"Pozdravljena, jaz sem Bill." "Živjo, jaz sem pa Mojca." "Upam, da vam je všeč pri nas. Če boste imeli kakšno vprašanje, moja pisarna je tamle in ste vedno dobrodošli," reče Bill, in z roko pokaže na drugo stran prostora proti pisarni, katere vsebino je bilo skozi stekleno steno dobro videti. Izmenjava nekaj stavkov o tem, od kod prihajam in kaj bom v naslednjih dveh tednih počela. Potem ga vprašam, o čem piše. "Jaz sem urednik," pove. "Česa pa," povprašam po rubriki. "O, vsega časopisa," odvrne. Takrat mi postane jasno, da me je prišel pozdravit William Marrimow, dvakratni dobitnik Pulitzerjeve nagrade in glavni urednik časopisa The Baltimore Sun, kjer sem tistega jutra začela opravljati dvotedensko novinarsko prakso. Takšno vrsto dostopnosti bi si novinarji želeli pri marsikaterem domačem glavnem uredniku, kjer se je pogosto za obisk potrebno naročiti pri tajnici, pomislim.

Tudi sicer so mi nekatere posebnosti ameriške časopisne redakcije takoj padle v oči: da novinarji in uredniki sodelavcu, ki mu uspe narediti dobro zgodbo, vsi po vrsti izrečejo pohvalo. Kazalo je, da se uspeha svojega sodelavca vsi veselijo. Podobo o lepih navadah ameriških novinarjev mi je potem sicer nekoliko skalil njihov starejši sodelavec, komentator, ki me je vprašal, kakšni so odnosi med slovenskimi novinarji. Rekel je, da odnose med ameriškimi novinarji zaznamuje velika nekolegialnost, novinarji svoje vire informacij in same informacije skrivajo pred sodelavci, saj se imajo za tekmece. Ameriški novinarji namreč pogosto menjajo specializacijo, torej področje, ki ga spremljajo, in so vedno na preži za področjem drugih sodelavcev. No, komentator bo verjetno že vedel, saj bo na novinarskem stolčku, kjer je zamenjal lepo število področij, v kratkem dočakal tudi upokojitev.

V ZDA sem se znašla s pomočjo štipendije Hubert H. Humphrey, ki jo, podobno kot Fulbrightovo, podeljuje ameriški State department. Deset mesecev sem tako preživela na univerzi v Marylandu, se posvečala študiju in od blizu spremljala ameriške medije in novinarstvo, predvsem dnevno časopisje, ker sem tudi sama zaposlena pri tiskanem mediju. V okviru študija sem nekaj tednov namenila tudi praksi pri ameriških časopisih. Posebno sem si želela spoznati redakcijo časopisa The Washington Post, saj sem živela v Washingtonu in ta drugi največji ameriški časopis redno prebirala. "Morda pa bi raje poskusila navezati stik s kakim drugim, manj znanim časopisom," mi je previdno svetoval koordinator mojega študijskega programa in Pulitzerjev nagrajenec Bill Eaton, ki je vrsto let delal za tretji največji ameriški časopis The Los Angeles Times. Potrebno je vedeti, da so ponavadi veliki časopisi arogantni in se le redko ukvarjajo s sprejemanjem gostujočih tujih novinarjev ali šolanjem novinarjev začetnikov.

V ZDA skoraj ni možnosti, da bi kot novinar začetnik dobil službo na kakem velikem uglednem časopisu. Ti časopisi ne izgubljajo časa za šolanje in iskanje talentov. Ko je prosto novo delavno mesto, objavijo razpis za točno določen profil in potem izberejo najboljšega v množici novinarjev, ki se jim ponujajo. Mlade novinarje zaposlujejo manjši, lokalni časopisi. Ti se potem z menjavanjem služb počasi vzpenjajo višje po novinarski lestvici in morda jim kdaj uspe doseči vrh, kot je naprimer The Washington Post. Za prakso sem potem zaprosila na The Baltimore Sun, največjem dnevniku ameriške zvezne države Maryland oz. približno 14. po velikosti v ZDA.

Tam me je posebno navdušila časopisna dokumentacija: namesto kupa časopisnih izrezkov, kot v naših dokumentacijah, je njihova delovala bolj kot knjižnica, z dolgimi policami referenčnih knjig in drugih publikacij, ki bi jih novinarji utegnili potrebovati pri svojem delu. Člankov že šestdeset let ne izrezujejo več, saj je vsa dokumentacija v elektronski obliki ali posneta na mikrofilm. Dokumentalisti pa se ukvarjajo predvsem s tem, da prek interneta iščejo spletne strani, ki bi z informacijami utegnile koristiti novinarjem in jim jih v uporabo posredujejo.

Večina dvotedenske prakse pri dnevniku The Baltimore Sun je potekala pri spremljanju dela reporterja črne kronike. Njegov delovni čas me je neverjetno osupnil: povedal je, da pride v službo okoli osme zjutraj in le redko odide pred osmo zvečer. Res je, da ostali novinarji niso bili takšni deloholiki. Redakcija je samevala skoraj do poldneva, a je kot v panju vrvelo ob šestih popoldne. Američani začnejo delati pozneje kot pri nas in večino dneva preživijo za delovno mizo.

Črno kroniko mesta Baltimore - ki po številu prebivalcev dvakrat presega Ljubljano, medtem ko po obsegu kriminala z Ljubljano odpadejo vse primerjave (število umorov se je s 500 znižalo na okrog 300 na leto, mesto je tudi prispodoba za droge, zasvojenosti, revščino in ameriško bedo) - pokrivata le dva reporterja, dva pa spremljata delo sodišč. Pri nas je pri marsikaterem časopisu na črni kroniki večje število novinarjev, četudi problematika kriminala še zdaleč ni tako pereča. Povprašala sem po vzroku za takšno borno število novinarjev in ameriški sogovorniki so mi pojasnili, da je v ozadju tudi uredniška politika, ki pravi, da kriminalu ne bi posvečali več pozornosti, kot mu dejansko gre, da se ne bi tudi časopisi po televiziji in ljudi bombardirali le še s slabimi novicami in poročanjem o truplih.

Tudi sicer ameriška televizija po kakovosti močno odstopa od tiskanih medijev, tukaj imam v mislih predvsem dnevnike. Medtem ko je televizijski program poln kriminala, škandalov, površnega poročanja in plehkih "talk-showov", so vsaj večji ameriški časopisi, ki sem jih imela priložnost prelistati, zgled dobre novinarske prakse.

Delo ameriških novinarjev se zdi precej lažje kot delo slovenskih novinarjev. Vzrok je v lažjem dostopu do informacij. V ZDA se namreč javnost in novinarji kot predstavniki javnosti sklicujejo na "public record", javnosti dostopne informacije - gre za načelo, da mora biti javnosti dostopno vse, kar se plačuje z denarjem davkoplačevalcev, torej tudi informacije služb, ki jih živijo. To velja tudi za policijo. Kako to novinarjem olajša delo? Na primer poslušanje policijskih komunikacij po brezžični zvezi: to je osnovno delo ameriškega poročevalca črne kronike. Če na "policijskem radiu" sliši kaj zanimivega, policijo lahko prosi za prepis pogovorov določenega dne. Ker pa policija zapiše le tista sporočila, na katera se je odzvala, lahko novinar, ki meni, da je slišal še kakšno drugo informacijo, ki je zanj pomembna, odide na policijo in posluša magnetofonski zapis vsega, kar se je tistega dne po zvezi govorilo. Tu ni ničesar, kar bi lahko skrili. Podobno odprti so policisti pri obveščanju kriminalnih dejanj. Vedno povedo polno ime žrtve, celoten naslov in tudi druge okoliščine kaznivega dejanja. Tako ne posredujejo le zelo redkih informacij, ki da so menda "v interesu preiskave". Javnosti denimo ne obvestijo o polnih imenih prič ter imenih mladoletnih žrtev spolnega zločina. Sporočijo pa ime osumljenca spolnega kaznivega dejanja ter povedo da je to na primer žrtvin oče. S tem, da je moč otroka kot žrtev identificirati tudi s pomočjo teh informacij, se ameriški mediji ne ukvarjajo.

Američani pojmujejo varstvo osebnih podatkov precej manj strogo kot pri nas. Ko sem jim razlagala, s kakšnimi težavami se zaradi varstva osebnih podatkov srečujemo slovenski novinarji, so se čudili, kako sploh lahko o čem pišemo. In glede na to sklepali, da je verjetno posledica komunističnega totalitarizma in zaprtosti družbe. Stil poročanja ameriških novinarjev je tudi sicer precej drugačen od našega načina poročanja. Skoraj vedno dodajo zgodbi "anekdotično" sestavino, najdejo konkretnega človeka z imenom in priimkom, ki se mu je pripetila določena stvar oziroma ima določeno izkušnjo. Tako probleme, o katerih pišejo, vedno ilustrirajo s pomočjo resničnih ljudi. Občutek, ki se mi pri vsem tem pojavlja, je, da pri nas novinarji poročamo predvsem o problemih, medtem ko v ZDA poročajo o ljudeh, ki imajo probleme. Na ta način zgodba postane bolj zanimiva, možnost besede pa ne dobijo le strokovne avtoritete in uradniki, ki jih novinarji sicer prosimo za pojasnitev določene problematike, ampak tudi čisto običajni ljudje, torej običajni bralci časopisov, od katerih časopis živi.

Že hiter pregled celostranskih oglasov, ki so jih časopisi polni, pove, da to v ZDA že dolgo ne drži več.