N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
uvodnik
analize medijskega poročanja
svoboda medijskega poročanja
radiotelevizija Slovenija
mediji in pravo
dostop do informacij javnega značaja
samoregulacija v medijih
raziskovalno novinarstvo
medijski pregled
medijski trg
položaj samostojnih novinarjev
mediji in manjšine
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Sonja Merljak
Poynter - medijska šola za izšolane novinarje
www.poynter.org
»Vse, kar potrebujete, da bi bili boljši novinarji,« se glasi slogan medijskega inštituta Poynter www.poynter.org, šole za novinarje, ki jo svojim učencem radi priporočajo tudi učitelji novinarstva na ameriških univerzah. Poynter ni klasična fakulteta za novinarstvo: je predvsem obvezna postaja med brskanjem po ameriških medijskih spletnih straneh in ustanova, ki novinarjem, profesorjem in študentom vse leto ponuja različne, večinoma enotedenske delavnice.

Poynterjevi sodelavci so zapisali, da je poslanstvo njihovih spletnih strani »/.../ pomoč novinarjem, da bi bolje opravljali svoje delo in da bi bolje služili skupnosti. Naše strani so dnevno prenovljene in novinarjem zagotavljajo zanesljive informacije, uporabna orodja in provokativne predloge. Spletne strani nadaljujejo cilje inštituta, saj ponujajo znanje, izkušnje in izsledke raziskav novinarjem po svetu.«

Na svoji domači strani deskarjem pripravljajo novice in komentarje (denimo nasvete za poročanje in pisanje), tematske članke (kot je serija prispevkov, povezanih s poročanjem o pedofilji med ameriškimi duhovniki) in razprave, na primer tisto o najslabših novinarskih klišejih.

Poynterjeva ponudba med drugim obsega tudi elektronske novičke Jima Romaneska o zakulisju ameriške medijske industrije, ki jih lahko naročniki brezplačno dobijo vsako jutro v svoj elektronski nabiralnik in ki so obvezno čtivo za vse, ki hočejo biti na tekočem z dogajanjem v drugih hišah. (Prav ta spletna stran je bila denimo najboljša postaja za dostop do člankov o škandalu, ki je ZDA pretresel lansko zimo, ko je sodelavec The New York Magazine Michael Finkel priznal, da je v zgodbi o mladem afriškem sužnju združil pripoved različnih fantov. Zaradi podobnega početja je morala novinarka Washington Post Janet Cooke v začetku osemdesetih let vrniti Pulitzerjevo nagrado za reportažo). Med priljubljenimi nasveti so še »Web Tips«, ki jih pripravljata urednik za tehnologije pri MSNBC.com Jonathan Dube in profesor za novinarstvo na Univerzi Columbia v New Yorku Sreenath Sreenivasan. Svojim bralcem sta med drugim že povedala, kako naj preverjajo verodostojnost posameznih spletnih strani, katere brkljalnike naj uporabljajo, če želijo dobiti zadetke razvrščene v sklope, in kje naj poiščejo zanesljive medicinske podatke v zadnji sekundi.

Želite ideje za članek?
Nekoliko kontroverzne so jutranje novice Ala Tompkinsa. Na prvi pogled se zdijo čudovit pripomoček za novinarja, ki poskuša najti idejo za članek. Al Tompkins namreč vsem, ki si to želijo, vsako jutro pošlje v elektronski nabiralnik ideje za članke. V svojem pismu predstavi problem, na primer podatek, da 80.000 Američanov čaka na presaditev ledvic. Doda, da so do nedavnega Američani presajali predvsem ledvice umrlih darovalcev, da pa je z razvojem različnih zdravil vse več bolnikov lahko prejelo ledvice živih darovalcev. Tompkins svojim naročnikom pošte ponudi tudi povezavo do ustreznih strani, na katerih lahko potem sami brskajo za podatki. Včasih jim še svetuje, kaj naj naredijo z zamislijo, ki jim jo je posredoval: naj na primer pogledajo, kaj se dogaja na tem področju v njihovem okolju. In v čem je kontroverznost jutranjih novic? V tem, da novinar zlahka podleže podatkom s »pladnja« in si morda še reče, »super, nič mi ni treba več razmišljati, o čem bi danes pisal«. A prav pomanjkanje razmišljanja je vse bolj značilno za ameriško novinarstvo. V ZDA so namreč do popolnosti razvili praktičnost na vseh področjih, tudi na medijskem; novinarske delavnice, seminarji in kongresi temeljijo na uporabnih nasvetih »how-to-do«, kar obenem pomeni, da novinarji vse manj razmišljajo s svojo glavo in se vse bolj zanašajo na postrežene informacije.

Medijski inštitut Poynter je leta 1978 ustanovil Nelson Poynter, izdajatelj časopisa St. Petersburg Times, ki se uvršča med štirideset najboljših v državi (njegovi novinarji so prejemniki številnih Pulitzerjevih nagrad). Poynterjevi profesorji sodelujejo na številnih novinarskih konferencah, denimo na Nacionalnih pisateljskih delavnicah, ki so namenjene predvsem novinarjem, a se jih udeležujejo tudi pisatelji, scenaristi in dramatiki. Sami pa letos pripravljajo več kot petdeset delavnic in seminarjev. Namenjene so široki paleti »učencev«: od osnovnošolcev in srednješolcev, ki jih zanima novinarstvo, do urednikov uredništev, ki bi radi izboljšali razmere v svojih medijskih hišah.

izpis

Sonja Merljak

Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Columbia Journalism Review, maj-junij 2002
»Da bi kaj uzrl skozi meglico, ki ovija vojno, si moral tja. Moral si pisati o tistem, kar si videl,« je dejal Loren Jenkins, vojni dopisnik Newsweeka in Washington Posta ter dobitnik Pulitzerjeve nagrade za poročanje iz zasedenega Bejruta, Michaelu Perksu, avtorju članka »Tehtanje tveganja«. Danes je Jenkins zunanjepolitični urednik National Public Radia (NPR). Z dopisniki iz Bližnjega vzhoda, Afganistana in Pakistana se vsak dan pogovarja o nevarnosti in o tem, kako naj se ji izognejo. Razmišlja pa tudi, ali so zgodbe, o katerih poročajo, vredne tveganja. »Nobena zgodba ni vredna novinarjevega življenja,« zatrjuje Jenkins.

Kljub temu je po podatkih Committee to Protect Journalists leta 2001 umrlo 37 novinarjev. Direktorica CPJ Ann Cooper pravi, da je v zadnjem času vse več napadov prav na zahodne novinarje. »Njihova varnost bi morala skrbeti vodilne urednike, ne le tiste, ki so neposredno zadolženi zanje. Obenem bi se morala s tem vprašanjem ukvarjati tudi družba, ki je odvisna od njihovega dela.«

V Washington Postu so se že odločili za nakup oklepnega vozila (v Izraelu denimo stane 80.000 dolarjev) in druge zaščitne opreme za svoje dopisnike. Številni časopisi in televizijske mreže so poskrbeli za boljše zdravstveno in za zavarovanje za delo v vojnih razmerah. V BBC, Reutersu in AP so številne zaposlene že poslali na posebne tečaje za delo v sovražnem okolju. Naslednji korak pa bo menda psihološko svetovanje za tiste, ki so se vrnili iz konfliktnih območij.

Na enotedenskih tečajih se novinarji učijo opažati znamenja morebitne nevarnosti: izvedo denimo, da ni varno hoditi po cesti, če ni nikjer otrok, ki bi se igrali, ali vstopiti v vas, kjer so trgovine zaprte. Naučijo se, da je modro oddati prispevke do srede popoldneva, če so v vojnih območjih, kjer so noči nevarne. Povedo jim, naj se odločijo za hotele, ki niso v neposredni strelni črti in kjer ni nevarnosti, da bi jih zadela zablodela krogla. Svetujejo jim, naj si pridobijo različne dovolilnice za gibanje v nevarnem območju in naj jih hranijo v različnih žepih, da ne bi morda v kritičnem trenutku potegnili na dan napačne, torej tisto, ki jo je izdala nasprotna stran. Tudi nekadilci naj s seboj nosijo škatlice cigaret, da jih bodo razdali vojakom, pametno pa je pri sebi imeti še nekaj stodolarskih bankovcev. V vsaki vojni vladajo različna pravila, ki urejajo gibanje novinarjev. Na nekaterih območjih jih določijo vlade, na drugih vojska, toda včasih jih določajo oboroženi možje, ki sami odločajo o življenju in smrti, tako kot se je zgodilo novembra v Afganistanu, kjer so na sicer varni poti med Džalalabadom in Kabulom oboroženi moški ubili štiri novinarje. Ameriški mediji se danes zaradi napadov na novinarje vse pogosteje soočajo z vprašanjem, ali naj sploh poročajo o kakšnem konfliktnem območju. V AP denimo niso imeli toliko dopisnikov v Čečeniji, Somaliji in v Sierra Leoneju, kot bi si želeli, ker so ocenili, da je poročanje s prve bojne črte na teh območjih preveč tvegano. Nevarni pa niso le Bližnji vzhod, Afganistan in Pakistan, temveč tudi Kolumbija, Kašmir, Filipini in celo Mehika, kjer so leta 1998 ubili dopisnika časopisa San Antonio Express-News. Toda če na vojnem območju ni tujih novinarjev, prihaja po besedah Ann Cooper do hudih kršitev osnovnih človekovih pravic, celo do genocida. »Če o dogodkih ne poročamo, lahko vsak general, poveljnik ali diktator počne, kar hoče, in mednarodna pravila vedenja se porušijo.« Podobno se je zgodilo v Ruandi, kjer si je vojaški poveljnik z izgonom tujih novinarjev »kupil« približno tri mesece, v katerih je umrlo na stotisoče ljudi. Paul Van Slambrouck, urednik Christian Science Monitorja, ki ima med ameriškimi časopisi skoraj največ prostora namenjenega zunanji politiki, priznava, da ne uspejo pokriti vseh konfliktnih območij. »V Afriki se ves čas kaj dogaja. A Afrika je daleč. Ali Američane zanima, kaj se tam dogaja? Toda vprašati bi moral drugače: 'Bi jih moralo zanimati in kako naj napišemo prispevek, da jih bo bolj pritegnil?' Zaradi bralcev me skrbi za zgodbe, ki jih ne pokrijemo. Bomo zaradi njih manj razumeli svet okoli nas? Kar ne poznamo, nas lahko prizadene, se je pokazalo enajstega septembra,« je Michaelu Perksu povedal Paul Van Slambrouck.

Novi L. A. Times
L. A. Times je leta 1999 izgubil skoraj vso kredibilnost, ko sta izdajateljica Kathryn Downing in direktor Mark Willes, ki sta skupaj imela manj pojma o novinarstvu kot študent, ki pride poleti na prakso, podpisala pogodbo, po kateri so številko nedeljskega časopisa v celoti namenili novemu mestnemu stadionu Staples, piše Diane K. Shah v članku Novi L. A. Times. Downingova, pravnica, ki jo na mesto izdajateljice postavil Willes, potem ko je sam odstopil in se odločil, da bo samo še direktor, in Willes, ki v svojem življenjepisu ni mogel niti z besedo omeniti novinarstva, saj se je spoznal le na kosmiče, sta si z lastniki stadiona razdelila dobiček od oglasov. Po škandalu so zaposleni v trumah iskali nove službe in šele združitev s podjetjem Tribune leta 2000, je počasi zaustavila množičen beg novinarjev z zahodne na vzhodno obalo. Največ zaslug za boljše razmere v L. A. Timesu ima novi urednik John S. Carroll, ki je v Kalifornijo pripeljal nekaj uveljavljenih novinarjev in urednikov, potem pa se je lotil temeljite prenove časopisa. Najprej je ukinil priloge Our Times, ki jih je njegov predhodnik uvedel, da bi časopis približal različnim lokalnim skupnostim. Toda lokalne priloge so se izkazale za popoln novinarski in finančni polom.

»Hotel sem velik urban časopis, ki kar najbolje poroča o najpomembnejših, največjih in najtežjih zgodbah,« je dejal Carroll, ki je svojo odločnost pokazal, ko se je lastnoročno lotil urejanja enega od preiskovalnih člankov o nevarnih zdravilih, ki ga je pripravljal washingtonski dopisnik David Willman. Carroll je njegov članke pregledal najmanj dvanajstkrat in vsakič predlagal spremembe - na koncu je Willman, ki je pred tem z uredniki imel drugačno izkušnjo (ponavadi so članek prebrali največ dvakrat), zanj prejel Pulitzerjevo nagrado. Enega od vrhuncev svojega urednikovanja pri L. A. Timesu pa je Carroll doživel s člankom, ki so ga objavili po nesreči ruske podmornice Kursk. Takrat se je namreč domislil, da bo bralcem prikazal, kako so se počutili ujeti podmorničarji. Za članek je prosil upokojenega vietnamskega dopisnika L. A. Timesa Williama Duohyja, ki je pripravljal knjigo o vojaških podmornicah. »Med branjem članka si imel občutek, da se boš zadušil,« je povedal Carroll, ki mu je uspelo objaviti edinstveno zgodbo.

Po dveh letih trnove poti prenove in pridobivanja verodostojnosti se danes v časopisu kažejo prva znamenja izboljšav. Pozornost bralcev zlasti pritegujejo prva stran, priloga Kalifornija, gospodarstvo, življenjski slog v južni Kaliforniji in tedenska priloga Zdravje. Tudi prispevki novinarjev, ki pokrivajo dogajanje v Washingtonu, in zunanjih dopisnikov so prvovrstni. In nenazadnje - v L. A. Timesu so letos dobili oba Pulitzerja, za katera so bili nominirani. Njihov novi cilj pa je, da bi se povzpeli na piedestal, ki si ga delita New York Times in Wall Street Journal.

Medijski monopol
Februarja je prizivno sodišče za območje DC zavrnilo odločitev zveznega urada za komunikacije (FCC), ki je preprečevala katerikoli družbi, da bi posedovala televizijsko postajo in kabelsko mrežo na istem tržišču. Sodišče je tudi naložilo FCC, naj pojasni, zakaj prepoveduje televizijskim družbam, da imajo v lasti postaje, ki dosežejo več kot 35 odstotkov ameriških gospodinjstev. V zvezi potrošnikov so po razsodbi dejali, da bo sprožila največji plaz medijskih združitev, kar so jih kdaj videli. Američani predvidevajo, da bodo v naslednjih mesecih dočakali tudi padec tretje odločitve FCC, ki je do zdaj onemogočala, da bi medijska družba posedovala časopis in televizijsko postajo na istem tržišču.

Neil Hickey v članku Medijski monopol piše, da bo za koloseje, kot so AOL Time Wanrer, Disney, GE, News Corporation in Vicaom ta sprememba pomenilo vstopnico v še večja medijska carstva. Posamezni gledalci, poslušalci in bralci pa bodo zdaj še bolj odvisni od peščice medijskih mogotcev, ki bodo odločali, kaj bodo izvedeli iz ameriških časopisov, radijskih in televizijskih postaj.

Američani so v preteklosti vedeli, da je širjenje novic iz različnih in nasprotujočih virov bistveno za dobrobit javnosti, kot je v svoji razsodbi Associated Press vs. US. zapisalo ameriško vrhovno sodišče. Danes medijske korporacije trdijo, da bo ponudba po deregulaciji boljša, saj bodo lahko postavili na noge kabelske postaje, ki bodo predvajale lokalne novice 24 ur na dan. Pri tem se bo povečal dohodek od oglasov in z njim dobiček. Toda po drugi strani bi to seveda pomenilo tudi odpuščanje novinarjev in zapolnitev večerov na lokalnih postajah, kjer so do zdaj predvajali novice, s šovi, kot so Kolo sreče, Entertainment Tonight in Jeopardy.

Neil Hickey opozarja, da bi se lahko celo zgodilo, da bi denimo AOL Time Warner, največje medijsko podjetje na svetu, ki do zdaj ni mogel imeti televizijskih postaj v mestih, kjer je imel tudi kabelske mreže, kupil televizijsko družbo NBC (ta edina še ni v lasti medijske korporacije, saj je njen lastnik industrijski gigant GE, ki pa si že nekaj let želi, da bi se je znebil, če bi zanjo dobil primerno plačilo), ki ima v lasti mrežo lokalnih televizijskih postaj. V paketu bi dobil tudi kabelski postaji MSNBC in CNBC. Medijske mreže bi si lahko dale duška in bi pokupile vse neodvisne televizijske postaje, s katerimi so do zdaj zgolj sodelovale. Več kot imajo postaj, večji so njihovi dobički. Več postaj pomeni več gledalcev, več oglasov, več denarja.Veliko število postaj potegne za sabo nadzor nad televizijsko ponudbo v velikem delu ZDA. Neodvisne postaje so se do zdaj denimo lahko odločale za predvajanje dokumentarnih oddaj v času, ko so velike družbe gledalcem ponujale policijske nanizanke. Če jih bodo kupili medijski velikani, si tega ne bodo več mogle privoščiti.

V ZDA so v zadnjih letih odpravili kar nekaj omejitev, ki so medijskim hišam preprečevala združevanje, toda javnost za to skoraj ni vedela. Hickey pravi, da so televizijske hiše o spremembah minimalno poročale. Izgovarjale so se, da naj bi to bile prezapletene in obenem dolgočasne zgodbe, ki naj bi jih bilo težko predstaviti na televiziji. Časopisi pa so zgodbe o deregulaciji objavljali na gospodarskih straneh. »Skeptik bi dejal, da se je to dogajalo, ker so televizijske družbe v lasti tistih podjetij, ki bodo imele dobiček zaradi deregulacije, do katere lažje pride, če nihče ne predrami javnosti in ji pove, da se bodo njene posledice osebno dotaknile vseh ljudi,« piše Hickey, ki je na koncu članka zapisal še črni scenarij deregulacije: »Neka nacionalna družba, ki ne pozna vaše skupnosti in je zanjo niti prav nič ne briga in ki je odgovorna le delničarjem, (bi) posedovala dnevni časopis v vašem kraju, tednik, televizijsko in radijsko postajo, dostop do interneta, kabelski sistem, nekatere nacionalne medijske družbe, lokalne videoteke, kine, revije in knjige, ki jih berete, in vse športne klube. To bi omogočalo neskončno promocijo lastnikovih interesov, obenem pa bi v medijih bilo verjetno malo novic o čemerkoli, kar bi lahko negativno vplivalo na oglaševalce ali na družbo. Vse, kar bi videli ali brali, vsako mnenje, podoba in vsak podatek bi prihajal do vas skozi filter iste korporacije.«

izpis

Lucija Bošnik

Šest opornikov k razumevanju islama
IPI Global Journalist, prvi kvartal 2002
V novi številki revije IPI Global Journalist tokrat nekaj nasvetov, ki lahko zahodnemu novinarju pomagajo pravilno razložiti široko islamsko ozadje, iz kje izvirajo napadalci na svetovni trgovinski center. Zahodno prepričanje o islamu je omadeževano z zavajanjem, predsodki in ignoranco, ki bo ostala, če novinarji ne bodo napredovali v poročanju. Yahya Sadowski, profesorica na ameriški univerzi v Bejrutu, je zapisala šest preprostih praks, ki novinarjem omogočajo, da se izognejo stereotipom, ne da bi zamudili zadnjih rokov za oddajo člankov.

Slikaj različnost
V angleščini ima lahko beseda islam več pomenov: vera, določena civilizacija, kulturna tradicija ali družba, v kateri so Muslimani prevladujoča kultura. To so zelo različni pomeni, ki jih ne gre pomešati. Posploševati je nevarno tudi, če razlikuješ med islamsko vero in islamskimi družbami. Na svetu je več kakor milijarda Muslimanov, zato ne smeš biti presenečen, da islamski svet vključuje široko paleto različnih družb. Nekaj jih je precej bojevitih, nekaj je miroljubnih, nekaj političnih, nekatere so popolnoma apolitične.

Čeprav večina svetovnih Muslimanov živi v južni in jugovzhodni Aziji, zahodnjaška poročila ciljajo na srednji vzhod, kjer domuje komaj četrtina muslimanske populacije. Kako bi se počutili Američani, ko bi mediji diskutirali o veri v Ameriki in se vsakič osredotočili na Jerry Falwell?

Izogni se ne tako nedolžnim vprašanjem
Zahod je porabil nekaj stoletij, da je znova ustvaril določene negativne stereotipe o Muslimanih. Ti stereotipi živijo sicer bolj v subtilnih oblikah, vendar pridejo na dan v sicer nedolžnih vprašanjih, ki namigujejo na potrebo po reformi islama: Ali je islam avtentična vera (novinarske zgodbe še vedno vsebujejo ideje o »napaki« islama, kot je ravnodušnost do Jeruzalema)? Je islam fatalističen (ideja se je pojavila kot opravičilo imperialističnih držav 19. stoletja, ko so zasedle muslimanske države, podobna ideja je vzniknila po 11. septembru pri debatah, ali je islam ovira gospodarskemu napredku in modernizaciji)? Ali islam odobrava zatiranje (vprašanje ima dolgo zgodovino v retoriki imperializma, podobno kot so Francozi opravičevali svoj vdor v Alžirijo z liberalizacijo tamkajšnjih žensk, so isto poskušali tudi Američani z Afganistanom, vendar ženske v Afganistanu hodijo zakrite kljub prisotnosti ameriških čet; veliko muslimanskih družb je patriarhalnih, tako kot večina kultur tretjega sveta)? Ali je islam nasilno prepričanje (odgovor na to vprašanje je vedno odvisen od tega, o kateri muslimanski družbi govorite; nekateri Muslimani so nasilni, vendar nekateri dokazi pravijo, da manj kakor Evropejci; če boste vztrajali pri takem vprašanju, vsaj glejte, da boste poročali o vseh vidikih njihovih subtilnih in kompleksnih odgovorov)?

Primerjaj globalno
Pomembno napako lahko napravimo, če pretiravamo v razlikah med kulturami. Precej enostavno je namreč, če se novinar opre na dejstvo, da Muslimani verjamejo v islam, in pozabimo, da živijo v tretjem svetu, katerega težave in priložnosti so popolnoma drugačne od teh v razvitem svetu. Ena od najenostavnejših poti, da to popravite, je, da se učite o širokem kontekstu življenja med ljudmi, ki živijo v družbah, ki niso industrijske, demokratične in moderne. Težave, s katerimi se sooča večina Muslimanov, so nam velikokrat tuje, a dokler jih ne bomo razumeli, ne bomo razumeli niti njihovega obnašanja.

Izogni se klišejem
Nikoli ne uporabi metafore, primerjave ali katerekoli druge figure, ki jo slišiš ali bereš v medijih. Poskusi na sliki najti tisto, česar sicer še nikoli nisi videl. Preprosto dejstvo, ki se izogne stereotipu, je lahko newsworthy.

Priskrbi si novega poznavalca
Večina zahodnih »strokovnjakov« o islamu, ki jih novinarji uporabljajo, je ustvarjajo stereotipno podobo. Njihove pozicije so izoblikovane, njihova prijazna in simpatična poza je dobro utrjena. Najlažja pot do zgodbe je, da govorimo z dvema človekoma , ki imata popolnoma drugačen pogled in ju soočimo. Vendar s tem ne dosežemo objektivnosti. V muslimanskem svetu že obstajajo medijske institucije, mnenjski voditelji in strokovnjaki s področja zgodovine, filozofije in navad islama, obstajajo pisatelji in režiserji, ki imajo edinstvena mnenja ter notranji pogled na življenje v islamskih družbah. Pogovarjajte se s takimi in tudi s popolnoma navadnimi ljudmi. Sicer pa, ali niso vozniki taksijev najboljši viri?

Test za predsodek
Če niste prepričani, da je besedilo, ki ste ga napisali, brez predsodkov, naredite preprost test. Preberite osnutek in namesto islama vstavite svojo vero ali družbo, v kateri živite. Če se boste ob branju počutili neprijetno, če se vam bodo vprašanja zdela nepoštena, odgovori pa posplošeni, imate resen problem s člankom.

Spominjali se bomo Daniela Pearla
V reviji lahko preberete še nekaj izvlečkov iz zgodb novinarja Daniela Pearla. Ko je januarja letos izginil, so se novinarji, ki so ga poznali, spraševali, kako mu lahko pomagajo. Kot se je izkazalo, mu življenja ni mogel rešiti nihče. Videokaseta je potrdila strašno novico o njegovi brutalni smrti.

Vsi vojni poročevalci in njihovi uredniki se soočajo s tveganjem, ko poročajo z nevarnih območij. Tveganje ni nič novega, vendar pa se spreminjajo značilnosti konfliktnih žarišč. Nič ne pomaga, če novinarju nataknejo neprebojni jopič ali pa ga naučijo gibanja in obnašanja na bojišču. Varnost v novi, protiteroristični vojni, ni takšna kot pri klasičnih vojnah (denimo v Zalivu). Novinarji lahko vsak hip padejo v roke teroristov, daleč od bojnega polja. Več je treba narediti za to, menijo uredniki, da se na bojišču zavarujejo ljudje, ki vsem nam pomagajo razumeti zapleten konflikt.

Peter Preston, uredniški direktor medijske skupine Guardian, pa razmišlja o tem, kaj smo se lahko naučili iz 11. septembra. »Enajsti september nas je prisilil v vprašanje, ali zares obstaja nekaj takega, kot je globalni novinar,« piše Preston. Obstaja vzorec iz dogajanj v zadnjih nekaj mesecih, ki nam lahko pove nekaj o nas kot novinarjih. Nekatera taka sporočila seveda niso prijetna. Enajsti september je pokazal človeški odgovor na nekaj čustveno tako močnega, da je potisnil živa bitja popolnoma v kot in jih prisilil, da so se odzvali tako, da so pokazali svojo humanost. Zahodni mediji so ponoreli z objavljanjem mnenj, komentarjev, analiz in poročil. Kot pravi Preston, pa se je po obiskih in pogovorih z nekaterimi novinarji po svetu (izraelskimi, indijskimi, južnoafriškimi) naučil, da 11. september ni bil prva stvar, na katero so mislili v tamkajšnjih državah. Vendar je to le majhen primer argumentacije in razlik pri pristopu do septembrskih dogodkov. Sliko dneva smo si delili, bila je bolečina in pomilovanje, vendar je čas prešel, vse se je spremenilo. Tako so mogoče tehnike novinarstva, globalno gledano, morda res skupne, pravi Preston. Drugo ostaja različno. »ZDA niso imele druge možnosti, kot da ulovijo krivce za 11. september, in vsi, ki razumejo demokratične vrednote, morajo spoštovati njihovo odločitev.« Če to verjameš, piše Preston, to obarva tvoje pisanje in poročanje.

Poročanje o vojni, ki se je boji vsak urednik
Vojna v Afganistanu je vojna, ki se je boji vsak urednik, piše Richard Tait, glavni urednik Independent Television News v Londonu, v mnogih pogledih namreč simbolizira nevarnost novinarskega poklica v zadnjih nekaj letih. Novinarji v novih konfliktnih situacijah tvegajo, da jih bodo zajele nepredvidljive in slabo disciplinirane čete. To niso več vojne akreditiranih poročevalcev, ki delajo pod varnostjo dobro organiziranih zaveznikov. Poročevalci in njihove ekipe si morajo sami urejati zveze s poveljniki severnih zaveznikov ali talibov, da lahko poročajo o konfliktu s prve bojne črte. To se je v vojnah novih razsežnosti pokazalo kot zelo tvegano, priča smo bili umorom nekaj novinarjev novembra lani. To je zbudilo medijske organizacije, ki so začele vlagati v šolanje in trening novinarjev na novih bojiščih, kar jim je seveda poleg oblačenja in hranjenja prineslo nove stroške. Kljub velikemu tekmovanju med novinarji zdaj nihče več ne pomisli, da bi bila tekmovalnost pomembnejša kakor varnost.

Vojna proti terorizmu je bila ognjeni krst tudi za novo digitalno tehnologijo, poleg satelitskih telefonov še videotelefonov, prek katerih se lahko prenaša živa slika. To pa je prineslo dve novi težavi: precej nevarno je prenašati tako tehnologijo na bojišča, saj novinarji in ekipe kljub neposrednemu poročanju s tem veliko tvegajo. Poleg tega je tehnologija sicer novinarje osvobodila, ampak jim je prinesla ogromno logističnih in varnostnih težav. Logistika stane največ, tehnologija je v primerjavi s temi stroški poceni, saj videotelefon stane denimo med 15.000 in 20.000 dolarji. Vsi dodatni stroški so višji. Priskrbeti je namreč treba lokalno pomoč, torej oboje, logistično in v nekaterih primerih vojaško.

Če drži Busheva trditev, da je vojna v Afganistanu začetek širše vojne proti terorizmu in ne njen konec, je preizkušnja medijskih organizacij po svetu na dlani, piše Tait. Zagotoviti morajo, da bodo kljub precej nevarnemu in nepredvidljivemu svetu ohranile vire, ki jim bodo omogočali mednarodno poročanje. To pomeni, da bodo morale imeti dobro usposobljene, opremljene in izkušene novinarje in ekipe, ki bodo znali varno delati v svetu, ki je sovražen novinarjem in medijem. Novo tehnologijo bodo morali uporabljati za poročanje s prve roke brez večjega tveganja, kar pa pomeni, da bodo svojim novinarjem medijske hiše morale dati dovolj časa in prostora za široko paleto mednarodnih zgodb, kar zagotavlja pravo vlogo novinarstva v informacijski družbi: informirati bralce in poslušalce o stvareh, ki so v mednarodni skupnosti zares pomembne.

izpis

Dušan Rebolj

Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Letno poročilo britanske pritožne komisije za tisk za 2001
Izšlo je letno poročilo Pritožne komisije za tisk, ki se ukvarja s pritožbami javnosti glede kršitev etičnega kodeksa za tiskane medije v Veliki Britaniji.

Komisija je v letu 2001 prejela 3.033 pritožb, 36 % več kot leto poprej in tudi največ v svoji zgodovini. Tega porasta števila pritožb pa komisija ne pripisuje morebitnemu upadu novinarskih standardov, temveč svoji vse večji vidnosti.

Le manjši del pritožb so vložile javne osebe (3 %) in organizacije (7 %). Največ (90 %) so jih poslali navadni ljudje, ki so se v žarometih medijske pozornosti znašli zgolj za kratek čas. Komisija poudarja, da se vsem pritožbam, ne glede na vložnika, posveti z enako mero transparentnosti in odprtosti.

Nekaj več kot 50 odstotkov pritožb je bilo vloženih proti dnevnemu in nedeljskemu časopisju. K tej številki je izdatno pripomogel porast pritožb proti časopisom, ki izhajajo na državni ravni, in sicer v zvezi s kršitvami 13. člena kodeksa (govori o diskriminaciji) po 11. septembru 2001. Nekaj čez četrtino pritožb je bilo uperjenih proti regionalnim in lokalnim časopisom v Angliji in Walesu, 7 % proti škotskim publikacijam, 4 % proti revijam in drugemu periodičnemu tisku, 7 % pa proti publikacijam, ki so omejene na Severno Irsko, ter raznim agencijam.

Večina pritožb (58 %) je zadevala netočno poročanje. Četrtino so izzvale kršitve različnih členov kodeksa, ki urejajo zasebnost posameznikov (npr. določil o zasebnosti otrok, motenju žalovanja in uporabi teleobjektivov). Trinajst odstotkov pritožb je bilo vloženih zoper kršitelje 13. člena kodeksa. Izzvalo jih je večinoma poročanje o zadevah, povezanih z azilanti in imigranti ter z 11. septembrom. Nasploh je opaziti naraščanje števila pritožb zoper diskriminacijsko poročanje.

Tretjina prispelih pritožb ni spadala v pristojnost komisije, med drugim pritožbe tretjih oseb, pritožbe, pri katerih je šlo za vprašanja okusa in spodobnosti ali pravne zadeve, majhen del pritožb pa je bil zavrnjen zaradi nedopustne zapoznelosti. Po opravljeni preiskavi se bile pri 30 % pritožb ugotovljene kršitve kodeksa ali pa komisiji ni bilo treba ukrepati, ker so se uredniki sami ponudili, da popravijo nastale kršitve. Komisija je podala polne razsodbe pri 44 pritožbah. Zavrnila jih je 22, podprla pa 19.

izpis

Saša Banjanac Lubej

Brez vsiljevanja resnice
World Press Review, maj 2002, www.worldpress.org
World Press Review (WPR) je mesečnik, ki več kot 30 let bralcem ponuja raznovrstne informacije na dokaj poseben način: z izbiro tekstov iz časopisov iz celega sveta. Izbor - brez vsiljevanja »prave« resnice - nikakor ni naključen: vse je podrejeno osvetljevanju ene (ali več) zgodbe z več plati in na različne načine, ki pričajo o položaju in mnenju tistega, ki o sami stvari piše. Ta edinstveni »clipping« je poseben tudi zaradi tega, ker lahko bralec iz več plati iste zgodbe sam izbere verzijo, ki se mu zdi najbolj verodostojna ali verjetna.

Že na samem začetku se WPR predstavi kot nepridobitna revija (izdaja jo Fundacija Stanley), ki se posveča povečanju razumevanja v svetu. »Morda bolj kot kadarkoli prej ima WPR vlogo med mladimi: to, kar počne in misli preostanek sveta, bi lahko vplivalo na njihova življenja,« pove uvodni stavek ameriške revije, v kateri ni člankov iz ameriških revij. Morda je ravno v tem ključna prednost revije: četudi se ukvarja z vsemi (torej tudi ameriškimi) temami - (vsekakor zadnje mesece prevladujejo analize posledic 11. septembra) - je prava poslastica brati kritične poglede preostanka sveta na vojno v Afganistanu in na poskuse Busheve administracije, da »naredi red« pri poročanju o tej temi v ameriških medijih in med tujimi dopisniki v Ameriki.

Hudičevo početje
Tema majske številke, ki vam jo tokrat predstavljamo, je Novinarstvo v času vojne, ki je z zgovorno fotografijo naslovljena Pod streli (majska številka je zaradi Dneva svobode tiska 3. maja vedno posvečena svobodi tiska). V uvodniku glavne urednice Alice Chasen takoj najdemo argumente za takšen izbor: »Prepričati Američane, da ima smrt novinarjev poseben pomen, je bilo vedno hudičevo početje. Ne zaradi tega, ker bi bila njihova življenja več vredna od življenj drugih ljudi, pač pa zaradi tega, ker je novinarsko delo bistvo demokratične družbe,« je zapisala Chasenova. Spomnila je, da je bilo od jeseni 2001 do pomladi 2002 ubitih devet novinarjev iz Afganistana, Avstralije, Italije, Francije, Nemčije, Španije in Švedske. »Ameriška javnost je največ usmiljenja pokazala do krutega umora svojega rojaka - Daniela Pearla, reporterja Wall Street Journala, morda ravno zaradi dejstva, da je bil Američan,« kritično ugotavlja Chasonova, ki je bralce pozvala k premisleku o tem, zakaj so se ubiti novinarji izpostavili življenjskim nevarnostim.

Žal je ravno prva vodilna zgodba teme Pod streli, prevzeta iz konzervativnega kanadskega Edmonton Journala, morda najslabši tekst v celotni številki. Gre za pisanje o doživetjih samega novinarja omenjenega časopisa v Afganistanu, ne pa za zgodbo o Afganistanu. O razmerah v tej državi po ameriški intervenciji izvemo samo posredno - novinar namreč v značilnem slogu anglo-saksonske novinarske šole piše o zgodah in nezgodah, ki se mu dogajajo in ki jih pridno beleži v svoj reporterski note-book. Izvemo, da je novinar svojemu »fikserju«, ki mu je ilegalno pomagal prečkati pakistansko-afganistansko mejo, plačeval 150 dolarjev dnevno. Toliko ga je stalo tudi dnevno najetje avtomobila, vendar se je »strošek« izplačal, saj je drugo kanadsko novinarsko ekipo - ki je imela manj spretnega asistenta - doletela huda usoda, saj je njihova pot med Kandaharjem in Quetom trajala deset namesto običajnih pet ur. Izvemo, da pekarne v Kandaharju uporabljajo ameriško moko in da so trgovine s tehničnim blagom preplavljene s poceni kitajskimi televizorji in video rekorderji. Novinar si privošči sobo v hotelu, kjer spijo ostali kolegi, nad katerimi bdi 24-urna oborožena straža. Soba, ki stane 55 dolarjev, pa nima ogrevanja, voda prihaja občasno, elektrika pa je na voljo tri do šest ur na dan. Novinar odpusti dotedanjega »fikserja« in najame novega, ki pozna mesto in okolico, ki je nov izziv. Ko v vojaško bazo, oddaljeno 25 km od mesta, pridejo kanadski vojaki, to terja od novinarja novo žrtev - zapustiti mora hotel in se zadovoljiti s spanjem v šotoru, kjer se ponoči temperatura giblje tudi do minus 10 stopinj. Novinarskim težavam seveda ni videti konca - saj je težko priti do informacij. Vojaki, ki se imajo za »navadne fante«, utihnejo, ko pogovor pride do vprašanja, kaj počnejo v Afganistanu, od uradnih vojaških predstavnikov pa se izjav ne da dobiti; tukaj je še dramatična vrnitev v Pakistan, saj novinar ni prišel v Afganistan z uradno vizo, kar so mejni organi opazili med pregledom potnega lista na izhodu iz te države  Skratka - zgodba dobro predstavi trdo delo (po)vojnih dopisnikov, vendar s preveč samoreklamerstva. (Mogoče pa je to dovoljeno, ali pa vsaj opravičljivo, če je že cela številka posvečena novinarjem?).

Veliko boljši je kratek članek, prevzet iz The Times of India, ki je šel po sledeh izjave pakistanskega generala Perveza Mušarafa, ki je izjavil, da je bil ubiti Daniel Pearl »preveč vsiljiv in vpleten tam, kjer ne bi smel biti«. Sledita dva krajša teksta, bolje rečeno posvetili Raffaelu Ciriellu, italijanskemu freelance fotoreporterju, ki je bil ubit med opravljanjem naloge sredi marca v palestinskem avtonomnem mestu Ramalla kot prvi novinar in je bil prva žrtev od septembra 2000, ko so razglasili Intifado, palestinsko vstajo. »Če tvoje fotografije niso dovolj dobre, se nisi dovolj približal,« je ob tem liberalni italijanski Il Giorno spomnil na znane besede Roberta Capa, ki velja za očeta sodobnega foto-žurnalizma in ki je tudi navdihnil umorjenega Raffaela Ciriellia.

WPR je prek teksta iz liberalnega izraelskega Ha'aretza objavil napovedi izraelskih vojaških oblasti, ki so napovedale raziskavo v zvezi z Ciriellievim umorom, vendar pa je častnik s sedežem v Tel Avivu dodal, da je bila podobna raziskava napovedana tudi ob umoru foto-reporterja Associated Pressa Yula Monakova, toda njeni izsledki do danes niso objavljeni. »Za razliko od prve Intifade, ko je izraelska vojska tujim novinarjem prepovedovala svoboden pristop okupiranemu ozemlju in ga razglasila za »zaprto vojaško cono«, je zdaj pristop novinarjem dovoljen, hkrati pa bolj nevaren, saj zaradi povečane konkurence novinarji več tvegajo,« je zapisal Ha'aretz.

V nadaljevanju je WPR kratko predstavil knjigo Anne Politkovskaye, novinarke liberalnega štirinajstdnevnika Nova Gazeta iz Moskve. Omenjena novinarka je ena redkih ruskih novinarjev, ki je v času spopadov v Čečeniji poročala z obeh straneh fronte. Svoje izkušnje je zapisala v knjigi Umazana vojna, a si je za svoje napore »zaslužila« samo jezo ruskih oblasti, ki so novinarje Gazete razglasile za Soroseve plačance.

V odličnem tekstu osrednjega irskega dnevnika The Irish Times lahko preberemo duhovito in argumentirano kritiko poskusa »discipliniranja« tujih dopisnikov s strani ameriške oblasti. Irski časopis se je enostavno posmehnil najnovejšim ameriškim propagandnim poskusom in oblastem svetoval, da je čas, da opustijo taktiko propagandne vojne iz časa hladne vojne in Glasa Amerike ter se raje osredotočijo na pomoč lokalnim novinarjem na terenu samem (Afganistan), od katerih je v največji meri odvisna izgradnja svobodnih medijev in demokratične družbe.

Kronika napovedane vojne
Naslednje strani World Press Review z naslovom Kronika napovedane vojne so posvečene drugi veliki temi: volitvam v Kolumbiji, ki so sicer že za nami (večina prevzetih tekstov je bila namreč objavljena v marcu, a so zaradi seleckije, prevoda, obdelave in tiska v WPR objavljeni v majski številki). Kljub temu ali ravno zahvaljujoč časovnemu odmiku je zanimivo prebirati pisanje nam zelo oddaljenih in skoraj neznanih medijev: osrednjega kolumbijskega tednika Semana, časopisa iz Bogote El Tiempo, mehiške politične revije Proceso ter argentinskega konzervativnega La Naciona. Vsem štirim je skupna pesimistična ocena in črnogleda napoved kolumbijske prihodnosti.

Afrika je v tokratni izdaji WPR predstavljena skozi pretresljive zgodbe iz Nigerije - povzeti so članki kar treh revij iz te afriške države, medtem ko je razmere v Lagosu predstavila tiskovna agencija s sedežem v Londonu Gemini.

V rubriki Zgodbe, ki so prevladovale v nacionalnih poročilih, poleg novosti iz Šri Lanke, Brazilije, Peruja, Savdske Arabije in Afrike - pod naslovom Evropa in podnaslovom Balkan najdemo tudi pregled komentarjev vodilnih dnevnikov z območja bivše Jugoslavije. »Po več kot desetih letih razkroja je ljudi z območja bivše Jugoslavije znova združil en dogodek - začetek sojenja v Haagu proti Slobodanu Miloševiću, obtoženemu za vojne zločine,« se glasi prvi stavek kratke, a jedrnate analize izpod peresa beograjske dopisnice WPR, ki spremlja politična in medijska dogajanja tudi v novih državah, saj med citiranimi srbskimi, hrvaškimi in bosanskimi dnevniki in tedniki najdemo tudi povzetke komentarjev ljubljanskega Dela.

Na polovici revije - po političnem in pred družbenim delom, sta dve strani, namenjeni karikaturi, ki sta deloma zares duhoviti, deloma pa nerazumljivi zaradi nezadostnega poznavanja konteksta, v katerem sta nastali. Po kratkem risanem oddihu WPR svoje bralce popelje v slikovit svet družbenih tem. Bralca takoj osvoji življenjska zgodba o mladem afganistanskim paru, ki se je navkljub smrtnim nevarnostim sestajal na pokopališču v Kabulu. Sedaj se lahko videvata v kafiču brez bojazni, da bi bila aretirana. Ženske lahko celo nosijo mrežaste nogavice.

Časopisi so ljudje
V rubriki Ljudje se je majska številka WPR spomnila Ayse Nur Zarakolu, prve ženske založnice v Turčiji, ki je umrla januarja. Zaradi objave knjig o temah, ki so v Turčiji tabu (položaju Kurdov in genocidu nad Armenci) si je več kot 30-krat prislužila zapor. »Prostor za debato o naši zgodovini se nahaja v knjigah, ne pa na sodiščih,« je govorila Zarakolu, ki je v 55. letu umrla od raka. Drugo mesto si je v tej rubriki priboril Marutei Tsurunen, Finec, ki se je zaljubil v Japonko in Japonsko. Potem ko se je naveličal prevajanja in pisanja knjig (»Hočem biti Japonec«) se je odločil za politično kariero. Najprej je poskusil kot neodvisni kandidat in je postal občinski svetnik v lokalnem parlamentu v mestu Yugawara, zatem pa mu je uspelo nemogoče: kot kandidat opozicijske Demokratične stranke je prišel v japonski parlament Diet. Tako je japonski Finec (ki se ima sicer za osebo z mednarodno identiteto) postal prvi predstavnik zakonodajne oblasti na Japonskem z modrimi očmi. V izjavi za Nikkei Weekly je izjavil, da se bo boril za sveže vetrove v japonski politiki, saj je to nujno, če želi ta družba prekiniti z diskriminacijo svoji sodržavljanov korejskega rodu, od katerih mnogi niti korejsko ne govorijo več.

Na koncu nas WPR prek madridskega El Paisa seznani še z najnovejšim broadwayskim hitom Producenti, ki ga je napisal Mel Brooks. O fenomenu, imenovanem knjige, na Kubi pa piše francoski Liberation, saj na izoliranem otoku nekateri študentje niti ne vedno, da so njihovi priljubljeni avtorji - umrli. Izvemo tudi, da se mnogi preživljajo s prodajo podedovanih in vrednih hišnih knjižnic, a kaj ko nimajo drugih sredstev, da preživijo svoje družine.

Še ena zgodba, ki bo najprej pritegnila pozornost tistih bralcev, ki radi začnejo listati revijo od zadaj: WPR je povzel članek bolgarskega neodvisnega tednika Kapital, katerega naslov pove vse v samo nekaj besedah: »Amerika je ubila Olimpiado«.

Tisti, ki imajo raje novejše tekste od tistih, predstavljenih v reviji, lahko obiščejo spletne strani WPR: www.worldpress.org, kjer lahko najdejo tekste dopisnikov, ki zaradi časovne stiske, hitrega razvoja političnih dogodkov ali preobilja materiala niso prišli v revijo. WPR ima sicer tri posebne izdaje letno in to: maja (kot je bila tukaj predstavljena), oktobrska številka je vedno posvečena uredniku leta (nagrado je zadnjič prejel Perica Vučinić iz banjaluškega neodvisnega Reporterja), decembrska številka pa je posvečena književnosti in založništvu.

Vse ostale številke pa spremljajo najbolj aktualna dogajanja v svetu, ki so skozi oči drugega videti še bolj pristna.

izpis

Tomaž Trplan

K praksi alternativnih medijev
Stockholms Fria Tidning / Stockholmski svobodni časopis
Ko razmišljamo o konceptu alternativnih medijev, se nam lahko prav kmalu pojavi zagata osnovnega opredeljevanja. Kaj sploh so alternativni mediji? Ali gre za podzemne punk fanzine, radikalne politične revije, piratske radijske postaje, lezbične ali gejevske spletne strani, novičnike protinatovskih aktivistov? A so alternativni mediji vsi tisti, ki jih ne moremo kupiti v najbližjem kiosku? Kateri vidiki produkcije medija morajo biti drugačni, da si medij zasluži oznako alternativnosti - tematika, videz, način distribucije, organizacijski model producentske skupine? Ali je koncept »alternativnosti« zadovoljivo orodje pri razumevanju teh fenomenov? Nekateri mislijo, da je primerneje govoriti o radikalnih (glej na primer Downing, 2001) ali celo podzemnih medijih, nedavna konferenca v Lundu na Švedskem pa je obravnavala »periferne« medije. Kljub temu, da je nemogoče postreči z nedvoumno in natančno opredelitvijo, pa nam že površen pregled dostopnih alternativnih medijev tako v Sloveniji kot - še toliko bolj - po svetu kaže na to, da obstajajo medijske pobude, ki jih teorije množičnih medijev ne morejo zadovoljivo pojasniti in da je koncept alternativnih medijev potreben dodatne pozornosti.

H konstruktivni definiciji alternativnih medijev je morda še najlaže pristopiti tako, da poskušamo opredeliti njihove osnovne značilnosti. Prva bi prav gotovo bila vsebina, ki je pogosto povezana z namenom promoviranja družbenih sprememb. Alternativni mediji, tako O'Sullivan, »odkrito zavračajo ali spodbijajo etablirano in institucionalizirano politiko, v smislu, da zagovarjajo spremembe v družbi, ali vsaj kritično prevrednotenje tradicionalnih vrednot«. (O'Sullivan, cit. v Atton, 2002:15) Namesto slavnih in bogatih alternativni mediji v ospredje pogosto postavljajo »navadne« ljudi z ulice, izključene iz elitističnih krogov odločanja, ki najdejo svojo pot v medije zgolj kot opazovalci ali komentatorji. Alternativne medije pogosto ustvarjajo amaterji za razliko od medijskih profesionalcev, drugačna od mainstream medijev pa je pogosto tudi oblika. Tako vsebina kakor oblika sta medsebojno povezani in na ta način medij kot celota odraža zavestni poudarek na procesu ustvarjanja medija in odnosih, ki se v tem procesu izoblikujejo. Za ustvarjalce alternativnih medijev je pomembno ne samo to, da ponujajo drugačne vsebine ali drugačne interpretacije dogodkov, ampak da s samim procesom kreiranja medija ustvarjajo medsebojne odnose, ki odstopajo od prevladujočih odnosov v medijskem in siceršnjem svetu - da so torej manj hierarhični, bolj egalitarni, emancipatorni itd. Kot pomembni določnici alternativnih medijev velja omeniti še participatorni model organizacije, ki teži k zmanjševanju pomena ločnice med producenti in potrošniki medijskih vsebin, ter način distribucije, ki je pogosto manj formaliziran, ali pa se zateka k ustvarjalnejšim rešitvam (časopis The Big Issue na primer na ulicah Velike Britanije prodajajo brezdomci, ki prejmejo določen delež od vsakega prodanega izvoda).

Razmah alternativnih medijev
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do oživitve in razmaha alternativne medijske produkcije. V Sloveniji je bilo to zaznavno predvsem v velikem številu fanzinov, ki so vznikali - in žal pogosto zelo hitro tudi izginjali - vsepovsod. Drugod, osebno sem seznanjen predvsem s produkcijo v angleško-govorečih področjih, se je poleg fanzinov pojavilo tudi dosti medijskih pobud, ki so bile povezane s t. i. novimi družbenimi gibanji, zasedništvom, protesti proti gradnji novih cest, uvajanju gensko spremenjenih organizmov itd. Mnoge so se razvile okoli različnih skupin, da bi dokumentirale njihovo delovanje ter vzpodbujale strateške, taktične in politične debate. Primeri tovrstnih medijev so na primer McSpotlight (www.mcspotlight.org; spremljanje korporacije McDonald's in njenih nečednih poslov), SchNEWS (www.schnews.org.uk; tedenski aktivistični novičnik), Undercurrents (www.undercurrents.org; video magazin, ki poskuša predstaviti informacije iz aktivistične perspektive) ali pa Indymedia (www.indymedia.org), v kateri gre za poskus vzpostavitve globalne mrežne strukture neodvisnih lokalnih medijev.

Švedski medijski aktivisti
Konkretni primeri alternativnih medijev se z zgoraj navedenimi opredelitvami ne prekrivajo v celoti. Nekateri dejansko ustrezajo samo kakšni od teh - lep primer je Stockholms Fria Tidning (Stockholmski svobodni časopis), ki ga predstavljam v nadaljevanju. Tednik, ki izhaja vsako soboto, so lansko pomlad ustanovili ljudje, ki so bili dolga leta aktivni udeleženci različnih emancipatornih gibanj: feminističnega, okoljevarstveniškega, antimilitarističnega, anarhističnega itd. Kot enega poglavitnih motivov Lennart, eden od urednikov časopisa, navaja, da so bili nezadovoljni s poročanjem mainstream množičnih medijev o dogajanjih znotraj teh gibanj, kakor tudi s siceršnjo interpretacijo vsakdanjega življenja, športa, kulture, politike ter ostalih sestavin družbene dinamike. Medijski aktivisti Stockholms Fria Tidning so skratka menili, da podajajo mainstream mediji nevzdržno popačeno sliko položaja in da je - namesto da bi se bodli z obstoječimi mediji na nivoju pisem bralcev - bolj konstruktivno, da vzpostavijo svoj medij.

Upravičeni do državne subvencije
Pri tem jim je bila v veliko oporo tudi švedska medijska regulativa, katere namen je promovirati pluralizem na medijskem trgu. Tako so tiskani mediji, ki izhajajo vsaj enkrat tedensko in imajo vsaj 2000 naročnikov, upravičeni do finančne podpore države, ki v primeru Stockholms Fria Tidning znaša okoli 50 % njihovega proračuna. Zanimivo je to, da so pri SFT zahtevanih 2000 naročnikov uspeli pridobiti še preden so izdali prvo številko časopisa. Potencialne naročnike so nagovorili z letaki, reklamami v nekaterih medijih, elektronskimi obvestili in jim predstavili vizijo časopisa ter jih povabili, da se na časopis naročijo.

Časopis ima dokaj standardno formo »običajnega« tednika: rubrike notranje in zunanje politike, kulture, športa, prehrane, televizijski spored, najava kulturnih dogodkov, kolumne itd. Čeprav vsebina konkretneje izpričuje »alternativnost« medija (pogosto na primer poročajo o boju za pravice živali, kar je za »resne« časopise nezaslišano), pa je tudi v formi iskati emancipatorne ideje. Tako na primer pri slikovnem materialu časopisa pazijo na enakomerno zastopanost spolov - če časopis odprete na športni strani, boste zagledali uravnoteženo število portretov tako ženskih kot moških športnikov in športnic, poleg tega pa boste lahko brali tudi o športnih dosežkih onkraj meja zvezdniškega športa.

V SFT najdete tudi reklame, kar bi se mnogim zagovornikom radikalnih medijev zdelo nezaslišano, a so pri SFT tudi na tej točki uspeli doseči nek kompromis. V osnovi si pridružujejo pravico, da zavrnejo katerokoli reklamo, če se ne strinjajo s podjetjem, ki reklamo naroča, ali blagovno znamko, ki jo promovira. Kar je sicer kompetenca, ki si jo lasti večina medijev, a jo večinoma - če že - udejanja iz tekmovalno-tržnih motivov. Pri SFT sprejemajo tudi reklame podjetij, s katerimi se ne strinjajo, a nato na podlagi višje tarife, ki jo zaračunajo, ponudijo zastonj oglasni prostor kampanjam, skupinam ali gibanjem, ki si sicer nikoli ne bi privoščili takšnega oglaševanja.

V svobodnem časopisu najdete tudi reklame
Stockholms Fria Tidning je zaenkrat zgodba o uspehu. Okoli 3.000 rednim naročnikom se pridružuje še nekaj tisoč prodanih izvodov na ulici, ambicije uredniškega kolektiva pa segajo zaenkrat do naklade 10-15.000 izvodov, hkrati pa načrtujejo lansiranje še treh drugih izdaj »svobodnega časopisa«, in sicer v regijah Göteborg in Skĺne ter nacionalno izdajo. Seveda pa časopis v dobršni meri temelji na zanesenjaštvu in zastonjskem delu. Zaenkrat redno plačilo prejema zgolj peščica sodelavcev, ki na projektu delajo polni delovni čas, kar s trajnostnega vidika vsekakor ni zaželeno.

Na tej točki bi lahko rekli, da Stockholms Fria Tidning izpolnjuje eno od osnovnih funkcij alternativnih medijev, to je, da nudi možnost oziroma orodja za demokratično komuniciranje ljudem, ki so sicer izključeni iz medijske produkcije. Z alternativnimi mediji lahko sicer izključene skupine same konstruirajo novice, ki temeljijo na vrednotah, ki so tem skupinam lastne. V primeru medijskih pobud, kot je Stockholms Fria Tidning, bi lahko kot vrednote izpostavili nediskriminatornost, participatornost, izostren socialni čut, antiavtoritarnost itd. Pri SFT pa gre kljub drugačni interpretaciji dogodkov vseeno za zavestno soočanje z mainstream medijskim trgom, saj bi bili radi prisotni na ulici, dostopni v kioskih. Motiv je očiten - izogniti se zaprtosti v »geto« in doseči širšo javnost. Obenem je to tudi ena osnovnih dilem, ki se pojavlja pri poskusih uvajanja radikalno drugačnih stališč v mainstream. Da bi dosegli širšo publiko, je potrebno na nekaterih točkah preoblikovati radikalnost v zmernost, potrebno se je vsaj do določene mere prilagoditi tržnim mehanizmom, hkrati pa se nemudoma zastavlja vprašanje, kakšen odzven ima tak pristop tako za potencialno novo publiko kakor za stare privržence.

Literatura
Atton, Chris (2002): Alternative Media. Sage Publicatons, London.
Downing, John (2001): Radical Media: Rebellious Communication and Social Movements. Sage Publications, London.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

izobraževanje novinarjev, konference in štipendije

Medijska preža
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Zala Volčič
Zasidrano v teoriji, usmjerjeno v prakso
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Rinaldo DiRicchardi-Muzga
Izobraževanje za romske novinarje na RTV Slovenija
Luna Jurančič Šribar
Srečanje poklicnih in »uličnih« novinarjev
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Anita Mikulič
Poglej si z novimi očmi
Seminarji in obvestila
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Mojca Mayr, Eva Plej
Možnost protispektakla
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Igor Drakulič
Evropska konferenca svobodnih novinarjev: Položaj se slabša
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Neva Nahtigal
Usposabljanje Romov za profesionalno radijsko novinarstvo
Danijela Đoković
Kreativna komunikacijska akcija Vox Populi – Raziskovanje slovenske identitete
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Kristina Plavšak
V iskanju popolne novinarske šole
Kristina Plavšak
Kako do izobraženih in izurjenih novinarjev?
Bojan Golčar
Medijske komunikacije na mariborski univerzi
Sonja Merljak
Je izobraževanje novinarjev v interesu medijskih hiš?
Petra Šubic
Novinar je »večni« študent brez časa za študij
Bogdan Jugovič
Izobraževanje je za novinarje nuja
Uroš Slak
Študij je obojestranska korist
Janez Sajovic
Nastaja izobraževalni center RTV Slovenija
Peter Frankl
Novinarje učimo ekonomije in ekonomiste novinarstva
Edi Pucer
Nekaj kisika za možgane
Saša Banjanac Lubej
Ovire tudi pri brezplačnem izboraževanju
Sonja Merljak
Poynter - medijska šola za izšolane novinarje
Lucija Bošnik
Šest opornikov k razumevanju islama
Pomoč ameriških novinarjev
Štipendije za magistrski študij novinarstva
Magistrski študij novinarstva Evropske novinarske akademije
Seminar o poročanju o gospodarstvu
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
Seminar o preiskovalnem novinarstvu v Ljubljani
Mednarodne nagrade za preiskovalno novinarstvo
Gojko Bervar
Mreža evropskih tiskovnih svetov
Tomaž Trplan
Evropska konferenca perifernih revij
Razpis za novinarske nagrade
Slovenski novinarji na seminarjih v JV Evropi
Pakt stabilnosti in mediji
Gostujoči uredniki v ZDA
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Perspectives of Media Policy in South East Europe;
Ljubljana, 22-23 November 2001 (Grand Hotel Union) - Preliminary Agenda
Novinarske štipendije za študijski obisk v ZDA
Slovenski novinarji na seminarjih v jugovzhodni Evropi
Seminar o poročanju o zdravstvu
Konferenca in nagrade Mirror Europe
Podiplomski študij novinarstva
Regionalni bilten Mednarodne federacije novinarjev
Seminarji v jugovzhodni Evropi
Konferenca Freedom Foruma v Zagrebu
Novi štipendijski program Mirovnega inštituta
Medijska politika v jugovzhodni Evropi
Konferenca o interaktivnem založništvu
Nova spletna stran čeških novinarjev
Mreža medijskih centrov in institutov v jugovzhodni Evropi
Mednarodna konferenca o raziskovalnem novinarstvu
O sovražnem govoru
Seminarji Evropskega centra za novinarstvo
Elektronski bilteni z novicami o svetovnih medijih
Poletna univerza v Amsterdamu in Maastrichtu
Karmen Erjavec
Vzgoja za medije
Jolanda Lebar, Suzana Kos
(Ne)izobraževanje na nacionalki
Marko Prpič
Stalno izobraževanje je nujno
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Mirko Štular
Ves svet na dlani
Aleš Gaube
Pričakovali smo veliko, dobili pa dosti več
Jerca Legan
Ženske Bližnjega vzhoda
Katja Šeruga
Analitično s terena
Mojca Lorenčič
Izpopolnjevanje pri Reutersu
Erika Repovž
Kdo bo delal selekcijo?
Mojca Širok
Vse se je začelo z nekrologom
Robert Gorjanc
Novi časi, nova vloga
Jože Možina
Urejena pričeska in obleka, a brez blišča
Matjaž Kek
Partnerstvo z mediji
Darijan Košir
Upoštevati, ne pa prenašati
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
sovražni govor in medijski diskurz
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
svoboda izražanja
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Andrej Pavlišič
Mediji ne delujejo v praznem prostoru
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Sara Pistotnik
Nihče nas ne predstavlja!
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Andreja Tratnik
»Na tisoče Madžarov pije to sranje s ponosom, celo s predanostjo«
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Brankica Petković
Konferenca Evropske komisije o svobodi medijev v državah Zahodnega Balkana in Turčiji
Blaž Zgaga
Po stopnji svobode medijev Evropa razdeljena na dva dela
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Slovenskih medijskih 20 let: Quid pro quo
Nina Zidar Klemenčič
Dva primera, množica stališč, problem nerešen
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Jernej Rovšek
Posledica spremenjene sestave Ustavnega sodišča?
Jure Aleksič
Mozaik neke gangrene
Andreja Tratnik
Evropsko sodišče za človekove pravice o nedopustnosti političnih pritiskov na medije
Gojko Bervar
Na črnem seznamu
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Marko Milosavljević
Razsodba delovnega sodišča odpira možnosti za odpuščanje neposlušnih novinarjev
Miran Lesjak
Človekove pravice zatirane države in nemočnih gospodarskih družb
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Lana Zdravković
Čigavo predsedovanje? Tako kot Kafkov Grad je slovensko predsedovanje za »navadnega« človeka oddaljeni in nevidni koncentrat EU oblasti in mesto zbiranja EU oblastnikov, ki so oddaljeni in nevidni – Prava politika se dogaja in bi se morala dogajati v javnem prostoru med vsem nami, profesionalni nosilci političnega etstablišmenta pa javni prostor krčijo in se ga otepajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Paralelni svetovi
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Jože Vogrinc
Medijska politika kot demokratura
Blaž Zgaga
Pismo o cenzuri: v tujini objavljeno, doma cenzurirano
Boris Vezjak
Še vedno neutemeljen disciplinski ukrep proti novinarju
Matej Šurc
Peticija – da nam ne bo žal za to, česar nismo storili
Janez Polajnar, Marko Zajc
K zgodovini cenzure na Slovenskem
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Iztok Jurančič
Tehnologije obvladovanja slovenskih medijev v letih 2006–2007
Barbara Verdnik
Primorske novice – Plen političnih in ekonomskih interesov
Hans-Martin Tillack
Ali uradniki EU pretepajo pse?
Maja Mihelič, Luka Hrovat
Oaxaca, Mehika: Vsi smo medij!
Brankica Petković
Mediji za državljane
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Ranka Ivelja
Razširiti novinarsko častno razsodišče?
Kaja Jakopič
Čakajoč na e-demokracijo v Sloveniji
Andrew Taussig
Organizirajte Glas poslušalca in gledalca
Jernej Rovšek
Svoboda tiska ali pravice posameznika
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Lucija Bošnik
Poročanje medijev s sodišč
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Serge Halimi
Nova cenzura
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Sandra Bašić-Hrvatin
Nato: Civilna družba proti državi
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Lucija Bošnik
Svoboda tiska v rokah policije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Gorazd Kovačič
Pronatovski napadi na demokratični pluralizem
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Rastko Močnik
Svoboda izražanja kot farsa
Darijan Košir
Delo ni zaprt medij
Simona Zatler
Kako zagotoviti dostop do medijev
Maja Breznik
Kulturni krogi
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Igor Mekina
Daleč od brezhibnosti
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Nadire Mater
Srečna sem, da sem obtožena
Rajko Muršič
Ženska in mati, Cerkev in podgana
Za svobodo umetniškega izražanja in proti represiji
Novinarski večeri
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
Omizja
29.03.2011
Sandor Orban, Attila Mong, Sandra Bašić Hrvatin, Grega Repovž, Marko Milosavljević, Vojko Stopar, Zdenko Duka, Gordana Vilović
Pasti medijske regulacije in očitki o političnem obvladovanja medijev – Madžarska, Slovenija, Hrvaška, podobnosti in razlike
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih