klaus Nomi in Karl Marx. Kako fascinantno.

Naš »narcis se ne osredotoča na medosebno intimnost, toplino ali kake druge daljnosežne izide odnosov, ampak je izjemno izurjen tako v iniciiranju odnosov kot v njihovi (iz)rabi – da bi bil kratkoročno videti popularen, uspešen in bi mu bil priznan visok status /…/ participira v dinamični 'samokonstrukciji' prek medosebnih odnosov, da bi nenehno potrjeval svoj narcistični občutek spoštovanosti.« (Buffardi in Campbell 2008: 1304) Internetna socialna omrežja so popolno okolje za patološkega narcisa iz vsaj dveh razlogov: »Prvič, narcisi dobro funkcionirajo v kontekstu plitkih odnosov (v nasprotju z emocionalno poglobljenimi in predanimi odnosi). Internetna socialna omrežja so zgrajena na premisi plehkih 'prijateljstev' z mnogimi posamezniki ... In drugič, internetna socialna omrežja so visoko kontrolirana okolja. Uporabniki imajo popoln nadzor nad samoprezentacijo na spletnih straneh, kar je v večini drugih socialnih kontekstov skoraj nemogoče.« (ibid.) Ta pozornost v zvezi s samoreprezentacijo je zelo pomembna, saj brez predpostavke, da bo to reprezentacijo nekdo videl, vsa stvar izgubi smisel. V zameno za pogled (priznanje obstoja) se uporabnik prostovoljno ponudi v nadzor; o tem bo še govora.

Facebook in ostala sorodna socialna omrežja so eksemplaričen izraz kulture narcizma (Lasch 1986) in spremenjenih vrednot: »znanje je reducirano na skladiščenje in odlaganje podatkov, prijateljstva so razpršena v lebdeče kiberinterakcije, komunikacija ne nosi več nikakršnega pomena« (Kroker in Kroker 2001: 101). Z zadnjo prenovo je Facebook pozornost še bolj usmeril na živo osveževanje novic, statusov, fotografij in podobno. V tem smislu prenovljena domača stran uporabnika funkcionira podobno kot Twitter (twitter.com), eden najhitreje rastočih spletnih servisov, katerega edina funkcija je, da v 140 znakih objavlja uporabnikovo trenutno »stanje« (status update) oz. odgovor na vprašanje kaj počneš? (what are you doing?). »To, da smo živ vozel, stičišče, vedno priklopljeni, poudarja potrebo po kontinuiranemu projiciranju statusa, po večjem proizvajanju kot sprejemanju vsebine. Da v omrežju prepoznamo prisotnost nekoga drugega, predstavlja le kratko motnjo ... Linda Stone je že leta 1997 prva uporabila frazo 'kontinuirana delna pozornost' (continuous partial attention), toda danes ta besedna zveza odmeva še močneje.« (Regan in Revels 2007: 9)

Facebook »prijatelji« so tam zato, da jih zbiramo: »Facebook te zasvoji. Gre za ogromno tekmovanje v popularnosti in zbiranju prijateljev. Jaz jih imam 261.« (neki študent v Hearn 2008: 211) So zato, da zadovoljijo narcistični interes in dajejo občutek priljubljenosti, popularnosti, všečnosti. So zgolj številka in nimajo čustvene vrednosti. Zato ne preseneča, da je nedavno zaključena akcija verige s hitro prehrano Burger King, v kateri za vsakih 10 prekinjenih Facebook »prijateljstev« uporabnik dobi zastonj hamburger, tako zelo uspela. Akcijo so poimenovali Whopper Sacrifice in v njej so uporabniki prekinili vsaj 233.906 »prijateljstev«. Eden od uporabnikov Facebooka je navdušeno komentiral to možnost: »10 prijateljev za whopperja. Preprosta kupčija.« (Michael Maciolek, www.facebook.com/apps/application.php?id=33988778285, zajeto 20. 3. 2009) In še: »Sem vegetarijanec, pa vseeno mislim, da je tole izvrstno.« (Kevin O'Connell, ibid.) Burger King je ustvaril posebno aplikacijo za Facebook, ki je odstranjenim »prijateljem« sporočila, da jih je določen uporabnik zbrisal z liste kontaktov v zameno za zastonj hamburger (v restavraciji whopper sicer stane manj kot dva dolarja). Aplikacija je sicer jasno opozarjala: »Vaši prijatelji bodo obveščeni, zato izbirajte modro,« (vir: www.whoppersacrifice.com, zajeto 20. 3. 2009), toda Facebook je sčasoma presodil, da je nagovarjanje k takšnemu početju sporno in aplikacijo onemogočil. Znašli smo se torej »v univerzumu, kjer je fikcijski hollywoodski lik lahko tvoj 'prijatelj' in je ponudba zastonj hamburgerja ravno tako pomembna kot poroka nekega sorodnika«. (Hearn 2008: 212) S tem se je vsakršno smiselno razlikovanje »med idejami sebstva in kapitalističnimi procesi produkcije in potrošnje končno porušilo«. (ibid.)

V zadnjem času je Facebook postal vir in središče najnovejše moralne panike, povezane z digitalnimi mediji.(1) V medijih je bilo mogoče zaslediti nekaj primerov izključitev iz univerz, izgube služb in podobnih neprijetnosti, ki so bile tako ali drugače povezane z aktivnostmi na Facebooku, kar je sprožilo polemike o spornih nastavitvah zasebnosti, o problematični socialni kontroli na internetu, o nadzoru in pritiskih avtoritet, ki so se iz služb in šol preselili še v medmrežje.

Facebook je bil naprej socialno omrežje, namenjeno le študentom (dostop je bil omogočen le študentom Harvarda, nato pa so ga razširili še na druge univerze, potem srednje šole, nazadnje pa so omrežje odprli vsem, ki imajo veljaven email naslov in zatrdijo, da so stari vsaj 13 let). Toda danes najhitreje rastoča demografska skupina Facebookovih uporabnikov niso več mladi, pač pa generacija baby boomerjev – starši, sorodniki, učitelji in šefi (www.facebook.com/press/info.php?statistics, zajeto 21. 3. 2009). Na socialna omrežja je torej z glasnimi koraki vstopila socialna kontrola (ki je bila do nedavnega omejena bolj na vrstniške skupine). Kar naenkrat Facebook ni več varen prostor za nesramne pripombe o učiteljih (učenci neke osnovne šole v Torontu so bili, na primer, kaznovani, ker so na svoje profile pisali žaljive komentarje o učiteljih; Hearn 2008: 212). Prav tako je treba cenzurirati fotografije, saj sicer lahko izgubimo službo (znan je primer Kevina Colvina, ki je vzel bolniško, nato pa so se na Facebooku pojavile inkriminirajoče fotografije z zabave, ki se je je skrivaj udeležil; fotografije je videl njegov nadrejeni in ga odpustil; www.switched.com/2007/11/13/lying-male-intern-busted-in-a-dress-on-facebook/, zajeto 21. 3. 2009). Lahko pa službe sploh ne dobimo, saj je postala že splošna praksa, da se delodajalci o kandidatu za delovno mesto pozanimajo tudi na socialnih omrežjih.

Je pa zanimivo, da so omenjeni dogodki naleteli na tako burno reakcijo s strani uporabnikov Facebooka, sploh če upoštevamo dejstvo, da se je s spletnimi socialnimi omrežji temeljito spremenilo tudi navezovanje stikov in sklepanje »prijateljstev«. Tradicionalno je veljalo, da mora roko ponuditi tisti na socialno višjem statusu, »tikanje« mora predlagati starejši in podobno, na Facebooku pa je ravno obratno. Študentje na omrežju iščejo in za »prijatelje« dodajajo svoje profesorje, zaposleni pa nadrejene. Tako se pravzaprav sami ponujajo v nadzor, v naročje novemu, »ljubečemu Big Brotherju« (McGrath 2004), ko nadzor ni več vdor v zasebnost ali kršenje človekovih pravic, pač pa užitek.

Buffardi, Laura E. in W. Keith Campbell (2008): Narcissism and Social Networking Web Sites. V: Personality and Social Psychology Bulletin. London, Los Angeles, New Delhi, Singapur: SAGE Publications.

Hearn, Alison (2008): 'Meat, Mask, Burden': Probing the contours of the branded 'self'. Journal of Consumer Culture, Vol. 8 (2), str. 197–217. London, Los Angeles, New Delhi, Singapur: SAGE Publications.

Kroker in Kroker (2001): Code Warriors. V: D. Bell in B. M. Kennedy (ur.): The Cybercultures Reader. London: Routledge.

Lasch, Christopher (1986): Narcistička kultura. Ameriški život u doba smanjenih očekivanja. Zagreb: Naprijed.

McGrath, John E. (2004): Loving big brother: performance, privacy and surveillance space. London, New York: Routledge.

Regan Walsh, Bridget in Ajay Revels (2007): Mapping the Loss of Reflexivity in the Age of Narcissism. V: EPIC 2007, str. 7–20. American Anthropological Association.

Žižek, Slavoj (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

Otroci glede na zadnje raziskave že množično uporabljajo internet, medtem ko njihovi starši prav dobro ne vedo, kaj vse na spletu počnejo njihovi najmlajši, kjer pa jih čaka mnogo lepih in koristnih, pa tudi manj prijetnih stvari.

Nedavna raziskava Eurobarometer 2008 je namreč pokazala, da so slovenski otroci po uporabi interneta med vsemi evropskimi državami na osmem mestu, saj internet uporablja kar 88 odstotkov otrok med 6 in 17 letom. Podatki raziskave so tudi pokazali, da slovenske starše najbolj skrbi, da njihovi otroci na internetu dostopajo na strani s seksualno oz. nasilno vsebino, prav tako pa jih skrbi medvrstniško spletno nadlegovanje.

Najmlajši do spleta dostopajo v večini od doma, zaradi preproste uporabe je tako splet še bolj priljubljen in »domač«, poleg brskanja po vsebinah, ki jih potrebujejo za šolo in svoje izobraževanje, pa seveda internet uporabljajo tudi za zabavo. Prav v tem segmentu pa so lahko najbolj ranljivi, izpostavljenim različnim nevarnostim.

Kaj torej otroci počnejo v neomejenem virtualnem svetu, ki je očitno že postal del njihovega naravnega okolja? Največ lahko izvemo prav s strani spletnih medijev, ki naslavljajo otroke. Portal za otroke (www.rtvslo.si/zaotroke) v okviru spletne strani javne radiotelevizije, ki ga že nekaj let pripravlja Multimedijski center RTV Slovenija, poskuša biti v svoji naravnanosti predvsem izobraževalen in interaktiven. Prav interaktivnost je pomemben del komunikacije z otroci, saj se vedno znova izkaže, da imajo najmlajši najraje odzive na njihove pripombe, vprašanja, hkrati pa seveda zelo radi sodelujejo v različnih nagradnih igrah, pošiljajo svoje risbice, fotografije in različne druge izdelke, ki jih seveda potem pričakujejo na ogled prek računalniškega monitorja. Nedavna novost na našem otroškem portalu, rubrika, kamor otroci lahko pošiljajo svoja nenavadna in radovedna vprašanja, na katera odgovarja animirani slon Bansi, pa je izpostavila kar nekaj dilem. Otroci namreč poleg vseh mogočih in nemogočih vprašanj pošiljajo prijatelju slonu tudi svoje prikupne fotografije, med njimi pa tudi takšne, na katerih so razgaljene mladoletnice. Dekleta namreč sama pošiljajo takšne fotografije, na katerih očitno hočejo biti predstavljene kot njihove »vzornice«, pop zvezdnice in manekenke, katerih razgaljenih fotografij so mediji prepolni. Podoben »trend« se kaže tudi v spletnih skupnostih (Facebook, MySpace), kjer se mlada dekleta prav tako v svojem profilu predstavljajo z razgaljenimi fotografijami. Še en trend, ki se je pojavil v zadnjem času, so vprašanja, prav tako mladih deklic, ki našega virtualnega slona sprašujejo, če so predebele, potem ko mu v vprašanju navedejo svoje telesne mere. In ne nazadnje, dobili smo že vprašanje, zakaj me je najboljši prijatelj posilil ... Otroci očitno še najraje zaupajo svojim virtualnim prijateljem, pa čeprav je to animirani slon. Kar pravzaprav ugotavljajo tudi mnogi posamezniki, ki se pri nas ukvarjajo z otroci in njihovo varno uporabo interneta. Seveda pa zaupajo tudi svojih virtualnim »prijateljem« v različnih klepetalnicah, kjer so najbolj izpostavljeni možnim zlorabam. To potrjujejo tudi podatki, ki so nam ji poslali s slovenske policije.

V Sloveniji je bilo v zadnjih letih največ kaznivih dejanj s področja zlorabe interneta v obliki goljufij (v letu 2008 19 primerov, leta 2007 pa 14 primerov), sledila so še kazniva dejanja obrekovanj, javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Gre seveda za števila kaznivih dejanj, kjer je bila vsaj ena žrtev mlajša od 14 let.

Policija prejema prijave sumov kršitev kaznivih dejanj v povezavi z otroci in internetom na več načinov, saj se je v zadnjem času na tem področju aktiviralo kar nekaj različnih prijavnih oziroma svetovalnih točk. Zadnji primer je brezplačna telefonska linija za mlade Nasvet za net (080 80 22). Gre za telefon, namenjen otrokom in mladostnikom med 10. in 18. letom, ki pri uporabi interneta naletijo na neprimerne in nevarne vsebine, pogovor s svetovalci je anonimen in zaupen, na vprašanja pa odgovarjajo tudi po elektronski pošti. Projekt izvaja Zveza potrošnikov Slovenije, sodi v program Varnejši Internet Plus, program pa sofinancirata Evropska komisija – Generalni direktorat za informacijsko družbo ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo – Direktorat za informacijsko družbo.

Poleg brezplačnega telefona je mladim na voljo tudi projekt Spletno oko, spletna prijavna točka za otroško pornografijo in sovražni govor na internetu, ki je bila uvedena marca 2007. Spletno-oko.si prav tako deluje v okviru programa Varnejši internet plus in organizacije INHOPE. Kot člani svetovalnega telesa pri projektu sodelujejo tudi Vrhovno državno tožilstvo Slovenije in policija ter predstavniki medijev in ostalih organizacij, ki aktivno delujejo na področju varovanja pravic otrok.

Od začetka delovanja so prejeli 358 prijav otroške pornografije na spletu, ugotavljajo pa, da prejmejo okoli 49 prijav na mesec. Strokovnjaki prijavljeno vsebino pregledajo in ocenijo, ali gre za sum kaznivega dejanja otroške pornografije. Če je sum upravičen, obvestijo policijo. Med delovanjem Spletnega očesa so tako policiji prijavili 194 primerov suma otroške pornografije.

Večina prijavljene domnevno nezakonite vsebine (po ugotovitvah pregledovalcev Spletnega očesa) je bilo na ameriških strežnikih. Na strežnikih v Sloveniji je bilo najdenih 38 primerov domnevno nezakonite vsebine, od tega je bilo v 11 primerih domnevno otroška pornografija, v 27 primerih pa domnevni sovražni govor.

Safe.si je še ena posebna slovenska točka osveščanja o varnih načinih rabe interneta in mobilnih telefonov za otroke in mladostnike. Projekt izvajajo koordinator projekta Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede v sodelovanju z Akademsko in raziskovalno mrežo Slovenije (Arnes) in Zvezo potrošnikov Slovenije. Cilj tega projekta je dvigniti osveščenost in digitalno pismenost izbranih ciljnih populacij otrok, mladostnikov, staršev in učiteljev. Od leta 2005 z različnimi informativnimi in svetovalnimi aktivnostmi spodbujajo k učinkovitemu, odgovornemu in varnemu koriščenju prednosti, ki jih prinašajo nove tehnologije, kot sta internet in mobilni telefon. V njihovem okviru deluje spletni portal www.safe.si, kjer so za vse ciljne skupine na enem mestu zbrane uporabne informacije in nasveti, kako nove tehnologije uporabljati varno in učinkovito. Na njih se, kot nam je povedala koordinatorka projekta Tanja Šterk, s svojimi vprašanji, kako rešiti posamezne spletne zagate, obračajo predvsem starši, pa tudi učitelji. Zanima jih, kako časovno omejiti uporabo interneta ter uporabljati t. i. filtre za blokiranje dostopa do neprimernih vsebin. Otrok, ki bi se obrnili direktno na njih, je zelo malo, saj, kot poudarja Tanja Šterk, otroci želijo svoje težave ponavadi rešiti v družbi vrstnikov, pri tem pa tudi poudarja, da se po njihovih izkušnjah otroci pojavljajo tako kot storilci kaznivih dejanj (na primer hekerji), so pa seveda tudi v vlogah žrtev (predvsem tisti, ki se jih zlorabi za namene otroške pornografije). Pri Safe.si tudi pričakujejo, da bo v prihodnje naraslo število kraj spletnih identitet in ostalih zlorab, povezanih z objavljanjem osebnih podatkov na internetu.

V informiranje in preventivo se je vključil tudi Urad informacijske pooblaščenke, saj so nedavno izdali brošuro Deskam varno, namenjeno mladim, na njihovi spletni strani pa si mladi lahko preberejo tudi koristna navodila: 10 nastavitev zasebnosti, ki bi jih moral poznati vsak uporabnik socialne spletne skupnosti Facebook.

Ob vsem naštetem lahko tudi omenimo vladni portal za otroke in mladino (www.otroci.gov.si), ki je namenjen osnovnošolcem, na katerem prav tako najmlajše poučujejo o varni uporabi interneta.

Sodelovanje podobnih točk v Evropi se je izkazalo za učinkovit ukrep v boju za zmanjšanje nezakonitih vsebin na internetu. Slovenski uporabniki interneta tako lahko zdaj tudi sami z anonimnim poročanjem o obstoju potencialno nezakonitih ter škodljivih vsebin prispevajo k varnejšemu internetu.

Za internet prijaznejši otrokom pa so se nedavno zavzela tudi vodilna svetovna internetna podjetja, ki ponujajo spletne socialne mreže, ko so, na pobudo evropske komisije, podpisala Evropski sporazum za izboljšanje varnosti otrok in mladostnikov.