Turški mediji doživljajo eno najhujših obdobij v zadnjem stoletju. Zaradi ekonomske krize upada število medijskih hiš, nove zakonske rešitve pa nalagajo radijskim in televizijskim postajam vedno višje kazni zaradi kršitev nejasnih in kompliciranih omejitev za oddajanje.

Omejitvene odredbe turškega parlamenta so po eni strani medije zaustavile, hkrati pa so razrešile vse legalne ovire medijskim velekapitalistom, katerih cilj je združiti medijsko lastništvo v rokah nekaj ljudi.

Huda ekonomska kriza, ki je povzročila 30 odstotno devalvacijo turške lire, je najbolj prizadela medije. Iz dneva v dan se na cestah pojavljajo jezni novinarji, ki stavkajo zaradi nenehnega masovnega odpuščanja. Vendar njihovi časopisi in televizijski kanali o tem dogajanju ne obveščajo javnosti (ali vsaj zelo malo).

V februarju je val odpuščenih dosegel vrhunec, vendar se odpuščanja delavcev vrstijo vsak teden. Poleg 3000 odpuščenih v zadnjih treh mesecih (med njimi je kar 1000 novinarjev) so pred kratkim poročali, da so odpustili tudi več deset novinarjev dnevnega časopisa Aksam.

Zato so bili novinarji prisiljeni zapustiti svoja združenja. Sedaj iščejo podporo v okviru združenja, imenovanega Novinarski svet iniciative. Prepričani so, da obstoječe novinarske organizacije niso sposobne najti poti iz tega obupnega položaja. »Prijatelj me je poklical in mi sporočil, da so mojo rubriko odstranili, kar je bilo povedano na dnevnem jutranjem sestanku. Odpustili so me, vendar me o tej odločitvi sploh niso obvestili,« je povedala izkušena novinarka dnevnega časopisa Milliyet Nilgun Cerrahoglu. Večina novinarjev misli, da je skupina 183 novinarjev dnevnika Milliyet najbolj dramatični primer v »čistilnih postopkih« vodilne medijske usmeritve. Poleg novinarke Cerrahoglu, dveh mednarodno priznanih veteranov – karikaturistov Turhana Selcuka in Bedrija Koramana – so brez kakršnega koli obvestila odpustili tudi Duygu Asena, vodilno feministko in avtorico uspešnice, ter še tri starejše novinarje, bivše glavne urednike, ki so pri časopisu delali že desetletja.

Delodajalci svojih uslužbencev o prenehanju delovne pogodbe uradno ne obveščajo. Tako novinarji novico izvedo šele takrat, ko njihove magnetne kartice ne odprejo glavnih vrat medijske hiše ali ko bankomat ATM ne sprejme njihove kartice, kar pomeni, da ne bodo več prejemali mesečne plače.

Delodajalci ne ravnajo v skladu s predpisi in namerno po cele mesece odlašajo z uradnimi obvestili o odpustu. Tako so odpuščeni novinarji prisiljeni podpisati sporazume o prejemkih plačila v obrokih.

Turško novinarsko združenje razglaša masovna odpuščanja kot »masaker« in poroča o »aroganci delodajalcev do novinarjev«. »Drugo, kar podžiga medijske magnate, so njihove močne povezave s političnim razredom,« verjame bivši predsednik turškega novinarskega združenja Nail Gureli. »Zanikanje nadomestil in prisila novinarjev k podpisovanju dogovorov o obročnem prejemanju denarja – to početje je preprosto nezakonito.«

Novinar in strokovnjak za komunikacije na istanbulski univerzi Galatasaray Ragip Duran misli, da so politični motivi vzrok za množična odpuščanja.

»Ljudje na vodilnih medijskih položajih opravičujejo odpuščanja novinarjev z nenehno ekonomsko krizo, vendar je večina odpuščenih prav tistih, ki so dosledno spoštovali novinarsko etiko in se upirali korupciji,« pravi Duran.

»Turški mediji so že dolgo pod političnim in vojaškim nadzorom in zato sedaj sploh ne zaslužijo svojega imena«.

Majhna skupina poslovnih konglomeratov nadzoruje veliko število turških medijev, ki zajema več kakor deset nacionalnih dnevnikov, 17 komercialnih nacionalnih televizijskih kanalov, nešteto radijskih postaj ter veliko število tedenskih in mesečnih publikacij. Poslovni konglomerati investirajo v nekaj neodvisnih časopisov z manjšo naklado, poleg tega pa jih zanima področje bančništva, zavarovanja, turizma, zdravstva in celo nogometa, ki je v lasti turških medijev.

Družba Dogan Holding nadzoruje dva največja dnevnika – Hurriyet in Milliyet ter kvaliteten časopis Radikal, dva nacionalna televizijska kanala, CNN Turk in Kanal D. Sredstva vlaga v bančništvo in finance, komunikacije, zavarovanje, zdravstvo, prodajo olja in časopisa ter si prizadeva ustvariti še večji delež v privatizaciji električne energije. Bilginska skupina investira v dva nacionalna in en lokalni dnevnik, dva nacionalna in en lokalni televizijski kanal ter radijske postaje, tedenske in mesečne publikacije. Poleg tega vlaga tudi v področje izdajanja knjig, marketinga, varnostnih služb, zavarovanja in bančništva.

Omenjena skupina je letos prišla na slab glas zaradi finančnih nepravilnosti; njihova Etibanka je bila nacionalizirana, saj so odkrili, da je skupina nezakonito nakazovala skoraj ves dobiček banke svojim podružnicam. Bilginska skupina, ki vladi dolguje najmanj en bilijon dolarjev, je pred kratkim odpustila nekaj tisoč medijskih delavcev.

»Delovna sila v poslovno nadzorovanih turških medijih je neorganizirana in med delavci so velike razlike v zaslužku. Medtem ko znaša povprečna mesečna plača od 500 do 1000 dolarjev, so nenavadno visoke plače namenjene osebju z daljšo delovno dobo, in sicer od 5000 do 100.000 dolarjev. Pravo nasprotje pa so začetniki, ki več let delajo brez kakršnih koli prejemkov ali zagotovljenega socialnega zavarovanja,« povzema novinar in ekonomski analitik Mustafa Sonmez.

»Turški mediji delujejo kot vzvod moči za poslovne konglomerate. Mediji predstavljajo močno orožje za napad, preplah drugih in zaščito njihovih lastnikov. S pomočjo medijev magnati izvajajo pritisk na vlado tako, da jo podpirajo ali oslabijo in podpisujejo pogodbe, « trdi Sonmez.

V zadnjem desetletju je bila istanbulska medijska industrija, ki je temeljila na slabi ekonomski in finančni racionalnosti, priča neverjetnemu porastu zaposlitev – okoli 15.000 delavcev. Kljub temu pa so naklade in dohodki upadali. »Kakor koli že, dnevna naklada natisnjenih medijev ostaja na ravni leta 1960, to je 3–4 milijone, medtem ko se je število prebivalstva povečalo na 65 milijonov,« zaključuje Sonmez.

Zaradi vedno večje krize je Novinarski svet iniciative zbral 500 novinarjev. S konvojem avtobusov so se marca odpeljali od Istanbula do glavnega mesta Ankare, da bi obiskali ministra za delo Jasarja Okuyana. Svoj protest so izrazili s pešačenjem od Ankare nazaj do Istanbula.

Protestniki so se zbrali v istanbulskem parku Abdi Ipekci, imenovanem po umorjenem novinarju, ki ga je leta 1980 ubil terorist in pripadnik desnice Mehmet Ali Agca. Brezposelni novinarji so nato odkorakali do sedeža časopisa Sabah, ki je postal simbol nepravičnosti in korupcije za vso novinarsko skupnost.

V turški novinarski skupnosti, ki v preteklosti ni kazala zanimanja za organizacijo, je vladalo očitno spremenljivo razpoloženje. Na stotine ljudi je korakalo po dežju z baklami v rokah. Novinarski svet iniciative, ki ga predstavljajo govorniki, izvoljeni na novinarskih komitejih, namerava pripraviti vrsto dejavnosti, s katerimi želi javno in kritično opozarjati na nastali položaj. Novi val protestov se začenja s vnovičnim obiskom glavnega mesta in izdajo revije Novinar. Tako hočejo protestniki pridobiti pravico dostopa do informacij, nadaljevati z organiziranimi javnimi diskusijami in pritegniti pozornost javnosti. Svojo kampanjo nameravajo zaključiti z javnim shodom.

Berat Güncikan, predstavnica Novinarskega sveta iniciative, ki dela za neodvisen dnevnik Cumhuriyet, trdi, da so masovna odpuščanja rezultat povečane monopolizacije medijev. »Poslovni magnati, ki investirajo v bančništvo in izkoriščajo moč medijev za povečanje svojih profitov, so odgovorni za nastalo krizo. Medijski uslužbenci zdaj plačujejo ceno. Moramo se združiti. Novinarji morajo razumeti, da so hkrati tudi delavci,« poudarja Güncikan.

Starejši poročevalec Celal Baslangic, ki so ga nedavno odpustili pri dnevniku Radikal, misli, da kriza v turških medijih v prvi vrsti ogroža pravico ljudstva pri dostopu do informacij. »Odpuščanja iz delovnih razmerij so povezana z neenakomernim razvojem turških medijev. Medijska industrija je neverjetno hitro naraščala, medtem ko je število bralcev in poslušalcev drastično upadlo,« je povedal odpuščeni novinar.

Italijanska novinarska zbornica, stanovska organizacija novinarjev, je posebnost italijanskega novinarskega ceha in svojevrsten unikat v novinarskem poklicu nasploh. Ustanovljena je bila leta 1963 s posebnim zakonom, ki hkrati določa, da novinarskega poklica ne morejo opravljati tisti, ki niso člani novinarske zbornice. Če te ni v uradnem imeniku organizacije, nisi novinar. Če nisi član zbornice, nisi del sistema.

Član novinarske zbornice (torej novinar) lahko postane kandidat, ki je končal vsaj srednjo šolo, opravil osemnajstmesečno delovno prakso v novinarski hiši in v Rimu uspešno opravil državni novinarski izpit.

Danes ima italijanska novinarska zbornica okoli 70.000 članov, vsak od njih letno prispeva članarino, ki znaša okrog 170.000 lir.V upravna telesa zbornice, predsednika in podpredsednike, finančni odbor, člane nacionalnega in deželnih svetov, novinarji volijo kolege iz svojih vrst.

Novinarska zbornica v Italiji ni edina stanovska organizacija. Deluje jih več kakor trideset, svojo imajo arhitekti in zdravniki, odvetniki in notarji, vse skupaj pa imajo več kot 1,400.000 članov. Te zaprte, močne in vplivne organizacije so pravzaprav svojevrstni cehovski lobiji. Od leta 1992 je bilo v italijanskem parlamentu vloženih več kakor 220 zakonskih osnutkov, ki so predlagali tako njihovo ukinitev kot vsaj korenite spremembe, a ni bil doslej sprejet niti eden.

Razlogov za njihov nastanek je več. Novinarji svoje opravičujejo s pojasnilom, da predstavlja legitimacijo poklica. V Italiji ni študija novinarstva, šele v zadnjih letih se kot univerzitetne smeri pojavljajo komunikacijske vede. Poklicno kvalifikacijo novinarju tako daje šele članstvo v zbornici.

Drugi razlog je reakcija na fašizem. V dvajsetletju diktature so morali biti novinarji člani stranke in tako v službi režima. Povojna ureditev ceha s poudarkom na samoupravljanju organizacije je želela predvsem doseči neodvisnost novinarjev od politike in oblasti. Paradoksalno: organizacija, ki je nastala zato, da bi imela oblast nad poklicem in dejavnostjo, ki ju predstavlja, lažji nadzor, danes še naprej obstaja, da bi se nadzoru oblasti izognila.

Zbornica je za svoje člane priskrbela tudi materialne ugodnosti. Italijanski novinarji so si uspeli izboriti ugodna zdravstvena in pokojninska zavarovanja, številne popuste pri nakupu letalskih in železniških vozovnic in podobne olajšave. Zloraba poklica je kazniva. Po zakonu so odgovorni uredniki medijskih hiš, po novem, dopolnjenem zakonu o založništvu tudi informativnih internetnih strani, če niso člani zbornice ali članstvo poneverijo, kaznovani z denarno in zaporno kaznijo.

Prav pojav interneta in spletnih publikacij pa je nazorno pokazal na zastarele in toge mehanizme, ki v Italiji urejajo novinarski poklic in ki so bile morda po izkušnji fašizma vzpostavljene dobronamerno, a so danes po mnenju mnogih preživele.

Sindikat novinarjev je po treh stavkah in dvajsetih mesecih pogajanj z združenjem založnikov vendarle uspel v novo, štiriletno kolektivno delovno pogodbo vključiti tudi spletne novinarje. Odprto pa ostaja vprašanje neodvisnih, majhnih spletnih medijskih strani, tistih, ki niso v lasti velikih medijskih hiš in ki niso registrirane, njihovi ustvarjalci pa niso člani novinarske zbornice. Bodo zato kazensko preganjani?

Na to vprašanje v novinarskem sindikatu nimajo odgovora, v novinarski zbornici pa pravijo, da to ne velja za vse internetne strani, temveč le za tiste, ki se ukvarjajo z informativnimi vsebinami. Kakšne in katere so te, jim je težje pojasniti. Kolegi novinarji zmajujejo z glavo in zmigujejo z rameni. Zbornico še potrebujemo, pravijo. Mediji so vsakodnevna tarča napadov politikov in oblastnikov. Brez trdne organizacije, ki nas ščiti in zastopa, bi z nami lahko pometal prav vsakdo.

Naenkrat sta ugasnila dva medija, ki sta bila izredno kritična do ruskega predsednika Vladimirja Putina. In to na mehak tržni način. Televizijska postaja NTV je z novimi lastniki zavzela bolj državotvorno pozicijo, dnevnik Segodnja pa so izdajatelji prenehali tiskati zaradi finančnih izgub. Z elegantnim slogom se Putin ni le znebil zanj neprijetnih medijev, temveč je vpeljal žametno samocenzuro: to bo usoda vsakogar, ki bo proti kremeljskemu vladarju!

Kako je bilo sploh mogoče tako preprosto in enostavno utišati medije? Na trgu je sicer še nekaj samosvojih medijev ter številni komunistični in antisemitski listi, ki prav tako niso naklonjeni ruskemu predsedniku, toda to so bolj partijska glasila, ki prepričujejo že prepričane. Brez vpliva na ustvarjanje javnega mnenja.

Kako so delovali ruski popularni mediji pred Putinom? Ženja Pčelincev je kot fotograf delal za Segodnjo v začetku devetdesetih. Po zlomu komunističnega režima 1991 ga je prevzel čar novega žurnalizma, v katerem novinar dogodke spremlja na lastne oči. Fotografiral je vojne v Armeniji in Gruziji, se tam znašel sredi navzkrižnega ognja, v katerem si je rešil glavo tako, da je celo popoldne nepremično ležal v blatu. Pred duhom smrti se je vrnil na moskovske ulice, kjer je v objektiv lovil mafijski kriminal. Tega ni počel dolgo, saj je grožnja s kroglo iz njega napravila najprej salonskega urednika fotografije, konec devetdesetih pa je iz novinarstva odšel v svet reklamne fotografije. Z glavo na varnem vratu in v mondenem plašču zdaj živi življenje uspešnejšega Rusa.

Pisatelj in publicist Jurij Bujda je devetdeseta začel pri reviji Znamja, od tam prešel v takrat vodilno intelektualno-kritično Nazavisimajo gazeto, od tedaj pa se je vsako leto preselil k drugemu časopisu, nazadnje leta 2000, ko je pisal za Novoe Vremja. Kaj je skupnega fotografu in žurnalistu? Oba sta bila celo desetletje nenehno na strani Jelcina in njegovih. Celo takrat, ko zanj nista več našla pohvalne besede, sta glasovala zanj, da bi ne zmagal komunist Zjuganov.

Kaj je bilo tisto, kar ju je držalo stran od neodvisne novinarske drže? Ali drugače: kaj sta dobila pod Jelcinom, kakršen koli je že bil?

V desetletju, ko sem ju srečeval iz leta v leto, sta rastla iz ruskih mužikov v meščana. Slekla sta uniformirane in zdelane obleke, odložila socrealistična očala, si omislila stanovanja v moskovskem centru. Biti za Jelcina je bil sinonim za njun standard in njuni profesionalni karieri.

Oktobra 1993 se je v Moskvi zgodila nekajdnevna vojna med poslanci Vrhovnega sovjeta in predsednikom države. Najprej so Jelcinovi policisti zavzeli ulice, omejili meščanom svobodo gibanja, protestnike tolkli z bikovkami in obkolili stavbo sovjetov. Na koncu je Jelcin poslal tanke in vojaške enote, ki so z bombami zasule stavbo državnega parlamenta.

Vsi popularni mediji so bili ves čas na Jelcinovi strani. Bolj kot za dejstvi so hlepeli po zmagi nad vrhovnosovjetskimi komunisti. Pod parolo: s tanki branimo demokracijo! Tri leta pozneje je pred predsedniškimi volitvami Jelcin nabral vsega sedem odstotkov podpore med ljudstvom po anketah javnega mnenja. Ko pa se je začela predvolilna kampanja, je medijski svet spet stopil na Jelcinovo stran. Zdaj so bili novinarji podobni napovedovalcem usode, saj so se osredotočili na slikanje temnih dni za Rusijo, če pride na oblast Zjuganov. Celo infarkta, ki ga je Jelcin doživel nekaj dni pred volitvami, niso hoteli opaziti.

Ta simbioza med Jelcinom in mediji je bila vzajemna. Jelcin je pustil medijem po štiri leta miru, lahko so se celo šalili in brili norce na njegov račun, pa nobenemu izmed medijev ni dal zlomiti vratu. Mediji, ki so vseskozi uživali svobodo kritike, pa so mu vračali na volitvah, ko so vsakič zavzeli antikomunistično držo.

Potem pa je za novo leto 2000 Jelcin odigral predsedniško bitko sam, brez medijev. Odstopil je in za začasnega predsednika imenoval Vladimirja Putina. Novi predsednik medijem ni bil več ničesar dolžan in ker kot nekdanji tajni agent ni vajen sprejemati kritik in zajedljivih satir, si je ustvaril medijski svet po svoji volji. Zato njegovi nasprotniki niso bili neposredno novinarji, temveč oligarhi, ki so bili lastniki njemu neprijetnih medijev. In zato je navkljub obračunu z javnimi glasili ostal priljubljen pri ljudstvu. Učinkuje namreč kot borec proti finančnim prevarantom, kot so v očeh množic medijski oligarhi.

Od kod ta naravni spoj med oligarhi in novinarji? Sam sem navdušenost Ženje sredi devetdesetih, ko je lastnik njegovega časopisa postala banka, gledal kakor čisto naivnost. Toda, tu je začaran krog ruskega žurnalizma. Mediji potrebujejo bodisi državni aparat bodisi finančne mogotce za to, da bi sploh lahko funkcionirali. Zakaj je prišel bankir Gusinski sploh v položaj, da je prodal delnice NTV-ja? S televizijskim kanalom je imel več stroškov kakor zaslužkov. Sergej Sokolov, urednik tednika Novoe Vremja, mi je ob lanskih volitvah pripovedoval, da je njihov problem v tem, ker ne podpirajo Putina in moskovskega župana Lužkova. Kar pomeni, da ne dobijo dovoljenj za postavitev svojih kioskov. Zaradi tega so bili prisiljeni plačevati orjaško maržo trgovcem, po drugi strani pa ni trga papirja, zato jim prodajalci časopisnega papirja lahko navijajo cene v nebo. Uspeh časopisnih založnikov ni odvisen od kakovosti njihovih časnikov, temveč od vplivov na surovinsko, distribucijsko in prodajno maržo. Zato so mediji brez finančnega ali političnega botra vnaprej izgubljeni.

Sicer pa posebnost ruskega žurnalizma v njegovi neizbežni naklonjenosti do vladarjev izvira še iz pionirskih dni. Ali veste, kdo je v Sankt Petersburgu ustanovil prvi ruski časopis? – Car Peter Veliki!

CNN doseže več kakor milijardo ljudi po celem svetu v dvanajstih jezikih in po nekaterih podatkih zaposluje okrog 150 dopisnikov v 42 mestih – več kakor ABC, CBS, NBC in Fox skupaj. V zadnjih dveh desetletjih je bil prisoten ob vseh največjih dogodkih: zalivski vojni, smrti princese Diane, letalski nesreči Johna F. Kennedyja Jr. in lanskih predsedniških volitvah z znamenitim štetjem glasov na Floridi. CNN je imel do leta 1996 monopol nad nacionalnimi kabli, potem pa sta se pojavila še MSNBC (NBC in Microsoft skupaj) in Fox News Channel Ruperta Murdocha. Mreži sta vedno bolj pridobivali vpliv in popularnost, CNN pa je popolnoma otopel in začel izgubljati občinstvo ter gledanost. Vse skupaj je vodilo k dogodkom sredi letošnjega januarja, ko je CNN objavil »radikalne spremembe«, zaradi katerih je odpustil 400 delavcev. Nekatere izmed njih so k pisalnim mizam spremljali agenti varnostne službe CNN, jim ukazali, naj nemudoma pospravijo svoje stvari in jih v eni uri razrešili dolžnosti.

CNN še zdaleč ni osamljen primer odpuščanja novinarjev. Steve Rendall, medijski analitik v organizaciji FAIR (Fairness & Accuracy In Reporting) v New Yorku, je povedal, da to počnejo na BBC News, odpuščati pa so začeli tudi v številnih časopisnih hišah po vsej Ameriki. Kljub temu, da so nekateri ameriški medijski strokovnjaki začeli iskati vzroke odpuščanja v zapiranju nekaterih vojnih žarišč, kakršno je bilo v Bosni, je Steve Rendall prepričan, da so odpuščanja samo posledica strašnega trenda v ameriškem novinarstvu, ki se je pojavil v obdobju stroge poslovne naravnanosti ameriških medijev. Ameriški mediji so namreč v nekaj letih postali neznatni koščki znotraj ogromnih zasebnih medijskih korporacij, kakršna je Turnerjeva CNN, ena največjih komunikacijskih organizacij na svetu. Novice so s širjenjem medijskih korporacij postajale in postajajo zmeraj manj pomembne, kar pa je še huje, medijskim mogotcem se zdijo mnogo predrage. Tako so sistemi, kakršen je ABC, ki mu večino denarja prinesejo ceneni televizijski šovi, zahtevali več dobička od vseh svojih programov, z informativnim programom vred. »TV News pa so eden izmed televizijskih programov, ki že po definiciji ne prinašajo visokih dobičkov,« je menil Steve Rendall.

Prvi začetki televizijske mreže CBS so vsebovali pomembno sporočilo za t. i. javno novinarstvo. CBS je bil v novejši zgodovini kadrovsko izjemno profesionalna televizija, ki je zadostila najzahtevnejšim standardom televizijskega novinarstva, zanj so delala mnoga znana novinarska imena, nekateri vodilni pa so celo javno zaščitili informativni program in jasno izjavljali, da so novice za javnost najpomembnejši del televizijskega programa in da jim je čisto vseeno, če CBS News izgublja denar. Prepričani so bili, da novice na CBS opravljajo funkcijo informiranja javnosti kot najosnovnejše pravice javnosti in da je to najmanj, kar dolgujejo ameriški javnosti. Nekateri so takrat celo izjavili, da jim je vseeno, pa čeprav bodo morali denar vzeti bolj dobičkonosnim zabavnim programom, da bo lahko informativni program preživel. To je nekaj, kar je treba nujno storiti. Informativni magazini (šovi) namesto novic

Taka novinarska in državljanska drža pa se je v sodobnem času velikanskih medijskih konglomeratov skorajda izgubila. Takšne etike današnji medijski mogotci ne poznajo, zato novičarski programi postajajo zmeraj manj pomembni deli v velikih medijskih sistemih. Novinarstvo je pač drago, organizacija porabi veliko denarja, če novinarja pošlje na lov za novicami. Kaj se bo torej zgodilo s tovrstnim novinarstvom v prihodnosti? Steve Rendall je mnenja, da se bodo novičarski programi ali TV News začeli preobražati v t. i. News Magazines, ki so mnogo cenejši. Za News Magazines je značilno, da so nekakšni šovi, kjer ni pravih preiskovalnih zgodb, sploh pa ni terenskega dela in podrobnejšega novinarskega raziskovanja ozadij zgodb. Čemur smo torej priča v Ameriki, se imenuje razvrednotenje novičarskega in preiskovalnega novinarstva, ki bo po mnenju Steva Rendalla imelo globoke posledice v ameriški družbi. Rendall je povedal, da ameriško novinarstvo že dolgo ni izkazovalo tako nizke kakovosti, kot jo kaže v zadnjih letih. Na FAIR-u so namreč pred kratkim izdelali podrobno analizo o poročanju ameriških medijev v vojni na Balkanu in ugotovili, da so se Američani zelo slabo odrezali. Glede na obstoječi trend v novinarstvu lahko pričakujemo, tako Rendall, da bodo novinarji še slabše opravljali svoje delo.

Pred dobrim mesecem dni sem morala v Makedoniji za teden dni zamenjati našega dopisnika Vanjo Vardjana, ker zaradi dogodkov v Beogradu ni mogel potovati v Skopje, od koder sicer tudi poroča. Možnost sem pograbila, čeprav ne brez tihih pomislekov. Razvijanje makedonske krize in njeni glavni protagonisti so mi bili sicer znani, bala sem se pasti, ki čakajo novinarja na terenu, ki ga ne pozna do obisti, a mora tisti teden dni verodostojno poročati. Toda takšno smiljenje samemu sebi je pravzaprav povsem nesmiselno. Tudi večina drugih tujih novinarjev, ki sva jih srečevala s snemalcem Darkom, je bila v Makedoniji šele nekaj dni. Prišli so, ko so se začeli spopadi na območju Kumanova in Lipkova. Nekateri so bili po dveh dneh že pravi strokovnjaki za makedonsko krizo. Čakajoč na vsakodnevni »brifing« tiskovnega predstavnika ministrstva za obrambo, so si izmenjevali štorije o poveljnikih uporniške vojske, s katerimi so se dobili v hribih nad Kumanovim, o intervjujih z voditelji podtalnih makedonskih nacionalističnih organizacijah, ki menda orkestrirajo napade na albanske lokale v Bitoli, in o drugih sočnih zgodbah o »makedonski resničnosti«, ki jih pošiljajo svojim medijem. Ko so nato odbrzeli v svojih dragih oklepnih vozilih, opremljenih z neprebojnimi jopiči in čeladami, so najbrž v mislih že sestavljali svoja suverena poročila o »makedonskem plamenu, ki bi se spet znal razplamteti v balkanski požar«, o »zatiranem albanskem narodu« in o »uresničevanju projekta velike Albanije«.

Makedonski novinarji za svoje zahodne kolege nimajo dosti potrpljenja. Zamerijo jim, ker albanskih upornikov ne imenujejo teroristi in ker se z njimi nasploh preveč družijo. »Iščejo stike s teroristi, se v gore odpravijo na lastno pest, ko jim teroristi ne dovolijo odhoda, pa prosijo našo vojsko, da jih reši,« mi pripoveduje Mirjana. »Ker imajo neomejen proračun, lahko podkupijo našo vojsko, da jih pusti do zasedenih vasi, do koder mi ne moremo.» Najbolj gre makedonskim novinarjem na živce, da večina zahodnih medijev Makedonce imenuje makedonski Slovani. »Kakšni Slovani? Vedno smo bili Makedonci, kot da bi mi Britance nenadoma začeli imenovati anglosaksonci,« se razburja Mirjana. Poskušam se čim bolj oborožiti. En dan se z Darkom odpraviva na teren s skupino makedonskih novinarjev, drugi dan greva z Albanci. Dobiva povsem druge ljudi in povsem druge podatke.

Medtem ko makedonski novinar objavi »državotvoren« podatek, da je ofenziva makedonske vojske uspešna in zato ljudje množično bežijo, se ukvarjam s preverjanjem podatka, koliko ljudi je ostalo v obkoljenih albanskih vaseh. Šest različnih virov: lokalni Rdeči križ, Mednarodni rdeči križ, predstavnik vlade, poslanec albanske Stranke demokratičnega napredka, tiskovni predstavnik vojske in novinar belgijske tiskovne agencije, ki se je uspel prebiti do vasi. Vsak mi postreže s svojim podatkom. Albanski viri praviloma vztrajajo, da nihče, razen hudo bolnih in nosečnic ni zapustil svojih domov, ker ne zaupajo makedonski vojski in se bojijo za svoje življenje. Makedonski viri pravijo, da ljudje v času dogovorjenega premirja na veliko odhajajo, čeprav se na lastne oči prepričam, da so avtobusi, ki jih je vojska organizirala v ta namen, noč in dan prazni. Belgijski novinar Salvatore pravi, da je težko oceniti. Ljudje so v kleteh, »imel pa sem občutek, da so naučeni, kaj govoriti novinarjem«. Predstavnica Mednarodnega RK mi prav tako ne zna odgovoriti. Poleg tega noče reči ničesar, s čimer bi se lahko zamerila makedonskim oblastem, saj za dostop do vasi nujno potrebujejo dovoljenja makedonske vojske.

Z Darkom tega dovoljenja ne dobiva, čeprav je razglašeno začasno premirje. Skupaj z ekipo televizije A1 ter novinarjem zasebne televizije iz Walesa in njegovim makedonskim producentom obtičimo na bojni črti pred vasjo Vaksince, ki je bila takrat še v rokah upornikov. Vojska nima potrpljenja. »Cesta mora biti prazna, prihajajo okrepitve.« V Vaksincih so počrneli zidovi nekdanjih domov dobro vidni. Darko posname nekaj eksplozij. Safet iz televizije A1 je zdaj že veteranski poročevalec: »Nekaj se pripravlja,« me pouči. »Vojska malo strelja, če se le da prek vasi, vlada grozi, da se ljudje umaknejo, ko je vas prazna, pa vojska uprizori ‘uspešno’ ofenzivo, da je zadovoljna še makedonska javnost.« Ob mostu leži prevrnjen in prerešetan avtomobil. Tudi za to ne dobimo razlage. Mislimo, da smo premeteni in se do Vaksinc poskušamo prebiti z druge strani. Ponovi se ista zgodba. »Vrnite se v Skopje in počnite kaj pametnejšega,« je kratek desetar.

V bistvu je imel prav. Ves teden se je nad Kumanovom vzdrževal status quo. Obe strani sta malo kršili premirje, a hkrati priznavali, da je to streljanje k sreči tja v en dan. Brez žrtev. Tisti teden je bil političen, ne vojaški. Kovala se je vlada narodne enotnosti, ki je tik pred našim TV Dnevnikom obvisela na nitki. Albanska stranka demokratičnega napredka je zaradi »provokativnega otvoritvenega govora« premiera Georgievskega skoraj odstopila od načrtov. Tuji diplomati – britanski in ameriški veleposlanik ter šef misije OVSE v Makedoniji – so jo prepričevali do Odmevov. Po strankini »pogojni privolitvi« sem lahko oddala poročilo. Celo v novinarstvu se kak dan posreči, da konec dneva sklene tudi zgodbo. Srečam večino albanskih in makedonskih novinarskih znancev. Zahodnih poročevalcev v Sobranju ni bilo. Parlamentarna razprava je parlamentarna razprava in če je v tujem jeziku, je stvar še bolj dolgočasna.

Ko je vlada narodne enotnosti potrjena, začnejo tudi makedonski politiki, ki so se me pred tem vztrajno izogibali, vendarle pristajati na intervjuje. O tem, kaj lahko doseže vlada narodne enotnosti in tako naprej. Postanem slabe volje. Tujim novinarjem politiki na ista vprašanja odgovarjajo drugače kakor domačim. Ker bom svojo zgodbo pripovedovala širni Sloveniji, dobim pološčene fraze o novem upanju, ki da ga zbuja nova proevropska vlada. Tudi prav. V Tetovu naredim intervju z albanskim politikom, ki je zavrnil položaj podpredsednika vlade, ker »ne bi mogel vsak dan gledati Georgievskega«. V Kumanovu intervjuvam občinska moža, Makedonca in Albanca, ki se skupaj trudita, da bi v mestu ohranila trohico zdravega razuma in skupaj udrihata po novi vladi, zato sem na koncu z izkupičkom vendarle zadovoljna.

Na koncu (mojega makedonskega tedna je že skoraj konec) si privoščim še novinarsko poslastico. Tri reportaže. O makedonski, albanski in romski vasi. Makedonske vasi Dovezence, ki leži vzhodno od Kumanova, modernizacija ni dosegla. Tudi albansko prebivalstvo ne, morda so tamkajšnji ljudje prav zato tako zelo protialbansko nastrojeni. Razmišljajo v stereotipih, po katerih so albanski uporniki nekakšna mitska bitja, še najbolj podobna volkodlakom. Kaj Albanci zahtevajo, ne vejo. »Oni vedno nekaj zahtevajo,« pravijo. Makedonski mediji so v časih spopadov še bolj državotvorni kakor sicer. O stališčih druge etnične skupnosti ne poročajo. V Makedoniji zdaj vsak bere svoje. Ker ni skupnih virov informacij, so tudi razmišljanja povsem različna. Preprosti Makedonci ne vedo, da tujim novinarjem ni dobro preveč govoriti čez drugo etnično skupnost, ker se to ne sliši lepo in jim navsezadnje ni v prid. Albanci so bolj prepričljivi, ker uporabljajo manj šovinističnih izrazov. Toda tudi njihove pripovedi je treba postaviti na rešeto. Izplen morda ni poročevalsko dramatičen, ampak včasih je tudi navajanje preverjenih podatkov v neposplošenem kontekstu lahko uspeh. V Makedoniji to vsekakor drži.

Poročanje medijev o prvi srbski seksualno-politični aferi lahko pogojno razdelimo na tri faze: sramežljivo, mačistično in kadrovsko-politično. Afera je nastala, ko je Ljiljana Nesterović, predstavnica za odnose z javnostjo Socialdemokracije, stranke vladajoče koalicije DOS, javno povedala, da jo je predsednik stranke Vuk Obradović »seksualno vznemirjal«. Pozneje so se po kuloarjih pojavile govorice, da Obradović nadleguje tudi druge članice stranke, novinarke in uslužbenke v srbski vladi, kjer je bil podpredsednik, vendar ga zaradi škandala niso zamenjali.

Mediji so najprej oklevali, ali bi sploh načeli to temo. Prvo vest je objavil dnevnik Danas, ki se je zavaroval z »zvedelo se je«, čeprav jo je objavil na naslovni strani. Pomenljivo je, da je afero začel časopis, katerega ambicija ni biti najhitrejši, medijska promocija afere pa se je zgodila v trenutku, ko je celotna politična »čaršija« že na veliko govorila o incidentu. Ostali dnevniki so počakali še dan ali dva, potem pa so začeli odkrito poročati.

Naslednjo fazo je zaznamovala eksplozija kontroverznih izjav akterjev dogajanja v Socialdemokarciji, ki so jih mediji ob velikem številu velikokrat nedostojnih in pikantnih podrobnosti posredovali v velikih količinah. Politika in Glas sta izjavam udeležencev afere dnevno namenjala več kakor eno stran. V večini primerov ni bilo analiz ali raziskovanja dejstev, vzrokov in posledic. Zanimivo je, da se v tej mačistični fazi noben medij ni posvetil raziskovanju dejstev dogodka, ki je bil povod za zamenjavo prvega »postmiloševičevskega« visokega politika. Tudi analize vzrokov, smisla in morebitnega vpliva na politično, moralno in družbeno zavest, prav tako ni bilo zaslediti. V tretji fazi afere se je pojavilo politično-kadrovsko vprašanje, kdo bo na pomembnih funkcijah zamenjal Vuka Obradovića, predsednika Socialdemokracije, podpredsednika srbske vlade in prvega človeka vladne komisije za ugotovitev malverzacij, kraj in korupcije prejšnjega režima. To temo so vsilili politiki, mediji pa so nalogo z olajšanjem sprejeli. Ta faza je potekala najdlje in še traja.

Elektronski mediji so se večinoma ves čas izogibali zgodbi. Radiotelevizija Srbija (RTS) je prvi teden afero spremljala skozi poročila z novinarskih konferenc v vseh dnevno-informativnih političnih oddajah. Poročanje je bilo nevtralno, jasno pa je bilo opaziti nelagodje voditeljev, ko so napovedovali prispevke. RTV B 92 je pripravila dve kontaktni oddaji s problemsko zastavljenimi temami o odgovornosti, spolnem nadlegovanju, enakih pravicah moških in žensk ter zlorabi položaja. Odzivi poslušalcev so pokazali, da javnost in večina medijskih ljudi teme ni bila pripravljena obravnavati zunaj postavljenih okvirov, kar je izgledalo približno takole: moški lahko vznemirjajo ženske, ki so za neprijetnost same krive zaradi izzivalnega obnašanja in oblačenja. Takšni odzivi poslušalcev in gledalcev so tudi vzrok za zgoraj opisano medijsko poročanje. Kmalu je tudi RTV B 92 prenehala z oddajami na to temo.

Način medijskega spremljanja afere je temeljil na osnovnem nerazumevanju prave razsežnosti (ne)moralnosti družbe, v kateri je spolno nadlegovanje vsakodnevni pojav, o katerem se ne govori. Seksgate so časopisi spremljali aferaško, s kopico neprimernih podrobnosti. Politika se je v začetku celo odkrito postavila na Obradovićevo stran z naslovi (na primer): Doma oficir, v parlamentu pa gentleman ali pa Poskus, da bi zaustavili preiskavo o korupciji. Tako je zgodba dobila politično razsežnost, ki pa ni edina. Politika je na začetku s položaja nezavednega šovinizma, ki je verjetno še bolj nevaren od zavednega, objavila najbolj neokusen tekst o tej temi z naslovom Politika v senci seksa. Tam je zapisano, da »naklonjenost politikov do žensk ne bi smela vedno pomeniti konec njihove kariere«. V zelo pozitivnem kontekstu in ob velikih simpatijah so nato našteti razni svetovni politiki, ki so zaradi ali pa kljub seksualnim aferam ustvarili uspešno politično kariero.

Blic se je bolj spretno lotil 11. maja: »Spolno nadlegovanje in zlorabljanje na delovnem mestu je praksa, ki je skoraj sama po sebi umevna, a se o njej ne govori.« Tudi Danas je objavil komentar, v katerem je kritiziral samo politike in njihovo moralno ter pravno odgovornost z naslovom Tveganje popuščanja. Toda komentarji niso priljubljeno branje širšega občinstva, zato lahko takšen način pokrivanja dogodka komentiramo kot očitno stališče redakcij, da bodo temo »častno preslišali«.

Zanimivo je, da tudi tedniki z več prostora, časa in posluha za takšne moralne teme niso v pravem trenutku začeli z raziskovanjem in analizami. V tednu, ko se je afera pojavila, sta se Nin in Vreme zadovoljila s pikantnimi in posmehljivimi rekonstrukcijami dogodka, v katerih so se omejili na stavek Vuka Obradovića »da nama ustnici postaneta eno« in solze strankine predstavnice za odnose z javnostjo Ljiljane Nestorović. V rekonstrukciji zgodb, ki sta jih oba tednika napovedala na naslovnih straneh, ni bilo niti ene podrobnosti, ki ne bi bila že objavljena v dnevnih časopisih. Nin je objavil tekst Seks in politika, Vreme pa je čez celo naslovno stran objavilo sliko Vuka Obradovića in naslov Mračna afera. Tednika, ki sta menda analitična, se nista lotila raziskovanja globokih korenin in mogočega nadaljevanja afere. Nedeljni telegraf je seksualno-politično afero pospremil z naslovom Najbolj pikantno iz prve roke, toda z ostrim političnim komentarjem glavnega urednika o odgovornosti vladnih uslužbencev. V njem se je vprašal, ali lahko vladno protikorupcijsko komisijo vodi javno kompromitiran človek. Dva dogodka, ki sta se zgodila hkrati s politično-seksualnim škandalom, dodatno pojasnjujeta odnos medijev do teme, ki jih v deželah na višji stopnji demokratičnega razvoja mediji brez skrivanja postavljajo v ospredje. V srbski skupščini so zavrnili predlog, da bi zakonsko sankcionirali posilstvo ali poskus posilstva v zakonu. Ta sankcija obstaja v zakonodaji evropskih držav, pogoj za vstop ZRJ v Svetu Evrope pa je prav uskladitev z evropsko zakonodajo. Škandalozne zavrnitve prilagajanja evropskim standardom v skupščini pa beograjski časopisi niso niti omenili.

Še en dogodek – prvih sto dni srbske vlade – pa je na mnogo bolj neposreden način kot odločitev srbske skupščine pokazal na odnos medijev do politično-seksualne afere. Izkazalo se je, da mediji nimajo nujno potrebne kritičnosti do oblasti, ki ga zagotavlja profesionalizem, pa tudi etične drže kot neločljivega dela profesionalnega novinarstva. Vlada oziroma njen premier je izjavil, da je nezadovoljen z dejstvom, da seksualna afera zaradi enega člana vlade kvari ambiciozno zamišljeno marketinško kampanjo vlade. Pomenljivo je, da so takoj za tem časopisne naslove v slogu »prvi srbski seksgate« zamenjali veliko manj močni naslovi, kot je na primer Čigavi so poslanski mandati ali pa ugibanja, kdo bo zamenjal Obradovića na čelu protikorupcijske komisije. Seksgate je v srbskih medijih trajal le pet dni, kar je glede na atraktivnost teme za svobodne medije, ki se uveljavljajo na trgu, nepojmljivo. Afera je tudi le mimogrede odprla pomembna družbena vprašanja, kar je s stališča odgovornega novinarstva nedopustno.

Nin je temo zlorabljanja žensk po dveh tednih napovedal na pravi način in nanjo 17. maja opozoril na naslovnici, čeprav se je javnost s tem vprašanjem že nehala ukvarjati in začela razmišljati o politično-kadrovskih posledicah zamenjave Vuka Obradovića z odgovornih položajev v vladi. Pod naslovom Nevarna razmerja je Nin izkoristil nekaj raziskav o seksualnem nasilju in s pomočjo petih kompetentnih sogovornikov osvetlil temo z moralnega in družbenega stališča. Takrat je bila tudi prvič postavljena definicija seksualnega nadlegovanja, ki je, če sodimo po že omenjenih odzivih poslušalcev v kontaktnih oddajah RTV B 92, javnosti popolnoma neznana, čeprav se dogaja vsak dan. Nin opozarja, da nadlegovanja nihče ne obsoja in da se od žensk a priori »najpogosteje pričakuje, da nase prevzamejo krivdo, sram in odgovornost« v primeru, da glasno nasprotujejo šefovskemu »dvorjenju«.

Če opazujemo poročanje medijev o srbski aferi s stališča njenih akterjev, še posebej Vuka Obradovića in Ljiljanje Nestorović, je jasno, da je vodja Socialdemokracije zmagovalec. To potrjujejo naslovi v časopisih. Tri tedne po aferi so na osnovi Obradovićevih izjav nastali naslovi, kot je na primer Nadaljujem borbo ali celo Možna kandidatura za predsednika. V ironičnem tekstu Zaključno dejanje je kolumnist Nina zapisal: »Kaj bi dal za njegov (Obradovićev op. a.) vojni razpored.« Jasno je, meni kolumnist, da je prav zahvaljujoč popolni odsotnosti moralnih in družbenih vprašanj v dnevnikih mogoče prebrati omenjene naslove. Ljiljana Nestorović jo je slabše odnesla, saj se ne pojavlja niti v tekstih niti v naslovih.

Mediji so tako v prvi seksualno-politični aferi v srbski javnosti pokazali, da niso pripravljeni avtonomno razvijati teme in da le sledijo diktatu politične elite. Še bolj skrb zbujajoče pa je, da niso pokazali zanimanje in niso bili pripravljeni za teme, ki ne obravnavajo dnevne politike, ampak družbene vrednote in človekove pravice.

Neuradno je menda največja časopisna hiša v času socializma in vojne v Bosni in Hercegovini pridelala dolg v višini štiri milijone mark. Šala, ki kroži v novinarskih krogih, pa se glasi: Ljubljanska banka vendar bosanskim varčevalcem dolguje okrog 300 milijonov mark. Nakup Oslobođenja je torej treba razumeti kot začetek odplačila slovenskega dolga. Toda Oslobođenja se kljub temu ne da rešiti.

Uprava časopisa (ki jo vodita direktor Salko Hasanefendić in predsednik upravnega odbora Emir Hrustanović) je pripeljala Oslobođenje na najnižjo raven po drugi svetovni vojni. Časopis je sredi maja prenehal izhajati za šest dni, stavkovni odbor pa je postavil zahteve, čeprav niso vedeli niti tega, kdo je pravi lastnik časopisa.

Hasanefendić, ta velemojster zakulisnega poslovanja, pa je potegnil iz rokava »adut«, ki se mu reče »strateški partner« iz Slovenije. Ker je imelo Oslobođenje v času agresije na BiH v Ljubljani eno od točk, kjer se je pripravljala evropska izdaja (Delo je zagotovilo svoje prostore, denarne in donacije v opremi pa so prihajale skorajda vsak dan), je mogoče sklepati, da je do sodelovanja med Salkom Hasanefendićem, Matjažem Gantarjem in Matjažem Prinčičem prišlo med vojno.

Ko so je razvedelo, da ima Kmečka družba v lasti 39 odstotkov delnic časopisa, so stavkajoči na novo oblikovali zahtevke in zahtevali, da nadzorni odbor izvoli začasnega glavnega urednika in da skupščina delničarjev na naslednji seji izvoli nov nadzorni odbor, ta pa novo upravo, direktorja in glavnega urednika.

Novinarji Oslobođenja so stavkali tudi zaradi tega, ker v petih letih niso prejeli dvanajst plač in zaradi dejstva, kakor je povedala neka njihova novinarka, da »nikoli niso vedeli, kakšen statut sprejemajo, kako bo narejena privatizacija in kdo bo na koncu iz vsega potegnil dobiček«. Da bi bilo vse še bolj komplicirano, se je pojavil tudi partner iz Nemčije, Temin Dedić, ki je danes predsednik nadzornega sveta.

Delavci so bili pred letom in pol prisiljeni dvigniti kredite v višini 5000 mark in več, čeprav so plače nenehno zamujale. Ko so iz bank začeli pošiljati opozorila o vračanju kreditov, so se spomnili, kaj bi lahko pomenila privatizacija, vendar je bilo že pozno. Medtem je vse zamrznjeno, kajti tisti, ki plače ne prejema redno, nima niti vira za vračanje kredita. Vse je bilo »urejeno« prek banke Univerzal, katere predstavnik sedi v nadzornem odboru časopisa.

Slovenca, ki sta torej prevzela večinski paket delnic, bi lahko računala, da bosta njuna dva milijona mark uporabljena za razvoj časopisa. Stavkajoči pa trdijo, da je bil porabljen za nakup treh luksuznih motornih vozil, ki jih uporabljajo člani uprave. Direktor Hasanefendić pa trdi, da sta bila dva milijona Kmečke družbe uporabljena za »sanacijo kreditnih obveznosti«. Pravi tudi, da je »od 211 zaposlenih kar 143 delničarjev kar je dokaz, da so delavci Oslobođenja dejanski lastniki tega časopisa«. Po njegovih podatkih ima »management« oziroma novinarski in poslovni kolegij 27, Dedić iz Nemčije 18,30, ostali zaposleni 15,20 odstotkov, ostalo pa Kmečka družba.

Koliko je zares Oslobođenje zadolženo in ali se ga splača kupovati, še vedno ni najbolj jasno. Megle tranzicijske privatizacije so v Bosni zelo goste. Pa vendarle si poglejmo dejstva: direktor Hasanefendić priznava 1,1 milijona mark izgube, njega na čelu Oslobođenja ne želi nihče od tistih, po katerih je ta časopis znan. Kmečka družba torej v zgodbo prihaja kakor njegov »strateški partner« in, kar je še bolj pomembno, na trgu se ne proda več kot 5000 izvodov tega časopisa.