K raziskovanju vloge države v medijih so nas spodbudila nerazrešena razmerja med politiko in mediji v Sloveniji, ki vrsto let, še posebej po spremembi oblasti leta 2004, povzročajo ostre spore v javnosti.

Tudi raziskave v okviru projekta Media Watch, ki ga izvajamo že deset let, še posebno tiste o položaju javne radiotelevizije v Sloveniji in o medijskem lastništvu, so klicale po natančnejši ugotovitvi, zakaj imata država in politične elite tako močan vpliv na medije v Sloveniji.

Spraševali smo se, ali lahko položaj medijev in novinarjev v Sloveniji in odnos države oziroma politike do medijev prikažemo s pomočjo konceptov, kot so politični paralelizem, politični klientelizem in politična instrumentalizacija, kakor sta jih v članku »Politični klientelizem in mediji – Južna Evropa in Južna Amerika v primerjalni perspektivi« opisala Daniel C. Hallin in Stylianos Papathanassopoulos, v knjigi Primerjanje medijskih sistemov – Trije modeli razmerja med mediji in politiko pa Daniel C. Hallin in Paolo Mancini[1].

Politični paralelizem v medijih prepoznamo po stopnji in naravi povezav med mediji in političnimi skupinami ter po tem, v kakšnih razsežnostih se v medijskem sistemu izražajo prevladujoče politične delitve v družbi. To kažejo medijske vsebine, politično profiliranje zaposlenih v medijih in medijskega občinstva ter organizacijske povezave medijev s političnimi skupinami[2].

Politični paralelizem v medijih se po razlagah Hallina in Mancinija kaže tudi v prevladi zagovorniškega (advocacy) novinarstva, v katerem ima novinar bolj vlogo komentatorja kakor pa poročevalca.

Omenjena avtorja sta primerjala medijske sisteme v Evropi in Severni Ameriki. Ugotovila sta, da je medijski sistem z visoko stopnjo političnega paralelizma značilen za mediteranske države (avtorja navajata Portugalsko, Španijo, Francijo, Italijo in Grčijo). Zato sta ta model medijskega sistema poimenovala mediteranski ali polarizirani pluralistični model. Zanj so značilni poznejše uveljavljanje svobode tiska in poznejši razvoj komercialnih medijev, močna vloga države kot lastnika, regulatorja, ustanovitelja in sofinancerja medijev ter politiziranost medijev, ki so bili tudi v zgodovini pogosto instrumentalizirani v političnih konfliktih[3].

Politični klientelizem v medijih se po razlagah Hallina in Mancinija izraža v položaju institucij, pristojnih za regulacijo in nadzor nad mediji, ki ne morejo biti neodvisne, temveč so politizirane in izpostavljene pritiskom. Izraža se tudi v tem, da se na vodilne položaje v medijih imenujejo politično lojalni kadri; da so za pridobivanje in vodenje poslov potrebne politične zveze, zato lastniki uporabljajo medije kot adut pri pogajanjih s političnimi in drugimi elitami in za intervencije v politiko, to pa je pogosto tudi edini razlog za to, da ima neko podjetje oziroma posameznik v lasti medije[4].

Kot nasprotje politični instrumentalizaciji, klientelizmu in paralelizmu v medijih postavljata Hallin in Mancini profesionalizacijo novinarjev. Ta se lahko uveljavi le v tistih družbah, kjer se novinarstvo lahko razvije v dejavnost, ločeno in neodvisno od drugih družbenih in političnih dejavnosti. Pri tem pa je ključno, da novinarji služijo interesom javnosti, ne pa partikularnim interesom, da delujejo na podlagi poklicnih meril, ne pa da slede ciljem, vsiljenim od zunaj, in da se pri svojem delu ne istovetijo s posameznimi pogledi. Hallin in Mancini sta ugotovila, da so za mediteranski ali polarizirani pluralistični model značilni manj razvita in šibka profesionalizacija, pomanjkanje strogega razlikovanja med političnim aktivizmom in novinarstvom, omejevanje novinarske avtonomije in spori pri poskusih uveljavljanja novinarske avtonomije.

V naši raziskavi smo se spraševali, ali v slovenskem medijskem sistemu lahko prepoznamo značilnosti mediteranskega oziroma polariziranega pluralističnega modela, kakor sta ga opisala Hallin in Mancini.

Odločili smo se za pregled vpliva države (in politike) na medije s pomočjo različnih kazalcev – lastništva v medijih, oglaševanja, subvencij, tj. državne finančne podpore medijem, podeljevanja frekvenc, delovanja organov nadzora nad radiodifuzijo, delovanja javne radiotelevizije RTV Slovenija, položaja avdiovizualne kulture in povezav Rimskokatoliške cerkve z državo na področju medijev.

Za razumevanje sedanjih razmer v medijih smo pregledali tudi dokumente in dogajanja na prehodu iz enega družbenega sistema v drugega, vse od osamosvojitve. Predvsem pa so nas zanimale novejše razmere.

Med raziskovanjem smo velikokrat naleteli na ovire pri dostopu do informacij javnega značaja. Hkrati so se med raziskavo v letu 2007 pogosto menjala lastništvo in kadri v medijih, domnevno zaradi razporejanja političnega vpliva leto pred parlamentarnimi volitvami. Vse leto 2007 pa so se vrstili spori, povezani z uveljavljanjem svobode tiska in novinarske avtonomije v Sloveniji.

Zato je bilo raziskovanje in dokumentiranje prejšnjih in novih pojavov izziv, povezan z naporom, ki bi ga lahko opisali v prispodobi kopanja v rudniku. Kdaj sta nas en sam dokument ali informacija pripeljala do več dodatnih informacij in razlag, pomembnih za razumevanje izbrane teme, kdaj pa nas je iskanje dokumentov in informacij zapeljalo v napačno smer ali je kakšen dogodek povzročil, da se nam je odkopana jama podrla. V tej knjigi predstavljamo podatke, ki nam jih je uspelo pridobiti in z njihovo pomočjo osvetliti razmerje med mediji in politiko oziroma državo.

Raziskovanje smo zaključili julija 2007, vendar smo podatke v največji možni meri ažurirali vse do novembra 2007.

Zelo težko smo pridobili informacije, ki jih je imela Slovenska odškodninska družba (SOD). Ko smo od nje zahtevali dostop do informacij o prodanih lastniških deležih v medijih, se ni odzvala v zakonskem roku. Ker smo vztrajali, so nam povedali, da menijo, da SODa ne zavezuje zakon o dostopu do informacij javnega značaja (zaradi takega stališča soda je pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja v preteklosti že sprožila več pravnih sporov), eden od uslužbencev je podvomil o naši dobronamernosti in upravičenosti do zbiranja teh informacij, nazadnje pa so nam le poslali del zahtevanih podatkov. Na ministrstvu za kulturo smo se sprva dogovorili za intervju z direktorjem direktorata za medije in avdiovizualno kulturo, nato pa so intervju preklicali in omogočili le pisno zastavljanje vprašanj po uslužbenki za odnose z javnostmi. Več mesecev nam tudi niso omogočili vpogleda v raziskavo, ki bi po zakonu o medijih morala biti podlaga za odločanje o projektih, prispelih na razpis za sofinanciranje medijev. Nismo vedeli, katera možnost je prava: da raziskave ni in se je komisija, ki je obravnavala prispele projekte, odločala brez nje, ali da raziskava ni dostopna za javnost.

Za naš dostop do arhivskega gradiva so imeli pristojni več posluha, vendar pa smo večinoma dobivali v pregled neobdelane kupe dokumentov. V Agenciji za pošto in elektronske komunikacije (APEK) je sodelavka morala podpisati dokument, da prevzema vso odgovornost za morebitno razkrivanje informacij, ki niso javnega značaja, četudi so nam v uradu pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja povedali, da takšnega bremena ni mogoče preložiti na prosilca informacij.

Dokumenti v agenciji niso ne obdelani ne razvrščeni. Najverjetneje APEK nima dovolj kadrov in denarja, da bi uredil arhiv o podeljevanju frekvenc. Zato nam ni preostalo drugega, kot da sami pregledamo dokumentacijo in pred tem podpišemo omenjeno izjavo.

Pri dostopu do arhivskega gradiva so nam pomagali Miha Krišelj iz APEKa, Biserka Remškar iz Arhiva Slovenije, ki skrbi za arhiv Socialistične zveze delovnega ljudstva, in uslužbenci arhiva Generalnega sekretariata Vlade Republike Slovenije, za kar se jim zahvaljujemo.

Težavno pot do informacij javnega značaja ponazori primer, ki ga lahko pripovedujemo tudi kot anekdoto. Med raziskavo je nemško založniško podjetje waz javno sporočilo, da zaradi nekorektnega ravnanja pristojnih služb protestno ne bo sodelovalo na ponovljeni dražbi za odkup lastniškega deleža državne Kapitalske družbe (KAD) v časopisu Dnevnik. Mediji so pisali, da je WAZ pismo z razloženimi očitki na račun nekorektnega postopka dražbe poslal KADu in predsedniku vlade. Zahtevo, da v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja dobimo vpogled v vsebino pisma, smo hkrati poslali na KAD in v kabinet predsednika vlade. KAD nam je sporočil, da dostop ni mogoč zaradi poslovne skrivnosti (tudi WAZ se je potem skliceval na isti razlog), kabinet predsednika vlade pa nam je brez zadržkov pismo poslal.

Poleg avtoric izsledkov raziskave, ki so zbrani v tej knjigi, sta pri iskanju podatkov in dokumentov predano sodelovali Lana Zdravković in Luna Jurančič Šribar.