Nikoli dokončana zgodba (ne)varova-nja pravic avtorjev in izvajalcev v Sloveniji počasi, a vztrajno dobiva jasnejše obrise. Tako bodo številna vprašanja o izkoriščanju novinarskih, avtorskih del morebiti le doživela epilog, ki bo kolikor toliko zadovoljil naročnike avtorskih del in njihove avtorje. Priložnost za slovenske novinarje pri spreminjanju (bolje: sprejemanju) nove novinarske kolektivne pogodbe, o kateri izčrpno (in za vse vpletene strani zelo dobrodošlo) piše avtorica Neva Nahtigal prav na teh straneh Medijske preže, je tako pomembna, da jo novinarji in drugi avtorji v slovenskem medijskem prostoru preprosto ne morejo in ne smejo zamuditi. Pri razmišljanju o izhodiščih »avtorskopravnega« poglavja v novi novinarski kolektivni pogodbi pa je treba opozoriti na nekaj dejstev, ki se v zvezi z avtorskimi deli iz delovnega razmerja v Sloveniji pojavljajo že od uveljavitve ZASP, davnega leta 1995. Prav o tem bo – kot nekakšen dodatek k članku omenjene avtorice – tekla beseda v pričujočem prispevku.

Novinarji, ki so zaposleni v družbah izdajateljicah medijev, so avtorji, ki ustvarjajo avtorska dela v delovnem razmerju in kot nadomestilo za svoje ustvarjanje (za založnika ali RTV organizacijo) dobivajo plačo. To je osnovna premisa, ki jo upošteva ZASP, ko v 101. členu natančneje ureja položaj novinarjev glede na njihovo »avtorstvo« (pisec članka bo namesto besede »avtor« raje govoril o novinarjih). Za lažjo predstavo predmetne problematike vzemimo primer novinarja, ki je v rednem delovnem razmerju v enem od slovenskih dnevnikov, njegova zaposlitev je delo »novinarja-komentatorja«, upoštevajoč kolektivno pogodbo za poklicne novinarje. Pri časopisu je naš novinar zaposlen od leta 1982. V tem času je ves čas pisal članke, občasno uredil kakšno stran ali dve v časopisu in enkrat na teden napisal tematsko kolumno, ki je zlasti v zadnjih letih pri bralcih doživela velik odmev.

Lepega dne naš novinar dobi zamisel, da bi svoje kolumne objavil v zbirki, ki bi imela obliko žepne knjižice. Vodstvo časopisa, za katerega je delal, ni bilo preveč navdušeno nad zamislijo, zato se je novinar vprašal, ali bi lahko izdal knjigo pri samozaložbi ali celo pri kakšni drugi založbi.

Odgovor direktorja izdajatelja je bil:
»Ne.«
»Zakaj?«
»Tvoje kolumne so last naše hiše, mi pa nimamo interesa izdati zbirke.«
»Aja?«
»Ja.«


Opisani dialog je ogledalo avtorskopravne resničnosti, ki je omogočena izdajateljem, da povsem izključno razpolagajo z avtorskimi deli, ki nastanejo v delovnem razmerju. Zakaj? Kje je razlika med deli, ki nastanejo v delovnem razmerju, in onimi, ki jih ustvarijo »novinarji-honorarci« in drugi avtorji, ki pri izdajatelju niso zaposleni?

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kaj pravi 101. člen zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). »(1) Kadar avtorsko delo ustvari delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca (avtorsko delo iz delovnega razmerja), se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo določeno drugače.

(2) Po preteku roka iz prejšnjega odstavka pripadejo pravice iz prejšnjega odstavka delojemalcu, s tem da delodajalec lahko zahteva njihov ponovni prenos proti plačilu primernega nadomestila.«

Glosarček 101. člena ZASP za potrebe lažjega razumevanja opisane problematike:

1. avtorsko delo – članek,
2. delojemalec – novinar,
3. se šteje – to velja tako, kot je napisano,
4. materialne avtorske pravice – pravice natisniti in prodajati članek ali ga odstopiti tretjim osebam,
5. delodajalec – izdajatelj časopisa,
6. dokončanje dela – trenutek, ko je članek napisan in ne nujno tudi objavljen,
7. pogodba – kateri koli pravni dokument, ki vsebuje medsebojne pravice in obveznosti dveh ali več strank, recimo pogodba o zaposlitvi, lahko pa tudi kolektivna pogodba,
8. izključni prenos – po domače »ekskluzivni« prenos pravic, torej takšna pridobitev, ki omogoča pridobitelju, da samo on in nihče drug izkorišča pridobljene pravice.

Če je torej naš novinar zaposlen pri nekem časopisu, pri katerem je ustvarjal članke in zanje dobival plačo, bodo ti članki vsaj še deset let »last« založnika, ne glede na to, ali so bili objavljeni, kje so bili objavljeni in koliko plače je naš novinar v resnici dobil za njihovo ustvarjanje. Pogodba, o kateri teče beseda v 101. členu ZASP, je lahko pogodba vseh vrst: lahko je tudi kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi, posebna avtorska pogodba. Najprimernejša – po mnenju komentatorjev ZASP (Trampuž, Oman, Zupančič, Založba GV, 1995) – bi bila pogodba o zaposlitvi kot osrednji pravni posel urejanja pravic in obveznosti pogodbenih strank v delovnem razmerju, čeprav v praksi ta možnost še ni zaživela. In kaj je bistvo navajanja te »pogodbe«? To je prav dejstvo, da se lahko stranki (založnik in novinar) v tej pogodbi dogovorita,da bo rok za prenos materialnih avtorskih pravic iz delovnega razmerja krajši (za enkratno objavo, eno leto ...) ali daljši (za ves čas trajanja avtorske pravice, torej do 70 let po avtorjevi smrti) od zakonsko predvidenih deset let. Roko na srce – avtor tega članka je v nekajletni praksi na področju avtorskega prava videl že mnogo avtorskih pogodb več vrst, vendar prakse spreminjanja določb 101. člena, razen v redkih primerih, ni bilo zaslediti.

Zakaj? Najprej zato, ker je v pogodbenem odnosu delavec – delodajalec, slednji navadno močnejša in prava bolj uka stranka kot delavec tj. novinar. Že tako težko razumljiva pogodba o zaposlitvi in želja po čimprejšnji zaposlitvi nudi delavcu malo možnosti za pogajanja o spreminjanju določb 101. člena. Naslednji pomemben razlog pa je v tem, da do razvoja sodobnih internetnih tehnologij (baze člankov on-line) niti ni bilo pretirane potrebe po urejanju »arhivskega« prenosa pravic na posameznih avtorskih delih, zlasti v tiskanih medijih. Razlogov je še nekaj, človek pa se ne more znebiti vtisa, da je posredi predvsem zelo slabo poznavanje avtorskega prava med udeleženci slovenskega medijskega prostora.

Kaj pa kolektivna pogodba? Po našem mnenju je prav omenjeni »kolektivni delovnopravni akt« ustrezna podlaga za določitev osnovnih razmerij med izdajatelji in novinarji. Osnovnih zato, ker je vseeno treba pustiti nekaj manevrskega prostora za urejanje povsem konkretnih delovnopravnih in avtorskopravnih razmerij. O tem piše že prej citirana kolegica Neva Nahtigal v svojem prispevku.

In kdaj sploh lahko govorimo o avtorskih delih, ki nastanejo v delovnem razmerju? Vprašanje je po mnenju avtorskopravnih teoretikov treba presojati glede na pravna dejstva (vsebina kolektivne pogodbe, pogodbe o zaposlitvi, sistematizacija delovnih mest ...) in glede na dejanske okoliščine (delovni čas, sredstva delodajalca, izkušnje, pridobljene na delovnem mestu ...). Omenjena problematika presega namen tega prispevka in bo obdelana v eni od prihodnjih številk Medijske preže, zlasti zaradi perečega vprašanja obdavčitve avtorskih del (razlika med bruto prispevki iz delovnega razmerja in DDV za avtorska dela).

In epilog? Naš novinar ima do rešitve vprašanja avtorskih del iz delovnega razmerja »zvezane roke«. Preostane mu le, da poskuša pregovoriti založnika, naj mu vendarle (pisno) odobri uporabo njegovih lastnih kolumen, da jih bo lahko izdal v knjižni zbirki. Novinar (verjetno ne čisto izmišljeni) pa naj se aktivno vključi v postopek vključitve avtorskopravne problematike v novi novinarski kolektivni pogodbi in tako tudi s svojim primerom pripomore k rešitvi vprašanja ustreznega in uravnoteženega obravnavanja vrednosti avtorskega ustvarjanja v delovnem razmerju.

Mednarodna in Evropska zveza novinarjev ob vsaki priložnosti opozarjata, da je močna zaščita novinarjevih avtorskih pravic eden osnovnih pogojev za kakovostne in zanesljive medijske vsebine: »Avtorske pravice definirajo in ščitijo intelektualno lastnino novinarjev. So tudi znak medijske kakovosti – brez njih državljani ne morejo biti prepričani v zanesljivo in etično vsebino informacij.«1 Moralne pravice novinarjev so osrednjega pomena za zagotavljanje odgovornega tiska, ker podpirajo profesionalno integriteto in spoštovanje visokih etičnih in profesionalnih standardov. Ti so povezani tudi s finančnim uspehom, saj se le visoko profesionalni novinarji lahko nadejajo visokih izkupičkov od prenosa svojih materialnih avtorskih pravic na založnike ali producente.

Tehnološki razvoj je prinesel nove možnosti rabe novinarskih del2 in s tem obujeno razpravo o avtorskih pravicah. Vedno več je elektronskih alternativ tisku ter z njimi povezanih sredstev distribucije. Digitalizacija je omogočila tudi nove oblike arhiviranja objavljenega gradiva in s tem nove možnosti komercialne in zasebne rabe baz podatkov in reprodukcijske tehnologije. Za t. i. digitalno dobo je značilno konvergiranje nekoč ločenih tehnologij, »tako da se je spremenil način uporabe del, razlika med primarno in sekundarno rabo pa je pogosto težko določljiva.«3 Zaradi nejasnih ločnic pogosto prihaja do konfliktov med mediji in novinarji glede objave novinarskih del na internetnih straneh tradicionalnih medijev. Jedro spora je odgovor na vprašanje, ali medijska organizacija s plačilom novinarjevega dela za tradicionalno obliko medija pridobi tudi pravico do objave iste vsebine v elektronski obliki. Sodišča, ki so v zadnjih letih odločala o tem, so praviloma pritrdila argumentom novinarjev.

Prvi sodni primer v zvezi s t. i. elektronskimi pravicami je bil leta 1996 v Belgiji.4 Skupina založnikov časopisov in revij je ustanovila Centralno postajo (Central Station), internetno bazo podatkov s časopisnimi članki, objavljenimi v različnih tiskanih medijih. Belgijski sindikat novinarjev je menil, da bi Centralna postaja za tako elektronsko uporabo potrebovala dovoljenja novinarjev (tako samostojnih kot zaposlenih), s čimer se je prvostopenjsko sodišče strinjalo. Razsodilo je, da objava člankov na internetu ne sodi v osnovne dejavnosti založnikov oz. taka distribucija ni naravno dopolnilo tisku, zato sporne pravice niso bile del pravic, ki so jih novinarji prenesli na založnike. Sodba je vzdržala tudi presojo prizivnega sodišča, na katero se je pritožila Centralna postaja.

Sodišče v Strasbourgu5 (v primeru Plurimedia) je odločitev v prid novinarjev, ki so oporekali uporabi njihovih člankov na internetu brez privoljenja, sprejelo na podlagi kolektivne pogodbe za novinarje. Odločilo je, da je medij tiskanega časopisa drugačen od medija medmrežnega časopisa, ker medmrežna distribucija zahteva določene tehnične manipulacije, in ker je medmrežni produkt drugačen od časopisa, gre tudi za nov način komuniciranja. Zato je pri objavi na internetu po presoji sodišča šlo za objavo v več kot enem časopisu ali reviji, za kar pa bi bilo potrebno soglasje novinarjev, saj ti na založnike po kolektivni pogodbi prenesejo samo pravice do prve objave.

Eden osrednjih francoskih časnikov Le Figaro je javnosti omogočil iskanje po elektronskih arhivih člankov, objavljenih v zadnjih dveh letih, in pridobivanje elektronskih kopij člankov. Sodišče je leta 1999 tako storitev prepovedalo in novinarjem dosodilo odškodnine. Razsodba se je glasila: če ni pogodbe, ki bi izrecno določala drugače, pravica do reprodukcije obsega le prvo objavo v obliki, o kateri se stranki sporazumeta. Sledil ji je podpis posebnega sporazuma (6. julija 2000) o avtorskih pravicah med predstavniki družbe Le Figaro in francoskega sindikata novinarjev.

Leto 2000 je bilo v Franciji nasploh leto sklepanja »hišnih« kolektivnih pogodb o avtorskih pravicah6, ki so uredile področje elektronskega objavljanja za tisk pripravljenih prispevkov in v veliki meri zajezile tako kršitve kot nadaljnje sodne spore. Vsi sporazumi na založnike izrecno prenašajo tudi pravico do elektronske objave, vendar morajo avtorji za elektronsko reprodukcijo njihovih del dobiti dodatno plačilo, ki je določeno pavšalno, kot delež osnovnega plačila ali kot kombinacijo obeh načinov. Vsi izrecno zagotavljajo tudi spoštovanje moralnih avtorskih pravic in predvidevajo skupni sindikalno-založniški nadzor nad uresničevanjem določb.

Vse medijske organizacije pa se na tovrstne razsodbe niso odzvale s pobudami za sklenitev kolektivnih pogodb, ampak so jih odločitve sodišč »navdihnile /…/, da popravijo standardne založniške ali produkcijske pogodbe na tak način, da si zagotovijo tudi elektronske pravice. V mnogih primerih popravljene pogodbe učinkovito odvzemajo avtorjem vse pravice do materialnega nadomestila.« 7 Ugotovitve IFJ-a pritrjujejo obstoju takega trenda: »Velike medijske korporacije poskušajo vsiliti pogodbe, ki vse pravice prenašajo na založnike ali producente. Ti grozijo, da bodo nehali sodelovati z novinarji, fotografi in ustvarjalci programov, ki niso pripravljeni prenesti vseh sedanjih in prihodnjih, znanih ali neznanih pravic do uporabe.«8

Tudi v povezavi s takim ravnanjem novinarji že beležijo pomembno »zmago«, ki jo je pred kratkim (11. septembra 2002) potrdilo tudi vrhovno sodišče.9 Šlo je za spor med danskim sindikatom novinarjev in založniškim podjetjem Aller Press Ltd. Podjetje je zavrnilo sklenitev posebne kolektivne pogodbe s sindikatom, ki bi uredila področje prenosa avtorskih pravic in določila denarno nadomestilo (take pogodbe je sindikat že sklenil z večino založnikov in RTV-podjetij), in vztrajalo, da ima pravico do pogajanj o tem vprašanju z vsakim posameznim zaposlenim. V pogodbe o zaposlitvi je podjetje vnašalo določilo o prenosu avtorskih pravic, ki ga kolektivna pogodba ne predvideva: »Novinarsko gradivo se lahko prosto uporablja v vseh publikacijah Aller Press Ltd., tako tiskanih, kot elektronskih itd.«. Sodišče je ugodilo tožniku – sindikatu novinarjev in podjetju prepovedalo vnašanje navedenega določila v individualne pogodbe o zaposlitvi. Aller Press Ltd. se mora o teh vprašanjih pogoditi s sindikatom, ko bodo spet obnavljali kolektivno pogodbo, vsa določila v individualnih pogodbah, ki kršijo obstoječo kolektivno pogodbo, pa so nična in neveljavna.

Izkušnje tujih novinarjev v zvezi s t. i. elektronskimi pravicami kažejo, da so kolektivne pogodbe temeljna podlaga za sodbe v njihovo korist, in tudi glavno varovalo, ki preprečuje, da bi do kršitev sploh prišlo. IFJ zato že desetletje in pol poziva, naj nacionalna novinarska združenja poskrbijo za ureditev področja s kolektivnimi pogodbami, ki lahko dopolnijo zakonsko ureditev in jo prilagodijo posebnostim novinarskega poklica. V vzorčni kolektivni pogodbi10 je IFJ posebej izpostavil spoštovanje moralnih avtorskih pravic. Za preprečevanje nejasnosti glede prenosa materialnih pravic in sporov glede ustreznega plačila pa naj bi služil memorandum, ki bi točno določil, katere pravice novinar prenaša na založnika in za kakšno denarno nadomestilo. Priporočila IFJ-a tuje novinarske organizacije vedno bolj upoštevajo in intenzivno oblikujejo izhodišča za pogajanja z založniki in producenti. Z njimi sklepajo posebne kolektivne pogodbe o avtorskih pravicah ali ustrezna določila vključujejo v splošne kolektivne pogodbe.

17. člen avstrijske kolektivne pogodbe za novinarje dnevnikov in tednikov11 tako določa, da ima založba izključno časovno, prostorsko in vsebinsko neomejeno pravico do uporabe izdelkov, ki jih novinar ustvari med izpolnjevanjem delovnih obveznosti, in to v vseh medijskih produktih založbe, razen če posamezna pogodba o zaposlitvi določa drugače. Založba lahko pravice prenese tudi na tretjo stranko, o čemer mora avtorja obvestiti. Novinar ni upravičen do dodatnega plačila, če založba njegove izdelke uporablja v svojih medijskih produktih, za interne potrebe (v arhivih ipd.) ali omogoči zasebno uporabo tretjih strank. Če pa založba novinarjev izdelek uporabi za javno predvajanje (razen če gre za oglaševanje založbe), če pravico do uporabe prenese na tretjo stranko ali izdelek uporabi v medijskem produktu, ki ni naveden v pogodbi o zaposlitvi, potem mora novinarju plačati posebno nadomestilo, vsaj v višini minimalnega honorarja, ki ga določa tarifna pogodba. Avtor ima tudi pravico prepovedati posege v svoj izdelek, po izteku delovnega razmerja pa mu pripadejo vse pravice do uporabe izdelkov, če je od njihove objave minilo vsaj eno leto.

Nemški kolektivni pogodbi za novinarje dnevnikov in revij vsebujeta zelo podobna določila12, nekoliko drugače je določeno le plačilo za širšo uporabo novinarskih del (javno predvajanje, prenos pravic na tretjo stranko, uporaba gradiv v medijskih produktih, ki niso navedeni v pogodbi o zaposlitvi itd.). Novinarji dnevnikov prejmejo najmanj 30, novinarji revij pa najmanj 40-odstotkov dobička, ki ga podjetje ustvari s tako uporabo njihovih del. Za svobodne novinarje pri dnevnikih posebna tarifna pogodba določa, da je dogovor sklenjen le za enkratno objavo, zato mora avtor za vsako nadaljnjo uporabo prispevka prejeti poseben honorar ali ustrezno pavšalno plačilo. Zaščiteni so tudi svobodnjaki, ki sodelujejo z NDR-om (Norddeutschen Rundfunk).13 Posebna kolektivna pogodba NDR-u daje pravico do objave del na internetu, multimedijske obdelave, prevajanja, prodaje tretji stranki itd. Pri tem mora biti vedno navedeno avtorjevo ime, za vsak poseg v delo mora dati privoljenje avtor, upravičen je tudi do dodatnih plačil. Za uporabo dela na internetu se mora prvotni honorar povišati za 4,5 %. Delež prvotnega plačila, ki se plača za ponovitev, je v kolektivni pogodbi natančno določen glede na program in termin ponovitve, znaša pa lahko tudi do 75 odstotkov.

Na Danskem14 od 1. januarja 1997 organizacije delojemalcev letno prejmejo pavšalno plačilo 60.000 DEK za digitalno uporabo novinarskih gradiv, na primer na internetu. Novinarji v skladu s kolektivnimi pogodbami prejemajo tudi individualna nadomestila, ki v večini primerov znašajo 40 % prihodka, ustvarjenega z uporabo njihovih del v ne-tradicionalnih oblikah, vključno z bazami podatkov, dostopnimi zunanjim uporabnikom (za interno rabo baz podatkov ni dodatnega plačila). Za samostojne novinarje pa velja pravilo, da za vsak članek, objavljen na internetu, dobijo dodatnih 12,5 % honorarja.

Na Norveškem15 so razmerja med založniki in novinarji posebej natančno razčlenjena, tudi kar se tiče nadaljnje uporabe novinarjevih izdelkov. Če je gradivo dostopno na internetu, vsak posamezni avtor prejme letno plačilo najmanj 2000 NOK, če je gradivo dostopno javnosti v bazi podatkov, pa najmanj 1500 NOK. Založniki morajo vedno navesti avtorjevo ime in določila zakona o intelektualni lastnini. Uporabiti morajo tudi ustrezno programsko opremo za preprečevanje oz. oviranje nezakonitega kopiranja in računalniškega nalaganja gradiva v elektronski ali drugi obliki. Če založnik gradivo, ki ga je ustvaril novinar v delovnem razmerju, proda drugemu založniku, mora novinarju plačati sporazumni delež dobička (do 50 %). Zaposleni pri NRK-ju16 (norveška radio-televizijska korporacija) po posebni kolektivni pogodbi za sekundarno uporabo njihovih del (ki je izključna pravica NRK-ja) prejmejo standardno letno plačilo 1500 NOK, poleg tega mora NRK vsako leto najpozneje do 1. junija med avtorje razdeliti 25 % dobička, ustvarjenega s prodajo in izposojo na (video) kasetah, javnim predvajanjem, CD-ROM-i ipd. Ob prekinitvi delovnega razmerja NRK obdrži pravice do izkoriščanja avtorskih del, vendar mora avtorju plačati enkratno nadomestilo za nadaljnjo uporabo, ki praviloma znaša 1500 NOK za vsako leto trajanja delovnega razmerja. Kolektivna pogodba izrecno zahteva tudi spoštovanje avtorjevih moralnih pravic pri vsaki uporabi njegovih del.

Švicarska kolektivna pogodba za nemško govoreče novinarje17 (GAV) ne določa konkretnih zneskov nadomestil za nadaljnjo uporabo novinarjevih izdelkov. Zahteva pa, da se morata novinar in podjetje o znesku in uporabi medsebojno pisno sporazumeti, saj je izključna pravica medijskih podjetij do uporabe novinarjevih izdelkov omejena na tiste medijske produkte, ki so navedeni v novinarjevi pogodbi o zaposlitvi. Pri vsaki uporabi mora podjetje upoštevati tudi avtorjeve moralne pravice, vključno s pravico do navedbe imena. GAV velja tudi za svobodne novinarje. Podjetje ima po podpisu pogodbe o sodelovanju pravico do enkratne uporabe prispevkov svobodnega sodelavca, za nadaljnjo uporabo in spoštovanje moralnih pravic pa veljajo enaka pravila kot za zaposlene novinarje (pisni dogovor, ustrezno plačilo, navedba imena avtorja, potrebna odobritev sprememb in krajšav, možnost zavrnitve).

Slovenski zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) iz leta 1995 je sicer relativno »mlad« glede na ostale evropske države in je že lahko v določeni meri upošteval tehnološke premike in njihove posledice. Zakon »izrecno omejuje reproduciranje na eno obliko uporabe, to je ´v obliki tiskanja´, zato se je za vsako drugo obliko treba izrecno dogovoriti«.18 Tako je na prvi pogled nesporno, da slovenski založniki potrebujejo posebno soglasje novinarjev, če želijo njihove članke objaviti v elektronski obliki.

Težavo pa predstavlja 101. člen ZASP-a, ki materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na delu, ustvarjenem v delovnem razmerju, za deset let izključno prenaša na delodajalca, če ni s pogodbo drugače določeno. To določilo zaposlene novinarje v primerjavi s svobodnjaki z materialnega vidika postavlja v slabši položaj. »Če želi avtor obdržati katero od svojih pravic na avtorskem delu, nastalem v delovnem razmerju, se mora o tem z delodajalcem posebej dogovoriti, medtem ko se mora pri naročenem avtorskem delu za dodatne pravice dogovarjati naročnik.«19 Pri tem ne gre le za pravice do elektronske objave dela, ampak tudi za pravico do prenosa materialnih pravic na tretjo stranko oz. prodaje novinarskega avtorskega dela drugemu mediju. Tudi v tem primeru svobodnjak lahko zahteva dodatno plačilo, novinar v delovnem razmerju pa do njega ni upravičen.

Medalja ima seveda dve plati – čeprav imajo samostojni novinarji odprte možnosti za pogajanja o obsegu prenosa materialnih avtorskih pravic, pa so dejansko šibkejši člen pogajalske verige in zaradi bojazni, da v nasprotnem primeru ne bodo več dobili dela, pogosto podpisujejo zanje neugodne pogodbe – če pogodbe sploh podpišejo. ZASP v zvezi s tem namreč vsebuje še eno »past« – 93. člen, ki časnike, revije in druge oblike periodičnega tiska izvzema iz zahteve po pisnih avtorskih pogodbah, s katerimi avtorji in založniki sicer določajo vsebino oz. obseg prenosa materialnih pravic. Brez takih pogodb so možne mejne situacije, ko novinar svoj prispevek založniku preda, misleč, da bo objavljen samo v tiskani izdaji, založnik pa ga objavi tudi na svoji spletni strani, ker meni, da je »kupil« pravico do vseh vrst uporabe prispevkov. Takšnim primerom bi se lahko izognili, če bi novinarji poskrbeli za »varovalne mehanizme«, ki bi krpali pomanjkljivosti zakonodaje.

Kolektivne pogodbe so priznano in veljavno dopolnilo zakonodaje in jih upoštevajo sodišča po vsem svetu. Za novinarje so praviloma ugodnejše kot zakonska ureditev, predvsem pa lahko veliko bolj natančno opredelijo pravice založnika in novinarja. V državah ali medijskih organizacijah, kjer kolektivne pogodbe niso predvidevale prenosa pravice do elektronske objave, in so sodišča razsodila, da pravico zato obdrži novinar, so se kmalu po takih razsodbah delodajalci in novinarske organizacije dogovorili o pogojih prenosa pravice in v pogodbe vnesli ustrezna določila ali o tem sklenili posebne sporazume. Založnikom praviloma priznajo pravico do objave novinarskih prispevkov na spletnih straneh in v drugih elektronskih oblikah, vendar določajo, da je novinar zato upravičen do dodatnega plačila – tudi če je pri medijskem podjetju redno zaposlen. Sklenitev ustrezne kolektivne pogodbe je pomembna tudi za svobodnjake, saj so ti – čeprav na videz v boljši poziciji kot zaposleni novinarji, kar se tiče prenosa materialnih pravic – pri sklepanju individualnih pogodb podvrženi pritisku trga. Založniki lahko z njimi nehajo sodelovati, če ne sprejmejo njihovih pogojev, in poiščejo drugega svobodnjaka, ki bo delo pripravljen opraviti pod pogoji, ki so v večini primerov za novinarje slabši, kot bi jih lahko zagotovila kolektivna pogodba.

Nova kolektivna pogodba za slovenske novinarje bi morala zahtevati, da se v pogodbi o zaposlitvi izrecno navede, kateri medijski produkti sodijo v okvir novinarjevih delovnih nalog; navesti, katere materialne pravice delodajalec pridobi z dejstvom, da novinarja zaposli – najbrž bi bilo smiselno odpraviti nejasnosti glede objave na internetu ipd. in to pravico izrecno prepustiti delodajalcem; zahtevati, da je za objave na internetu ipd. vsak novinar (zaposlen ali svobodnjak) dodatno plačan; znesek bi bil lahko za zaposlene novinarje določen kot mesečni ali letni pavšal ali kot delež mesečne plače, ki se novinarju dodatno izplača; za samostojne novinarje bi bilo najprimerneje določiti delež osnovnega honorarja (za prispevek, pripravljen za objavo v tradicionalnem mediju); »uzakoniti« udeležbo novinarja pri dobičku, nastalem s prodajo njegovih del drugim medijskim podjetjem oz. izdajam, in določiti ustrezen delež; izrecno zahtevati dosledno spoštovanje moralnih avtorskih pravic novinarja – na primer, da mora biti ime avtorja navedeno ob vsakokratni objavi v kakršni koli obliki, da »digitalizacija« prispevkov za objavo na internetu ne sme okrniti prvotnega besedila ipd.

Taka in podobna določila bi utrdila položaj svobodnjakov v pogajanjih z založniki, za vse novinarje bi zagotovila spoštovanje moralnih pravic, pa tudi ustrezno nadomestilo za nove načine rabe novinarjevih avtorskih del. »Naš cilj je, da bi zaščita avtorskih pravic postala del vseh kolektivnih pogodb za svobodne in zaposlene novinarje. Šele tedaj, ko bo to storjeno, lahko upamo na dolgoročno zaščito kakovosti, visokih standardov in dostojnih delovnih pogojev v novinarstvu,«20 je ob svetovnem dnevu avtorskih pravic (23. aprila) dejal Aidan White, generalni sekretar organizacije IFJ, katere član je tudi sindikat, ki bo v imenu slovenskih novinarjev pripravil in podpisal novo kolektivno pogodbo.

Višje sodišče v Londonu (England and Wales Court of Appeal – Civil Division, Royal Court of Justice Strand, London) je nedavno razsodilo v sporu, ki ga je proti založniški skupini Mirror Group Newspapers – zaradi zlorabe podatkov zaupnega značaja – sprožila manekenka Naomi Campbell. V sporu je sodišče presojalo, ali lahko interes javnosti do uveljavitve pravice do svobode tiska in izražanja prevlada nad posameznikovo pravico do zasebnosti oz. pravico do varovanja zaupnih osebnih podatkov.

Na naslovni strani časopisa The Mirror je bil februarja letos objavljen članek, v katerem je novinarka razkrila, da se Naomi Campbell zdravi zaradi odvisnosti od mamil, da obiskuje terapije na kliniki Narcotics Anonimus in navedla podatke o srečanjih pacientov na kliniki. Poleg članka so bile objavljene fotografije manekenke, ki po terapiji zapušča kliniko. Zaradi objave članka in fotografij so odvetniki Naomi Campbell uredniku Mirrorja poslali dopis, v katerem so ga pozvali, naj ne objavlja zaupnih podatkov o zasebnem življenju njihove stranke, saj s tem krši načelo zaupnosti. Kljub temu so v Mirrorju objavili več člankov in fotografij o zdravljenju odvisnosti manekenke s podrobnejšimi podatki o trajanju zdravljenja in pogostosti obiskov na kliniki.

Naomi Campbell je pred temi objavami javno zatrjevala, da v nasprotju z drugimi manekenkami ne jemlje mamil, pomirjeval ali poživil, priznavala pa je, da se zdravi zaradi vedenjskih motenj. Po objavi spornih člankov ni nikoli zanikala, da se zdravi zaradi odvisnosti od mamil, temveč je vložila tožbo zoper Mirror Group Newspaper (izdajatelja časopisa Mirror) zaradi zlorabe zaupanja oz. poseganja v njeno zasebnost z objavo zaupnih podatkov.

Prvostopenjsko sodišče (High Court of Justice, Queen Bench Division) je razsodilo v prid Naomi Campbell in ji priznalo odškodnino v višini 3500 funtov (približno 1,284.500 SIT) za pretrpljene duševne bolečine zaradi zlorabe informacij zasebnega značaja, s čimer je bilo kršeno načelo zaupnosti. Po oceni sodnikov prvostopenjskega sodišča je Naomi Campbell oseba, ki zanima javnost in se tudi sama javno izpostavlja. Vendar pa je kljub temu upravičena do določene stopnje zasebnosti in ima pravico, da občutljive podatke o osebnem življenju zadrži zase, razen v primerih, kadar interes javnosti po razkritju takih podatkov očitno bolj prevladuje. Sodišče je presojalo, kolikšen je interes javnosti, da izve, ali je manekenka zavajala javnost, s tem ko je zanikala, da je odvisna od mamil. Sodišče je ugotovilo, da je interes javnosti, da izve resnico, podan. novinarka Mirrorja je tako upravičeno razkrila dejstvo, da se Naomi Campbell zdravi zaradi odvisnosti od mamil. Vendar pa je po oceni prvostopenjskega sodišča svoboda izražanja pri objavljanju tako občutljivih osebnih podatkov, kot je psihofizično stanje posameznika omejena, zato novinarka ne bi smela zlorabiti drugih osebnih podatkov o stanju manekenke. Ti podatki pa so bili razkriti javnosti tudi z objavo fotografij manekenke, iz katerih je bilo jasno razvidno, katero kliniko je obiskovala. Določene kategorije informacij – kot na primer podrobnosti o zdravstvenem stanju ali zdravljenju – so zasebnega značaja, zato je z njihovo objavo prišlo do zlorabe načela zaupanja, zaradi česar je Naomi Campbell trpela posebno stisko (duševne bolečine). Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, da mora izdajatelj Mirrorja plačati manekenki zaradi psihičnih bolečin, ki jih je utrpela zaradi zlorabe zaupanja in poseganja v njeno zasebnost, omenjeno odškodnino.

Zoper sodbo se je časopisna hiša Mirror Group Newspapers pritožila. Njeni odvetniki so se sklicevali na dejstvo, da je interes javnosti izvedeti resnico večji od interesa posameznika, da ohrani osebne podatke, prikrite javnosti. Naomi Campbell je v preteklih izjavah (namenjenih javnosti) izrecno zanikala, da jemlje mamila in zatrjevala, da se ne zdravi zaradi odvisnosti od mamil. Z razkritjem dejstva, da je odvisna od mamil in da se zaradi odvisnosti zdravi, pa so novinarji zgolj razkrinkali njene lažne izjave (s katerimi je zavajala javnost). Pravica javnosti, da izve resnico, v takem primeru prevladuje nad posameznikovo pravico do zasebnosti.

Višje sodišče je spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča in razsodilo v prid Mirror Group Newspapers. Sodniki višjega sodišča so v svoji obrazložitvi pojasnili, da z objavo fotografij manekenke, posnetih pred kliniko in objavo podatkov o kraju in trajanju zdravljenja, ni prišlo do razkritja informacij zasebnega značaja. Sodišče ni verjelo zatrjevanju Naomi Campbell, da lahko objava podatkov o tem, kje se zdravi, povzroča posebno psihično neugodje, ki bi ga lahko povzročilo razkritje dejstva, da je odvisna od mamil in se zaradi tega zdravi. Glede na to, da Naomi Campbell zaradi razkritja dejstva o njeni odvisnosti in zdravljenju ni zahtevala odškodnine (torej ni trpela), ji sodišče ni verjelo, da je trpela posebne (ločene) bolečine zgolj zaradi objave fotografij, iz katerih izhaja, kje se zdravi. Naomi Campbell namreč ni trdila, da je prišlo do zlorabe informacij zaupnega značaja oz. do nezakonitega posega v njeno zasebnost z razkritjem dejstva o njeni odvisnosti od mamil, temveč da so novinarji Mirrorja zlorabili zaupne informacije s pridobitvijo in objavo informacij o tem, da se zaradi odvisnosti zdravi na kliniki. Ee Naomi Campbell objava dejstva, da se je zdravila, ne predstavlja posega v njeno zasebnost, potem zgolj podrobnejši podatki o kliniki, ki jo je obiskovala, in ilustracija teh podatkov z objavo fotografij ne more predstavljati zlorabe zaupnih informacij. Z objavljenimi fotografijami je bilo potrjeno, da so trditve o zdravljenju manekenke resnične, kar je v primeru, ko je novinarka razkrivala lažne izjave manekenke, le pripomoglo k večji verodostojnosti zatrjevanih dejstev.

Poleg tega so sodniki menili, da morajo javne osebnosti, ki se prostovoljno izpostavljajo javnosti z izjavami o svojem zasebnem življenju, pričakovati, da bodo zbujale višjo stopnjo zanimanja javnosti. Javnost ima tako razumljiv in upravičen interes dobiti informacije tudi o dejstvih vsakdanjega življenja takih oseb. Sodniki pa so posebej poudarili, da zgolj sloves javnosti znane osebe še ne pomeni, da lahko mediji avtomatično razkrivajo vsakršne podatke o zasebnem življenju take osebe, vendar pa so mediji v primeru, ko javna osebnost sama poda neresnično izjavo o svojem življenju javnosti, upravičeni javnosti razkriti resnico.

Sodišče je torej presojalo, kateri vrednoti je mogoče pripisati večji pomen – pravici posameznika do zasebnosti in varovanja podatkov zaupnega značaja (katere kršitev je zatrjevala Naomi Campbell) ali interesu javnosti do svobode izražanja (kot temeljni vrednoti demokratične družbe). Sodišče je v tem primeru večji pomen pripisalo svobodi tiska in izražanja predvsem zato, ker je Naomi Campbell zavestno zavajala javnost z lažnimi izjavami, ne glede na to, da so se te izjave nanašale na sicer zaupne podatke o njenem zdravstvenem stanju. Taktična napaka Naomi je torej bila v njenih izjavah, da ni zasvojena z mamili, za katere se je izkazalo, da so neresnične.