N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
uvodnik
medijski trg
analize medijskega poročanja
dostop do informacij javnega značaja
mediji in pravo
etika in samoregulacija v medijih
položaj in pravice novinarjev
izobraževanje novinarjev
medijski pregled
intervju
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Chris Cramer, predsednik CNN-a
Mi smo novinarji profesionalci, nobeni strani nismo bolj naklonjeni, nimamo ameriškega stališča, ameriškega pogleda – Mislim, da si lahko hkrati patriot in novinar, ki ne pozabiš na svojo odgovornost – Ne more biti nikakršne moralne ekvivalence do terorizma na eni in družbe, kot je ameriška, ki so jo napadli teroristi, na drugi strani – Tukaj ni dveh strani
Na nedavni konferenci The News Xchange 2002, ki je potekala v Ljubljani, smo se pogovarjali s Chrisom Cramerjem, predsednikom TV mreže CNN International, glavnim arhitektom CNN-ove regionalizacije. Cramer je Anglež, nekdanji vojni dopisnik, ki je za BBC delal 25 let, zdaj pa živi v Atlanti in dela za ameriško medijsko hišo. Leta 1980 so ga teroristi med napadom na iransko ambasado v Londonu kot novinarja BBC-ja zadržali za talca, zato svoje delo med drugim posveča tudi novinarjem-vojnim dopisnikom, ki zaradi posttravmatskih stresov potrebujejo pomoč. S Cramerjem smo se pogovarjali o medijskem spremljanju terorističnih napadov lanskega 11. septembra, o evropskih in ameriških medijih ter o vlogi CNN-a v prihodnosti.

Kaj sta bila CNN-ov največji uspeh in največja napaka med poročanjem o terorističnih napadih 11. septembra lani?
Težko pomislim v tem trenutku na kakšno napako. Vi me spomnite na kakšno … Lahko vam povem, kaj sem jaz opazil, kako so CNN in druge televizijske postaje poročale o tem dogodku. Na splošno bi lahko rekel, da so lahko v tem obziru ponosne nase. To je bil zelo travmatičen dogodek, ni bila zgodba, to je nekako neprimeren izraz, šlo je za ameriško grozljivo tragedijo, za precedenčno tragedijo zgodovinskih razsežnosti in zato tudi za skušnjavo ameriških novinarjev, skupaj z novinarji CNN-a, da so se v to vključili in, kot je znano za ameriške novinarje, tudi zelo vzneseno poročali, čeprav po mojem mnenju ni šlo samo za to. V večini so ameriške televizijske postaje lahko ponosne nase, razumele so, da morajo nekaj storiti za svoje občinstvo. Najprej poročati o tem, kar vedo, in ne špekulirati o tem, česar ne vedo. Še posebej sem ponosen, če se ozrem nazaj, kako so novinarji CNN-a poročali o tej travmatični tragediji. Veliko ljudi s CNN-a je namreč imelo prijatelje in sorodnike v dvojčkih, kar je predstavljalo še dodatno dimenzijo; poročali so o dogodku, s katerim so bili tudi intimno povezani.

Kako ste se odločali o pomembnih vprašanjih, kot je bilo na primer, kako in ali sploh pokazati ljudi, ki skačejo s stavbe?
Odločili smo se, da ne prikazujemo teh posnetkov, mislim, da smo predvajali samo enega. Takoj po napadih smo se na CNN-u odločili, da je večina takšnih posnetkov tako grozovitih, tako travmatičnih, da moramo biti zelo previdni pri njihovem predvajanju, to smo pri ponavljanju posnetkov v naslednjih dnevih po napadih tudi upoštevali. Bi bili bolj modri, če bi se odločili drugače? Morda, mislim pa vseeno, da je bila ta naša odločitev zelo odgovorna.

Kakšne informacije ste ponujali svojim gledalcem, da bi razumeli, kaj so ti dogodki za njih pomenili?
Mislim, da so mediji morali takoj reagirati in prikazati, kaj se dogaja, ne pa špekulirati, kdo je za to odgovoren. Potem ko se je tudi drugo letalo zaletelo v WTC, je bilo očitno, da ni šlo za nesrečo, ampak za teroristično dejanje. V takšnih primerih se zato narava novinarskega poročanja zelo spremeni. Mislim, da smo predvsem poročali o tem, kar smo vedeli, in nismo špekulirali o tem, česar ne vemo. V ZDA še vedno prevladuje velika nervoza, kaj se še lahko zgodi. To je prisotno pri velikem delu populacije, predvsem med t. i. jumpy populacijo. V ZDA ima zato CNN odgovornost, da pomiri takšne ljudi, to je naloga medijev, ki služijo javnosti, kar CNN počne že nekaj časa.

V javnosti se je po napadih takoj tudi pojavila debata o patriotizmu in objektivnosti v novinarstvu in o zelo pomembni vlogi, ki so jo mediji imeli; ukvarjali so se z čustvi, povezovali ljudi. Je to okrnilo novinarsko objektivnost?
Ja, slišal sem očitke, da so se nekateri novinarji ovili v zastave, če lahko tako rečem, in bili zelo patriotski. Toda mislim, da je to dilema, s katero so se morali ukvarjati tudi mediji in novinarji v tem delu sveta (Evropi). Kako poročati o vojni, izrednem stanju, natančno in pošteno, toda tudi z neko občutljivostjo do lokalne publike. To je bila dilema, ki jo je ameriško novinarstvo preživljalo v tistih trenutkih. So nekateri postali preveč patriotski, kar koli že to pomeni? Morda. Mislim, da si lahko hkrati patriot in novinar, ki ne pozabiš na svojo odgovornost. Ni nujno, da si lahko samo patriot ali samo novinar. Tu ne more biti nikakršne moralne ekvivalence do terorizma na eni in družbe, kot je ameriška, ki so jo napadli teroristi, na drugi strani. Tukaj ni dveh strani, ne zanima me, kaj mislijo teroristi. Lahko vam zatrdim, da kot televizijski novinar, ki je v svojem poslu že veliko let, nimam namena predstavljati obeh strani. Terorizem je napad na nedolžno civilno prebivalstvo; torej je ideja, da bi predstavljali obe strani, povsem absurdna.

Ste opazili kakšno očitno razliko med evropskimi in ameriškimi mediji pri poročanju o teh dogodkih?
Američani so doživeli teroristični napad, tako kot so ga tudi že ljudje v Italiji, Turčiji … Kadar poročaš o tem, kar se je zgodilo tebi, je seveda to povsem drugačna raven, kot če poročaš o dogodku, ki se je zgodil nekomu drugemu. Sicer pa so bile razlike. Evropski mediji, ki imajo večje izkušnje pri poročanju o terorizmu, so obsojali nekatere ameriške novinarje in njihov patriotizem, jaz to sprejmem. Kot Anglež, ki živi v Atlanti, ki je nekoč delal za BBC, poročal o dogodkih na Severnem Irskem, o Falklandski vojni, lahko vidim obe strani zadeve. Zdaj si vsi mediji, tudi v ZDA, postavljajo resno vprašanje, kaj se bo še zgodilo. Postajajo bolj kritični do vlade, ki ima specifično stališče, in mislim, da je zato pomembno za novinarje in novinarstvo po celem svetu, da iščemo nepriljubljena stališča in tudi ta objavljamo, saj nihče nima pravilnega odgovora na to vprašanje.

Krivec za to, da občinstvo v ZDA ni bilo primerno pripravljeno za takšen dogodek, je po vašem mnenju t. i. padalsko novinarstvo. V kakšnem smislu?
Odgovorne so bile predvsem bogate medijske organizacije, ki niso več poročale o dogodkih, ki so se dogajali zunaj ZDA. Tiste, ki so se odločile, da ne bodo imele dopisnikov v drugih državah, ki so se odločile, da so relevantne zgodbe samo iz Amerike. Predpostavka, da kadar Amerika kihne, ostale države dobijo prehlad, je tu precej smešna, čeprav pravzaprav drži. Toda deluje tudi obratno. Mislim, da nekateri ameriški mediji, ne sicer vsi, ne tudi CNN, niso pravilno poročali o zgodbah zunaj ZDA, na primer o tistih državah, ki niso naklonjene ZDA in njenim stališčem. Naša pomembna odgovornost je, da predstavimo različna stališča, tudi tista, ki so protiameriška. Toda v tem primeru ameriško občinstvo ni bilo pripravljeno, ni poznalo mednarodnega terorizma, ni slišalo za Al Kaido, ni poznalo stopnje sovraštva, ki obstaja zunaj ZDA. Naša naloga je, da ljudi pripravimo na to, da jim določene stvari razložimo, seveda če je to mogoče.

Po terorističnih napadih se je na internetu pojavila zgodba, ki je obtoževala CNN, da je objavil deset let star posnetek, ki naj bi prikazoval, kako Palestinci teroristični napad proslavljajo na ulicah. CNN je sicer to takoj zanikala; je bila to velika škoda za vašo hišo?
Zgodbo je na internetu objavil študent neke brazilske univerze, ki naj bi jo slišal od nekoga drugega. Internet je neverjetni informacijski mehanizem, lahko pa je tudi zelo zastrupljajoč, kadar gre za domneve in govorice. V zgodbi je šlo za domnevo, da smo na CNN-u uporabili posnetek agencije Reuters, na katerem je manjša skupina proslavljala dogodke 11. septembra, ki pa naj bi bil star že nekaj let. To je zares podlo in ne drži. Te posnetke je objavil tudi BBC in Reuters, ne samo CNN, pa tudi večina ostalih svetovnih televizij. Proslavljanje se je res zgodilo, ni bilo prav prijetno, toda naše delo je, da prikažemo tako grde kot lepe strani, tako da grde postavimo v primeren kontekst. Škoda, ki je nastala za CNN? Šlo je samo še za eno govorico, t. i. urbano legendo, ki so jo izbrali, da bi škodovali CNN-u. V njo so verjeli, ker so tako prepričani v svojih glavah. To je temna plat interneta, govorice, špekulacije razširjajo ljudje, ki radi opravljajo, imajo radi govorice, si jih izmišljujejo, mi pa zaradi njih trpimo.

Vojna proti terorizmu je očitno spremenila televizijski način podajanja informacij. Kako vi vidite to razliko? Se je spremenil način pristopa do informacij ali se je vse skupaj samo osredotočilo na vojno?
Nekateri so prepričani, da se je svet spremenil za vedno, to ni moje prepričanje. Mislim, da je novinarstvo, še posebno v ZDA, postalo bolj odgovorno, mediji zdaj poročajo tudi o dogodkih zunaj države. V ZDA je zdaj nekakšna faza, ko lahko rečemo, da je novinarstvo bolj kakovostno kot v obdobju pred 11. septembrom, morda ne tako dobro kot 12. septembra, kot je izjavil Dan Rather (priznani ameriški televizijski voditelj in novinar, op. a.). Misli, da je v ZDA še vedno želja, da mediji poročajo o dogodkih zunaj države, tudi CNN se trudi, da predstavi čimveč takšnih informacij, ki pa jih je predstavljal že pred tem dogodkom; prepričani smo, da je to poslanstvo naše televizije.

Katarska televizija Al Džezira je postala »slavna«, ker je predvajala govor Bin Ladna …
Al Džezira je televizija namenjena arabsko govorečemu občinstvu, ki jo oddajajo v težavnem političnem območju. Ustanovili so jo nekdanji ljudje z BBC-ja, zato se veliko njenih novinarjev ponaša z novinarsko kredibilnostjo. Njihovo delo je težko in v večjem delu delajo tudi dobro. To je televizijska postaja, ki je namenjena le arabsko govorečim ljudem, ostali svet jih ne more spremljati. Torej je njihovo občinstvo precej drugačno od našega ali na primer gledalcev televizijskega programa BBC World. Zato ni presenečanje, da so njim ponudili posnetek Bin Ladna. Toda vsi smo se s tem okoristili, tudi CNN. Z Al Džeziro dobro sodelujemo, izmenjavamo si posnetke, kar pomeni, da smo vsi lahko predstavljali, kaj se dogaja. Želim jim vse najboljše, so naša konkurenca, toda radi imamo konkurenco.

Če bi Bin Laden ponudil CNN-u intervju, kakšna bi bila uredniška odločitev?
Pred šestimi meseci je bil takšen trenutek, ko sta CNN in Al Džezira mislili, da imata priložnost intervjujati Bin Ladna. Toda to se potem ni zgodilo. Če bi me, na primer, na moj mobilni telefon poklical Bin Laden in mi ponudil intervju, ne bi pomišljal in bi ponudbo zagotovo sprejel. Toda zanimalo bi me, kje se bo intervju zgodil, pod kakšnimi pogoji, ali bom lahko postavljal vprašanja brez pogojevanja in omejevanja, torej zanimale bi me okoliščine. Toda jasno, že kot novinarja me mora to zanimati, da izvem kaj več o človeku, ki se razglaša za terorista, bila bi napaka, če bi ga zavrnil, češ, nočem imeti opravka s teroristom.

In kaj bi bilo vaše prvo vprašanje, ki bi mu ga zastavili?
Vprašal bi ga, kaj načrtuje po 11. septembru, kakšni so njegovi načrti, če jih še ima. Potem bi premislil, če verjamem njegovim odgovorom, če je bil iskren ali je lagal. Mislim, da ljudje morajo vedeti, kaj takšnega samooklicanega terorista, ki ubija nedolžne žrtve, žene v takšna dejanja.

Svet in svetovni mediji zdaj pričakujejo napad na Irak. Kakšni so načrti CNN-a, kako boste pokrivali ta dogodek? Jasno je, kakšna je bila vloga CNN-a leta 1991 v času zalivske vojne, kaj pa zdaj, enajst let pozneje?
Seveda vam ne bom izdal naših načrtov, ker bi jih dobila lahko tudi naša konkurenca. Kar koli se bo zgodilo, bognedaj, da bi se, ampak če se bo, imamo na CNN-u pripravljen obsežen načrt, ki bo vključeval veliko število ljudi. V Bagdadu imamo tudi že veliko let svoje dopisništvo. Če nam bodo dovolili tam ostati – kot že veste, nismo v najboljših odnosih z iraškimi oblastmi – bomo tja poslali več ljudi, novinarjev, da bodo poročali, kaj se dogaja, toda zagotovo se ne bo ponovilo leto 1991. Za novinarje bo dostop do teh krajev težji, kot je bil takrat, in mislim, da bo tudi bolj nevarno, to pa je v tem trenutku tudi glavna tema, s katero se ukvarjamo. Zelo bomo morali paziti na naše »zvezde«.

Se vam zdi, da imajo vaši gledalci dovolj znanja o tem, kaj se dogaja v Iraku, Afganistanu, jim posredujete dovolj takšnih informacij?
Ja, seveda. CNN ima 8–10 programov, ki v zadnjem času poročajo samo o tem, o Afganistanu in Iraku. Ne gre samo za dnevno poročanje, temveč tudi za bolj analitične in raziskovalne in dokumentarne zgodbe s tega območja. Pomembno je tudi to, da gledalcem razložimo, zakaj so te teme pomembne in da ne poročamo o njih samo zato, ker je tam naš novinar.

Verjetno veste, da ameriški predsednik Bush ni preveč priljubljen med evropskimi mediji. Se morda spomnite, kdaj je CNN objavil kakšno zgodbo, ki je bila kritična do predsednika Busha?
To bi morali vprašati gospoda Busha. Ker CNN v Evropi povezujete s tem, da je blizu ameriški administraciji, bi morali videti vsebino mnogih sporočil elektronske pošte, ki jih dobivamo. Mi smo novinarji profesionalci, nobeni strani nismo bolj naklonjeni, nimamo ameriškega stališča, ameriškega pogleda. Poročamo o vsem, pod mikroskop postavimo vsak del ameriške politike in politike Georgea Busha. Zelo sem ponosen, koliko različnih virov smo vključili v prikazovanje zelo kompleksne zgodbe o Iraku, ki nakazuje zelo pomemben obrat v prihodnjih mesecih. Upam, da se ne bo zgodil, toda na žalost se lahko. Naše delo je, da poročamo o vsem, da poročamo skeptično, ne pa cinično, ker o tem nimamo stališča. Naša naloga je mednarodno poročanje za različne programe, ki jih imamo, za CNN International in programe v lokalnih jezikih. Mislim, da je cel svet pomemben in je potrebno o tem poročati.

Kako ameriški mediji predstavljajo Evropo? Kako pogosto poročajo o evropskih zadevah?
Odvisno, CNN na primer poroča zelo veliko. Kakšen pa je splošni vtis? Ameriški mediji v zadnjem letu seveda veliko več kakor prej pišejo o evropskem dogajanju. Če stlačimo medije v eno škatlo, lahko rečemo, da večina o Evropi prej sploh ni poročala. Zdaj se je seveda to zelo spremenilo. Kar je najbolj pomembno za Američane in torej tudi za ameriške medije je to, da jih zanima, kakšno je evropsko stališče glede napada na Irak, kateri deli Evrope so bolj kritični, kateri se držijo ob strani, kateri čakajo na rešitev. Torej, kakšno je stališče Velike Britanije, Nemčije, Francije, Italije – to zanima ameriško javnost in o tem jih obveščamo.

Delali ste tudi za BBC. Kakšna je razlika med BBC-jem in CNN-om s stališča novinarskega dela?
Obstaja veliko podobnosti in nekaj razlik. Obe medijski hiši imata zelo razvejano mednarodno dopisniško mrežo, veliko stalnih dopisnikov, ki govorijo lokalni jezik, obe hiši pokrivata mednarodne zadeve in izvajata isti tip novinarstva. Razlike so, da je BBC zelo velik, lahko je zelo birokratski in zelo počasen pri svojih odločitvah. CNN je manjši, bolj osredotočen in hitrejši.

Kakšna bo vloga CNN-a v prihodnosti, pripravljate kakšne večje spremembe?
CNN bo ostala globalna televizija v angleškem jeziku, vendar se bodo okrepili njeni programi v lokalnih jezikih, imamo jih že v turškem, španskem, nemškem. Prav tako nas boste lahko spremljali hkrati preko ekrana in tudi na medmrežju, tudi vedno bolj v lokalnem jeziku. Upam, da bo v prihodnosti kjer koli na svetu mogoče spremljati program CNN-a, ki bo »služil« lokalni deželi, v njenem jeziku. To so moje sanje.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

mediji v svetu

Medijska preža
Munkhmandakh Myagmar
So novinarji pobudniki in aktivni udeleženci gibanj za reformo medijev?*
Guillermo Mastrini
Napredne vlade in mediji v Južni Ameriki*
Rodrigo Gómez García
Reforme medijev v Latinski Ameriki: med dekomodifikacijo in marketizacijo javnih komunikacijskih politik*
Larbi Chouikha
Mediji v ogledalu »tunizijske pomladi«: reforme, ki jih je težko izpeljati*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Boris Čibej
Združene države Amerike: Predsedniške volitve v medijih kot športni spektakel
Mirt Komel
Združene države Amerike: No, You Kant
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Karmen Šterk
Združene države Amerike: Yes we Kant
Sonja Merljak Zdovc
»Upam, da mu ne bo uspelo«
Boris Čibej
Združene države Amerike: Kako so propadli časopisi
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Dare Pejić, Neža Prah
Izbor je odvisen od tega, kaj ponujajo agencije
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Sonja Merljak
Novinarske usode: Jana Schneider, brezdomka
Goran Ivanović
Informacija je v ospredju demokratičnega komuniciranja
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Borut Osonkar
Altermondializem v Le Monde diplomatique
Marta Gregorčič
Zakaj je Le Monde diplomatique v slovenščini bolj političen od francoskega originala?
Mitja Svete
Pomanjkanje koncepta
Gal Kirn
Celostranske podobe avtomobilov v altermondialnem časopisu?
Martín Becerra, Guillermo Mastrini
Koncentracija medijskega lastništva
Dušan Rebolj
Orwell se obrača v grobu
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Mojca Planšak
Skupnostni mediji v Evropi
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Saša Banjanac Lubej
Avantura, imenovana osrednja Azija
Saša Bojc
Napad na novinarski vir
Metka Dedakovič
4. svetovni vrh o medijih za otroke in mladostnike
Saša Bojc
Danski Media Watch
Ignatius Haryanto
Indonezija: Iz avtokracije v vojni kapitalizem
Dušan Rebolj
South Park: Egiptovski skakači in svete krave
Alenka Kotnik
Makedonija: Konflikt in mediji
Saša Bojc
Novinarstvo: smrtonosno polje
Gojko Bervar
Slovaški Press Watch
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Nika Susman
Le Monde vrača udarec
Sandra Bašić-Hrvatin, Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Huttonova preiskava – javni servis na zatožni klopi
Sonja Merljak
ZDA: Američani o aferi BBC
Neva Nahtigal
Irak: Politični in vojaški interesi teptajo svobodo tiska
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Tanja Taštanoska
Italija: Gasparrijev zakon grožnja demokraciji
Aleksej Simonov
Rusija: Posebnosti ruskega lova na race
Nika Susman
V 80 časopisih okoli sveta
Saša Panić
Mediji in gibanje za globalno pravičnost
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Saša Panić
Mainstream in alternativni mediji v Veliki Britaniji
Shivani Chaudhry
Svetovni socialni forum, kot ga je nekdo občutil
Bibliowwwgrafija
Renata Šribar
Ta lahki predmet manipulacije: oblast in regulacija pornografije
Lucija Bošnik
Nepal: Novinarji med maoisti in oblastjo
Matjaž Manček
Brazilija: Državni in korporativni interesi zapirajo medijski prostor
Alison Harcourt
Regulacija medijskega lastništva - slepa ulica EU
Suzana Lovec, Katja Šeruga
Koncentracija medijskega lastništva v Evropi, ZDA in globalno
Catherine Guichard
Francija: Mediji proti vojni
Jean-Pierre Tailleur
Francija: Korektnost, omadeževana z dezinformacijami
Miro Petek
Velika Britanija: Lastništvo zagotavlja neodvisnost Guardiana
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Uroš Urbas
ZDA: Tudi smešenje predsednika je del demokracije
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Gašper Lubej
Svoboda tiska ogrožena povsod po svetu
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Judit Bayer
Madžarska: Položaj medijev po volitvah 2002
Uroš Urbas
Nemčija: Süddeutsche Zeitung – globoko v rdečih številkah
Kaja Jakopič
Lahko si hkrati patriot in novinar
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija
Polemike o novi medijski zakonodaji
Barbara Šurk
Bližnji vzhod
Tudi medijska vojna
Sonja Merljak
ZDA
Patritotizem ameriških medijev
Herta Toth
Madžarska
Ženske v volilni kampanji
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Natalia Angheli
Moldova
Etnična razpoka med mediji
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Pošast hodi po Evropi
Horst Röper
Nemčija - V nenehnem sporu z uradom za varstvo konkurence
Uroš Urbas
Avstrija - WAZ od Krone Zeitunga zahteva distanco od Haiderja
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Sebastian Reinfeldt
Avstrija - Haider uničuje demokracijo
Sonja Merljak
ZDA - Navodila urednikom za uporabo novinarjev
Uroš Urbas
Nemčija - Kirchov medijski koncern se ruši
Saša Bojc
ZDA - Pritiski oglaševalcev na lokalne televizije
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija - Nastaja enotni urad za komunikacije
Hannu-Pekka Laiho
Samostojni novinarji na Finskem
Sonja Merljak
Lahko ubijete novinarja, a dobili boste na grbo štirideset novih
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Vlasta Jeseničnik
Afganistan v naših domovih
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Mojca Lorenčič
Slovenski tisk poroča o problemih, ameriški o ljudeh
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Lucija Bošnik
Digitalna sinergija že, kaj pa kakovostno novinarstvo?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Špela Mežnar
Parodija je dopustna predelava tujega avtorskega dela
Nadire Mater
Odpustili 3000 medijskih delavcev
Mojca Širok
Nadzorovana neodvisnost
Bernard Nežmah
Naravni spoj med novinarji in oligarhi
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Gašper Lubej
Subvencije medijem v Evropi
Lucija Bošnik
Cene novinarske resnice
Novinarski večeri
25.10.2002
Jean McCollister, Marcel Štefančič jr.
Amerika - koraki k miru ali k vojni ?
04.06.2002
Barbara Šurk, Jure Eržen
Bližnjevzhodna (tudi) medijska vojna
13.05.2002
Rafael Marques
Angola: Ko je cena neodvisnosti tudi življenje
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
29.10.1999
Nadire Mater
Polnočni ekspres
Omizja
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev