Medijska preža št. 15, december 2002

Predstavniki uredništev vseh večjih medijskih hiš so oktobra na novinarskih dnevih v Izoli potrdili nov kodeks novinarske etike, ki so ga v naslednjem tednu v celoti objavili vsi slovenski dnevniki. Ni bilo sporno, da bi bilo stari kodeks nujno najmanj popraviti. Zaradi sprememb v zadnjem desetletju na posameznih mestih sploh ni bil več razumljiv. Čeprav je bil obsežen in razčlenjen, je vseboval številne določbe, ki so bile presplošne ali pa neuporabne za novinarje, ki se pri delu znajdejo pred dilemami, kako ravnati, in za novinarsko skupnost ter javnost, ko presoja ravnanje novinarjev. Del določb starega kodeksa je bilo celo zelo slabo premišljenih in čisto nepotrebnih; povzročale so le zmedo, pomembnih stvari predvsem na področju mogočih konfliktov interesov, ki ugled novinarjev in skupnosti lahko ogrožajo, pa stari kodeks praktično ni urejal ali pa jih je vsaj skrajno skopo in nenatančno.

Kako je nastajal novi kodeks?

Sprejemanje novega kodeksa je tvegan postopek, razprave na začetku so bile predvsem zato, kako doseči, da se ne bi zgodilo, da bi bil znova sprejet kodeks z nelogičnimi in medsebojno neusklajenimi določbami. Da bi bil v novinarski skupnosti sprejet, je bilo nujno opraviti široko razpravo, ponuditi možnost predstavnikom različnih medijskih hiš in posameznikom, da vsebino sooblikujejo, hkrati pa je nujno biti pazljiv, da bi rezultat ne bil podoben tistemu pred desetletjem. Društvo je izbralo previdno proceduro, oblikovalo posebno skupino, ki se je sestajala več mesecev, vključeni so bili novinarji in uredniki številnih medijev, na skoraj vseh sejah sta bila tudi predsednik društva Gregor Repovž in predsednik častnega razsodišča Vili Činspieler, sodelovali sta tudi Sandra Bašia Hrvatin s fakultete za družbene vede in pravnica Simona Zatler. Dela v tej skupini društvo ni plačevalo s honorarji ali sejninami, ker ima omejen proračun. Zagat kljub temu ni bilo, saj je bil interes vseh, da bi poskrbeli za uporabna in jasna pravila, ki nam bodo olajšala ravnanje in presojanje. Prejšnji kodeks dovolj uporabnih in jasnih pravil preprosto ni ponujal in je bil z nekaterimi povsem zgrešenimi nevaren. Čna prvih odločitev, ki jih je sprejela skupina, ki je pripravljala predlog sprememb, je bila, da bomo opustili zapleteno obliko, v kateri je kodeks razdeljen na člene in smernice. To obliko je društvo pred desetletjem povzelo po nemškem kodeksu. Hkrati je bil dosežen dogovor, da pripravljamo povsem novo besedilo. Pri pripravi si etičnih norm nismo izmišljali, vključene so bile določbe po premisleku o rešitvah v kodeksih različnih držav, posebno sta bila po pozornosti, ki smo jih pri pripravah rešitev posvetili, pomembna kodeks ameriškega društva profesionalnih novinarjev (SPJ), ki je bil sprejet leta l996. Ta kodeks je bil po obliki in deloma tudi vsebini glavni vzor. Pomemben pa je bil tudi kodeks mednarodne novinarske federacije (IFJ), katere član je slovensko društvo novinarjev. ?e zaradi tradicije in pomena, ki ga je imel v zadnjem desetletju, novo besedilo vsaj deloma temelji tudi na nekaterih rešitvah veljavnega kodeksa novinarske etike. Dokaj srečna okoliščina, ko gre za širino, ki jo morajo imeti etična pravila in profesionalna skupnost sicer, je, da slovenski novinarji niso razdeljeni na več med seboj tekmujočih organizacij in da društvo s tem, ko so njegovi člani novinarji in uredniki, pravzaprav združuje skoraj celoten medijski prostor. Na ta širok način je določbe, ki govorijo o obveznostih in pravilih ravnanja, nujno tudi razumeti.

Morebitne kršitve kodeksa bo – kot že doslej – presojalo častno razsodišče, ki je skupni organ društva novinarjev in novinarskega sindikata. Na razsodišče, ki ga sestavlja devet izvoljenih novinarjev in urednikov, se z oceno, da je bil kodeks kršen, lahko pritoži kdor koli in poskuša tako zaščiti svoje pravice ali doseči boljše ravnanje novinarjev ali posameznih uredništev v prihodnje. Postopki pred častnim razsodiščem, ki potekajo praviloma javno, sprožijo premislek, ali je bilo ravnanje pravilno, razsodba pa največkrat tudi razpravo in odmeve v javnosti in novinarski skupnosti. Od interpretacij razsodišča bo deloma odvisno, kako široko bo nov kodeks učinkoval in kakšen pomen bo imel. Čno od vprašanj, ki ostaja pred društvom novinarjev, je, kako častno razsodišče strokovno in organizacijsko okrepiti, da bi lahko opravilo težko in včasih tudi nevarno vlogo razsodnika. Število pritožb, ki so včasih obsežne in terjajo veliko dela in različnih znanj, v zadnjem času precej skokovito narašča.

Kaj je drugače?

Za razliko od prejšnjega novi kodeks pojasnjuje, kakšna je temeljna funkcija novinarstva v družbi, in že s preambulo, ki opisuje poslanstvo profesije, brez katere ni mogoče razumeti obveznosti, določa širšo zavezanost javnosti kakor doslej in hkrati dopušča in terja pluralnost v medijskem prostoru. V primerjavi s prejšnjim poskuša s številčnejšimi in ostrejšimi določbami preprečiti in omejiti nevarnost in možnost, da bi tisti, ki imajo v družbi politično ali ekonomsko moč, poskušali ravnanje novinarjev in medijev prikrojiti v svojo korist in škodo javnosti.

V prvem delu, ki določa pravila ravnanja novinarjev, kodeks podobno kot dosedanji zahteva preverjanje zbranih informacij, tudi tistih, ki so pridobljeni iz uradnih virov, in previdnost, da bi se izognili napakam, hkrati že v prvem členu zahteva popravljanje napak. Določba je kratka tudi zaradi ocene, da je samoumevno, da se morata novinar in uredništvo na napako odzvati takoj, ko je mogoče in na način, ki je ustrezen, da bi bila javnost pravilno obveščena. Ni pa bilo nobenih dilem, da v nov kodeks ne sodi smernica 1.1., s katero je bilo doslej priznano kot koristno, če novinarji s predvolilnih zborovanj sporočajo tudi stališča, s katerimi se ne strinjajo. Smernica je bila popolnoma nelogična in je zanikala druge določbe prej veljavnega in novega kodeksa. Novinarji javnost obveščajo o dogajanju v družbi in različnih stališčih politikov, strank, kandidatov ... Možnost, da bi novinarji smeli zbirati in objavljati le ideje, s katerimi se sami strinjajo ali jih podpirajo, je v neskladju z osnovno zamislijo poročevalstva, pa naj bo v času volilnih kampanj ali zunaj njih. S kodeksom dopuščati nekaj, kar je samoumevna praksa in del popolnoma normalnega dela, je nelogično ravnanje, ki kaže na napačno razumevanje profesije. Kakor da bi za bančne delavce napisali pravilo, da smejo ob petkih poslovati tudi s tistimi, ki nosijo kravato zelene barve.

Kodeks ne povzema in se ne ukvarja z rešitvami, ki so jih na področju pravice do popravka in odgovora v novi medijski zakonodaji še ostreje kakor v preteklosti uzakonili politiki. Zaveza novinarjev in uredništev je, da sami poskrbijo, da napake, ki so jih zagrešili, popravijo. Politične rešitve, ki niso usklajene s pravili ravnanja v novinarski skupnosti, ne morejo biti stvar novinarske etike.

Novost je določba, da so novinarji, če objavijo ostre obtožbe na račun posameznikov, dolžni poskusiti pridobiti odziv prizadetih. Čeprav zelo precizne določbe s takšno vsebino doslej v kodeksu ni bilo, se je v novinarskih skupnosti kot koristno in modro ravnanje, ki zmanjšuje nevarnost pomislekov o pristranskosti, nepopravljive škode v primeru napak in sodne spore, deloma že uveljavila.

Spremembo pomeni določba, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacij in da je le izjemoma mogoč dogovor o anonimnosti vira, ki se ga pa novinar, če ga je sklenil, mora držati. Dosedanja absolutna zaveza, da morajo novinarji zamolčati vir, če ta to zahteva, je bila preostra in jo nov kodeks poskuša omejiti s pravico javnosti, da mora biti praviloma informirana o tem, od kod je informacije, da bi lahko ocenila verodostojnost. Premik od razmisleka predvsem o tistih, ki informacije dajejo, k razmisleku o pravicah javnosti, je ena od splošnih sprememb v logiki kodeksa.

Javnost kot varuh v konfliktnih položajih

Novi kodeks je v določbah o nedovoljenih načinih zbiranja informacij in neizogibnih konfliktih interesov, ki bi lahko škodili novinarju ali skupnosti, liberalnejši od veljavnega, ker ne vsebuje več absolutnih prepovedi. Zahteva pa, da mora novinar, če se odloči prestopiti mejo (uporaba skrite kamere, nepravilno predstavljanje, poročanje kljub osebni vpletenosti …), o ravnanju in razlogih zanj obvestiti javnost, ko objavi zgodbo ali zapis.

V določbah, ki zahtevajo razločevanje oglaševalskih in novinarskih besedil, nevarne konflikte interesov in nedopustne ugodnosti, je predlog veliko preciznejši, kar je posledica izkušenj novinarske skupnosti v zadnjih letih, ko so se pritiski in težave na tem področju v primerjavi s preteklostjo povečale. V medijskih hišah pravilo ločitve poslovnega in uredniškega dela ni povsod dokončno izpeljano, pri reorganizaciji medijskih hiš pa se je kar nekajkrat pokazalo, da si poskušajo poslovni deli zagotoviti vpliv in obvladovanje nad uredniškim delom, čeprav je znano, da ima to lahko dolgoročno uničujoče posledice. Z izjemno spretnostjo in velikimi proračuni za vpliv na medije in novinarje so se v zadnjih letih izkazale tudi razne interesne skupine in skupine pritiskov. Da bi odpravili zagate in zmanjšali možnost zlorab, so precizne določbe nujne. Kodeks urejanju tega področja posveča celo vrsto odločb. Prepoveduje vsakršno združevanje ali prepletanje oglaševalskih in novinarskih besedil, zahteva jasno razločevanje novinarskih in oglasnih besedil, da bi onemogočil zamisli komercialistov ali lastnikov medijev, kako bi naglo dodatno zaslužili z razprodajanjem dobrega imena novinarjev in celotnih medijskih hiš in s tem zapravili zaupanje javnosti, od katerega je dolgoročno odvisno poslovanje in preživetje vsake medijske hiše. Od novinarjev kodeks zahteva, da se morajo izogibati položajem, pa čeprav bi šlo le za javni vtis, ko bi zaradi konflikta interesov lahko ogrozili svoje dobro ime ali dobro ime novinarske skupnosti. Novinarji se morajo odpovedati darilom, uslugam in nagradam, se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam v politiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah in zavrniti ugodnosti, ki jih ponudijo oglaševalci ali interesne skupine, in se upreti poskusom, da bi ti vplivali na njegovo delo. Kot izhod v sili, ko so novinarji in mediji v posameznih položajih prisiljeni hoditi po robu, da bi pridobili pomembne informacije, nova ureditev dopušča, podobno kot pri nedovoljenih metodah dela, nekaj manevrskega prostora, a z zavezo, da mora biti o tem obveščena javnost, da bi lahko celovito presodila ravnanje novinarja in pridobljene informacije.

Kodeks upošteva in poskuša preprečiti možnost zlorab privilegiranega dostopa do informacij na denarnih trgih, ki zadeva manjšo skupino novinarjev in kar ponekod po svetu urejajo posebni kodeksi, kakršnih pa zaradi majhnosti slovenskega prostora pri nas najverjetneje ne bo veliko.

Česa v novem kodeksu ni več?

V zadnjem delu, ki je namenjen bolj splošnim normam, kodeks opozarja k pazljivosti pri zbiranju in posredovanju informacij o posameznikih, poseg v zasebnost je dopusten le, če obstaja za to javni interes. Novost je zapisano pravilo o različnem pristopu, ko zbiranje in objavljanje informacij zadeva pomembne, vplivne in pri delu z mediji izkušene posameznike ali ko novinarji zbirajo in objavljajo informacije o običajnih državljanih. Tudi ta norma, da ima javnost pravico do več informacij o tistih, ki imajo v rokah več moči in vpliv na prihodnost družbe, je novost le na papirju, v novinarskih skupnosti pa v veliki meri že uveljavljena.

Kodeks etike je že doslej novinarje, v sicer nekoliko drugačnem besedilu, zavezoval, da se morajo izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim stereotipom. Kodeks je pri teh splošnih etičnih normah, ki so pomembne, ker mediji soustvarjajo javno mnenje, nekoliko razširjen in po izkušnjah v drugih državah dodaja zaveza izogibati se stereotipom, ki so povezani s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem.

V zaključnih določbah predlog novega kodeksa povzema člen iz kodeksa mednarodne novinarske federacije, da novinarji o profesionalnosti svojega ravnanja priznavajo zgolj sodbe poklicnih kolegov. Določba je povzeta, da bi o zavezi, boriti se za neodvisnost in odgovornost ne bilo dvomov v novinarski skupnosti, pa tudi da bi zmanjšali težo pritiskov vseh, ki želijo medije in novinarje urediti po svoji meri in interesih in v škodo poslanstva medijev v moderni družbi, kakor ga povzema preambula novega kodeksa.

Iz predloga novega kodeksa je izpuščena vsebina mnogih smernic starega, na primer že prej opisana smernica o načinih poročanja v predvolilnem obdobju, objavljanju sporočil za tisk, anket javnega mnenja, avtorizaciji intervjujev, embargu, pismih bralcev, pisanju o jubilejih … Posebne škode, ker teh določb v novem kodeksu več ni, ne bo, saj ravnanje ustrezneje in bolj nesporno urejajo splošnejše določbe kodeksa. Preveč natančno urejanje pravil ravnanja pa je tudi nevarno, saj je lahko posledica, da se v posameznih primerih pokaže, da določb sploh ni mogoče izvrševati – kot se je, denimo, zgodilo z določbo, da je intervju novinarsko neoporečen šele, ko prizadeti odobri končno verzijo, kar je pri televizijskih pogovorih, ki potekajo v živo, povsem neizvedljiva zamisel. In tudi sicer takšna ureditev novinarje in javnost prepušča mogočim propagandnim nagibom politikov ali drugih. Ne stari in ne novi kodeks ne ponujata odgovorov na vsa vprašanja novinarjev in urednikov, kako ravnati. Namen je spodbuditi in kot visoko vrednoto priznati znanje, poštenost in pogum novinarjev in uredništev in ne nadomeščati ga z vseobsežnimi pravili ali na kak drug način. In eno ključnih bojišč za prihodnost slovenskih medijev bi moralo biti prav na teh drugih področjih, ki so vsaj takšen nujni pogoj za dobro opravljanje dela kakor etična pravila: pri izobraževanju novinarjev in zagotavljanju dobrih pogojev in plačila za delo.

Novi kodeks slovenskih novinarjev
Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije sta oktobra sprejela novi kodeks novinarske etike, ki ga objavljamo v celoti.

Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Novi kodeks društva novinarjev – Skrajnji čas je bil, da se je ukinila avtorizacija intervjuja, kakršno je doslej zahteval kodeks Društva novinarjev Slovenije

Skrajnji čas je bil, da se je ukinila avtorizacija intervjuja, kakršno je doslej zahteval kodeks Društva novinarjev Slovenije. Določilo o avtorizaciji je bilo nepopolno, nedorečeno in ponižujoče za novinarja. Tistemu, ki daje intervju, je podeljevalo absolutno moč in nadzor nad tem, kar bo objavljeno, medtem ko je novinarja degradiralo v izpolnjevalca vseh zahtev in muh intervjuvanca. Poleg tega je bilo diskriminatorno do novinarjev, ki delajo v tiskanih medijih.

V smernici 2.4. kodeksa Društva novinarjev Slovenije je zapisano: »Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo.« Temu je dodano le še: »V primerih, ko avtorizacija časovno ni mogoča, mora intervjuvanec nedvomno vedeti, da bodo njegove izjave objavljene v obliki intervjuja.« In to je vse.

Drugi stavek iz smernice 2.4. je bil pravzaprav nepomemben, vsaj v primerjavi s prvim. Ta je podeljevala intervjuvancu – ki je pri novinarskem delu najpogosteje pripadnik politične, gospodarske ali kulturne elite in s tem tudi nosilec tovrstne moči – absolutni nadzor nad objavljenim intervjujem. Zahteva, da je intervju »novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo«, je zahteva, ki bi lahko prišla iz ust ali seznama želja prej omenjenih nosilcev moči ali njihovih piarovcev. Povsem nerazumljivo pa je, kako jo je lahko v svojem lastnem kodeksu sprejelo društvo novinarjev.

Pogoj, da mora prizadeti odobriti končno verzijo, je bil namreč pisan na kožo politikom, gospodarstvenikom in kulturnikom, ki tako pridobijo popolno moč in pravico do cenzure pri že narejenem intervjuju. Oznaka, da je intervju novinarsko neoporečen, pa je popoln nesmisel. Intervju je mogoče pod takšnimi pogoji neoporečen za intervjuvanca. Nikakor pa ne za novinarja.

Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Ombudsmani v redakcijah pogosto trčijo ob novinarski ego, ko kritikom odpirajo vrata, novinarjem pa oči

Ombudsmani, javni uredniki, predstavniki in zastopniki bralcev so različni nazivi za ljudi, ki opravljajo v osnovi enako delo – zastopajo glas javnosti v uredništvih, obravnavajo pomisleke, ki jih o novinarskem poročanju izrazijo bralci, poslušalci ali gledalci, in iščejo zadovoljive rešitve za obe strani. Njihov končni cilj je kakovostno novinarstvo, kar poudarjajo tudi na spletni strani svoje mednarodne organizacije, z naslovom http://www.newsombudsmen.org.

Organisation of News Ombudsmen (ONO) so ustanovili leta 1980. Danes združuje okoli 100 članov iz ZDA, Kanade, Kolumbije, Francije, Velike Britanije, Japonske, Nizozemske, Portugalske, Španije, Turčije in Venezuele, ombudsmani pa delujejo tudi v Paragvaju in Južnoafriški republiki. Večina jih dela pri časopisih, nekaj jih »nadzoruje« tudi druge medije, vsi pa se soočajo s podobnimi težavami. »Samo drug ombudsman ve, kako je, če se moraš vsak dan ukvarjati z nezadovoljnimi bralci, ki imajo včasih tudi dober razlog za jezo; ki mislijo, da so vsi časopisi vpleteni v zaroto; ki menijo, da so novinarji pristranski, dogmatični in brezčutni. Pogovor z drugim ombudsmanom postavi stvari v pravo luč,« meni Gina Lubrano, generalna sekretarka ONO-ja, ki tudi sama dela kot zastopnica bralcev v San Diegu.

ONO zato vzdržuje stike s svojimi člani in med njimi. Med drugim organizira letne konference, na katerih ombudsmani razpravljajo o svojem delu in o najtežavnejših ali najobčutljivejših področjih novinarskega poročanja, kot so spolni zločini, vdori v zasebnost, konflikti interesov, uporaba anonimnih virov, kredibilnost, poročanje o manjšinah itd. Sodelujoči pogosto ugotovijo, da bralce, poslušalce in gledalce na povsem različnih koncih in krajih skrbijo ali motijo povsem podobne stvari.

Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Evropska unija in Svet Evrope načrtujeta ukrepe za koregulacijo na medijskem področju, ki naj bi jih sprejele tudi zakonodaje držav članic – Kaj je koregulacija v medijih v primerjavi s samoregulacijo? – Zakaj evropske institucije zagovarjajo koregulacijo?

Kaj je koregulacija in kakšno vlogo lahko igra pri avdiovizualnih medijih? Kako se razlikuje od samonadzorovanja (self-monitoring) in samoregulacije (self-regulation)?

Predstavili bomo, kakšni so ukrepi Evropske unije (EU) in Sveta Evrope (SE), ki naj bi jih sprejele tudi zakonodaje posameznih držav. Ti ukrepi naj bi pri avdiovizualnih storitvah med drugim zadevali nadzorna telesa v koregulacijski ureditvi, še zlasti njihove upravitelje, njihove posebne funkcije in pristojnosti ter nenazadnje, kako nadzorovati njih same. Poleg manjšin, na primeru katerih koregulacijski model razlagajo, ta vprašanja zadevajo tudi oglaševanje, neodvisnost novinarjev, zaščito človekovega dostojanstva, razširjanje rasističnih idej in vzpostavitev tehničnih norm.

Koregulacija, samoregulacija in samonadzorovanje so v središču tako političnih kot akademskih razprav o alternativah tradicionalnim oblikam javnega nadzorovanja (public authority control). Septembra 2002 so Evropska ustanova za avdiovizualno opazovanje iz Strasbourga (European Audiovisual Observatory), Inštitut za evropsko medijsko zakonodajo (Institute of European Media Law) iz Saarbrückna ter Inštitut za informacijsko zakonodajo (Institut for Information Law) iz Amsterdama pripravili delovni posvet v Firencah, na katerem so strokovnjaki iz različnih držav predstavili različne poglede in že obstoječe oblike nadzorovanja medijev v svojih državah.

Dr. Carmen Palzer z Inštituta za evropsko medijsko zakonodajo iz Saarbrückna je v svojem članku Koregulacija medijev v Evropi – Evropski ukrepi za vzpostavitev koregulacijskega okvirja v IRIS plus 2002/6 (prilogi Legal Observations of the European Audiovisual Observatory) razložila pomen vseh treh oblik regulacije, čeprav pravi, da se uporabljajo, kot da je njihov pomen že sam po sebi dovolj očiten in kljub temu da ne obstaja neka formalna definicija.

Samonadzorovanje (self-monitoring) je omejeno na nadzorovanje v skladu z danimi predpisi (monitoring compliance). Predpise, katerih izvajanje nadzoruje samonadzorovalno telo, ne postavlja to telo, temveč prej neka druga avtoriteta, kot je na primer država.

Samoregulacija (self-regulation) pa je regulativni okvir, pri katerem družbene skupine (providers, producers ...) postavijo svoja pravila, da bi dosegli določene cilje in prevzeli popolno odgovornost za nadzorovanje njihovega izvajanja. Ta pravila so lahko v obliki tehničnih ali kakovostnih norm ali celo upravljalnih predpisov (codes of conduct), ki določajo, kaj se sme in kaj ne. Ključna značilnost samoregulacije je, da je sodelovanje tistih, ki so predmet regulacije, prostovoljno. Upravljalni predpisi (codes of conduct) na pobudo trga (podjetij, združenj itd.). Pravila lahko postavi samoregulacijska organizacija, ki jo sestavljajo predstavniki vpletenih strani (najbolje vključiti tudi druge zainteresirane strani, kot so na primer potrošniki) in ki poleg tega opazujejo upoštevanje pravil in postavljajo ukrepe. Glede na to, da država ni odgovorna za to obliko nadzorovanja, kršiteljem ne morejo naložiti morebitnih ukrepov javnosti (public authority sanctions), temveč samo tiste, ki so zapisani v civilnem pravu, predvsem v listinah združenj (particularly the articles of associations). Upravljalni predpisi lahko vključujejo tudi za zunajsodno posredovanje glede nesporazumov o legalnosti ukrepov in strukturi ustreznih pritožbenih teles.