N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
uvodnik
medijska politika
medijske prakse
novinarji
splet
diskurz o balkanu
manjšine v medijih
medijske reprezentacije
resničnostni šovi
razprave
recenzije in prikazi
zasebno o javnem
ekskrementi
fotografija
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Slovenska civilna družba v pozivu za ukinitev vojske ni znala prepoznati priložnosti za temeljni premislek o državotvornosti in suverenosti, ki temelji na produciranju in vzdrževanju strahu pred Drugim, o možnosti socialne države in države blaginje, premislek o razrednih odnosih in pravičnem svetu – S svojim molkom in ignoranco počne enako kot slovenska politična elita: zadevo poskuša prespati, zamolčati, pozabiti, preslišati, pomesti pod preprogo

Peticijo Ukinimo vojsko! je konec januarja 2010 lansiral časopis Mladina. V njej so pobudniki predlagali: temeljito preoblikovanje slovenske vojske v smislu prekvalifikacije vojaškega osebja po načelih mirovne in socialne politike, kjer bi del vojakov prekvalificirali v socialne delavce, ki skrbijo za starostnike, del pa v civilno zaščito; preusmeritev finančnih sredstev namenjenih za vojsko in odprodajo pretežnega dela oborožitve; preoblikovanje praznih vojašnic v varovana stanovanja in v domove za ostarele, v negovalne bolnišnice, v stanovanja za mlade družine, v mladinske centre ali kakšne druge socialne institucije. Peticija temelji na razumevanju, da mora Slovenija svojo suverenost graditi na politiki miru in ne na politiki vojne. V tem pogledu je izjemen in spoštovanja vreden poskus polemičnega premisleka o samoumevnosti reda države z vsemi svojimi ideološkimi in represivnimi aparati. Za zahtevo za ukinitev (ali preoblikovanje) vojske se – vse prej kot utopična in neresna muha enodnevnica – namreč skriva temeljna zahteva za problematiziranjem suverenosti države, ki se z vsemi svojimi nacionalnimi postulati vzpostavi vedno v odnosu do Drugega, ki je nujno mitizirano drugačen, različen in po možnosti vedno tudi sovražno nastrojen. Zato seveda potrebujemo tudi organizirane institucionalizirane oborožene sile, to je vojsko, ki bo red države z represijo ohranjala na zunaj, skupaj s policijo, ki red države ohranja navznoter, torej z represijo do »lastnih« državljanov, ki v hipu postanejo Drugi, brž ko se ne strinjajo s tem redom in ga niso več pripravljeni brezkompromisno podpirati. Jasno je, da gre v obeh primerih za dobro režiran in permanentno vzdrževan konstrukt straha pred Drugim, ki vedno tako prav pride pri ustrahovanju, normaliziranju, discipliniranju, klasificiranju, a tudi pri razprodaji nacije.

Ideja Mladinine peticije, da bi v primeru (tako ali tako malo verjetnega) napada od zunaj – s katerim zavoljo ohranjanja poslušnosti in pokornosti ter utrjevanja vere v zaščitniško moč države vedno in povsod populistično in banalno strašijo tako leve kot desne opcije – bolj učinkovito kot profesionalna vojska deloval splošni ljudski (partizanski) upor tako ni le subverzivna, temveč je tudi zelo premišljena, konstruktivna, še posebej ko imamo v mislih konkretne primere iz bližnje in daljne zgodovine: okupacije v Iraku, Afganistanu, Pakistanu, Vietnamu, na Kubi …, ki jih izvaja še tako profesionalno izurjena, tehnološko podkovana, denarno izjemno podprta vojska vojakov Nata; ta ni nikoli uspela do konca zlomiti upora jeznih, izzvanih, obupanih, šokiranih, revnih, neinstitucionaliziranih skupin ljudi, ki niso privolile v neokolonialni in neoimperialni način urejanja njihovih držav. Jasno je, da ima ohranjanje, vzdrževanje in razvijanje institucije vojske malo opraviti s ponosom, lojalnostjo in domovinskimi čustvi, kot nas skozi zgodovino bolj ali manj prepričljivo ter banalno populistično prepričujejo vse vlade in vse opcije. Vse prej kot to ima opraviti z vojaško industrijo, torej z ekonomijo, z ustvarjanjem dobička skozi ustvarjanje in ohranjanje izrednega stanja – stanja nevarnosti, krize, ogroženosti, strahu in permanentne vojne proti »terorju«, »osi zla« in »barbarstvu«. Pri ustvarjanju in ohranjanju globalnega stanja, kjer eksces postane pravilo, ima vojska vodilno vlogo. Poziv za ukinitev vojske je torej tudi poziv k premisleku o aktualnem neokolonialnem, neoimperialnem, neokonzervativnem, neoliberalnem sistemu Kapitala, ki se s pomočjo vojaške sile vzdržuje s permanentnim produciranjem in ohranjanjem stanja radikalne politične neenakosti in enormnih družbeno-socialnih razlik.

Kaj vse pomeni premislek o vojski

Premislek o položaju vojske v določeni državi ni le družbenopolitični premislek o upravičenosti in samoumevnosti plačevanja določene skupine ljudi v primeru napada »od zunaj« ali za udeležbo v nelegalnih, moralno spornih in nepravičnih vojnah za »širjenje demokracije« v drugih (oziroma tako imenovanih »tretjih«) državah ali za sodelovanje v tako imenovanih »mirovnih misijah«, ki so le slaba krinka za ohranjanje vojnih razmer. Pa tudi ne le filozofskega premisleka o institucionaliziranem nasilju države tako navzven kot tudi navznoter. Pomeni predvsem radikalno premišljevanje o samoumevnosti družbe, kot jo imamo danes, družbe spektakla, družbe katastrofe, družbe šoka, ter o možnostih njene spremembe. Ne pozabimo, da se v imenu »enakosti«, »svobode« in »napredka« mnoge države »demokratizirajo«, »civilizirajo« in »odpirajo« predvsem z vojaškimi sredstvi, ponavadi najprej z državnimi udari, to je z nasiljem od znotraj, nato pa še z intervencijo »mirovnih sil«, to je z nasiljem od zunaj. In ne pozabimo, da se za krinko »demokratizacije«, »civilizacije« in »odpiranja« skrivajo zelo jasni grabežljivi ekonomski interesi vsakokratne politične elite. Razne vojaške akcije so dejansko le še krinka in sredstvo za širjenje »svobodnega« globalnega trga in ustvarjanje dodatnega velikanskega dobička za peščico globalne elite na račun vseh ostalih. To najbolje pokažejo primeri številnih držav, ki so jih po načelu čikaške šole neokonservativizma Miltona Friedmana in v tesni povezavi z Mednarodnim denarnim skladom, Svetovno banko, Cio in ostalimi globalnimi ultrabogatimi in ultraizkoriščevalskimi podjetji kot poskusne zajčke za preverjanje svoje teorije v praksi »demokratizirali«, »civilizirali« in »odpirali« skozi brutalno vojaško nasilje zavoljo »liberalizacije trga« in uničenja »diktatorskega socializma oz. komunizma«.

Tukaj jasno vidimo, kako sta instituciji vojske in vojaškega nasilja pomembni za ohranjanje globalnega gospostva, to je globalne neenakosti. Vojska je tu, da ustvari katastrofo, šok, izredne razmere. Katastrofa, šok in izredne razmere pa so najlepša priložnost za popolno, brutalno, ultimativno uničenje javne sfere. Pomeni osvoboditev cen, deregulacijo trga, privatizacijo državnih podjetij, uničevanje socialnih programov, skratka odpravo socialne države. V imenu »demokratizacije«, »civilizacije« in »odpiranja« je politična svoboda postala zamorec ekonomske svobode. Domovinska varnost, vojne in katastrofe so postale novi donosni globalni trgi, izjemne poslovne priložnosti, ki jih kot alternativo socializmu oz. komunizmu z vojnim terorjem vsiljuje kapitalistični fundamentalizem in s tem sistemsko in vztrajno fašizira, depolitizira, razgrajuje celotno družbo.

O vsem tem bi lahko premišljevali ob Mladinini peticiji. A na žalost nismo. Peticijo so, poleg uredništva Mladine, podpisali nekateri vidnejši predstavniki slovenske intelektualne, umetniške, človekoljubne, nevladniške, civilnodružbene, estradne in publicistične srenje, in pozneje še več kot 8000 ljudi (do oddaje teksta v redakcijo – podpisovanje peticije namreč še traja). Na peticijo je bilo nekaj odzivov, pa vendarle odločno premalo glede na pomembnost in urgentnost problema. Odzvali so se predvsem tisti, ki so se morali po službeni dolžnosti, da bi zaščitili svoj položaj in sistem, ki jim ta položaj omogoča (obrambna ministrica, vojaški sindikat), odzvalo se je nekaj najbolj lucidnih slovenskih mislecev, kolumnistov in teoretikov, ki so o problemu vojske premišljevali iz širšega, analitičnega, družbenopolitičnega stališča in vsaj deklarativno podprli idejo aktivnega razmisleka o omenjeni problematiki. A se kljub vsemu ni sprožil proces, ki ga peticija posebej naslavlja – širši družbeni premislek. Kljub veliki javni podpori (glede na število podpisanih) je v medijskem diskurzu obveljalo stališče, da je peticija sicer zanimiva in premisleka vredna pobuda, a da je v resnici ne gre jemati preveč resno, ker da, ne glede na vso zgodbo o mirovništvu, aktivizmu, alterglobalizmu, pri resnem premišljevanju o družbi vendarle ne moremo zahtevati ukinitev vojske. Zdi se, da je še vedno veliko tistih, ki ne verjamejo, da bi bila Slovenija lahko tudi brez vojske, oziroma da bi katerakoli »resna« država lahko bila brez vojske, in da je takšna zasnova države sploh mogoča. Četudi je Mladina v eni svojih naslednjih številk ponudila konkreten primer Kostarike kot resnične države, ki je že od leta 1948 brez vojske – sredstva, ki so jih prej namenjali zanjo, so preusmerili v družbeni in gospodarski razvoj, v izobraževanje in izboljšanje zdravstvenih storitev. Poleg osnovnošolskega je po letu 1948 postalo obvezno še izobraževanje do tretjega razreda srednje šole. Prav tako sta od takrat šolstvo in zdravstvo brezplačna. A kljub temu zelo konkretnemu primeru, torej da je mogoče in realno izvedljivo, se zdi mnogim resen premislek o možnosti obstoja države brez vojske latentno čuden, utopičen, neresen.

In tukaj pridemo do ključnega vprašanja. Peticija je namreč zastavila še eno zelo pomembno vprašanje: odnos med državo (in posledično njeno suverenostjo) in civilno družbo (in posledično njeno civilnostjo). Pričakovali bi, da takšno peticijo oziroma pobudo, ki s svojimi zahtevami neposredno destabilizira, problematizira, preizprašuje državno suverenost, sproži civilna družba ali vsaj nekaj njenih predstavnikov, in ne časopis, ki je kljub svojemu zavidljivemu slovesu vendarle predvsem sredstvo javnega obveščanja in ne civilnodružbeno gibanje. A to se ni zgodilo. Še več, civilna družba na peticijo ni niti trznila, nekateri s(m)o se kvečjemu pod peticijo podpisali, kot posamezniki – in to je bilo tudi vse. Civilna družba ni prepoznala subverzivnega in širšega potenciala zahteve po ukinitvi vojske. Vprašanje je, zakaj?

Kaj pa civilna družba?

Nobena skrivnost več ni, da je sodobna civilna družba kot koncept, ideja in praksa (tako kot sodobna »levica«, na katero se v svojih izhodiščih in v delovanju večinoma naslanja) vzporedno s krizo socialne države in kot posledica procesa splošne liberalizacije tudi sama zabredla v krizo. Deluje v popolnoma podrejenem odnosu do države, saj je od nje in njenih postulatov povsem odvisna. Sredstva za svoje preživljanje praviloma in že utečeno dobiva na različnih državnih (ministrstva in agencije, mestne občine in uradi …) razpisih in tako hote ali nehote – s privolitvijo v agendo in ideologijo teh razpisov – postaja pridna državna uslužbenka. Hkrati z državo dobro sodeluje pri pripravi različnih zakonov, aktov, akcij, ji svetuje, pri njej lobira za svoje interese. To se ji ne zdi problematično. Znašla se je v položaju, ko je nezmožna refleksije lastnega položaja.

Civilna družba je bila od nekdaj ponosna, da se je vzpostavila v odnosu do države, kot njeno nasprotje in ogledalo. Mislila je, da že s tem zavzema kritično, neodvisno, subverzivno držo. V resnici pa ne le za svojo vzpostavitev, temveč tudi za svoj obstoj nujno potrebuje državo. S tem, da se vzpostavi kot opozicija državi, postane tudi njen integrirani del. Zato nikoli ni dejansko konfliktna, njeno delovanje v resnici ne destabilizira državnega reda, s svojimi idejami in akcijami državi ni nevarna. Ravno ta opozicija do države, ki jo civilna družba nujno rabi, da nastane, jo naredi od države popolnoma odvisno in do države prijazno, ubogljivo in poslušno. Državi kvečjemu pomaga pri pomiritvi, normalizaciji, uravnavanju ekscesnih družbenih pojavov. Konkretne konflikte in probleme razume kot motnje, ki jih je v državnem redu treba dolgoročno »urediti«, »zgladiti«, »omiliti«, ne razume pa jih kot potencial za destabilizacijo, problematizacijo, preizpraševanje obstoječega družbenega reda. In namesto da bi civilna družba ves čas relativizirala pomen države z vsemi njenimi »demokratičnimi« in »civilizacijskimi« postulati, s svojim strokovnim znanjem in z veščinami ravno pomaga državi, da se z normaliziranjem vseh subverzivnih družbenih elementov v svoji suverenosti in moči utrdi. Hkrati država za ohranjanje navideznega socialnega miru potrebuje civilno družbo z vsemi njenimi všečnimi koncepti tolerance, antidiskriminacije in multikulturalizma, ter jo – ko ji omogoči pogoje za delovanje – tako tudi posredno nadzoruje, upravlja, normalizira. Ostrino, konfliktni potencial in neodvisnost civilne družbe omili skozi finančno, korporativno in lobistično odvisnost. Civilna družba tako postane le druga plat državnega instrumenta, njena agenda postane le z govorico o človekovih pravicah, humanitarnosti in tolerantnosti posladkana državna agenda, njeni sodelavci pa postanejo navadni uslužbenci, ki s svojim delom podpirajo red države. Civilna družba postaja dobro vodeno podjetje, ki skozi razne delavnice, posvete in izobraževanja »uri« svoje kadre za uspešno vodenje, fund-raising, kadrovski in strateški menedžment, upravljanje s financami, pravni vidik, komuniciranje z javnostjo … Dvoj družbenokritični potencial preformulira v menedžerski in izgubi ostrino, brezkompromisnost in konfliktnost. Past konformizma tako premaga željo po subverzivnosti. Če temu prištejemo vse večjo odvisnost civilne družbe tudi od različnih evropskih in drugih mednarodnih razpisov ali kakšnih drugih zasebnih sponzorjev in fundacij, ki vsi imajo svoje agende in svoje interese, nam je jasno, da je to globalni pojav.

V času vsesplošne liberalizacije in boja za preživetje se zdi, da civilna družba ni zmožna kritične refleksije lastnega položaja, ne glede na ceno. In dokler ne bo zmožna v procesu radikalne redefinicije izstopiti iz dualizma država/civilna družba, dokler ne bo zmožna preformulirati se kot samoniklo, avtonomno politično delovanje, ki ga država (četudi »demokratična«, oziroma ravno takrat!) vedno poskuša suspendirati in ki se ji ta vedno upira, ne bo izpolnila svojega cilja. Civilna družba namreč lahko obstaja le, če jo definirajo od države neodvisna gibanja, ki premišljujejo svet po svoje, ki postavljajo svojo agendo ne glede na vse in ki so do države vedno v polemičnem, konfliktnem in subverzivnem odnosu.

V tem smislu ne preseneča, da ni bistvene razlike med ne-reakcijo civilne družbe kot celote na peticijo Mladine in odzivom obrambne ministrice, ki je v politično staromodnem in družbeno konservativnem stilu izjavila: »Peticija je usmerjena proti Ustavi Republike Slovenije, v kateri je zapisano, da za obrambo te države skrbijo obrambne sile. In usmerjena je proti zakonu o obrambi, v katerem natančno piše, in v državnem zboru je bilo z dvotretjinsko večino sprejeto, kaj so naloge slovenske vojske in obrambnih sil te države. To, kar v peticiji piše, je neposredno, direktno usmerjeno proti ustavi in proti zakonu o obrambi.« Jasno je, da ministrica kot del državnega sistema oz. reda države slepo in brez premisleka, lojalno, poslušno in patriotsko zagovarja sistem. Od profesionalnih politikov ne pričakujemo, da mislijo. Od zastopnikov civilne družbe pa. In zato smo toliko bolj razočarani, da (vsaj za zdaj tako kaže) sodobna slovenska civilna družba v pozivu za ukinitev vojske ni znala prepoznati revolucionarne in subverzivne ideje za prevrednotenje družbe, prerazporeditev bogastva, destabilizacijo globalnega gospostva; ni jo znala prepoznati kot priložnost za temeljni premislek o državotvornosti in suverenosti, ki temelji na produciranju in vzdrževanju strahu pred Drugim, premislek o možnosti socialne države in države blaginje, premislek o razrednih odnosih in pravičnem svetu. Ni jo znala prepoznati kot resni in kredibilni premislek o Nemogočem.

S svojim molkom in ignoranco počne enako kot slovenska politična elita – zadevo poskuša prespati, zamolčati, pozabiti, preslišati, pomesti pod preprogo, zmanjšati njen pomen, njene pobudnike razglasiti za neresne, izdajalce, utopiste, lunatike, ki niso zmožni resnega premisleka o družbi in ki si upajo predlagati nekaj tako nemogočega, neuresničljivega, neizvedljivega; upa, da se bo kmalu polegel prah in da bo lahko nadaljevala s svojim utečenim delom. Seveda je jasno, da s tem pljuvam tudi v lastno skledo, saj kot nevladnica (med drugim) dejansko soustvarjam to situacijo, oziroma sem njen del. A mar ni permanentno preizpraševanje in problematiziranje lastne pozicije, radikalni odmik od vsakršne identifikacije, aktivno delovanje ravno med različnimi identitetami in označevalci ter brezkompromisna kritika obstoječega stanja, četudi si sam njegov del, četudi s tem ravno destabiliziraš tudi svoj lastni položaj, edina možna drža?


izpis

Igor Bijuklič

Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Mediji s svojo tendenco po totalni pokritosti samodejno izničujejo zmožnost odpiranja javnega prostora – Uvid je po Viriliu možen le, če tu in tam ničesar ne vidimo, če ustvarimo začasne brezinformacijske zone

Ob pojavu in s splošno vpeljavo modnega termina »informacijska avtocesta« kot sestavnega dela širšega pojma »informacijska družba« se je v splošno zavest pritihotapilo prepričanje, da smo storili poslednji korak k povezovanju sveta, tako rekoč k izpolnitvi McLuhanove »globalne vasi«. Vendar je to le iluzija, in to prav nevarne vrste, da ravno to navidezno povezovanje s seboj samodejno (čudodelno!) prinaša tudi zmožnost ponovnega odprtja nekakšnega protopolitičnega prostora, ki da bo presegel meje virtualnega. Videti je, da je relativna svoboda na kanalih medmrežja, ki naj bi zdaj omogočala informacijsko izmenjavo zunaj avtocenzure mainstreamovskih medijev, zadostno ugodila takšnim upom. Ob terminu »informacijska avtocesta«, ki je sicer plod modnega navdušenja nad nedavnim uvajanjem širokopasovnega interneta, vendar navsezadnje le namiguje na strukturo delovanja sodobnih medijskih sistemov, se moramo vprašati, ali ne ravno tisto, kar naj bi nas samodejno »osvobodilo«, proizvaja nasprotne učinke. Torej pospešeno izničevanje zmožnosti komunikacijskega prostora in elementarnih medčloveških razmerji (vztrajanje v zasebnosti, ki to več ni) ter percepcija človeškega sveta samega do točke, ko se nam t. i. virtualna agora ponuja kot edini preostali javni (politični!) prostor, čeprav tudi ta t. i. svobodni in kreativni breztelesni medij ni nič drugega kot socialna mreža (prostor družbenega), v katerem še teles ni več, ampak večinoma le razni avatarji.

Tako kot že Virilio in Baudrillard bi kazalo medije zapopasti in misliti vzporedno z razvojem vojaških tehnologij in infrastrukture, tam, kjer je moč prepoznati njihove komplementarne sorodnosti. Iz omenjenega izhodišča je možen korak naproti razgradnji konstruktov, kot sta, na primer, »informacijska družba« ali »informacijska avtocesta«, ki so bili ne glede na njihovo težo prehitro spregledani in neproblematično vpeljani v misel in našo vsakdanjo realnost.

V osnovi je to poskus premisleka o spremembah v težišču ustvarjanja nezmožnosti formacije javnega prostora, pri tem pa ni nujno, da bi se stvar odvijala s pozicije okupacije komunikacijskih kanalov, torej s »klasične« pozicije oblasti, ki z monopolizacijo bdi nad medijskim prostorom. Čeprav v tem primeru ne gre za zanikanje te središčne pozicije kot ne več možne, ampak za premislek o tako rekoč totalitarnem značaju medijske infrastrukture same, kjer po kategorijah današnjega (post)prostora in časa nadideoloških družb biva nič drugega kot strokovnost in tehnična dovršenost, ki je edina preostala ideologija našega vse manj posvetnega sveta. Ravno na teh dveh lastnostih, ki ju imajo za pogoj objektivnosti in nepristranskosti, se vrši problematično »zrcaljenje« kot »objektivna« odslikava stanja stvari. Na tem mestu središči t. i. oblast medijske tehnologije in logistike, ki omogoča iluzijo svojevrstne in totalne (slikovne) predstavljivosti sveta-človeških stvari, a ga v istem zamahu, z onemogočanjem prostora, pogojev in zmožnosti za njihovo razumevanje tudi pospešeno zabrisuje.

Mediji kot opazovalne tehnike

Z upoštevanjem naraščajoče vseprisotnosti medijske tehnologije in zaradi dejstva, da že montirani mediji težijo k totalni prezenci, postane smiselno vprašanje: »Ali še obstaja zunajmedijsko?« Čeprav mediji fizično niso povsod, je njihov napor usmerjen v ustvarjanje iluzije totalnega dosega in obsega. Pri Viriliu gre za vprašanje o absolutnem zavzemanju in v drugi fazi izničenju prostorske razsežnosti in posledično naše percepcije o njej. Skupina Bilwet (1999) poskuša to zajeti s pojmom »totalni mediji«, ki da težijo k ponovnemu ustvarjanju zunanjega sveta, ki nam ga servirajo mediji v skladu z nujno korekcijo podob in informacij.

Danes upravičeno vse bolj preminula (ne več modna) fraza o medijih kot agentih javnosti namiguje, da moramo začeti misliti ravno nasprotno. Gre preprosto za to, da mediji s svojo tendenco po totalni pokritosti hkrati samodejno izničujejo zmožnost odpiranja javnega prostora, ki po definicij ne more biti vseobsegajoč in vselej že tukaj prisoten, temveč se formira na nasprotnih silnicah – skozi zamejevanje in zmožnost formacije. Foucault (1991) svojo analizo panoptičnega dispozitiva odlično umesti ravno skozi vprašanje (optičnega) nadzora nad prostori. Imperativ po prosojnosti hkrati tudi izpostavi kot konstitutivni element razsvetljenskega procesa demokratizacije (kot nasprotje skrivnim praksam monarha in njegove arcane imperi), ki naj bi slonel na vladavini javnega mnenja. Benthamove obsesije šteje kot komplementarni del razsvetljenskega projekta »o transparentni družbi, v kateri bi bil vsak njen del prosojen in razviden«.[1]

Ko Foucault logiko panopticizma umesti v širši prostor/kontekst razsvetljenske misli, obenem poda nastavke in izhodišča za kritiko in pretres same začetne formacije koncepta javnega mnenja, publicitete in t. i. medijskega poslanstva. Tako kot se v Panopticonu (sicer nikoli realiziranem projektu razsvetljenskega imperativa po prosojnosti) vse začne in konča pri opazovalnih tehnikah[2] in njihovo »mehko« dominacijo nad prostori, je videti, da je tehnični in logistični razvoj mainstreamovskih medijev/ medijskih[3] tehnik kot nosilcev in oblikovalcev t. i. javnega mnenja (tukaj imamo v mislih predvsem dominantne tako TV kot internet) vse do danes v neki meri reproduciral to težnjo po univerzalizaciji prosojnosti/vidnosti.[4] Od tod tudi prepričanje, da medijska vidnost/pokritost vselej samodejno vzpostavi tudi javnost v širšem pomenu besede.

Če je Foucault že podal izhodišča za branje medijske zgodovine skozi radikalno prelomnico razsvetljenske težnje po transparentnosti, Virilio poda bolj neposredno formulacijo, in sicer, da je razvoj medijev hkrati neločljivo povezan z razvojem opazovalnih tehnik. Mediji se po njegovem izenačujejo z opazovanimi tehnikami, ki so plod vojaške inteligence. Foucaltova reinterpretacija zahtev po vladavini javnega mnenja kot dejstva, da so stvari znane/reprezentirane, dopolnjuje Viriliovo kritiko medijev (optična dominacija nad prostorom) in jo historizira s ponujenim širšim izhodiščnim kontekstom.

Paradoks modernih komunikacijskih tehnologij, ki nas menda povezujejo, je ravno v tem, da s pospešenim uničevanjem razdalj, zabrisovanjem geofizičnega prostora in radikalnim privatiziranjem njihovih uporabnikov degradirajo razmerje človeka do lastnega sveta. »Če medije obravnavamo kot mrežo, ki so jo opazovalne naprave razpele okrog zemlje, pomenijo največjo oviro, da bi (s)poznali človeštvo in svet«.[5] Konkretno se Viriliova kritika tehnokulture osredotoča ravno na konceptualizacijo vrste posledic, ki jih prinaša nenehno revolucioniranje tehnologije transporta in medijev (sam jih dojema kot vzajemne in konceptualno sorodne) in njihovega glavnega proizvoda – inertnega teleakterja, obsojenega na negibno mesto v interaktivnem, avdiovizualnem ali drugače rečeno »zadnjem vozilu«.[6] Mediji si po Viriliu upravičeno zaslužijo drugačno obravnavo, v kateri pa še zdaleč ne zapade v sovraštvo do tehnike ali v radikalno antimedijsko stališče. To je stališče, da medijev ni moč razumeti (in tudi ne misliti) kot sistem, ki deluje kot konstitutivni element ideala demokracije ali kot del političnega angažmaja, ki (so)formira polje javnosti in javnega mnenja. Ker Virilio poizkuša misliti zagate družbe tehnokulture skozi zmes fizike, vojaške strategije, urbanistike in metafizike, se osredotoči na logistično dimenzijo medijskega procesa in učinka, ki v sedanji obliki ne moreta imeti nobene neposredne zveze z omogočanjem kakršnekoli podstati političnega delovanja ali javnosti kot take, temveč prej s parametrom učinkovitosti njihove lastne tehnološke strukture. Zato njegova analiza medijev pred vprašanjem (real)političnega v prvi vrsti izpostavlja in problematizira odnos današnjega posameznika z njegovo (ne več obvladljivo) strojno konstruirano realnostjo in do stroja samega.

Strateška hitrost proti realnosti

»Zgodovina napreduje s hitrostjo svojih orožarskih sistemov.«[7] To misel moramo brati kot napredovanje od vojaškega zemljevida, zračnega snemanja pa do satelitskih posnetkov. Hitrost vojskovanja napreduje po stopnjah sposobnosti opazovanja in razkrivanja geografskih specifik terena; torej približati se, kartografirati, okrniti, mobilizirati, skicirati, stabilizirati in nadzorovati.

Tehnološko sodobni mediji so po Viriliu nedvomno del kontrole nad zunanjim svetom; zgodovino razvoja njihovega učinkovanja vsakokrat opisuje kot pospešitev in rafiniranje opazovalnih tehnik in njihove logistike. Virilio vidi v razvoju opazovalnih tehnik neločljivo povezanost z napredovanjem tehnik vojskovanja. Grič, razgledni stolp, balon, izvidniški polet, satelit, daljnogled, fotoaparat, filmska kamera so vsakič znova prelom v strateškem bojevanju, saj širijo vidno polje in nadzor nad njim. V svojem delu [8] posebej izpostavi komplementarno dvojico hitrost-pogled, ki jo prepoznava kot strukturno sorodnost medija (filma) in vojne ter hkrati kot samo osnovno gibalo razvoja vojskovanja, ki je v nenehni eskalaciji: »Če gre v obvladovanju vojne po eni strani vedno za to, kako biti hitrejši od nasprotnika, je po drugi strani osnova realne premoči vprašanje od kod gledam nasprotnika …«[9] Opazovalne tehnike, ki so najprej plod vojaške inteligence/mislenosti, vendar obenem neločljivo povezane s strukturo, miselnostjo in pogonom »civilnih« medijev, so neslišno in mehko prestavile klasične postulate političnega v smer transpolitike, antipolitike ali bolje nadaljevanju politike s strateškimi sredstvi.

Tudi Baudrillardova interpretacija sodobnih družb vseskozi gradi na primerjavi ravni razvoja sodobnih vojaških tehnologij na eni strani in s sredstvi množične komunikacije na drugi. »Družba je tako ekvivalentna naraščanju destruktivne moči sodobnega vojnega orožja ter popolni prosojnosti informativnega sistema, ki danes deluje v svetovnih okvirih.«[10] Po dokončnem uspehu industrijske prometne revolucije in nenehnega revolucioniranja medijskih tehnologij, Virilio ne more več postaviti nobene ločnice med vojaškim in civilnim. Obe instanci sta v znamenju pospešitve in vsaka na svoj način postavi klasični prostor-čas na glavo. Od dvojice hitrost-pogled se je Virilo posebej posvetil fizikalnim posledicam prve entitete in jo ontologiziral v dominantno načelo sodobnih tehnoloških družb in obenem kot glavni vzvod za dekonstrukcijo realnosti. Virilo se na tem mestu loteva dolgo prezrte, a vendar ključne komponente moderne in jo povzame s pojmom »dromologija« – to je znanost o hitrostnih fenomenih – in pozneje z »dromokracijo« kot vladavino hitrosti.

Virilio nadaljuje Sunzijev aksiom – hitrost je bistvo vojne – in konča pri izenačitvi obeh: hitrost je od zdaj naprej enaka vojni. Brezkompromisnost in pesimizem sta posledica ugotovitve, da nimamo opravka le s t. i. vojno proti materialnem obstoju sveta, temveč se tiho vrši radikalna alternacija pojmovanja časa in prostora, s katero izgineva zmožnost, da bi ta svet mislili. Mišljenje in kritična distanca pa sta onemogočeni skupaj z izginulim intervalom, v katerem se je še lahko formirala informacija. Sodobne informacijske tehnologije so ravno s telekomunikacijami (in obenem novo vrsto tele-odnosov, tele-akcije, tele-prezence …) dovršile revolucijo »transportnih« sredstev in njihovo relativno hitrost pretvorile v absolutno – v oddajanje v živo.

Teleakter, ki je po definiciji dislociran od dogajanja in od lastne intervencije, je na točki neposrednega in nenehnega vizualnega/slušnega kontakta hkrati tudi resno onesposobljen (časovno onemogočen), da bi dogodek lahko mislil ali razumel. Ravno zaradi te paradoksalne pozicije gledalec ni več naslovnik klasičnega tipa informacij v intervalih, temveč je neposredno priključen v neposrednost vse bolj slikovne podatkovnosti. Vidik zgodovine zahodnih družb kot pospešitve in rafiniranja opazovalnih tehnik in njihove logistike se po Viriliu naposled izteče v nekakšno »postzgodovinsko« neposrednost, v kateri zavoljo svetlobne hitrosti prenosa informacije ni več možnosti za tekst, premislek ali razumevanje, temveč le za popolno fascinacijo in obenem popolno nejevero.

»Potreba po hitrosti« in nezmožnost demokracije

Hitrost kot element logistike je v neposrednem protislovnem odnosu z nekaterimi (pred)političnimi pogoji demokracije; časovnost, mesto delovanja in zamejen prostor. Po drugi strani se pojavlja kot odločilna lastnost v evoluciji vojne in tržne ekonomije, torej v nepolitičnem, družbenem prostoru, ki svoje funkiconiranje ali bolje razvoj naslanjata na (neskončno) ekspanzijo v prostoru.

Hitrost pade v polje sile (ne moči) in domninacije nad fizično razsežnostjo prostorov ter se enači z bogastvom, ki se bo v 20. stoletju demokratiziralo. »Posest zemlje in posest hitrosti, da to zemljo prečkaš, sta enakovredni. Moč viteza ni v zemljiški posesti, temveč v posesti hitrosti, da prejezdi svojo zemljo, tako da mu moč nad njegovo zemljo pravzaprav podeli šele moč konja.«[11] Revolucija transportnih sredstev je »demokratizirala« ali bolje »pomasovila« zmožnost hitrostnega premikanja celotne populacije. Neslutene zmožnosti transporta, ki jih je pogojevala množična proizvodnja vozil, so poseben vidik naskoka družbenega na prostor. Urbana cirkulacija in zmožnost postavanja na trgih in javnih prostorih se umakne eksploziji mreže avtocest in tam prevladujoči »privatizirani mobilnosti«. Viriliova logistična modernost je pravzaprav tehnološka zmožnost izklesati in voditi množico. Dromokracija se postavlja kot antiteza demokraciji na točki izničenja javnega prostora in se uveljavlja s pomočjo tehnologij ter njihove implemetacije na telesih množice kot »praktičnega materiala, ki je lahko strateško načrtovana ali razvrščena«.[12] Dromokracija je nekaj takega kot logističen poizkus prekoračiti inertnost in statičnost človeških množic in jih pognati v cirkulacijo, jih narediti mobilne, jim odvzeti stojišče in mesto ter jih spraviti v fluidno stanje nekakšnega usmerjenega toka.[13] »Za izpraznitev ulic je dovolj, če vsem obljubimo avtoceste.«[14] Urejeno gibanje privatiziranih posameznikov razume nepredvidljivost, mnogoterost javnega prostora ali postanek na njem kot kršitev prometnih zapovedi, kot oviranje prometa. Vse večje hitrosti usmerjenega gibanja vse bolj oddaljujejo zmožnosti spominjanja, razumevanja in presoje, v končni fazi pa telo, kot poslednji pogoj političnega, trajno izločijo iz javnega.

Radikalna sprememba, ki doleti sodobnega prejemnika informacij ali prebivalca »zadnjega vozila«, je izguba temeljne orientacije, še včeraj jasnega prehajanja med zunaj in znotraj in med vhodom in izhodom. Od virtualnega popotovanja vas ne bodo skeleli sklepi, temveč vnete oči. Stanje inercije in mirovanja, ki doleti sprejemnika mrežnih informacij, sicer omogoča »produktivno« informiranost in novodobno vključenost v dogajanje, vendar s ključno izgubo potrebe po izhodu iz privatne pozicije ali drugače rečeno v javni svet zunaj. Za Flusserja (2000) je bistvena novost informacijske revolucije, ki da je na prvi pogled pomnožila vire informacij in tako zagotovila pluralnost, izničenje dinamike med zasebnim in javnim. Pod površjem navidezne demokratizacije mnenja, ki naj bi prinesli predvsem novi internetni mediji, je svetovna mreža svoje prejemnike informacij radikalno privatizirala: »Učinek informacijske revolucije je namreč v tem, da moramo ostati doma, če želimo biti informirani, če stopamo v javni prostor, zamujamo informacije.«[15] Za Flusserja je odločilna točka produkcije medijskih vsebin in mesto njihovega prejema, celotna informacijska mreža in produkcija medijskih vsebin pa se odvija v lastniški zasebnosti proizvodnega procesa in od tam gre naravnost v drug zasebni prostor. Javna sfera je samodejno izginila in postala odvečna takoj, ko sta postala oddajnik in prejemnik zasebna.

Inertna pozicija teleakterja, ki ne pozna več dobro prehajanja med »zunaj« in »znotraj« ali med medijskim in »zunajmedijskim«, teži k nenehni priklopljenosti (povezavi) v mrežo, s katero je zdaj moč virtualno premostiti razdalje z neposrednim prenosom (to je občutek, da smo vsi prisotni na istem mestu ob istem času, hkrati pa ima še dodatne, seveda varljive, atribute božje vsepričujočnosti in vsevidnosti). Zasebno okolje tehnodoma ne zagotavlja pogojev za komunikacijo (niti zdaleč ne politično), temveč gre za glavno referenčno točko medijske infrastrukture in obenem končno postajo, kamor se steka neskončni tok informacij. Če je hitrost premikanja po prometni infrastrukturi izničila razdalje in zabrisala »pokrajino«, imamo v primeru informacijske avtoceste, kot njenega strukturnega podaljška, opravka z zagonetnejšim procesom neprekinjenega toka (prometa) informacij ter njihove časovne neposrednosti in hipnosti, ki pod zahtevo aktualnosti zamaje pogoje za razumevanje in presojo. »Sporočila se ne dostavljajo več v dozah, temveč kot neprekinjen tok, ki se orientira po lokalnem času. Novice ne prihajajo več k nam, temveč so ves čas prisotne. Ne zapolnijo več določenega trenutka vsakdana, temveč jih lahko po mili volji konzumirate.«[16] V informacijski družbi nimamo več opravka z ničemer, kar bi lahko od daleč opredelil kot agora ali drugače s postankom ali mestom (javnim prostorom), ki je bistven pogoj vsake formacije javnosti in njenega odziva, temveč z neprekinjenim (cestnoprometnim!) tokom informacij, ki stavi na neposredni prenos kot pravico potrošnika medijskih vsebin.

Medijska pokritost predvsem rubrik »zunanje politike« stavi na hitrost in doseg opazovalnih tehnik. World in a minute[17] ali global minute[18] se po formi in strukturi približuje intermezzu prometnih informacij ali vremenske napovedi, ki nas obveščajo o ničemer drugem kot o trenutnem »stanju« neke lokacije ali relacije. Skupina Bilwet poskuša s pojmom »aktualni mediji« razložiti bistveno redefinicijo statusa informacije. »Aktualni mediji so mediji v teku. Niso več sposobni oddajati zgotovljenih dokumentov, temveč še naprej blodijo po surovem materialu … Občinstvo je nenehno potisnjeno v vlogo novinarja in gledalec mora neprestano menjati programe, da bi svoje sporočilo lahko pravočasno dokončal. Tako se torej aktivno izkorišča čas percepcije.«[19] Aktualnost, ki je z vidika mainstreamovskih medijev, videna kot konkurenčna prednost na trgu informacije (ekvivalenca gre iz formulacije »informacija je blago«), se v svojem končnem stadiju – be the first to know[20] – izključuje s smislom novice. Ko bodo aktualni mediji začeli v živo predvajati tiskovne konference, o katerih morajo zatem novinarji pisati članke, je interval, v katerem nekaj lahko postane novica, dokončno uničen. Novice, ki na dosežejo prek t. i. »povezav v živo«, so informacije, ki niso doživele novinarske obdelave. »Kaj je sploh informacija, če z enako hitrostjo doseže občinstvo in novinarje, ne da bi preostala ena sama sekunda za nadzor, analizo ali doublechek«?[21] Virilio (2002) opozarja, da je kontekst »prenosa v živo« nemogoče presojati v kategorijah resnice ali laži. »V ofenzivi direktnega prenosa je vse res, res v instrumentalnem pomenu te besede, kar pomeni operacijsko in neposredno učinkovito.«[22] Praktične posledice pa se zelo približujejo propagandnemu učinku in izginotju javnosti, ki otežuje refleksijo, kritično distanco, presojo in neločevanje med pred tem in pozneje. »Informacijska funkcija medijev naj bi nam pomagala pozabljati in služi kot agent in mehanizem za našo zgodovinsko amnezijo.«[23] Spominjanje ni igralo in ne more igrati vloge v TV-oddajanju, ki je nastavljeno na produkcijo hipnih vsebin. »Namesto da bi se nanašalo na določen pretekli dogodek, TV locira svoje gledalce v mitični sedanjosti, v kateri se zgodovina neprestanoma dogaja pred njihovimi očmi (…) glejte kako zgodovina nastaja.«[24]

Bourdieu (1996) to vprašanje zastavlja z drugega vidika, in sicer, ali je na televiziji mogoče misliti? Konkurenca med različnimi mediji rezultira kot časovna bitka za scoop. Televizija je, na primer, medij, kjer je čas odmerjen na sekunde in vsakdo, ki bi želel pojasniti kolikor toliko kompleksno zadevo na adekvaten način, je že a priori »out of time«. Bourdieu (1996) sklene, da je televizija razrešila napeto razmerje med mišljenjem in naglico z vpeljavo fast-thinkers, ki jim uspe premostiti časovno stisko z uporabo »sprejetih idej«, ki so že domače, obrabljene floskule iz znanega in obče sprejetega horizonta, v katerem zavoljo gladkega sprejema ni večje problematizacije ali političnega premikanja horizonta zunaj dometa obče normalnosti.

Virilio (2002) želi vpeljati legitimni dvom, ali je medijsko podprta demokracija mogoča v realnem času, na primer v prenosu v živo. Odgovor je preprost. Predpolitična logistika realnega časa odpravlja politično in vodi v avtoritarno oblast. »Nobena politika ni možna s svetlobno hitrostjo,«[25] saj se pri tem izgublja potreben interval za razumevanje, refleksijo in presojo, izgublja se zmožnost pomnjenja, izgublja se percepcija preteklosti in prihodnosti.

Namesto zaključka

Vizija nove digitalno posredovane »demokratičnosti« se osredotoči na trenutnost in hipnost, ki diktira tempo (produkcije) medijskih vsebin in informacij. Svarila pred naraščajočo hitrostjo komunikacije množičnih medijev so večinoma spregledala, da zaradi hitrosti sploh nimamo več možnosti imeti opravka s kakršnimkoli komuniciranjem, ki je v svoji osnovi vselej nepredvidljivo in ne more biti ne načrtovano ne časovno diktirano. Zares se pospešuje le informiranje, ki pa se že zdavnaj ne vrši kot podlaga za razvoj komunikacije, temveč je postalo samo sebi namen; bolje rečeno, gre za nekaj, kar je bližje potrošnji, všečnosti, prebavi in na koncu izločanju ali pozabi.

Tako kot dejanje komuniciranja se tudi politično ne more odvijati s svetlobno hitrostjo. Demokratični ideal informiranega državljana se je iztekel v priklopljenost na promet informacijske mreže, ki svoj obtok »materiala« ali informacijskega blaga ves čas pospešuje. Hitrost je prevzela vlogo teksta, ki znotraj informacijskega procesa ustvarja usmerjeno in ciljno dejanje t. i. »oblikovanja mnenja«. Hkrati pa je ravno hitrost kot dominanta informacijske infrastrukture nevarno deformirala informacijo samo. Viriliovo vprašanje je naslednje: na čem naj torej temelji demokracija, če so vse informacije hkrati že dezinformacije. Odgovor, ki ga ponudi, je v prvem koraku protisloven. Gre namreč za antimedijsko dilemo, da demokracije ni brez prenosa informacij, vendar mora kljub temu prekiniti vezi z mediji. Tukaj smo na že znani Viriliovi poziciji medijske ekologije, ki ustvarja off cone, ki prekinjajo kontinuiteto medijsko posredovane realnosti. Drugače rečeno, gre za zamejitev učinkovanja medijskih tehnik opazovanja in iz njih izhajajoče transpolitike in strateškega načrtovanja. V teh prazninah brez podatkov bi se po Viriliu ustvarili trenutni pogoji za klasično politiko, začenši s dolgo odsotnim premislekom o največjih samoumevnostih. Viriliov paradoks je namreč v tem, da izginjanje (kot rezultat medijske prezasičenosti) obsodi kot politično in družbeno katastrofo, a ga hkrati poveličuje kot začetek in prvo gibalo znanja, ustvarjalnosti, uvida. To je namreč poizkus misliti nevidno odsotnost, izginjanje, praznino, ki je vselej prekrito z že dalj časa neuporabno reprezentacijo. Šele tisti, ki prepozna nevidno, ki ga vidno zakriva pogledu, ima zmožnost uvideti svet.

Zaradi media coverage (medijske pokritost ali zakritosti, zakrivanja medijskega pokrova) kot ekscesivne vidnosti stvari, ki so se predstavljale kot tisto pravo, eno in edino pravilno smo postali povsem zdravi slepci. Prekiniti kontinuiteto učinkovanja opazovanih tehnik je od zdaj naprej lahko pot ponovne vzpostavitve političnega. »Povezava je mogoča le zaradi odsotnosti informacije, zaradi nujnosti, da sami zgradimo zveze prek odsotnosti, vmesnih prostorov, intervalov.« (Bilwet 1999, str. 77) Uvid je po Viriliu možen le, če tu in tam ničesar ne vidimo, če ustvarimo začasne brezinformacijske zone. Če bi bilo vse vidno, znanstveno ali medijsko vidno, nenehno preverljivo, reprezentirano ali možno ponareditve, ne bi imeli več nobene možnosti, da si ustvarimo podobo sveta ali da ta svet mislimo.

Viri in literatura
Bilwet (1999): Medijski arhiv. Ljubljana: Študentska založba.
Bourdieu, P. (1996): Na Televiziji. Ljubljana: Krt.
Bratton, B. H. (2006): Logistics of habitable circulation. Cambridge: MIT Press.
Flusser, W. (2000): Digitalni videz. Ljubljana: Študentska založba.
Foucault, M. (1991): Oko oblasti. V: Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana: Krt.
Gržinić Mauhler, M. (1993): Baudrillardova televizija. V: Filozofski vestnik, letnik XIV, št. 1, str. 21–30.
Hardt, H. (2004): Myths for the masses. Blackwell Publishing.
McQuire, S. (1998): Visions of Modernity. London: SAGE Publications.
Pelko, S. (2003): Podobe vojne ali vojne podob? Art.si, junij, str.103–107.
Strehovec, J. (1996): Pod soncem videosignala. Ljubljana: Krt.
Virilio, P. (1996): Hitrost osvoboditve. Ljubljana: Študentska založba.
Virilio, P. (2001): Zadnje vozilo. V: Vrzeli filma in arhitekture. Ljubljana: Slovenska kinoteka, zbirka Imago.
Virilio, P. (2002): Desert screen-war at the speed of light. London-New York: Continuum.
Virilio, P. (2006): Speed and politics. Cambridge: MIT Press.


1 Tako kot središčni stolp v panoptičnem dispozitivu samodejno proizvaja iz državljana opazovalca/nadzornika, predvsem pa prvega voajerja, je danes glavni produkt televizirane družbe ravno voajer, ki je morda že ponotranjil iluzijo, da zmore, čeprav totalno privatiziran/paraliziran, spremljati, konzumirati, podoživljati naravnost svet sam.
2 Vladimir Zvorkin, izumitelj »ikonoskopa«, prve oznake za elektronsko televizijo, je svoj izum predstavil kot sredstvo za povečanje dometa človekovega pogleda, na pa kot sredstvo množične komunikacije.
3 Po Benthamu se transparentna (vidna) družba povsem izenačuje z demokratično oz. na pravicah (pravičnosti) temelječo družbo.
4 Bilwet 1999, str. 74.
5 »Zadnje vozilo« je Viriliov pojem (2001), s katerim je označil zadnjo izmed revolucij transportnih sredstev – namreč transporta na mestu. To je redukcija bivalnega prostora teleakterja na stol, na katerem smo predmet slikovnega (optičnega) gibanja, s katerim potujemo in se hkrati nikamor ne premaknemo. Gre za paradoksalno eksistenco posameznika, ki je v svojem bivalnem/delovnem, vsekakor pa zasebnem prostoru obdan z avdiovizualnimi napravami, ki mu na njegovo negibno mesto prinašajo »svet« v obliki informacij.
6 Virilio 2006, str. 90.
7 V: Pelko 2003.
8 Bratton 2006, str. 15.
9 Virilio (1996) kot primer navaja nacistično organizacijo NSKK-National Socialistische Kraftfahr Korps, ki je v kratkem zbrala pol milijona imetnikov zasebnih vozil in jih urila v vožnji po brezpotjih in streljanja iz lahkega orožja med vožnjo.
10 Bilwet 1999, str. 30.
11 V: Hardt 2004, str. 51.
12 Prav tam.
13 Be the first to know je eden naslovnih sloganov CNN pred glavnim informativnim terminom.
14 Bilwet 1999, str. 73.
15 Virilio 2002, str. 22.
16 Bilwet 1999, str. 30.
17 V: Hardt 2004, str. 51.
18 Prav tam.
19 Bilwet 1999, str. 32.
20 Be the first to know je eden naslovnih sloganov CNN pred glavnim informativnim terminom.
21 Bilwet 1999, str. 73.
22 Virilio 2002, str. 22.
23 Jameson v: McQuire 1998, str. 129.
24 McQuire, 1998, str. 129.
25 Virilio 2002, str. 43.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji in vojna

Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
medijski trg
Medijska preža
Janez Polajnar
Medijski skladi nekdaj in zdaj: »Naj se vrne cenzura, ljubša bi nam bila.«
Iztok Jurančič
Bliža se razpad lastniških skupin tiskanih medijev
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Saša Banjanac Lubej
Z ustanovitvijo medijskih zadrug do delovnih mest po svoji meri
Sandra Bašić-Hrvatin
Slovenija: En korak naprej, dva nazaj*
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Paolo Mancini
Reforme medijev ne nastanejo v praznem prostoru*
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Justin Schlosberg
Reforma lastništva medijev v Veliki Britaniji: kako naprej?*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Iztok Jurančič
Fiskalno uničevanje medijskega prostora
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Goran Lukič
Postaviti se po robu privatizaciji informacij
Uroš Lubej
Vse drugo nam bodo ministri tvitnili
Lana Zdravković
Ali iščete kaj določenega?
Nenad Jelesijević
Biti nekulturen
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Aleksandra K. Kovač
Reševanje tradicionalnih medijev: reševanje industrije ali novinarstva?
Alma M. Sedlar
Mehanizmi zatiranja novinarske sindikalne dejavnosti
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Nenad Jelesijević
Odhod iz kulture
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Igor Mekina
Društvo novinarjev Slovenije: kaj je za pokazati v zadnjih 20 letih?
Kaja Jakopič
Razvid propadlih medijev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Bistvo radikalne družbene spremembe je redistribucija moči
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Nenad Jelesijević
Naslovnice Mladine
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Marko Milosavljević
Neprijetne številke
Iztok Jurančič
Medijska podjetja v primežu gospodarskih in političnih tveganj
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako je privatizacija medijev omogočila privatizacijo politike
Majda Juvan
Včasih je radijski novinar moral biti tam, kjer se kaj dogaja
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Gorazd Kovačič
Polom reforme medijske zakonodaje
Lenart J. Kučić
Jezdeci medijske apokalipse
Marko Milosavljević
Ali zagotoviti sistemsko pomoč časopisom v času krize? [1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kriza časopisne industrije je posledica napačnih odločitev lastnikov
Brankica Petković
Prispevek k razpravi o novinarstvu
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako rešiti medije?
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Gorazd Kovačič
Štrajk v treh slikah
Jasna Babić
Slovenske glasbene revije
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Luka Osolnik
Pristop pa tak!
Lucija Petavs
Delo so premagali »kšeftarsko-politični« interesi
Jožica Dorniž
Lokalne novice bodo ljudi vedno zanimale
Gojko Bervar
Veliki mediji so zdavnaj izgubili dušo
Zoran Medved
Poslovni model za lokalne medije: poroka z razlogom
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Nikola Janović
Od spektakla do odgovornosti: hrbtna stran oglaševanja
Lana Zdravković
Je bolj škodljiva pornografija ali oglaševanje?
Anuška Delić
Ali lahko kriza stimulira odgovornost medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Jože Vogrinc
Spremenimo informativne medije v javna glasila!(1)
Gorazd Kovačič, Lenart J. Kučić
Kriza kot priložnost za revizijo medijskega sistema
Peter Frankl
Mediji v Sloveniji niso opravili nadzora nad »neoliberalnim« dogajanjem
Boštjan Nedoh
Medijska reprezentacija delovnega ljudstva
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Gojko Bervar
Nevarnost sistemske korupcije
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Ferenc Horváth
Perspektive časopisa madžarske manjšine v Sloveniji
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Marko Prpič
Raba medijev med študenti[1]
Nika Susman
Francija: Mediji na Sarko(1) pogon. Konec neodvisnega novinarstva?
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Iztok Jurančič
Pravna zaščita kaznovanih novinarjev – Novinarji kot postranska škoda?
Lev Kreft
Klientelizem kot eksces ali sistem
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Miran Zupanič
Bo filmska kultura temeljila na ustvarjalnosti kimavcev?
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Pluralnost po meri politike
Renata Šribar
Mobitel, WTF?
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Jani Sever
Ni medijskih lastnikov brez političnih interesov. Vprašajte odgovorne urednike.
Venčeslav Japelj
Prevzem Primorskih novic
Klavdija Figelj
Kje so pristali novinarji?
Sonja Merljak
Prihodnost časopisov
Iztok Jurančič
Skromna raznolikost v butični ponudbi medijskega trga
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Brankica Petković
Mediji za državljane
Lana Zdravković
Kakšna javnost so mediji?
Julija Magajna
Kaj bi lahko bilo alternativnega v delovanju medijev?
Sandra Bašić-Hrvatin
Po razpisu za subvencije medijem: Uravnoteženi in komunikativni
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Boris Vezjak
Kdo so člani strokovne komisije?
Lou Lichtenberg
Nizozemska: Državna podpora le, če je obstoj medija ogrožen
Tomaž Zaniuk
Radio Študent: Despotizem 1996–2006?
Boris Čibej
Demokratične čistke
Sandra Bašić-Hrvatin
Ali snovalci medijske politike razlikujejo pluralnost, različnost in raznolikost medijev?
Luna Jurančič
Bo Kraljem ulice uspelo?
Neva Nahtigal
Medijska kronika
Neva Nahtigal
Pregled kadrovskih sprememb
Neva Nahtigal
Novinarska avtonomija utopljena v kozarcu piva, temnega
Boris Vezjak
Argumentativno varanje učinkuje politično pristransko
Dejan Pušenjak
Zmagoslavna vrnitev ali poprava krivice
Lucija Bošnik
Dva človeka: eden pred, drugi pa za televizijsko kamero
Ana Kus
Mediji da niso kulturni fenomen, temveč gospodarske družbe
Lenart J. Kučić
Neznanke digitalne televizije
Sandra Bašić-Hrvatin
Čigavo bo Delo?
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Poul Erik Nielsen
Brezplačni časopisi - Izziv ali grožnja demokraciji?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Barbara Bizjak
Založniška industrija v EU
Franja Arlič
Milijarda tolarjev letno za izvajanje zakona o medijih
Boštjan Šaver
Šport, mediji in družbena konstrukcija junaštva - Primer Humar
Gašper Lubej
Lahko bi bilo boljše Dobro jutro
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Iztok Jurančič
Gospodarski vestnik – Ko mediji obmolknejo
Marko Milosavljević
Novinar Zmago Jelinčič – Plemeniti
Sandra Bašić-Hrvatin
Delničarji pomembnejši od bralcev
Klara Škrinjar
Samostojni in svobodni novinarji v primorskih lokalnih medijih
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Rina Klinar
Delodajalec – tako odveč a hkrati potreben?
Neva Nahtigal
Zakaj so stavkali novinarji?
Igor Drakulič
(Ne)samostojni in (ne)svobodni?
Neva Nahtigal, Uroš Škerl
Novinarski večer o stavki
Jaka Repanšek
Bo prenovljeni kolektivni pogodbi za novinarje uspelo?
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Zmeda zaradi Zmed-a
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Alexander Baratsits
Zahteva za priznanje tretjega medijskega sektorja v Evropi
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Aidan White
V viziji nove Evrope so mediji na zadnjem mestu
Lenart J. Kučić
Styria v Sloveniji – kaj pa je Styria?
Boris Rašeta
Styria na Hrvaškem
Gorazd Kovačič
Politika zaposlovanja v medijih in očitano blodenje mladih novinarjev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Peter Preston
Bodo mediji boljši, ko bomo v Evropski uniji?
Sandra Bašić-Hrvatin
Moč medijskih lastnikov v EU
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Alenka Kotnik
Sizifove muke sofinanciranja medijev
Mediji in avdiovizualna kultura v osnutku nacionalnega kulturnega programa 2004-2007
Rina Klinar
Medijska raznolikost v nacionalnem programu za kulturo 2004-2007
Brankica Petković
Razpršenost lastništva in raznolikost vsebin
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Petra Šubic
Skrivnostne poteze DZS
Brankica Petković
Bojan Petan: »Ni prostora za vse«
Lucija Bošnik, Nataša Ručna
Evropski medijski trg - veliki se povezujejo
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Brankica Petković
Romi
Ian Mayes
Naš cilj je biti odgovoren časopis
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Monopoly – družabna igra trgovanja z mediji
Petra Šubic
Nemški časopisni založnik v Sloveniji, slovenski v Makedoniji
Božidar Zorko
Nič več ni zastonj
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev: Independent Media Center
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Polona Bahun
Novinarji - odvečna delovna sila?
Petra Šubic
Boj med Delom in Dnevnikom
Alenka Veler
Otroška periodika in trg
Sonja Merljak
Vse, kar boste gledali ali brali, bo prihajalo od iste korporacije
Tomaž Trplan
K praksi alternativnih medijev
Brankica Petković
Koliko medijev manjšinam?
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Suzana Kos
Na drugo stran
Petra Šubic
Kmalu novi časniki?
Barbara Bizjak
Distribucija tiska v Sloveniji
Zoran Trojar
Nova nacionalna raziskava branosti
Saša Banjanac Lubej
Medijski inšpektor - one man band
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Petra Šubic
Lastniški premiki
Petra Šubic
Osvajalci južnih medijskih trgov
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Petra Šubic
Premirje med Infondom in DZS
Zoran Trojar
Mediji morajo sami financirati raziskave
Tomaž Drozg
Tudi moški berejo
Lucija Bošnik
V naši branži globalizacija ne velja
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Medijski pregled
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Jurij Giacomelli
Bo Financam uspelo?
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
TV3 bo preživela
Novi dnevnik
RTV Slovenija
Druga in tretja obravnava zakona o medijih
Petra Šubic
Nova razmerja med dnevniki
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Kaja Jakopič
Kdo so lastniki Mladine?
Medijski pregled
Medijski pregled
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Peter Frankl
Švedski kapital v Financah
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Grega Repovž
Medijski pregled
Slavko Vizovišek
Selektivno uničevanje časnikov
Sandra Bašić-Hrvatin, Tanja Kerševan-Smokvina
Lastniške mreže slovenskih časopisov in radijskih postaj
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Jure Apih
Temelji papirnate hiše
Božidar Zorko
Dnevniki danes in jutri
Branko Bergant
Kako uravnati trg?
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Boris Čibej
Vojno novinarstvo
Igor Vezovnik
S poplavo tožb nas poskušajo izločiti
Marjan Jurenec
Hočemo subvencioniranje svojega informativnega programa
Iztok Lipovšek
Koliko in kje se bo oglaševalo, lahko odloča le gospodarstvo
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
Novinarski večeri
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
24.02.2004
Brigitta Busch, Lajos Bence, Antonio Rocco, Ilija Dimitrievski
Mediji in manjšine
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
14.04.2000
Rainer Reichert, Peter Frankl
Medijska industrija v novi Evropi
23.06.1998
Andras Sajo, Sandra Bašić-Hrvatin
Sedma sila na povodcu
29.05.1998
Patrick White, Tadej Labernik
Tiskovne agencije v krizi
Omizja
29.09.2007
Snježana Milivojević, Snežana Trpevska, Sandra Bašić-Hrvatin, Vildana Selimbegović, Milka Tadić, Brankica Petković, Drago Hedl, Željko Bodrožić, Peter Preston, Jani Sever, Aleksandar Damovski, Stjepan Malović, Vanja Sutlić, Mehmed Agović, Dragoljub Vuković, Dubravka Valić Nedeljković, Mirko Štular, Saša Banjanac Lubej
Omizje: Oblike politične instrumentalizacije in klientelizma v medijih v državah jugovzhodne Evrope – primer držav nekdanje Jugoslavije
03.04.2007
Venčeslav Japelj, Barbara Verdnik, Peter Kolšek, Veso Stojanov, Simona Rakuša
Omizje: Tehnologija obvladovanja medijev v Sloveniji
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
15.03.2004
Jure Apih, Miran Lesjak, Melita Forstnerič-Hajnšek, Grega Repovž, Iztok Jurančič, Peter Nikolič, Sašo Gazdić, Janez Damjan
S kapitalom nad novinarstvo
06.12.2000
Boris Cekov, Branko Pavlin, Peter Frankl, Branko Čakarmiš, Cene Grčar, Iztok Lipovšek, Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijski lastniki: boj za dobiček ali vpliv na uredniško politiko
internet
Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu