N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
uvodnik
javni govor o referendumu
novi zakon o medijih
medijski trg
medijski pregled
mediji in pravo
mediji v svetu
država in mediji - tuje izkušnje
sindikalni boj novinarjev
novinarski profesionalizem
društvo novinarjev
boj za preživetje radia marš
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
foto
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Poslovni magnati, ki investirajo v bančništvo in izkoriščajo moč medijev za povečanje svojih profitov, so odgovorni za nastalo krizo – Medijski uslužbenci zdaj plačujejo ceno – Moramo se združiti – Novinarji morajo razumeti, da so hkrati tudi delavci, pravi turška novinarka Berat Güncikan
Turški mediji doživljajo eno najhujših obdobij v zadnjem stoletju. Zaradi ekonomske krize upada število medijskih hiš, nove zakonske rešitve pa nalagajo radijskim in televizijskim postajam vedno višje kazni zaradi kršitev nejasnih in kompliciranih omejitev za oddajanje.

Omejitvene odredbe turškega parlamenta so po eni strani medije zaustavile, hkrati pa so razrešile vse legalne ovire medijskim velekapitalistom, katerih cilj je združiti medijsko lastništvo v rokah nekaj ljudi.

Huda ekonomska kriza, ki je povzročila 30 odstotno devalvacijo turške lire, je najbolj prizadela medije. Iz dneva v dan se na cestah pojavljajo jezni novinarji, ki stavkajo zaradi nenehnega masovnega odpuščanja. Vendar njihovi časopisi in televizijski kanali o tem dogajanju ne obveščajo javnosti (ali vsaj zelo malo).

Novo novinarsko združenje
V februarju je val odpuščenih dosegel vrhunec, vendar se odpuščanja delavcev vrstijo vsak teden. Poleg 3000 odpuščenih v zadnjih treh mesecih (med njimi je kar 1000 novinarjev) so pred kratkim poročali, da so odpustili tudi več deset novinarjev dnevnega časopisa Aksam.

Zato so bili novinarji prisiljeni zapustiti svoja združenja. Sedaj iščejo podporo v okviru združenja, imenovanega Novinarski svet iniciative. Prepričani so, da obstoječe novinarske organizacije niso sposobne najti poti iz tega obupnega položaja. »Prijatelj me je poklical in mi sporočil, da so mojo rubriko odstranili, kar je bilo povedano na dnevnem jutranjem sestanku. Odpustili so me, vendar me o tej odločitvi sploh niso obvestili,« je povedala izkušena novinarka dnevnega časopisa Milliyet Nilgun Cerrahoglu. Večina novinarjev misli, da je skupina 183 novinarjev dnevnika Milliyet najbolj dramatični primer v »čistilnih postopkih« vodilne medijske usmeritve. Poleg novinarke Cerrahoglu, dveh mednarodno priznanih veteranov – karikaturistov Turhana Selcuka in Bedrija Koramana – so brez kakršnega koli obvestila odpustili tudi Duygu Asena, vodilno feministko in avtorico uspešnice, ter še tri starejše novinarje, bivše glavne urednike, ki so pri časopisu delali že desetletja.

»Masaker« nad novinarji
Delodajalci svojih uslužbencev o prenehanju delovne pogodbe uradno ne obveščajo. Tako novinarji novico izvedo šele takrat, ko njihove magnetne kartice ne odprejo glavnih vrat medijske hiše ali ko bankomat ATM ne sprejme njihove kartice, kar pomeni, da ne bodo več prejemali mesečne plače.

Delodajalci ne ravnajo v skladu s predpisi in namerno po cele mesece odlašajo z uradnimi obvestili o odpustu. Tako so odpuščeni novinarji prisiljeni podpisati sporazume o prejemkih plačila v obrokih.

Turško novinarsko združenje razglaša masovna odpuščanja kot »masaker« in poroča o »aroganci delodajalcev do novinarjev«. »Drugo, kar podžiga medijske magnate, so njihove močne povezave s političnim razredom,« verjame bivši predsednik turškega novinarskega združenja Nail Gureli. »Zanikanje nadomestil in prisila novinarjev k podpisovanju dogovorov o obročnem prejemanju denarja – to početje je preprosto nezakonito.«

Novinar in strokovnjak za komunikacije na istanbulski univerzi Galatasaray Ragip Duran misli, da so politični motivi vzrok za množična odpuščanja.

»Ljudje na vodilnih medijskih položajih opravičujejo odpuščanja novinarjev z nenehno ekonomsko krizo, vendar je večina odpuščenih prav tistih, ki so dosledno spoštovali novinarsko etiko in se upirali korupciji,« pravi Duran.

»Turški mediji so že dolgo pod političnim in vojaškim nadzorom in zato sedaj sploh ne zaslužijo svojega imena«.

Majhna skupina nadzoruje veliko število medijev
Majhna skupina poslovnih konglomeratov nadzoruje veliko število turških medijev, ki zajema več kakor deset nacionalnih dnevnikov, 17 komercialnih nacionalnih televizijskih kanalov, nešteto radijskih postaj ter veliko število tedenskih in mesečnih publikacij. Poslovni konglomerati investirajo v nekaj neodvisnih časopisov z manjšo naklado, poleg tega pa jih zanima področje bančništva, zavarovanja, turizma, zdravstva in celo nogometa, ki je v lasti turških medijev.

Družba Dogan Holding nadzoruje dva največja dnevnika – Hurriyet in Milliyet ter kvaliteten časopis Radikal, dva nacionalna televizijska kanala, CNN Turk in Kanal D. Sredstva vlaga v bančništvo in finance, komunikacije, zavarovanje, zdravstvo, prodajo olja in časopisa ter si prizadeva ustvariti še večji delež v privatizaciji električne energije. Bilginska skupina investira v dva nacionalna in en lokalni dnevnik, dva nacionalna in en lokalni televizijski kanal ter radijske postaje, tedenske in mesečne publikacije. Poleg tega vlaga tudi v področje izdajanja knjig, marketinga, varnostnih služb, zavarovanja in bančništva.

Omenjena skupina je letos prišla na slab glas zaradi finančnih nepravilnosti; njihova Etibanka je bila nacionalizirana, saj so odkrili, da je skupina nezakonito nakazovala skoraj ves dobiček banke svojim podružnicam. Bilginska skupina, ki vladi dolguje najmanj en bilijon dolarjev, je pred kratkim odpustila nekaj tisoč medijskih delavcev.

Neorganizirana delovna sila
»Delovna sila v poslovno nadzorovanih turških medijih je neorganizirana in med delavci so velike razlike v zaslužku. Medtem ko znaša povprečna mesečna plača od 500 do 1000 dolarjev, so nenavadno visoke plače namenjene osebju z daljšo delovno dobo, in sicer od 5000 do 100.000 dolarjev. Pravo nasprotje pa so začetniki, ki več let delajo brez kakršnih koli prejemkov ali zagotovljenega socialnega zavarovanja,« povzema novinar in ekonomski analitik Mustafa Sonmez.

»Turški mediji delujejo kot vzvod moči za poslovne konglomerate. Mediji predstavljajo močno orožje za napad, preplah drugih in zaščito njihovih lastnikov. S pomočjo medijev magnati izvajajo pritisk na vlado tako, da jo podpirajo ali oslabijo in podpisujejo pogodbe, « trdi Sonmez.

V zadnjem desetletju je bila istanbulska medijska industrija, ki je temeljila na slabi ekonomski in finančni racionalnosti, priča neverjetnemu porastu zaposlitev – okoli 15.000 delavcev. Kljub temu pa so naklade in dohodki upadali. »Kakor koli že, dnevna naklada natisnjenih medijev ostaja na ravni leta 1960, to je 3–4 milijone, medtem ko se je število prebivalstva povečalo na 65 milijonov,« zaključuje Sonmez.

Protestno pešačenje novinarjev
Zaradi vedno večje krize je Novinarski svet iniciative zbral 500 novinarjev. S konvojem avtobusov so se marca odpeljali od Istanbula do glavnega mesta Ankare, da bi obiskali ministra za delo Jasarja Okuyana. Svoj protest so izrazili s pešačenjem od Ankare nazaj do Istanbula.

Protestniki so se zbrali v istanbulskem parku Abdi Ipekci, imenovanem po umorjenem novinarju, ki ga je leta 1980 ubil terorist in pripadnik desnice Mehmet Ali Agca. Brezposelni novinarji so nato odkorakali do sedeža časopisa Sabah, ki je postal simbol nepravičnosti in korupcije za vso novinarsko skupnost.

V turški novinarski skupnosti, ki v preteklosti ni kazala zanimanja za organizacijo, je vladalo očitno spremenljivo razpoloženje. Na stotine ljudi je korakalo po dežju z baklami v rokah. Novinarski svet iniciative, ki ga predstavljajo govorniki, izvoljeni na novinarskih komitejih, namerava pripraviti vrsto dejavnosti, s katerimi želi javno in kritično opozarjati na nastali položaj. Novi val protestov se začenja s vnovičnim obiskom glavnega mesta in izdajo revije Novinar. Tako hočejo protestniki pridobiti pravico dostopa do informacij, nadaljevati z organiziranimi javnimi diskusijami in pritegniti pozornost javnosti. Svojo kampanjo nameravajo zaključiti z javnim shodom.

Berat Güncikan, predstavnica Novinarskega sveta iniciative, ki dela za neodvisen dnevnik Cumhuriyet, trdi, da so masovna odpuščanja rezultat povečane monopolizacije medijev. »Poslovni magnati, ki investirajo v bančništvo in izkoriščajo moč medijev za povečanje svojih profitov, so odgovorni za nastalo krizo. Medijski uslužbenci zdaj plačujejo ceno. Moramo se združiti. Novinarji morajo razumeti, da so hkrati tudi delavci,« poudarja Güncikan.

Starejši poročevalec Celal Baslangic, ki so ga nedavno odpustili pri dnevniku Radikal, misli, da kriza v turških medijih v prvi vrsti ogroža pravico ljudstva pri dostopu do informacij. »Odpuščanja iz delovnih razmerij so povezana z neenakomernim razvojem turških medijev. Medijska industrija je neverjetno hitro naraščala, medtem ko je število bralcev in poslušalcev drastično upadlo,« je povedal odpuščeni novinar.

izpis

Mojca Širok

Nadzorovana neodvisnost
V Italiji si lahko novinar le, če ti to dovoli zakon
Italijanska novinarska zbornica, stanovska organizacija novinarjev, je posebnost italijanskega novinarskega ceha in svojevrsten unikat v novinarskem poklicu nasploh. Ustanovljena je bila leta 1963 s posebnim zakonom, ki hkrati določa, da novinarskega poklica ne morejo opravljati tisti, ki niso člani novinarske zbornice. Če te ni v uradnem imeniku organizacije, nisi novinar. Če nisi član zbornice, nisi del sistema.

Član novinarske zbornice (torej novinar) lahko postane kandidat, ki je končal vsaj srednjo šolo, opravil osemnajstmesečno delovno prakso v novinarski hiši in v Rimu uspešno opravil državni novinarski izpit.

Danes ima italijanska novinarska zbornica okoli 70.000 članov, vsak od njih letno prispeva članarino, ki znaša okrog 170.000 lir.V upravna telesa zbornice, predsednika in podpredsednike, finančni odbor, člane nacionalnega in deželnih svetov, novinarji volijo kolege iz svojih vrst.

Novinarska zbornica v Italiji ni edina stanovska organizacija. Deluje jih več kakor trideset, svojo imajo arhitekti in zdravniki, odvetniki in notarji, vse skupaj pa imajo več kot 1,400.000 članov. Te zaprte, močne in vplivne organizacije so pravzaprav svojevrstni cehovski lobiji. Od leta 1992 je bilo v italijanskem parlamentu vloženih več kakor 220 zakonskih osnutkov, ki so predlagali tako njihovo ukinitev kot vsaj korenite spremembe, a ni bil doslej sprejet niti eden.

Študija novinarstva ni
Razlogov za njihov nastanek je več. Novinarji svoje opravičujejo s pojasnilom, da predstavlja legitimacijo poklica. V Italiji ni študija novinarstva, šele v zadnjih letih se kot univerzitetne smeri pojavljajo komunikacijske vede. Poklicno kvalifikacijo novinarju tako daje šele članstvo v zbornici.

Drugi razlog je reakcija na fašizem. V dvajsetletju diktature so morali biti novinarji člani stranke in tako v službi režima. Povojna ureditev ceha s poudarkom na samoupravljanju organizacije je želela predvsem doseči neodvisnost novinarjev od politike in oblasti. Paradoksalno: organizacija, ki je nastala zato, da bi imela oblast nad poklicem in dejavnostjo, ki ju predstavlja, lažji nadzor, danes še naprej obstaja, da bi se nadzoru oblasti izognila.

Zbornica je za svoje člane priskrbela tudi materialne ugodnosti. Italijanski novinarji so si uspeli izboriti ugodna zdravstvena in pokojninska zavarovanja, številne popuste pri nakupu letalskih in železniških vozovnic in podobne olajšave. Zloraba poklica je kazniva. Po zakonu so odgovorni uredniki medijskih hiš, po novem, dopolnjenem zakonu o založništvu tudi informativnih internetnih strani, če niso člani zbornice ali članstvo poneverijo, kaznovani z denarno in zaporno kaznijo.

Internet pokazal zastarelo urejanje novinarskega poklica
Prav pojav interneta in spletnih publikacij pa je nazorno pokazal na zastarele in toge mehanizme, ki v Italiji urejajo novinarski poklic in ki so bile morda po izkušnji fašizma vzpostavljene dobronamerno, a so danes po mnenju mnogih preživele.

Sindikat novinarjev je po treh stavkah in dvajsetih mesecih pogajanj z združenjem založnikov vendarle uspel v novo, štiriletno kolektivno delovno pogodbo vključiti tudi spletne novinarje. Odprto pa ostaja vprašanje neodvisnih, majhnih spletnih medijskih strani, tistih, ki niso v lasti velikih medijskih hiš in ki niso registrirane, njihovi ustvarjalci pa niso člani novinarske zbornice. Bodo zato kazensko preganjani?

Na to vprašanje v novinarskem sindikatu nimajo odgovora, v novinarski zbornici pa pravijo, da to ne velja za vse internetne strani, temveč le za tiste, ki se ukvarjajo z informativnimi vsebinami. Kakšne in katere so te, jim je težje pojasniti. Kolegi novinarji zmajujejo z glavo in zmigujejo z rameni. Zbornico še potrebujemo, pravijo. Mediji so vsakodnevna tarča napadov politikov in oblastnikov. Brez trdne organizacije, ki nas ščiti in zastopa, bi z nami lahko pometal prav vsakdo.

izpis

Bernard Nežmah

Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Novi ruski predsednik medijem ni ničesar dolžan – Ker kot nekdanji tajni agent ni vajen sprejemati kritik in zajedljivih satir, si je ustvaril medijski svet po svoji volji
Naenkrat sta ugasnila dva medija, ki sta bila izredno kritična do ruskega predsednika Vladimirja Putina. In to na mehak tržni način. Televizijska postaja NTV je z novimi lastniki zavzela bolj državotvorno pozicijo, dnevnik Segodnja pa so izdajatelji prenehali tiskati zaradi finančnih izgub. Z elegantnim slogom se Putin ni le znebil zanj neprijetnih medijev, temveč je vpeljal žametno samocenzuro: to bo usoda vsakogar, ki bo proti kremeljskemu vladarju!

Kako je bilo sploh mogoče tako preprosto in enostavno utišati medije? Na trgu je sicer še nekaj samosvojih medijev ter številni komunistični in antisemitski listi, ki prav tako niso naklonjeni ruskemu predsedniku, toda to so bolj partijska glasila, ki prepričujejo že prepričane. Brez vpliva na ustvarjanje javnega mnenja.

Ruski mediji pred Putinom
Kako so delovali ruski popularni mediji pred Putinom? Ženja Pčelincev je kot fotograf delal za Segodnjo v začetku devetdesetih. Po zlomu komunističnega režima 1991 ga je prevzel čar novega žurnalizma, v katerem novinar dogodke spremlja na lastne oči. Fotografiral je vojne v Armeniji in Gruziji, se tam znašel sredi navzkrižnega ognja, v katerem si je rešil glavo tako, da je celo popoldne nepremično ležal v blatu. Pred duhom smrti se je vrnil na moskovske ulice, kjer je v objektiv lovil mafijski kriminal. Tega ni počel dolgo, saj je grožnja s kroglo iz njega napravila najprej salonskega urednika fotografije, konec devetdesetih pa je iz novinarstva odšel v svet reklamne fotografije. Z glavo na varnem vratu in v mondenem plašču zdaj živi življenje uspešnejšega Rusa.

Pisatelj in publicist Jurij Bujda je devetdeseta začel pri reviji Znamja, od tam prešel v takrat vodilno intelektualno-kritično Nazavisimajo gazeto, od tedaj pa se je vsako leto preselil k drugemu časopisu, nazadnje leta 2000, ko je pisal za Novoe Vremja. Kaj je skupnega fotografu in žurnalistu? Oba sta bila celo desetletje nenehno na strani Jelcina in njegovih. Celo takrat, ko zanj nista več našla pohvalne besede, sta glasovala zanj, da bi ne zmagal komunist Zjuganov.

Kaj je bilo tisto, kar ju je držalo stran od neodvisne novinarske drže? Ali drugače: kaj sta dobila pod Jelcinom, kakršen koli je že bil?

Bila je to simbioza med Jelcinom in mediji
V desetletju, ko sem ju srečeval iz leta v leto, sta rastla iz ruskih mužikov v meščana. Slekla sta uniformirane in zdelane obleke, odložila socrealistična očala, si omislila stanovanja v moskovskem centru. Biti za Jelcina je bil sinonim za njun standard in njuni profesionalni karieri.

Oktobra 1993 se je v Moskvi zgodila nekajdnevna vojna med poslanci Vrhovnega sovjeta in predsednikom države. Najprej so Jelcinovi policisti zavzeli ulice, omejili meščanom svobodo gibanja, protestnike tolkli z bikovkami in obkolili stavbo sovjetov. Na koncu je Jelcin poslal tanke in vojaške enote, ki so z bombami zasule stavbo državnega parlamenta.

Vsi popularni mediji so bili ves čas na Jelcinovi strani. Bolj kot za dejstvi so hlepeli po zmagi nad vrhovnosovjetskimi komunisti. Pod parolo: s tanki branimo demokracijo! Tri leta pozneje je pred predsedniškimi volitvami Jelcin nabral vsega sedem odstotkov podpore med ljudstvom po anketah javnega mnenja. Ko pa se je začela predvolilna kampanja, je medijski svet spet stopil na Jelcinovo stran. Zdaj so bili novinarji podobni napovedovalcem usode, saj so se osredotočili na slikanje temnih dni za Rusijo, če pride na oblast Zjuganov. Celo infarkta, ki ga je Jelcin doživel nekaj dni pred volitvami, niso hoteli opaziti.

Ta simbioza med Jelcinom in mediji je bila vzajemna. Jelcin je pustil medijem po štiri leta miru, lahko so se celo šalili in brili norce na njegov račun, pa nobenemu izmed medijev ni dal zlomiti vratu. Mediji, ki so vseskozi uživali svobodo kritike, pa so mu vračali na volitvah, ko so vsakič zavzeli antikomunistično držo.

Novi predsednik medijem ni nič dolžan
Potem pa je za novo leto 2000 Jelcin odigral predsedniško bitko sam, brez medijev. Odstopil je in za začasnega predsednika imenoval Vladimirja Putina. Novi predsednik medijem ni bil več ničesar dolžan in ker kot nekdanji tajni agent ni vajen sprejemati kritik in zajedljivih satir, si je ustvaril medijski svet po svoji volji. Zato njegovi nasprotniki niso bili neposredno novinarji, temveč oligarhi, ki so bili lastniki njemu neprijetnih medijev. In zato je navkljub obračunu z javnimi glasili ostal priljubljen pri ljudstvu. Učinkuje namreč kot borec proti finančnim prevarantom, kot so v očeh množic medijski oligarhi.

Od kod ta naravni spoj med oligarhi in novinarji? Sam sem navdušenost Ženje sredi devetdesetih, ko je lastnik njegovega časopisa postala banka, gledal kakor čisto naivnost. Toda, tu je začaran krog ruskega žurnalizma. Mediji potrebujejo bodisi državni aparat bodisi finančne mogotce za to, da bi sploh lahko funkcionirali. Zakaj je prišel bankir Gusinski sploh v položaj, da je prodal delnice NTV-ja? S televizijskim kanalom je imel več stroškov kakor zaslužkov. Sergej Sokolov, urednik tednika Novoe Vremja, mi je ob lanskih volitvah pripovedoval, da je njihov problem v tem, ker ne podpirajo Putina in moskovskega župana Lužkova. Kar pomeni, da ne dobijo dovoljenj za postavitev svojih kioskov. Zaradi tega so bili prisiljeni plačevati orjaško maržo trgovcem, po drugi strani pa ni trga papirja, zato jim prodajalci časopisnega papirja lahko navijajo cene v nebo. Uspeh časopisnih založnikov ni odvisen od kakovosti njihovih časnikov, temveč od vplivov na surovinsko, distribucijsko in prodajno maržo. Zato so mediji brez finančnega ali političnega botra vnaprej izgubljeni.

Sicer pa posebnost ruskega žurnalizma v njegovi neizbežni naklonjenosti do vladarjev izvira še iz pionirskih dni. Ali veste, kdo je v Sankt Petersburgu ustanovil prvi ruski časopis? – Car Peter Veliki!

izpis

Lucija Bošnik

Ameriški mediji – tempirana bomba?
CNN je začel odpuščati sistematično in brezkompromisno – Vzroki so bili popolnoma poslovne narave: preiskovalno novinarstvo je predrago – Čemur smo priča v Ameriki, se imenuje razvrednotenje novičarskega in preiskovalnega novinarstva, ki bo po mnenju Steva Rendalla imelo globoke posledice v ameriški družbi
CNN doseže več kakor milijardo ljudi po celem svetu v dvanajstih jezikih in po nekaterih podatkih zaposluje okrog 150 dopisnikov v 42 mestih – več kakor ABC, CBS, NBC in Fox skupaj. V zadnjih dveh desetletjih je bil prisoten ob vseh največjih dogodkih: zalivski vojni, smrti princese Diane, letalski nesreči Johna F. Kennedyja Jr. in lanskih predsedniških volitvah z znamenitim štetjem glasov na Floridi. CNN je imel do leta 1996 monopol nad nacionalnimi kabli, potem pa sta se pojavila še MSNBC (NBC in Microsoft skupaj) in Fox News Channel Ruperta Murdocha. Mreži sta vedno bolj pridobivali vpliv in popularnost, CNN pa je popolnoma otopel in začel izgubljati občinstvo ter gledanost. Vse skupaj je vodilo k dogodkom sredi letošnjega januarja, ko je CNN objavil »radikalne spremembe«, zaradi katerih je odpustil 400 delavcev. Nekatere izmed njih so k pisalnim mizam spremljali agenti varnostne službe CNN, jim ukazali, naj nemudoma pospravijo svoje stvari in jih v eni uri razrešili dolžnosti.

Novice brez dobička
CNN še zdaleč ni osamljen primer odpuščanja novinarjev. Steve Rendall, medijski analitik v organizaciji FAIR (Fairness & Accuracy In Reporting) v New Yorku, je povedal, da to počnejo na BBC News, odpuščati pa so začeli tudi v številnih časopisnih hišah po vsej Ameriki. Kljub temu, da so nekateri ameriški medijski strokovnjaki začeli iskati vzroke odpuščanja v zapiranju nekaterih vojnih žarišč, kakršno je bilo v Bosni, je Steve Rendall prepričan, da so odpuščanja samo posledica strašnega trenda v ameriškem novinarstvu, ki se je pojavil v obdobju stroge poslovne naravnanosti ameriških medijev. Ameriški mediji so namreč v nekaj letih postali neznatni koščki znotraj ogromnih zasebnih medijskih korporacij, kakršna je Turnerjeva CNN, ena največjih komunikacijskih organizacij na svetu. Novice so s širjenjem medijskih korporacij postajale in postajajo zmeraj manj pomembne, kar pa je še huje, medijskim mogotcem se zdijo mnogo predrage. Tako so sistemi, kakršen je ABC, ki mu večino denarja prinesejo ceneni televizijski šovi, zahtevali več dobička od vseh svojih programov, z informativnim programom vred. »TV News pa so eden izmed televizijskih programov, ki že po definiciji ne prinašajo visokih dobičkov,« je menil Steve Rendall.

Zgodba o CBS
Prvi začetki televizijske mreže CBS so vsebovali pomembno sporočilo za t. i. javno novinarstvo. CBS je bil v novejši zgodovini kadrovsko izjemno profesionalna televizija, ki je zadostila najzahtevnejšim standardom televizijskega novinarstva, zanj so delala mnoga znana novinarska imena, nekateri vodilni pa so celo javno zaščitili informativni program in jasno izjavljali, da so novice za javnost najpomembnejši del televizijskega programa in da jim je čisto vseeno, če CBS News izgublja denar. Prepričani so bili, da novice na CBS opravljajo funkcijo informiranja javnosti kot najosnovnejše pravice javnosti in da je to najmanj, kar dolgujejo ameriški javnosti. Nekateri so takrat celo izjavili, da jim je vseeno, pa čeprav bodo morali denar vzeti bolj dobičkonosnim zabavnim programom, da bo lahko informativni program preživel. To je nekaj, kar je treba nujno storiti. Informativni magazini (šovi) namesto novic

Taka novinarska in državljanska drža pa se je v sodobnem času velikanskih medijskih konglomeratov skorajda izgubila. Takšne etike današnji medijski mogotci ne poznajo, zato novičarski programi postajajo zmeraj manj pomembni deli v velikih medijskih sistemih. Novinarstvo je pač drago, organizacija porabi veliko denarja, če novinarja pošlje na lov za novicami. Kaj se bo torej zgodilo s tovrstnim novinarstvom v prihodnosti? Steve Rendall je mnenja, da se bodo novičarski programi ali TV News začeli preobražati v t. i. News Magazines, ki so mnogo cenejši. Za News Magazines je značilno, da so nekakšni šovi, kjer ni pravih preiskovalnih zgodb, sploh pa ni terenskega dela in podrobnejšega novinarskega raziskovanja ozadij zgodb. Čemur smo torej priča v Ameriki, se imenuje razvrednotenje novičarskega in preiskovalnega novinarstva, ki bo po mnenju Steva Rendalla imelo globoke posledice v ameriški družbi. Rendall je povedal, da ameriško novinarstvo že dolgo ni izkazovalo tako nizke kakovosti, kot jo kaže v zadnjih letih. Na FAIR-u so namreč pred kratkim izdelali podrobno analizo o poročanju ameriških medijev v vojni na Balkanu in ugotovili, da so se Američani zelo slabo odrezali. Glede na obstoječi trend v novinarstvu lahko pričakujemo, tako Rendall, da bodo novinarji še slabše opravljali svoje delo.

izpis

Ksenija Horvat

Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Makedonski mediji so v časih spopadov še bolj državotvorni kakor sicer – O stališčih druge etnične skupnosti ne poročajo – V Makedoniji zdaj vsak bere svoje – Ker ni skupnih virov informacij, so tudi razmišljanja povsem različna
Pred dobrim mesecem dni sem morala v Makedoniji za teden dni zamenjati našega dopisnika Vanjo Vardjana, ker zaradi dogodkov v Beogradu ni mogel potovati v Skopje, od koder sicer tudi poroča. Možnost sem pograbila, čeprav ne brez tihih pomislekov. Razvijanje makedonske krize in njeni glavni protagonisti so mi bili sicer znani, bala sem se pasti, ki čakajo novinarja na terenu, ki ga ne pozna do obisti, a mora tisti teden dni verodostojno poročati. Toda takšno smiljenje samemu sebi je pravzaprav povsem nesmiselno. Tudi večina drugih tujih novinarjev, ki sva jih srečevala s snemalcem Darkom, je bila v Makedoniji šele nekaj dni. Prišli so, ko so se začeli spopadi na območju Kumanova in Lipkova. Nekateri so bili po dveh dneh že pravi strokovnjaki za makedonsko krizo. Čakajoč na vsakodnevni »brifing« tiskovnega predstavnika ministrstva za obrambo, so si izmenjevali štorije o poveljnikih uporniške vojske, s katerimi so se dobili v hribih nad Kumanovim, o intervjujih z voditelji podtalnih makedonskih nacionalističnih organizacijah, ki menda orkestrirajo napade na albanske lokale v Bitoli, in o drugih sočnih zgodbah o »makedonski resničnosti«, ki jih pošiljajo svojim medijem. Ko so nato odbrzeli v svojih dragih oklepnih vozilih, opremljenih z neprebojnimi jopiči in čeladami, so najbrž v mislih že sestavljali svoja suverena poročila o »makedonskem plamenu, ki bi se spet znal razplamteti v balkanski požar«, o »zatiranem albanskem narodu« in o »uresničevanju projekta velike Albanije«.

»Zahodni novinarji lahko podkupijo našo vojsko«
Makedonski novinarji za svoje zahodne kolege nimajo dosti potrpljenja. Zamerijo jim, ker albanskih upornikov ne imenujejo teroristi in ker se z njimi nasploh preveč družijo. »Iščejo stike s teroristi, se v gore odpravijo na lastno pest, ko jim teroristi ne dovolijo odhoda, pa prosijo našo vojsko, da jih reši,« mi pripoveduje Mirjana. »Ker imajo neomejen proračun, lahko podkupijo našo vojsko, da jih pusti do zasedenih vasi, do koder mi ne moremo.» Najbolj gre makedonskim novinarjem na živce, da večina zahodnih medijev Makedonce imenuje makedonski Slovani. »Kakšni Slovani? Vedno smo bili Makedonci, kot da bi mi Britance nenadoma začeli imenovati anglosaksonci,« se razburja Mirjana. Poskušam se čim bolj oborožiti. En dan se z Darkom odpraviva na teren s skupino makedonskih novinarjev, drugi dan greva z Albanci. Dobiva povsem druge ljudi in povsem druge podatke.

Makedonski in albanski viri
Medtem ko makedonski novinar objavi »državotvoren« podatek, da je ofenziva makedonske vojske uspešna in zato ljudje množično bežijo, se ukvarjam s preverjanjem podatka, koliko ljudi je ostalo v obkoljenih albanskih vaseh. Šest različnih virov: lokalni Rdeči križ, Mednarodni rdeči križ, predstavnik vlade, poslanec albanske Stranke demokratičnega napredka, tiskovni predstavnik vojske in novinar belgijske tiskovne agencije, ki se je uspel prebiti do vasi. Vsak mi postreže s svojim podatkom. Albanski viri praviloma vztrajajo, da nihče, razen hudo bolnih in nosečnic ni zapustil svojih domov, ker ne zaupajo makedonski vojski in se bojijo za svoje življenje. Makedonski viri pravijo, da ljudje v času dogovorjenega premirja na veliko odhajajo, čeprav se na lastne oči prepričam, da so avtobusi, ki jih je vojska organizirala v ta namen, noč in dan prazni. Belgijski novinar Salvatore pravi, da je težko oceniti. Ljudje so v kleteh, »imel pa sem občutek, da so naučeni, kaj govoriti novinarjem«. Predstavnica Mednarodnega RK mi prav tako ne zna odgovoriti. Poleg tega noče reči ničesar, s čimer bi se lahko zamerila makedonskim oblastem, saj za dostop do vasi nujno potrebujejo dovoljenja makedonske vojske.

Da bo makedonska javnost zadovoljna
Z Darkom tega dovoljenja ne dobiva, čeprav je razglašeno začasno premirje. Skupaj z ekipo televizije A1 ter novinarjem zasebne televizije iz Walesa in njegovim makedonskim producentom obtičimo na bojni črti pred vasjo Vaksince, ki je bila takrat še v rokah upornikov. Vojska nima potrpljenja. »Cesta mora biti prazna, prihajajo okrepitve.« V Vaksincih so počrneli zidovi nekdanjih domov dobro vidni. Darko posname nekaj eksplozij. Safet iz televizije A1 je zdaj že veteranski poročevalec: »Nekaj se pripravlja,« me pouči. »Vojska malo strelja, če se le da prek vasi, vlada grozi, da se ljudje umaknejo, ko je vas prazna, pa vojska uprizori ‘uspešno’ ofenzivo, da je zadovoljna še makedonska javnost.« Ob mostu leži prevrnjen in prerešetan avtomobil. Tudi za to ne dobimo razlage. Mislimo, da smo premeteni in se do Vaksinc poskušamo prebiti z druge strani. Ponovi se ista zgodba. »Vrnite se v Skopje in počnite kaj pametnejšega,« je kratek desetar.

V bistvu je imel prav. Ves teden se je nad Kumanovom vzdrževal status quo. Obe strani sta malo kršili premirje, a hkrati priznavali, da je to streljanje k sreči tja v en dan. Brez žrtev. Tisti teden je bil političen, ne vojaški. Kovala se je vlada narodne enotnosti, ki je tik pred našim TV Dnevnikom obvisela na nitki. Albanska stranka demokratičnega napredka je zaradi »provokativnega otvoritvenega govora« premiera Georgievskega skoraj odstopila od načrtov. Tuji diplomati – britanski in ameriški veleposlanik ter šef misije OVSE v Makedoniji – so jo prepričevali do Odmevov. Po strankini »pogojni privolitvi« sem lahko oddala poročilo. Celo v novinarstvu se kak dan posreči, da konec dneva sklene tudi zgodbo. Srečam večino albanskih in makedonskih novinarskih znancev. Zahodnih poročevalcev v Sobranju ni bilo. Parlamentarna razprava je parlamentarna razprava in če je v tujem jeziku, je stvar še bolj dolgočasna.

Tujim novinarjem politiki drugačni odgovori
Ko je vlada narodne enotnosti potrjena, začnejo tudi makedonski politiki, ki so se me pred tem vztrajno izogibali, vendarle pristajati na intervjuje. O tem, kaj lahko doseže vlada narodne enotnosti in tako naprej. Postanem slabe volje. Tujim novinarjem politiki na ista vprašanja odgovarjajo drugače kakor domačim. Ker bom svojo zgodbo pripovedovala širni Sloveniji, dobim pološčene fraze o novem upanju, ki da ga zbuja nova proevropska vlada. Tudi prav. V Tetovu naredim intervju z albanskim politikom, ki je zavrnil položaj podpredsednika vlade, ker »ne bi mogel vsak dan gledati Georgievskega«. V Kumanovu intervjuvam občinska moža, Makedonca in Albanca, ki se skupaj trudita, da bi v mestu ohranila trohico zdravega razuma in skupaj udrihata po novi vladi, zato sem na koncu z izkupičkom vendarle zadovoljna.

Na koncu (mojega makedonskega tedna je že skoraj konec) si privoščim še novinarsko poslastico. Tri reportaže. O makedonski, albanski in romski vasi. Makedonske vasi Dovezence, ki leži vzhodno od Kumanova, modernizacija ni dosegla. Tudi albansko prebivalstvo ne, morda so tamkajšnji ljudje prav zato tako zelo protialbansko nastrojeni. Razmišljajo v stereotipih, po katerih so albanski uporniki nekakšna mitska bitja, še najbolj podobna volkodlakom. Kaj Albanci zahtevajo, ne vejo. »Oni vedno nekaj zahtevajo,« pravijo. Makedonski mediji so v časih spopadov še bolj državotvorni kakor sicer. O stališčih druge etnične skupnosti ne poročajo. V Makedoniji zdaj vsak bere svoje. Ker ni skupnih virov informacij, so tudi razmišljanja povsem različna. Preprosti Makedonci ne vedo, da tujim novinarjem ni dobro preveč govoriti čez drugo etnično skupnost, ker se to ne sliši lepo in jim navsezadnje ni v prid. Albanci so bolj prepričljivi, ker uporabljajo manj šovinističnih izrazov. Toda tudi njihove pripovedi je treba postaviti na rešeto. Izplen morda ni poročevalsko dramatičen, ampak včasih je tudi navajanje preverjenih podatkov v neposplošenem kontekstu lahko uspeh. V Makedoniji to vsekakor drži.

izpis

Tamara Spaić

Seksgate na srbski način
Srbski mediji očitno niso pripravljeni na teme, ki ne obravnavajo dnevne politike, ampak družbene vrednote in človekove pravice – Poročanje srbskih medijev o seksualno-politični aferi je pokazalo, da niso pripravljeni avtonomno razvijati teme in da le sledijo diktatu politične elite
Poročanje medijev o prvi srbski seksualno-politični aferi lahko pogojno razdelimo na tri faze: sramežljivo, mačistično in kadrovsko-politično. Afera je nastala, ko je Ljiljana Nesterović, predstavnica za odnose z javnostjo Socialdemokracije, stranke vladajoče koalicije DOS, javno povedala, da jo je predsednik stranke Vuk Obradović »seksualno vznemirjal«. Pozneje so se po kuloarjih pojavile govorice, da Obradović nadleguje tudi druge članice stranke, novinarke in uslužbenke v srbski vladi, kjer je bil podpredsednik, vendar ga zaradi škandala niso zamenjali.

Mediji so najprej oklevali, ali bi sploh načeli to temo. Prvo vest je objavil dnevnik Danas, ki se je zavaroval z »zvedelo se je«, čeprav jo je objavil na naslovni strani. Pomenljivo je, da je afero začel časopis, katerega ambicija ni biti najhitrejši, medijska promocija afere pa se je zgodila v trenutku, ko je celotna politična »čaršija« že na veliko govorila o incidentu. Ostali dnevniki so počakali še dan ali dva, potem pa so začeli odkrito poročati.

Naslednjo fazo je zaznamovala eksplozija kontroverznih izjav akterjev dogajanja v Socialdemokarciji, ki so jih mediji ob velikem številu velikokrat nedostojnih in pikantnih podrobnosti posredovali v velikih količinah. Politika in Glas sta izjavam udeležencev afere dnevno namenjala več kakor eno stran. V večini primerov ni bilo analiz ali raziskovanja dejstev, vzrokov in posledic. Zanimivo je, da se v tej mačistični fazi noben medij ni posvetil raziskovanju dejstev dogodka, ki je bil povod za zamenjavo prvega »postmiloševičevskega« visokega politika. Tudi analize vzrokov, smisla in morebitnega vpliva na politično, moralno in družbeno zavest, prav tako ni bilo zaslediti. V tretji fazi afere se je pojavilo politično-kadrovsko vprašanje, kdo bo na pomembnih funkcijah zamenjal Vuka Obradovića, predsednika Socialdemokracije, podpredsednika srbske vlade in prvega človeka vladne komisije za ugotovitev malverzacij, kraj in korupcije prejšnjega režima. To temo so vsilili politiki, mediji pa so nalogo z olajšanjem sprejeli. Ta faza je potekala najdlje in še traja.

Javnost ni bila pripravljena obravnavati te teme
Elektronski mediji so se večinoma ves čas izogibali zgodbi. Radiotelevizija Srbija (RTS) je prvi teden afero spremljala skozi poročila z novinarskih konferenc v vseh dnevno-informativnih političnih oddajah. Poročanje je bilo nevtralno, jasno pa je bilo opaziti nelagodje voditeljev, ko so napovedovali prispevke. RTV B 92 je pripravila dve kontaktni oddaji s problemsko zastavljenimi temami o odgovornosti, spolnem nadlegovanju, enakih pravicah moških in žensk ter zlorabi položaja. Odzivi poslušalcev so pokazali, da javnost in večina medijskih ljudi teme ni bila pripravljena obravnavati zunaj postavljenih okvirov, kar je izgledalo približno takole: moški lahko vznemirjajo ženske, ki so za neprijetnost same krive zaradi izzivalnega obnašanja in oblačenja. Takšni odzivi poslušalcev in gledalcev so tudi vzrok za zgoraj opisano medijsko poročanje. Kmalu je tudi RTV B 92 prenehala z oddajami na to temo.

Način medijskega spremljanja afere je temeljil na osnovnem nerazumevanju prave razsežnosti (ne)moralnosti družbe, v kateri je spolno nadlegovanje vsakodnevni pojav, o katerem se ne govori. Seksgate so časopisi spremljali aferaško, s kopico neprimernih podrobnosti. Politika se je v začetku celo odkrito postavila na Obradovićevo stran z naslovi (na primer): Doma oficir, v parlamentu pa gentleman ali pa Poskus, da bi zaustavili preiskavo o korupciji. Tako je zgodba dobila politično razsežnost, ki pa ni edina. Politika je na začetku s položaja nezavednega šovinizma, ki je verjetno še bolj nevaren od zavednega, objavila najbolj neokusen tekst o tej temi z naslovom Politika v senci seksa. Tam je zapisano, da »naklonjenost politikov do žensk ne bi smela vedno pomeniti konec njihove kariere«. V zelo pozitivnem kontekstu in ob velikih simpatijah so nato našteti razni svetovni politiki, ki so zaradi ali pa kljub seksualnim aferam ustvarili uspešno politično kariero.

Pikantne rekonstrukcije dogodka
Blic se je bolj spretno lotil 11. maja: »Spolno nadlegovanje in zlorabljanje na delovnem mestu je praksa, ki je skoraj sama po sebi umevna, a se o njej ne govori.« Tudi Danas je objavil komentar, v katerem je kritiziral samo politike in njihovo moralno ter pravno odgovornost z naslovom Tveganje popuščanja. Toda komentarji niso priljubljeno branje širšega občinstva, zato lahko takšen način pokrivanja dogodka komentiramo kot očitno stališče redakcij, da bodo temo »častno preslišali«.

Zanimivo je, da tudi tedniki z več prostora, časa in posluha za takšne moralne teme niso v pravem trenutku začeli z raziskovanjem in analizami. V tednu, ko se je afera pojavila, sta se Nin in Vreme zadovoljila s pikantnimi in posmehljivimi rekonstrukcijami dogodka, v katerih so se omejili na stavek Vuka Obradovića »da nama ustnici postaneta eno« in solze strankine predstavnice za odnose z javnostjo Ljiljane Nestorović. V rekonstrukciji zgodb, ki sta jih oba tednika napovedala na naslovnih straneh, ni bilo niti ene podrobnosti, ki ne bi bila že objavljena v dnevnih časopisih. Nin je objavil tekst Seks in politika, Vreme pa je čez celo naslovno stran objavilo sliko Vuka Obradovića in naslov Mračna afera. Tednika, ki sta menda analitična, se nista lotila raziskovanja globokih korenin in mogočega nadaljevanja afere. Nedeljni telegraf je seksualno-politično afero pospremil z naslovom Najbolj pikantno iz prve roke, toda z ostrim političnim komentarjem glavnega urednika o odgovornosti vladnih uslužbencev. V njem se je vprašal, ali lahko vladno protikorupcijsko komisijo vodi javno kompromitiran človek. Dva dogodka, ki sta se zgodila hkrati s politično-seksualnim škandalom, dodatno pojasnjujeta odnos medijev do teme, ki jih v deželah na višji stopnji demokratičnega razvoja mediji brez skrivanja postavljajo v ospredje. V srbski skupščini so zavrnili predlog, da bi zakonsko sankcionirali posilstvo ali poskus posilstva v zakonu. Ta sankcija obstaja v zakonodaji evropskih držav, pogoj za vstop ZRJ v Svetu Evrope pa je prav uskladitev z evropsko zakonodajo. Škandalozne zavrnitve prilagajanja evropskim standardom v skupščini pa beograjski časopisi niso niti omenili.

Škoda za vladno marketinško kampanjo
Še en dogodek – prvih sto dni srbske vlade – pa je na mnogo bolj neposreden način kot odločitev srbske skupščine pokazal na odnos medijev do politično-seksualne afere. Izkazalo se je, da mediji nimajo nujno potrebne kritičnosti do oblasti, ki ga zagotavlja profesionalizem, pa tudi etične drže kot neločljivega dela profesionalnega novinarstva. Vlada oziroma njen premier je izjavil, da je nezadovoljen z dejstvom, da seksualna afera zaradi enega člana vlade kvari ambiciozno zamišljeno marketinško kampanjo vlade. Pomenljivo je, da so takoj za tem časopisne naslove v slogu »prvi srbski seksgate« zamenjali veliko manj močni naslovi, kot je na primer Čigavi so poslanski mandati ali pa ugibanja, kdo bo zamenjal Obradovića na čelu protikorupcijske komisije. Seksgate je v srbskih medijih trajal le pet dni, kar je glede na atraktivnost teme za svobodne medije, ki se uveljavljajo na trgu, nepojmljivo. Afera je tudi le mimogrede odprla pomembna družbena vprašanja, kar je s stališča odgovornega novinarstva nedopustno.

Nin je temo zlorabljanja žensk po dveh tednih napovedal na pravi način in nanjo 17. maja opozoril na naslovnici, čeprav se je javnost s tem vprašanjem že nehala ukvarjati in začela razmišljati o politično-kadrovskih posledicah zamenjave Vuka Obradovića z odgovornih položajev v vladi. Pod naslovom Nevarna razmerja je Nin izkoristil nekaj raziskav o seksualnem nasilju in s pomočjo petih kompetentnih sogovornikov osvetlil temo z moralnega in družbenega stališča. Takrat je bila tudi prvič postavljena definicija seksualnega nadlegovanja, ki je, če sodimo po že omenjenih odzivih poslušalcev v kontaktnih oddajah RTV B 92, javnosti popolnoma neznana, čeprav se dogaja vsak dan. Nin opozarja, da nadlegovanja nihče ne obsoja in da se od žensk a priori »najpogosteje pričakuje, da nase prevzamejo krivdo, sram in odgovornost« v primeru, da glasno nasprotujejo šefovskemu »dvorjenju«.

O aferi po diktatu politične elite
Če opazujemo poročanje medijev o srbski aferi s stališča njenih akterjev, še posebej Vuka Obradovića in Ljiljanje Nestorović, je jasno, da je vodja Socialdemokracije zmagovalec. To potrjujejo naslovi v časopisih. Tri tedne po aferi so na osnovi Obradovićevih izjav nastali naslovi, kot je na primer Nadaljujem borbo ali celo Možna kandidatura za predsednika. V ironičnem tekstu Zaključno dejanje je kolumnist Nina zapisal: »Kaj bi dal za njegov (Obradovićev op. a.) vojni razpored.« Jasno je, meni kolumnist, da je prav zahvaljujoč popolni odsotnosti moralnih in družbenih vprašanj v dnevnikih mogoče prebrati omenjene naslove. Ljiljana Nestorović jo je slabše odnesla, saj se ne pojavlja niti v tekstih niti v naslovih.

Mediji so tako v prvi seksualno-politični aferi v srbski javnosti pokazali, da niso pripravljeni avtonomno razvijati teme in da le sledijo diktatu politične elite. Še bolj skrb zbujajoče pa je, da niso pokazali zanimanje in niso bili pripravljeni za teme, ki ne obravnavajo dnevne politike, ampak družbene vrednote in človekove pravice.

izpis

Ahmed Burić

Čigavo je Oslobođenje?
Kaj je z nakupom 39 odstotkov sarajevskega dnevnika Oslobođenje – za katerega direktor Salko Hasanefendić priznava, da je v dolgovih za več kakor milijon nemških mark – dobila slovenska Kmečka družba, še vedno ni jasno.
Neuradno je menda največja časopisna hiša v času socializma in vojne v Bosni in Hercegovini pridelala dolg v višini štiri milijone mark. Šala, ki kroži v novinarskih krogih, pa se glasi: Ljubljanska banka vendar bosanskim varčevalcem dolguje okrog 300 milijonov mark. Nakup Oslobođenja je torej treba razumeti kot začetek odplačila slovenskega dolga. Toda Oslobođenja se kljub temu ne da rešiti.

Uprava časopisa (ki jo vodita direktor Salko Hasanefendić in predsednik upravnega odbora Emir Hrustanović) je pripeljala Oslobođenje na najnižjo raven po drugi svetovni vojni. Časopis je sredi maja prenehal izhajati za šest dni, stavkovni odbor pa je postavil zahteve, čeprav niso vedeli niti tega, kdo je pravi lastnik časopisa.

Hasanefendić, ta velemojster zakulisnega poslovanja, pa je potegnil iz rokava »adut«, ki se mu reče »strateški partner« iz Slovenije. Ker je imelo Oslobođenje v času agresije na BiH v Ljubljani eno od točk, kjer se je pripravljala evropska izdaja (Delo je zagotovilo svoje prostore, denarne in donacije v opremi pa so prihajale skorajda vsak dan), je mogoče sklepati, da je do sodelovanja med Salkom Hasanefendićem, Matjažem Gantarjem in Matjažem Prinčičem prišlo med vojno.

Ko so je razvedelo, da ima Kmečka družba v lasti 39 odstotkov delnic časopisa, so stavkajoči na novo oblikovali zahtevke in zahtevali, da nadzorni odbor izvoli začasnega glavnega urednika in da skupščina delničarjev na naslednji seji izvoli nov nadzorni odbor, ta pa novo upravo, direktorja in glavnega urednika.

V megli tranzicijske privatizacije
Novinarji Oslobođenja so stavkali tudi zaradi tega, ker v petih letih niso prejeli dvanajst plač in zaradi dejstva, kakor je povedala neka njihova novinarka, da »nikoli niso vedeli, kakšen statut sprejemajo, kako bo narejena privatizacija in kdo bo na koncu iz vsega potegnil dobiček«. Da bi bilo vse še bolj komplicirano, se je pojavil tudi partner iz Nemčije, Temin Dedić, ki je danes predsednik nadzornega sveta.

Delavci so bili pred letom in pol prisiljeni dvigniti kredite v višini 5000 mark in več, čeprav so plače nenehno zamujale. Ko so iz bank začeli pošiljati opozorila o vračanju kreditov, so se spomnili, kaj bi lahko pomenila privatizacija, vendar je bilo že pozno. Medtem je vse zamrznjeno, kajti tisti, ki plače ne prejema redno, nima niti vira za vračanje kredita. Vse je bilo »urejeno« prek banke Univerzal, katere predstavnik sedi v nadzornem odboru časopisa.

Slovenca, ki sta torej prevzela večinski paket delnic, bi lahko računala, da bosta njuna dva milijona mark uporabljena za razvoj časopisa. Stavkajoči pa trdijo, da je bil porabljen za nakup treh luksuznih motornih vozil, ki jih uporabljajo člani uprave. Direktor Hasanefendić pa trdi, da sta bila dva milijona Kmečke družbe uporabljena za »sanacijo kreditnih obveznosti«. Pravi tudi, da je »od 211 zaposlenih kar 143 delničarjev kar je dokaz, da so delavci Oslobođenja dejanski lastniki tega časopisa«. Po njegovih podatkih ima »management« oziroma novinarski in poslovni kolegij 27, Dedić iz Nemčije 18,30, ostali zaposleni 15,20 odstotkov, ostalo pa Kmečka družba.

Koliko je zares Oslobođenje zadolženo in ali se ga splača kupovati, še vedno ni najbolj jasno. Megle tranzicijske privatizacije so v Bosni zelo goste. Pa vendarle si poglejmo dejstva: direktor Hasanefendić priznava 1,1 milijona mark izgube, njega na čelu Oslobođenja ne želi nihče od tistih, po katerih je ta časopis znan. Kmečka družba torej v zgodbo prihaja kakor njegov »strateški partner« in, kar je še bolj pomembno, na trgu se ne proda več kot 5000 izvodov tega časopisa.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji
mediji in vojna
Medijska preža
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Blaž Zgaga
Novinarsko preiskovanje trgovine z orožjem: Kako je nastala trilogija V imenu države?
Gorazd Kovačič
Vojna reportaža med spektakularnostjo in analizo
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Lana Zdravković
Zahteva za ukinitev vojske: kam je šla želja po družbenem nekonformizmu?
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Lenart J. Kučić, Aljaž Marn
Proti terorizmu z nadzorom državljanov
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Valentin Areh
Nerelevantne kritike poročanja iz Iraka
Jože Vogrinc
Kako razumeti embedding?
John Lloyd, Ksenija Horvat
»Privrženo novinarstvo« v vojni
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Marta Gregorčič
»To je bila najbolj napačna odločitev v mojem življenju«
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Barbara Bizjak
Irak: Iraška kriza v slovenskem tisku
Barbara Bizjak
Enajsti september, leto pozneje
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Kristina Plavšak
Svoboda govora tudi v vojni
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Lucija Bošnik
Triindvajset mrtvih resnic
Lucija Bošnik
Že 23 ubitih novinarjev v letu 2000
Edo Pajk
Odgovor na »Odziv na pisanje o Kosovu«
Vojni zločini - Kaj bi javnost morala vedeti?
Nicole Lindstrom
Svetovna izdaja Bastarda o Kosovu
Darijan Košir
Vse oči usmerjene v Delo
Miran Lesjak
Površna analiza brez metodologij
Peter Žerjavič
Novinarski safari na Kosovu
Barbara Kelbl
Reporterji brez meja
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Barbara Kelbl
Novinarska (ne)pristranost v poročanju o vojni
Svobodnjaku je veliko teže
Edo Pajk
Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča
Saša Banjanac Lubej
Neposrečena presoja
Gašper Lubej
Pomanjkanje solidarnosti in podcenjevanje gledalcev
Novinarski večeri
26.02.2003
Dominika Pszczolkowska, Oral Calislar, Boris Jaušovec
Svetovna politika - čigava si?
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
09.04.2002
Saša Vidmajer, Denis Staunton
Kdo lahko reče Natu ne?
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
30.05.2001
Vildana Selimbegović, Željko Kopanja
Daytonska Bosna – nedokončana zgodba
18.04.2001
Branko Geroski, Artan Irfan Skenderi
Makedonija v ogledalu dveh svetov
10.11.2000
Seška Stanojlović, Mirko Galić
Desetletje balkanskih vojn
19.05.2000
Janko Baljak
Anatomija bolečine
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
02.12.1999
Aferdita Kelmendi, Vili Einspieler
Neodvisna republika Kosovo
26.05.1999
Baton Haxhiu, Dejan Anastasijević
Ko to tamo peva
12.03.1999
Mark Thompson, Andrej Gustinčič
Vojna na območju nekdanje Jugoslavije
12.02.1999
Vanja Vardjan
Kako lagati resnico?
03.07.1997
Chuck Sudetic, Ervin Hladnik-Milharčič
Ko predsodki poročajo
mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi
Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes