|
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike Zgodovina nakupovanja medijev v Sloveniji je zgodovina zlorab zakonov, pravne države in finančnega trga v zasebne namene. To je tudi zgodba o propadu pravne države in političnega sistema, ki je s klientelističnim delovanjem in z gosto prepletenim mreženjem moči omogočila privatizacijo politike. V tem članku bomo kot nadaljevanje našega dolgoletnega problematiziranja pridobivanja in prepletanja lastništva v slovenskih medijih z izpostavljanjem nekaj pomembnih primerov povzeli in ponazorili sporne posle in povezave v zadnjih dvajsetih letih, čigave katastrofalne posledice za transparentnost, pluralizem in javni interes v medijski sferi v Sloveniji prihajajo vedno bolj na dan. S tem želimo pokazati, kako sedanje stanje finančnega in gospodarskega propada ni eksces, ki so ga s svojim pohlepom zakrivili posamezni gospodarstveniki, temveč dobro utečeni proces kraje premoženja v korist peščice povezanih politično in ekonomsko močnih posameznikov. Te organizirane združbe so poslovale odkrito, imele so »svoje« banke, »svoje« stranke in »svoje« medije. Kljub temu da so mediji o vseh teh zadevah občasno pisali, celotna zgodba nikoli ni bila napisana. Mediji so v tem primeru odigrali pomembno vlogo podpornega mehanizma za ustvarjanje prijaznega mnenjskega ozračja. Prolog
Med leti 1999 in 2002 sva z Lenartom J. Kučićem začela pisati medijski »Kdo je kdo«. Pregledala sva vse dostopne javne vire, ki vsebujejo podatke o medijskih lastnikih in njihovih naložbah, prebrali na stotine objavljenih člankov in opravili številne intervjuje. Ozadja smo poskušali razumeti tudi s pomočjo interneta, na katerem je shranjeno marsikatero pozabljeno ime, ki je že pred leti nastopalo v časopisih ali gospodarskih zgodbah. Več mesecev sva na sodnem registru pregledovala nepregledno dokumentacijo ustanavljanja in zapiranja podjetij, podatki iz finančnih registrov pa so kazali neverjetno zgodbo »kreativnega« finančnega poslovanja. Podjetja, ki so bila vpletena v nakupe medijev, namreč niso imela zaposlenih, njihovi finančni viri za poslovanje pa so bili minimalni.[1] Zgodba, ki smo jo takrat zapisali, se je zdaj, po skoraj desetih letih, pokazala kot prolog v dokončno uničenje medijskega prostora. Leta 2006 sva z Brankico Petković ugotavljali vpliv države na oblikovanje medijskega sektorja. V knjigi In temu pravite medijski trg? sva popisali tehnologije obvladovanja medijskega prostora in opozorili na mehanizme, s katerimi je država od 90. let prejšnjega stoletja sistematično nadzorovala delovanje medijev. Ta zgodba je bilo sklepno dejanje podržavljenja medijske sfere, kateremu je sledil še epilog – razprodaja. V nadaljevanju bomo na primeru privatizacije nekaterih slovenskih medijev pokazali, da ni šlo za naključne poteze posameznih akterjev na medijskem trgu, ampak za dobro urejen sistem prevzema medijev, za katerega so denar prispevale državne banke. Zgodba je poučna tudi zato, ker so glavni igralci še zmeraj bolj ali manj dejavni (v politični in gospodarski sferi) in ker njihova odgovornost nikoli ni bila javno izpostavljena. Zgodba št. 1. DELO
Z drugim soglasjem agencije za privatizacijo (novembra 1995) je podjetje Delo postalo delniška družba. Januarja 1999 je Delo kot prva medijska hiša v Sloveniji začela kotirati v borzni kotizaciji. Do vstopa na borzo so se delnice prodajale na sivem trgu znotraj hiše. Na tem trgu je proti koncu leta 1998 delnica že dosegla vrednost nad 7000 tolarjev. Ko je Delo prišlo na borzo, je delnica skokovito zrasla in v tednu dni dosegla vrednost 20.000 tolarjev (Slovenski delničar, 6.3. 1999).[2] Lastniška sestava Dela se je v letih po lastninjenju bistveno spremenila. Delež notranjih lastnikov je s 60 odstotkov upadel za polovico, povečal pa se je delež zunanjih lastnikov, predvsem zaradi koncentracije kapitala pri enem lastniku – Krekovi družbi.[3] Pregled prerazporejanja lastniških deležev v Delu med letoma 1999 in 2003 pokaže, da je bil temeljni namen nakupovanja in prodaje delnic preprečiti, da bi desni lastnik (Krekova družba) pridobil več kot polovični delež, saj bi tako lahko vplival na uredniško politiko. Trditvi, da je Pivovarna Laško kupila delež v Delu (predvsem) zato, da bi zavarovala prevlado leve politične opcije in ne zaradi (domnevnega) ekonomskega interesa, lahko postavimo nasproti drugačno – Krekova družba je z odprodajo četrtinskega deleža v Delu za šest milijard tolarjev opravila enega redkih – če ne celo edinega – ekonomsko utemeljenih poslov na medijskem trgu. Stvar seveda ni tako preprosta. Krekova družba je namreč ugotovila, da ji zaradi razpršenosti lastništva in medsebojne povezave med posameznimi lastniki Dela ne bo uspelo pridobiti večinskega deleža, ki bi ji omogočil vplivati na uredniško politiko, zato se je odločila iztržiti čim več iz tistega, kar je imela v rokah. Kupci lastniških deležev v Delu pa so z nakupom dobili možnost (ki so jo pozneje tudi izkoristili), da vplivajo na uredniško politiko.
Sredi februarja 2003 je Pivovarna Laško (takratni predsednik uprave pivovarne Tone Turnšek je sedel tudi v Nadzornem svetu Dela) od prejšnjega lastnika, Krekove družbe, kupila 24,98-odstotni delež časopisne družbe Delo za 5,8 milijarde tolarjev (približno 23 milijonov evrov). Krekova družba, ki je imela četrtinski delež v Delu in tretjinski vTV3, je morala uskladiti svoje lastniške deleže z zahtevami zakona o medijih (rok za usklajevanje je potekel konec oktobra 2002). V medijih smo takrat lahko prebrali različne interpretacije »dejanskih« razlogov za nakup: Pivovarno Laško so k poslu »prisilili« v zameno za obljubljeno dovoljenje, za prevzem Uniona; Delo obvladujejo tisti, ki jih ni v delniški knjigi; Krekova družba je bila vseskozi nezaželena lastnica; Laščani so nakup Dela preplačali oz. pri prodaji/nakupu je pomembno vlogo odigrala politika.[4] Čeprav so vsi vpleteni v prodajo in nakup medijev ves čas zagotavljali, da gre za pomembno kapitalsko naložbo, so bili vselej pomembni konkretni politični interesi. Tako sta oba paradržavna sklada Kad in Sod, ki sta imela lastniške deleže v vseh treh slovenskih dnevnikih, imela do leta 2004 sklenjen dogovor, da teh deležev ne bosta prodala. Na ta način sta preprečevala možnost, da bi vpliv (politični prevzem) pridobivale »politično neprimerne« družbe, predvsem tiste, ki so bile blizu politični opoziciji. Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) je takrat menila, da ima Pivovarna Laško v Delu skupaj s povezanimi osebami 27,33-odstotni lastniški delež in bi zato po zakonu morali objaviti ponudbo za prevzem, česar niso storili. Pivovarna Laško je trdila, da ima od februarja 2003 le 24,98 odstotka Dela in nič več. ATVP je v začetku marca 2003 vložila predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper Pivovarno Laško pri nakupu Dela in čakala na odločitev sodnika za prekrške. Alja Markovič Čas z ATVP je takrat povedala, da je Pivovarna Laško posredno, prek Radenske in investicijske družbe Infond, lastnica še 2,35-odstotnega deleža Dela.[5] Zgodilo se ni nič. Kljub očitnim povezavam nobena od nadzornih institucij ni preprečila nezakonitega kopičenja medijske lastnine v rokah enega lastnika. Prolog v popolno obvladovanje časnika Delo s strani Pivovarne Laško in pozneje nakup časopisa Večer se je začel kot posledica »pivovarske vojne«, v kateri sta dve močni odvetniški družbi (Senica in Zdolšek) s pomočjo politike omogočili nastajanje monopola na trgu tiskanih medijev. Posledice so vidne šele danes. Za razumevanje tega načrtnega obvladovanja medijev je ključno leto 2003. Takrat so bili vsi posli dejansko opravljeni, njihova legalizacija pa je potekala od septembra 2004 do konca leta 2006. Pa poglejmo, kako se je zgodilo
Lastniška sestava Dela se od leta 2000 do konca 2002 ni bistveno spremenila. Decembra 2000 so bili trije največji lastnika Dela Krekova družba (PID Zvon 1 in 2), Sod in Kad, septembra 2002 pa Krekova družba, Sod in Maksima 1. Bolj zapletene povezave so bile med družbami Delo prodaja, Delo TČR in Delo Revije, v katere so bile vpletene tudi časopisne hiše (Večer in Mladina) in lastniki medijskih deležev (Infond in Factor banka). Na začetku septembra 2002 je KBM Infond prodal 40-odstotni delež v Delu Prodaji. Kupec je bil (takrat so samo domnevali, zdaj pa vemo, da je bilo res) zelo blizu DZS.Tako so največji lastniki Dela Prodaje postali Banka Celje, Hypo-Alpe Adria Consultants, Factor banka in Sod.V začetku novembra istega leta pa je nadzorni svet (NS) Dela Prodaje za člana uprave imenoval nekdanjega izvršnega direktorja DZS. Vsi vpleteni so zanikali vsako povezavo. Decembra 2003 so bili največji lastniki Dela Pivovarna Laško, Sod, ID Maksima, Kad in Infond ID. Septembra 2004 so se največjim lastnikom – Pivovarni Laško, Sodu in ID Maksimi – pridružili še Infondovi skladi, ki so nadzorovali več kot 20 odstotkov Dela. Januarja 2005 je drugi največji lastnik postal Infond Holding. KD Holding je v Delo vstopila novembra 2005, ko je Infond Holding v zameno za 19,99 odstotkov lastniškega deleža za isto ceno (21,12 milijonov evrov) pridobil 4,16-odstotni delež Mercatorja. Pivovarna Laško je bila konec 2005 največji lastnik Infond Holdinga, skupaj s hčerinsko družbo Radenska.[6] Mladina je 12. 9. 2005 objavila prispevek »Pogovor na vrhu«, v katerem je objavila informacijo, da so se mesec prej v kabinetu takratnega predsednika vlade Janeza Janše sestali Andrijana Starina Kosem, Igor Bavčar, Boško Šrot in Matjaž Gantar. Oktobra 2006 je KD Holding prodal petino Dela Probanki in Abanki. Za delnico je iztržil 26,3 evra manj od cene, po kateri jo je plačal. Novembra 2006 je Infond Holding z Abanko in Probanko sklenil pogodbo za nakup petine Dela, ki je bila pred enim letom še v njegovi lasti. Cena delnice je bila le 134 evrov (dobrih 24 evrov manj, kot je znašala cena delnice pri njegovi prodaji KD Holdingu). Marca 2007 sta Probanka in Infond ID prodala petino Dela Radenski, ki je nato skupaj s Pivovarno Laško in družbo Talis (v njeni lasti) objavila prevzemno namero za nakup Dela. Aprila 2007 je Pivovarna Laško povečala svoj lastniški delež na 59,24 odstotka (skupaj s so družbenikoma Radensko in Talisom). Pivovarna Laško je na koncu prevzemne ponudbe skupaj s Radensko in Talisom dobila 49,94 odstotka delnic, kar je znašalo več kot 94 odstotkov celotnega lastniškega deleža. Za delnico so prevzemniki plačali 135,5 evra; to pomeni, da so za deleže, pridobljene s prevzemno ponudbo, plačali okoli 45 milijonov evrov (Finance, 3. 5. 2007). Na koncu prevzemne ponudbe sta svoje deleže (skupaj 11,72 odstotka) prodala tudi oba paradržavna sklada. Konec maja 2007 je skupščina delničarjev Dela izglasovala zamenjavo članov NS. Za predstavnika kapitala je imenovala tedanjo sekretarko na ministrstvu za gospodarstvo Andrijano Starina Kosem in odvetnika Stojana Zdolška. Prva je zagotovila politično podporo, drugi pa pravno podlago za ta posel. Konec julija 2007 je skupščina delničarjev spremenila statut družbe, po katerem bodo vse delnice družbe Delo umaknjene z borze. Delnice preostalih manjšinskih delničarjev (nekaj manj kot šest odstotkov) so bile prenesene na Pivovarno Laško, ki je tako postala stoodstotna lastnica Dela.[7] Vrednost celotnega posla je bila menda več kot 100 milijonov evrov. In kdo je bil tedaj lastnik Pivovarne Laško? Po podatkih KDD iz julija 2007 je bil največji (skoraj četrtinski) lastnik Infond Holding, manjše deleže pa so imeli Kad, Bank Austria Credintanstalt in Sava. Kdo je bil lastnik Infond Holdinga? V juliju 2007 so bili to AC Kapital (17,7 %), Radenska (9,8 %), Zvon Ena Holding (9,5 %), Center Naložbe (9,5 %) in skupina Viator & Vektor (9,4 %). Primer lastniškega prevzema družbe Infond Holding nazorno kaže, koliko je v Sloveniji političnoekonomskega paralelizma – skupno delujočih ekonomskih in političnih elit oziroma skupnih ekonomskih in političnih interesov. Večinsko lastništvo finančnih družb Infond Holdinga je bilo razdeljeno med družbe bančnozavarovalniškega sistema NKBM (v večinski lasti države) in Radensko, ki je bila v večinski lasti Pivovarne Laško. Hkrati so bile Infondove finančne družbe največji posamezni lastnik Pivovarne Laško. Med Pivovarno Laško in Infondovimi družbami se je s pomočjo NKBM vzpostavilo klasično navzkrižno lastništvo. Leta 2006 so iz lastništva Infond Holdinga in Infond Holdinga 1 izstopili njegovi dotedanji največji lastniki Radenska in družbe bančnozavarovalniškega sistema NKBM. Pojavil se je nov, »neznani« lastnik, družba Kolonel, ki so jo mediji neuradno povezovali s predsednikom uprave Pivovarne Laško. Kolonel je na hitro prevzel večinsko lastništvo v družbi Infond Holding 1, ki se je preimenovala v Center Naložbe. Hkrati so nastale lastniške spremembe tudi v Infond Holdingu, v katerem je največji posamezni lastnik postalo podjetje Center Naložbe. Podjetje Kolonel, ki je imelo leta 2006 slabih 12.000 evrov kapitala, je v nekaj mesecih postalo lastnik premoženja, vrednega skoraj devet milijonov evrov. Kolonel je kupil delež Centra Naložbe že pred objavo prevzemne ponudbe, svoje deleže pa so prodali tudi vsi večji delničarji družbe, med njimi Pivovarna Laško in druga največja slovenska banka NKBM. Utrjevanje lastništva ključnih slovenskih podjetij je leta 2006 in 2007 izoblikovalo dve izjemno vplivni finančni skupini – primorsko (okrog Istrabenza) in štajersko (okrog Pivovarne Laško), ki sta vsaka imeli tudi neposredne politične naveze. Istrabenz, ki ga je od leta 2002 vodil Igor Bavčar, je bil v večinski lasti podjetja Maksima Holding (24,95 %), Soda (16,41 %) in Kada (11,81 %). Maksima Holding pa je bil v večinski lasti podjetja FB Investicije, ki je imelo leta 2006 dva milijona evrov negativnega kapitala in nobenega zaposlenega ter je kot takšno le dan po objavi prevzemne namere odkupilo 100 milijonov dolarjev vredni lastniški delež Maksime v Istrabenzu. Lastniki podjetij Center Naložbe in Infond Holding so postali lastniki slovenske industrije pijač (Laško, Union, Radenska, Fructal), največje trgovske skupine Mercator, dveh medijskih velikanov, Dela (izdajatelja Dela, Slovenskih novic in Maga) in Večera, lastniške deleže pa so imeli tudi v Probanki, Perutnini Ptuj, Zavarovalnici Triglav, Premogovniku Velenje in Uniorju. Pivovarna Laško je imela tudi 7-odstotni delež v Istrabenzu.[8] Kolonel in FB Investicije sta bila tipičen primer tako imenovanih »podjetij nabiralnikov«, ki so le s poštnim nabiralnikom v enem od ljubljanskih stanovanjskih blokov in brez zaposlenih nadzorovala velike lastniške deleže v najpomembnejših slovenskih podjetjih. Novinarja Dnevnika Primož Cirman in Matjaž Polanič sta takrat zapisala, da so »kas'lc firme simbol zaključne faze slovenske privatizacije«.[9] Namen njihovega obstoja je bilo brisanje sledi za tihim prevzemanjem delniških družb. Kdo sta v resnici stala za podjetjem Kolonel in FB investicije, je zdaj jasno. Skoraj milijardo evrov vredne posle so finančno servisirale banke, nobena od pristojnih institucij (UVK, ATVP, Banka Slovenije, tožilstvo, policija) pa ni naredila nič, da bi preprečila eno največjih finančnih goljufij v zadnjih dvajsetih letih. Zgodba št. 2 – DNEVNIK
Leta 2000 so bili največji lastniki Dnevnika DZS (43,04 %), KD Holding (25,73 %), G.Loc (18 %), Kad (10,11 %), Rent A (8%) in Večer (6,25%). Med lastniki Dnevnika sta bila podjetja G.Loc in Rent A neposredno povezana z večinskim lastnikom DZS. Podjetje G.Loc je 1995 ustanovil Marko Igjić. Po njegovih izjavah je podjetje nameravalo še povečevati svoj delež v DZS, »saj družba odlično posluje in se širi tudi zunaj slovenskih meja«. (Finance, 23. 8. 2002) Zgodba o podjetju Rent A pa kaže na zapletenost ugotavljanja navidez nepovezanih oseb, ki imajo lastništvo v medijih. Podjetje je ustanovil Ivan Hozjan, ki je novembra 2001 postal pomočnik direktorja Cankarjeve založbe (v 40-odstotni lasti DZS). Avgusta 2002 je časnik Finance pregledal lastništvo in zgodovino trgovanja z nekaterimi večjimi družbami ter ugotovil obstoj kar nekaj verjetnih parkirišč delnic oz. podjetij, pri katerih končni imetniki začasno skrijejo svoje delnice (Finance, 19. 8. 2002). Ko je Sod prodajala svoj 8-odstotni delež v Dnevniku, je moral DZS, ki je že imela 43 odstotkov Dnevnika, »odvečnih« osem odstotkov nekje začasno shraniti. Če DZS tega ne bi storil, bi postal 51-odstotni lastnik Dnevnika; za to pa bi moral pridobiti dovoljenje urada za varstvo konkurence. Rent A je tako svoj delež hranil do »pravega trenutka«. Predsednik uprave DZS je tudi pritrdil, »da je mogoče, da bo DZS nekoč delež od Rent A pridobil nazaj«. (Finance, 23. 5. 2002) A zgodba o poslovnem sodelovanju med DZS in Rent A se še ne konča. Po nakupu Dnevnika je Hozjan podjetje Rent A[10] prodal Turističnemu podjetju Portorož, katerega solastnik je bil DZS (tako kot tudi Marine Portorož), ki je nato portoroški družbi prodal Termam Čatež, ki pa so se dokapitalizirale. Pri tem je DZS postal petinski lastnik Term, vmes pa je spet na pomoč priskočil Rent A. Hozjan je bil pred tem direktor podjetja Finmedia (izbrisan je bil iz sodnega registra decembra 1996), ki so ga januarja 1999 pripojili DZS. Med člani sveta Finmedie so bili tudi Davorin Sadar (odpoklican septembra 1997), Jože Mermal (BTC), Mojmir Ocvirk (lastnik oglaševalske agencije in član NS DZS) in Žiga Jelenc. Junija 2002 so Finance (5. 6. 2002) poročale o medsebojnih obtožbah med predsednikom uprave DZS in takratnim predsednikom NS Istrabenza (pred tem pa predsednikom uprave istega podjetja) Jankom Kosmino. Kosmina je trdil, da je »DZS pozabil na obljubo in Marino Portorož namesto Istrabenzu prodal Termam Čatež ne glede na to, da so za delnico ponujali 3000 tolarjev več«. Petan pa je Kosmino obtožil, da mu je pred leti »dal roko pred odvetniki za prodajo okoli 1,85 milijarde vrednega deleža v Simobilu, ki ga je potem za osem milijard tolarjev prodal Mobilkomu«. (Finance, 5. 6. 2002) Nakupi in prodaje lastniških deležev povezanih podjetij so se običajno dogajali neposredno pred sejami skupščin delničarjev, na katerih se odloča o delitvi bilančnega dobička in o nagradah upravam in članom NS. Tako so delničarji Dnevnika na skupščini maja 2002 odločali o delitvi bilančnega dobička za leto 2001. Podjetje Rent A bi dobilo približno 10,6 milijona tolarjev dividend (Finance, 23. 5. 2002). Konec junija 2002 pa je bila skupščina delničarjev Term Čatež, na kateri so tudi razpravljali o delitvi dobička. Od 489,7 milijonov tolarjev bilančnega dobička naj bi 220,5 milijona namenili za dividende delničarjem, 30,7 milijona za nagrade upravi in menedžmentu in 10,2 milijona članom NS (Finance, 3. 6. 2002). Ne samo, da je šlo za parkirišča, ampak so začasni lastniki s plačilom dividend in nagradam brez vloženega denarja »odplačali« svoj nakup delnic.
Menjava lastništva v Dnevniku, d. d., med letoma 2000 in 2007 je zgodba o nepreglednih lastniških povezavah in postopnem »parkiranju« delnic pri navidez nepovezanih ljudeh.[11] Septembra 2003 sta za ceno delnice Dnevnika začela barantati takrat dva največja lastnika, KD Holding in DZS. Uradno sta oba trdila, da gre za »različne poglede na vodenje družbe«, v ozadju pa naj bi potekala pogajanja o prodaji četrtinskega deleža KD Holding, ki naj bi ga kupoval DZS (Delo, 6. 9. 2003). KD Holding naj bi za svoj delež Dnevnika zahteval približno 1,54 milijarde tolarjev, kar je bilo približno 18.000 tolarjev za delnico, DZS pa naj bi za delnico ponujal 13.000 tolarjev. V istem obdobju so se na sivem trgu cene za delnico Dnevnika gibale med 4000 in 5000 tolarji. Spopad okrog prodaje deleža in cene Dnevnika je bil viden tudi na skupščini delničarjev avgusta 2003. KD Holding je upravi pisno zastavil štirinajst vprašanj o poslovanju Dnevnika, d. d., v letu 2002. Predstavniki KD Holdinga so želeli vedeti, ali »uprava glede na strukturo sredstev sploh še obravnava časopisno dejavnost kot svojo glavno dejavnost« in »zakaj Marjan Božnik ob imenovanju za člana uprave v Delu Prodaji, ki je konkurenčna družba, ni dal odstopne izjave z mesta člana Dnevnikovega nadzornega sveta«. (Delo, 6. 9. 2003) Konec decembra 2003 je KD Holding prodal svoj 25,44-odstotni delež v Dnevniku, d. d., avstrijski družbi Styria Medien AG. Nadaljevala se je tudi konsolidacija lastnikov v DZS. Aprila 2005 so se tam zgodile velike lastniške spremembe, saj je investicijska družba Triglav Steber 1 prodala svoj 15-odstotni delež, Fond Invest in družba M1, sicer ustanoviteljica Fond Investa, pa sta delnice kupovala. Največji lastnik, skoraj s petino deleža v DZS, je ostalo podjetje Delo Prodaja, DZS pa je imela med svojimi lastniki precej družb, katerih lastnica je bila sama (Dnevnik, 29. 4. 2005). Med pomembnimi nakupi DZS je bil tudi delež v oglaševalskem in PR-podjetju Pristop, ki je bil po podatkih Marketing magazina iz januarja 2007 že osmo leto zapored največja slovenska oglaševalska agencija. Družbe Delo Prodaja, Tehniška založba Slovenije, M1 in Fond Invest, ki so bile skupaj 65,7-odstotne lastnice DZS, so objavile javno ponudbo za nakup preostalih 513.071 delnic DZS in 87.027 zamenljivih obveznic ciljne družbe. Prevzemna ponudba, ki ni dosegla praga uspešnosti, je začela veljati avgusta 2007. V njej so zapisali, da so omenjeni lastniki 14. junija 2007 podpisali delničarski sporazum glede prevzema DZS, po katerem bodo vse prevzete delnice prešle v last Dela Prodaje, družbe pa bodo v prihodnje glasovalne pravice iz delnic DZS uresničevale usklajeno. Delničarji DZS so sklenili, da bodo maja 2008 te delnice umaknili z borze. Zapletlo pa se je z obveznicami DZS iz leta 2000 v lasti Soda, Kada in Zavarovalnice Triglav. Te tri državne družbe so maja 2007 poslale DZS zahtevo po zamenjavi skupno 43.888 obveznic za delnice DZS, vendar po mnenju uprave DZS nepravočasno. Odgovorne osebe v Sodu, Kadu in Zavarovalnici Triglav niso mislile tako (Delo, 7. 7. 2007). Ta zaplet je bil uvod v gospodarsko (in politično) merjenje moči med predsednikom uprave DZS in vlado oziroma takratnim ministrom za gospodarstvo Andrejem Vizjakom. DZS, ki je večinski lastnik časopisa Dnevnik, je leta 2006 načrtoval spremembe v upravljanju družbe. Z nemško medijsko družbo WAZ sta ustanovila skupno medijsko družbo DZS-WAZ Mediji, d. o. o. Partnerja naj bi na novo družbo prenesla 51 odstotkov delnic družbe Dnevnik, pri tem pa naj bi bila enakovredna družbenika. Če bi se kdo od lastnikov Dnevnika odločil za prodajo delnic, sta bila DZS in WAZ dogovorjena, da delnice kupuje na novo ustanovljena družba. Enak dogovor je veljal tudi za pripravljanje morebitnih novih izdaj Dnevnika. Predsednik uprave DZS je za prodajo časopisa navedel dva razloga: »Ker smo za delež v Dnevniku iztržili dobro ceno in ker Dnevnik dolgoročno samostojno ne bo mogel tekmovati z mednarodno konkurenco, ki bo prej ali slej stopila na slovenski medijski trg.« (Delo, 26. 5. 2006) DZS je menda malo več kot četrtino delnic Dnevnika oziroma polovični delež v novem podjetju iztržil 15 milijonov evrov. Petan je zanikal, da se je z nemškim WAZ dogovoril tudi o morebitnih drugih skupnih projektih na Balkanu, kjer je WAZ močan medijski akter. Potrdil pa je, da DZS oziroma njegovo Delo Prodajo zanima možnost za vstop na hrvaški distribucijski trg (Delo, 26. 5. 2006). Leta 2007 pa se je začelo trgovati s preostalim deležem države. Prodaja 10,1-odstotnega deleža Kada v Dnevniku, d. d., je na dražbi potekala dalj časa, tako da so vse ponudnike (nemško družbo WAZ, avstrijsko Styrio Media in Delo Prodajo) zaprosili za podaljšanje roka veljavnosti ponudbe do 31. januarja 2007. Med dražbo javnost ni bila seznanjena ne s številom interesentov ne z vrednostjo deleža. Konec januarja pa je bil delež prodan podjetju Delo Prodaja, ki je za delnico Dnevnika – na trgu je bila vredna 40 evrov – plačalo 160 evrov (okrog 5,4 milijona evrov). Predsednik uprave Kada Tomaž Toplak je po končani prodaji izjavil, da so bile »vse prodajne aktivnosti, vključno z dražbo, strokovno izpeljane in so vsem udeležencem v postopku zagotavljale preglednost, predvsem pa enakopravno obravnavanje«.[12] Pri WAZ pa so zaradi podaljševanja roka veljavnosti ponudbe naslovili pismo na Kad, predsednika vlade in ministra za gospodarstvo, v katerem so naznanili javni umik za nakup delnic in deležev podjetja Dnevnik, d. d. Zapisali so, da so pri vodenju celotnega postopka »prišli do sklepa, da se ne spoštujejo standardi, ki so predpisani na območju EU«, in da zaradi tega v postopku niso več pripravljeni sodelovati. »To pušča za sabo grenak priokus. Čeprav naj bi, kot smo izvedeli neuradno, dali najboljšo ponudbo, ste nas zaobšli.«[13] Dnevnik je na dan dražbe objavil informacijo, da je predsednik uprave Kada prej kot odvetnik sodeloval z enim od potencialnih kupcev Dnevnika. Tomaž Toplak se iz postopka prodaje ni izločil. Dejstvo, da je na skupščini Dnevnika prej kot pooblaščenec zastopal Styrio, ki ji je zdaj prodajal Dnevnik, se mu ni zdelo sporno (Dnevnik, 31. 1. 2007). Kakšno vlogo je pri trgovanju z delnicami Dnevnika odigrala družba DZS-WAZ Mediji, ni znano. A očitno je, da je DZS za zagotavljanje svojega vpliva na Dnevnik plačal izjemno visoko ceno. Zgodba št. 3 – VEČER
Tiskarna Leykam, ki je v stoodstotni lasti avstrijske družbe Leykam Media AG, je leta 1994 (po nakupu propadlega Mariborskega tiska) z Večerom sklenila desetletno pogodbo o tiskanju. Leykam, ki ga je zanimal 25- do 40-odstotni lastniški delež Večera, je svoj delež pridobival večinoma z nakupom delnic malih delničarjev. V izjavi za Dnevnik (6. 7. 2000) je takratni direktor DZU KBM Infond menil, da avstrijski interesi v Večeru niso samo kapitalski, ampak se za njimi skrivajo tudi drugi. Kakšni, ni povedal. Kronologija trgovanja s delnicami Večera je pokazala, da so prav v tem časopisu mali delničarji (zaposleni in nekdanji zaposleni) najdlje obdržali lastniški delež. Mali delničarji so prodali delnice leta 2000 zaradi informacije, da želita avstrijska Styria in Leykam kupiti Večer. Takratna večinska lastnica banka v stoodstotni državni lasti, Nova KBM, se je na politični ukaz z državnega vrha odločila za posredovanje. Skoraj desetkrat višja cena delnice je vplivala na to, da so jih mali delničarji začeli prodajati, kupovala pa jih je država sama prek banke v svoji lasti, ki je tako postala večinska lastnica.[14]
Konec leta 2000 se je začelo tudi kapitalsko povezovanje Dnevnika in Večera. Oktobra 2000 sta obe časopisni hiši navzkrižno kupili 6,52 odstotka delnic. Povezana Dnevnik in Večer bi tako lahko na trgu dnevnopolitičnih časnikov pridobila večinski delež in postala močna konkurenca Delu. Po zagotovilih vodilnih v obeh časopisnih hišah je pri povezovanju šlo za »zavarovanje interesov lastnikov« (Večer, 13. 10. 2000) in ne za »združevanje obeh medijev oziroma oblikovanje enotne uredniške politike« (Finance, 11. 10. 2000). Zamisel o združevanju je nastala v upravah obeh časopisnih hiš (večjo vlogo pa naj bi pri tem imel DZS kot največji lastnik Dnevnika). KBM – takrat je imela »svoj« 33-odstotni delež v Večeru in je lahko »računala« še na delež Taluma in Dnevnika – in DZS sta poskušala ustvariti konkurenco Delu. Leta 2000 skupna naklada Dnevnika in Večera ni veliko zaostajala za Delom, združevanje pa naj bi zagotovilo predvsem boljši položaj na oglaševalskem trgu. Kljub temu da je bila to za lastnika izjemna tržna priložnost, sta se, namesto da bi podprla namere direktorja in odgovornega urednika Večera, odločila, da ju zamenjata. Večer se je »vrnil« na Štajersko in ostal regionalni časopis, vpliv lokalnih političnih elit nanj pa je ostal izrazito močan. Ena večjih sprememb v lastniški strukturi Večera se je zgodila leta 2005, ko je Delo, d. d., od avstrijske Tiskarne Leykam kupilo 19,9-odstotni delež. Takratni predsednik uprave Pivovarne Laško je zagotavljal, da se je vodstvo družbe za nakup deleža v Večeru, d. d., odločilo v skladu s cilji družbe in interesi delničarjev in da nimajo nobenih večjih strateških interesov (Delo, 17. 5. 2005). Za Leykamov delež v Večeru se je poleg Dela, d. d., potegovala tudi Styria Medien AG, ki naj bi za celotni (27-odstotni) sveženj delnic Večera ponujala približno polovico več kot Delo. Leykam prodaje deleža cenejšemu ponudniku ni komentiral. Po zadnjih spremembah v lastništvu Dela, d. d., leta 2007 sta časnika Delo in Večer lastniško popolnoma povezana. Zgodba št. 4. – MEDIJSKA LASTNINA RKC
Propad cerkvenih podjetij Zvon 1 in Zvon 2 ni nekaj nepričakovanega. Namreč, zgodovina poslovanja cerkvenih lastnikov je najbolj vidna na primeru televizijske postaje TV3. Zgodba se je začela s pridobivanjem frekvenc v času, ko za to sploh ni bilo ustrezne zakonodaje. Zaradi demokratizacije in pritiskov javnosti so leta 1993 (leto pred sprejemanjem zakona o javnih glasilih) začeli deliti frekvence predvsem komercialnim radijskim in televizijskim postajam. Za nenadzorovano podeljevanje frekvenc so bili krivi tudi pritiski političnih strank. Takratna Slovenska krščanska demokracija (SKD) je z nadzorom nad telesi, ki so podeljevali frekvence, omogočila ustanavljanje prvih nacionalnih mrež: Radia Ognjišče in TV3. Obe mreži naj bi dobili nekomercialni status in tako v prihodnosti postali dodaten javni servis v državi, ki bi se sočasno financiral iz RTV-prispevka. S sprejetjem zakona o javnih glasilih leta 1994 je dobil status nacionalnega nekomercialnega programa samo javni zavod RTV Slovenija, in to je pomenilo, da sta Radio Ognjišče in TV3 postala komercialna programa, ki bi se morala financirati izključno z oglaševanjem.[15] Lastniki takrat približno 10 milijonov nemških mark vredne TV3, so bili Radio Ognjišče, škofija Maribor, škofija Koper, celjska Mohorjeva družba in Gospodarski forum krščanskih demokratov. Za denar, s katerim bi financirala ustanavljanje cerkvene televizije, je škofija Koper, morala vpisati hipoteko na svoje škofijske prostore. Takratni direktor TV3 Ivo Bevk se je odgovoru na novinarsko vprašanje diplomatsko izognil: »Na kakšen način so družbeniki pridobivali sredstva … seveda ni v moji pristojnosti. To je stvar lastnikov.«[16] Cerkvena televizija, ki je bila ustanovljena v prepričanju, da bo dobivala redno državno pomoč, je ves čas imela finančne težave. Sredi februarja 2003 je postalo jasno, da so cerkveni lastniki (Tiskovno društvo Ognjišče, koprska škofija, Marketing 3 in Franc Bole) tričetrtinski delež TV3 prodali štirim hrvaškim podjetjem (četrtino delnic sta zadržali Krekova družba in založba Mladinska knjiga). Mirko Kraševec, nekdanji predsednik NS TV3 in glavni pogajalec na strani slovenskih lastnikov, je razplet razumel kot prispevek k pluralizaciji medijev in krepitvi medsosedskih odnosov. Na predstavitvi lastniških sprememb je izjavil: »Družinska televizija, ki naj bi razširjala tudi evangelijske vrednote, hkrati pa bi živela od oglasov, ne bi mogla obstati brez stalnega donatorja. Ker ga ni bilo, je TV3 zašla v rdeče številke, s tem pa ni bilo pravih pogojev za ustvarjanje dobrega programa. TV3 ni več cerkvena televizija, temveč običajna komercialna.«[17] Prodajalci in kupci so sklenili zanimiv dogovor o plačilnih pogojih. Simon Zdolšek, predsednik poslovodstva Krekove družbe, je povedal, da so 75-odstotni delež najprej ovrednotili na pet milijonov evrov. Od tega so odšteli 1,3 milijona evrov zapadlih obveznosti in dobili končno prodajno ceno (3,7 milijona evrov). Po dogovoru naj bi hrvaški lastniki poravnali 2,2 milijona evrov z gotovino v osmih obrokih. Za preostali milijon evrov in pol pa naj bi nekdanjim slovenskim cerkvenim lastnikom namenili oglasni prostor na TV3. Leta 2007 je postala lastnica TV3 švedska korporacija Modern Times Group. Tako se je koncesija države v 15 letih povzpela v velikem loku – od cerkvene lastnine in načrtovanega prispevanja k »razširjanju in utemeljevanju kulturnega, zgodovinskega in verskega izročila slovenskega naroda«, o čemer je leta 1993 govoril nadškof Šuštar, do multinacionalke, najbolj znane po televizijski prodaji. RKC je leta 1991 stopila tudi na trg dnevnega tiska, saj je s svojimi pravnimi in fizičnimi osebami[18] sodelovala v konzorciju lastnikov dnevnika Slovenec, ki je na začetku izhajanja leta 1991 od države dobil večji del celotnega proračunskega zneska »za demokratizacijo medijev«. Vlado je takrat vodil krščanski demokrat Lojze Peterle, skupni znesek proračunskega denarja za ta namen je bil 28 milijonov dinarjev (okvirno 2,8 milijona takratnih nemških mark).[19] Slovenec je po ambicioznem začetku z naklado 80.000 izvodov zaradi poslovnih in vsebinskih pomanjkljivosti kmalu zabredel v težave, se zadolževal in leta 1996 prenehal izhajati pri nakladi okrog 5000 izvodov. Ne le da se je investicija države v novi časopis izkazala za zgrešeno, tudi RKC je pri tem medijskem projektu izgubila precej denarja. Med največjimi upniki po stečaju Slovenca sta bila namreč podjetje Info grafika, v pretežni lasti rimskokatoliških škofij in drugih subjektov, povezanih z RKC (s 340 milijoni tolarjev terjatev), in Krekova banka v lasti RKC (s 25 milijoni tolarjev terjatev).[20] Tudi tednik Družina je, kakor je povedal Janez Gril, Slovencu med prizadevanjem, da bi se ohranil pri življenju, posodil 30 milijonov tolarjev. Denarja pa niso dobili. Gril pravi, da so ga »zafučkali na oltarju medijskega pluralizma«.[21] Tudi naslednji primer pove, da je RKC v devetdesetih letih ponujala izdatno finančno podporo novim splošnoinformativnim medijem z desno politično usmerjenostjo. Pri zagonu tednika Mag leta 1995 je Krekova banka zagotovila 36-odstotni posojilni delež in se s tem pridružila dvema drugima lastnikoma Maga Danilu Slivniku in Vinku Vasletu. Tudi Mag je posloval s težavami, še posebno leta 1998 zaradi neuspelega zagona še enega dnevnika, Jutranjika. Zabredel je v finančno stisko, leta 1999 pa ga je kupil Salomonov oglasnik. Iz intervjuja Vinka Vasleta v Demokraciji je bilo mogoče razbrati, da je Danilo Slivnik Mag prodal tako, da je bila Krekova družba kot 36-odstotna lastnica tednika »ob vse«.[22] RKC je bila prek Krekove družbe 1995[23] do 2003 pomembna lastnica časopisne hiše Delo. Do lastniškega deleža je prišla v postopku delitve delnic med družbami za upravljanje investicijskih skladov po končanem postopku zbiranja lastninskih certifikatov. Družbe so se dogovorile, da delnice med seboj razdelijo z žrebom, Krekova družba pa je zadela enega glavnih dobitkov – 20 odstotkov delnic Dela.[24] Nekdo ni bil dovolj pozoren, da je dovolil, da se je to zgodilo, meni Janez Gril[25] in s tem namiguje na takratno levosredinsko oblast. Vendar pa Krekovi družbi nikoli ni uspelo bistveno povečati svojega lastniškega deleža in doseči prevladujočega vpliva na Delo.[26] Nekaj let je vztrajala v lastniški strukturi Dela, leta 2003 pa je svoj delež prodala Pivovarni Laško. RKC je bila nato od leta 2004 do leta 2007 (s krajšo prekinitvijo)prek Krekove družbe in Holdinga Zvon Ena[27] solastnica podjetja Delo Prodaja, »največjega slovenskega podjetja za prodajo slovenskih in tujih časopisov in revij«, ki ima 137 kioskov in devet lokalov.[28] Krekova družba je imela od 6. januarja 2004 do 14. junija 2005 v lasti nekaj več kot 12 odstotkov delnic Dela Prodaje, Zvon Ena pa od 16. decembra 2004 do 21. novembra 2006 in od 22. junija do 9. oktobra 2007 nekaj več kot 13 odstotkov.[29] RKC ima v lasti tudi telekomunikacijsko podjetje T-2, ki od oktobra 2005 ponuja storitve telefonije, distribucijo televizijskih programov in širokopasovnega dostopa do interneta z najnovejšo tehnologijo po lastnem omrežju in po ugodnih cenah. T-2 že od začetka intenzivno gradi omrežje po vsej Sloveniji, da bi postal »vodilni alternativni operater telekomunikacij v Sloveniji«.[30] Za uresničitev takšne ambicije in dinamično vstopanje na trg je seveda treba imeti dovolj denarja, pa tudi soglasje državnih strategov za razvoj telekomunikacijskega sektorja in lokalnih oblasti za izdajo dovoljenj za gradnjo omrežja. Ustanovitelj in večinski lastnik podjetja T-2 je Holding Zvon Ena,v katerem je imela RKC po izračunih iz leta 2005 delnice, vredne 50 milijonov evrov.[31] RKC je Holding Zvon Ena prevzela leta 2005, v prevzem pa leta 2002 vložila denar od prodaje Krekove banke avstrijski Raifeissen banki za dobrih 35 milijonov evrov.[32] Cerkveni medijski posel desetletja se je spremenil v finančno polomijo stoletja. Kljub temu da vpleteni v zgodbo danes zagotavljajo, da niso bili natančno seznanjeni z vodenjem poslov svojih podjetij, je zgodba popolnoma drugačna. Cerkev se je v začetku 90. odločila vložiti veliko denarja v ustanavljanje paralelnega medijskega prostora, z domnevo, da ji bo vpliv na javno mnenje prinesel politične in ekonomske ugodnosti. Epilog
Preprodajo lastniških deležev v medijih »za zaprtimi vrati« so si vpleteni zagotovili s članstvom v nadzornih svetih teh družb. Enkrat kupci, drugič nadzorniki so poskrbeli, da so vse kupčije potekale med »prijateljskimi« družbami s podporo predsednikov uprav državnih Soda in Kada. Med leti 2000–2003, ko so potekali ključni prevzemi, je takratni predsedniku prave Kada Jože Lenič sedel v nadzornih svetih Leka, Save, Nove Ljubljanske banke in Banke Domžale. Tone Turnšek, predsednik uprave Pivovarne Laško, je bil v nadzornih svetih Banke Celje in Dela. V Delu je bil član nadzornega sveta tudi Boris Zakrajšek, nekdanji član uprave NLB in v tem času predsednik nadzornega sveta SCT. V Večeru je bil nekaj časa predsednik nadzornikov dr. Jože Glogovšek, tedaj predsednik uprave NKBM in član nadzornega sveta DZS. Jože Glogovšek je pred parlamentarno komisijo, ki je raziskovala napade na novinarja Večera Mira Petka, izjavil, da preiskava nepravilnosti v bankah ni stvar novinarjev. V reviji Kapital (17. 6. 2002) je svojo izjavo komentiral takole: »Vztrajam na tem, kar sem izjavil. Ni stvar novinarja preiskovanje in raziskovanje bančnega poslovanja.« Jože Stanič, takratni predsednik uprave Gorenja, je bil v nadzornih svetih frankfurtske banke LHB, Banke Celje, Slovenske izvozne družbe in Petrola. Staniča je združenje delodajalcev imenovalo tudi za člana sveta RTV Slovenija. S spremembo vlade med leti 2004 in 2008 se je zgodba nadaljevala. Kljub deklarativnemu umiku iz gospodarstva, kar je takratna vlada poskušala zagotoviti tudi s sprejetjem uredbe o »konfliktu interesov« februarja 2007, podatki o imenovanjih članov uprav in nadzornih svetov v ključnih slovenskih podjetij so kazali nasprotno. Pregled sestave nadzornih svetov v izbranih podjetjih julija 2007 je pokazal,da »politični paralelizem« v gospodarstvu še obstaja. Prepletenost politične, ekonomske in medijske moči v Sloveniji dokazuje, da je prekupčevanje z deleži v medijskih hišah zelo donosen posel. Po analizah revije Manager je Janševa vlada za vzpostavitev nadzora nad najvplivnejšimi mediji v državi, predvsem za RTV Slovenija in časopisno hišo Delo, porabila 10,72 milijarde tolarjev davkoplačevalskega denarja. V znesek naj bi bili všteti stroški za izvedbo referenduma o zakonu o RTV Slovenija, poceni odprodaja deleža, ki ga je v Mercatorju imel paradržavni sklad Sod, in nakup deleža v termoelektrarni Brestanica med državnim Holdingom Slovenskih elektrarn (HSE) in KD Holding (leta 2006 skoraj 20-odstotnega lastnika hiše Delo, d. d.). Državna HSE je za 1,27 milijarde tolarjev preplačala delnice termoelektrarne, kolikor je tudi predsednik uprave KD Holding preplačal nakup deleža v Delu, d. d. V poslih, s katerimi je takratna vlada »osvojila« Delo, naj bi se tako obrnilo 28,88 milijarde tolarjev.[33] Zlom finančnega sistema je prekinil neomejen dostop do svežega denarja. V zadnjih dvajsetih letih je bila naloga političnih elit zagotoviti ustrezno pravno okolje, znotraj katerega je lahko potekalo prevzemanje državnih podjetij in pretakanje denarja na zasebne račune posameznikov. Sedanja blokada države je rezultat procesa, v katerem stranke niso vladale v javnem interesu, ampak so samo skrbele za zasebne interese. Boško Šrot, nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško, ki je s svojimi finančnimi mahinacijami potopil slovensko industrijo pijače, je prisilil sedanjo upravo, da razprodaja delež v Mercatorju ter odproda časnika Večer in Delo za desetino njihove nekdanje vrednosti. S svojo soprogo je prek podjetja Atka Prima, d. o. o., že pred Delom in Večerom kupoval lastniške deleže v medijskih podjetjih. Njegov prvi medijski nakup je bil delež v podjetju NT&RC, izdajatelju dveh lokalnih celjskih medijev – Novega tednika in Radia Celje. Za razumevanje celotne zgodbe je treba omeniti še nekaj politično motiviranih medijskih poslov. Leta 2008 sta na slovenskem medijskem trgu nastala brezplačnika Ekspres in Slovenski tednik. Vse je potekalo po enakem modelu: odvetniška pisarna, specializirana za ustanavljanje ali prodajo že ustanovljenih podjetij, ustanovi podjetje z malo ali nič denarja, brez zaposlenih novinarjev, pridobi denar in oglaševalce.[34] Parlamentarna komisija, ki zdaj raziskuje ozadje njihovega poslovanja in financiranja, ne bo naredila veliko, če pri svojem delu ne bo upoštevala ozadja celotne medijske tranzicijske zgodbe: kdo je dajal denar, kdo je zagotavljal pravne usluge in kdo je poskrbel, da nihče od pristojnih ni ukrepal? Treba je dodati, da so vsi ti posli potekali kljub medijski zakonodaji, ki ima zelo jasne določbe glede omejevanja in preprečevanja koncentracije lastništva v medijih. Zadeva ni enostavna. Medijska zakonodaja se je sprejemala z močnim lobiranjem »županskega lobija« v parlamentu, ki je vsakič poskrbel, da so bili upoštevani interesi le nekaterih medijev, ali da so medijski lastniki pisali določene člene zakonodaje in jih potem tudi javno zagovarjali pred parlamentarnim odborom namesto pristojnega ministrstva. Značilnost takšne zakonodaje je, da onemogoča ustrezno ukrepanje – za odločitev enega regulatorja je potrebno mnenje drugega. Kljub temu da smo v Medijski preži velikokrat pisali o tem in opozarjali na negativne posledice nepreglednega prodajanja in nakupovanja medijev, se praktično ni zgodilo nič. Ko je Delo prevzemalo Večer, smo opozarjali na kršitve določb medijske zakonodaje. Pristojni bi morali ukrepati, vendar je Delo je vseeno kupilo Večer, po odločitvi UVK pa ga mora zdaj odprodati. In to v trenutku, ko je kriza skorajda uničila trg splošnoinformativnih časnikov in za ceno, ki je bistveno manjša od tiste, za katero ga je kupil. Spet so na delu kupci z neznanim virom denarja (kupec Večera je podjetje, ki ima nekaj deset tisoč evrov prihodka, kupuje pa podjetje, vredno nekaj milijonov evrov), lastniki pa imajo zelo dobre politične in odvetniške reference. Odgovora na enostavno vprašanje – kdo je posodil ali dal denar – ni. Potapljajoča Pivovarna Laško pa zdaj odprodaja tudi Delo. Zgodovina nakupovanja medijev je zgodovina zlorab zakonov, pravne države in finančnega trga v zasebne namene. To je tudi zgodba o propadu pravne države in političnega sistema, ki je s klientelističnim delovanjem in z gosto prepletenim mreženjem moči omogočila privatizacijo politike. Gospodarske tajkune so ves čas varovali politični tajkuni. Kordež, Šrot, Tovšakova, Bavčar, Pavček, Zidar, Kraševec in ostali imajo svojega političnega, finančnega, odvetniškega in cerkvenega botra. Znano navodilo »globokega grla«, ki je Woodwardu in Bernsteinu omogočil zbiranje podatkov o aferi Watergate, je bilo: Sledi denarju. Tudi v tem primeru je enako. Vemo kje, kako, kdaj in zakaj je dajal denar; zdaj je treba še ugotoviti – kdo? Sledenje denarju nas bo pripeljalo do ljudi, ki dejansko vladajo že 20 let. Oni imajo denar in moč.
1 Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić (2002), »Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji«. Medijska preža, št. 15, december 2002, str. 4–12. 2 »Proučujemo gibanje cene delnice Dela v določenem časovnem obdobju. Od oktobra 2002 do februarja 2003 se je delnica Dela podražila za 40 odstotkov. Če bomo posumili, da se je zgodilo kaj nenavadnega, bomo preiskali trgovanje vseh udeležencev, ki bi lahko vplivali na ceno. To bi bila manipulacija trga, ki je ena od dveh najhujših kršitev pravil obnašanja na trgu vrednostnih papirjev,« je izjavil takratni direktor ATVP. (Delo, 5. 2. 2003) 3 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević (2001), Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih. Regulacija, privatizacija, koncentracija in komercializacija medijev. Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 21–22 (zbirka Mediawatch). Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić in Brankica Petković (2004), Medijsko lastništvo. Vpliv lastništva na neodvisnost in pluralizem medijev v Sloveniji in drugih post-socialističnih evropskih državah. Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 49–91 (zbirka Mediawatch). 4 Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić (2003), »Medijska koncentracija v Sloveniji«. Medijska preža, št. 16, marec 2003, str. 27–28. 5 Petra Šubic (2003), »Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?« Medijska preža, št. 16, marec 2003, str. 26. 6 Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić in Iztok Jurančič (2006), »Medijski imperij – novodobni gospodarji informacij«. V: Brankica Petković, Sandra B. Hrvatin in ostali, Mediji za državljane. Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 19–74 (zbirka Mediawatch). 7 Sandra Bašić Hrvatin in Brankica Petković (2007), In temu pravite medijski trg? Vloga države v medijskem sektorju v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut, str. 41–43 (zbirka Mediawatch). 8 Stanislav Kovač, »Šrotova pivska družina«. Finance, 30. 5. 2007. 9 Primož Cirman in Matjaž Polanič, »Kas'lci, ki obvladujejo Slovenijo«. Dnevnik, priloga Objektiv, 16. 6. 2007. 10 Po podatkih iz sodnega registra je bilo podjetje Rent A (najem in poslovne storitve) ustanovljeno novembra 1996. Septembra 1998 je podjetje spremenil svojo dejavnost in se imenovalo Rent A (charter, trgovina in storitve), dva meseca pozneje se je preimenovalo v Rent A Yachts & Charter (jahte in najem) in aprila 2000 znova v Rent A (najem in poslovne storitve). Ivan Hozjan je bil direktor in zakoniti zastopnik podjetja od oktobra 1996 do februarja 2002, ko je kot ustanovitelj vpisano Turistično podjetje Portorož. Od aprila 2002 je direktor Rent A postal Drago Naberšnik, v tem času član sveta Marine Portorož (vsi podatki so bili pridobljeni iz sodnega registra). 11 Pregled lastniških prevzemov v Dnevniku, d. d., povzemamo po Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić. 2006. Monopoli. Družabna igra trgovanja z mediji. Ljubljana: Maska (str. 202–214). 12 KAD, sporočilo za javnost, 31. 1. 2007. 13 Pismo WAZ 12. 1. 2007 (posredovala ga je Nika Dolinar, ki je vodila kabinet predsednika vlade Janeza Janše). Ko smo za omenjeno pismo zaprosili KAD, nam je direktorica oddelka za strateško komuniciranje Vesna Razpotnik odgovorila, da »navedeni dokument obravnavajo kot dokumentacijo v prodajnem postopku in spoštujejo dobro poslovno prakso med strankami v postopku ter se ravnajo po predpisih, ki urejajo poslovno skrivnost« (dopis, 5. 2. 2007). KAD nas je napotil na WAZ, kjer nam niso hoteli dati pisma. Več o tem v Bašić Hrvatin in Petković (2007). 14 Borut Mekina, »Napaka, vredna 6 milijonov evrov?«, Mladina, 23. 6. 2007. 15 Do 22. aprila 1994 so bile vse frekvence, torej tiste, ki segajo na najširše območje, razdeljene. Pri tem ni naključje, da je bil zakon o javnih glasilih, ki natančno določa način in pogoje podelitve frekvenc, sprejet samo dan pozneje, ko so bile podeljene še zadnje pomembne frekvence vsaj ene nove postaje (TV3). Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević, prav tam, str. 10–11. 16 Cit. v Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević, prav tam, str. 49. 17 Petra Šubic, prav tam. 18 Med ustanovitelji Slovenca je bil tudi Janez Gril, direktor Družine, ki je v pogovoru za knjigo In temu pravite medijski trg? 13. 6. 2007 povedal, da je v ta medijski projekt vložil lastnih 10.000 mark. Gril je bil tudi član upravnega odbora Slovenca. Pogovor je opravila Brankica Petković. 19 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević (2001), str. 27–29. 20 Sandra B. Hrvatin in Marko Milosavljević (2001) str. 27–29. 21 Pogovor z Janezom Grilom 13. 6. 2007. Glej Bašić Hrvatin in Petković (2007). 22 Vinko Vasle v pogovoru za Demokracijo »Maga ne berem več«, 16. 12. 1999, str. 12. 23 Podatek o terminu vstopa Krekove družbe v lastniško strukturo Dela je posredoval Saško Lašič iz Krekove družbe 24. 10. 2007. Glej Bašić Hrvatin in Petković (2007). 24 Ali H. Žerdin, »Korporacija RKC, d. d.«, Mladina, 24. 12. 2005. 25 Pogovor z Janezom Grilom, 13. 6. 2007. Glej Bašić Hrvatin in Petković (2007). 26 Potem ko je bil nekdo premalo pozoren in je Krekovi družbi uspelo priti do delnic Dela, so se (krogi okrog tedanje levosredinske oblasti, op. a.) organizirali in deleža ni bilo več mogoče bistveno povečati, je povedal Janez Gril (pogovor 13. 6. 2007). 27 Zvon Ena in Krekova družba sta tesno povezani družbi. Finančna družba Zvon Ena Holding, d. d., je od leta 2004 večinska lastnica Krekove družbe. Obe družbi sodita v isto finančno skupino, saj je Zvon Ena Holding, d. d., nastal s preoblikovanjem pooblaščene investicijske družbe (PID) Zvon Ena oktobra 2003. PID Zvon Ena pa je leta 1998 ustanovila Krekova družba. Med lastniki Krekove družbe leta 2003, preden je bil večinski delež prenesen na Zvon Ena Holding, d. d., so bili znani posamezniki iz RKC, npr. Mirko Krašovec (z 49-odstotnim lastniškim deležem), Janez Gril (z 10-odstotnim lastniškim deležem) in Franc Bole (z 10-odstotnim lastniškim deležem). Glej letna poročilo Krekove družbe na www.krekova-druzba.si/(...) (dostop 10. 10. 2007). 28 Glej spletno stran podjetja Delo Prodaja, www.delo-prodaja.si/predstav.html. 29 Podatke smo povzeli s spletne strani Ljubljanske borze, seonet.ljse.si (dostop 10. 10. 2007). 30 Matevž Turk, direktor T-2, www.24ur.com, 4. 10. 2005. 31 Ali H. Žerdin, »Korporacija RKC d. d.«, Mladina, 24. 12. 2005. Glej www.mladina.si/tednik/200552/clanek/slo--rkc-ali_h_zerdin/ (dostop 10. 10. 2007). 32 Prav tam. 33 »Osvajanje medijev nas je stalo že 11 milijard tolarjev«, Manager, 3. 3. 2006 (str. 8). 34 Vasja Jager in Aleš Kocjan, »Reporter v mreži brezplačnikov in slamnatih firm«. Večer, 8. 3. 2011. Vasja Jager in Samo Trtnik, »Teorije zarot, poznanstva in zanikanja ozadja o nakupu Večera«. Večer, 1. 7. 2010. Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja Informativna dejavnost je bila pač daleč najbolj pomembna dejavnost radijske postaje. Zaradi te je radio bil. Danes!? V službo prideš na svoj termin – Moj pogled na 20 let medijske tranzicije Tako zelo enostavno je sesti za računalnik in udariti dve do tri krepke čez slovensko novinarstvo. Tako zelo enostavno. Ker, saj je vendar jasno, da brez neprofesionalnega novinarstva in nekritičnih novinarjev danes ne bi bili tam, kjer smo. In tam, kjer smo, se nam ne zdi ravno zelo dobro. Vsekakor pa ni tako kot smo pred 20 leti upali, da bo. Po osamosvojitvi je povsem nereguliran medijski trg, na katerem je lahko vsakdo ustanovil, kar je hotel, naplavil na stotine novih medijev. Zdelo se je pač, da so mediji imenitno sredstvo za pridobivanje dohodka. Pa še politiki so malo pomagali. Radi so se videli in slišali. Moj medij je vedno bil in bo ostal radio. Bili so časi, ko je pri nas doma v vsaki sobi ropotal kak radio. Ne le tisti, ki je meni rezal kruh. Teh časov ni več. Ni mi do nagradnih igric, ni mi do puhlic – domnevno – zvezdniških voditeljev, ni mi do poglobljenega modrovanja tega ali onega o vsem in o vseh. Čeprav mi pred leti, ko me je neki prehodni mojster radijske obrti, ki je kar tako na hitro ukinil zvenečo blagovno znamko RGL in jo zamenjal z današnjim Aktualom, na hitro odstavil z voditeljskega stolčka – ker da zdaj prihaja čas mladih, nekonvencionalnih, udarnih, pogumnih – ni bilo prav, sem mu danes hvaležna. Zato, da dojameš, potrebuješ distanco od mikrofona, slušalk, voditeljskega stolčka. Takole bom rekla. V nekih drugih – seveda prejšnjih časih – je za novinarja vsak izjemni dogodek v bližnji ali širši okolici pomenil mobilizacijo. Potres, poplave, velike nesreče, tudi smrti ljudi, v katere se takrat še ni dvomilo, so na radio ob katerikoli uri prignale vse, kar je sicer tam bilo. Od šefov, do zaposlenih, do honorarcev. Ker je tam bilo treba biti, ker se je dogajalo. Saj kako bi pa izgledalo, če naši poslušalci ne bi dobili informacije iz prve roke? Informativna dejavnost je bila pač daleč najbolj pomembna dejavnost radijske postaje. Zaradi te je radio bil. Živimo od oglasov
Danes!? V službo prideš na svoj termin. Od vsega je najpomembnejše biti zabaven in korektno izpeljati oglasne pasove. Od njih živimo. Vsi. Tudi jaz, ki zdajle viham nos. V vsaki generaciji je nekaj novinarjev, ki pustijo sled. Takšnih, ki so boljši, pogumnejši, jasnejši, razumnejši od drugih. Takih, ki znajo jasno povedati in zapisati tisto, kar mislijo. Takšnih, ki so nesporne veličine časa. Ki niso le sopotniki, ki so kreatorji. Upam, da bo kaj ostalo tudi na situ sedanje. Ne bo pa lahko. Že zato ne, ker novinarji nismo nič manj razklani iz razdeljeni, kot je družba v celoti. Nepojmljivo se mi zdi, da imamo celo dve novinarski združenji. Enih – pogojno – levih in drugih – pogojno – desnih! Celo zdravniki, ki so tako zelo skregani med sabo, imajo eno samo zbornico. Čisto razumem mlade
Mladih mi je pravzaprav najbolj žal. Toliko jih je, da morajo, če želijo preživeti, delati za drobiž. V mojih časih je bilo novinarstvo poslanstvo. Danes je poklic. Ne posebno cenjen poklic. A v resnici silno vpliven poklic. Na vseh lestvicah zaupanja jo mediji kar dobro odnesemo. Meni se včasih zdi, da celo bolje, kot bi si zaslužili. Tudi jaz se bojim, da se tega vpliva mnogi niti ne zavedamo dovolj. Da res ni čisto vseeno, kaj napišeš in kako poveš. Ljudje danes marsikaj verjamejo na prvo žogo. Časa, da bi premislili, nimajo ali pa si ga ne vzamejo. In potem pridejo na prvi tir t. i. raziskovalni novinarji, ki objavijo vse, kar jim »zainteresirana » stran pošlje. In pri tem se mediji odgovornosti ne moremo izogniti. Ne gre za to, da bi morali za dobro naroda prikriti, prikrojiti, le prilivati nam brez potrebe res ne bi bilo treba. Sprašujem se, ali bi danes, v koži nekoga, ki je šele na začetku svoje novinarske poti, odgovorila, kot sem pred desetletji, ko sem vsem, ki so me hoteli poslušati, razlagala, kako super delo imam. Meni se je namreč takrat res zdelo neverjetno, da lahko delam tisto, kar delam najraje v življenju, nekdo pa me zato celo plačuje. |
S O R O D N E T E M E
medijski trg Medijska preža Edicija MediaWatch
Novinarski večeri Omizja Medijska preža Edicija MediaWatch
Novinarski večeri
Omizja Medijska preža Edicija MediaWatch
Novinarski večeri
Omizja
Medijska preža Novinarski večeri
Omizja
|