Medijska preža št. 34-35, maj 2009

Trdimo lahko, da je Evropa kot politični konstrukt zaživela s pomočjo svojih institucij – Unije, komisije in parlamenta. Vendar to ne velja za Evropo kot medijski konstrukt. Mislim, da nimamo nobene, oziroma zelo malo delujočih vseevropskih televizijskih postaj, nobenega evropskega časopisa, čeprav so nekateri poskušali pridobiti evropsko bralstvo preko medmrežnih dejavnosti, jih ima le malo resnično evropski cilj.

Če torej sprejmemo postavko, da Evropa ne igra ključnejše vloge na področju socialne identitete svojih državljanov, se moramo posledično vprašati: ali je to pomembno? Zagrizeni Evropejci med nami bi rekli yes, ja ali oui, evroskeptiki pa bi verjetno bevsknili rezki ne v jeziku po svoji izbiri. Za ostale med nami bo odgovor na to vprašanje verjetno bolj kompleksen.

Kakorkoli že, večina bi se nas verjetno strinjala, da obstajajo utemeljeni razlogi za tesnejše povezovanje med evropskimi državami – na temeljni ravni, predvsem za zagotavljanje gospodarskega napredka in preprečevanje oboroženih spopadov. Za uresničevanje teh ciljev je določena stopnja evropske identitete verjetno zelo dobrodošla. In mediji bi na tem mestu zagotovo lahko odigrali svojo vlogo. Četudi se uredniki in novinarji v prvi vrsti ukvarjajo – podobno kot občinstva – s tem, kar se dogaja znotraj meja lastne države, ne moremo ravno trditi, da je Evropa in njena politična moč nevidna za medije. Ravno nasprotno, na tisoče inčev kolumen vsako leto zapolnijo razprave o najnovejših prizadevanjih Evropske komisije za prepoved tega, standardizacijo drugega, zapiranje tega in zaključevanje onega.

Medijsko pokrivanje evropskih političnih institucij je, morda predvsem v Veliki Britaniji, skoraj v celoti usmerjeno k vplivu, ki ga imajo na nacionalne interese, predvsem, kadar v javnosti prevladuje mnenje, da bo vpliv negativen. Posledično primanjkuje ozaveščenosti o tem, kako Evropska komisija in na primer parlament - ali pa celo Evropsko sodišče za človekove pravice – dejansko delujejo. Podobno se v medijih le redko izpostavlja pozitivne rezultate, ki jih dosežejo omenjeni organi.

Bolj kohezivna Evropa s pomočjo spremembe v medijih?

Morda celo drži argument, da bi k nastanku srečnejše in bolj kohezivne Evrope lahko privedla le sprememba v medijih. Tako bi si lahko zagotovili mirno prihodnost polno blaginje. Kako optimističen scenarij.

In kako bi ga lahko uresničil? Morda z evropskim tiskovnim svetom, ki bi spremljal vsebino in zagotavljal boljše poročanje o evropskih temah, pri tem pa bi ga vodil skupni poklicni kodeks, na podlagi katerega bi se lahko za celotno področje medijev oblikovali in izvajali dogovorjeni standardi? Preprosta rešitev za očiten problem. No, imam se za predanega Evropejca, vendar se bojim, da ne morem sprejeti zamisli, da ima ta ideja kakšno resnično dobro stran. Bila bi preprosto neizvedljiva in nevzdržna, kakor bom, upam vsaj, nazorno razložil v nadaljevanju.

Praksa tiskovnih svetov

V Evropi imamo že več zelo dobro delujočih tiskovnih svetov. Tisti, ki so pri svojem delovanju najbolj uspešni, so tisti, ki so sposobni večino deležnikov v medijih, ki sodijo pod njihovo pristojnost, prepričati v polno sodelovanje s sistemom. Sveti, ki so uspeli doseči ta cilj, so največkrat tisti, ki ravnajo v skladu s kodeksi, ki so nastali znotraj medijske industrije same. Poleg tega so pogosto najuspešnejši tisti sveti, ki, medtem ko ohranjajo svojo neodvisnost in nepristranost, ohranjajo tudi tesen stik s tistimi znotraj medijev. Stike ohranjajo bodisi po neformalnih poteh, pa tudi v obliki formalnih srečanj. Stik med predpisovalcem in tistimi, za katere predpisi veljajo, pa je ključen za uspešno delovanje tiskovnega sveta.

V Združenem kraljestvu so nekateri kritizirali Pritožno komisijo za tisk (Press Complaint Commission - PCC), češ, da je preblizu industriji, ki jo regulira. Vendar so takšne kritike le redko podprte z objektivnim pregledom odločitev, ki jih ta komisija dejansko sprejme. Poleg tega ne upoštevajo pomembnosti odnosa med PCC in časopisi, ko gre za primere v katerih komisija igra vlogo mediatorja. (To je dejansko zelo pomembna odločevala vloga – predvsem za tiste vlagatelje, ki si na svoje pritožbe iščejo preprosto rešitev.)

Ne verjamem, da bi nadnacionalni tiskovni svet lahko dosegel potrebno bližino z mediji iz vse celine in lahko upravičil, da je vreden zaupanja, kar je ključnega pomena v sistemu prostovoljne samoregulacije. Nič nimam proti telefonskim klicem in elektronski pošti, vendar menim, da niso dovolj dober nadomestek za redne osebne stike.

Kaj šele, ko pomislimo na zmedo z jeziki. Niti predstavljati si ne morete, kako vesel sem, da je svet sprejel angleščino – in kako nerodno mi je, da nimam dovolj znanja, da bi enako vračal in sam obvladal kakšen tuji jezik – vendar ne smemo predpostavljati, da bi evropski tiskovni svet deloval v enem samem jeziku. In če boste upoštevali moj argument, da je osebni stik med prepisovalcem in tistim, ki mu je nekaj predpisano ključ do uspeha, boste razumeli zakaj tako mislim.

Podoben problem bi nastal pri potencialnih pritožbah. Čisto preprosto, ali se bo evropski tiskovni svet odzival na telefon v angleškem jeziku, ali bo izbira jezika odvisna tega, od kod se pritožnik oglaša? Takšen sistem bi potreboval bodisi zelo veliko kadrov ali pa majhno skupino zelo sposobnih lingvistov.

Tudi kodeks bi verjetno moral biti zapisan v več verzijah. Nenazadnje je eden od ključnih lastnosti tiskovnega sveta, da lahko predstavniki iz javnosti pri njem vlagajo pritožbe brez pomoči odvetnikov. Svet bi torej potreboval enak kodeks – z vsemi pomenskimi odtenki – v več jezikih, celo v več dialektih.

In ko bi pritožbe enkrat prispele na svet, bi se jih morda prevajalo v ostale jezike? Predvidevam namreč, da bi imeli člani sveta, pa kakorkoli visoko izobraženi že, težave s potrebnim zares odličnim znanjem vseh jezikov naše celine.

Na kratko, tiskovni svet se na sploh ukvarja s problemi v komunikaciji. Zato je ključno, da je njegovo lastno komuniciranje – z industrijo, ki jo regulira in z javnostjo, ki ji služi – vedno tekoče. Če je komunikacija neučinkovita, bo ena od ključnih prednosti tiskovnih svetov – njihova hitra odzivnost – preprosto izginila. Eden od kazalcev uspešnosti vseh najbolj uspešnih svetov je, da pritožbe obravnavajo hitro in, da zadovoljive odločitve v sprejmejo v dneh ali tednih, in ne v mesecih ali letih. Pri velikih odškodninskih tožbah, okoli katerih se ponavadi sproža veliko publicitete, hitrost sojenja ni ravno ključni faktor. Kadar pa tiskovni svet želi hitro popraviti nepravilnosti, hitrost odločanja zagotovo igra veliko vlogo. Povprečen čas od oddaje pritožbe in njeno razrešitvijo je pri Pritožni komisiji za tisk samo 20 dni. V primerih, kjer je razrešitev mogoča v skladu s poklicnim kodeksom, je povprečni rok le 36 dni. In še s tako kratkimi roki se odgovori pritožnikov na vprašanja glede njihovega zadovoljstva z našim delovanjem glasijo, da smo se s pritožbo ukvarjali predolgo.

Preprosto ne verjamem, da bi bil tiskovni svet, ki bi bil zadolžen za celotno Evropo, sposoben reševati primere dovolj hitro, da bi se potencialni uporabniki tega instrumenta posluževali.

Kaj pa bolj ohlapni koncepti kultur? Bi tudi ti v praksi evropskem tiskovnem svetu povzročali težave? Mislim, da je odgovor pritrdilen. Primer je koncept zasebnosti, pri katerem mediji iz različnih držav prihajajo do različnih sklepov glede pravice do objave vsebin, ki bi lahko neupravičeno posegale v zasebna življenja državljanov. Harmonizacija bi bila v takšnih okoliščinah prava nočna mora. Zasebnost je le eden od primerov. Druga težava je na primer verska diskriminacija. V Združenem kraljestvu časopisi nimajo prepovedi žaljivega pisanja o določeni veri, niti, na splošno, o njenih vernikih. Takšne prepovedi ni, ker angleška kultura visoko ceni svobodno izražanje mnenj. V drugih državah, državah, kjer je zgodovinski civilni boj izbojeval omejevanje kontraverznih razprav na temo vere, so pravila drugačna. To seveda ne pomeni, da imajo določene države bolj utemeljene ali bolj pravilne vrednote.

Brez dvoma bi lahko še naprej našteval praktične težave, s katerimi bi se srečeval evropski tiskovni. Kako bi se na primer promoviral? Vsi, ki ste seznanjeni z delovanjem tiskovnega sveta Bosne in Hercegovine boste vedeli, kako težko nalogo imajo novi regulacijski organi z obveščanjem javnosti o svojih storitvah. Celo v Združenem kraljestvu, kjer ima PCC najvišji proračun med samoregulacijskimi tiskovnimi sveti in deluje že 18. leto, ima ta organ še veliko postoriti na področju ozaveščanja.

In po drugi strani, kako bi svet zbiral sredstva? Proces financiranja je lahko dovolj zapleten že za nacionalne tiskovne svete, poln polemik o pavšalih v primerjavi z drsnimi lestvicami in o tem, ali bi uporabljali sistem, ki temelji na izračunih naklade in ali naj se v izračunih upoštevajo tudi elektronske verzije časopisov. In kdo bi denar pobiral?

Vse našteto predstavlja obsežne praktične ovire, čeprav se vprašanj, kako bi člane sveta izbirali in kako bi bil sestavljen kodeks, sploh še nisem dotaknil.

Ne le praktične težave

Pri razmišljanju o teh praktičnih temah sem si predstavljal, da bi bil evropski tiskovni svet prostovoljen in samoregulacijski. Vendar si nikar ne mečimo peska v oči.

Dejstvo je, da si evropski mediji le malo želijo, oziroma si sploh ne želijo, da bi takšen organ sploh obstajal. Nobenega vidnega predstavnika medijev še nisem slišal, da bi predlagal naj pometemo z nacionalnimi samoregulacijskimi sistemi in jih nadomestimo z enim samoregulacijskim tiskovnim svetom za celotno Evropo. Novinarjev, urednikov in založnikov iz držav, kjer tiskovnih svetov ne poznajo, še nikdar nisem slišal omeniti, da upajo na nastanek vseevropske različice sveta.

Če pustim praktične pomisleke ob strani, pa dejstvo, da je takšen svet prostovoljen pomeni, da se samoregulacija lahko doseže le s polnim sodelovanjem medijev, ki jih regulira. Ker je to popolnoma nemogoče, moramo sklepati, da bi bil edini možni način za delovanje evropskega tiskovnega sveta – ki bi preverjal izvajanje evropskega kodeksa – določen z zakonodajo. Na tem mestu moram dodati, da bi mediji, četudi bi si morda v principu želeli evropski tiskovni svet, zagotovo ovirali nastanek takšnega monolitnega organa.

Evropski kodeks naj bi torej sestavili zakonodajalci. Zakonodajalci bi oblikovali in sestavili tiskovni svet. Mediji pa bi bili na podlagi zakona obvezani slediti kodeksu ter upoštevati njegove odločitve. To je razlog, zakaj bi bila ustanovitev evropskega tiskovnega sveta nevzdržna. V demokratičnih državah namreč, ki uživajo prednosti svobodnega tiska, je vladno reguliranje medijskih vsebin nesprejemljivo. To tradicionalno še posebej velja za tiskane medije, vedno bolj pa tudi za nove medije. Mediji, ki za širjenje vsebin upravljajo z omejenim frekvečnim spektrom in, ki so svoje izdelke predvajali neposredno v domove državljanov, so vedno imeli drugačne obveznosti. Zakonski nadzor je v primeru teh medijev širše sprejet – ali vsaj toleriran –, če le ni bil prestrog. Na področju konvergiranih medijev pa se zdi, da večina meni, da bo prav samoregulacija prinašala vedno več odgovorov na vprašanja odgovornosti, in ne zakonodajni nadzor.

Ne pozabimo, da imajo mediji v demokraciji veliko nalog, med drugim tudi pozivati oblasti k prevzemanju odgovornosti. Če bi prišlo do dušenja svobode pri izvajanju te naloge, bi morali to razumeti kot absolutno nevarnost.

Evropska zveza neodvisnih tiskovnih svetov

Široko verjamem v to, kar imenujemo evropski projekt in prepričan sem, da državljani vseh naših držav razumejo zakaj so vezi, ki nas med seboj povezujejo, ravno toliko pomembne kot kulturna in zgodovinska pripadnost, ki nas veže na lasten narod ali regijo.

Zatorej sem prepričan, da ne vseevropski tiskovni svet, ne vseevropski kodeks ali katerakoli druga enotna oblika sistema medijske odgovornosti ni vzdržna niti zaželena opcija. Prav nasprotno menim, da imamo na voljo še veliko prostora za sodelovanje in izmenjavo dobrih (ali celo najboljših) praks. Nacionalni regulativni organi so že davno spoznali, kako pomembna je izmenjava idej in nasvetov s kolegi iz tujine. Ta smoter utemeljuje tudi obstoj organizacije, ki jo mnogi med vami dobro poznate – Evropsko zvezo neodvisnih tiskovnih svetov (AIPCE).

Zveza je bila ustanovljena na srečanju v Londonu 1999. Deluje brez formalne birokracije, brez formalnega članstva ali sekretariata. In prepričan sem, da je najboljši zgled dobrega evropskega sodelovanje: novonastalim svetom omogoča vpogled v delo izkušenih; stari mački od pozneje nastalih svetov črpajo entuziazem; in kjer ima tiskovni svet v neki državi težave, lahko z rešitvami priskočijo na pomoč ostali. Resnično si drznem trditi, da so vsi evropski tiskovni sveti iz teh procesov nekaj pridobili.

Ko je nastal AIPCE, so ustanovni člani sestavili izjavo o ciljih, ki so popolno relevantni tudi v kontekstu te konference. Osrednja prepričanja takrat sodelujočih tiskovnih svetov so bila tale: da mora biti regulacija uredniških vsebin v medijih neodvisna od vlade; da mora reguliranje medijskih vsebin sloneti na različnosti nacionalnih okolij; da je sprejemanje kodeksov poklicne novinarske etike in njihova administracija naloga novinarjev in založnikov, ki upoštevajo mnenje javnosti in ne teženj oblasti; da univerzalni etični kodeks ni mogoč in da je potrebno vsiljevanju nadnacionalnih kodeksov in regulacijskih organov na evropski ali svetovni ravni, nasprotovati.

Mislim, da imajo ti sklepi tudi danes, podobno kot takrat 1999, ko so bili prvič zapisani, še vedno enako težo. Verjamem, da moramo svoja prizadevanja usmerjati k pomoči tistim v medijih, ki želijo vzpostaviti samoregulacijske sisteme v svojih državah. AIPCE namreč nudi okvir, znotraj katerega to lahko uresničimo.

Sklep

Močno sem prepričan, da se je potrebno zoperstaviti ideji o skupnem evropskem tiskovnem svetu in skupnemu kodeksu za evropske medije. Sistemi za prevzemanje odgovornosti medijev ne obstajajo zaradi visokoletečih etičnih razlogov. Obstajajo zato, ker omogočajo hitro in učinkovito popravljanje krivic, ki jih (pogosto po pomoti) ljudem povzročijo mediji. Podobno tudi kodeksi ne obstajajo v vakuumu. So namreč praktična orodja, ki – na podlagi družbenih norm in skupnih pričakovanj – v jeziku ki je vsem razumljiv, določajo smernice, v skladu s katerimi bi morali novinarji opravljati svoj poklic.

Ko je Verdijev Requiem pri nekaterih poklicnih kolegih naletel na neodobravanje, jih je Verdijeva žena pokarala češ »Človek kot Verdi mora komponirati kot Verdi«. To misel bi si sposodil in dejal, da mora švedski novinar pisati kot švedski novinar, francoski kot francoski in britanski kot britanski, in tako naprej. (Mislim, da obstaja dober razlog, da je bilo britanskemu novinarju posvečenih celo nekaj verzov.)(2)

Podobno kot imajo nacionalni mediji svoje tipične lastnosti, jih morajo imeti tudi sistemi, ki jih urejajo na podlagi samoregulacije. Po mojem mnenju so v Evropi lahko uspešni le samoregulacijski sistemi za prevzemanje odgovornosti medijev na nacionalni ravni. Od uspešne nacionalne samoregulacije medijev pa bo imela prednosti Evropa v celoti.

Prevedla: Urša Mužič

1 Prispevek je bil predstavljen na konferenci »Evropska javna sfera in novinarska odgovornost«, ki jo je na Dunaju 27. in 28. februarja 2009 organiziral inštitut za komunikologijo dunajske univerze.
2 Podkupiti ali zavesti britanskega novinarja se /(Hvala Bogu!) ne da/ A ko spoznaš, česa je sposoben / nepodkupljen, za to sploh ni prilike. (Humbert Wolfe)

Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Nizozemski tiskovni svet je izvedel primerjalno študijo med Nizozemsko in izbranimi evropskimi državami – V Nemčiji in v Flandriji sistem delno, neposredno ali posredno, financira vlada, vendar ni dokazov, da bi zaradi financiranja lahko posegala v delovanje sistema

Pravica do svobode govora in informacij je ena od temeljnih človekovih pravic in temelj demokracije. Za uresničevanje te pravice javnost potrebuje zanesljive informacije, ki omogočajo, da si državljani oblikujejo mnenja o zadevah javnega interesa. In tu pride na vrsto svoboda medijev.

Če citiramo Evropsko sodišče za človekove pravice, mediji igrajo vlogo »čuvaja javnosti«. To pomeni, da morajo imeti zaposleni v medijih proste roke pri analizi besed in dejanj javnih oblasti. Delovanje medijev pa ostaja pravno regulirano, saj morajo le-ti odgovarjati za svoja dejanja. Vprašanje pa je, na kakšen način?

Glede na to, da igrajo vlogo »psa čuvaja« javnosti se zdi najbolje, da bi bili mediji v čim manjši meri regulirani s strani države. Postavljanje državno pravnih omejitev v medijsko analiziranje potez vlade pa lahko vodi v omejevaje svobode medijev ali celo v cenzuro.

Zdi se skratka, da je samoregulacija boljša, če ne celo najboljša alternativa. V mnogih državah vzhodne in zahodne Evrope mediji prevzemajo odgovornost in razvijajo sistem samoregulacije, s čimer želijo preprečiti prekomerno poseganje države v njihovo delo. Ko govorimo o uspešnem delovanju samoregulicijskega telesa, je takšen lastni interes medijev pomemben dejavnik. Če je samoregulacija učinkovita, to povečuje kredibilnost medijev, kar močno prispeva k demokratičnosti družbe in večji svobodi medijev.

Posledično na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delujoč tiskovni svet. S pomočjo sredstev iz sklada za medije (Stimuleringsfonds voor de Pers) je nizozemski tiskovni svet izvedel primerjalno študijo med Nizozemsko in izbranimi evropskimi državami: Belgijo (Flandrija), Veliko Britanijo, Nemčijo, Dansko in Švedsko. Nizozemski tiskovni svet trenutno na podlagi rezultatov te študije preučuje, kako bi lahko izboljšal svojo organizacijo.