Slovenski mediji so letos spomladi kar na lepem postali veliko bolj kritični. Televizijske in radijske postaje, vsi dnevni časopisi in tudi druga občila so dokaj družno udarili po nepravilnostih. Začelo se je z razkritjem (pri Dnevniku) spornih odnosov direktorja urada za nadzor prirejanja iger na srečo Pava Ivankovića z nekaterimi igralnicami, ki bi jih moral povsem nepristransko nadzirati, kulminiral je s poročanjem in komentiranjem namer o nakupu pregrešno dragega vladnega letala, obdobje povečane kritičnosti pa so zaznamovala tudi nekatera druga razkritja, predvsem primerov nepotizma v pravosodju in v ustanovi, ki varuje potrošnike. V tem pomladnem obdobju so mediji odkrivali tudi nekatere druge ekscese.

Kako to, da je večina občil hkrati našla svoja kopja? Ali to priča o tako imenovani »naročenosti« tega pisanja? In če je to poročanje bilo »naročeno«, kdo ga je naročil? Ob teh dveh vprašanjih se posvetimo dvema točkama.

Kaj pomeni »naročiti« novinarski prispevek? V občilih, ki dajo nekaj nase, je nemogoče naročiti novinarski prispevek. Morda pa v terminologiji ljudi (ki želijo diskreditirati medije zato, ker imajo interes, da jih diskreditirajo) pomeni naročilo to, da nekdo novinarju posreduje podatke, ki pričajo o sporni zadevi, novinar pa jih po strokovni obdelavi objavi? To seveda ni naročilo. Če nekdo medijem posreduje podatek, ki priča o spornosti česarkoli že, potem je dolžnost novinarja, da podatek analizira, novinarsko obdela in tudi objavi. Seveda ima vir interes, da je zadevo predal novinarju, vendar novinarja to dejstvo ne sme ustaviti pri njegovem delu. Normalno je, da imajo viri interese, da nekaj posredujejo. In normalno je, da novinarji preiskujejo in da imajo pri tem vire s svojimi interesi. Problem pri nas je, da morda ni dovolj velike konkurence med viri.

Če pristanemo na tezo, da so bili kritični prispevki »naročeni«, potem se vprašajmo, kdo je imel interes. Ena od teorij zarote govori o tem, da je novinarjem nekatere podatke o letalu posredoval menedžerski lobi, ki je hotel vrniti udarec vladi. Ta je namreč kritizirala nekatere menedžerje zaradi nepravilnosti pri različnih privatizacijah.

Po našem mnenju je bil glavni motiv za to, da so mediji o spornih zadevah poročali kritično, predvsem poštenost in strokovnost. Plaz se je sprožil zato, ker marsikaj v naši državi preprosto ni prav. Res pa je, da bi se brez virov, ki imajo interese in za katere je prav, da jih novinar poskuša ugotoviti, plaz teže sprožil. Pri tem pa je treba vedeti tudi to, da je interes vira včasih preprosto ta, da se mu nekaj zdi moralno sporno in da to želi odpraviti s pomočjo tiska.

Pomladi so se zbudili viri, zbudila se je novinarska kritičnost. Bo tako tudi v prihodnje? Upamo da. Če ne bo, bo to znamenje, da so se zadeve v naši državi povsem uredile, kar gotovo ni res. Če bo novinarska kritičnost presahnila, potem bo to najverjetneje pomenilo to, da se je slovensko novinarstvo vrnilo k svoji največji bolezni, to je udobju. Zakaj bi bili kritični - to zahteva veliko dela in predanosti? Saj je lepše priti v službo ob pol desetih, iti na kako tiskovko in potem domov.