N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
uvodnik
medijska politika
medijski trg
20 let medijske tranzicije v sloveniji
raziskovalno novinarstvo
novinarska etika
sovražni govor
splet
medijske reprezentacije
rtv slovenija
iz zgodovine medijev
regulacija medijev v evropski uniji
regija
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
V razpravo predlagam možnost, da se spodbujanje sovraštva in nestrpnosti prek spleta in medijev opredeli kot prekršek – Če bodo uveljavljene predlagane spremembe kazenskega zakonika, bodo pogoji za obsodbo dejanj, ki imajo znake javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti še strožji, obsodb bo zato verjetno še manj

Primerov izražanja sovraštva in nestrpnosti, tako do posameznih družbenih skupin kot do posameznikov, je po splošni oceni vedno več, zlasti na svetovnem spletu. Ta članek je poskus odgovora na vprašanje, ali in kako je te pojave mogoče omejiti; preprečiti jih prav gotovo ni mogoče. Za javne izraze sovraštva in nestrpnosti se je uveljavil izraz »sovražni govor«, ki pa ni v celoti ustrezen, zlasti ne z vidika pravnih definicij teh pojavov.

Že samo v kazenskopravnem pogledu je treba ločevati izraze sovraštva in nestrpnosti, ki so usmerjeni proti skupinam, ki se razlikujejo od drugih na podlagi rase, nacionalne pripadnosti, vere ali spolne usmerjenosti, od izrazov sovraštva in nestrpnosti, usmerjene proti konkretnim posameznikom. Oboje je kaznivo po kazenskem zakoniku, vendar je prvo ocenjeno kot družbeno bolj nevarno, zato se preganja po uradni dolžnosti, za dejanja proti posameznikom pa morajo kazenske postopke praviloma začeti prizadeti sami.

Ločiti je treba tudi javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti (hate speech) od kaznivih dejanj, ki so motivirana s sovraštvom ali nestrpnostjo (hate crime). Pri slednjem gre za kazniva dejanja, pri katerih ima storilec sovražni motiv. Mednarodne organizacije za človekove pravice, ki spremljajo stanje v naši državi, ocenjujejo, da smo na tej točki šibki, ker ta motiv v kazenski zakonodaji ni upoštevan dosledno. Ko bomo v nadaljevanju obravnavali kazenskopravne, civilnopravne in druge – alternativne oziroma »mehke« – možnosti preprečevanja različnih oblik javnega spodbujanja sovraštva in nestrpnosti bomo, zaradi poenostavitev, tudi v tem prispevku ponekod uporabljali izraz »sovražni govor«.

»Sovražni govor« kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1) v 297. členu določa kazensko odgovornost za tiste, ki javno spodbujajo sovraštvo, nasilje ali nestrpnost. Kaznuje se, kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost. Leta 2008 je kazenski zakonik podlage za pregon razširil tudi na javno spodbujanje k neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti. Po tem členu KZ-1 se kaznuje tudi, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost. Za kršitev, storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja, se lahko poleg neposrednega storilca kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in spornih dejanj ni mogel preprečiti.

Leta 2010 smo pri varuhu človekovih pravic (varuh) na lastno pobudo začeli zbirati podatke o tem, koliko kazenskih ovadb, obtožnic in obsodb za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je bilo v letu 2009. Podatke o tem je bilo težko dobiti. Presenetljivo je, da v državi nihče na enem mestu ne zbira teh podatkov. Še največ tovrstnih podatkov ima policija, ki vodi statistiko obravnavanih primerov po posameznih kaznivih dejanjih. Težje pa je dobiti podatke od tožilstva in sodišč. Šele od 1. 1. 2010 naj bi Statistični urad RS (ne sodišče!) te podatke objavljal na svojih spletnih straneh. Iz spletne strani Statističnega urada RS je tako mogoče ugotoviti, da leta 2009 ni bilo obsodbe na podlagi 297. člena KZ-1.

Iz odgovorov ministrstva za notranje zadeve je bilo razvidno, da je policija v obdobju od 2005 do 2009 v povprečju obravnavala od deset do dvajset kaznivih dejanj spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, od katerih jih je približno polovico zaključila z ovadbami na pristojna okrožna državna tožilstva. Število tovrstnih primerov pa se je močno, skoraj za trikrat povečalo leta 2010; ovadb je bilo 34, poročil (ocenili so, da ni bilo znakov kaznivega dejanja) pa 29. Kaj je razlog za tako veliko povečanje obravnavanih zadev v preteklem letu, ni mogoče zanesljivo ugotoviti; domnevamo lahko, da je k temu prispevala večja ozaveščenost in delo nevladnih organizacij, kot je Spletno oko, morda pa tudi opozorila varuha.

Iz navedenih številčnih podatkov je težko ugotoviti, kakšna je bila usoda omenjenih ovadb, očitno pa je, da je pri nas obsodb in sodne prakse malo. Na podlagi podatkov predstavnikov policije in tožilstva na posvetu Spletnega očesa v letu 2010 je očitno, da je, zlasti pri dejanjih, storjenih prek spleta, težko nesporno ugotoviti storilce in jim dokazati vse znake kaznivega dejanja, zlasti naklepno ravnanje. Četudi se ugotovi, iz katerega računalnika je bila sporna vsebina posredovana, pa je treba nesporno tudi dokazati, kdo je v določenem trenutku računalnik uporabljal. Policija in državno tožilstvo pa v vseh svojih odgovorih poudarjata, da je za zmanjšanje pojavov nestrpnosti v družbi najbolj primerno preventivno delovanje, ne pa kaznovanje.

Predlog za novo opredelitev kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v kazenskem zakoniku

Po predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika (KZ-1B), ki ga je ministrstvo za pravosodje poslalo v javno razpravo v začetku leta 2011, je inkriminacija kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. člena omejena le na tista dejanja, ki lahko privedejo do ogrožanja ali motenj javnega reda in miru. S tem se to kaznivo dejanje po mnenju predlagatelja natančneje opredeljuje in razmejuje od prekrškov, ki so storjeni z namenom vzbujanja nestrpnosti po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. Iz obrazložitve tega predloga izhaja, da se izrečene besede kot kaznive lahko konkretizirajo le tako, da sprožijo dejansko možnost nastanka oziroma konkretno povzročeno nevarnost za mir, strpnost in sožitje med ljudmi kot varovano dobrino. Takšna rešitev naj bi bila tudi v skladu z zakonodajo EU na tem področju, in sicer Okvirnim sklepom Sveta EU (z dne 6. 12. 2008) o boju proti nekaterim oblikam in izrazom rasizma in ksenofobije s kazenskopravnimi sredstvi. Ta v predlaganem drugem odstavku 1. člena dopušča kaznovanje le tistih dejanj, ki so izvršena na način, ki moti javni red in mir oziroma predstavlja grožnje, zmerjanje in žaljenje.

Pomembna je tudi predlagana sprememba v tretjem odstavku 297. člena, ki strožje kaznovanje, poleg dejanj, ki so bila storjena v »sredstvih javnega obveščanja«, širi tudi na spodbujanje sovraštva nasilja ali nestrpnosti prek spletnih strani.

Če bodo predlagane spremembe KZ-1 uveljavljene, to praktično pomeni, da bodo pogoji za obsodbo dejanj, ki imajo znake javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, še strožji, saj bodo morali biti izrazi sovraštva povezani z realno nevarnostjo ogrožanja javnega reda in miru. Obsodb bo zato verjetno še manj, to pa bo še razširilo sivo cono spornih izjav – med dejanji, ki so kazniva, in dejanji, ki so sprejemljiva v javnem nastopanju in sporočanju.

Spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti prek spleta in medijev kot prekršek?

Že na okrogli mizi Spletnega očesa o sovražnem govoru sem dal pobudo, da bi sivo polje med sprejemljivim in kaznivim izpolnili s kvalifikacijo javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kot prekrškov zoper javni red in mir. Zakon o varstvu javnega reda in miru kot prekrške med drugim že opredeljuje nasilno in drzno vedenje, nedostojno vedenje na javnem kraju in pisanje po objektih. A med temi dejanji ni spodbujanja nestrpnosti in sovraštva prek svetovnega spleta, zato bi bilo primerno preučiti možnost, da bi se takšno ravnanje tudi opredelilo kot prekršek. Med zmerjanjem v javnosti in na spletu ni velike razlike. Ob tem se zastavlja vprašanje, kateri prekrškovni organ bi bil pristojen za takšne kršitve. Policija gotovo ni primerna za to in je dovolj obremenjena že s sankcioniranjem klasičnih oblik kršitev javnega reda in miru. Glede na novo opredelitev pristojnosti Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS po predlogu novega Zakona o medijih bi agencija lahko ukrepala tudi ob spodbujanju sovraštva in nestrpnosti (ki je prepovedano tudi z določbo 63. člena ustave) v medijih ali na svetovnem spletu. Agencija kot neodvisni regulator je za to gotovo bolj primerna institucija kot inšpektorat za medije, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo in ima zdaj nekatera tovrstna pooblastila; njihova širitev pa je bila predlagana tudi v razpravah o novem zakonu o medijih. Zavedam se možnih pomislekov in ugovorov glede možnosti posega v svobodo izražanja, vendar je alternativa le, da glede širjenja sovražnega govora na spletu in v medijih ne naredimo nič. Ob tem je treba poudariti, da bi bila takšna odločitev agencije (odločba o prekršku) podvržena sodni presoji, zoper odločitev inšpektorata pa je prva možnost pritožba na ministrstvo, nato pa je možnost upravnega spora.

V razpravo predlagam torej možnost, da se spodbujanje sovraštva in nestrpnosti prek spleta in medijev opredeli kot prekršek. To je utemeljeno toliko bolj, ker je za kaznivo dejanje predlagana posledica dejanskega ogrožanja javnega reda in miru, za prekršek pa takšna posledica ne bi bila zahtevana, dovolj bi bilo javno izražanje nestrpnosti in sovraštva do drugačnih na podlagi njihovih osebnih okoliščin.

Kaznivost »sovražnega govora« proti posameznikom

Kadar so izrazi nestrpnosti in sovraštva usmerjeni proti določenemu posamezniku, gre praviloma za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime. Kazenski zakonik ta kazniva dejanja opredeljuje v osemnajstem poglavju, in sicer kot kazniva dejanja: razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve, opravljanja in očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (členi 158 do 162). Pregon teh kaznivih dejanj se začne z zasebno tožbo.

Druge možnosti varstva pravic posameznikov zaradi posegov v čast in dobro ime

Kadar gre za uredniško oblikovane vsebine v skladu z Zakonom o medijih (ZMed), ne glede na to, ali gre za klasične, elektronske medije ali spletne vsebine, ima prizadeti posameznik možnost uporabiti poti za varstvo svojih pravic in pravno zavarovanih interesov, ki jih omogoča ta zakon. Pravico do popravka in odgovora zagotavlja že ustava v 40. členu. To pravico podrobneje razčlenjuje ZMed v šestem razdelku (členi 26 do 44). Objava popravka se lahko zahteva v 30 dneh od objave obvestila oziroma od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo. Zakon določa pogoje, pod katerimi morajo uredniki objaviti popravek oziroma odgovor, in navaja razloge za morebitno zavrnitev. Če urednik zahtevi za objavo popravka oz. odgovora neupravičeno ne ugodi, je zagotovljeno sodno varstvo obeh pravic.

ZMed v 8. členu prepoveduje spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti ter k nasilju in vojni in izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost z razširjanjem programskih vsebin. Kršitve te prepovedi so kot prekršek sankcionirane le tedaj, če so storjene z oglaševanjem v medijih. ZMed tudi določa (v 6. členu), da dejavnost medijev temelji tudi na nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, ob tem pa še določa, da mora biti ustvarjanje programskih vsebin skladno s profesionalnimi kodeksi.

Kdor meni, da sta bila z javno objavo prizadeta njegova čast in dobro ime, lahko uveljavlja svoje pravice tudi v civilnem postopku z vložitvijo odškodninske tožbe zaradi posega v osebnostne pravice. Če sodišče ugotovi kršitev osebnostne pravice, lahko na stroške povzročitelja škode med drugim odredi objavo sodbe oziroma popravka, ali da mora povzročitelj škode preklicati sporno izjavo. Pri nas so dosojene odškodnine za poseg v osebnostne pravice žal (pre)nizke, da bi delovale odvračalno, zlasti na senzacionalistično usmerjene medije. Prizadeti mora namreč dokazovati materialno in nematerialno škodo, ki mu je nastala z objavo neupravičenih očitkov. Priporočilo varuha, da bi kazalo tudi v Sloveniji razmisliti o možnosti uzakonitve civilne kazni oziroma odškodnine zaradi neupravičenega posega v zasebnost z javno objavo, doslej še ni bilo uresničeno.

Kdor meni, da je ravnanje novinarjev ali urednikov neetično, ima na voljo tudi možnost pritožbe na novinarsko častno razsodišče (NČR), ki presoja skladnost ravnanja novinarjev in urednikov s kodeksom novinarjev Slovenije.

Možnosti ukrepanja pri objavi spornih vsebin na spletu

Čeprav so za vsebino objav, sporočil in mnenj na spletu odgovorni njihovi avtorji, je lahko odgovoren tudi ponudnik spletnih storitev (ki sicer ponuja le infrastrukturo za te vsebine), če ve za sporne oz. nezakonite vsebine in jih takoj, ko izve zanje, ne odstrani oziroma ne onemogoči dostopa. Tako določa prvi odstavek 11. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT). Drugi odstavek tega člena pa določa, da lahko sodišče ali upravni organ ponudniku storitve naloži ustavitev ali preprečitev kršitve ali da odstrani ali onemogoči dostop do podatkov. Če gostitelj ne odstrani nezakonite vsebine po tem, ko je bil z njo seznanjen, bi lahko posredoval tudi Tržni inšpektorat RS, ki opravlja nadzor nad izvajanjem ZEPT. Prakse izvajanja te določbe podrobneje ne poznam, ne tvegam pa veliko, če domnevam, da večina prizadetih teh možnosti ne pozna in da ni veliko primerov praktične uporabe te določbe. Tudi sicer je znano, da je vprašljiva učinkovitost blokiranja oziroma onemogočanja dostopa do določenih vsebin na svetovnem spletu. Kar se pojavi na spletu, je praktično neizbrisljivo.

Spletno oko in kodeks za regulacijo sovražnega govora

Spletno oko je slovenska spletna prijavna točka, na kateri lahko vsakdo anonimno prijavi primere otroške pornografije in sovražnega govora na spletu. Spletno oko deluje v okviru programa za varnejši internet v EU. Kot člani svetovalnega telesa pri projektu sodelujejo tudi številni državni organi. Kdor se seznani s kakšno sporno vsebino na spletu, jo lahko prijavi Spletnemu očesu (www.spletno-oko.si), ki jih v primerih, ko bi lahko šlo za kazniva dejanja, posreduje policiji.

Kot pomemben ukrep samoregulacije spletnih vsebin so Spletno oko in večji slovenski spletni portali – multimedijski portal RTVSLO, delo.si, dnevnik.si, vecer.com, siol.net in zurnal24.si – konec decembra 2010 podpisali kodeks za regulacijo sovražnega govora. Kodeks predvideva obvezno registracijo in moderiranje komentarjev, ki se pojavljajo pod novicami, sodelovanje predstavnikov podpisnikov kodeksa v posebni delovni skupini ter poenotenje obrazca za oddajo komentarjev. Novost za večino spletnih portalov je poenotenje obrazca, ki predvideva namestitev opozorila o kaznivosti razširjanja sovražnega govora in gumba za prijavo sovražnega govora. Podpisniki kodeksa so se obvezali, da bodo komentarje, ki jih bodo prijavitelji posredovali portalu in Spletnemu očesu, odstranili s portala v najkrajšem možnem času, če jih bodo ocenili kot domnevno nezakonite. Poleg tega pa bodo na Spletnem očesu prijave komentarjev posredovali v nadaljnjo obravnavo policiji.

Kodeks za zdaj regulira le tiste oblike sovražnega govora, ki pomenijo kršitev 297. člen KZ-1, za ostale oblike pa bodo iskali rešitve v drugih mehanizmih. K sodelovanju pa želijo povabiti tudi ostale spletne portale, bloge in forume, ki se srečujejo s problematiko sovražnega govora.

Podpis kodeksa regulacije sovražnega govora, h kateremu so pristopili uredniki spletnih portalov večjih medijskih hiš, je pomemben (samoregulacijski) korak v smeri zmanjševanja sovražnega govora na spletu. Učinkovit pa bo le, če bodo podpisniki kodeks dosledno izvajali in če bo k njemu pristopila večina spletnih portalov, forumov in blogov, ki omogočajo tudi komentarje. Ti imajo za to gotovo interes, hkrati pa želijo čim večjo obiskanost in odzivnost, saj je od tega odvisen njihov uspeh (na trgu). Nekateri že danes trdijo, da odprava nestrpnih, sovražnih in neprimernih vsebin ne zmanjšuje obiskanosti, saj naj bi večino uporabnikov takšne vsebine odvračale.

Brisanje sovražnih vsebin in zavračanje komentarjev ni cenzura

Mnogi uredniki in moderatorji spletnih vsebin se ob brisanju ali odklanjanju spornih vsebin soočajo z očitkom, da izvajajo cenzuro. Očitek ni upravičen. Svoboda tiska je zgodovinsko nastala s svobodo izdajanja (tiskanih) medijev brez omejitev s strani oblasti. Kdor je imel sredstva, ideje in je bil pripravljen tvegati, naj bi imel pravico (takrat) izdati časopis. Svoboda izražanja ne vsebuje pravice do objave določenih vsebin. Svoboda izražanja pomeni, da v to pravico praviloma, brez legitimnih razlogov, država ne sme posegati. Cenzuro torej lahko izvajajo le državne institucije, ne pa (zasebni) mediji. Tako kot ni pravice do objave v pismih bralcev časopisa, tudi ni pravice do objave na spletu ali forumu. To pravico da ali zavrne urednik ali moderator v skladu s svojo presojo in (uredniško) politiko.

Ali je mogoče iskati rešitev v odpravi anonimnosti na spletu?

Nekateri vidijo rešitev za zmanjšanje sovražnih in neprimernih vsebin v odpravi anonimnosti tistih, ki sodelujejo na forumih ali pri komentiranju spletnih vsebin. Če bi se anonimnost lahko v celoti odpravila, bi to gotovo zmanjšalo primere sovražnega govora. Skrivanje identitete naplavi prikrite strasti, frustracije in sovraštva; kadar se je treba predstaviti s polnim imenom, je nadzora glede tega gotovo več. Vendar anonimnosti na spletu ni mogoče zapovedati in predpisati. Četudi bi posamezna država to z zakonom zapovedala, se takšna zapoved ne bi mogla izvajati zaradi globalne narave spleta. Za globalno regulacijo spleta pa skoraj ni nobene možnosti, pa tudi prav ne bi bilo, da bi se zapovedala, saj bi s tem splet izgubil del svoje demokratične narave. Strožja tovrstna regulacija bi imela več negativnih kot pozitivnih učinkov; med drugim bi bila omejena številna demokratična gibanja, kakršnim smo bili priča letos ob »arabski pomladi«.

Ali je torej mogoče omejevati izraze sovražnosti na spletu in v medijih?

Sovražnega govora ni mogoče v celoti odpraviti ali preprečiti. To še nikomur ni uspelo in tako je tudi prav. Tudi oblastnikom v nedemokratičnih in totalitarnih družbah v celoti to nikoli ni uspelo. Vsako omejevanje ali prepoved namreč trči ob ustavno in mednarodno priznano pravico do svobode izražanja, ki ima velik pomen v demokratičnih družbah. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svoji sodni praksi pogosto navaja, da se svoboda izražanja ne nanaša le na informacije ali ideje, ki jih sprejemamo naklonjeno ali se do njih ne opredeljujemo, temveč zajema tudi tiste, ki prizadenejo, šokirajo ali vznemirjajo. To terjajo zahteve po pluralizmu, tolerantnosti in širini duha, brez katerih ni demokratične družbe in razprav o zadevah, pomembnih za javnost. Iz prakse ESČP je še posebej razvidna rdeča nit varovanja vsebin, četudi izraženih na žaljiv ali sporen način, ki odpirajo razprave o pomembnih družbenih vprašanjih. Varujejo se zlasti vsebine, ki vplivajo na politične odločitve in so pomembne za opredelitev državljanov na voliščih. Zato imajo politiki ožje varovano polje svoje zasebnosti in osebnostnih pravic. Vendar ESČP ob tem hkrati poudarja, da izvrševanje svobode v demokratični družbi predpostavlja tudi dolžnosti in odgovornosti. Tudi svoboda izražanja je varovana le do meja varstva drugih človekovih pravic ter svoboščin in pravic drugih.

Strinjati se je mogoče, da so omejitve izražanja in kaznovanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti skrajni ukrepi, ki naj se uporabijo le v izjemnih primerih, in da je takšne pojave bolje preprečevati kot kaznovati, torej delovati preventivno. Vendar pa je tudi takšne ukrepe včasih treba uporabiti zato, da se določi meja med dovoljenim in nedovoljenim. To mejo lahko da le ustrezna praksa sodišč in če, na primer, tožilstva obtožnih predlogov ne bodo vlagala, tudi sodne prakse ne bo. Le na ta način se bo lahko postopoma oblikovala praksa, ki bo pomagala razmejiti nedopustne izraze sovraštva ali nestrpnosti od sporočil, ki so varovana v okviru svobode izražanja. Če se ob širjenju sovražnega govora nikoli nikomur nič ne zgodi, tudi golo prepričevanje nima učinka, storilci pa vedno bolj širijo in preizkušajo meje tolerance državnih organov. Ko se javno izrečene grožnje in sovražnosti uresničijo, torej ko grožnje s fizičnimi napadi ali izganjanjem drugačnih postanejo resničnost, pa je za preventivno delo že prepozno. Tudi zato je treba, kot skrajni ukrep, tudi kazenskopravno preganjati avtorje javnih sporočil, ki širijo sovraštvo in nestrpnost. Šele takšno delovanje daje vsebino in smisel preventivi, torej vzgojnim in izobraževalnim aktivnostim.

Le kombinacija več dejavnikov ima lahko učinek pri omejevanju sovražnega govora. Poleg preventivnih aktivnosti in kaznovanja skrajnih primerov je pomemben tudi odziv politike in mnenjskih voditeljev na posamezne primere javno izražene sovražnosti in nestrpnosti, še posebej kadar je to usmerjeno proti posameznim manjšinam v družbi. Kadar ti povedo, da določene sovražne izjave niso sprejemljive in sami dajejo zgled strpnosti, je upanje. Če pa bo tudi v politiki prevladala in nagrajena nestrpnost in ksenofobija, upanja ni.


izpis

Sonja Merljak Zdovc

Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Odločili smo se za v očeh nekaterih drzno potezo, imenovali smo jo celostna registracija. To pomeni, da mora uporabnik, ki želi, da se njegov komentar takoj pojavi na spletni strani, obvezno izpolniti še polja za ime in priimek, datum rojstva in spol.

»Kolikor vidim je onemogočena dinamika komentiranj, ki ste jo do sedaj omogočali, kar je bila vaša dodana vrednost. lahko kar rečete zbogom vašemu pageranku, ki že tako ni bil primerno visok wannabe resnemu osrednjemu spletnemu portalu.«

Tako se je glasil prvi komentar ob prispevku, v katerem smo uporabnikom spletnega portala Delo.si predstavili njegovo osveženo podobo in nove rubrike.

Prav dinamika komentiranj, kot se je izrazil uporabnik z vzdevkom »znan«, nam je med prenovo povzročala največ preglavic. Odločiti smo se morali, ali bomo ohranili obstoječi način, po katerem se je lahko uporabnik prijavil samo z elektronskim naslovom in geslom, ali pa bomo storili korak naprej in bomo komentiranje omogočili samo tistim uporabnikom, ki bodo ob prijavi zapisali tudi svoje ime in priimek.

Odločili smo se za drugo, v očeh nekaterih drzno potezo. Imenovali smo jo celostna registracija. To pomeni, da mora uporabnik, ki želi, da se njegov komentar takoj pojavi na spletni strani, obvezno izpolniti še polja za ime in priimek, datum rojstva in spol.

Ob komentarju se sicer izpiše samo uporabnikov vzdevek, tako da je anonimnost komentatorja pred širšo javnostjo še naprej zagotovljena.

Uporabnik, ki ne želi razkriti svojega imena in priimka, lahko komentira, vendar se bo njegov zapis pojavil na strani, ko ga bo prebral moderator; ta presoja, ali je primeren za objavo ali ne.

Privilegij takojšnje objave komentarja in takojšnjega sodelovanja v razpravi imajo tako po novem tisti uporabniki, ki so pripravljeni razkriti svojo identiteto moderatorju spletnega portala oziroma uredništvu.

Zakaj smo se odločili za to potezo? Ker je raven razprave pod prispevki na spletnem portalu marsikdaj padla pod kritično mejo dobrega okusa. Komentatorji so se obmetavali z žaljivkami; privoščili so si vulgarne napade tako na druge komentatorje kot tudi na novinarje, ki so z imenom in priimkom stali za prispevki, ki so jih napisali.

Raven razprave se je bistveno izboljšala

Komentiranje novinarskih prispevkov na spletu zaradi anonimnosti pogosto vodi tudi v izražanje nestrpnosti in širjenje sovražnega govora. Spletni portal Delo.si je že decembra 2010 podpisal kodeks regulacije sovražnega govora na slovenskih spletnih portalih. Ta se sicer omejuje le na 297. člen kazenskega zakonika, po katerem je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, in ne predvideva regulacije žaljivega, vulgarnega in drugače neprimernega govora. Na strani smo dodali gumb, prek katerega lahko uporabniki prijavni točki Spletno oko prijavijo domnevno sovražni govor.

V prvih dveh mesecih delovanja gumba, torej v januarju in februarju, so na Spletnem očesu prejeli 41 prijav s portala Delo.si. Za nobeno niso ocenili, da vsebuje elemente kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva. V istem obdobju so z drugih portalov sicer prejeli skupno 519 prijav; 19 so jih zaradi ugotovljene kršitve 297. člena kazenskega zakonika poslali naprej na policijo.

Kodeks predvideva tudi umikanje spornih komentarjev, moderatorji pa lahko posameznim uporabnikom odvzamejo možnost nadaljnjega komentiranja. Odkar smo v decembru začeli moderirati vsebine, se je po ocenah moderatorja raven razprave bistveno izboljšala. Na Delo.si smo v tem času blokirali dostop dvajsetim uporabnikom in zbrisali približno 180 komentarjev.

Toda to ni zadoščalo. Anonimneži so se še naprej zmerjali, mnogi od njih so tudi osebno žalili novinarje, še posebej avtorje komentarjev in mnenj, in se pri tem občasno celo sklicevali na svobodo govora. Med najbolj izpostavljenimi temami so bili prispevki o družinskem zakoniku, Hrvaški ali politikih.

Zato smo preučili elemente naprednih standardov moderiranja, s katerimi smo se seznanili na delovni skupini za regulacijo sovražnega govora; kodeks nas namreč zavezuje, da sodelujemo v tej delovni skupini. Odločili smo se za obvezno registracijo z imenom in priimkom. To so, zanimivo, celo predlagali komentatorji, in sicer pod prispevkom o tem, da smo podpisali kodeks. (Rajko: »Dovolj bi bilo, če bi kot pogoj navedli resnične podatke komentatorja, torej ime in priimek. Vsaka cenzura bi v tem primeru odpadla. Razen pri meni, seveda.«)

Objavljen vzdevek, ime pa znano uredništvu

V prvi fazi smo se odločili za blažjo obliko, kar pomeni, da se ob komentarju izpiše vzdevek komentatorja, vendar je njegovo ime znano uredništvu. K temu sta nas vodila dva razloga. Prvi je bil zavedanje, da so uporabniki navezani na svoje vzdevke, drugi pa bojazen, da bo zaradi radikalne spremembe osip obiskovalcev strani prevelik.

Sklepali smo, da bodo tisti, ki želijo sodelovati v konstruktivnih razpravah na internetu, mediju pripravljeni razkriti svoje ime.

Anonimni komentarji v objavo, ko jih prebere moderator

Tisti, ki bi radi novinarjem anonimno posredovali svoje razmišljanje, to še vedno lahko storijo, vendar bo to širši javnosti znano šele, ko bo zapis prebral moderator.

Tisti, ki internet doživljajo kot prostor za zmerjanje in sovražni govor, pa se za ta korak ne bodo odločili, saj zahteva preveč truda, obenem pa najbrž nočejo svojega imena povezovati z žaljivimi zapisi.

Zavedamo se, da so komentarji uporabnikov pomembni za obiskanost portala in s tem tudi za oglasne prihodke; vemo, da lahko preveč omejujoča politika komentiranja zmanjša obiskanost strani in s tem upad edinega vira prihodkov, ki ga imajo spletni portali.

Upamo pa, da bomo z zviševanjem ravni razprave ter s spodbujanjem kulturnega in dostojanstvenega komentiranja vsebin, ki jih objavljamo, k vrnitvi na spletni portal Delo.si spodbudili tiste uporabnike, ki so ga zapustili zaradi ogorčenja nad žaljivimi in vulgarnimi komentarji.


izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev